Vprašanja pod metrom snega
Dovolj je bilo že napisanega in povedanega o nevšečnostih, ki nam jih je prinesel sneg, pa tudi na račun zimske službe smo sliša-li vrsto pikrih (v decembru) in ve-liko pohvalnih (v januarju) besed. Ob vsem tem pa vendarle ne mo-remo mimo nekaterih zadev, ki jih bržkone nimamo povsem raz-čiščenih v organizacijskem smislu.
Gre za vprašanje prednosti ali po domače povedano za oceno, kje in kaj je najbolj nujno. Najbrž ni sporno, da moramo najprej oči-stiti ulice, po katerih voztfo avto-busi mestnega prometa. S tem omogočimo nemoten prihod na delo in v šole. In kaj potem? Od tu dajje pa zadeve najbrž niso več tako jasne. V nasprotnem prime-ru se nebi zgodilo, da bi ostalo staro mestno središče pod Ijub-ljanskim Gradotn - Stari trg sko-raj en teden dobesedno odrezan od sveta. Položaj jje bil toliko bojj kritičen, ker prebivajo tu zvečine stari ljudje, ki niso mogli iz hiš, v trgovinah pa je začelo zmanjkova-ti hrane, ker dostavna vozila niso mogla pripeljati blaga. Nihče si ne upa pomisliti, kaj bi se lahko zgodilo, če bi v tem delu mefla
izbruhnil požar. Gasilci nebi mo-gli zraven in bolje je, da o posledi-cah ne govorimo.
Takšen je bil položaj v času, ko so pristojne službe že počistile Ti-tovo cesto skoraj do zadnje sne-žinke (odstranili so tudi vse kupe) in podobno so bile vzorno počiš-čene druge ulice v tem predelu na primer Beethovnova, Zupančiče-va, Tomšičeva. Odrezani so bili tudi prebivalci v Tivolskem gra-du in zahvala učencem OŠ Preži-hov Voranc gre,.da so se tja prebi-li z lopatami in teko omogočili tedno komunikacijo. Podobno je bilo tudi v drugih predelih mesta, ko so ostale stranske ulice več ali manj nedostopne.
In končno tudi strehe. Led in stijeni sneg sta že terjala človeško življenje.
Že v uvodu smo povedab, da gre bolj za organizacijska vpraša-rya. Komunalnim delavcem ne bi mogli veliko očitati. Delali so po-žrtvovalno in naredili vse tisto, kar jim je bilo naročeno. Več pri-pomb bi lahko imeli na prebival-ce našega mesta, od katerih se je marsikdo otepal lopate, ki je v takšnih razmerah največkrat naj-
bolj učinkovito orodje. Kako pa je s civilno zaščito? Kako je z gasil-ci, ki so najbolj usposobljeni za čiščerye streh, od koder grozi naj-večja nevarnost?
Ali v takšnih razmerah, ki niso povsem vsakdanje, res ne more-mo uveljaviti nekaj nevsakdanjih ukrepov? Leta 1952, ko je v Ljub-Ijani tudi padlo veliko snega, je bila razglašena mobilizacija voj-nih obveznikov. Strojev takrat ni-smo imeli, vendar pa so bile glav-ne ovire v mestu kaj hitro odprav-ljene. In danes? Ali bi bilo res tako hudo, če bi za dan ali dva prepovedali promet z osebnimi vozili z izjemo avtobusov in rešil-cev in tako omogočili nemoteno delo komunalnim delavcem? In tisti nesrečni šole prosti dan! Mar ne bi mogli namesto tega potisniti srediyešolcem lopate v roke?
Ne ponujamo rešitve. Odpira-mo le vrsto vprašanj, ki bi jih mo-rali predvideti in razrešiti, še predno zapade sneg. Tako kot smo v okviru vaj NNNP organiza-cijsko domislili ravnanje ob po-tresu, požaru, vojnih razmerah in podobno. Toliko v razmislek in ravnaiye v prihodnje.
Niko Isajevič