247
Ali ob pozni uri nekoč,
ko boš stal gol kot v zimi drevo,
uprt v večnost, ki zanjo
ni vedela tvoja uporna moč,
tedaj se zgroziš nad življenji milijonov rod zaveš se, da si v skrivnostne mreže ujet... takrat te pridem dramit spet in spev, zdaj star, ti bo čudežno nov.
JOŽE KASTELIC
VSTAJENJE
V spevu burje
zašumi
dobra misel starih dni,
stare sreče, davnih dob,
zašumi in onemi.
Veter plava
in beži
med drevesi, med ljudmi,
med ljudmi le kratek čas,
včeraj, danes, in jih ni.
Meni veter
da v srce
misel nanje, ki prhne
jim pozabljene kosti,
ki kot bratje srečno spe.
Veter dobro
govori:
Kar še danes mož živi,
smo si tuji, brez srca
in otroke v srd sveta
žena z žalostjo rodi.