pa je pogrešeno, ker ima literarni jezik svoje posebne vire, posebno usodo in posebna načela, po katerih se mora izboljševati ali bolje rečeno iz-preminjati. V tem smislu je treba presojati njegovo obširno delo: „0 Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah", ki je izhajalo 1. 1900. in 1901. v „Slovenčevih" podlistkih in ga je po desetih letih izdal pisatelj v posebni knjigi. Glede splošnih jezikovnih vprašanj je knjiga znamenita, naravnost   klasičen  je   na  primer članek o „l"-u
V   svojih mlajših letih se je bavil Štrekelj mnogo z dialektologičnimi študijami domačega kraja. Na podlagi spisa „Oblikoslovje srednje-kraškega narečja" (Dunaj, 1887) se je tudi habi-litiral kot vseučiliški docent na Dunaju. Glaso-slovje svojega narečja je ostavil še neobjavljeno v rokopisu. Oboje je pisano nemško.
V literarni zapuščini je še mnogo etimologičnih drobtinic, literarno-historičnih zapiskov in splošno-jezikovnih  miscel,   ki bi se dale lahko uporabiti.
• GEŠOV, bolgarski ministrski predsednik.
GENERAL SAVOV, vrhovni bolgarski vojskovodja.
GENERAL VIČEV, načelnik bolgarskega generalnega štaba.
(str. 41—102), vendar s pravopisom kot takim nima             To   je  v  kratkih   potezah   pregled   njegovih
nič opraviti. Toda če pomislimo, da se pravopisno     večjih  del; v podrobni   opis   vseh   del   se   tu   ne
vprašanje pri nas sploh še ni   začelo znanstveno     spuščam,   ker   spadajo  v  popolnejši   življenjepis.
motriti — in da imajo ostali Levčevi zagovorniki     Posamezne podatke iz njegovega življenja je pri-
in nasprotniki še veliko manj znanstveno stališče     nesel Dom in Svet lani (1911) v marčevi številki.
kakor Štrekelj, mu tega nihče ne more šteti v zlo.             Iz povedanega je razvidno, da  ga je smrt do-
Drugače   je   seveda   s   članki,   katere   je   naslovil     letela sredi najplodonosnejšega delovanja, v zreli
„0 nekaterih pobijanih pravilih slovenske pisave"     dobi 53 let,  ko bi bil ustvarjal  še nova dela, za
(spisani v  Ljubljanskem   Zvonu,  1911,   izšli   tudi     katera si je pripravljal gradiva.   Z razvojem  slo-
v posebnem  odtisku).   Tu ne   pobija pravopisnih     venskega jezikoslovja pa bo ostalo Štrekljevo ime
vprašanj, temuč jezikoslovne zmote.                             nerazdružno zvezano.
JESEN.
Zložil Ksaver  Meško.
Jesenski vetrovi  čez polja  gredo, čez  polja gredo,  zateglo pojo, in polje  golo pod njimi ječi: O  cvetje  brsteče   —   kje  si ti?
Jesenski vetrovi  skoz  gozde hite, skoz  gozde  hite,  glasno  se  jeze, in  drevje  brezlistno  pod njimi ječi O  cvetje brsteče  —  kje  si ti?
Življenja vetrovi  ob  meni besne, ob  meni besne,  da  trepeče  srce, in  duša v bridkosti pod njimi ječi O  cvetje  brsteče  — kje  si ti?
O  cvetje brsteče  —   kje  si ti ? O pomlad sreče  —  več te ni! Vsi upi zeleni  —  zveneli vsi; In sad  zaželjeni   —  ah,  ni  ga,  ni . .
—    455