ipofrmiiA piAčAnA v covovini
e
c
c
£
c
potAMeznA {tcvuka nAne f-oio
LETO IV.
LJUBLJANA, PETEK 3. MAJA 1940.
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Miklošičeva 22./II. DeL zbornica. — Pošt. predal: 375. — Tel. St. 36-29. — Pošt. ček. rač. flt. 17.648. — NAROČNINA: Za nečlane 3 din mesečno. LIST IZHAJA VSAK PETEK
ŠTEV. 18.
Tiha obletnica
V začetku aprila je minulo eno leto, odkar upravo Delavske zbornice v Ljubljani vodijo pristaši našega narodno-sta-novskega gibanja.
Drugi so vsi pozabili na to obletnico, samo »Delavska pravica« se je tega spomnila s kratko notico in seveda tudi s poudarkom, da je zbornica razredna ustanova delojemalcev.
Toliko so naši nasprotniki iz drugih strokovnih organizacij besedičili o nesposobnosti sedanje uprave, protestirali po shodih in zborovanjih proti njej in delavstvo naravnost hujskali zoper sedanjo zbornico. Hoteli so jo umrtvičiti; razglasili so svojo vzdržnost pri vseh zborničnih poduzetjih, da so na početku nekaj svojih zbeganih pristašev še bolj zbegali in med njimi ustvarili takrat mnenje, da od sedanje zbornice za delavski stan ne morejo pričakovati prav nobenih koristi.
Nova uprava zbornice pa je z globoko vero v svoje poslanstvo šla nemudoma na delo in v razdobju enega leta brezdvomno dosegla uspehe, ki jih v tako kratkem razdobju pod prejšnjimi upravami nikoli ni dosegla. Pod vtisom uspehov te uprave so se razblinili vsi razkrojevalni poizkusi nasprotnikov krščansko in narodnostanov-skega reda. Tudi delavstvo brez razlike prepričanja in organizacijske pripadnosti se je zato z zaupanjem zatekalo na zbornico. Celo strokovne organizacije iz nasprotnih taborov so zato opustile po tihem svoje nesodelovanje.
Uvidele so, da bo zanje bolje, če z zbornico sodelujejo, kakor pa če jo bojkotirajo. Njihovo lastno delavstvo namreč ni maralo take kujavosti in bi pri resnem delu zbornične uprave za koristi delavskega stanu obsodilo brezsmiselno taktiko svojih pokretov, če bi na svoji prvotni liniji vztrajale.
Vrzimo bežen pogled za to leto nazaj.
V svrho načrtne ureditve dela je zbornica v svojem okrilju ustanovila poseben na-meščenski odsek, poseben odsek za strokovno šolo, poseben odsek za zaščito delavske mladine. Svoje ekspoziture v Mariboru in v Celju je pritegnila k živahnejšemu sodelovanju s centralo samo ter istočasno dosegla ožji stik preko voditeljev teh ekspozitur z delavstvom samim.
Izpeljala je svojo zamisel o strokovni šoli. Prvi tečaj te šole je že minul. Tečaj je uspel v vsakem oziru prav dlobro.
Dolga leta prej je bila zbornica vzor birokracije. Delavstvo z njo, razen o morebitnih volitvah, ni imelo nobenih stikov. Delavec sam navadno v Ljubljano ne more, ker je to zanj predrago, zbornica pa tudi k njemu ni prišla. Nova uprava je takoj šla na delo, da premosti ta prepad.
V celi Sloveniji je zato ustanovila deset dopisniških mest. Dopisniki teh krajev morajo po posebnem pravilniku obveščati Delavsko zbornico o življenjskih razmerah delavstva in o akcijah, ki jih je treba zanj storiti. Poleg tega so še vsi člani plenuma zbornice in njihovi namestniki zbornični poročevalci za svoje kraje.
V	izrednih razmerah, v kakršnih danes živimo, je dala mnogo iniciativ za zakonske uredbe, ki naj bi delavstvo varovale pred splošno krizo. Posredovala je doma za zvišanje minimalnih mezd, za pokojninsko zavarovanje trgovskih nastavljencev. Potegovala se je tudi z uspehom za zobo-tehnike, za strojnike, za naše tobačno delavstvo. Prisostvovala je po svojih zastopnikih mnogoterim mezdnim akcijam in često odločilno vplivala na njihov po-voljen izid. Ni pozabila naših viničarjev in tudi poljedelskega delavstva ne. Peča se z načrti, kako čim bolj omogočiti stanovanjsko akcijo. Povišala je podpore brezposelnih in jih delila nepristransko med vse brezposelno delavstvo.
Se mnogo drugega je zbornica na iniciativo sedanje uprave koristno započela in istočasno izvrševala tudi vse tiste naloge, kakor so jih prej mehanično izvrševale stare uprave. Toda o tem bi bilo treba napisati celo knjigo, en člančič tega v niti najskromnejših mejah ne more zadovoljivo rešitL Prepričani smo zato, da sedanje zbornične uprave ni treba biti sram pred nikomur. Dela govorijo za njo in ustvarjajo upanje, da bo uprava v drugem letu svoje naloge v celoti izpolnila, če bodo razmere to dopuščale.
Zakon in praksa
Delavstvu vsi zakoni in vsi paragrafi nič ne pomagajo, če ne stoji za njimi močna strokovna organizacija. Delodajalec za zakon sicer ve, pa ga izpolnjevati noče. Delavec tudi ve, pa si izpolnjevanja ne upa zahtevati. »Se to, kar imam, bom izgubil, če ne bom tiho,« si misli in prisiljen molči. Molči tudi takrat, ko je krivica tako v nebo vpijoča, da jo ne morejo preslišati tudi tisti, ki se jih prav za prav ne tiče. Kjer pa ni tožnika, tudi ni sodnika in tako se gromadi krivica na krivico. Novi zakoni in naredbe za zboljšanje delavskega položaja so pogosto le povod njihovega socialnega poslabšanja.
PROTIZAKONITO IZKORIŠČANJE
Tako se je zgodilo ob priliki zadnjih uredb g. bana o minimalnih plačali za trgovske nastavljence in za privatne nameščence. Delodajalci se po večini za naredbe niti ne zmenijo. Plače so ostale iste, le odtegljaji za Okrožni urad im pokojninski zavod so se za delojemalce povečali. Nekateri pa so osobju kratkomalo odpovedali in skušajo njihove sile nadomestiti s cenejšimi učnimi močmi. Teh jemljejo več, kakor je po zakonu dovoljeno. Mesto, da so nove uredbe prinesle več socialne pravičnosti, so v mnogih slučajih prinesle še več zla.
Prepričani smo zato, da bo oblast končno prisiljena, da izvede nad izvrševanjem zakonov, ki so postavljeni v zaščito delavstva, strožje nadzorstvo. Mi smo to zahtevo postavili že opeto-vano na raznih mestih in smo jo ponovili tudi v svoji resoluciji na zadnjem rednem občnem zboru ZZD. Tam
smo zahtevali, da se organom Delavske zbornice prizna uradni značaj piri preiskavi delavskih prilik in da se po vseh glavarstvih nastavijo posebni referenti Inšpekcije dela. To našo zahtevo je na zadnjem zasedanju osvojilo tudi Centralno tajništvo Delavskih zboinic.^ Prepričani smo, da bomo z njo končno tudi prodrli.
POTREBNA JE INTERVENCIJA OBLASTI
Dokler pa oblast ne poskrbi zadosti za izvajanje socialne zakonodaje, je to pred vsem skrb delavskih strokovnih organizacij, že na stotine slučajev smo mi v svoji organizaciji obravnavali in delavcem preskrbeli spoštovanje zakonov s strani podjetnikov. Zavedamo se prav dobro, da smo svojemu pokne-tu dolžni, da enako delamo tudi še naprej. Delavstvo pa se mora zato zavedati, da je strokovna organizacija njegova hrbtenica in jo mora podpirati v vsemi svojimi silami. Kjer strokovne organizacije ni, tam ni varuha delavstva, tam se socialni zakoni ne spoštujejo, tam se krivice kar grmadijo na brezpravno delavstvo. Godi se jim tako, kakor se godi delavkam šiviljam v Brežicah. Od tam je namreč zadnje dni prišlo na Delavsko zbornico v Ljubljani značilno pismo, ki ga spodaj priobčujemo. To pismo ni napisal kak delavec, ampak ga je napisal podjetnik. Izkoriščanje dn zatiranje delavk v tem kraju je tako veliko, da je podjetnik od tam smatral za potrebno, da o vsem obvesti našo Delavsko zbornico in jo zaprosi za intervencijo. Pismo se glasi:
Pogajanja za stavbinsko pogodbo
Kakor smo že poročali,, je bila dne
16.	aprila skupna intervencija pri g. banu, da bi banovina pristala na izplačilo diferenc iz naslova povišanih delavskih mezd za vsa banovinska javna dela ter da bi še odločneje pobijali šušmarstvo. G. ban je obljubil, da bo dal izračunati finančni efekt, nakar bo podal definitivno izjavo glede stališča kr. banske uprave.
Na pismeno urgenco pri ministrstvih v Beogradu pa je bilo sporočeno, da se nahaja predlog glede spremembe predpisov o oddajanju javnih del in možnosti doplačil za primer porasta cen materiala ali delavskih mezd v obravnavi pri finančnem ministrstvu ter da je rešitev odvisna od razpoložljivih kreditov.
Ker se je stavbna sezona že začela in na pogajanjih ni prišlo do soglasja, je delavska delegacija predlagala uvedbo poravnalnega postopka po § 15 uredbe o določanju minimalnih mezd ter se je vršila prva razprava pod predsedstvom g. inšpektorja dela inž. Barage dne 26. IV. v Delavski zbornici.
Na razpravi so sodelovali predstavniki združenja pooblaščenih graditeljev, inženjerske zbornice,- združenja zidarjev iz Ljubljane in Maribora, tehničnega odd. kr. banske uprave, Delavske zbornice, Zveze združenih delavcev, Jugoslovanske strokovne zveze »Saveza gradjevinarskih radnika«. Razprave se ni udeležilo združenje tesarjev iz Ljubljane, združenje tesarjev iz Celja pa je poslalo brzojav, da se pogajanj ne bo udeležilo, dokler ne bo rešeno vprašanje šušmarstva.
Delodajalci so vztrajali na sledečem stališču:
1.	nova pogodba naj vsebuje le mezdno tarifo, vse ostale določbe pa naj
odpadejo, ker so že itak urejeni z obstoječimi zakoni;
2. glede državnih javnih del, prevzetih pred 1. IV. 1940 ne priznajo nobenega poviška do 1. IX. 1940, po tem datumu pa stopi tudi za že prevzeta državna javna dela povišek plač v veljavo.
3. Isto velja glede banovinskih javnih del, v kolikor 'banovina ne pristane že preje na izplačilo dodatka za kritje večjih izdatkov iz naslova zvišanja mezd;
4. za po 1. IV. 1940 prevzeta javna dela in za vsa privatna dela priznajo graditelji in inženjerska žbomica povišek 0.50 din na uro, med tem ko nudita oba zidarska združenja na dosedanje mezde povišek 0.50 din za kvalificirane ter 0.50 din za nekvalificirane
Delojemalska delegacija je vztrajala v celoti na predlogih pogajanj od 10. IV. 1940 ter je zahtevala doklado 1 din na uro za vsa privatna in banovinska javna dela ne oziraje se, kdaj so bala prevzeta, enako tudi za državna javna dela, prevzeta po 1.1.1940, ker je moral tedaj vsak podjetnik že računati z zvišanjem delavskih mezd zaradi naraščanja draginje. Za državna javna dela, prevzeta pred 1. I. 1940, pa naj bi se do 1. IX. 1940 priznala vsaj polovična doklada. V kolektivni pogodbi naj ostanejo poleg mezdne tarife tudi vse one določbe sedanje pogodbe, s katerimi so bile priznane delavstvu večje ugodnosti.
Ker nobena delegacija ni popustila od svojega stališča, je zaključil g. inšpektor dela prvo poravnalno razpravo kot neuspelo z izjavo; da bo kr. banska uprava v smislu uredbe o določanju minimalnih mezd v kratkem sklicala še drugo poravnalno razpravo.
Brežice, dne 19. IV. 1940.
DELAVSKI ZBORNICI
v Ljubljani.
S tem Vas opozarjam na škandalozne razmere, ki vladajo tukaj v Brežicah in okolici v zadevi plače in delavnih razmer v šiviljski obrti. Šiviljske pomočnice, ki so se redne obrti izučile, so prave pravcate sužnje. Kar se tiče plače, znaša ista dnevno 10.— din, včasih še manj — in to pri delovnem času dnevno 11 do 14 ur (!), in sicer brez vsega drugega. Kako se naj taka uboga pomočnica prehrani, kako si naj najpotrebnejše za obleko poskrbi? Če se nahaja na hrani doma pri roditeljih, potem se še nekako preživi, ali kako je, če je reva sama na sebe navezana? Stradati mora ali si pa na nepošten način služiti priboljšek! Na ta način se direktno jetika in druge bolezni pospešujejo in je vsaka protituberkulozna borba udarec v vodo. Pred par dnevi sem poslušal pomenek neke skupine takih bednih pomočnic, ki so druga drugi tožile svoje težave. Iz vedel sem presenetljive stvari. Tako so neke majstrice prijavile svoje pomočnice bolniški blagajni, in sicer s plačo 10.— din dnevno, kolikor v resnici dobivajo. Od poslovalnice Okr. urada so dobile prijavnice vrnjene s pripombo, da znaša minimalna mezda 27.— din na dan in da se morajo prispevki po VIII. mezdnem razredu zaračunati in plačati. In te človekoljubne majstrice so takoj pravo pogruntale. Odtegnile so pomočnicam celokupni mesečni prispevek, ki znese 80.— din za VIII. razred in ne samo dovoljen odtegljaj, pa so enostavno izjavile, da sploh ne plačujejo bolniške blagajne. Naj pomočnice vse same plačujejo! Tako bi ostalo ubogi pomočnici pribl. 170.— din mesečne plače. Izjavile so: »Kateri ni prav, naj kar gre, bomo pa same z vajenkami delale!« (Teh imajo navadno več, kakor je zakonito dovoljeno!) To so razmere, v katerih bi se indijski in kitajski kuliji spuntali. Če bo pri tem ostalo, potem je sploh škoda, da se je tlaka, desetina in suženjstvo odpravilo. Seveda priznam brez nadaljnega, da take plače, kakor v nekaterih drugih naprednih državah, se ne morejo pri nas upeljati, pač pa sem mnenja, da bi se morale minimalne mezde upoštevati, ki so gotovo zelo zmerne. Prosim, da v navedeni zadevi po Vaših močeh napravite temeljito reme-duro. Bodo pač razne milostive za svoje razkošne kostume in svilene obleke par dinarjev več plačale, kar je z ozirom na rapidno rastočo draginjo življenjskih potrebščin popolnoma upravičeno.
Pri eventuelni ovadbi ali preiskavi bi prosil, da bi se moje ime ne imenovalo, da ne bom pri raznih pijavkah še bolj osovražen, kakor sem že.	(Podpis.)
Pismo je zadosti značilno. Pisano od podjetnika za delavke je samo zadosti zgovorno, kaj je zakon dn kaj je praksa. Delajmo vztrajno na to, da bo praksa to, kar bo zakon.
Viničarski tabor v Ljutomeru
Program tabora je sledeči:
Na predvečer, ob 8. uri v dvorani Viničarskega doma 20. redni občni zbor viničarske zveze. Druga dan: od
7.—8. ure zbiranje udeležencev pred Viničarskim domom. Ob 8. uri sprejem gostov na postajališču. Zatem povorka skozi mesto v župno cerkev, kjer bo ob %9 sv. maša s cerkvenim govorom, katero daruje duhovni vodja ZZD g. Križman Andrej. Pri sv. maši ljudsko petje s spremljanjem viničarske godbe »Slavček«. Po sv. maši obhod po mestu pred Katoliški dom, kjer bo ob lOih Manifestacijsko zborovanje
Govorijo predstavniki naroda in tovariši iz našega strokovnega pokreta.
Naše podružnice in vse delavstvo ZZD opozarjamo že sedaj na ta tabor in prosimo, da 9. junija letos ne prire* . jajo kakih lastnih zborovanj večjega obsega, ampak naj se pripravijo za tabor viničarjev v Ljutomeru.
Naša DZ o pobijanju draginje
Dne 12. in 13. aprila je bila v Zagrebu seja odbora Osrednjega tajništva Delavskih zbornic. Na dnevnem redu te seje je bilo tudi vprašanje uspešnega nadzorstva oziroma ustaljen ja cen. Delavska zbornica v Ljubljani je na omenjeno sejo podala naslednji predlog s prošnjo, naj ga Osrednje tajništvo Delavskih zbornic predloži pristojnim ministrstvom v upoštevanje:
1. Dosedanji ukrepi v borbi proti naraščanju cen so nepopolni. Taka je že osnovna misel uredbe o kontroli cen in o pobijanju draginje, ki ne obsegata nadzorstva nad podražitvijo glavnih agrarnih pridelkov (n. pr. pšenice, koruze) pri producentu.
2. Vsi ti ukrepi se sučejo okoli ju-ridično normativnega nadzorovanja cen in morajo biti tudi iz tega razloga nezadostni.
Take ukrepe bi bilo treba dopolniti:
a) z ukrepi, ki bi šli pri glavnih predmetih dnevne potrošnje za vposta-vitvijo ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem (pregled zalog, ocenitev potrošnje, ev. omejevanje izvoza, ev. omejevanje potrošnje);
b) z ukrepi, ki bi vkljub izrednim razmeram jamčili večjo stalnost v razmerju med denarnim obtokom, transakcijami in zaslužki vsake vrste.
Vse to niso neznane stvari. Ako se v borbi proti draginji vkljub temu ne postopa tako in se v borbi proti naraščanju cen dopuščajo za razne interesne skupine izjeme, je to znak, da nevarnosti, ki nam prete s te strani, ne ocenjujemo dovolj resno.
3. Zato je treba poudariti, da gre tu za nevaren razvoj, ki ga bo treba brezpogojno zaustaviti.
Tudi če naraščanje cen ni, ali vaaj v celem obsegu ni posledica denarne politike, vodi v svojih posledicah končno vendarle v inflacijo z vsemi njenimi nepredvidljivimi posledicami:
zmanjšuje obratne kapitale gospodarskih edinic in države, desorganizira gospodarstvo in sliabi državo; delavci, zasebni in javni nameščenci stalno
izgubljajo na realnih zaslužkih. Najtežje pa prizadeva ta razvoj upokojence in rentnike socialnih zavarovanj.
Delavske zbornice bi ne vršile svojega poslanstva, ako ne bi osredotočile vse pažnje na usmerjanje državne politike v pod 1. in 3. označenih smereh ter bi se zadovoljevale s tem, da bi razpravljale po protidraginjskih odborih o tem, kakšna naj bo cena čaju, popru in drugim takim predmetom ali pa tudi o tem, da li se sme podražiti moka, ko se je že prej na borzi z vednostjo pol javnih ustanov razglasilo, da se je podražila pšenica.
Dolžnost predstavnikov Delavskih zbornic je, da na odločujočih mestih povedo, da smatrajo borbo zoper naraščanje cen za zelo važno narodno obrambno stvar in da dosedanjega načina borbe proti naraščanju cen ne smatrajo za dovolj učinkovitega.
4. Uredbo o kontroli cen in pobijanju draginje bo treba nemudoma tako spremeniti, da bosta obsegali tudi glavne prehranjevalne pridelke pri producentu (pšenico, koruzo).
5. Ravnateljstvo za prehrano mora začeti (eventuelno s sodelovanjem Pri-zada) s poslovanjem in dobiti popoln pregled čez zaloge koruze in pšenice. Pregled zalog mora obseči tudi večja kmečka posestva v Vojvodini, ki prodajajo koruzo in pšenico za trg. Mora pa se pri vodstvu ravnateljstva v smislu korporativnega načela čuti glas obeh strani, producentov in potrošnikov, ne pa samo prvih.
Izvoz pšenice in koruze se sme dopuščati le v taki izmeri, da bodo potrebe domačih potrošnikov brezpogojno pokrite. Da se zaloge ne bi zadrževale, naj se cene pšenici in koruzi do prihodnje žetve maksimirajo. Priporočljivo bi bilo, da bi se določile maksimalne cene tako, da bi cene, počenši od sedanjega nivoja, mesečno polagoma padale, tako da bi imeli tisti, ki bi blago zadrževali, izgubo ne pa dobiček. Tej izgubi pa bi se izognili, ako bi ponudili blago Prizadu in sicer tako, da obdrže blago do odpoklica na skladi-
Katolištvo JSZ pred sodiščem
Pred kazenskim sodnikom okrajnega sodišča v Ljubljani se je te dni končala zanimiva pravda. Jugoslovanska strokovna zveza v Ljubljani, ki jo je zastopal odvetnik dr. Ivan Stanovnik, je vložila pri tem sodišču proti Alojziju Ambrožiču, trgovcu in posestniku v Gabriju, pošta Dobrova pri Ljubljani, tožbo zaradi prestopka žaljenja časti.
V	kratki tožbi je ta organizacija inkriminirala naslednji dejanski stan:
Obtoženec (Ambrožič Alojzij) je v občinski pisarni na Dobrovi v nedeljo,
17.	marca t. 1., v navzočnosti župana in občinskega tajnika izjavil, da je škof dr. Gregorij Rožman obsodil Jugoslovansko strokovno zvezo, da ni več katoliška organizacija. Obtožba se je sklicevala na priči župana Franca Černeta, posestnika v Kozarjah in občinskega tajnika Ivana Sadarja. Prva razprava je bila 16. aprila t. 1. Obtoženec Alojzij Ambrožič, ki ga je zastopal odvetnik g. Miloš Stare, je k obtožbi izjavil, da je nekaj časa pred tem, ko je imel razgovor o JSZ z županom v občinski pisarni, govoril o stvari z župnikom g. Jožetom Klopčičem na Dobrovi. Ta mu je povedal, da je bila nedavno v Ljubljani konferenca duhovnikov ljubljanske škofije. Na tej konferenci je škof dr. Gregorij Rožman izjavil, da se delovanje tožeče organizacije ne sklada z načeli katoliških organizacij. Obtoženec je končal svoj zagovor, da je prav v smislu tega razgovora z župnikom pojasnil mnenje tudi svojemu političnemu tovarišu, županu g. Černetu.
Priča g. Čeme je potrdil razgovor z obtožencem v občinski pisarni. Vprašal je pričo, kaj je novega. Nato je obtoženec omenil, da je bila nedavno konferenca duhovnikov ljubljanske škofije in da so tam Sklenili, da bo tožeča organizacija izločena iz sklopa katoliških organizacij.
Priča župnik g. Jože Klopčič je nato izpovedal v bistvu sledeče: Na zboro-
šču in da dobijo plačilo šele ob odpoklicu. Tako bi bil odstranjen namen špekulacije z naraščanjem cen, kar povzroča zadrževanje zalog.
6. Poleg pšenice naj bi se maksimirale takoj tudi cene živini in mesu, krompirju, fižolu, mleku in jajcem. Pri živini bi bilo treba omejiti na eni strani izvoz za meso, ki ga naše notranje gospodarstvo more prenesti, na drugi strani pa event. omejiti notranjo potrošnjo mesa.
7. V kolikor bi se pokazale pri cenah uvoza in izvoza razlike z domačimi cenami, naj bi se uvedla pri izvozu iz-izvozne takse v korist fonda, iz katerega bi se dajale premije za uvoženo nujno potrebno blago, ki naj bi se prodajalo na domačem trgu pod uvozno ceno.
8. Tudi pri tekstilnem blagu je vztrajati pri načelu maksimiranja cen. Podvzeti je treba vse korake, da se to omogoči. Za nakupe tekstilnih surovin, prodaje tekstilnih polfabrikatov in ev. veleprodajo tekstilnih izdelkov bi kazalo osnovati korporativno zgrajeno centralo za tekstilne izdelke, ki bo ves promet s tekstilnim blagom usmerjala oziroma nadzirala. Tudi tu je treba dobiti pregled nad zalogami, uvozom, tekočo proizvodnjo in potrošnjo. Ako bi se ob danih maksimiranih cenah izkazala neskladnost med proizvodnjo in potrošnjo, bi bilo treba misliti na omejitev potrošnje in kontrolo detajlne trgovine.
9. Takoj naj se odredi, da se stanarina, cene premogu, plinu, vodi, električnemu toku in vsem javnim uslugam do nadaljnega ne smejo višati.
Komunizem je naš nasprotnik
V	kranjskem »Gorenjcu« beremo člančič pod naslovom »Naši komunisti v novi situaciji«. List pravi, kako so zdaj naši komunisti, ki prejemajo navodila iz tujine, začeli spet drugačno taJktiko. Nato pa list odločno veli: »Trgovinska pogodba s Sov jeti jo prav gotovo ni nobena zasluga rdečih so-drugov in njihovo hvalo bi lahko imenovali aprilsko šalo in hudomušje. Gospodje sodrugi pa naj prav nič ne mislijo, da smo mi, ki smo nastopali vedno proti vsaki nekrščanski in materialistični ideologiji, zdaj mogoče na umiku. Ravno nasprotno. Zdaj bomo še bolj povečali svoj boj, ker smo še vedno trdno odločeni očistiti našo Slovenijo vsake sledi komunizma, marksizma in podobnih ideologij. Naj nihče ne misli, da si bomo dali diktirati, da moramo trpeti tega ali onega sodruga komunista zaradi njegovih anarhističnih idej. Kdo to misli, ta se temeljito moti in naj pazi, da ne bo razočaran. Znana nam je svoboda stanov v Sovje-tiji, in take svobode si ne želimo, privoščili bi jo pa vsem tistim, ki hočejo nas učiti, kakšna naj bi bila svoboda. Vsi se zavedamo, da je med nami iri komunisti nepremostljiv prepad ne le
v	idejnem svetu, ampak v vsakem delu. Zato ostanejo komunisti še vedno naši nasprotniki, katerim je naperjena naša borba v še bolj poostreni obliki. Mi ostajamo še vedno na istem stališču te borbe in tudi, če je treba do skrajnosti. Nič se ni izpremenilo in to naj vedo vsi gospodje sodrugi, ki mogoče že pripravljajo bratske izlete v rdeči raj in sanjarijo o svoji svobodi.«
Ni tako kakor je prav
vanju duhovnikov ljubljanske škofije pod predsedstvom škofa dr. Gregorija Rožmana je bila soglasno sprejeta resolucija, v kateri se je obsodila tožeča organizacija, da ne spada več v zvezo katoliških organizacij. Tudi škof sam je po referatih posameznih govornikov izjavil, da se delovanje tožilke ne sklada z načeli katoliških organizacij. Priča g. Klopčič je še pristavil, da je o tej konferenci govoril z obtoženim Alojzijem Ambrožičem in mu je v bistvu prav tako povedal, kakor je gori omenjeno. Škof dr. Gregorij Rožman je še pristavil, da bo resolucijo objavil v »Škofijskem listu«. (Resolucija je bila v resnici objavljena. Op. uredn.)
Zaslišane so bile še nekatere priče o bistvenih točkah, kako je podal obtoženec izjavo g. župnika v občinski pisarni in kako so jo drugi tolmačili. Po končanem dokazovanju je sodnik okrajnega sodišča g. Jože Tomc objavil sodbo, s katero je bil toženi Alojzij Ambrožič oproščen od obtožbe in ima nositi pravdne stroške tožeča JSZ. G. sodnik je oprostilno sodbo 'kratko utemeljeval: Obtoženi Alojzij Ambrožič je oproščen zato, ker je govoril samo to, kar je izvedel od g. župnika Jožefa Klopčiča, ni nič dodal, ni nič spremenil. Obtoženec bi se lahko skliceval na opravičljivo zmoto, da to, kar je govoril, ni bilo resnično. Posoreeil pa se je obtožencu dokaz resnice, da so bile navedbe obtoženčeve resnične. Zato je utemeljena oprostitev. Jugoslovanska strokovna zveza si je po svojem zastopniku pridržala tridnevni rok za izjavo glede oprostilne sodbe.
Zakon določa delavni čas v tovarnah po 8 ur na dan. V ostalih podjetjih pa
9	do 10 ur dnevno. Za mladoletne delavce pod 16 leti je določen le 8 umi delavnik. Tako zakon! Praksa pa kaže, da se v premnogih slučajih krši zakon o delavnem času, tako po tovarnah kakor po ostalih podjetjih. Masti pa se ta zakon grobo krši nad mladoletnimi.
Z vseh strani dobivamo poročila, kako se mladoletni delavci nedopustno izkoriščajo. Delati morajo vajenci svojim gospodarjem vse drugo, samo pri stvari, katere bi se morali izučiti, niso skoro nič zaposleni. Vajenec samo, po sebi razumljivo tako le malo ali nič ne zna s svoje obrti in v njej nikoli ne more postati resnični mojster.
Delavni čas pri vajencih je zopet nekaj posebnega. Delati mora po mili volji delodajalca petek in svetek, dokler to ta zahteva. Tudi nedeljski počitek v praksi ni zagotovljen.
Zadnja anketa Delavske zbornice je
na podlagi zbranega gradiva ugotovila pri 965 vajencih sledeči delavni čas:
112 vajencev je delalo				8 ur	na	dan
28			y>	8 y«	»	y>
14		»		8%	»	
11			»	9	»	»
51				9V2	»	
325			»	10	»	y>
38	»			ioy2	»	
102		»		n	»	
16	»	»	»	n y2	»	»
95				12	»	
27	»			13	»	
26	»			14	»	»
18	»			15	»	
12				16	»	
4	y>		»	17	»	»
3			»	18	»	
Delavni	čas	je bil	tako le 11.5% v			
skladu z zakonom. Da to ni prav je menda vsakemu jasno in zato ni treba zgubljati nobenih besedi. Vajeniško vprašanje zato po zaščiti kriči. Tako, kakor je zdaj, ni krščansko pravično, ni prav.
Anketa e minimalnih mezdah za gostinsko stroko
Ljubljana, 29. aprila 1940.
Danes se je vršila v knjižnični dvorani kr. banske uprave anketa predstavnikov delodajalcev in delojemalcev gostinske stroke, na kateri se je že uradno obravnavalo od stalnega posvetovalnega odbora za gostinsko stroko stroko, ki deluje že več mesecev, izdelan načrt za predpis minimalnih mezd.
Na anketi so bili zastopam predstavniki zbornice TOI, Delavske zbornice (tov. Preželj France in Stanko Jurij), Zveze gostilničarskih združenj in Zveza ugostiteljskih nameščencev. Anketa, katero je vodil inšpektor dela g. ing. Baraga, je soglasno potrdila osnutek o minimalnih mezdah za kvalificirano in nekvalificirano osebje, zaposleno v gostinski stroki v Sloveniji ter bo osnutek te dni predložen g. banu v podpis.
Zaščita delavske mladine
Da kot stanovska predstavnica slovenskega delavstva podpre desedanjo zgolj iz zasebne pobude vršečo skrb za zaščito delavske mladine, je Delavska zbornica v Ljubljani ustanovila v okviru svojih sa-
moupravnih organov poseben mladinski -zaščitni odsek, v okviru svoje uprave pa poseben referat za vajeniško vprašanje. Mladinsko-zaščitni odsek Delavske zbornice je že začel delovati.
Minimalne mezde za gostinsko stroko bodo stopile v veljavo z dnem objave odredbe v službenem listu, kar se bo storilo predvidoma v prvi polovici maja in 'bo tako to že od 1. 1937 sporno vprašanje rešeno sporazumno med prizadetimi.
Poleg svojega velikega praktičnega pomena za gostinske nameščece ima uspešen zaključek anketa važen načelni pomen. Stalni posvetovalni odbor, ki se je sestavil med zastopniki delodajalcev in delojemalcev v gostinski stroki in kateremu gre glavna zasluga za sporazumno rešitev spornih vprašanj, je važen primer stanovskega (korporativnega) urejevanja odnosov med delodajalci in delojemalci. Da je ta način slej ko prej primernejši od drugih, temu ni dokaz samo uspešen zaključek mezdnih posvetovanj, temveč tudi sam potek teh posvetovanj, ki je ves čas potekal v ozračju medsebojnega razumevanja in neposredne odkritosti. Nič ni bilo tistih pavz, v katerih gre vsaka delegacija v svoj kot, da se »zaupno« pogovori o nadalj-ni »taktiki« pri pogajanjih itd., kar je sicer tako tipično m običajna pogaja-
Nadaljevanje na 3. strani.
Tudi JSZ za centralizem
Milijone slovenskega delavskega denarja sneda SUZOR vsako leto — JSZ ga brani!
Prav te dni se v naši državi razvija bitka med pristaši centralizma v delavskem zavarovanju in med tistimi, ki so mnenja, da je za naše zavarovanje najboljše, ako se čimpreje likvidira Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu in ustanovijo novi banovin-gki nosilci zavarovanja. Na decentra-Mstičnem stališču stojijo vsi naši veliki narodni delavski pokreti v naši državi in sicer Jugoras, Hrvatska delavska zveza in Zveza združenih delavcev. Centralizem pa zagovarjajo marksistični in framasonski krogi in tiste delavske organizacije, ki so s temi krogi v zvezi in od teh krogov odvisne. V tem pogledu se nam prav za prav niti čudno ni zdelo, da socialisti in pristaši Narodno strokovne zveze zastopajo centralistično stališče in zagovarjajo obstoj Suzorja. Ti ljudje so namreč bili vedno centralisti tudi v političnem oziru. Nasprotovali so politični in upravni decentralizaciji in še danes z vsemi silami delajo zoper samoupravno ureditev države. Zato je vsaj kolikor toliko razumljivo, da so v tem pogledu dosledni tudi glede vprašanja socialnega zavarovanja.
Kar pa mora vsakega slovenskega človeka skrajno začuditi pa je to, da se je tudi Jugoslovanska strokovna zveza, ki je vedno poudarjala sloven-1 stvo in decentralizacijo tako v političnem oziru, kakor glede delavskih ustanov. Sedaj pa se je — kar pa sicer ze dalje časa opazujemo — zopet znašla v objemu s socialisti in liberalci in se izrekla za centralizem v delavskem zavarovanju.
JSZ je namreč podpisala vlogo na ministra socialne politike in narodnega zdravja, ki govori o vprašanju reorganizacije Suzorja. V tej vlogi ni niti ene besede o tem, da naj se ta največja m imjciražja birokratska ustanova »Suzor« likvidira in prenesejo njegovi posli na banovinske nosilce delavskega zavarovanja, s čimer bi se letno prihranilo blizu 15 milijonov dinarjev delavskega denarja. Pa ne samo, da JSZ skupaj z marksističnimi organizacijami ne postavlja zahteve po osamostvo-jitvi slovenskega delavskega zavarovanja, ampak celo zahteva, da se ustano-
vi	skupen organ socialnega zavarovanja za vso državo. To pa ni z drugimi besedami ničesar drugega kot to, da naj Suzor ostane. V prvi točki sicer pravi resolucija prav skromno, da strokovne organizacije nimajo pomislekov proti temu, da bi se poverilo bolniško zavarovanje samostojnim banovinskim nosilcem zavarovanja. V drugi točki pa nadaljuje, da je treba vprašanja delitve nezgodne in starostne panoge vsestransko proučiti.
Kdor se količkaj spozna na socialno zavarovanje, ta dobro ve, da se ena panoga zavarovanja ne da oddvojiti od drugih panog, ker so vse te panoge
VIKTOR ŽVEGELJ
slikarstvo — pleskarstvo — slikanje kulis in dekoracij
LJUBLJANA
COJZOVA CESTA 1
med seboj povezane. JSZ danes le po navija Suzorjev predlog, ako predlaga samo osamosvojitev bolniške panoge. Suzor dobro ve zakaj to predlaga. Bolniške panoge hoče prepustiti banovinskim nosilcem zavarovanja, istočasno pa bo bolniško panogo obremenil s tolikimi hremeni, da jih ta ne bo zmogla in da bo tako prišlo v bodočnosti do poloma v bolniški panogi. Takrat pa bi Suzor na ves glas kazal na ta polom in upravičeval svoj obstoj in znova zahteval centralizacijo tudi bolezenske panoge.
Ako smo torej spoznali načelo decentralizacije za pravilno — in lahko rečemo, da je ogromna večina delavstva in delodajalcev v naši državi to spoznala, — potem moramo postaviti zahtevo, da naj se centralizirajo vse panoge zavarovanja, ker je s stališča koristi delavstva, gospodarstva in države to edino pravilno.
Popolno neznanje glede socialnega zavarovanja pa kaže resolucija, ki jo je podpisala JSZ, ko pravi, da je potreben skupen organ socialnega zavarovanja zaradi izravnavanja zavarovalnega rizika v vsej državi in naj bi ta organ v ta namen prejemal in upravljal primeren odstotek zavarovanih premij (nekako pozavarovanje).
Tisti slovenski delavec ali celo delavski »voditelj«, ki to piše, nima ali nobenega pojma o zavarovanju ali pa hote dela proti slovenskim interesom. Zaradi izravnavanja zavarovalnega rizika je Slovenija doslej plačala SUZORu že nad 25 milijonov dinarjev. S tem denarjem bi si mogli mi Slovenci zgraditi bolnico, ki jo naše delavstvo tako krvavo potrebuje. Zali Bog pa so nam te prihranke pobrali drugi prav v znamenju načela, ki ga sedaj zastopa JSZ.
Naj povemo še to, da socialno zavarovanje sploh ne pozna pozavarovanje. To je element privatnega zavarovanja.
V	socialnem zavarovanju pa tega nikjer ni na celem svetu, ker ni potrebno saj gre za majhne in veliko število zavarovanih vsot — dočim vsota nad 200.000 din, ki predstavljajo za zavarovalnico, če bi jih morala kmalu po začetku zavarovanja izplačati, veliko obremenitev.
Dalje glasi resolucija, da je skupen organ socialnega zavarovanja potreben za enotno izvajanje zavarovalnih predpisov za vso državo. Jasno pa je, da zato ni prav nič potreben skupeni organ socialnega zavarovanja. Za enotno izvajanje zavarovalnih predpisov more skrbeti minister za socialno politiko. Poglejmo na primer pokojninske zavode za nameščence. Vsak zavod je popolnoma samostojen in nimajo nobenega skupnega organa. Skupen je samo Svet pokojninskih zavodov, ki se od časa do časa sestanejo in sklepajo o skupnih zadevah, soglasno. O iz-ravnanju rešila torej ni govora.
Vemo, da se Suzor v svojih razlogih s katerimi bi ta birokracija rada rešila svoj obstoj, zagovarja na zelo dvoumen način s pojmom unifikacije, za katero Suzor do danes še ni uspel da jo izvede in tudi ne bo, ker jo more izvesti edinole ministrstvo.
Zagovarja pa sebe, kakor ga zagovarjajo tudi njegovi simpatizerji, oz. klike, ki Suzor vlada s tem, da pravijo poglejte kako so hrvatski okrožni uradi v bolniški panogi pasivni. Vsota dosedanjih aktiv in pasiv v bolniški panogi okrožnih uradov na Hrvatskem res dokazuje milijonske deficite istočasno pa ne povedo ti suzorovci koliko je snedel Suzor za sVoje vzdrževanje
Izšla je
Naša pot XXI«
Dr. Aleš Ušeničnik „Quadragesimo anno“
z obširnim komentarjem
Obseg: 287 strani.
Cene: 30'—, 45’—, 60’— din.
„Qtiadragegimo anno“ je okrožnica svetovno zgodovinskega pomena.
OpoiTile mance na to tažno hnligol
hrvatskega delavskega denarja in koliko milijonov je šlo za amortizacijo in obrestovan je nepravilno investiranih vsot iz nezgodne in starostne panoge v drage in nerentabilne stavbe Suzora. Če bi bil ta denar ostal, hrvatskim okrožnim uradom, bi ti uradi v svojem poslovanju gotovo ne izkazovali deficitov. To pa je ravno dokaz, da je treba Suzor odstraniti.
Kdor hoče našemu delavstvu dobro, ta mora biti zoper centralizem v socialnem zavarovanju, in v lastno skledo pluje tisti slovenski delavec, ki danes zagovarja obstoj Osrednjega urada. Da, mi smo za enotno zavarovanje v vsej državi. Smo tudi za enotno izvajanje zavarovalnih predpisov. Smo tudi za to, naj ima delavec enake pravice in dolžnosti glede socialnega zavarovanja tako v Sloveniji, kakor na Hrvatskem in v Srbiji.
Smo pa tudi proti temu, da bi drag birokratski zavod uporabljal milijone delavskega denarja to zgolj za svoj obstoj — milijo ni, Id bi sioer lahko bili v mnogo večjo korist zavarovancem, narodu in državi!
Nekoristen centralizem, ki je povzročil že toliko stvarne škode vsem v državi se ruši, oziroma ga odpravljajo in ga tudi podpora, ki jo daje JSZ fra-masonom in marksistom ne bo rešila!
250 tisoč nesreč pri delu
Sramoten dokaz kako malo se ceni delavčevo življenje
Nadaljevanje s 2. strani, nja, ki se ne vrše v takem stanovskem okviru v ozračju medsebojnega razumevanja in zaupanja in na resni strokovni osnovi.
Delavska zbornica samo želi, da bi duh pravega stanovskega sodelovanja po zgledu stalnega posvetovalnega odbora v gostinski stroki zajel tudi druge stroke in gospodarske panoge.
Tako bo v delovnih odnosih življenje šlo pred zakonodajo in ji kazalo obnovitveno pot.
Število zavarovanega članstva pri SU-ZORju je do lanskega leta doseglo številko okrog 700.000. Število prijavljenih nesrečnih slučajev pri delu pa 250.000. Med temi nad 5000 smrtnih slučajev in nad 25.000 je invalidov. SUZOR letno za skromno vzdrževalnino družinam smrtno ponesrečenih delavcev in nesposobnim za delo izdaja okrog 50 milj. din. Ali niso te številke vredne razmišljanja zakaj tako?
Običajno se ob nesreči čuje z gospodarske strani, da je delavec sam kriv. Dokazano je, da je taka trditev krivična in neutemeljena. Ne trdimo, da med temi številnimi nesrečami ni slučaja vsled delavčeve neprevidnosti. Ogromna večina krivde slučajev nezgod pa je na nasprotni strani. Produktivni tempo, ki ga poleg današnjega gospodarskega ustroja, pospešuje mnogokrat sama lakomnost delodajalca po čim hitrejši obogatitvi, je eden glavnih vzrokov.
Pri nas postojijo zadovoljivi zakoniti predpisi, kako je treba tehnično zavarovati delavca pred nezgodo pri delu. V svr-ho nadzora, če se ti predpisi izvajajo, imamo posebno ustanovo: Inšpekcijo dela. Zakonodavna oblast je vsaj do neke meje poskrbela, da delavec ni povsem odvisen od samoodločb podjetnika.
Številke o nesrečah nam brez drugih objasnjevanj dokazujejo, da poslodavci svoja podjetja nimajo urejena v higienskem zaščitnem smislu tako, kakor bi bi-
lo	treba. Večina podjetij se do skrajne možnosti izogiba vsakim investicijam, ki bi bile v to svrho .potrebne. Čim manj neproduktivnih stroškov in čim več zaslužka v kratkem času je princip brez ozira na to, da povzroča narodnemu gospodarstvu in indirektnim potom tudi sam sebi neprecenljivo materijalno škodo. Če bi se vsi zakoni in odredbe tako malo upoštevale kakor se upošteva in spoštuje te zaščitne predpise za delavčevo varnost, bi bila takoj revolucija v državi. Inšpekcija dela, ki je kot nadzorna oblast dolžna zasledovati to smer, ima po današnjem ustroju vezane roke. To se je čestokrat ugotovilo. Gospodarski krogi to dobro vedo zato ta vsesplošna neuvaževanost teh predpisov.
Problemu nesreč pri delu je treba posvetiti mnogo več pažnje nego se je na tem delalo in se še dela. Zlasti so to dol-
žni storiti oni, ki jim po njihovi funkciji javnega dela, mora biti skrb malega človeka najbolj blizu. 'S pravim razumevanjem bi se to brez velikega truda dalo urediti, da te sramotne številke zginejo in da se nesreče po delavnicah ali zgradbah, v gozdu ali vodi, zmanjšajo na minimum, kolikor je to pri ustvarjanju in pretvarjanju gospodarskih vrednot sploh mogoče.
Predlogov kako napraviti, da se doseže uspeh, je bilo podano mnogo. Strokovne organizacije in delavske zbornice so s svoje strani, kolikor so one v stanu storiti, storile svojo dolžnost. Store naj svojo
dolžnost oni, ki so v stanju vse te številne predloge in mnenja spraviti v življenje. Zakonodavna oblast ima tu hvaležno polje udestvovan ja v svrho praktične zaščite delovnega človeka.
Pred kratkim je Osrednje tajništvo delavskih zbornic v Beogradu na podlagi mišljenj poedinih Del. zbornic sestavilo načrt glede reorganizacije Inšpekcije dela in ga predložilo ministrstvu soc. politike in ljudskega zdravja. Pričakujemo, da se bo takoj prešlo k stvarni rešitvi predloga. IZ osvojitvijo načrta reorganizacije Inšpekcije dela bi bil problem številnih nesreč izdatno rešen.
Delavske poslovne knjižice
Opozorilo delavcem in delojemalcem!
Od 1. januarja 1940 mora imeti vsak državljan, star nad 14 let, ki je v službi ali želi službo dobiti, poslovno knjižico, ki je podpisana z uredbo o poslovnih knjižicah.
Noben delavec ne more biti sprejet brez poslovne knjižice v delo, ne more dobiti znižane voznine na državnih železnicah in ladjah, ne podpore pri javnih borzah dela, niti dajatev pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev in pri zdravnikih Okrožnega urada.
Ker pa zaradi tehničnih zaprek še vedno nimajo vsi delavci poslovnih knjižic, je ministrstvo za soc. politiko opozorilo preko banovin vsa obrtna, trgovska združenja in ostale oblasti, da na najprimernejši način opozore vse delavce, da si te knjižice takoj pribavijo. Oblastva, ki morajo izdajati delavske knjižice, so tudi opozorjena, da jih izdajo čimprej.
Okrožni urad za zavarovanje delavcev in njegovi zdravniki bodo v primerih, kjer ne morejo istovetnosti z gotovostjo ugotoviti, zahtevali, da se oni, ki hoče dajatve ali zdravniško pomoč, izkaže s poslovno knjižico, četudi ima potrdio delojemalca. Urad bo do 30. junija 1940 le v zgoraj naštetih primerih zahteval poslovno knjižico, od tega dne dalje pa vselej in brez izjeme, da tako prepreči izrabljanje socialnega zavarovanja po nezavarovanih osebah.
Ob potrebi pa bo urad po čl. 12 uredbe
o	poslovnih knjižicah vsakemu delavcu, ki bo sprejet v stalež bolnikov, poslovno
knjižico odvzel in jo zamenjal z začasno legitimacijo, ki jo bo moral član vrniti, če bo hotel dobiti originalno poslovno knjižico, ko bo izločen iz staleža bolnikov.
Določila uredbe o delavskih knjižicah so obvezna za delodajalca, delavce in Okrožni urad; zato že danes opozarjamo vse prizadete, da se jih drže, ker bo na ta način preprečena marsikatera škoda.
Romanisti na naši univerzi
Na ljubljanski univerzi so pretekli teden komunistični dijaki hoteli uganjati komunistično agitacijo. Zgodilo pa se je, česar ti rdeči gospodiči niso pričakovali, da so se vsi slovenski akademiki, kakor en mož postavili komunističnim rogoviležem po robu ter jih pometali iz univerze. Ko so komunisti drugi dan spet poskušali svojo srečo, so jih slovenski dijaki spet vrgli na cesto. Zdaj so se umirili, ko vidijo, da se jim je vsa Ljubljana smejala. Sodimo, da so slovenski dijaki storili dobro delo, ko so preprečili hujskajoče nastope rdečih agitatorjev na univerzi. Naš narod ne vzdržuje slovenske univerze zato, da bi tamkaj plačanci tujih misli smeli nekaznovano rogoviliti ter hujskati zoper svoj narod in svojo državo. Ti ljudje stoje v tuji službi. Takih agentov se je treba varovati ter jih pri vsaki priliki postaviti pod kap, kamor spadajo.
Radi pomanjkanja proštom bomo zaostale dopise objavili prihodnjič.
Laško
Dolgo je že, odkar se ni nihče oglasil iz naše podružnice. Vemo, da bo marsikdo mislil, da smo zaspali. Dne 7. aprila smo imeli tukaj članski sestanek, na katerem je govoril zastopnik centrale tovariš Jože Amšek iz Celja. Sestanek je bil obilno obiskan skoro od vseh članov, ki nas je okrog 70, kar je precej lepo število za tako majhno postojanko, ki še eno leto ne obstaja. Nadalje nam je tov. Amšek v svojih besedah orisal težo delavskega stanu v tem težkem času.
V naši tovarni še zmeraj rogovilijo naši nasprotniki in blatijo našo organizacijo. A, dragi tovariši, ne dajte se strašiti, ker njim že zadnja ura bije, ker zmaga je neizpodbitno naša, ako smo vsi za enega, eden za vse. Sedaj, ko bomo imeli več časa, bomo našo podružnico obnovili in si zgradili trdne temelje neomajne pravice. Vsi se zavedamo dela in skrbi, toda lahko gledamo mirno naprej v čase, ki pridejo. Pripravljeni bomo!
J mr še
V nedeljo 21. aprila se je vršil članski sestanek ZZD v Jaršah v Društvenem domu v Grobljah. Ker je delavstvo zaradi mnogih vpoklicev na orožne vaje hudo obremenjeno, saj mora delati celo ob nedeljah, kadar pa je prosto, si pa tudi rado privošči razvedrila v naravi, zato je bil sestanek temu primerno tudi obiskan. Vprašanje tu je pa tudi zavednost članstva.
Ob 10. uri je tov. Boltežar v imenu odsotnega predsednika pozdravil vse navzoče in zastopnika centrale tov. Arčona Julija, ki je navzočim v jasnih besedah razlagal pomen in namen strokovne organizacije ZZD, ki je pod spretnim gospodarstvom sedanje uprave ustanovila strokovno šolo DZ, začela ustanavljati Del. stavbne zadruge in postavila zahteve po likvidaciji SUZOR-a, zvišanju minim. mezd, izboljšanju socialne zakonodaje in poenotenja strokovnih organizacij in še druge važne zahteve. Utemeljeval je sedanje zahteve drugih delavskih organizacij in nam polagal na srce, da kot doslej tudi v bodoče vodimo predvsem boj proti idejam komunizma, ki tudi pri nas razpleta svoje niti. Izredna pozornost članstva in ploskanje je tov. Arčona nagradilo za njegova izvajanja.
Zatem je tov. Boltežar iz Ušeničnikove knjige »Obrisi socialnega vprašanja« razlagal navzočim o zmotah in sadovih gospodarskega liberalizma, socializma in o rešitvi socialnega vprašanja.
Razpravljalo se je tudi o tekočih zadevah »Delavske stavbne zadruge«, kar je navzoče še najbolj zanimalo in je to tudi razumljivo. Upamo, da bomo mogli članstvo v najkrajšem času tudi v tem oziru zadovoljiti. Treba je samo trdne volje in zaupanja, pa se bo dalo še marsikaj urediti. Javni borzi dela pa se v imenu Delavske stavbne zadruge v Jaršah na tem
mestu za iskreno pomoč prav lepo zahvalimo in računamo tudi v bodoče na polno razumevanje pri delu za boljšo bodočnost našega delavstva. Enaka zahvala gre tudi DZ in centrali ZZD, ki nas je pri tem delu podpirala in tako pomagala pri izvedbi naše zamisli.
Vse podružnice ZZD, kakor tudi delavstvo vabimo na skupni sestanek, ki bo dne
5.	maja ob 9 dopoldne v Društvenem domu v Domžalah. Govorilo se bo o pomenu Stavbne zadruge za rešitev stanovanjskega problema i. dr.
Takih sestankov, ki so zelo potrebni za splošno izobrazbo delavstva, si želimo še več.
Jeseniee
Dne 22. aprila 1940 so se zaključile pri KID pogajanja za draginjski prispevek delavstvu. Predlog organizacij je bil, da se naj vpelje redna mesečna draginjska doklada, vendar pa s tem niso prodrle. Podjetje je pristalo le na enkratni mezdni prispevek na račun draginje, po katerem dobi delavstvo, zaposleno pri KID, okrog
1	milijon dinarjev.
In sicer dobe:
Mladostni delavci, vajenci, gojenci šole v Celju po Din 80.—. Delavci in dninarice po Din 145.—. Delavci I. H. in III. redne mezdne skupine po Din 180.—. Delavci IV. V. VI. redne mezd. skup. po Din 140.—.
Delavci VII. in VIII. redne mezdne skupine po Din 90.—.
Oženjeni delavci dobe poleg gornjih zneskov še po Din 180.—.
Prispevek bo izplačan 30. t. m.
To pogodbo so podpisale vse strokovne organizacije.
Nekateri člani so zaostali s članarino. Ker je dolžnost organizacije, da ščiti in se bori za pravice svojih članov, je dolžnost članov, da svoje obveznosti napram svoji organizaciji tudi redno poravnajo. Pozivamo zaostankarje, da v interesu njihove lastne koristi zaostalo članarino čim preje poravnajo.
Člane, ki so ali bodo spremenili svoje bivališče, prosimo, da svoj novi naslov javijo v pisarni.
Vevče
Strokovna skupina papirničarjev 7,7,T> bo imela v nedeljo, dne 5. maja ob 9. uri dopoldan v Prosvetnem domu v D. M. v Polju članski sestanek.
Na sestanku se bo, z ozirom na to, da je kolektivna pogodba odpovedana, razpravljalo o mezdnem gibanju in drugih perečih vprašanjih papirniškega delavstva. Na sestanek pride tudi zastopnik centrale.
Prosimo cenjene člane, da se zavedajo važnosti sestanka in se ga gotovo udeleže. Na sestanek so vabljeni tudi somišljeniki-delavci.
Poglavje o tujcih
RAZGLAS.
Bivanje inozemcev. Po uredbi ministrskega sveta o bivanju in kretanju tujcev z dne 17. aprila 1940 sme tuj državljan stanovati samo v kraju, ki je označen v dovoljenju za bivanje. Vsi oni inozemci, ki imajo veljavna doveljenja za bivanje, morajo stanovati samo v kraju, kjer so stanovali takrat, ko so vložili prošnjo in ki je označen v njihovem naslovu v dovoljenju za bivanje. Ce hoče inozemec spremeniti svoje bivališče, mora po predpisani poti vložiti novo prošnjo na bansko upravo. Inozemec, ki bi brez dovoljenja banske uprave premenil mesto bivanja, bo kaznovan po čl. 3. navedene uredbe z zaporom do 30 dni ali z denarno kaznijo do tisoč petsto din. Poleg tega bo po izvršeni kazni izgnan iz kraljevine Jugoslavije.
Kraljevska banska uprava dravske banovine.
RAZGLAS.
Prijavljanje inozemcev. S čl. 2. uredbe ministrskega sveta o bivanju in kretanju inozemcev z dne 17. aprila 1940 je predpisano, da se mora tuji državljan v roku 12 ur po dohodu v mesto stanovanja, najkasneje pa v 36 urah po prehodu državne meje osebno javiti p>ri pristojni krajevni policijski oblasti, ki ji mora pokazati svo-
je listine. V istem roku se mora osebno prijaviti tudi, kadar spremeni kraj stanovanja. V mestih, kjer so posebna policijska oblastva, se mora prijaviti pri teh oblastvih, v drugih krajih pa pri pristojnem občinskem uradu. Daljši, a največ 36 urni rok velja samo tedaj, kadar je od vhodne postaje do kraja bivališča dolga pot. Ce inozemec med potom kje izstopi za dalj kakor 12 ur, ali kje prenoči, se mora tudi v tistem kraju osebno prijaviti. Bivati sme samo v kraju, za katerega se glasi dohodna viza in samo dokler velja dohodna viza. Bivanje preko roka dohodne vize odobrava po ministrskem pooblastilu ban. Na isti način se mora osebno prijaviti tudi inozemec, ki ima dovoljenje za bivanje, a potuje v drug kraj po svojih poslih, ne da bi sicer spremenil kraj običajnega bivanja. Vsak inozemec, ki se ne bi pravočasno osehno prijavil, ali ki bi bival v kraljevini preko roka vize in ni dobil za podaljšanje bivanja posebnega dovoljenja, bo kaznovan z zaporom do 30 dni, ali z denarno kaznijo do 1.500,— din. Poleg tega bo po izvršeni kazni takoj izgnan iz kraljevine.
Stanodajalci naj inozemca opozore na te dolžnosti takoj, ko se pri njih nastani.
Kraljevska banska uprava dravske banovine.
Svet v frontah
NORVEŠKA
Na Norveškem so bili živahni boji na suhem, v zraku in na morju. Ni se mogoče otresti vtisa, da so zavezniki, to so Anglija, Francija in Norveška, v svojih vojaških ukrepih počasni, prepočasni za bliskovito hitrost, s katero delujejo Nemci. Nemci sedijo na Norveškem na več med seboj nepovezanih odsekih obale. Njihov cilj je, da se njihove čete s prodiranjem v notranjost z vseh odsekov med seboj združijo in dobijo deželo pod svojo oblast. Angleži in Francozi so se po neuspelem poskusu, da Nemce takoj prve dni po vdoru na Norveško izženejo iz zasedenih pristanišč, tudi izkrcali na posameznih odsekih norveške obale in je njihov cilj, da s hitrim prodiranjem v notranjost, posamezne nemške posadke obkolijo, preprečijo, da bi dobile med seboj zvezo, in jih potem ali izgladujejo, ali pa vojaško premagajo. Med tem ko so Nemci kljub straži angleškega brodovja mogli na Norveško spraviti že okrog 100.000 mož in 1.300 letal, so Angleži in Francozi izkrcali le slabotne oddelke. Prodiranje Nemcev v notranjost dežele je bilo mnogo bolj hitro, in ko so se nemške in angleško-francoske čete prvič srečale, so se morale angleške čete po hudih praskah umakniti, ker so bile preslabotne in niso imele orožja proti tankom. Angleži in Francozi so zadnje dni začeli izkrcavati večje oddelke, da preprečijo najhujše. Nasprotno pa je res, da je angleško letalstvo pokazalo izredno veliko delavnost in neprestano bombardira nemška letališča in prevozne ladje. A številčno nemškemu letalstvu še ni kos. Nemci imajo tamkaj že 1300 letal in z njimi odganjajo angleške vojne ladje, ovirajo Angležem in Francozom izkrcavanje ter uničujejo za hrbtom zavezniških čet prometne zveze. Norveška postaja pozorišče enega velikih poglavij v sedanji vojni.
ŠVEDSKA
Neposredno se na ozadju vojaških dogodkov na severu odraža hud diplomatični položaj Švedske, ki je v neposredni nevarnosti, da je borba med velesilami ne bo potegnila v svoje vrtince. Švedska se na vso moč trudi, da bi ohranila nevtralnost, toda pritiski na njo so od vseh strani tako hudi, da je nevarnost, da se pod njimi ne bo zrušila. Vojaški razlogi, tako nemški kakor zavezniški, znajo biti močnejši kot ljubezen Švedskega naroda do miru.
NA BALKANU
Huda napetost, ki je južnovzhodno Evropo razburjala prejšnji teden, je sedaj v veliki meri popustila, čeprav ne moremo reči, da je popolnoma odstranjena. Napetost je nastala zaradi tega, ker so zavezniki, Anglija in Francija, napovedali neke poostrene gospodarske ukrepe proti Nemčiji tudi na balkanskem prostoru in sta Italija in Nemčija vzeli to za povod, da sta odredili nekatere vojaške ukrepe in da sta po svojem časopisju začeli objavljati svojo trdno voljo, da v svojo škodo ne bosta nič zamudili, da sta pripravljeni z bliskovitim nastopam zahodni velesili prehiteti in jim njihove načrte onemogočiti.
Rot se je zasul
(15)
Roman.
(Nadaljevanje.)
Oči so mu bile izgubljene, na sebi ni imel drugega oblačila kot kratke platnene hlače. Hotel je govoriti, kričati, a glas ni prišel iz njegovih odprtih ust.
Se drugi ,na pol goli, brez svetilk, brez krampov, bo se trgali od vseh strani, se suvali, v obupnem gnevu so zrli v tla, zgubani, vsi v strahu, da se ne bi dotaknili grozečih sten.
Pažniki, ki so jih skale zlomile, so ležali vsi vprek, novi so se lomili, povečavali nemir in pripravljali nov udar.
Slednjič se je trušč pomiril in tožbe ranjencev so postale slabejše, mračnejše. Morda je bila to le prevara, nihče ni bil svojega življenja svest. V rovu se je zaslišal mlad, oddaljen in bolesten glas. Cul se je kakor tožba vetra nad bojnim poljem po veliki bitki.
»Tukaj sta bila mlada delavca Jože in Poljanec; nosila sta les v rov; morda sta to onadva ...«
Spraševali so se, koliko mož je zasutih, tekli so ven, da bi prešteli te, ki so ubežali.
»Tišlerjeva skupina,« je rekel rudniški paznik.
»En paznik tudi manjka. Od tu sem ga poslal, pa se ni vrnil.«
»Tukaj kopljimo! Od tu prihaja to ječanje! Po-
Ječanje je bilo pomešano z ihtenjem. Zdelo se jim je, da je to Jožetov glas.
»Ne, Ludvikov je! Poljanec ima bolj trzajoč glas.«
Vsi navzoči so bili takoj pripravljeni, da ostanejo tu in da pomagajo pri reševanju, pri odkopavanju ubogih zakopancev.
Inženir in ostali so močno udarjali v vrata. Tožeč glas je naraščal.
»Da bi vsaj enega rešili,« je rekel inženir. »Hitro na delo! Dosegli ga bomo!«
Rudarji so začeli razkopavati kamenje, odmetavati zemljo in zlomljene stebre, ves ta mučiteljski kup, ki se je rušil okoli vrat.
Postavili so močan steber k vhodu, da so lahko odprli zasuta vrata.
Počasi so odstranjevali zemljo, da ne bi povzročili novega udora. Postavljali so močne stebre. Klicali so proti glasu, ki je postajal bolj in bolj neznaten.
»Ludvik Tišler!« je zaklical neki delavec. »Ludvik, si ti... ? Tu smo. Kmalu bomo skupaj!«
Toda zasuti je ječal dalje, ne da bi kaj odgovoril.
Kmalu je mogel rudniški vodja zlesti v rov. Inženir mu je sledil s svetilko.
»Polagoma,« je naročal rudniškemu vodji, ki se je prebijal skozi vhod. Ze je mogel odriniti zemljo naprej, usula se je v neko globel in glas se je močneje zaslišal. Ujeti je gotovo spoznal, da ga rešujejo.
Res, rov je bil tu še zelo dobro ohranjen. V praznini sicer ni bilo poti, toda jokanje in tožbe, to je bilo sedaj že čisto blizu. To sta bila dva glasova, ki sta se mešala v eno samo pojenjajočo tožbo.'
Inženir je pomolil svetilko naprej in je videl, ležeča drug poleg drugega, mladega Tišlerja, zvitega in krvavega, in veliko, brezkrvno Poljančevo truplo.
Zdelo se je, da sta žrtvi spoznali, da so ju rešili,-kajti utihnili sta, toda nista imeli moči, da bi izkričali svoje veselje, ali s krikom izrazili vse to, kar ju je tlačilo.
Ludvik Tišler se je onesvestil na rokah rudniškega vodje, ki ga je vlekel proti izhodu.
»Je ranjen?« je vprašal inženir in dvignil luč proti njemu.
»Zdi se mi, da ima le nekaj otiskov. Obraz niiha ničesar, prav tako roke ne.«
»Ko bo odprl oči, bo zdrav, le hitro ga nesite na okrevališče. Dva sta rešena! Da bi nam rudnik vrnil še ostale!«
Inženir je opazoval rov. Bisage so ostale pritrjene na nekem stebru, ki je ležal na tleh; nasproti so se valjale v prahu platnene obleke in srajce.
»Da bi se le ne pojavil iz ruševin treskovi plin,« si je pravil inženir. Plin bi se hitro razširil povsod in zaradi prevrnjenih svetilk bi lahko nastal požar v rudniku.
Obupovati je začel, da bi našli zasute še žive. Kako grozen pogled se jim bo nudil, ko bodo prišli do njih!
Inženirju se je zdelo, da čuje glasove, toda na njegove klice ni bilo človeškega odgovora, le grmenje kamenja, ojačeno hrumenje zemlje, ki se je urejevala v novem bivališču in ta sumljiva tišina cmih skal, ki se je zdelo, da so nasičene s svojo pridobitvijo.
Najbolj nujno je bilo, da obnove zračenje.
Inženir je, previdno plazeč se, odšel iz rova. Na površje so odnesli dvoje mladih ljudi, da bi jih spravili na okrevališče. Ludvik Tišler je kričal, da noče iti tja, da ni težko ranjen, da hoče pomagati pri reševanju. Pustili so ga, da je šel iskat svojo obleko. Ničesar ni hotel povedati, ničesar vzeti, le delati, odkopavati, reševati svoje tovariše.
»Najprej obnovite zračenje, to je najbolj nujno,« je rekel inženir.
»Da, zlasti če bi bil notri treskovec!«
Inženir in še nekaj drugih je stopilo k dvigalu.
»Treba je, da dobimo takoj vse potrebno za zračenje in da se vrnemo.«
»Nikomur ničesar povedati!«
»Telefoniral bom na upravo.«
Ves čas med dviganjem je dajal inženir ta različna navodila. Z bolestjo je mislil na vse to, kar bo prišlo: množica, ki bo pritekla k jašku, komisija, vodstvo rudnika, policija, ki bo morala vzdrževati red... In zlasti... zlasti žene in otroci, ki se jim bodo obrazi srebrili od solz, njihove vročične oči, ki si bodo slikale grozne stvari. Mislil je na odgovornost, ki jo bodo vsi naprtili njemu. Kaj, ali more inženir vse preprečiti, celo nepričakovano, vse predvideno, celo nemogoče, zadušiti že v kali delavsko upornost, skali iztrgati željo, da stare ljudi, obogatevati lastnike in zadovoljevati delavce ?
(Dalje prihodnjič.)
List izdaja za konzorcij: Preielj Franc, Ljubljana. - Urejuje: Križman Andrej, Ljubljana. - Za «redm*tro odrorarja: Pirih Milko, Ljubljana. - Za Mkrtj. ttofc.: A. Trontelj, Groblje.