Z. Š.: Zapiski ob obletnicah Je sedel učitelj Nerad na oguljenem divanu v titikaški deželi in po čičigojsko razmišljal o vrednosti obletnic, o njih izumu in važnosti za človeško življenje. Na špranjastih vratih je oktobrsko sonce grelo zadremane muhe. Globoke misli o vrednosti obletnic jih očividno niso motilte. Mirno so dremale naprej, ko bi jih kdo nalepil na vrata. Presrečne muhe! Da le sije oktobrsko scmce in se je kje nasloniti na špranjasta vrata, pa so zadovoljne. Kdo jim naj zameri? Učitelj Nerad? Ne! Nikoli se ne bo pisalo v titikaškem jeziku zoner najlepšo narodno lastnost, ki ji že stoletja pravijo zadovoljnost! Ne, ne! Čeprav so mu obesili dosti napak za to življenje, te pa l'e ni imel. Preveč je ljubil narod, preveč je bil tudi navezan na narodno tradicijo, brez katere ne more živeti danes pač nihče — najmanj pa učitelj Nerad. Tako ves vkopan v misli na obletnice, kjer se tako lepo veže preteklost s sedanjostjo (bistrejši, pa učitelj Nerad ni poznal nobenega osebno, so celo takšni, da ob obletnicah vežejo sedanjost s prihodnostjo), je ves zadovoljen prišel do najglobokejšega spoznanja v življenju, do spoznanja, ki bi moralo zanimati tudi naše kroniste: da pri nas še ne obhajamo obletnice dneva, ko je zadnji človek govoril resnico. Imenitno spoznanje, ne! V imenu naroda bi si lahko učitelj Nerad čestital sebi, če bi ga ne krasila ponižnost, katere veličino nam skušajo prikazati v svojih delih nekateri naši duševni velikani, pa so zopet sami tako ponižno spoštljivi napram njeni starosti, da vkljub trudu ne morejo ovekovečiti njene podoibe... Učitelj Nerad jim je odpuščal sproti, ker jih je sku- šal doumeti in čimprej doseči tretiutek, ko mu bodo rekli: učitelj Nerad, dosegli ste svoje poslanstvo, postali ste pravi ljudski vzgojnik, dve najlepši narodni lastnosti sta vas spremljali na dolgi poti. Blažen smehljaj bi oblil Neradov obraz, tiha sreča bi se naselila v skromno srce, nikoli tudi ne bi več ničemurno razmišljal o vrednosti obletnic, da se ni pripetilo nekaj važnega: učitelj Nerad bi moral1 postati ju.nak, še več, postati bi moral tako rekoč na pol avtor komedije, ki jo je režiral s svojo ženo učiteljico Neradovko skoro cele tri tedne za..., ker si je preresno tolmačil netočne vesti spoštovanih titikaških lističev ob dveletnici naše zadnje regulacije plačilnih manir. To ga je motilo, lahko bi celo rekli, razburjalo. Vse bi postal učitelj Nerad rajši kot pa junak, pa magari tudi komedije, katerih je baje danes vedno manj ... Zgodovinsko ozadje Neradovega nemira seže vse nazaj do prvega petka v mesecu, ko so naši žepi na tihem obhajali drugo obletnico naših plačilnih manir. Takrat je učitelj Nerad čital v vodilnem lističu svojega naroda, da se bodo vsem javnim nameščencem, ki še niso v penziji plače zvišale na višino pred regulacijo. Živeč v globoki veri, da je svet prav za prav le pravičen, čeprav deli to pravico nekako počasi, včasih celo tako, da je nekateri niti ne včakajo, je sprejel učitelj Nerad to vest takšno, kot je bila napisana. Še isti dan je ves zado.voljen svečano povedal to vest ženi, ki je bila pri zadnji regulaciji zadeta za okoli tri stotake, ker je čepel učitelj Nerad tisti čas še na najnižjem klinu plačilne lestvice, in na srečo, kot bi vedel, da se prilike popravijo, se je obdržal na tem klinu vse do dneva, ko je čital1 to veselo novico. Žena se je nasmehnila, ni hotela verjeti, da bi se kdo še spomnil učiteljic-mater. Šele čez nekaj dni, ko so skoro že vsi, ki niso bill pri zadnji regulaciji ničesar prizadeti jeli goVoriti o povišanju plač, je vsaj brez nasmeška poslušala Neradovo pripovedovanje o povLšanju in kaj vse bo treba v ta namen/ ukreniti. Predvsem bi bilo treba zvišati plačo shižkinji, vrniti zaostale obroke trgovcu za obleko in kreditni zadrugi za dolg. Pozneje bo treba kakšen dinar žrtvovati za titikaško kulturo in berače, podpreti narodna društva, o božičnih počitnicah bi celo lahko šli v gledališče itd. Torej vse polno resirih problemov pravega narodnega duševnega delavca na vsakdanji poti... Naslednje dni je učitelj Nerad še samo sprejemal čestitke k povišanju plač, «e Ijubeznivo zahvaljeval in bil tako rekoč vesel, da so mu pri zadnji regulaciji odščipnili samo pri ženmi plači za tri stotake. Zdelo se mu je, kot bi mu kdo do sedaj te novce hranil, zdaj pa, ko pride veliki dan, zdaj mu jih vrnejo; posebno te tri ženine stotake, za katere je moral revež na račun moške pravice od svoje žene že mareikatero bridko pogoltniiti. Vsi Neradovi izgovari takrat niso dosti zalegli, čeprav se je Otepal te moške pravice na vse križe, tega, da je moški in da so v deželi Titikaki vzeli učiteljicam-ženam največ pri zadnji regulaciji plačilnih mainir, pa le ni mogel utajiti. Zdaj, zdaj ne bo prišel samo denar, tudi mir se bo zopet vselil v »idilični« zakon dvozaslužkarjev. Tudi ga ne ba več treba bitl zdaj sram, da je moški, ker bo zdaj po novem lahko ponasno branil čast moške pravice, ker bo slonela na dejanjih, kakor jih je napovedal vodilni titikaški listič vsem, ki so mu verjeli in... Skratka, učitelj Nerad je videl prihajati novo, doslej neznano življenje, podobno mlinu, ki ima poleg vode in kamnov še zrnje ... Dva dni pred velikim dnevom, ko bi lahko ženi1 čestital k povišanju plače, pa je čital, kakor pravijo v titikaški deželi, črno na belem, da dobi žena zato, ker sedi njen mož še vedno na najnižjem klinu celih pet dinarjev več kot do sedaj... Tritedenskega veselja je bilo konec. Vse, vse bi prenesel učitelj Nerad; saj je vajen, da so ga ponižali in mu delali krivico, le tega ni vajen, da bi postal junak. Kje in komu naj prepusti ta čas v varstvo svoji dve najlepši lastnosti, na katerih je zgrajena njegova sreča? Ne, vse kar se da; toda tega ne zmore! (Počasi si je oddahnil.) Rajši bo stopil pred ženo in ji ponilžno povedal, da se je pripetila v vodilnem titikaškem Iističu pomota in da dobi namesto treh stotakov zaenkrat samo pet dčnarjev, katere pa bosta porabila v vse lepše namene, kot bi pa tiste stotake. Nekako takole bi ji predlagal (če bo ga hotela poslušati): »Draga žena, tistih tvojih pet dinarjev nima za naju nobene posebne praktične vrednosti; zato je boljše, da jih obrneva v višje namene. Kupiva za n.jih rajši pet svečk, za vsako bova dala en dinar. Ob uri, ko bi midva spet reševala za nekatere že davno rešene probleme, prižgiva rajši vseh teh pet svečk: prva naj gori v spomin obletnic, druga naj gori v spomin, da se slavi pri nas materinski dan, tretja naj sveti tistim, ki iščejo resnico, s četrto bi svetila tistim, ki še vidijo dobroto, žadnja pa bi naj brlela na čast previdnosti, ki naj spremlja človeka, če čita vesele novice v titikaškem vodilnem listiiču ... Mogoče bo kateri opazil njih žar?« Tako, učitelj Nerad bi si opral roke. Čez leta in leta, pa se bo mogoče čitalo kot v pravljici: »Nekoč je živela učiteljica-mati, ki si je za povišano plačo kupila pet svečk; za vsako je dala en dinar. Vseh pet je potem prižgala v spomin na materinski dan, dobroto in... Sicer pa, konec si bodo že sami našli...