LETNIK XVII., ST. 1 (772) / TRST, GORICA ČETRTEK, 12. JANUARJA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
/gor Gregori
Še o plinskih terminalih
0 plinskih terminalih, ki jih nameravajo namestiti na področje Tržaškega zaliva, je že dalj časa govor. Ob splošnem nasprotovanju občanov in naravovarstvenikov je treba sicer zabeležiti vedenje državne in evropske politike, ki ima do celotne zadeve dokaj nejasen odnos, zlasti zato, ker, kot trdi predsednik združenja Alpe Adria Green Vojko Bernard, slovenski evropski komisar Janez Potočnik želi problem rešiti politično, ne pa strokovno. Naravovarstveno združenje, ki močno nasprotuje načrtu, je namreč že trikrat predlagalo ustanovitev tehnične komisije na ravni EU, ki naj bi problem proučila, "a žal do danes se gospod Potočnik ni odzval naši pobudi", piše Bernard.
Z več strani je namreč prišla zahteva, naj bi načrti (dvojna plinska terminala in podmorski plinovod) prestali temeljitejšo oceno glede morebitnega vpliva na morski ekosistem in specifično na področje Miramarskega morskega parka, ki je bil določen kot področje evropskega pomena.
Organizacija WWF je pri pristojnih italijanskih državnih in evropskih oblasteh poslala dopis, v katerem svari, da obratovanje obeh terminalov predvideva uporabo velikih količin morske vode v procesu uplinjevanja. To vodo naj bi na koncu postopka sicer izlili ponovno v morje: tekočina pa bi bila povsem drugačna od izhodiščne, saj bi jo morali zaradi potreb uplinjevalnika ohladiti in klorirati, kar bi uničujoče učinkovalo na ravnovesje določenih bitij morskega ekosistema. Pri Alpe Adria Green opozarjajo še na vprašanje dvigovanja morskih usedlin, ki bi ga povzročili kopanje morskega dna zaradi postavitve plinovoda in gibanje tankerjev; morsko dno je zelo onesnaženo, saj vsebuje živo srebro, druge težke kovine in razna goriva, vse to pa bi prešlo v prehrambeno verigo morskih živali. Celoten vpliv omenjenih naprav so pristojni zanemarjali ali podcenjevali v začetnih študijskih načrtih podjetij in v samih postopkih VIA (ocenjevanju vplivov na okolje), za katere je pristojna italijanska država. Projekt uplinjevalnikov je torej potrebno oceniti v celoti in ne vsakega posebej, kot je bilo to do sedaj storjeno. Preveriti je treba oba načina uplinjevanja - tako tistega "zaprtega tipa" kot tistega "odprtega tipa". Prvi predvideva gorenje plina in torej večjo proizvodnjo C02 ter dušikovih oksidov, tehnologija "odprtega tipa" pa predvideva kumulativni učinek, ki nastane z ohlajanjem morske vode in posledično učinkuje na izgubo ekosistemov v morskem habitatu, na uničenje planktona in ličink in na selekcijo bakterij. Za gradnjo dveh terminalov in z njima povezanimi podmorskimi cevovodi bo poleg tega potrebno izkopati ogromne količine onesnažene zemlje bodisi na obali kot na morskem dnu (za gradnjo terminala v pristanišču Trsta načrtujejo izkop približno 2,5 milijona kubičnih metrov s težko kovino in ogljikovodiki onesnažene zemlje). Vpliv tega posega bo spravil na kolena ekosistem malega Tržaškega zaliva, kar bi negativno vplivalo na vse povezane dejavnosti (turizem, ribolov ipd.). Komercialne dejavnosti pa bodo v tržaškem in koprskem pristanišču utrpele hude posledice zaradi strogih varnostnih ukrepov ob dejavnostih plinskih terminalov.
Povsem napačno je stališče Italije glede postopkov presoje vplivov na okolje za projekte plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, zlasti pa za projekt španske Gas Natural-Union Fenosa v industrijskem pristanišču v Trstu. Postavitev terminala v sredini drugih industrijskih obratov širi nevarnost nesreče, še posebej, ker niti že obstoječi obrati ne spoštujejo direktive Seveso o varnosti. Tržaški zaliv je že močno onesnažen z industrijskimi odpadki in visoko koncentracijo težkih kovin v vodah. To občutljivo ravnovesje bi se z uplinjevalnikom dokončno prelomilo. Stališču okoljevarstvenikov se postavlja ob bok Republika Slovenija, ki se je odločila, da se pridruži sodnim postopkom, ki so jih sprožile naravovarstvene organizacije.
Kaj bo torej rekla EU?
"Pokažite/ kaj te, kaj hočete biti, in vaša zgodovina ne bo nikoli umrla!'
Tradicionalno srečanje s pesmimi, glasbo in življenjem Slovencev Videmske pokrajine, kot organizatorji tudi imenujejo Dan emigranta, je bilo letos že 49. v prenovljenem gledališču Ristori v Čedadu, kjer sta med petjem, govorjeno besedo in beneškimi pesmimi bila slavnostna govornika poslanec v rimskem parlamentu Carlo Monai in Beneški Slovenec Miha Koren.
Dan emigranta vsako leto prirejajo Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij Videmske pokrajine pod pokroviteljstvom občine Čedad, katero je na letošnji slovesnosti zastopal župan Stefano Balloch. Župan je poudaril izjemen pomen, ki ga ima Dan emigranta za vso širšo skupnost Beneške Slovenije, saj spominja na čas, ko so se ljudje izseljevali iz Beneške Slovenije, in prav zato so pripadniki slovenskega naroda organizirali praznik Dan emigranta na praznik Svetih treh kraljev, ko so bili zdomci po navadi še doma. Župan je tudi podčrtal evropsko naravnanost Čedada in izrazil ponos na dejstvo, da je v Čedadu vsako leto Dan emigranta.
Rimski parlamentarec Carlo Monai, ki je sicer doma iz Čedada in velja za velikega prijatelja Slovencev, je v svojem nagovoru predvsem pokazal možnosti razvoja, ki so pred Beneško Slovenijo, in se zavzel za pomoč dvojezičnemu šolskemu središču v Špetru, kot se je tudi spomnil časov, ko se v družinah v Čedadu ni smelo govoriti slo-
vensko. Monai je z obžalovanjem tudi sam podal pričevanje o lastnem neznanju slovenskega jezika in je bil prav zato tudi vesel, da so časi ideoloških pregrad mimo. Poudaril je, da je prihodnost v rokah tistih, ki se zavedajo odprtosti in večjezičnosti, predvsem pa konkretno predstavil predlog, da bi v Čedadu poimenovali ulico v središču mesta po velikem beneškem duhovniku, pisatelju in pesniku, a tudi narodnem buditelju ter politiku Ivanu Trinku Zamejskem. Prav msgr. Trinko je bil po mnenju poslanca Carla Monaia tisti človek dialoga, strpnosti in narodne zavednosti, ki mu velja tudi danes slediti, saj se je zavzemal za sožitje in mirno sobivanje vseh narodov, predvsem pa za ohranjanje kulturne, jezikovne in duhovne dediščine Beneške Slovenije in Beneških Slovencev. Tudi sicer je poslanec Monai dejal, da bi se v Čedadu morala izvajati določila zaščitnega zakona, kot se je zavzel tudi za gospodarsko pomoč Beneški Sloveniji.
Miha Koren, ki je spregovoril v imenu Beneških Slovencev, je podal zelo natančno analizo opravljenega dela na narodnostnem področju v minulem letu v Beneški Sloveniji, opozoril na izseljevanje iz Kanalske doline, Terske doline in Rezije, naglasil, da morajo Beneški Slovenci z optimizmom gledati naprej in se posluževati vseh pravnih sredstev za dosego narodnostnih pravic v Italiji. Njegov govor objavljamo v celoti na tretji strani, predvsem zato, da bi tudi naše bralke in bralci lahko dobili vpogled v današnje
stanje med Beneškimi Slovenci. Tudi v našem tedniku žal premalo poročamo o delovanju v Beneški Sloveniji.
Dneva emigranta v Čedadu se je udeležilo veliko predstavnikov Republike Slovenije, saj so prišli poslanca v DZ RS Samo Bevk in Danijel Krivec, nekdanji podpredsednik DZ RS Vasja Klavora, evropski poslanec Lojze Peterle, ki je znan prijatelj Beneških Slovencev in stalni gost Dneva emigranta, več okoliških županov iz Italije in iz Slovenije ter drugi predstavniki javnega, cerkvenega, družbenega in gospodarskega življenja. Dneva emigranta so se udeležili tudi senatorka Tamara Blažina, generalna konzulka RS Vlasta Valenčič Pelikan, konzulka Bojana Cipot, predstavnika ministrstev RS Zorko Pelikan (Ministrstvo za zunanje zadeve) in Rudi Merljak (Urad za Slovence po svetu in v zamejstvu), Rudi Pavšič in Luigia Negro (SKGZ), Giorgio Banchig in Wal-ter Bandelj (SSO), podpredsednik tržaške pokrajine Igor Dolenc ter vrsta drugih.
Kulturni program prireditve Dneva Emigranta so oblikovali mladi pevci in glasbeniki Glasbene matice v Čedadu, ki so krstno izvedli projekt Pastirci po knjižni predlogi Franceta Bevka in z izvirno glasbo Davida Klodiča (nastopili so glasbeniki: otroški zbor Mali lujerji in Mali orkester GM Špeter pod vodstvom Davida Klodiča). Predvajali so tudi izvirno štirijezično risanko Ta Rozajanska lisica - Rezjanska lisica. Kot po navadi je bilo v kulturnem programu tudi Beneško gledališče, ki je v režiji Marjana Bevka izvedlo komedijo Mož naše žene. Bogat kulturni program so povezovali mladi Beneški Slovenci: Ivano Ciccone, Cecilia Blasutig, Emma Golles, An-tonella Trusgnach in Sara Simoncig.
Jurij Paljk
Govor
Miha Koren je na Dnevu emigranta spregovoril o položaju Beneških Slovencev in njihovi življenjskosti
Ob 20-letnici MePZJacobus Gallus je njegov zborovodja Marko Sancin nakazal prihodnje izzive pevskega sestava
Književnost
Pisatelj Zorko Simčič je pred nedavnim predstavil svoj zadnji zajetni roman Poslednji deseti bratje
Občina Čedad
Končno prva dvojezična osebna izkaznica
Vlada na delu za reformne ukrepe
Predsednik Monti krmari med strankami in sindikati
Prva dvojezična osebna izkaznica na Čedajskem je končno priromala v roke pripadnika politične skupine Rinascita cividalese; zaprosil jo je sredi lanskega leta.
Občina Čedad je namreč po dolgem, zapletenem postopku in po posredovanju videmskega prefekta Iva Salemmeja končno izpolnila določilo
zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost v Italiji. To je bilo mogoče
SCADE iI 04/01/2022 VELJA DO
A A
NE Dl OBČINA CIVID EUMBAU OEl FRIUU
CARTA D'1DENTITA
OSEBNA IZKAZNICA ŠT.
zaradi prizadevanja občine same, gorske skupnosti s sedežem v Špetru, videmske pokrajine in paritetnega odbora. Birokratsko kolesje, ki je oviralo izvajanje pravice do dvojezičnega dokumenta, je politična skupina Rinascita cividalese ocenila za neupravičeno, obenem pa izraža upanje, da bodo prihodnji prosilci dvojezične osebne izkaznice imeli lažjo pot do nje: ne preseneča namreč izjava prejemnika dvojezičnega dokumenta, po čigar mnenju so izdajo izkaznice pogojevali zlasti politični problemi, ne le tehnične težave.
Enotno sindikalno zastopstvo deželnega sedeža RAI za Furlanijo Julijsko krajino
"Deželni sedež RAI za Furlanijo Julijsko krajino opravlja vlogo visokega institucionalnega pomena za zaščito in integracijo avtohtonih kulturnih in jezikovnih različnosti, ki so zgodovinsko prisotne na tem območju ob meji s Srednjo in Vzhodno Evropo. Izvajanje zakonskih obveznosti v zvezi s tem poslanstvom zagotavlja posebna konvencija. Finančna sredstva iz tega naslova pa namerava Predsedstvo ministrskega sveta znatno zmanjšati. Krčenje sredstev resno ogroža učinkovito zaščito narodnih manjšin, ki jo zagotavljajo 6. člen ustave, zakona št. 482 iz leta 1999 in št. 38 iz leta 2001 ter določila dežele Furlanije Julijske krajine za zaščito jezikovnih posebnosti.
Krčenje bi resno okrnilo uresničevanje obstoječih radijskih in televizijskih programov deželnega obsega in bi spodkopalo vsakršno možnost uvedbe oddaj v furlanskem jeziku.
Uslužbenci tega Sedeža, ki smo v minulih letih večkrat zahtevali povišanje itak nezadostnega državnega prispevka, odločno zavračamo napovedano krčenje in pozivamo državne, deželne in krajevne oblasti, naj posežejo, da bi to klestenje ne prizadelo prebivalcev naše dežele”.
Kolegicam in kolegom Radia Trst A in deželnega sedeža RAI v Trstu izražamo polno solidarnost!
Uredništvo Novega glasa
Potovanje na Sicilijo z Novim glasom
Sedemdnevno potovanje na Sicilijo od 20. do vključno 26. aprila 2012. Potovanje bo z letalom, ogled Sicilije pa z avtobusom.
Udobni avtobus bo udeležence peljal iz Trsta in Gorice do Benetk, kjer se bomo vkrcali na letalo, ki nas bo peljalo do Catanie. V popoldanskih urah si bomo ogledali Catanio in njene zgodovinske in umetniške znamenitosti. Naslednji dan bomo obiskali Siracuso. Grški in rimski spomeniki nas bodo povedli v znamenito preteklost Siracuse. Še naslednji dan se bomo mudili v južnem delu sicilskega otoka z ogledom Raguse, Modice in Scilija. Nato se bomo odpeljali v notranjost Sicilije do Caltagironeja, od koder se bomo vrnili k južni obali do Agrigenta. Tu je nepozabna dolina templjev pod spomeniškim varstvom UNESCA. V naslednjih dneh bo obisk arheološkega mesteca
Selinunte, kjer je bil sedež grške umetnosti, in mesteca Segesta, ki je prav tako pomembno mesto grške umetnosti. Pot nas bo vodila do skrajnega roba zahodne Sicilije, do mesta Trapani, od tod pa do mesteca Eriče in Palerma. Ustavili se bomo še v dveh mestih, in sicer v Monreale in Cefalu’. Ni mogoče opisati vseh znamenitosti, ki jih bomo videli, potrebno jih je doživeti. Po obisku Palerma se bomo z letalom vrnili domov. Potovanje po Siciliji nam nudi priložnost doživljanja umetniške lepote, prijaznosti ljudi ter lepote južnih sredozemskih dežel. Podrobnosti potovanja in vpisa dobite na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu, kjer bo na razpolago tudi program potovanja. Vpisovanje se začne dne 16. januarja letos in traja do konca februarja 2012.
Nesporna je ugotovitev, da se je splošno politično ozračje v Italiji dokaj umirilo po odhodu s političnega prizorišča Silvia Berlusconija, ki se je v zadnjih treh letih mandata ukvarjal prvenstveno s svojimi sodnimi zadevami in osebnimi interesi (da ne govorimo o znanih nočnih zabavah, zaradi katerih je močno upadel njegov osebni politični ugled), namesto da bi uresničeval toliko obljubljene reforme in s tem ______________
vsaj resno poskusil ustvariti razmere za postopen izhod iz globoke in finančne krize, v katero je zabredla Italija. To pasivno vladno čakanje, da se bo kriza postopoma razrešila brez večjih pretresov, je pripeljalo državo, po Montije-vih besedah "na rob prepada in za nami so bile sile, ki so nas porivale. Z vso močjo smo uprli noge, da nismo padli". Italija je v tem času močno izgubila svojo verodostojnost v Evropski uniji in evrskem območju. Mednarodni krogi so namreč malo verjeli v učinkovito uresničitev varčevalnih in drugih ukrepov, ki jih je Berlusconijeva vlada v naglici sprejela minulega avgusta, da bi se izognila usodi, ki je prizadela Grčijo. Stanje je očitno postalo tako za-skrbljivo, da se je Berlusconi končno vdal pritiskom in odstopil. Verjetno si ni upal več tvegati, da kriza njega in državo potegne v usoden vrtinec. Zahvaljujoč se izrednemu prizadevanju predsednika republike Na-politana in njegovi posredovalni vlogi z evropskimi institucijami je po Berlusconijevem odstopu prišlo do poveritve mandata za sestavo nove vlade uglednemu in izkušenemu Mariu Montiju, ki je osem let deloval v evropskih institucijah. Na to so bile tako rekoč primorane pristati do včeraj zelo glasne in prepirljive politične stranke, in sicer tako vladne kot opozicijske, izglasovati
zaupnico Montijevi vladi tehnikov in njenemu programu za izhod iz krize, ki predvideva vrsto trdih in nepopularnih ukrepov tako za zajezitev krize kot za zagon gospodarstva. V prvi fazi je bil sprejet 30 milijard evrov vreden sveženj varčevalnih ukrepov kot pogoj za načrtovanje rasti.
Vlada sedaj pospešeno pripravlja nov sveženj ukrepov, ki bodo pripravljeni najkasneje do konca ja-
nuarja, ko se bodo srečali evropski voditelji. Osredotočeni pa bodo na krepitev konkurence in liberalizacijo raznih služb in poklicev ter odpravo privilegijev in rent, ki zavirajo gospodarstvo. Obseg finančnega manevra Montijeve vlade je zelo zajeten, saj predvideva skrčenje izdatkov od začetnih 35 milijard evrov v obdobju do konca leta 2012, 76 milijard v letu 2013 in kar 81 milijard v letu 2014, in to v znatni meri za skrčenje državnega dolga, ki preprečuje globalen gospodarski razvoj Italije. V ta namen so bile sprejete razne področne reforme od pokojninskega sistema do ponovne uvedbe davka na prvo stanovanje, ki se bo imenoval IMU (imposta municipale) in bo vključeval tudi prejšnji davek ICI, ki ga je Berlusconijeva vlada iz očitnih volilnih razlogov odpravila brž po izidu parlamentarnih volitev 1991.
Kot omenjeno, bo drugi sklop vladnih ukrepov uvedel odpravo dosedanjih omejitev za izvrševanje raznih poklicev in storitev.
Povejmo na glas
Temu se najbolj odločno upirajo taksisti, lekarnarji, odvetniki in notarji. Velik odpor vlada tudi med politiki, da bi se ustrezno znižale plače parlamentarcev in drugih izvoljenih predstavnikov. Predvidena je ukinitev pokrajin (provinc) in dodelitev njihovih pristojnosti občinam in deželam. Do konca marca 2013 naj bi bili razpuščeni njihovi upravni organi.
Sprejemanje tako korenitih ukrepov vladi omogočajo izredne razmere, zaradi katerih so bile politične stranke prisiljene pristati na Mon-tijev vladni program in glasovati za zaupnico vladi in se tako odeti v jeklen jopič.
Oglašajo se kot nekakšni zunanji opazovalci s priporočili vladi za omiljenje varčevalnih ukrepov, ki jih vlada lahko upošteva ali pa ne brez kakih pomembnim posledic. Sam predsednik vlade Monti je v zvezi s tem dejal, da ga stranke politično podpirajo v mnogo večji meri, kot so pripravljene to javno povedati, da ne bi vznemirjale volivcev.
Najbolj ostro opozicijo vodi Severna liga, ne glede na to, za kakšne vladne ukrepe gre, pri tem uporablja sovražen jezik, ki vsebuje tudi nesprejemljive osebne žalitve institucionalnih predstavnikov. Pretežno demagoško opozicijo izvaja Di Pietrova Italija vrednot.
Zelo kritična stališča o nekaterih vladnih varčevalnih ukrepih imajo vse tri vsedržavne sindikalne zveze, ki zahtevajo pogajanje z vlado. Predsednik Monti je zelo jasno povedal, da je pripravljen ločeno se razgovarjati s posameznimi sindikati, odločitve pa bo sprejela vlada.
Alojz Tul
Za popolno ohranitev rajonskih svetov
Vse kaže, da se izteka tisti rok, ki naj bi dal dokončen odgovor o rajonskih svetih oziroma njihovem številu, zato je še kako prav, da o tem problemu ponovno spregovorimo. Predvsem imamo v mislih Gorico, kjer so rajonski sveti na poseben način pomembni in za koristno delovanje mestnega prostora slej ko prej nepogrešljivi, kar pa ne zagotavlja, da jih ne more ta ali oni ukrep od zgoraj zmanjšati ali celo ukiniti. V zvezi s tem krožijo govorice, po katerih naj bi število teh najmanjših upravnih enot z deset skrčili na šest ali celo na štiri. To praktično pomeni, da bi obstali tisti v mestnem središču, z obrobja bi pa popolnoma izginili, kar je zamisel, iz katere ne bi smeli izhajati. Prav obrobje namreč zasluži posebno pozornost, saj je na dlani, kako občina mestno jedro že sama po sebi prirodno in celovito pokriva, kar ne velja za kraje in zaselke, ki so od mestnega središča oddaljeni in imajo poleg tega tudi povsem svojo in gotovo nezanemarljivo zgodovino in tradicijo. Verjetno v tem trenutku ne velja na novo razmišljati o tem, zakaj se je visoka politika odločila krčiti rajonske svete, ker bo s tem posegom finančni prihranek tako smešno nizek, da ni vredno izgubljati besed. Umestnejesi je postaviti vprašanje, kako je mogla izgubiti iz vida pomen in učinek njihovega delovanja, ki ga ni mogoče enakovredno nadomestiti z drugimi oblikami upravljanja. Brez kakšnega naprezanja se ponuja zanimiva in nemara prepričljiva primerjava, ki dovolj zgovor-
no priča o vlogi in resničnem smislu vsega tistega, kar se zdi zgolj majhno in drobno ter zaradi tega manj pomembno in posledično odveč. Upravljanje bi npr. lahko primerjali s krvo-tokom oziroma ožiljem, kjer je res, da so velike žile ključne in magistralne, toda kakšen bi bil njihov učinek brez drobnih žilic ali kapilar, ki edine lahko sežejo v najmanjše delčke telesa, jih hranijo in jim omogočajo življenje? Zato bi vsekakor upravičeno lahko prišlo ali moralo priti do prepričljivega jasnega skupnega nastopa, ki bi se javno in odločno zavzel za ohranitev vsek obstoječih rajonskih svetov. Na prvem mestu je tu seveda nastop naše, se pravi slovenske narodne skupnosti, v kateri ne bi smeli prevladati razdrobljeni politični interesi, ki po svoji naravi kaj radi slabijo naša stališča, kot da kot narodna skupnost ne bi bili ena celota. Enako zavzeti bi pri tem lahko bili Furlani in ne nazadnje predstavniki večinskega naroda ne glede na politično pripadnost Končno gre za korist vseh in za kar najbolj učinkovito delovanje vseh delov Gorice. Pa ne samo za kar najbolj učinkovito delovanje vseh delov mesta, ampak tudi za kar najbolj prijetno in prijazno sobivanje vseh, torej za smer, za katero se sicer prav vsi vse bolj opredeljujemo. Rajonski sveti so torej majhni le na prvi pogled, dejansko pa so velika priložnost, ki je ne bi smeli pustiti iti kar tako mimo in pri tem spregledati resnico, da se prav v majhnem pogostoma skriva veliko.
Janez Povše
ilLRAMOj
Foto Morilka Koršič
Kako boleče deluje gradnja vzpenjače na Goriški grad, nam najbolj pove pogled na gradbišče, kjer so dela potekala tudi v času, ko so deželne oblasti ustavile gradnjo, kot smo lahko izvedeli na mirnem protestu, ki je bil v četrtek, 5. t. m., pred predorom Bombi. Goriška leva sredina se je zbrala, da bi sredstvom obveščanja ponudila svoj pogled na reševanje nesprejemljivega dejstva, da so goriški predor zaprli in tako dobesedno zaklali življenje na Travniku, in na ustavitev gradnje nepotrebne vzpenjače na Goriški grad. Nemoč preprostih ljudi, ki nemo opazujemo samovoljno gradnjo, je prišla najbolj do izraza v tihi od-stotnosti preprostih ljudi, ki so in smo sol mestnega življenja. Od slovenskih politikov so se protesta udeležili Marilka Koršič in Silvan Primožič za Slovensko skupnost ter Marjan Sosol za Mavrično levico.
DAN EMIGRANTA
Govor Mihe Korena
//
Pravico imamo, da si ustvarimo boljšo prihodnost!"
Vimenu slovenske narodne skupnosti v Videmski pokrajini in slovenskih krovnih organizacij SKGZ in SSO vam izrekam dobrodošlico na letošnji, že 49. izvedbi Dneva emigranta. Prisrčno pozdravljam tudi navzoče predstavnike oblasti in ustanov
Furlanije Julijske krajine ter Republike Slovenije, posebna zahvala pa naj gre čedajskemu županu Stefanu Ballochu, saj je mesto že vrsto let prevzelo pokroviteljstvo nad to prireditvijo. Najprej se moramo prisrčno oddolžiti spominu nadškofa Alfreda Battistija, ki je zapustil ta svet preteklo nedeljo. Slovenci iz videmske pokrajine mu veliko dolgujemo. Takoj po prihodu v Videm je uradno dovolil maševanje v slovenščini in se je javno opravičil za krivice, ki jih je Slovencem napravila krajevna Cerkev. Vseskozi je podpiral naše Čedermace in se prizadeval za pravice Slovencev. Večkrat je posredoval pri pristojnih oblasteh v prid zaščitnemu zakonu. Za vedno bodo odmevale besede, ki jih je po slovensko izrekel leta 1977 prav na Dnevu emigranta: "Globoko čujem v mojem sarcu, de vaše doline so previč ubuoge. Ljubita, živita sarčno vašo posebno podobo in bodita ponosni nanjo. In pokazajta vsiem, kar sta in kar četa biti. Takuo bota čutil blizu vaše drage žive in martve in vaša zgodovina na bo nikoli umarla". Pred petdesetimi leti so organizatorji zasnovali to srečanje kot priložnost za druženje izseljencev, ki so se vračali na oddih v Benečijo in nato vnovič odhajali z upanjem, da se bodo prej ali slej dokončno vrnili v svojo domovino pod boljšimi družbenimi, kulturnimi in gospodarskimi pogoji.
Tem izseljencem moramo nameniti nekaj misli, saj niso le stalno zahtevali spoštovanja jezikovnih pravic, šolanja v slovenskem jeziku in zaposlitve v svoji rodni domovini, ampak so s svojim trudom in trdim delom prispevali tudi k ponovni oživitvi Republike Italije.
V minulih petdesetih letih se je veliko spremenilo - danes smo priča pojavu priseljevanja v naše dežele tistih ljudi, ki zapuščajo svojo državo z enakim upanjem v boljši svet in enakim upanjem, da se bodo nekdaj vrnili v svojo domovino.
Obenem pa smo žal priča tudi odhodu številnih naših mladih, ki v današnjem globalizi-ranem svetu iščejo nove prilož-
nosti drugje, ker jih naša Benečija še ne more ponuditi.
Od vsega začetka Dan emigranta predstavlja priložnost za oceno preteklega leta ter za snovanje in promocijo novih in sodobnejših pobud za prihodnost. Zato vaša številčna prisotnost, dragi prijatelji, dokazuje vašo pripravljenost za sodelovanje in prispevanje, seveda po svojih močeh, k izboljšanju družbenih, kulturnih in gospodarskih razmer v naših dolinah. Minulo leto je zaznamovala huda gospodarska kriza, ki je prizadela celotno Evropo in posledično tudi našo skupnost. Tudi leto 2012 se je začelo z ne ravno dobrimi perspektivami. Danes se lahko pri nas ponašamo s slovenskim življem, ki razpolaga z aktivnimi društvi in krožki, npr. s časopisi, z radijskimi oddajami in s televizijsko postajo RAI, ki so stalno prisotni na našem ozemlju - Slovensko-italijan-sko dvojezično šolo, Glasbeno matico, političnim predstavništvom v senatu Republike Italije in v Deželi Furlaniji Julijski krajini ter s hvalevredno podporo Slovenskega veleposlaništva v Rimu, Slo-
venskega konzulata v Trstu, Ministrstva RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Parlamentarne komisije za Slovence v tujini.
Tovrstno dediščino moramo zaščititi in izboljšati v korist naših mladih in prihodnjih rodov in v to moramo usmeriti vsa naša prizadevanja.
Danes razpolagamo z ustreznimi zakonodajnimi sredstvi, kot sta zaščitni zakon Št. 38/2001 in deželni zakon št. 26/2007, ki sta končno omogočila priznavanje pravic Slovencev v naši deželi. Oba zakona ponujata res velike priložnosti, ne da bi zahtevala posebne obveznosti. Nam pa pripada naloga, da jih najbolje izkoristimo in dopolnimo.
Zavedati se moramo, da z izvajanjem in uveljavljanjem zakonov za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji so državne in deželne ustanove na naši strani. Ne nazadnje pa
sama posebnost Furlanije Julijske krajine izhaja prav iz prisotnosti slovenske manjšine na njenem ozemlju.
Iz pravkar povedanega sledi, da so povsem brezpredmetne in protizgodovinske vse tiste občasne pobude, ki težijo k zanikanju pomena zakona št. 38/2001, zlasti v zvezi z vrednotenjem in promocijo slovenskega jezika namesto narečja. Ravno krajevna združenja ter časopisa Dom, ki je za Božič praznoval 45-letnico in kateremu želimo še dolgo življenje za dobro naših ljudi, in Novi Matajur sta stopila v bran slovenskega narečja, ki ga običajno
govorimo v naši Benečiji in ki ga je tukajšnja dvojezična šola vključila v šolski program. Z
vsemi temi pobudami smo omogočili postopen in naraven prehod od narečja na knjižni jezik.
Ni si težko zamisliti, kakšna bi lahko bila prihodnost slovenskega narečja Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Kanalske doline, če bi se naša društva in Šola ne prizadevala za njegovo ohranitev. Iz zgodovinskih razlogov smo naj šibkejši člen slovenske manjšine v Italiji. Prav zato njene ustanove in organizacije, v duhu pluralizma, potrebujejo nadaljnjo podporo razvoja in ne škodljivega poenostavljanja.
Zato menimo, da so popolnoma neumestni vsakršni anahronistični protesti, npr. tisti, ki so se odvijali v začetku decembra v Špetru in ki so jih nemudoma obsodile vse ustanove. Mi moramo biti boljši od tovrstnih provokacij. Nekaj dni po teh
protestih me je predstavnik sil javnega reda opozoril, da se je zadnja tovrstna demonstracija v Špetru odvijala natanko pred 20 leti - leta 1991 -, ko sta se takratni slovenski premier Peterle in predsednik Dežele Furlanije Julijske krajine Biasutti udeležila proslave ob 25. obletnici ustanovitve revije Dom.
Naša dolžnost je, da razmišljamo o prihodnosti: ne pa samo o prihodnjih težavah, ampak tudi o priložnostih. Kljub temu da v zvezi z dvojezično šolo obstajajo še vedno določene negotovosti, lahko danes pričakujemo dokončno rešitev te problematike, saj bo dodelitev finančnih sredstev Medresorskega odbora za gospodarsko načrtovanje Republike Italije (CIPE) omogočila zagon postopkov za obnovitev šolskega poslopja v ulici Azzi-da. Nadalje je Občina Špe-ter, ob odločilni podpori deželnega odbornika Mo-linara, pridobila tudi finančna sredstva za posodobitev srednješolskega poslopja, v katerem bosta našli sedež nižja srednja šola Dante Alighieri in državna dvojezična srednja šola, ker verjamemo, da se morajo otroci družiti med seboj.
Prav po teh otrocih se moramo zgledovati mi odrasli. Spremljati jih moramo, ko se družijo pri verouku, med popoldanskimi športnimi obvez-
nostmi, med odmorom na dvorišču ali ko se vsi skupaj
igrajo, saj so mnogi izmed njih sosedje ali celo sorodniki. Zakaj si sebično in prevzetno dovolimo vstopati v njihov nedolžni in brezmadežni svet, da jim vsilimo naše ideale in ambicije? Koliko težav v zvezi s "promiskuiteto" si izmišljujemo??
Nadalje si moramo prizadevati, v sodelovanju z deželnimi oblastmi, za čimprejšnjo uvedbo slovensko-italijanskega poučevanja v Terskih dolinah,
kot to zahtevajo tamkašnje družine. Obenem pa izražamo veliko zadovoljstvo z izbiro trojezičnega poučevanja v Kanalski dolini (v italijanskem, slovenskem in nemškem jeziku) in upamo, da se bo tudi v Reziji kmalu začel proces vrednotenja režij anščine v šolah. Prizadevanja za boljšo prihodnost zajemajo tudi pobude, s katerimi lahko našim otrokom in mladim zagotovimo neovirano nadaljevanje višješolskega študija na večjezični evropski ravni, mogoče celo v okviru večjezične višje šole prav tu v Špetru. O tem pa bo treba razpravljati ob prihodnji reformi slovenskih šol.
Pred nedavnim je predsednik Furlanije Julijske krajine Tondo imenoval SKGZ in SSO za krovni organizaciji slovenske manjšine v skladu z deželnim zakonom št. 26/2007 ter tako nagradil neutrudno in dolgotrajno delo obeh organizacij. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da se deželna uprava z odbornikom za kulturo Eliom De An-no na čelu redno sestaja z Deželno posvetovalno komisijo za slovensko manjšino, ki jo sestavljata tudi dva občinska upravitelja iz videmske pokrajine.
Menim, da je v bližnji prihodnosti potrebno Še dodatno uskladiti delovanje obeh slovenskih organizacij s programi in dejavnostmi občinskih uprav. Ob novi reformi za lokalne ustanove je potrebno vse večje sodelovanje med občinami iz Furlanje Julijske krajine, kjer je prisotna slovenska manjšina v perspektivi, da bo prišlo tudi
do ustanovitve "ene unije med tele občine... "
Prav tako je potrebno dobro razmisliti o pobudi, ki sta jo pred nedavnim predlagala deželna svetnika Gabrovec in Kocijančič v zvezi s peticijo, ki jo je na začetku sedanje mandatne dobe vložilo združenje Edinost, ki predlaga, naj pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji demokratično izvolijo nekakšen parlament slovenske manjšine. Glede tega menimo, da je tovrstna pobuda smiselna in lahko predstavlja izhodišče za dodatna razmišljanja znotraj slovenske deželne skupnosti.
Glede odnosov s sosednjim Posočjem lahko nedvomno zatrdimo, da se bodo le-ti nadaljevali na osnovi sodelovanja, integracije in prijateljstva tudi v prihodnosti. Več kot dvoletne prekinitve izvajanja evropskih projektov, ki so jo povzročile negotovosti v zvezi z lokalnimi ustanovami, bo v kratkem konec, to pa bo omogočilo nadaljnje načrtovanje in izvajanje skupnih pobud. Seveda pa smo že zadovoljni z rezultati evropskega projekta Jezik-Lin-gua, ki je namenjen vrednotenju slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Sloveniji (pri tem projektu Špeter odigrava odločilno vlogo), in s finančno investicijo, ki je omogočila povezavo med smučiščema Bovec in Nevejsko sedlo. Nadalje naj omenimo tudi pomemben turistični, kulturni in družbeni projekt za ureditev kolesarske steze Kobarid-Tol-min-Gorica-Nova Gorica-Če-dad-Špeter ter vse ostale projekte za vrednotenje krajev, ki nas spominjajo na prvo svetovno vojno.
Veliko skrbi pa vzbuja predlog za gradnjo novega, 400 mgw sposobnega elektrovoda Okro-glo-Videm, ki naj bi potekal po Posočju, Nadiških dolinah in območju Čedada vse do Vidma. Čeprav se zavedamo, da je povpraševanje po energiji čedalje večje, menimo, da je potrebno natančno določiti dokončni potek trase, saj bi lahko tovrstna infrastruktura uničila Benečijo in Posočje ter tako zadala usodni udarec vsakršni pobudi za prihodnje razvijanje tega območja. Zato apeliramo na pristojne organe, naj to zadevo temeljito preučijo.
Nedavno so v Sloveniji potekale splošne volitve; nadejamo si, da bo kljub vsestranski gospodarski krizi slovenska vlada ohranila Ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sami smo v minulih letih ugotovili pomen te ustanove, ki nam je s podporo svojih predstavnikov pomagala premagati ovire minulega leta in prebroditi najrazličnejše zapletene problematike.
Svoj govor bi rad sklenil s pozdravom in z zahvalo prijatelju, s katerim naju vežejo skoraj tridesetletne prijateljske vezi, oseba, ki predstavlja steber, na katerega se lahko vedno zanesem, pravi zgled za celotno Benečijo: to je načelnik tolminske upravne enote Zdravko Likar - človek s plemenitimi čustvi, ki je tesno povezan z našimi deželami, kjer ni več meja, kjer smo premostili ovire iz preteklosti in imamo torej zdaj pravico, da si ustvarimo boljšo prihodnost.
Vam in vsem vašim dragim želim obilo zdravja, vedrine in miru v novem letu.
Carlo Monai (foto JMP)
i
■y tt • . • • • “j	NOVI
Kristi am m družba	glas
Filip Terčelj, član škofjeloškega “profesorskega ceha
Izhodišča raziskave
Ko sem aprila 2010 raziskovala prisotnost Filipa Terčelja v časopisju med obema vojnama, sem na "d-lib-u" naletela na podatek, da se je
opori te tako zanimive dokumentacij e, med drugim originalni Terčeljev rokopis - 'vizitacijsko poročilo' na 10 listih. Želela sem Ločanom oživiti spomin na njihovega nekdanjega kaplana, ki mi je v duši žarel kot žlahten, plemenit, posvečen in tragičen lik, ki je, žal, prav v loških pokrajinah svoje prve kaplanske službe našel tudi svoj kruti konec in smrt. Najprej sem upala, da bo mogoče to opraviti ob robu pomembne zunanje okoliščine. Od 28. 9. do 12.10.2010 je bila namreč v Škofji Loki razstava o Špitalu, hiši na robu družbe, avtoric Judite Šega in Elizabete Eržen Podli-
Škofjeloški fotografski razgledi, dodatek Ilustriranega Slovenca, tedenska priloga Slovenca, leto VI,
14.12.1930, štev 50
predstavila to možnost in mu na srce položila temo, obrnila sem se tudi na avtorje razstave, da bi prišlo do kakega sodelovanja, vendar je bil splet okoliščin tak, da do tega ni moglo priti. Navkljub manjšemu zamiku je razstava vendar bila - v župnijski kapeli -, in sicer ob 65-letnici Terčeljeve smrti v Davči.
Ob pripravi kataloga za to razstavo sem v arhivih poiskala tudi nekaj zgodovinskih fotografij Škofje Loke iz časa 1. svetovne vojne, kar so mi prijazno odstopili v Muzeju novejše zgodovine. Mojo posebno pozornost je pritegnila slika Škofje Loke s Kamnit-nikom v ozadju: prvič se mi je utrnilo, da je med Kamnitnikom in Črnim Kamnitnikom Tineta Debeljaka, meni znanim edino po spremni besedi k Balantičevi poeziji, posebna zveza, in torej po-
sredno lahko tudi posebna zveza Terčelja z Debeljakom. Spet mi ni dalo miru in na "d-lib-u" sem odkrila, da nam je Debeljak objavil svoj spomin na Terčelja, ki ga uvršča med Žrtve ob prevratu.
Dr. Tine Debeljak, poznavalec in soustvarjalec medvojne kulturnopolitične scene v Ljubljani, je Terčelja ocenil kot literata in obenem kratko predstavil njegovo mnogoplastno karizmo in kruto usodo:
"Kot pisatelja lahko imenujem tudi Vipavca profesorja Filipa Terčelja, tega izrednega govorniškega in organizacijskega talenta, ki je kot mlad kaplan v Loki prvi razgibaval naše mlade sile, pa pozneje držal vso Goriško pokon-cu, dokler ga niso vrgli v italijanske ječe, v rimsko Regina Coeli; da, celo v blaznico. Ves duhovno strt je prišel v Ljubljano.
/stran 14
pelerine! Če bo burja, si lahko nadenete čelade, če bo pa sonce, pa itak! Tam gori ni vroče". On pa kar naprej: "Pa veste, zakaj prav na vrhu Nanosa"? "Ne, ne vem". "Ker je Bog povsod"! Nisem vedel, kaj bi, pa sem pripomnil: "Strinjam se, da je Bog povsod, samo mi nismo povsod! Kaj bi bilo, če bi bil Bog samo v cerkvi (stavbi), mi pa povsod? Si predstavljaš, kakšen cirkus bi bil na tem ljubem svetu"?
Bog je povsod. Kolikokrat
pletena med čudovitimi oglejskimi mozaiki, in gre z nami naprej...
Taka navzočnost molitve je zaznavna v vsaki naši cerkvi. Tega se vse premalo zavedamo. Koliko rodov je pred nami tu (!) molilo!? Molili bodo tudi za nami, čeprav mogoče manj, vendar molitev v kateri koli cerkvi ne "usahne". Ostaja kot del nečesa, kar je za ta posvečeni kraj samo po sebi umevno - njeno, enkratno, pa istočasno sveto.
Ambrož Kodelja
In memoriam / Msgr. Alfredo Battisti (1925-2012
Filip Terčelj avgusta 1935 udeležil sestanka škofjeloškega "profesorskega ceha". Podatek sem komaj sprejela v vednost, saj je šlo za enkratno udeležbo. Nič več. Zdelo se mi je kar naravno, saj je bil naš Šturčan v Škofji Loki petindvajset let pred tem za kaplana. Nekaj mesecev kasneje, bil je september, sem v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani odkrila dokumente o škofjeloškem obdobju kaplana Terčelja in že iskala pot, da bi ga Ločanom predstavila ob
pnik in pomoči seniorja dr. Franceta Štukla, sodelavcev Zgodovinskega arhiva z enoto v Škofji Loki, kjer se je Terčelj celo s svojo podobo pojavil kot tisti, ki je ob koncu 1. svetovne vojne znova postavil na noge delovanje mestne ubožnice, Spitala, in jo prenovil v prid počlovečenja ob sodelovanju loških deklet in žena ter ji od 1917 dal stalno zaslombo, ko je začel razvijati dejavnost društva Dobrodelnost.
Takoj sem stopila do župnika, mu
V sredo, 4. januarja, je bil v videmski stolnici svečan pogreb, ki se ga je udeležilo ogromno ljudi. S pogrebno mašo, ki so jo darovali škofje, med njimi tudi slovenski, vodil pa jo je predsednik škofovske konference iz Triveneta in goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, so se spomnili in molili za pokojnega videmskega nadškofa msgr. Alfreda Battistija.
Msgr. Battisti se je rodil v kraju Masi blizu Padove 17. januarja 1925. V duhovnika je bil posvečen leta 1947, v Rimu je doktoriral iz cerkvenega prava leta 1951, 13. decembra 1972 je bil imenovan za nadškofa v Vidmu, službo je nastopil februarja 1973. O msgr.
Battistiju smo te dni slišali veliko lepih besed; le-te človeka, ki nadškofa ni osebno poznal, lahko navdajajo z dvomom, saj je znano, da se o mrtvih lahko govori le dobre stvari. Pa ni tako.
Msgr. Alfredo Battisti je bil izjemno velik človek, velik nadškof, človek široke kulture in še večjega srca, slovenski verniki smo namreč šele z njim na Videmskem dobili cerkvenega pastirja, ki seje ob obisku Beneške Slovenije tamkajšnjim vernikom opravičil za vse gorje, ki jim ga je prizadela tudi Cerkev z raznarodovalno politiko.
Predvsem pa je bil msgr. Alfredo Battisti človek, ki je razumel duha časa, saj je hitro in brez nepotrebnih zadržkov navezal stike s slovensko Cerkvijo, našel v drugem velikem slovenskem škofu, kar je msgr. Alojzij Šuštar vsekakor bil, imenitnega sogovornika, s katerim sta tiho, vztrajno, brez nepotrebnih besed naredila veliko dobrega. Naj povemo, da je bil prav msgr. Battisti pobudnik danes že tradicionalnega Romanja treh dežel, na katerem se vsako leto v drugi obmejni državi srečujejo verniki ljubljanske, videmske in celovške nadškofije. Bil je tudi pobudnik slovitega pisma, s katerim je prav škofovska konferenca iz Triveneta kot prva pozdravila vstop Republike Slovenije v Evropsko unijo. S posebnim posluhom je gledal prav na narodne manjšine in bdel nad njimi. Msgr. Battistija smo videvali na pomembnejših srečanjih; vedno je bil prijazen, vesel, pozoren do nas, nikdar vsiljiv, vedno obveščen in dobrohoten.
Naj mu bo Bog pravičen plačnik, mi pa ga bomo ohranili v izjemno toplem spominu! / JUP
mo rojstvo Boga med ljudmi. Rojstvo Boga v vsakem izmed nas. Če mu damo prostor v srcu in ga ne prenatlačimo z vsemi drugimi stvarmi s seznama ali ga celo nadomestimo. Z Božičkom, verjetno? Kajti majhni otroci danes pri verouku na vprašanje, kaj je glavni dogodek, ki se zgodi na Božič, odgovorijo:	"Pride
Božiček". Ko sta mi v lanskem letu pri verouku tako odgovorila tudi moja otroka, čeprav pri nas doma nosi darila le sveti Miklavž, sem se resno vprašala, kaj naj še naredim? Pa nismo naredili nič drugače... Samo otroke smo še bolj vključili v vsa dogajanja - od priprave prostora, jaslic, blagoslova hiše, molitve, maše... in se ob tem pogovarjali, predvsem pa skupaj doživljali... Ne samo idile. Tudi skregali smo se. Ne postaneš drug človek samo zato, ker je na koledarju praznik. Žal je po navadi tako, da se ob "predpisanih praznikih" počutimo še slabše, ker nam vsi dopovedujejo, da si ob praznikih srečen. Nisi. Prav nesrečen si lahko. Vsaj jaz sem bila velikokrat. Včasih zaradi tega, ker smo pevci "zafuša-li" pri polnočnici ali ker naša božičnica ni bila taka, kot smo jo načrtovali. Ali ker mi doma nekaj ni uspelo, kot sem hotela. In v zaverovanosti vase pozabim, da sem resnično lahko srečna! Da se lahko v trenutku spomnim vsaj desetih ljudi, ki se spopadajo s hujšo situacijo in bi takoj zamenjali svojo za mojo nesrečo! Vedno pa se ob prihodu domov, ko čakam moža, da pride iz svoje "cerkvene službe" v drugi župniji, usedem pred domače jaslice in rečem Jezusu: "Kljub vsemu, Ti si se rodil. Tudi zame. Hvala". In to je dovolj. To je moj Božič. Želim vam, da bi odkrili svoje ravno pravšnje praznovanje in da bi se vas dotaknila Božja ljubezen in prežarila vse skrite kamrice srca.
Alenka Hvalica
Umolknite in spoznajte (Ps 46,11)
Bog je povsod,
ljudje
So ljudje, ki se vam vtisnejo v spomin, pa ne glede na to, kaj si o njih mislite. Tako se je pripetilo tudi meni. Obiskala sta me fant in dekle. Ko se mi je on predstavil, sva se najprej nasmejala, saj mi je velikokrat z neredom in vsemi mogočimi vragolijami "olepševal" življenje. Potem mi je predstavil še njo, svoje dekle. V pogovoru mi je povedal, da se bosta letos poročila. Seveda sem jima pritrdil, da je tako prav, on pa: "In veste, kdaj? V juniju"! "Lepo"! odvrnem, on pa: "Pa veste za uro"? "Ne! Kdaj”? "Obdvanajstih”! "Nič posebnega, saj smo imeli že ničkoliko porok ob tej uri”. "Veste, zakaj"? "Ne, ne vem". "Zato, da bodo tedaj zvonili vsi zvonovi po Vipavski dolini". "Pa bodo, naj zvonijo”! On pa dalje: "Pa veste, kje"? "Ne, ne vem”. "Na vrhu Nanosa”! "Odlično! Tam je enkratna cerkev sv. Hieronima”, dodam. On pa: "Ne v cerkvi, ampak na vrhu Nanosa"! Vse skupaj se mi je zdelo malo "tako", pa sem pomodroval: "Če bo dež, bodo potrebne
pa ne
slišimo to trditev! Popolnoma se strinjam s tem, vendar obstajajo tudi posebni prostori, ki so namenjeni bogoslužju. Te nimamo zato, da bi se umaknili iz realnega sveta, pač pa zato, da bi se v njih umirili in začutili bližino Boga. Tudi naše življenje ne poteka samo na enem mestu. Čez dan menjamo kar nekaj različnih prostorov pa tudi krajev, zato ni nič nenavadnega, da si zaželimo tudi poseben prostor, kjer prebiva Bog.
Deležen sem posebne milosti, da se včasih zaustavim v oglejski baziliki. So trenutki, ko množica obiskovalcev odide in ste lahko v njej skoraj sami, vsaj za kratek čas. Iz tega skrivnostnega, mozaično bogatega prostora se sama od sebe ponudi priložnost za umiritev, za zbranost, pa tudi za stremljenje v enkratne mozaične figure. Ves hrup, ki je bil ali pa že prihaja v baziliko z novimi obiskovalci, vam tedaj postane nepomemben. Ste v stanju, ko čutite molitev stoletij, ki je ostala na tem mestu, med temi zidovi, pre-
Razmišljanje ob božičnih praznikih
"Brez Jezus :ka ni Božiča!"
najbolje, angelu pa, na koncu pa malček le dobi pod božičnim drevcem darilo, ki si ga je želel! Všečno. Celo ganljivo. Predvsem zaradi neukrotljivega truda pobiča, da naredi, kar si je zadal. Mene je - zaradi poklicne deformiranosti - bolj vznemirilo spoznanje, kako zlahka spregledamo dobre namene "problematičnih " otrok, ki so na vsakem koraku v napoto. Fantič iz filma je imel vsaj to srečo, da je bil na koncu zgodbe deležen pohvale in zahvale za svoja dejanja od tistega človeka, ki mu je prej pomenil samo "pokoro". Mnogi otroci takega razumevanja tudi v teh praznikih ne doživijo, pa ne naredijo
takih velikih "katastrof"... Druga stvar, ki me je zmotila, je bila glavna pomanjkljivost seznama. Na njem je manjkal nekdo, brez katerega Božiča sploh ne bi bilo: Jezus v jaslicah. Kar prezrli smo ga. Naredili smo praznik, všečen vsem, ki ga vsi lahko praznujejo brez zadržkov. Seveda, saj Jezus je tudi prišel za vse ljudi. Tudi danes prihaja - do tistih, ki ga ne poznajo, bi moral prihajati po nas, ki naj bi vedeli, da praznuje-
Drugi največji krščanski praznik-prvi največji je praznik Kristusovega vstajenja - je eden najbolj oglaše-vanih praznikov v celotnem medijskem prostoru. "Biznis" poteka na vseh frontah. Preko reklamnih sporočil, božičnih filmov, božičnih risank, receptov za božično pojedino, kako izdelati božični venec (?!)... Kaj vse ni postalo božično?! Že nekaj sobot se po kopanju cela družina usede pred televizijo, saj zvečer na enem komercialnih programov vrtijo otroške oziroma družinske filme (nekateri so še iz časov, ko sva bila še midva z možem "mulca", in jih gledava s kančkom nostalgije). Tokrat je bil na vrsti "božični film": Božič Denisa Pokore. Denis Pokora je junak kar nekaj filmov. Gre za prisrčnega fantiča, ki je zelo dobrosrčen, zelo pozoren na kakršnekoli stiske okrog sebe, malo navihan, malo neroden. Rezultat njegovih dobrosrčnih namenov, malce čudaških idej izvedbe in prostodušno izvedenih akcij je taka ali drugačna katastrofa v hiši (predvsem materialna). Ker poznam ameriške osladne variante božičnih filmov, sem bila najprej proti, da bi ga sploh gledali. Pa sem imela nasproti tako opozicijo, da sem popustila... Saj ga gledamo skupaj - eventualno škodo bomo že v pogovoru sproti popravili... Film se je izkazal za daljno, olepšano priredbo Dickensonove znane božične zgodbe o zagrenjenem skopuhu,
ki ne praznuje Božiča, in štirih duhovih, ki mu omogočijo vpogled v njegovo življenje. No, ja, duhove nadomeščata mali Denis, pa angel v človeški podobi. Zagrenjeni možakar pa je Denisov sosed, ki si je kot dolgoletni poštar zaradi pisem Božičku uničil hrbet in ima Božič za višek
pokvarjenega kapitalizma! Pošteno povedano, ima deloma celo prav, kajne? Denis si naredi kar seznam stvari, ki ustvarjajo božično vzdušje, in so se o njem učili v šoli. Seznam je zelo preprost. Božič naredijo darila, piškoti, božično drevesce, lučke in Božiček. Ko je to izpolnjeno, naj bi bil Božič popoln! In zato se fantič skozi cel film trudi, da bi za svojega soseda zagotovil vse iz seznama. Njemu navidezne uspe
Kristi ani in družba
12. januarja 2012
Poslanica Urbi et Orbi papeža Benedikta XVI.
"Pridi in nas reši!"
Dragi bratje in sestre iz Rima in z vsega sveta! Kristus se nam je rodil! Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobre volje. Vse naj doseže odmev betlehemskega sporočila, ki ga katoliška Cerkev oznanja po vseh celinah preko sleherne narodnostne, jezikovne ali kulturne meje. Sin Device Marije se je rodil za vse, je Odrešenik vseh. Tako ga kliče starodavna bogoslužna antifona: "O Emanuel, naš kralj in zakonodajalec, pričakovanje narodov in njih rešitelj: pridi in nas reši, Gospod, naš Bog! Veni ad salvandum nos! Pridi in nas reši! To je krik človeka vsakega časa, človeka, ki čuti, da sam ne bo zmogel premagati težav in nevarnosti. Svojo roko mora položiti v večjo in močnejšo roko, v roko, ki se od zgoraj izteza k njemu. Dragi bratje in sestre, ta roka je Jezus, ki se je rodil v Betlehemu iz Device Marije. On je roka, ki jo je Bog iztegnil proti človeštvu, da bi ga potegnil iz živega peska greha in ga postavil pokonci na skalo, trdno skalo svoje Resnice in svoje Ljubezni (prim. Ps 40,3).
Da, to pomeni ime tega otroka, ime, ki sta mu ga po Božji volji dala Marija in Jožef: ime mu je Jezus, kar pomeni "Odrešenik" (prim. Mt 1,21; Lk 1,31). Njega je poslal Bog Oče, da bi nas rešil predvsem od globokega zla, ki je zakoreninjeno v človeku in zgodovini, tistega zla, ki je v ločitvi od Boga, v prevzetnem napuhu, da zmoremo vse sami, ko se postavljamo za Božje tekmece in hočemo stopiti na nje-
govo mesto, ko sami odločamo, kaj je dobro in kaj je zlo, ko smo gospodarji življenja in smrti (prim. 1 Mz 3,1-7). To je veliko zlo, veliki greh, ki se ga mi, ljudje, ne moremo rešiti drugače kot tako, da se izročimo Božji pomoči, da mu zakričimo: Veni ad salvandum nos! - Pridi in nas reši"!
Že samo dejstvo, da povzdignemo v nebo ta krik, nas postavi v pravi položaj, nas ponese v resnico o nas samih: mi smo namreč tisti, ki smo klicali k
jem, da je tu Nekdo, ki posluša in ki nam lahko pride na pomoč. Jezus Kristus je dokaz, da je Bog slišal naš krik. Pa ne samo to! Bog goji tako močno ljubezen do nas, da ne more ostati sam v sebi, da gre iz sebe samega in pride v nas, tako da do skrajnosti deli z nami naše stanje (prim. 2 Mz 3,7-12). Odgovor, ki ga je na človekov krik dal Bog v Jezusu, neskončno presega vsako naše pričakovanje in pride do takšne solidarnosti, ki ne more biti zgolj človeška, ampak je božanska. Samo Bog, ki je ljubezen, in ljubezen, ki je Bog, se je lahko odločila, da nas reši na tak način, po tej poti, ki je gotovo najdaljša, vendar pa spoštuje njegovo in našo resnico: to je pot sprave, di-
k.
Bogu in smo bili rešeni (prim. EstG 10,3 sl). Bog je Rešitelj, mi pa tisti, ki smo se znašli v nevarnosti. On je zdravnik, mi bolniki. Ko ga priznamo, je to prvi korak k rešitvi, k izhodu iz blodnjaka, kamor smo se sami zaprli s svojim napuhom. Dvigniti oči v nebo, iztegniti roke in klicati na pomoč je pot izhoda, pod pogo-
aloga, sodelovanja.
Zato se, dragi bratje in sestre iz Rima in z vsega sveta, za ta Božič obrnimo k betlehemskemu Detetu, Sinu Device Marije, in recimo: "Pridi in nas reši"! Ponovimo to duhovno združeni s tolikimi, ki so v posebno hudem položaju, in postanimo glas tistih, ki nimajo glasu.
Skupaj kličimo Božjo pomoč za prebivalce Afriškega roga, ki trpijo zaradi lakote in pomanjkanja, ki je še težje zaradi stalnega negotovega položaja. Mednarodna skupnost naj ne odreče svoje pomoči številnim beguncem s tega področja, ki so hudo preizkušani v svojem dostojanstvu.
Gospod naj podari uteho prebivalcem azijskega jugovzhoda, zlasti Tajske in Filipinov, ki so še v hudem položaju zaradi nedavnih poplav.
Gospod naj pomaga človeštvu, ki je ranjeno od toliko sporov, v katerih še vedno krvavi naš planet. On, ki je Knez miru, naj podari mir in trdnost deželi, ki si jo je izbral, da v njej pride na svet, tako da spodbudi nadaljevanje dialoga med Izraelci in Palestinci. Naj stori, da se bo nehalo nasilje v Siriji, kjer je bilo prelite že toliko krvi. Naj spodbudi popolno spravo in stabilnost v Iraku in Afganistanu. Naj da obnovljen zagon pri izgradnji skupnega dobrega vsem družbenim skupinam v severnoafriških in bližnjevzhodnih deželah. Rojstvo Odrešenika naj podpre perspektive dialoga in sodelovanja v Mjanmaru pri iskanju skupnih rešitev. Rojstvo Zveličarja naj zagotovi politično stabilnost v afriški pokrajini velikih jezer in naj podpira zavzetost prebivalcev Južnega Sudana pri varovanju pravic vseh državljanov.
Dragi bratje in sestre, obrnimo svoj pogled k betlehemski votlini: Dete, ki ga zremo, je naša rešitev! On je na svet prinesel univerzalno sporočilo sprave in miru. Odprimo mu svoje srce, sprejmimo ga v svoje življenje. Ponovimo mu z zaupanjem in upanjem: "Veni ad salvandum nos"!
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Kratki
prizor ožarjen z evangeljsko preprostostjo, kako so bili ljudje in celo narava okrog njih navdani z neizrekljivim veseljem. Dalje so se zbrani ob poslušanju različnih odlomkov iz frančiškanskih virov in po molitvi Frančiškove hvalnice najvišjemu Bogu lahko ustavili pri češčenju Najsvetejšega; po branju prošenj pa so prejeli evharistični blagoslov. Koprski pomožni škof Jurij Bizjak se je prirediteljem zahvalil za lepo doživetje, "za prisrčno, svojevrstno in domače uresničenje božičnih skrivnosti”, ki naj bo iskren in ponižen poklon našemu kralju. Goriški nadškof Dino De Antoni pa je dodal, srečanje Italijanov in Slovencev v kapucinski cerkvi pravi božični čudež. V imenu FSR koprske škofije je Zoran Kenda prisotnim zaželel, da bi vsak trenutek živeli Frančiškove ideale v največji meri. Vodja italijanskega FSR
Remo Di Pinto pa je v pisnem sporočilu podčrtal lepoto takega pričevanja, katerega glavno sporočilo je, da se resnično bogastvo nahaja v drugem.
Kot je že lepa tradicija, se je srečanje nadaljevalo ob obloženih mizah. / DD
Srečanje v kapucinski cerkvi v Gorici
Italijanski in slovenski bratje zbrani okrog jaslic
janske in slovenske vernike vseh starosti. Ti so se namreč v nedeljo, 8. januarja, zelo številni zbrali v kapucinski cerkvi, kjer je v popoldanskih urah potekalo bratsko srečanje z naslovom Odrešenikova skrivnost Božiča, kot jo je doživel Frančišek Asiški.
Za frančiškane s tega območja - tako so povedali - je to že postal težko pričakovan dogodek; čudovito je tudi videti in doživeti, kako različnost jezikov ne preprečuje, da bi v polnosti doživljali ta trenutek. V posebno veselje jim je tudi, da so ob tej priložnosti prisotni škofa dveh sosednih škofij, bratje prvega reda, duhovniki in verniki. Takšen sklep božičnih praznovanj so si na prvo navadno nedeljo, nedeljo Jezusovega krsta, zamislili Pokrajinski	bratstvi
Frančiškovega svetnega reda (FSR) Furlanije Julijske krajine in koprske škofije ter krajevni bratstvi FSR iz Gorice in s Kostanjevice. Pri slavju so sodelovali mladinska skupina iz goriške stolnice z odlomkoma iz recitala Semplicemente Francesco, s petjem ob glasbeni spremljavi več instrumentalistov pa otroški pevski zbori sv. Ivana ter Podturna iz Gorice, FRAMA in FO iz Vipavskega Križa in s Kapele.
vero. Betlehemski otrok je tako napolnil srca navzočih z istim mirom, ki je napolnil Frančiškovo srce v davni sveti noči leta 1223, ko je asiški ubožec - kmalu po obisku Svete dežele in le tri leta pred svojo smrtjo - v Grecciu, "frančiškanskem Betlehemu", postavil prve jaslice, da bi z njimi podoživel skrivnost Boga, ki postane človek, pa tudi delil z drugimi svojo nalezljivo radost ob spominu na Gospodovo rojstvo.
Dvojezično liturgično slavje, besedilo katerega je pripravil duhovni asistent goriške skupnosti p. Aurelio Blasotti, se je začelo z opisom Božiča, kot ga
ga je doživel sv. Frančišek, ki mu je pogled na otroka v jaslih vzbujal sladko ganjenost. Sledilo je pripovedovanje o tem, kako je dal veliki svetnik postaviti prve žive jaslice v Grecciu, kako so ljudje nosili sveče in bakle, da bi razsvetljevali noč, kako je bil ganljivi
Jaslice kot tipična frančiškanska pobožnost, znamenje in simbol, ki že stoletij nagovarja ljudi vseh krajev, so v Gorici v pravem duhu velikega asiškega svetnika še enkrat združile itali-
Kot se je že zgodilo v prejšnjih letih, so člani FSR dveh obmejnih skupnosti želeli še enkrat utrditi medsebojne vezi ter kot vidno znamenje občestva in miru izpričati svojo pristno
prikazuje Božja beseda, in sicer s pripovedjo iz evangelija po Luku. V drugem delu so zbrani - na podlagi frančiškanskih virov - podoživeli Božič, "praznik vseh praznikov”, kot
Praznik sv. Štefana v Jamljah
V ponedeljek, 26. decembra 2011, na dan praznovanja sv. Štefana, je župljane v Jamljah obiskal goriški nadškof msgr. Dino De Antoni. Maševal je ob doberdobskem župniku Ambrožu
Kodelji. V božičnem vzdušju je povedal, da je sv. Štefan eden prvih diakonov Cerkve. Znan je tudi kot eden prvih “mučenikov”, ker je bil prvi Kristusov učenec, kije prelil kri zanj. Zato njegov liturgični praznik praznujemo 26. decembra, takoj po praznovanju Kristusovega rojstva. Nadškof je končal homilijo z besedani: “Bog nas vabi, naj bomo stvarni in dejavni pričevalci v krogu svojih skupnosti". Šledila je družabnost ob toplem domačem čaju in božičnem pecivu.
22 novih kardinalov, med njimi je nekdanji apostolski nuncij v Sloveniji
Papež Benedikt XVI. je na praznik Svetih treh kraljev sporočil imena 22 novih kardinalov, ki bodo uradno imenovani na konzistoriju v Rimu 18. februarja.
Med njimi so visoki predstavniki Vatikana ter nadškofi nekaterih ključnih mest, kot sta New York in Hongkong, pa tudi nekdanji apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello. Opazovalce in dobre poznavalce vatikanskih zadev je izjemno presenetilo dejstvo, da med novimi kardinali ni bilo še imenovanja novega beneškega patriarha, kar po mnenju nekaterih potrjuje domnevo, da si je sveti oče vzel čas za razmislek. Benetke so namreč od nekdaj imele kardinala in po odhodu kard. Angela Scole v Milan je to kardinalsko mesto prazno.
Kardinali so papeževi najvišji svetovalci in predstavljajo tisto izbrano vrsto v Cerkvi, iz katere bo med drugim izbran naslednik
papeža Benedikta XVI. Med 22 imeni novoimenovanih kardinalov je 18 mlajših od 80 let; število kardinalov, ki so mlajši od 80 in imajo kot taki v primeru konklava volilno pravico, se bo tako povečalo na 125. Benedikt XVI. je imel od začetka svojega pontifikata leta 2005 že tri konzistorije - leta 2006, 2007 in 2010. Na njih je imenoval skupno 62 novih kardinalov, od tega 50 mlajših od 80 let.
Na tokratnem seznamu je sicer 16 Evropejcev, od teh sedem Italijanov. S tem se po pisanju večine tiskovnih agencij povečujejo možnosti, da bo naslednji papež ponovno Italijan - po Poljaku Janezu Pavlu II. in Nemcu Benediktu XVI. Trije novi kardinali prihajajo iz Severne Amerike, dva iz Azije in eden iz Južne Amerike.
Kardinali bodo med drugim postali prefekt kongregacije za evangelizacijo narodov Fernando Filoni, veliki penitenciar Manuel Monteiro de Castro, predsednik Papeškega sveta za pastoralo migrantov in popotnikov Antonio Maria Veglio, predsednik vatikanske mestne uprave Giuseppe Bertello, predsednik Papeškega sveta za zakonodajna besedila Francesco Coccopalmerio, naslednik slovenskega kardinala Franca Rodeta na čelu kongregacije za redovnike Joao Braz de Aviz, veliki mojster viteškega reda Božjega groba Edwin 0'Brien, predsednik uprave premoženja Svetega sedeža Domenico Calcagno in predsednik prefekture za ekonomske zadeve Svetega sedeža Giuseppe Versaldi. Med na novo imenovanimi kardinali so poleg tega nadškofi nekaterih svetovnih metropol, med njimi torontski nadškof Thomas Collins, praški nadškof Dominik Duka, nadškof Utrechta Wim Eijk, nadškof Firenc Giuseppe Betori, newyorški nadškof Timothy Dolan, berlinski nadškof Thomas VVoelki in škof Hongkonga John Tong Hon. Poleg naštetih bo postal kardinal še nadškof sirsko-malabarske Cerkve v indijski državi Kerala George Alencherry. Četverico novih kardinalov, starejših od 80 let, pa sestavljajo duhovnik in profesor Karl Becker iz Nemčije, duhovnik in profesor Prosper Grech z Malte, nadškof Lucian Muresan iz Romunije ter monsinjor in profesor Julien Ries iz Belgije.
Iz dnevnika goriškega nadškofa De Antonija
V torek, 17. januarja 2012, se bo msgr. Dino De Antoni v jutru srečal v Ogleju s škofoma iz Adrie-Roviga in Trenta. V četrtek, 19.1., bo ob 20.30 sodeloval pri ekumenskem slavju (v tednu za edinost kristjanov) v župniji Podturn. V soboto, 21.1., bo ob
11.	uri v stolni cerkvi podelil zakrament svete birme skupini odraslih. V nedeljo, 22.1., bo ob 10. uri maševal v Štandrežu, nato bo blagoslovil obnovljen vaški trg.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Praznik Sv. družine pri šolskih sestrah v Gorici
Po lepi, že ustaljeni navadi je na praznik Sv. družine, v petek, 30. decembra 2011, obiskal goriške šolske sestre koprski škof Metod Pirih in v prijazni kapeli Zavoda Sv. Družine v ul. Don Bosco daroval sv. mašo, pri kateri je v homiliji povedal nekaj tehtnih misli o družinskem življenju, kijih objavljamo.
“Zahvaljujem se vam za vse dobro, kar ga naredite s svojim poslanstvom tu pri Sv. družini in za celo mesto Gorica.
Tudi v sedanjem času išče človek svojo identiteto in svojo duhovno podobo. Pri tem dostikrat naleti na zmešnjavo različnih ponudb. Mnoge trdne in trajne vrednote so zamenjale trhle, minljive in tuzemske. To velja zlasti za družinsko življenje. Naša slovenska oblast ponuja nov predlog družinskega zakonika. Vladni predlog je, da se izenači naravna zveza moškega in ženske z istospolno skupnostjo z možnostjo posvojitve otrok. Določena znamenja kažejo, da živimo v času nihilizma, ki ne priznava nobene vrednote več: niti narodne
pripadnosti niti različnih spolov niti vere, resnice in pravičnosti. Taka drža uničuje veselje do življenja ter vodi v naveličanost in brezsmilsel-nost. Sprašujemo se, kaj nam pomeni družina in v kakšni družini naj živijo otroci. Poklicani smo, da o teh
rečeh razmišljamo, razpravljamo in se odločamo za tiste vrednote, ki so lastne katoliški skupnosti. Družina je kakor vinograd. V Svetem pismu je veliko podob in misli o tem. Imeti svoj vinograd je bilo znamenje samostojnosti in bogastva, zato so vinograd branili z vsemi sredstvi proti samovoljnim kraljem, kakor je to storil Nabot proti kralju Ahabu (prim 1 Kr 21,1-16).
Preroki tekmujejo v opisovanju ljubezni, ki jo ima Gospod do tega vinograda. Izaija ima pesem o vinogradu, ki ne daje ustreznega pridelka (Iz 5,1-7). Ozej poje o donosnem vinogradu (10,1-2). Jeremija govori o vinogradu, ki gaje Gospod zasadil s pristnimi sadikami. Vse te svetopisemske podobe nam govorijo, kako Bog visoko ceni, skrbi in neguje svoj vinograd, to je zakon in družino.
Kristus je prava vinska trta in mi na njem mladike (Jn 15,1).
Jezus je trta, mi na njem mladike. Kaj vse naredi vinogradnik, da bi trte obilno obrodile. Vinogradnik trte obrezuje, gnoji, vinograd prekoplje in velikokrat škropi. Brez te stalne nege in skrbi ni pridelka in dobre trgatve.
V Jezusovi priliki o vinski trti je najprej jamstvo, da ne visimo v zraku, da nismo izpostavljeni usodi ali ne vem čemu. Mi smo vcepljeni na trto, na Kristusa. Ta zveza s trto s Kristusom se je začela s krstom, se neguje z drugimi zakramenti, zlasti z evharistijo. Zveza s trto s Kristusom se je za poročene posebno močno utrdila s cerkveno poroko.
Čeprav je ta povezanost s trto tako čudovita, ko smo po veri, upanju in ljubezni tako močno povezani s Kristusom, pa je tu tudi Kristusova zahteva, da v tej navezi v tem izvoru tudi ostanemo. “Ostanite v meni in jaz v vas”, je Jezusovo naročilo. Ta Jezusova zahteva, naj ostanemo v njem, kakor mladika na trti, je za kristjana tako bistvena in nujna, da je za njo skoraj Jezusova grožnja. “Kdor ne ostane na trti, na Kristusu, se posuši, je odrezan od življenja in se vrže proč. Vmesne možnosti ni. Čeprav kdo misli, da more kaj storiti sam, brez Gospoda, brez milosti, brez Božjega blagoslova, se moti: “Brez mene”, pravi Jezus, “ne morete ničesar storiti".
Zato vas spodbujam, drage sestre, dragi zakonci, da bi iskali in gojili redne stike z Gospodom po vsakdanji molitvi, nedeljski maši, po zakramentalnem življenju, po verskih pogovorih, da bo vaša družina, vaš vinograd poleti in pozimi zelen, negovan, obložen z dišečimi grozdi in potem s sladkim vinom.
Mednarodna dobrodelna baklada
Štandreški rajonski svet, v sodelovanju z župnijo in domačimi društvi ter organizacijo iz Vrtojbe, je v nedeljo, 8. januarja 2012, priredil dobrodelno baklado, izkupiček katere je namenjen ustanovi Via di Natale, ki skrbi za onkološke bolnike. S trga pred štandreško cerkvijo je ob mraku krenila dolga vrsta sveč in bakelj, ki se je vila po štandreških ulicah in se ob nekdanjem mejnem prehodu pridružila pohodnikom iz Vrtojbe, ki so bili tudi zelo številni; skupaj so nato zakorakali v Jeremitišče, kjer so se ob kuhanem vinu in čaju ter ob slaščicah in klobasah zadržali v prijetnem pogovoru in poglobili spoznanja med sosedi iz Štandreža in Vrtojbe. Tem so se pridružili še znanci in prijatelji iz drugih krajev Goriške. To je bila tudi priložnost, da so si voščili vse dobro v pravkar začetem letu 2012. Lep je bil pogled na vrsto svetilk, ki so se pomikale po Jeremitišču in “zasedle” ta zgodovinski štandreški zaselek. Tudi luna v vsej svoji polnosti seje pridružila večernemu pohodu.
Prednovoletno srečanje goriških upokojencev
Dnevi pred koncem vsakega leta niso samo pomembna priložnost za vzpostavljanje in poglabljanje stikov ter poznanstev med ljudmi, ampak tudi čas, ko se radi spominjamo na preteklost in pričakujemo prihodnost z željami po sreči, zdravju in uspehu. S takimi željami se je 28. decembra popoldne srečalo v Hotelu Ai pini v Pineti pri Gradežu nad 120 goriških upokojencev. Najprej so se s trenutnim molkom poklonili vsem, ki so se letos številni poslovili od tega sveta. V Pineti seje upokojencem pridružila skupina desetih igralcev iz Nove Gorice, ki so se predstavili z živahno komedijo in tako poživili letošnje srečanje. Silvestrovanje seje nadaljevalo s pestrim programom ob glasbi, petju, kramljanju in rajanju. Sledila je podelitev vrtnic petnajstim prisotnim jubilantom, ki so letos praznovali okroglo življenjsko obletnico. Bogat srečelov je osrečil številne udeležence. Opolnoči so si v znamenju konca leta in vstopa v leto 2012 voščili vse najboljše, zlasti zdravja. Silvestrovanje je bilo nadvse uspešno in je do poznih ur potekalo vzelo živahnem in prijetnem razpoloženju. / (ed)
Koprski skof Metod Pirih /
l	Cerkev sv. Justa
Božične melodije in tople besede v spomin na dr. Mirka Špacapana
Kulturni dom Gorica
Črnske duhovne pesmi za podoživljanje božičnega vzdušja
Postala je že lepa navada, da ob božičnih praznikih radi prisluhnemo tudi gospel glasbi in na splošno črnskim duhovnim pesmim, ki vzbujajo radost, veselje ob Jezusovem prihodu na svet, ki prinaša mir, ljubezen in oznanja enakost med ljudmi. Te ritmično bogate pesmi pridejo najbolj do izraza, ko jih izvajajo močni, polni glasovi temnopoltih pevcev. Taki, lepo izoblikovani, izraziti glasovi so se prelivali v goriškem Kulturnem domu v torek, 27. decembra, ko je v goste prišla znana pevska skupina Earl Bynum & As We Are Gora 'Sister' Armstrong iz Virgin-je v Združenih državah Amerike. Skupna organizatorja koncerta sta bila osrednja slovenska kulturna hrama, Kulturni dom in Kulturni center Lojze Bratuž. S skupnimi močmi želita vodstvi goriški publiki odstreti pogled tudi na to posebno glasbeno
zvrst, ki je priljubljena med slovensko publiko. Spomnimo se le, kako dobro so bili obiskovani koncerti, na katerih je nastopal sloviti slovenski New Swing Quartet s čudovitimi pevci, ki so mojstrsko interpretirali črnsko duhovno glasbo. K sodelovanju na tem božičnem koncertu v veliki dvorani Kulturnega doma, ki je sodil v sklop festivala Go gospel 2011, sta prireditelja zvabila še Kulturni dom Nova Gorica in krajevne medije, Primorski dnevnik, Novi glas, II Pic-colo in Voce Isontina.
V skupini As We Are pojejo tri sestre, Gora, ki ima izjemen, močan, polnokrven glas ter odlično igra na klaviature, Virginia in Clara Harvey, pevec Earl Bynum, obenem ustanovitelj tega ansambla in tudi sam imeniten pianist, bobnar Ricky Richardson in bas kitara Zion Charity. V prvem delu koncerta
so si sledile gospel skladbe, ki so z vso poudarjeno jakostjo glasov mogočno in z ritmičnim poudarkom posredovale svojo toplo sporočilnost. Ob poslušanju je polna dvorana, v kateri je sedela tudi goriška prefektinja Maria Augusta Mar-rosu, lahko spoznala ubranost ^ in pravi žar te glasbene zvrsti, ki temnopoltim pevcem privre res z dna duše. V drugem delu pa je občinstvo lahko prisluhnilo znanim črnskim duhovnim pesmim, ki so jim nastopajoči dali osebno interpretacijo. Slovita O hap-py day je ob koncu še dodatno razgrela dvorano, da so poslušal-
ci stoje in s skandiranim ploskanjem spremljali dobro poznane note in še sami zapeli z imenitnimi pevci.
V torkov doživeti koncert so uvedli pozdravi ravnatelja Kulturnega doma Igorja Komela, ki je poudaril pomembnost glasbenega večera kot kakovostne ponudbe v skupni organizaciji, Marco Miconi, predsednik kulturnega združenja Folk Club Buttrio, ki je ob tovrstnih prireditvah že nekajkrat sodeloval z goriškim Kulturnim domom, in urednik katoliškega tednika Voce Isontina, Mauro Ungaro. Tudi on je naglasil pomen skupnega sodelovanja medijev pri tem glasbenem dogodku še posebej zdaj v času vsesplošne krize, ko je treba strniti moči in ko se v našem mestu že zapirajo nekatera uredništva deželnih časnikov.
m
r",r,ir i’.t.
Z dobro poldrugo uro trajajočim koncertom v organizaciji Zveze slovenske katoliške prosvete, Združenja cerkvenih pevskih zborov, PD Pod-gora, AŠD 01ympia, Slovenske zamejske skavtske organizacije, Krožka Anton Gregorčič in Slovenske skupnosti smo se v župnijski cerkvi sv. Justa v Podgori poklonili spominu pred štirimi leti mnogo prerano umrlega dr. Mirka Špacapana (Lanus, Argentina 20. 11.1953-Videm 23. 11. 2007), ki je s svojim delom za narodno skupnost pustil neizbrisne sledi kot skavt, športnik, pevec, pevovodja, glasbenik, aktiven član stranke Slovenska skupnost, v kateri se je, še posebno v zadnjih letih pred smrtjo kot deželni svetnik, vseskozi izkazal kot zavzet, neomajen zagovornik pravic Slovencev v Italiji. Kdor ga je pobliže spoznal, ne bo nikdar pozabil njegovega prijaznega nasmeha, s katerim je vselej obdaroval sogovornika. Praznino, ki je nastala, ko ga je kruta usoda iztrgala iz naše sredine, sta omenila oba govorca, Damijan Terpin in Marjan Terpin. Damijan Terpin je uvodoma pozdravil v imenu vseh prirediteljev in pri tem poudaril, da je bil pri vseh teh organizacijah Mirko Špacapan aktiven član, pri nekaterih celo ustanovitelj ali soustanovitelj. Ob napovedi programa večera, za katerega je dejal, da je takšen, kakršnega bi si Mirko želel, in prisrčni zahvali vsem nastopajočim, se je spomnil, kako sta z Mirkom in drugimi prijatelji nekoč na praznik Sv. treh kraljev smučala na Sv. Višarjah in kako so vsi skupaj v cerkvi višarske Kraljice peli lepe božične pesmi. Prav take, zelo prisrčne in tople misli je prijatelju Mirku Špacapanu namenil Marjan Terpin, ki je dejal, da sta postala prijatelja takoj, ko je Mirko prišel iz Argentine. Priznal je, da je o Mirku težko govoriti, ker se s tem spet odpirajo nikdar popolnoma zaceljene rane. Toda prisiljeni smo preživeti in premostiti nesreče, ki nas doletijo.
violine, violončela in flavt. Božične utrinke v verzih je brezhibno, obenem občuteno, kot znajo le igralci, pričaral Bine Matoh, eden izmed stebrov igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, nositelj Borštnikovega prstana, čudovit oblikovalec neštetih raznolikih dramskih likov. Nedeljski večer je bil dobrodelni, prispevki so bili namreč namenjeni Onlusu Paliativna oskrba -Mirko Špacapan ljubezen za vedno, ki nudi pomoč onkološkim bolnikom. Prizadevno ga vodi ustanoviteljica dr. Manuela Quar-anta Špacapan, ki se je v slovenščini zahvalila nastopajočim in občinstvu za prisotnost in povedala, kako rada prihaja k nam, da skupaj izkažemo spoštovanje in ljubezen do Mirka. Naštela je tudi, kar so do sedaj uresničili pri Onlusu. Med drugim je poudarila prisotnost psihologa, ki pomaga bolnikom in osebju pri premagovanju stisk, in zdravnika specialista 15 ur tedensko ter izdajo drobne knjižice z izjavami izkušenj sorodnikov onkoloških bolnikov in publikacije z informacijami o onkološki bolezni in praktičnih navodilih. Obe knjižici sta bili na razpolago udeležencem večera. Med občinstvom, ki je napolnilo podgorsko cerkev, so bili Mirkov brat Bernard Spazzapan, predsednik goriške pokrajine Enrico Gherghetta, občinska odbornica Silvana Romano, deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, števerjanska županja in predsednica ZSKP Franka Padovan, nekdanja deželna svetovalka Bruna Zorzini Spetič, nekdanji senator Stojan Spetič, goriška občinska svetnika SSk Marilka Koršič in Silvan Primožič, goriški županski kandidat leve sredine Giuseppe Cingolani; odsotnost sta opravičili goriška prefektinja Maria Augusta Marro-su in evropska poslanka Romana Jordan Cizelj.
Iva Koršič
Njegova smrt je res velika izguba za nas. On je bil v vsem zelo dosleden, zato je hotel biti v vsem tudi najboljši. Vse njegovo delo je slonelo na stvarnosti. Vse je delal po premisleku in ni poznal puhlih obljub.
Vsem je vlival upanje in vero v
božičnimi melodijami in plemenitimi mislimi, so se najprej zaslišale milozvočne strune citer, na katere je nekaj nežnih božičnih melodij z občutkom zaigrala Gabrijela Vidmar. Medtem ko so cerkev napolnile note priljubljene pesmi Sveta noč, je Mirkova devetletna hčerka Angelica s prižgano lučko stopila do stranskega oltarja, kjer je stala povečana fotografija očeta Mirka, in zrecitirala pesem Streha na jaslicah, ki jo je sama napisala, kot je sama zložila tudi nekaj kratkih pomenljivih pesmic v angleškem jeziku. Očitno
je po očku Mirku podedovala veselje do glasbe, saj je na klavir zaigrala tri skladbe. Izreden aplavz so poslušalci namenili mlademu Alešu Lavrenčiču, ki je ob klavirski spremljavi očeta Hilarija z lahkotnim, a obenem natančnim upravljanjem loka z violine zvabil Preludij in Allegro (F. Kreisler Pu-gnani) in pokazal naravno glasbeno nagnjenje, talent ter seveda resen študij, ki so mu že prinesli kar nekaj priznanj. S kora so zadonele tri skladbe, med temi tudi Pastirci iz spanja vstanite nocoj Leopolda Cveka v izvedbi baritonista Nikolaja Pintarja. Na orgle ga je spremljala Martina Valentinčič. Iz prezbiterija pa so se po cerkvi razlili odlično ubrani glasovi pevcev MePZ Hrast iz Doberdoba, ki so pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča izvedli šest pesmi, eno tudi ob spremljavi orgel,
Foto
prihodnost. Tudi Marjan Terpin se je spomnil, kako je Mirko rad pel. Ko so se po neki tekmi v Ravenni ob vrnitvi domov ustavili v Benetkah, so, medtem ko so pluli po Canal Grande, prepevali "bojevite" slovenske pesmi. Terpin je še dodal, da ne bo nikdar pozabil njegovega čudovitega, iskrenega nasmeha, s katerim je znal bodriti bolnike, nekoč tudi njega, ko se je bolan zatekel v bolnišnico na prvo pomoč. Ob koncu svojega kratkega, a občutenega govora je Marjan Terpin dejal, da se še zmeraj vprašujemo, zakaj nam je Bog prav njega odvzel, ko bi svoje talente lahko še razdajal naši skupnosti. Odgovor in uteho najdemo prav v svetopisemskih besedah: "Moje misli niso vaše misli, moja pota niso vaša pota..."
Na lepem večeru, obsijanem z
Goriška stolna cerkev
Mila spevnost nežnih božičnih pesmi
Skrivnosti polno božično noč in vse ostale praznike okrog novega leta bi Slovenci gotovo drugače dojemali in drugače občutili njihovo toplo in globoko sporočilnost, če ne bi imeli tako lepih, vsebinsko pomenljivih pesmi, ki opevajo Jezusovo rojstvo in želijo mir vsem dobrim ljudem na svetu. Gotovo je bila tudi ta ena izmed misli, ob kateri je pokojnemu profesorju Mirku Fileju pred več kot petdesetimi leti vzklila želja po božičnem koncertu v goriški stolnici, ki naj bi ga oblikovali naši pevski zbori. Ta zamisel se je pod njegovim vodstvom uresničila in se neomajno ohranila do današnjih dni. Tudi letos so se namreč - ob sodelovanju SSO - na povabilo Združenja cerkvenih pevskih zborov, ki ga je do nedavnega vodila prof. Lojzka Bratuž, sedaj pa so vodstvo zaupali mlademu pevcu in zborovodju Dariu Bertinazziju, pevci kar devetih goriških zborov na praznik sv. Štefana, 26. decembra 2011, zvrstili pred glavnim oltarjem goriške stolne cerkve. Predstavili so se z dvema pesmima ali tremi skladbami, ki so jih izbrali v glavnem v naši bogati literaturi nabožnih pesmi (Ubald Vrabec, France Cigan, Janez Močnik, Vinko Vodopivec, Stanko Premrl, Ignacij Hladnik,
Mirko Filej, Adi Danev, Mirko Špacapan ...). Nekateri zborovodje so segli tudi po svetovnih klasikih in tujih avtorjih. Nekaj pesmi je zazvenelo ob spremljavi orgel, kitare ali drugih glasbil. Skoraj dveurni program, ki ga je
in s Peči pod vodstvom Damijane Čevdek Jug, ob spremljavi kitare Martine Gereon, MePZ Štandrež (Mojca Sirk), MoPZ Štmaver pod vodstvom Nadje Kovic in ob orgelski spremljavi Mirka Butko-viča, Župnijski MePZ Šempeter
Foto DP
v zbranosti spremljalo kar številno občinstvo, med katerim žal letos ni bilo v novembru preminulega prof. Andreja Bratuža, zvestega spremljevalca tega lepega srečanja ob božičnih melodijah, so izoblikovali zbori: MoPZ Mirko Filej (zborovodja Zdravko Klanjšček), Fantovska skupina Anton Klančič - Miren (Zdravko Klanjšček), MoPZ Anton Klančič - Miren (Zdravko Klanjšček), MePZ Podgora (Peter Pirih), Župnijska vokalna skupina iz Rupe
pod vodstvom Ingrid Kragelj in ob orgelski spremljavi Klementine Abolnar ter MePZ Hrast iz Doberdoba, ki je pod taktirko Hila-rija Lavrenčiča sklenil koncert z Božično uspavanko (Christmas Lullaby) Johna Rutterja ob spremljavi orgel (Beatrice Zonta), flavt (Ivana Cotič, Ivana Gerin), violin (Aleš Lavrenčič, Marta Car-lesso, Noemi Cristiani) in violončela (Jurij Lavrenčič). Kot drobno zanimivost naj povemo, da so v doberdobskem zboru tok-
rat v pevski in instrumentalni zasedbi sodelovali vsi člani družine Hilarija Lavrenčiča.
Po nekaj letih je ta božični koncert - kot je prav in kot se za to priložnost spodobi - spet sklenil slovesni blagoslov z Naj svetejšim ob petju litanij Matere Božje in mogočni zahvalni pesmi Bogu za vse prejete dobrote. Bogoslužje je vodil dekan Karel Bolčina, združeni zbor je na koru ubrano pel tudi lepe odpeve pod vodstvom Tiziane Zavadlav in ob orgelski spremljavi Silvana Zavadlava. Gruberjeva Sveta noč, ob kateri se razneži še tako zakrknjeno srce, je bila najlepši sklep tega ustaljenega, priljubljenega božičnega srečanja, pri katerem je uvodni nagovor imel predsednik ZCPZ Dario Berti-nazzi. V njem je podčrtal trojni smisel tega božičnega koncerta, ki je po njegovem v skupnem preživetju prazničnega popoldneva v najlepšem času leta - to so potrdili tudi pevci zborov, ki so si vzeli čas za ta nastop; namen Združenja je prav v tem, da doživljamo "cerkvene praznike kot skupnost, kot Slovenci in kot kristjani" -. Smisel je tudi v voščilu, da bi se v naših srcih naselil tisti pravi mir, ki ga prinaša Božje Detece, ter v zahvali "Bogu za vse, kar smo dobrega imeli v tem letu, za vse ljudi, ki smo jih spoznali, in tudi za vse ljudi, ki so nas zapustili. Naj gre seveda spomin na pokojnega prof. Andreja Bratuža, ki bi danes bil gotovo med nami, in na vse tiste, ki so v vseh teh letih peli v tej stolnici na božičnem koncertu in sedaj pojejo Gospodu novo pesem", je dejal Bertinazzi.
ne
Zdravica SSk na goriškem Travniku
Zahvala za skupno prizadevanje in zvestobo
v;
rsem sem hvaležen za vse, kar ste v tem letu naredili v stranki, obenem vas pozivam, da pri tem še naprej vztrajajte tudi v novem letu 2012. Dela na poli-
pravice, za katere se že vsa ta leta borimo in delamo". S takimi besedami je Silvan Primožič, pokrajinski predsednik SSk, nagovoril člane, somišljenike in prijatelje stranke, ki so se pred novim
tičnoupravnem področju je veliko in pomembno je, da smo pri tem Slovenci prisotni, ker le tako bomo lahko izborili vse tiste
letom zbrali ob novoletni zdravici v Roman baru, na goriškem Travniku.
V prijetnem in sproščenem vzdu-
šju je tako Slovenska skupnost na Goriškem končala leto 2011, ki je bilo uspešno, po oceni pokrajinskega tajnika Julijana Čavdka. Poleg uspehov na spomladanskih pokrajinskih volitvah in na občinskih primarnih volitvah leve sredine je Čavdek podčrtal delo številnih izvoljenih upraviteljev stranke, ki opravljajo zares dragoceno vlogo na našem območju in v stiku z ljudmi. Pozitivno je bilo delovanje goriške občinske sekcije SSk, ki je redno spremljala delo v goriškem občinskem svetu in področnih rajonskih svetih. Posebno zadovoljstvo za stranko je, da je bil Bernard Spazza-pan imenovan v upravni odbor Ezts. Za leto 2012 je Čavdek potrdil aktivno vlogo stranke SSk na občinskih volitvah v Gorici in Krminu ter večjo pozornost za področje, ki zadeva občine Sovodnje ob Soči, Doberdob, Tržič in Ronke.
Udeležence je pozdravil tudi deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, ki je poudaril, da zelo ceni
goste stike, ki jih ima z goriškim področjem, in za to gre zahvala izvoljenim upraviteljem SSk. Ti ga stalno opozarjajo na različne potrebe, o katerih nato poroča v deželnem svetu in odboru. To skupno prizadevanje je prineslo kar nekaj uspehov, med katerimi gre podčrtati sanacijo plazu v Št-mavru. Žal, se kaj tudi zatakne, kot se je zgodilo z zavrnitvijo popravka, ki bi občini Gorica dal možnost, da ohrani šest rajonskih svetov. Potrebno pa je vztrajati in biti prepričani, da smo na pravi poti. Števerjanska županja Franka Padovan je tudi poudarila, da je pomoč stranke pri upravljanju občine temeljnega pomena. Potrdila je sodelovanje z Gabrovcem, ki je v letu 2011 pripomoglo, da je občina prejela nova pomembna financiranja za razna javna dela. VValter Devetak, predstavnik občanske liste Skupaj za Sovodnje, je prav tako poudaril pozitivno sodelovanje s SSk v sovodenjskem občinskem svetu in izrazil upanje, da se bo to nadaljevalo tudi v prihodnje.
Pokrajinsko tajništvo SSk za Goriško
Obvestila
Kulturno društvo Slavec Solkan in Krajevna skupnost Solkan
vabita v soboto, 14. januarja 2012, ob 19. uri na nekdanjo karavlo Solkan na predstavitev zbornika Osimo in Goriška 35-letnica podpisa Osimskih sporazumov in 25-letnica izgradnje briške ceste. Knjigo bodo predstavili Andrej Malnič, Jože Šušmelj in Tomaž Vuga. Ob predstavitvi bo nastopil Mešani pevski zbor Slavec Solkan pod vodstvom Mirana Rustje.
V župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu bo v nedeljo, 15. januarja 2012, ob 17. uri četrta predstava Abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2011 v organizaciji PD Štandrež. Tokratni gost bo KD Domovina - Osp s komedijo Jeana Jacquesa Bricairea Vsega je kriva država v režiji Edite Frančeškin.
Občina Sovodnje vabi na tradicionalni Novoletni koncert, ki bo v občinski telovadnici v nedeljo, 15. januarja, ob 18.00. Nastopajo Škofjeloški oktet, Mestni pihalni orkester Škofja Loka in ženska vokalna skupina Grudnove Šmikle iz Železnikov. Sledi skupna zdravica. Slovensko planinsko društvo v Gorici bo v januarju in februarju priredilo nedeljski tečaj alpskega smučanja v kraju Forni di Sopra. Tečaji bodo za začetnike in nadaljevalni. Vozil bo avtobus. Prvo srečanje na snegu bo 22. januarja. Vpisovanje je že od 4. januarja od 18. do 20. ure na sedežu društva, Verdijev Korzo 51/int.
Svet slovenskih organizacij
obvešča, da bo zasedanje Deželnega sveta v sredo, 25. januarja 2012, ob 18.00 v prvem sklicu in ob 19.00 v drugem sklicu. Deželni svet bo potekal v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Slovenske višje srednje šole v Gorici vabijo na dan odprtih vrat poklicno-tehničnega pola (Ivan Cankar, Žiga Zois in Jurij Vega) in licejskega pola (humanistični licej Simon Gregorčič, znanstveni licej Simon Gregorčič-opcija uporabne znanosti in klasični licej Primož Trubar) v sredo, 25. januarja 2012, od 18. do 20. ure v šolskem centru v ulici Puccini 14 v Gorici. Obiskovalci si bodo lahko ogledali šolo, profesorji pa jim bodo nudili informacije o študiju in bodo na razpolago tudi za individualne pogovore. Potovanje z Novim glasom na Sicilijo bo od 20. do 26. aprila 2012. Odhod z letalom.
PD Rupa-Peč vabi na vsakoletni izlet od 23. do 30. avgusta po Turčiji in Kapadokiji. Informacije po tel. 0481/882285 Ivo Kovic.
Nudim čiščenje in likanje. Sem mlajša gospa z izkušnjami pri takem delu. Kličite na tel. 00386/70777512.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386-40-700111.
Darovi
Za Novi glas: Marinka Terčon 50, Andrej Cotič 30, Pietro dr. Pavlica, Bologna, 200 evrov.
Čestitke
Franc in Mila se bosta sedaj lahko igrala še z malo Vido. Mamici Hadrijani in očku Damjanu čestita SKPD “F. B. Sedej”.
RADIO SPAZIO 103
(od 13.1.2012 do 19.1.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 13 . januarja (oddaja odpade
zaradi prenosa hokejske tekme) Nedelja, 15. januarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 16. januarja (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna, zabavna in zborovska glasba - Novice iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Obvestila. Torek, 17. januarja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 18. januarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Od nežne snežinke do težkih plazov L del - Izbor melodij.
Četrtek, 19. januarja (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
Katoliška knjigarna
Na kavi z Dušanom Jelinčičem
Katoliška knjigarna v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo, Založbo Mladika in Založbo tržaškega tiska vabi na Kavo s knjigo. Gost bo pisatelj Dušan Jelinčič, ki bo spregovoril o svojih zadnjih izdajah. V prostorih Katoliške knjigarne v četrtek, 19. januarja 2012, ob 10. uri.
DRUŠTVO ARS vljudno vabi na odprtje razstave
ONKRAJ VIDNEGA - OLTRE IL VISIBILE
Fabio Gonnelli in Michele Petruz
razstavljena dela bo predstavila Cristina Feresin
galerija Ars na Travniku, Gorica sreda, 18. januarja 2012, ob 18. uri
Božični čas v Mladinskem domu
Mozaik občutkov in doživetij
Staro leto se je izteklo, pa tudi božične počitnice, ki so jih učenci in dijaki nestrpno pričakovali.
V četrtek, 22. decembra, se je v Mladinskem domu končal popoldanski pouk v čudovitem vzdušju. Vsaj enkrat v letu so gojenci pospravili vse šolske potrebščine v torbo in jim ni bilo treba pisati domačih nalog: to je bilo pravo veselje.
Popoldan se je začel s skupnim razmišljanjem o minulih mesecih, opravljnenem delu in vsak izmed otrok je z ostalimi delil svoje mnenje o bivanju v domu.
božično, sladko pogrnjeno mizico pa je vse nagovoril ravnatelj Mauro Leban: Božič je poseben čas, ki ima globlji pomen, zato je prav, da si vzamemo čas za razmi-
Njihove misli so sestavljale presenetljivo lep mozaik doživetij in občutkov. To je za Mladinski dom pomemben dosežek, saj je dragocen sad dela, truda in vztrajnosti, predvsem pa trdne vere in prepričanja, da je naložba v vzgojo najboljša izbira.
Vzgojitelji so pripravili zabaven popoldanski program z družabnimi igrami. Pred
slek. To je čas, ki naj bi ga delili s tistimi, ki jih imamo najbolj radi.
Z njimi delimo trenutke sreče, veselja, radosti in miru, prepojene s prijaznimi in dobrimi besedami, prisrčnimi, iskrenimi in ljubečimi gestami. Od vsakega posameznika je odvisno, ali bo vsak njegov dan poln in bogat, da ne bo to ostal le čas golega materialnega obdarovanja. S svojimi besedami je ravnatelj ustvaril pristno božično vzdušje in vse prevzel s svojo pozitivno energijo, da so razposajeno vzkliknili trikratni hura za družino, prijatelje, Mladinski dom in celo za profesorje - hip hip hura, hura, hura, vesel Božič in srečno 2012.
MŠ
V nedeljo, 15. januarja, bo med mašo ob 10. uri pri svetem Ivanu v Gorici pela vokalna skupina Cantate Domino iz Kočevja. Po maši bo še božični koncert.
Pogovor z dirigentom Markom Sancinom ob 20. obletnici
"Zbor Jacobus Gallus je živ in zdrav"
Ob 20-letnici MePZ Jacobus Gallus, ki jo je zbor pred kratkim obeležil s koncertom v luteranski cerkvi v Trstu, smo k pogovoru za naš tednik povabili dirigenta Marka Sancina. Akademsko izobraženi pianist in muzikolog je svojo zborovsko pot začel kot pevec pri tem zboru, zadnja leta pa se kali v kakovostnega zborovodjo. Prav z njim se v zboru Gallus diha novo, konstruktivno ozračje.
Marko, 20 let skupnega delovanja je lep dosežek. Kakšne občutke imaš po jubilejnem koncertu?
Večerje bil vsekakor lep, podelili smo nekaj priznanj Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, tako zlatih Gallusovih značk kot posebnih priznanj za dolgoletno delovanje. Ta mali koncert, ki ga je povezovala Mairim Cheber, je prijetno zaokrožil in obeležil to lepo obletnico delovanja. Naj še traja! Vzdušje je bilo vsekakor prijetno. Po eni strani hvalevredno, slavnostno okolje luteranske cerkve v Trstu s številnimi poslušalci, po drugi pa bizarna akustika. Vsekakor pa smo zelo zadovoljni!
Spomnimo se nedavnega zlatega priznanja na Regijskem tekmovanju odraslih pevskih zborov in malih pevskih skupin v Postojni...
Mimo točkovanja, ki je bilo po mojem mnenju pošteno, sem zadovoljen s prepričljivim nastopom. Verjamem, da nas je bilo tokrat prav prijetno poslušati. Zbor začenja delovati tako, kot bi moral. Zadovoljen sem tudi, ker smo na postojnski oder stopili z normalnim potekom dela, t. j. dvakrattedenskimi
Gost zadnje prireditve v letu 2011 v Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju je bil 20. decembra ugledni tržaški slovenski pesnik, dramatik, prevajalec in dramaturg Aleksij Pregare. O Pregarčevem razvejenem literarnem delu je spregovoril dunajski zgodovinar, publicist in kulturni organizator dr. Feliks Bister. Pri svojih izvajanjih se je oprl zlasti na avtorjevo zadnjo pesniško zbirko Ameb-no razkošje, ki je nedavno izšla pri Goriški Mohorjevi družbi.
Pregare je na kratko opisal svoje literarne začetke in poudaril, da ga je od nekdaj privlačilo pesništvo. V najstniških letih je tu in tam napisal kakšen verz, leta 1958 pa je pri reviji Mladika prejel tretjo nagrado za poezijo. Njegov prvi mentor je bil profesor Vinko Beličič, tudi sam priznan in samosvoj pesnik. Nekaj pozneje je Pregarčeve pesmi objavil Josip Tavčar v tedanji tržaški reviji Razgledi. Vendar se je v naslednjih letih posvetil gledališkemu delu v Ljubljani, kjer je po naključju nastopil v svoji prvi vlogi v Lor-covi Čudoviti čevljarki. Skoraj pet let je bil v gledališču v Novi Gorici po lastnih besedah nosilec tamkajšnjega repertoarja. Po prehodnih težavah zaradi spora z uredništvom Primorskega dnevnika in zaposlitvi v tovarni je med letoma 1977 in
vajami brez velikih dodatkov. To pomeni, da je doseženi rezultat standard, ne pa izjema. Upam, da bomo tako in še boljše vzdržali tudi v prihodnje. To je pravi pristop h kakovostnemu razvoju.
Našim pevcem sem želel pokazati, da lahko naredimo dobro tudi s čisto normalnim delovanjem, kljub vsemu, kar lahko vedno pride vmes.
Kaj bi torej rekel o dinamikah amaterskega zbora, ki ga je težko spodbujati in motivirati glede na to, da ima vsakdo skrbi, svojo zgodbo, službe, dolžnosti. Vloga dirigenta v tem presega glasbeno "tehniko” samo.
Večkrat me sami pevci kregajo, da nisem dovolj strog. Ne vem, morda si predstavljajo, da bi moral z njimi ravnati kot kakšen "žandar" (smeh). Delo z amaterji mora biti predvsem prijetno, samo tako lahko dosežeš tudi rezultate. V letih sem kradel z očmi in videl kaj, kako in kdaj funkcionira znotraj pevske skupine. Ob malodušju skušam zato razumeti, da zahteva amaterstvo mnogo prilagodljivosti. Ob pravem času velja "stisniti" in udariti po mizi, kakor tudi sprostiti se in razbremeniti vzdušje. Vloga zborovodje je zato v tem, da združuje ljudi in jih vodi do skupnega cilja, brez malodušja, zamer in slabe volje.
Zato pa povej nekaj besed o pomladitvi in osvežitvi vzdušja v zboru Gallus. Če se ne
1994 deloval na Radiu Trst A. Tu je bil napovedovalec pa tudi radijski igralec. Poleg tega je veliko sodeloval kot mentor in režiser z različnimi gledališkimi skupinami in vodil skupino
Beseda. Za radio in za oder je napisal več dramskih del, poleg tega se je udejstvoval kot prevajalec. Živahno se je tudi odpiral in vključeval kot posrednik in kot avtor v neslovensko kulturno okolje in prejel za ta svoj angažma več priznanj in nagrad. Poleg tega je s kulturnim programom obiskoval slovenske izseljence v Evropi pa tudi v Argentini in Braziliji.
Dejstvo je, da hodi Pregare, ki je
motim, se vam pridružujejo člani nekdanjega Mešanega mladinskega zbora Trst...
Skupina je zelo dobra. Vse nas veseli, da se nam je ravno de-
cembra pridružila šesterica novih članov, ki pa še niso bili vključeni v koncerte. Na srečo je skupina prijetna in z novimi člani smo zadihali nekaj nove energije. Zbor se je z leti zakoreninil v enoličnih navadah, tako da so spremembe za vse dobrodošle. Opažam pa nekaj: odkar sem jaz dirigent, prihaja veliko moških, a manj žensk, kar me skrbi (smeh). Moški del se je dobro okrepil, pri ženskem pa bi bili dobrodošli večja prenova in osvežitev.
Kaj pa bi povedal o svojem prehodu od pevca k zborovodji in o novi glasbeni poti, na kateri se preizkušaš? Odločitev za dirigentstvo ni bi-
do zdaj objavil dvanajst zbirk lirike, tudi v pesništvu lastna samorastniška pota. Avtorjevo poetiko učinkovito dokumentira njegova zadnja pesniška zbirka Amebno razkošje, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Gre za antologijski izbor njegovega dolgoletnega pesniškega ustvarjanja, v katerega pa so vključeni tudi novi, še neobjavljeni teksti.
Na literarnem večeru v Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju je Pregare v sodelovanju s hčerko Mašo na gledališko intenziven način interpretiral izbrane primere iz svojega opusa, ki so objavljeni v njegovi zadnji zbirki. Med drugim sta s hčerko predstavila odlomke iz cikla Norosti in Prasti-ske. Začutiti je bilo bolečo vznemirjenost modernega človeka, ki ga uničuje zavest, da "tičimo v mišnici... / - zakleti krog - / kvadrat brez prave oblike - / z nečloveškimi stranicami".
Zelo odmevna in močna je bila predstavitev enega od središčnih ciklusov zbirke, ki mu je pesnik dal naslov Ameba. Tekst se
la izbira, zgodilo se je čisto slučajno. Pevec Mladinskega zbora iz Bazovice me je dalj časa "gnjavil", da bi potrebovali novega, mladega dirigenta. Odgovarjal sem mu, da to ni moj poklic, dokler me ni nekega večera skoraj opil, pa sem mu od utrujenosti odgovoril, da če ne dobijo drugih, bom pomagal kar sam (smeh). Seveda, drugih niso niti iskali! Sicer sem se že na višji šoli preizkusil v tem, a sem se šele ob tej priložnosti začel resneje zanimati za zboro-vodstvo. Slučajno je takrat Matjaž Šček nastopil kot dirigent zbora Gallus. Mislil sem, da bo tam še Janko Ban, v vsakem primeru bi bilo dobro. Začel sem krasti z očmi. Slučajno je v zbor prišel Matjaž, slučajno sem postal korepetitor in prav po njegovi zaslugi sem kasneje lažje postal dirigent. Matjaž mi je vedno pravil, da korepetitorja pevci ne smejo imeti preveč radi, in prav ta zdrava razdalja me je rešila, ko sem stopil "na drugo stran". Na srečo imam iskrene in enakopravne odnose z vsemi, a zdrava odmaknjenost je nujna, da te pevci jemljejo resno in prisluhnejo, ko je potrebno.
Kaj pa bi povedal o svojem izpopolnjevanju?
Največje izpopolnjevanje je bilo petje pri zboru Jacobus Gallus z Matjažem Ščekom. Učil sem se tudi pri doberdobskem zboru Hrast s Hilarijem Lavrenčičem in v drugih priložnostnih zborih z odličnimi dirigenti. Vedno pravim takole: ko je Matjaž vodil Gallus, sem imel dve brezplačni lekciji dirigiranja tedensko (smeh), kar je svojevrstna
začne z dramatičnim vzklikom: "Ameba, / tvoja prababica je trdila, / da je prav v vsakem genu prisotna / njena neprijetna prisotnost... "
Pesem je pravzaprav pesimistična napoved naše človeško -nečloveške temne prihodnosti, ki se že danes kaže v pomanjkanju solidarnosti med ljudmi, v pomanjkanju soodgovornosti sredi vulgarnega materializma z manipulacijami na račun življenja brez perspektive v humano prihodnost. Očitno je, da je na Pregarca vplivalo slovensko pesniško ustvarjanje v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegova lirika v odprtih svobodnih verzih vsebuje vidne modernistične in eksperimentalne prvine in se na avantgardističen način na široko povezuje z nekaterimi drugimi umetniškimi načini, še posebej s slikarstvom. Zato se bralec ne začudi, da so v Pre-garčevi novi zbirki, ki jo je z obširno spremno besedo obogatil pesnik in esejist Vladimir Gajšek, objavljene tudi barvne reprodukcije slik različnih likovnih umetnikov, med temi predvsem Edija Žerjala pa tudi Ivana Varla, Marjana Gruma in drugih.
Pregarčev pesniški večer v Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju je popestril glasbeni nastop dveh dunajskih umetnic, Isabelle Krapf in Su-sanne Lukas, z melodijami, mojstrsko zaigranimi z nekaterimi nenavadnimi glasbili, kot so na primer orglice.
LevDetda
sreča. Izpopolnjujem se na tečajih JSKD, vokalno tehniko sem se učil z Nino Kompare, dve leti sem delal z Markom Munihom, obiskoval sem tečaje s Stojanom Kuretom, Garyjem Gradenom, Steffenom Sch-reyerjem. Čim več "skušam migati" in kradem malo tu, malo tam.
V kratkem času si veliko dal zboru Jacobus Gallus, a tudi sebi. Razvijaš se v samozavestnega in kakovostnega zborovodjo.
Ha, jaz sem bil "vržen" v to situacijo po Ščeku, Banu in Kuretu, kar ni enostavna naloga. Prvo leto sem zato izbral nekoliko "low-profile"pristop. Pred menoj so bili veliki ljudje, zato se mi je zdelo prav, da se prvo leto približam tej vlogi postopoma, rekoč: "Poskusimo in poglejmo,
kaj bo iz tega ". Na srečo mi pevci radovoljno sledijo in me še kar ubogajo (smeh), tako da se rezultati počasi začenjajo poznavati.
Za seboj imate uspešno izvedene izkušnje, kako boste nadaljevali?
S Fulviom Jurinčičem se že dalj časa menimo, da bi s harmonikarskim orkestrom Glasbene matice Synthesis 4 izvedli Orffovo opero Carmina burana. Upajmo, da bomo lahko ta posebni projekt uspešno izpeljali, kar bi morda privabilo tudi kak nov glas. Spomladi pa načrtujemo nekaj koncertov. Še dalje se bomo trudili in skušali narediti čim boljše ter tako dokazati, da je zbor Jacobus Gallus še živ in zdrav".
Vso srečo, Marko!
Jernej Šček
Zadnji številki Zgodovinskega časopisa
Najnovejša 3. in 4. številka 65. letnika Zgodovinskega časopisa, ki ga izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, prinaša 6 znanstvenih razprav ter vrsto priložnostnih zapisov, jubilejnih člankov ter ocen in poročil.
Na prvem mestu je objavljen izvirni znanstveni članek Gallenberški listinski arhiv in rodbinska genealogija, ki gaje napisal Matjaž Bizjak, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.
Daleč najobsežnejši prispevek v tej številki je napisal Boris Goleč, ki objavlja 2. del razprave o Valvasorjevem neznanem potomstvu do današnjih dni (1. del je izšel že leta 2008,3. del s povzetki pa bo izšel v prihodnje). Janez Vajkard Valvasorje imel 13 otrok, do današnjih dni pa seje ohranilo samo potomstvo štajerske veje, ki živi danes v glavnem v Avstriji. Zadnji potomec, ki je prebival na slovenskih tleh, je umrl leta 1941.
Preostale štiri razprave segajo v novejši čas. Avgust Lešnik piše o komunistični in socialdemokratski internacionali v letih 1919 - 1920 ter kontradiktornosti njunih pogledov na politični sistem socializma. Časovno še bliže je razprava Miroslava Stiplovška o prizadevanjih Rudolfa Golouha in Albina Prepeluha za omilitev socialnih posledic gospodarske krize v banskem svetu Dravske banovine v letih od 1931 do 1935. Aleš Gabrič piše o razmerah na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ko seje znašla na političnem prepihu svojega prvega desetletja. Aleksander Lorenčič objavlja izviren znanstveni članek z naslovom Prelom s starim, začetek novega: slovensko gospodarstvo v času prehoda iz socializma v kapitalizem. V njem obravnava razmere v slovenskem gospodarstvu od druge polovice osemdesetih do sredine devetdesetih let preteklega stoletja. Priložnostni jubilejni zapisi so namenjeni sedemdesetletnici Franceta M. Dolinarja in Franca Rozmana ter šestdesetletnici Jožeta Prinčiča in Vaška Simonitija. / (mab)
Poslušajmo... z branjem
Josipa Lisac - The best of (Croatia records, 1998)
Novo leto lahko začnemo na dva načina. Z nenadno streznitvijo po “prazničnosti praznikov” in s padcem na trda tla vsakdana ali pa s tem, da ostanemo še naprej karseda “dobri”. Zakaj moramo biti strpni, radovoljni in radodarni samo v decembrskih dneh? Ponesimo te vrline naprej v osrčje delovnega leta, takrat se šele prepoznavajo "pravi” ljudje.
Da vam vlijem kanček simbolne motivacije in zaupanja v človeško energijo, sem v prvi rubriki “Poslušam... z besedo” leta 2012 pripravljen postreči z legendarno, ekscentrično, omamno pojavo ženske karizme. Hrvaška diva Josipa Lisac je glasovni fenomen, glasbeni dragulj, kraljica interpretacije in sporočilnosti, ki v svoji štiridesetletni karieri spremlja tisoče ljubiteljev v balkanskem kulturnem bazenu. S prašne police sem vzel v roke njeno predzadnjo in po mojem mnenju najbolj uspelo kompilacijo “The best of”, ki je izšla leta 1998 pri eminenci Croatia records.
Biografija Josipe Lisac je kot pri vseh velikanih ustvarjalnosti navdušujoča in hkrati tragična. S petjem seje poigravala že kot otrok. V zboru hrvaške radiotelevizije je izstopala s svojim briljantnim glasom in originalnimi interpretacijami, v mladih letih pa je spoznala popularnega rock pevca in skladatelja Karla Metikoša, ki je spremenil njeno življenje. Ustvarjalni in ljubezenski sopotnikjije nastežaj odprl pot v hrvaški glasbeni Olimp, v katerega seje Josipa zapisala že s svojim prvim LP-jem. “Dnevnik jedne ljubavi” iz leta 1973 še danes spada v antologijo hrvaške diskografije kot ena najbolj konceptualnih plošč rock glasbe nasploh. Življenje seji je spremenilo leta 1991, ko je njen soprog Metikoš nenadno umrl. Njena glasba je odslej še bolj usmerjena vanj, Metikošu je posvetila ničkoliko koncertnih nizov in plošč. Teh je v njeni diskografiji skupno 24, v ogled pa vam predlagam zgovorni DVD “Koncert ljubavi u čast Karla Metikoša” iz leta 2007. Josipa Lisac ima mogočen glas in globoko dušo, polno sporočilnosti in izrazne vneme. Je pokončna pevka, ki se ne boji svoje zunanjosti. Njene vratolomne pričeske, absurdni make-upi in neobrzdane halje nas venomer spravljajo v zadrego: kako lahko perfidna Crudelia Demon postane zaupanja vredna dobričina? Nepopravljivo idealistka in sanjava, hrabra vizionarka, originalna na meji s samosvojim, Josipa Lisac je nedvomno unikatni pojav glasbene in kulturne javnosti ex-yu prostora. Vabim vas, da se približate njenim pisanim vrtovom sanj!
Jernej Šček
Dunajski literarni večer Aleksija Pregarca
Pesnikova samorastniška pota
v Ob novem romanu Zorka Simčiča
Človek je na tem svetu kot popotnik"
staneš drugačen, kolikor je drugo drugačno. Začneš se spreminjati in postajaš deloma tujec", je povedal Simčič. "Kdor ima korenine - zdaj bodo rekli, da sem nacionalist - vendar mislim na družino, rod, narod, ga to obogati. V tem smislu je tujstvo rodovitno in tako sem ga tudi sam doživljal", je po-
Literat Zorko Simčič je že konec 60. let kot emigrant v Buenos Airesu začel pisati roman, ki ga je dodelal po vrnitvi v domovino v 90. letih minulega stoletja. O skoraj 800 strani dolgem delu Poslednji deseti bratje, ki je izšlo pri Študentski založbi, je spregovoril na nedavni predstavitvi.
Kot so zapisali pri Študentski založbi in kot je poročala STA, je nemogoče napovedati sodbo časa, a zdi se, da bodo prav Poslednji deseti bratje obveljali za osrednje delo slovenske emigracije. V središču romana je kolektivna usoda, zapisana skozi niz 21 vzporednih osebnih zgodb z več kot 300
značajsko izdelanimi liki, razpršenimi po različnih kontinentih, naplavljenimi v velemesta in odročne vasi. Simčič je raziskal motiv desetništva, po njegovih besedah starega keltskega mita, ki se za razliko od italijanske ali nemške pogosto pojavlja v slovenski literaturi, med drugim pri Jurčiču, Tavčarju in Župančiču. Temo tujstva Simčič povzema z besedami, da je človek na tem svetu kot popotnik, "homo viator". "Danes je človek pogosto prisiljen oditi iz svojega rojstnega kraja, dogaja se novo preseljevanje narodov. V desetletjih po drugi svetovni vojni je šlo po svetu več ljudi kot prej v tisoč letih. S tem se
Kratki
Umrl je Danilo Slivnik
V petek, 6. januarja 2012, je umrl novinar, urednik in publicist Danilo Slivnik. Po neuradnih podatkih sije življenje vzel sam. Slivnikovo smrt je za STA potrdil tudi njegov dolgoletni sodelavec Vinko Vasle.
Na Policijski upravi (PU) Ljubljana so za STA sporočili, da so obvestilo o najdbi trupla v stanovanjski hiši prejeli ob 14.40. Po dosedanjih ugotovitvah smrt ni posledica kaznivega dejanja. Po neuradnih podatkih Dela seje Slivnik ustrelil.
Danilo Slivnik, ki je bil star 61 let, je leta 2005 postal najprej član uprave družbe Delo za tehnične zadeve, 21. januarja 2006 pa njen predsednik. Po manj kot dveh letih, 22. oktobra 2007, je zaradi različnih pogledov na vodenje družbe podal odstopno izjavo.
Bil je urednik in solastnik revije Mag in dolgoletni novinar časopisa Delo. Med drugim je bil dopisnik iz Moskve. Slivnik je v 90. letih prejšnjega stoletja izdal tudi tri knjige, Sto osamosvojitvenih dni, Kučanov klan in Potnikovo poročilo. Po odhodu iz novinarstva leta 2007 se je ukvarjal z gradbeništvom. Bil je zaposlen v svojem podjetju Saninvest.
Slivnik je v zadnjih dneh večkrat nastopal v medijih, ko je pojasnjeval svojo povezavo z zakoncema Alenko in Mihaelom Karnerjem, ki so ju v Avstriji na zahtevo ameriške FBI aretirali zaradi suma prodaje steroidov. Alenka Karnerje bila namreč Slivnikova nečakinja. Po
tem razkritju so mediji med drugim poročali, da je Slivnikov sin Uroš z Mihaelom Karnerjem ustanovil dve podjetji. Že pred dnevi pa je Danilo Slivnik potrdil, da je zakoncema Karner prodal hišo v ljubljanski Rožni dolini. Mediji pa so te dni ugibali, da sta zakonca prala denar prav z nepremičninskimi posli.
Z Danilom Slivnikom odhaja znana slovenska medijska osebnost, o kateri je njegov učenec in nekajletni sodelavec Dejan Steinbuch v Finance pred dnevi med drugim tudi zapisal: “Razočaranje bil zaradi poloma dnevnika Jutranjik, čeprav je to spretno skrival. Prizadela sta ga izguba Maga in neuspeh v upravi Dela. Verjetno je to intimno občutil kot osebni poraz. Tudi razhod z dolgoletnim sodelavcem Janezom Markešem je pustil svojo sled... Nekoč mi je rekel, da ni dosti manjkalo, da bi po končani poklicni industrijski šoli za vedno ostal v železarni na Ravnah na Koroškem. Ampak ne bi zdržal, zato je šel v svet, na študij novinarstva v Ljubljano. Iz tega poklica, ki ga je včasih opravljal preveč brezkompromisno, je pred leti nenadoma izstopil in se skorajda umaknil iz medijev”.
Danilo Slivnikje kot urednik Maga imel posluh za Slovence v Italiji, tudi za nas.
V novogoriški Mestni galeriji pogled na likovno umetnost Slovenije
Mestna galerija Nova Gorica novo leto začenja z bienalno razstavo Pogledi 6 - Slovenija: Jaz, tukaj, zdaj, ki bo na ogled vse do 27. januarja. Razstava predstavlja dela 20 mladih slovenskih umetnikov. Bienalna razstava Pogled na likovno umetnost Dolenjske, Bele krajine in Posavja je po desetih letih prerasla svoje ustaljene okvire in se sedaj širi po vsej Sloveniji. Tako skupinska bienalna razstava kot tudi razstava nagrajenega umetnika je na ogled v vseh galerijah, ki sodelujejo pri razstavi.
“Razstava Pogled na likovno umetnost Slovenije je glede na izhodišče, namen in cilj temeljnega pomena za slovenski prostor, saj ponuja edinstven vpogled na trenutno dogajanje na likovnem področju vse Slovenije. Tema tokratne razstave je opredeljena z naslovom Jaz, tukaj, zdaj in je vezana na umetnikovo aktualno intimno doživljanje samega sebe in okolja, v katerem živi”. Kustosinja Mestne galerije Nova Gorica Pavla Jarc je za to regionalno razstavo izbrala avtorje mlajše generacije - kiparko Anjo Kranjc in umetniško skupino BridA (Sendi Mango, Jurij Pavlica, Tom Kerševan), ki pomembno zaznamujejo dogajanje na slovenskem umetniškem prizorišču.
nehote bližaš drugim ljudem, krajem, mentaliteti, s katero se strinjaš ali ne. Prisiljen si, da po-
vedal.
Zgodbam iz tega romana je skupno neprostovoljno bivanje na
tujem. Simčič se ne ukvarja s politično dimenzijo povojne emigracije, ampak z eksistencialno plastjo tovrstne usode: biti izgnan, izločen, stigmatiziran in vzeti takšno usodo nase kot pot zadoščevanja za grehe generacij. "Mislim, da je treba danes s tem desetniškim mitom končati. Dovolj je zadoščevanja, saj človek lahko misli, da je to njegova edina naloga in se potem vda v usodo. Dovolj je odkupovanja za preteklost, dajmo živeti svoje življenje", je pozval Simčič. V šali je še dodal, da se ta roman ne bo hitro prodal. Dramatik, pisatelj in esejist Zorko Simčič, ki je novembra lani praznoval 90-letnico, se je uveljavil že s prvim romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal še zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja in napisal libreto Krst pri Savici ter dramo Zadnji akord.
Zorko Simčič
Poslednji deseti bratje
Maja 1945 se je umaknil na Koroško in bil prevajalec pri angleških zasedbenih silah v Avstriji.
Pozneje je odšel v Italijo in opravljal različne priložnostne službe, med drugim je delal za Radio Trst II, nato je emi-griral v Argentino.
V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in urednik revije Meddobje. Je eden najizrazitejših izseljenskih pisateljev. Med njegovimi dramami je najpomembnejša Zgodaj dopolnjena mladost. Roman Človek na obeh straneh stene, za katerega je leta 1993 dobil nagrado Prešernovega sklada, spada med najpomembnejša dela slovenske povojne proze. Leta 1994 se je vrnil v domovino. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Medreligijsko pričevanje
Ob Sv. pismu se zbirajo in skupaj molijo...
Kjer živijo ljudje z različnimi verami, je medreligijsko pričevanje pomembno, pa ne samo z verskega, ampak tudi z občečloveškega vidika. Je pa to tudi zelo pomembno za ekumensko dejavnost.
Svojčas si v klasični misijologiji - to je v nauku o načinu misijo-narjenja - česa takega ni bilo mogoče predstavljati, saj bi naleteli na splošno neodobravanje. Katoličani smo ta medsebojni verski način začeli dojemati šele po Drugem vatikanskem koncilu. Stališča tega koncila so pomenila prelom v tem pogledu in dopustila stvari, ki se do tedaj še niso smele dogoditi. Koncil si je želel le bolj odprto komunikacijo med veroizpovedmi, ni pa še bil naklonjen religioznemu plura-
lizmu. Zlasti nam rimokato-likom je velikokrat težko doumeti, kako je v vsakem osebnem pogledu na svet vgrajeno procesno razmišljanje, ki ima zelo različno interpretacijo zgodovine pri vsaki verski skupnosti. Zato je v prvi vrsti velika zapreka vprašanje, kdo ima pravico določati meje izročila. Kdo pravilno razlaga posamezne dele svetopisemskega sporočila? Kaj je z etičnimi načeli med posameznimi veroizpovedmi? Pa še bi lahko naštevali. Zelo pomembno je tudi spoznanje, da se je pri medreligijskem dialogu treba najprej spopasti z učenjem pri posameznih religijah, še prej pa tudi s pozabljanjem krivic in tudi napak, ki jih v toku zgodovine le ni bilo tako malo med posa-
meznimi veroizpovedmi. Verniki, ki pripadajo različnim krščanskim veroizpovedim, so velikokrat mnogo bolj praktični pa tudi iznajdljivi kot posamezna cerkvena vodstva. Tu bi omenil razne biblične krožke, srečanja, molitvene skupine, simpozije, romanja, celo festivale, ki jih prirejajo kristjani različnih veroizpovedi. Ob Svetem pismu se zbirajo, skupaj molijo, iščejo skupni izvir za skupno življenje v kraju, kamor jih je postavila Božja previdnost. Po Evropi, še zlasti v germanskem svetu, je takšnih skupin izredno veliko. Nekatere so med seboj povezane, kot so tiste, ki jih je navdihnil Taize, druge si pomagajo s tistimi, ki imajo o Svetem pismu nekaj več znanja, so pa tudi takšne, v katerih se zbirajo duhovniki in verski voditelji raznih krščanskih Cerkva. To so pravi zametki verskih skupin, ki v nekem kraju lahko veliko pripomorejo k verskemu, h kulturnemu, k socialnemu pa tudi poli-
tičnemu zbliževanju. To predvsem zato, ker skupaj ob Svetem pismu molijo. To niso skupine, kakršnih smo vajeni v kulturnem ali političnem svetu, v katerih se zberejo ljudje zato, da bi se izkazali ali uveljavili! Tega imamo pri nas v zamejstvu na kvin-tale. Tu mislim predvsem na nekatere naše kulturnopolitične peteline, pa tudi goske.
V svetopisemskih skupinah gre najprej za osebno ponižnost. V osebni ponižnosti iz svetopisemskega sporočila spregovori Bog. On mi bo tudi dal spoznanje, kaj naj naredim in kako naj vplivam na svet in življenje ob sebi. V osebni ponižnosti mi Bog da spoznanje, kaj je v mojem okolju zame najpomembnejše in kaj in kako jaz za to okolje pa tudi za širši prostor lahko največ naredim. Tudi za takšno spoznanje je potrebna milost! Vendar, če je človek odprt za Boga, potem to tudi doživi. Če pa ni odprt, lahko ob opazovanju tega postaja za okolje celo moteč.
Ambrož Kodelja
V gore z glavo!
Vladimir Habjan - Brezpotja. Najlepše neoznačene poti slovenskih gora
Obiskovanje gora je vedno posebna izkušnja. Nanje se odpravljamo v iskanju miru, adrenalinskih izkušenj ali morda navdiha, gorništvo pa zlahka postane pravcata psihoterapija. Kdor ima gore rad, najboljše ve, kakšno zadoščenje nam dajejo ne samo osvojitev vrha, temveč tudi vrsta poti, ki vodijo nanj. Večkrat vrh sploh ni pomembna sestavina "hribola-zenja", cilj izleta ali ture postane pot sama. Privlačna, razgledna, zahtevna, zakotna in samotna. Občutek varnosti, ki ga doživljamo ob sledenju markiranim pikam in črtam, kamnu za kamnom, drevesu za drevesom, je nepojmljiv. Mnogi, navadno bolj izkušeni gorniki, pa iščejo divjino narave prav onkraj vsakega zarisanega itinerarija. Takim neoznačenim potem pravimo brezpotja, kdor jih v naših gorah išče, pa ne more mimo temeljnega vodnika, ki je leta 2009 izšel pri referenci gorniške literature, slovenski založbi Sidarta.
Brezpotja. Najlepše neoznačene poti slovenskih gora (Sidarta, 2009) je izjemno delo slovenskega vodništva izpod peresa Vladimirja Habjana. V uspešni in preizkušeni obliki Sidartinih vodnikov nam na 224 straneh ponuja najboljše, kar lahko v naših gorah doživimo izven zarisanih poti. Na najboljši način. Od zad-
njega vodnika na tem področju Manj znane poti slovenskih gora se je veliko spremenilo, nekatere poti so bolj uhojene, druge še bolj zaraščene, zanimanje za brezpotništvo pa se nedvomno veča. Nekoč tabu, namenjen samotarskim "norcem", je danes zamikal veliko izkušenih obiskovalcev sveta, ki vodi navkreber.
Nekoč so po teh samotnih stezicah hodili (divji) lovci, pastirji, lastniki planinskih koč, v modernem času so jih izkoristili redki alpinisti za dostope do plezalnih smeri, danes pa so dragoceni cilj gornikov, ki bi se
radi umaknili z gorskih "avtocest".
Pristno doživetje divjine zahteva seveda izurjenega, uhojenega, fizično in psihično zanesljivega obiskovalca, ki pozna lastne meje in ne podcenjuje poti, ki ga
VODNIKI
SIDARTA
BREZPOTJA
Najlepse neoznačene poti
čaka. Vladimir Habjan se tega dobro zaveda, zato nekaj uvodnih poglavij namenja nujnim opozorilom in napotkom pri iskanju poti ter značilnostim brezpotij in gibanja po njih. Zaradi redke obi-skovanosti in pomanjkljive ali nične o-premljenosti teh stez je poudarek na varnosti toliko bolj potreben, v upoštevanju objektivnih in subjektivnih nevarnosti, vpliva (slabega) vremena, posameznikove telesne in psihične pripravljenosti, v načrtovanju tur itd. Gornik, ki se orientira in napreduje po brezpotju, mora na sebi nujno opraviti refleksivno delo: vstopa v svet, ki ni njegov, narava ga gosti na svojih nedotaknjenih tleh, kar pomeni, da je etično ravnanje varstva in ohranjanja narave zahtevano. Gornik v brezpotju je po
svojih značilnostih in "delovnem" terenu nekje med planincem in alpinistom. Lahko ga srečamo na nezahtevnih neoznačenih poteh, pa tudi na pravih alpinističnih vzponih. Gorniki se zaradi boljše pripravljenosti in opremljenosti lotevajo tur, ki so jih do pred kratkim opazovali samo iz doline. Vodnik Vladimirja Habjana Brezpotja. Najlepše neoznačene poti slovenskih gora je vrhunska vodniška oporna točka, ki nam posamezno predstavi poti treh gorstev. Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe obdela za skupnih 50 slikovitih tur, med katerimi so najbolj številne v Julijskih Alpah. S tem avtor odpira prostor neznanim, starodavnim, ostrim, drugačnim prehodom skozi naše gorske dragulje. Po številu ciljev in kakovosti opisov ter napotkov vodnik presega vse druge knjige, posvečene redko obiskanim predelom naših gora. Zato se ne smemo čuditi, da je že postala nova vodniška uspešnica, kar upravičeno velja za pravzaprav vse izdaje založbe Sidarta.
Tako za pokušnjo nekaj predlogov: Kočna po jugozahodnem grebenu, nedotaknjen Visoki vrh, prečenje od Srednje ponče do Kotove špice, Votlo sleme v Martuljkovi skupini, Mlinarice v senci velikanov, Krnčica iz Lepene, divji Kanceljni, pozabljeni Jelenk, Zagorelec in Smihelovec v senci Bavškega Grintavca...
S pomočjo "Habjanovih" brezpotij vabljeni na pot, kjer ni poti!
Jernej Šček
Kratke
SSk / Naj Trieste postane tudi Trst!
V zvezi s stališči, ki so se pojavila v tisku glede uporabe slovenskega imena “Trst” namesto “Trieste” v uradnih objavah tržaške občine, mora Slovenska skupnost podčrtati, daje v zvezi s tem nastopila pri prejšnji in pri sedanji upravi, in to kar nekajkrat. Nekdanji župan Dipiazza seje, milo rečeno, požvižgal na jezikovne pravice manjšine in je isto sporočilo prenesel na razne funkcionarje.
Zato protesti rajonskega občinskega svetnika Igorja Z novim županom se je vzdušje spremenilo in zato je bil Cosolini ob prvem srečanju s pokrajinskim tajnikom SSk, kmalu po njegovi izvolitvi, opozorjen na nezakonitost uporabe samo italijanskega imena občine Trst na dokumentih in razglasih v slovenskem jeziku.
Cosolini se je že takrat obvezal, da bo to odpravil. Isto sta storila tudi rajonski predsednik Milkovič na srečanjih z županom in odborom na Opčinah ter občinski svetnik Igor Švab na srečanjih z županom in podžupanjo Martinijevo, ko je šlo za problem spoštovanja manjšinskih pravic. Vzdušje, ki je bilo končno temu naklonjeno, seje tako razširilo na celotno upravo. Mnenje paritetnega odbora glede uporabe slovenskega imena občine je igralo verjetno tudi pomembno vlogo.
Ne drži torej, da v manjšini ni nihče nič naredil v zvezi s tem problemom.
Politično delo tudi brez pompa ali objave v medijih doseže velikokrat pozitivne rezultate. / Peter Močnik
Množil Brass prvič v Kulturnem domu v Trstu
V Kulturnem domu v Trstu bo v nedeljo, 22. januarja, izjemen glasbeni dogodek. Iz Avstrije prihaja v goste svetovno znana trobilna skupina Množil Brass.
Začetki skupine segajo v leto 1992, ko je prvič igrala v pivnici Josefa Množila na Dunaju (po katerem sije dala ime), kjer so se dijaki mestnega konservatorija redno srečevali. V prvih letih svojega obstoja je skupina nastopala občasno na porokah, pogrebih, kmetijskih sejmih in drugih priložnostih. Zaradi vedno večjega povpraševanja pa so se člani leta 2000 odločili, da se povsem posvetijo skupini. Sedaj imajo vsako leto več kot 120 koncertov po vsem svetu, navdušujejo občinstvo in prejemajo pomembne nagrade, priznanja in pohvale. Skupino sestavlja sedem odličnih glasbenih akademikov. Igrali so že v številnih evropskih državah, v ZDA, Kanadi, na Japonskem, Kitajskem in v Avstraliji. Nastopili so v prestižnih dvoranah, kot so Royal Albert Hall v Londonu, dunajski Burgtheater, konservatorij Čajkovskega v Moskvi, operne hiše v Munchnu, Stuttgartu, VViesbadnu, Leipzigu idr. Poleg tega so prejeli povabila na številne glasbene festivale, kot so Salzburg Festival, RuhrTriennale in
LudvvigsburgerSchlossfestspielen. Posneli so številne zgoščenke, njihove zabavne predstave pa so zelo popularne tudi na spletnem portalu YouTube.
Neverjetni “Množili” izvajajo vse glasbene zvrsti, od klasike do tipičnih avstrijskih in nemških pesmi iz 20. stoletja, zimzelene melodije, filmsko glasbo, jazz standarde, pop glasbo in še bi lahko naštevali. V Trstu bodo predstavili najnovejši projekt Blofeld. Prodaja vstopnic že poteka, skorajšnji sold-out pa dokazuje, da za koncert vlada veliko zanimanje in pričakovanje. Vstopnice so še na voljo pri blagajni Kulturnega doma v Trstu in na spletni prodajalni vivaticket. com.
Koncert prirejajo Kulturna zadruga Maja iz Gorice, Kulturni dom Gorica, Glasbeno kulturno društvo Druga muzika, Folk Club Buttrio in Slovensko stalno gledališče, pokrovitelj pa je Zveza slovenskih kulturnih društev. Vsi soorganizatorji imajo za seboj izkušnje s prirejanjem odmevnih kulturnih dogodkov, ki presegajo krajevno raven in privabljajo obiskovalce tudi iz sosednjih držav (Guča na Krasu, Across the border, Koncert na meji idr.). / (MM)
SSG / Na tržaškem odru premiera komedije Tartuffe
V Kulturnem domu v Trstu bo v petek, 13. januarja 2012, ob 20.30 Slovensko stalno gledališče premierno uprizorilo komedijo Tartuffe znanega francoskega komediografa J. B. P. Moliera v režiji Sama Strelca. Gre za komedijo, v kateri se dejanje suče okrog hinavskega svetohlinca Tartuffea, ki izrablja naklonjenost gostiteljev za svoje koristi.
predsednika Marka Milkoviča in Švaba niso bili učinkoviti.
Peter Močnik (foto IG)
M Predbožično razmišljanje v Peterlinovi dvorani
Analiza evangeljskih odlomkov o Kristusovem rojstvu
Kakšen je Bog, ki se bliža človeku in se za Božič rodi med nami? Tej tematiki je Božo Rustja namenil predbožično razmišljanje v Peterlinovi dvorani. Pisatelj, odgovorni urednik revije Ognjišče in avtor uspešnih Zgodb za pogum, je zbranim na zadnjem srečanju letošnjega leta predstavil	zgodovino
krščanskega praznika in se poglobil v analizo evangeljskih odlomkov, ki obravnavajo Kristusovo rojstvo.
Stari znanec Društva slovenskih izobražencev se je najprej osredotočil na znanega ruskega pisatelja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja in na njegovo prvovrstno komedijo Revizor, v kateri se avtor ponorčuje iz ljudi in iz napačne podobe, ki jo imajo o Bogu. Delo je metafora človeškega pričakovanja in v posmeh temu, koga ljudje pričakujejo. Gogolj se je v zadnjem obdobju življenja spreobrnil, ker je spoznal starejšega modreca. Ta mu je svetoval, naj vse neobjavljene zapiske in dela uniči, in tako je pisatelj tudi storil. Glavno sporočilo Gogoljevega Revizorja je torej vprašanje, kakšnega Odrešenika naj bi
pričakoval kristjan.
Čeprav je danes zelo razširjeno in uveljavljeno praznovanje Božiča, ta praznik nekoč ni bil tako pomemben. Največji praznik za kristjane je od nekdaj Velika noč, saj se je Bog
prikazal kot Odrešenik, in je to pomembnejše od njegovega rojstva. Predavatelj se je pomudil pri Božiču, ki so ga določili 25. decembra, ko so pogani praznovali praznik nepremagljivega sonca. "Božič ima simboličen pomen, ker je postavljen v čas, ko je najbolj temno, v najdaljšo noč celega sveta. Kristus se rodi
v temino našega življenja, da nam prinese luč. Bog prihaja k človeku, da bi mu bil blizu. Ko se zdi, da ni več nobenega upanja, pride On".
Rustja se je poglobil v razlike opisovanja Kristusovega rojstva
pri štirih evangelistih. Tako je Matejev evangelij nastal v judovskem okolju, Luka pa je pisal za pogane. Zanimivo je, da se odlomek Matejevega evangelija začne in tudi konča s Kristusovo mislijo o vsemogočni prisotnosti. "Bog je torej z nami v veselju in žalosti, v razočaranju in sreči, nikoli se ne oddalji od nas", je
pristavil govornik. Spregovoril je tudi o sodobnem problemu, nerodo-vitnosti v Sloveniji, s katerim se sooča deset
odstotkov slovenskih parov. Tudi Samuelova mati Ana je bila nerodovitna. Ko je rodila sina, se je z molitvijo zahvalila Bogu in pri tem uporabila čudovito definicijo molitve: "Izlila je svojo dušo in srce pred Gospodom". Ko torej ni rešitve, jo prinese Gospod, in to na način, ki si ga ljudje najmanj pričakujejo.
Ob koncu se je osredotočil še na odlomek iz Lukovega evangelija, saj v njem trikrat uporabi besedo jasli, kar ni naključje. Cerkveni očetje razlagajo jasli kot podobo živali. Ta se, kljub temu da hodi naokrog, vedno vrne nazaj. Tako se vedno vračamo tja in padamo v iste napake in grehe. Jasli so podoba najnižjega in nagonskega v človeški naravi. Ko nas kdo užali in prizadene, mu takoj vrnemo, ker ga hočemo utišati. Pogovor presekamo in se zapremo v začarani krog. Človek se vrača, ker je nemočen in nenehno zaprt v svoje jasli. Ko smo najbolj šibki in nemočni, pride k nam Gospod. Rodi se, da bi nam bil blizu.
Šin
Foto Kroma
Mladinski zimski tabor v Bohinju
Mladinska skupina
V	••	m w *V
župnije Kriz
V navadi je, da se naša mladinska skupina odpravi v Bohinj za tradicionalni zimski tabor: lani naj bi bil od 27. do 30. decembra. Novosti so včasih prijetne, včasih pa ne. Neprijetno je letošnja kriza prizadela tudi naravo, saj snega - do zdaj - še ni; Mladinsko skupino župnije Križ je tako
sprejel "zeleni" ali jesenski Bohinj. Skupina pa se je angažirala, da so bili dnevi vseeno zabavni, čeprav brez snega. Mladi so si popestrili dneve z raznimi dejavnostmi, predvsem z gojenjem prijateljstva, in organizirali izlet z vlakom v Ljubljano, ki je bila v praznični božični "preobleki". Narava pa se je ven-
darle usmilila tabornikov in jim darovala vsaj en dan -
čeprav zadnjega - s snegom: vsaj za spominsko sliko!
Koncert v organiziciji devinskih zborov
Praznično petje na Stefanovo v Devinu
Tradicionalnih koncertov j e ob božičnih praznikih vedno dovolj, če pa bi zmanjkal (bognedaj) eden izmed njih, bi ga vsi prav gotovo posebno pogrešali. Devinski zbori prirejajo božični koncert v novi cerkvi sv. Janeza Krstnika v Štivanu že od leta 1969, kar je nadvse zavidljiv primat, v bližnji okolici pa se ve: Štefanovo je rezervirano zanj.
Tudi letos se je na ponedeljek popoldan zbralo veliko ljubiteljev tradicionalnega petja in prijateljev devinskih zborov. Domnevno mrzla cerkev se je kmalu napolnila s toplino domače vokalne glasbe, ki nam je postregla s prikupno paleto slovenskih ljudskih in avtorskih božičnih pesmi iz bogate zakladnice slovenskih pesmi in priložnostnih tujih. Večer, ki ga je skrbno vodila napovedovalka Barbara Rustja, je povezovala tudi poglobljena rdeča nit aktualnega razmišljanja. Avtor branega besedila Aleš Brecelj je prisotnim razgrnil nevarne stranpoti
trenutne svetovne krize in propad finančnega kapitalizma, ki si ga vase zagledana Zahodna družba koplje pod svojimi nogami. Tehten in poučen prispevek, v katerem ni manjkalo etičnih in
moralnih vprašanj, je pozornost usmeril v odzive krščanske skupnosti na današnjo "normalnost" krize, v kateri zlahka pozabimo na vrednote solidarnosti, dialoga in odprtosti.
Kaj pa glede Štivanskega večera.
Dolžnostno ne moremo onkraj velike novosti letošnje izvedbe koncerta na Štefanovo. Ivo Kralj, njegov glavni pobudnik in zgodovinski pevovodja Moškega pevskega zbora Fantje izpod Grmade ter, ne nazadnje, pomembni kulturni buditelj iz Slivnega, se je letos umaknil k vlogi poslušalca in prepustil aktivno mesto novemu dirigentu Hermanu Antoniču. Kralju gre iskrena zahvala vseh, ki so mu v dolgih desetletjih glasbenega ukvarjanja
sledili, se z njegovo karizmo navdušili za petje in učili ob njegovem znanju.
Pred zagrete poslušalce so najprej stopili malčki župnijskega otroškega zbora iz Devina pod vodstvom Olge Tavčar. Štiri pris-
rčne pesmi so zapeli ob spremljavi Svetlane Brecelj na flavti in Barbare Corbatto na električnih orglah. Sledili so pevci MoPZ Fantje izpod Grmade z novim dirigentom in v okrepljeni zasedbi mladih obrazov. Zbor je s petimi pesmimi nastopil suvereno, kar dokazuje tudi odločitev za dva sola, med katerimi se je predstavil tudi sam zborovodja. Antonič je nadaljeval na odru še z Ženskim zborom Devin, ki je kljub okrnjenim močem dokazal muzikalnost	in
izkušenost vztrajnih pevk. Pri eni skladbi sta prikupno zazvenela klarineta Sergiota Grattona in mladega Antona Jazbeca. Oba zborovska sestava je z električnim klavirjem spremljala mlada glasbenica Petra Grassi. Pred koncem še skupni nastop ŽPZ Devin in MoPZ Fantje izpod Grmade, ki sta v mešani zasedbi pozitivno presenetila. Petje v mešani zasedbi nudi nekaj več literature in izraznih ter zvokovnih možnosti, ki jih morda gre gojiti tudi v nadaljnje. Za konec pa ni mogla manjkati Sveta noč Franza Gruberja, ki je vse s polnim srcem pospremila k druženju na sedežu zborov v Devinu.
Jernej Šček
zona stagionc 2011-2012
NOVI
nHTT3 Cerkev sv. Jerneja
Božični koncert kot pevsko dopolnilo praznovanja
v
Zelja po ne-umetnem Božiču, ki diši kot nekoč po mahu in domačem pecivu, je bila misel in prisrčno voščilo, ki ju je govornik Marij Maver namenil občinstvu na letošnjem božičnem koncertu na Opčinah. Predsednik Slovenske prosvete je v nekaj besed strnil bistvo dvomov o pristnosti božičnega čutenja, s katerimi se vsi soočamo sredi bleščečih luči in "plastike" vsakoletnega praznika potrošništva.
Kriza pa je morda pravi trenutek, da lahko seže-mo po vtisih iz povojnih let, po skromnem praznovanju, v katerem pa je bil svetel duh Božiča živ zaradi pristnosti medsebojnih odnosov. Prav gotovo ne diši po plastiki in potrošništvu priljubljeni božični koncert v cerkvi sv. Jerneja na Opčinah, ki že dolgo let privablja množično
V župnijski cerkvi sv. Mihaela nadangela v Zgoniku je bil v sredo, 28. decembra 2011, doživet božični koncert. Kot je v pozdravnem nagovoru poudaril domači župnik, dr. Jože Markuža, je prav, da se v vsaki župniji ob čim lepših jaslicah, ki naj obujajo spomin na dogajanje v Betlehemu, poskrbi tudi za glasbeni dogodek, saj nam lepota zapetih pesmi pomaga, da lepše doživljamo sporočilo Jezusovega rojstva.
Udeležence je uvodma s tremi slovenskimi ljudskimi božičnimi pesmimi in znano Pier-pointovo Vprezimo sani, suvereno zapel otroški pevski zbor Zgonik pod vodstvom Zulejke Devetak.
Nato je na starodavnih orglah zgoniškega kora nastopil Andrej Pegan, ki je uvodoma zaigral Pa-
publiko kot nenadomestljivo, pevsko dopolnilo praznovanja. Kot je poudaril župnik Franc Pohajač, sta slovenska
beseda in toplina tradicionalnih pesmi to, kar navzoči pričakujejo od božičnega koncerta, in tudi letos so nastopajoči poskrbeli za prijetne, domače vtise, najprej z
storello neznanega avtorja, ki je deloval na področju Istre in Dalmacije, in še Cavazzanijevo orgelsko Canzono po motivu II le bel e bon. Slišali smo nato zanimivo grajeno Fugo v D duru Jochanna Pachelbela ter še znano Pastoralo v F duru Johanna Sebastiana Bacha in na koncu zanimiv in zahteven odlomek o temi Tu es Petrus iz or-atoria Kristus Franza Liszta, saj je avtor hotel obeležiti tudi 200-letnico rojstva tega znamenitega skladatelja.
V prezbiteriju zelo akustične cerkve v Zgoniku pa je na koncu nastopila Župnijska ženska vokalna skupina iz Rupe in s Peči, ki jih vodi Damijana Čevdek Jug. Zanimivi priredbi Svete noči za žensko skupino je sledilo še pet doživeto zapetih božičnih pesmi. Občinstvo je tako lahko prisluhnilo dvema
ljudskimi spevi božične pravljice, ki jih je enoglasno podala skupina prvoobhajan-cev. Sporočilno, stilno na pol
poti med ljudskim in sodobnejšim, umetnim tonom so zapele tudi članice mlajše dekliške pevske skupine Vesela pomlad, ki jih vodi Andreja Štucin. Moški pevski
priredbama slovenskih ljudskih božičnih in pesmi Kot otrok sem sanjal, ki jo je napisala Martina Gereon, ki tudi poje v omenjeni skupini, ob tej priložnosti pa je pesem tudi spremljala na kitaro. Za naš prostor sta bili pravo prisrčno pevsko darilo dve božični skladbi živečega angleškega skladatelja Johna Rutterja.
zbor Tabor je postal stalni gost koncerta, ki povezuje vse openske pevce in je pod vodstvom Davida Žerjala zapel kolednico iz Krope in Maliče -vo priredbo Bratuževe pesmi. Mirko Ferlan pa je za pevce moškega zbora Sv. Jernej črpal iz stare slovenske zakladnice z Gallusovim motetom in Trubarjevo božično pesmijo, s katerima so pevci pokazali homogenost ubranega skupnega zvoka. Mešani zbor Sv. Jernej je kot organizator večera sklenil spored s skladbama v pastirskem tonu in je nadomestil orgelsko spremljavo s flavto, na katero je igrala Urška Petaros. Zborovodja Janko Ban je pri dodatkih za združene zbore prepustil taktirko Andreji Štucin in Mirku Ferlanu, ki sta s Slavo iz Kramarjeve zbirke in sedemglasno priredbo Svete noči podala še zadnje, prisrčno voščilo vsem, ki so tudi tokrat želeli končati praznični dan z domačo toplino najbolj priljubljenih božičnih melodij.
Po koncertu se je dogajanje preselilo v župnišče, kjer so mladim in odraslim izvajalcem ter obiskovalcem večera prijazno postregli, da je bil neformalni pogovor še bolj doživeta priložnost za praznična voščila in obenem načrtovanje novih pobud v novem letu.
Obvestila
V sklopu ciklusa Življenje, ki preseneča bo v četrtek, 12. januarja, ob 20. uri, v Peterlinovi dvorani na ul. Donizetti 3, srečanje s prof. Alenko Rebulo o temi Odprti za presenečenja v družini. Vabljeni mladi! Slovenska konferenca v Trstu prireja v soboto, 14. januarja 2012, ob 16. uri koncert božičnih pesmi v domu za ostarele pri Šolskih sestrah pri Sv. Ivanu (ul. delle Docce 34), ter v nedeljo, 15. januarja 2012, ob 16. uri v domu za ostarele in onemogle leralla na Padričah. Koncerta izvaja 0MPZ Kraški cvet pod vodstvom s. Karmen Koren. Koncerta spadata v niz božičnih koncertov, ki jih v tem času konferenca prireja v domovih za ostarele, kjer domujejo tudi številni člani slovenske narodne skupnosti. Toplo vabljeni!
Društvo Finžgarjev dom vabi v soboto, 14. januarja, ob 20. uri v Finžgarjev dom, Dunajska 35, Opčine, na premiero mladinske igre Razbojnice v izvedbi gledališke skupine Slovenskega kulturnega kluba. Predstavo režirata Patrizia Jurinčič, ki je tudi avtorica besedila, in Maruška Guštin.
Društvo	slovenskih
izobražencev vabi v ponedeljek, 16. januarja, v Peterlinovo dvorano, Donizettijeva 3, na večer posvečen analizi ljudskih štetij na našem področju od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne. Govorila bosta zgodovinarja Aleksej Kalc in Dean Krmac. Združenje prostovoljcev Hospice	Adria-Onlus v
sodelovanju s CSU (Centrom za prostovoljne dejavnosti FJK -Centro servizi volontariato FVG) vabi na predavanje v sklopu projekta in workshopa za mlade Kako naj se soočamo z izgubo drage osebe, ki bo v petek, 20. januarja 2012, ob 17. uri v prostorih CSV - Centro servizi volontariato, Galleria Fenice 2 (3. nadstropje). Predavala bo psihologinja in psihoterapevtka dr. Marzia Rucli. Za informacije: tel. št. 3283717147 in 040 421880 (tel. tajnica), e-mail marziarucli@gmail. com.
Svet slovenskih organizacij obvešča, da bo zasedanje Deželnega sveta v sredo, 25. januarja 2012, ob 18.00 v prvem sklicu in ob 19.00 v drugem sklicu. Deželni svet bo potekal v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici
V februarju in marcu 2012 bodo v prostorih Marijanišča na Opčinah potekala srečanja priprave na poroko. To je edini slovenski tečaj v zamejstvu. Zato so vabljeni vsi, ki se želijo poročiti v cerkvi, da se ga udeležijo. Tečaj želi prispevati	k bolj
kakovostnemu življenju v dvoje, ovrednotiti pomen družine ter s spodbujanjem življenjskega optimizma prispevati k oživljanju naše narodne skupnosti. Prvo srečanje bo v sredo, 8. februarja, ob 20.30. Tečaj bo obsegal sedem srečanj. Nadaljnji razpored bo vsakdo dobil na prvem srečanju.
Potovanje z Novim glasom na
Sicilijo bo od 20. do 26. aprila 2012. Odhod z letalom.
Darovi
Za Onlus “Paliativna oskrba Mirko Špacapan - ljubezen za vedno” iz Vidma daruje Igo Legiša 50 evrov.
Misijonski krožek Rojan je
prejel: za slovenske misijonarje: Zera Franco 86 evrov, Vončina Adelka 10 evrov, Božični sejem 256 evrov, Ziebarth Estell in Pavlino 5 evrov; za misijonarja patra Ernesta Saksido - Brazilija: E. G. 30 evrov, N. N. 674 evrov, I. B. 100 evrov, sestre iz Boršta 20 evrov, K. S. 50 evrov; za misijonarko sestro Vesno Hiti -Madagaskar: Krajnc Zinka 40 evrov; za akcijo riža otrokom misijonarja patra Ped ra Opeke na Madagaskarju: Franceschi Diomira in Tine 50 evrov.
V spomin na gospo Severi no Buzečan Sakolič daruje Mirjana Parovel 25 evrov za Marijin dom pri Sv. Ivanu.
Za društvo Rojanski Marijin dom darujeta Marija Zanevra 20 evrov in Sonja Ukmar 10 evrov.
Za rojansko glasilo Med nami darujejo Marija Zanevra 20 evrov, Iza Arban 10 evrov in Milena Franko 5 evrov.
Za Slovensko Vincencijevo konferenco pri Sv. Ivanu so darovali v letu 2011 Magdi Baretto 60 evrov, Neva Succi 25 evrov in Marta ter Ivanka 10 evrov.
Ob 21. obletnici smrti dragega Maksa Šaha daruje žena Jelka Terčon Šah po 25 evrov za misijone, za cerkev v Mavhinjah, za Marijin dom v Rojanu in za Slovensko Vincencijevo konferenco.
Za Novi glas daruje S. Ž. 15 evrov.
MT
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
vabi na
TRADICIONALNI BOŽIČNI KONCERT
sodelovali bodo: združeni mešani zbor pod vodstvom Edija Raceta in združeni otroški zbori KD Igo Gruden iz Nabrežine, MIPZ Ladja iz Devina in DS Vesela Pomlad z Opčin pod vodstvom Mirka Ferlana
božične poezije Aleksandra Furlana bo recitiral Aleksij Pregare
nedelja, 15. januarja 2012, ob 16. uri stolnica sv. Justa v Trstu
Foto Kroma
PAL
Cerkev sv. Mihaela nadangela
Doživet božični koncert
Odprtje novega studia
mm	VV	•	•	•	_
Za sprosceno, izrazno in pristno vadbo telesa
PSIHOMOTORIKA
V soboto, 7. januarja, so na Dunajski cesti 12 na Opčinah odprli prostore, v katerih bodo potekale psihomotorične dejavnosti. Pristop pri teh je neklasičen: je namreč sproščen, izrazen in pristen način vadbe telesa. Vodja psihomotorične dejavnosti je Loredana Kralj, ki je diplomirala na visoki šoli za telesno vzgojo v Bologni. V Padovi (Cisfer) in v Franciji se je dodatno usposobila za delo na področju psihomotorike. Od leta 1979 poučuje na slovenskih nižjih in višjih srednjih šolah v Trstu. Ima dolgoletne izkušnje z delom z osebami različnih starosti. Leta 1979 je bila s prof. Bojanom Pavletičem soustanoviteljica predšolskih skupin v "Športni šoli Trst". Te skupine so delovale po mestnih otroških vrtcih in pri ŠZ Bor na Stadionu 1. maja, kjer je dolgo vrsto let delovala tudi skupina za malčke "skupna vadba starši in otroci"
po metodi J. Berdfihove iz Prage. Bila je obenem zunanji sodelavec za psihomotoriko pri slovenski socio-psiho-pedagoški službi v Trstu, ki deluje v javni zdravstveni enoti. Vodi tudi delavnice psihomotorike za zrelo dobo pri Krut-u iz Trsta, kjer se je izpopolnjevala tudi v različnih metodah za ohranjanje zdravja, vključno s tehniko reiki, in dosegla stopnjo reiki master. Izpopolnjevala se je obenem na pedagoški fakulteti v Ljubljani. Dolgo vrsto let se je ukvarjala s psihomotoričnim delom v vodi z dojenčki in njihovimi starši, otroki ter otroki s posebnimi potrebami.
Sedaj bo delovala v "rumeni hišici", v preurejenih, prijetnih in umirjenih prostorih, primerno opremljenih za otroke. Zanimivi barvani materiali so za otroka privlačni in mu omogočajo, da postane protagonist dogajanja, se pri tem igra, izraža, sprosti in uživa ob gibanju. Pri otrocih z
zaostalostjo v razvoju, z disprak-sijo, s specifičnimi učnimi težavami, z vedenjskimi in drugimi motnjami, je priporočljivo, da izvedenci čim prej ukrepajo in pomagajo otroku s psihomotorično obravnavo. Ta je lahko individualna ali pa v manjši skupini. Dojenček skupaj z mamico in/ali očkom oziroma kasneje predšolski in šolski o-trok spoznava svet in se uči s pomočjo svojega telesa in gibanja. Gibanje je za otrokov razvoj najpomembnejše sredstvo, še posebno do 7. leta starosti. V zgodnjem otroštvu moramo omogočiti otroku čim več raznolikih gibalnih izkušenj, da se oblikuje v celovito osebnost, ki harmonično razvija telesno, čustveno, kognitivno, duševno in socialno razsežnost lastne biti. Ob tem usvoji sposobnosti, kot so npr. orientacija
v prostoru, koordinacijske sposobnosti, lateralizacija, grafomo-torika ipd., ki so potrebne pri učno-vzgojnem šolskem delu, še posebno pri procesu opismenjevanja, računanja itd. Psihomotorična vadba je primerna tudi za osnovnošolske otroke, ki nimajo izrazitih pre-dispozicij oz. motivacije za tek-
movalni šport. Potrebujejo pa urjenje splošne in fine motorike, ki je pomembna v otrokovem
vsakdanjem življenju pri pridobivanju samostojnosti in s tem izboljšanju svoje samopodobe in samozaupanja. Psihomotorični pristop je zanimiv tudi za odrasle osebe, ki želijo s pomočjo sproščenega gibanja izboljšati svoje psihofizično dobro počutje in odnos do svojega telesa. Tudi v zrelih letih lahko ponovno
odkrijemo lahkotnost in veselje ob gibanju ter igrivost in užitek ob druženju s pomočjo telesne
govorice. S spoznavanjem novih in neizmernih možnosti za gibanje, ki nam jih nudi naše telo, opažamo, kako se lahko izražamo s pomočjo telesa in postanemo kreativnejši. S tem širimo meje zgolj stereotipnih modelov gibanja, ki smo jih usvojili v življenju. Na ta način lahko premagujemo telesne blokade in sramežljivost pred gibanjem. Pri takem delu se naučimo prepoznavati in sproščati mišične napetosti, ki so posledica današnjega načina življenja.
Studio za psihomotorične dejavnosti in tisti za logopedijo, psihologijo in družinsko mediaci-jo, ki je v neposredni bližini, bosta sodelovala in s tem razširila in obogatila ponudbo za otroke v preverbalnem obdobju in za otroke, ki še niso zreli za verbalno obravnavo. Pri teh otrocih je potrebno delati na psihomotorični ravni z ak-tivacijo telesa, z gibanjem v prostoru, z igro ter s pomočjo specifičnih materialov in po potrebi tudi z drugimi otroki.
Tretja številka mladinske revije Galeb
Med jesenskim listjem prikupne pesmice in zgodbice
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Letošnji novembrski dnevi so že za nami in počasi jih prekriva tančica pozabe, živo pa je novembrsko vzdušje prisotno v tretji številki mladinske revije Galeb, na naslovnici katere je jesenski kolaž z malim merjascem, srno in srnjačkom ter kosom, ki čepi na drevesu, s katerega odpadajo listi. Risbico je narisal Gabriel Peric, tretješo-lec OŠ Virgil Šček iz Nabrežine. Podobne motive so izdelali tudi njegovi sošolci; Galeb jih je objavil v kotičku, namenjenem malim dopisnikom. V njem so tudi risbice učencev COŠ "l.Maj 1945" iz Zgonika, ki so navdih našli v zgodbi Čarovnica Češminka izpod peresa Tatjane Kokalj in ob ličnih ilustracijah Daše Simčič. V tokratnem nadaljevanju se Češminka brez solz, ker se to za
čarovnico ne spodobi, poslavlja od tete Koprive, ki odhaja v čarovniška nebesa. Nejc v nadaljevanju pripovedi Pingvin Pingi Štefke Kac Marn si srčno želi psička; zagotovo ga bo kupil, ko bo velik! Ilustracijo je prispevala Živa Pahor. Dim Zupan nadaljuje zgodbico Tinček in 3 zlate ribice; tem se je le malce preveč približal muc Feliks. Katerina Kalc je vsebino opremila s privlačnimi ilustracijami. Kakšne težave je imela z branjem Mala osa, bodo bralci izvedeli iz zgodbice Jožeta Sevljaka Osabosa. Drobno oso z velikanskimi očmi je ilustrirala Chiara Sepin. Kako je bilo s testom za piškote, pripoveduje nadaljevanje o Slaščičarni pri veseli Eli Slavka Pregla, ob
ilustracijah Zvonka Čoha. Darinka Kobal je v središče nekoč uporabljenih, a sedaj že pozabljenih besed postavila korec, leseno 'zajemalko', ki so jo rabili za zajemanje vode v studencu, pa tudi doma iz čebrička. Pripoved se lepo spaja z ilustracijo Magde Tavčar. Berta Golob se v rubriki Naši pisatelji in pesniki zaustavlja pri življenju in delu še enega velikega predstavnika moderne, in sicer Ivana Cankarja (1876-1918), doma z Vrhnike, ki
nam je zapustil literarne mojstrovine. Novembrska številka Galeba prinaša tudi kar nekaj pomenljivih pesmic. Zvezdana Majhen je stihe o odgovornosti, ki jo vsak ima v življenju, naslovila Razmišljanje, ilustracijo v modrih prosojnih barvah je kot vselej pridala Mojca Cerjak. Na temnejše, skrivnostnejše tone je v skladu z dnevom vernih duš ubrala Bina Štampe Žmavc pesem Deček in smrt, ilustracijo v rezkih zamahih čopiča je izdelala Alenka Sottler. Mnogo bolj vedra je trikitična pesmica Martine Legiša Listek o drevesnem listu, ki z bratci greje spečo veveričko. V toplih jesenskih barvah jo je nežno ilustriral Štefan Turk. K odkrivanju skrivnosti pod-
zemlja vabi Federica Papi z zapisom Speleofantazija. Natančno s strokovnimi izrazi, ki bodo čudovit pripomoček pri učenju zemljepisa, opisuje, kako so nastale jame v apnencu. Likovno podobo je besedilu dala Martina Ljubič. Marjeta Zorec iz knjige Jakoba Kelemina Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva predstavlja hihitajočega škrata, ki je rudarju pokazal, kje so skrite podzemske žile žlahtnih kovin, a on ni znal tega izkoristiti. Zapis namenja tudi rudniku pod Peco in Uršljo goro, kjer so ljudje od nekdaj kopali svinčeno rudo, sedaj pa ga lahko obiščemo z rudarskim vlakom: škrata ne bomo videli, slišali pa bomo njegovo nagajivo hihitanje. Šestinštirideset strani obsegajoča novembrska številka Galeba ponuja še zapis Klarise Jovanovič o polžu, kot ga najdemo v reklih in besednih zvezah - v razpoznavnem slogu ga je ilustriral Veno Dolenc -, strip Majde Koren - ilustrator je Bojan Jurc - o medvedu in miški, ki sta obiskala grad Snežnik, dopolnjevanko Vere Poljšak Meta in Jan, Galebov kviz, zanke za sprostitev, križanko in seveda Galebovo likovno delavnico, v kateri Jasna Merku' daje navodila, kako iz debelejšega papirja, gumbov in še česa spretne roke lahko naredijo izvirne božične okraske. Kuhar Škrobek Petra Ferluge ob igrivi ilustraciji Chia-re Sepin ponuja požrešno gosenico iz brstičnega ohrovta. Dober tek in prijetno branje!
IK
Božično praznovanje v vrtcu v Štandrežu
Lepa slovensko-italijanska prireditev
Otroški vrtec Pika Nogavička iz Štandreža že vrsto let sodeluje z italijanskim oddelkom, ki je v isti stavbi kot slovenski vrtec.
domenile, da se bodo skupna srečanja vrstila enkrat tedensko, in to se je izkazalo kot zelo pozitivno. Otroci so navdušeni, radi se družijo,
obrodila bogate sadove. Izpod spretnih otroških rok in mojstrskega vodenja pridnih vzgojiteljic so nastale čudovite jaslice, ki so bile razstavljene tudi na Sveti Gori do 8. januarja 2012. Cicibančki so sodelovali tudi na tradicionalnem prazniku Miru in prijateljstva, v nedeljo, 18. decembra 2011, ter voščili in peli v obeh jezikih. Pred odhodom na božične
Skupaj pa ne delijo le golih prostorov, temveč tudi čas in razpoložljivost za sodelovanje. Prav zaradi tega so že v začetku šolskega leta načrtovali skupni projekt, ki se glasi Skupaj je lepše. V slogi je moč in različnost bogati, če jo znaš sprejemati. V Štandrežu to znajo. Vzgojiteljice so se
skupaj odkrivajo skrivnosti pravljičnih junakov, pojejo na ves glas, spontano skozi igro osvajajo prve plesne korake, recitirajo v obeh jezikih in se učijo naravno sprejemati različne kulture. V pričakovanju božično-novoletnih prazničnih dni je nastala božična delavnica, ki je
počitnice, in sicer v četrtek, 22. decembra, pa so v vrtcu priredili skupno notranjo božičnico. Otroški glasovi so ustvarili praznično božično vzdušje. Ob jaslicah so v duhu povezanosti in prijateljstva zapeli nekaj božičnih pesmi in si voščili vesele praznike.
SG
Žganjekuha in liter mleka
Neštetokrat se sprašujem, ali je sploh prav, da pišem o svojem neodobravanju česa znotraj tukajšnje slovenske skupnosti. Kdo pa sem jaz? Ali je prav, da ta prostor namenjam nečemu, kar me je zbodlo? Morda pa ta bodica niti ni tako neverjetno relevantna... Potem si odgovorim, da je morda vsaj za mojo dušo prav, navsezadnje sem v odkrito izražanje mnenja v družbi vedno verjela.
Danes bi rada omenila slovensko šolo ali vrtec, ki je otroke za Božič pripravljala z raznimi delavnicami o ustvarjanju okraskov in igrač v preteklosti ter z ogledom žganjekuhe. In dovolj. Evo, med branjem novice v dnevniku me je zbodlo ravno tole: odsotnost nadaljevanja stavka. Ne bom se spuščala v verski pomen Božiča, ker so za to drugi poklicani, bolj me zanima spregovoriti o potrebi po vzgajanju novega duha, predvsem pri otrocih.
Sprašujem se, v kolikšni meri se slovenski pedagogi predvsem v tukajšnjih vrtcih in osnovnih šolah zavedajo, da imajo možnost doprinosa k oblikovanju neke drugačne družbe? Kje je čut solidarnosti, kje je vprašanje, kako vzbuditi v otroku zanimanje za širše okolje in sočloveka? Morda sem zelo naivna, pa vendar: sprašujem se, ali je nekajletnemu otroku v predbožičnem času res pomembneje pokazati, kako se kuha žganje, kot pa, kako lahko tudi z minimalnim dejanjem pripomore k oblikovanju boljše družbe?
Par dni zatem sem brala o italijanski osnovni
šoli, vsak šolar katere je cel december skrbno hranil (pa čeprav malenkostne) prihranke. Ob koncu meseca so jih zbrali, z njimi kupili nekaj litrov mleka, piškote in pomaranče, ravnateljica pa je zaboj nakupljenega in šop otroških risb nesla v mestno zavetišče za reveže. V krajevnem dnevniku je bila objavljena fotografija z nasmejanimi šolarčki, ki fotografu ponosno kažejo steklenice mleka in piškote. Opazujem njihove male obraze in vidim ponos v očeh. Samostojnost zbiranja kovancev, smisel vsaj malenkostnega žrtvovanja, zavest, da se bo kdo zelo razveselil ravno tistega litra mleka, ki ga ti s svojimi malimi rokami ponosno nastavljaš fotografu. Ali ni ravno v vsem tem pomen nečesa večjega, vzgoje v neko drugačno pojmovanje družbe? Verjamem, da se tudi v katerem od slovenskih vrtcev ali šoli dela kaj podobnega, verjamem, da ne ostajamo pri žganjekuhi in zgolj barvanju najlepših okraskov. Vseeno pa me misli vodijo dalje, sprašujem se, ali ne ostajamo kot skupnost vedno na neki poziciji, do koder družbene spremembe, družbeni problemi (vsaj navidezno) ne sežejo. Zakaj se po naših društvih ne debatira (tudi) o delavcih v dopolnilni blagajni, brezposelnosti, občutku praznine, ki jo lahko občuti današnji mlad človek, zakaj se ne zares vprašamo, ali konkretno udejanjamo generacijsko zamenjavo? Ali ni res, kar je bilo že večkrat izrečeno, da smo tako zelo koncentrirani v preteklost, da pozabljamo načrtovati prihodnost, sploh pa životarimo v sedanjosti?
CERKEV SV. IVANA IN NJEN ČAS (5)
Mariza Perat
Pro
CoronanDa VIrgIne MontI!s sanCtI
In Comitatu Goriricnfi fupra Salcanum Situati, & a Fratribus Minoribus Sančti Francifci Rcformaca: Pfovincia: Sančte Crucis Croatia', & Carniolia: officiati. -
ijbi
Secundo jam feculo innumcris clara prodigiis Mater gratiarumvo-citata, magno fidelium concurfu invifitur, &honoratur. portentofa Imago Virginis aurcis cum Divino Filio Coronis URBIS, & ORBIS aflcnfu, folemni ricu,& cjua rci magnittidinem condccer dcco-rcfccunda cxrra Italianiad Sacri Vaticaoi normam Coronabitur • Dic f Mcnfis fanir Anni /V// .
Izključeni člani so leta 1640 res zaprosili za ponovni sprejem v organizacijo (Dr. R. Klinec - Planika - Gorica 1957, str. 83).
Dogodek jasno priča, s kolikšno resnobo so družbeniki spremljali življenje v kongregaciji in kako zelo so se zavedali odgovornosti, ki jim jo je ta nalagala.
Družbeniki so prirejali tudi "procesijo bičarjev".
Leta 1725 so "bičarji" poromali k božjem grobu v Šempeter. Tu sta namreč leta 1666 vodja jezuitskega kolegija p.
Dominik Boselli in šempetrski vikar Marko Polič ob župnijski cerkvi dala zgraditi kapelo božjega groba in 14 postaj križevega pota. Postaje so stale ob cesti, ki je izpred župne cerkve v Gorici vodila v Šempeter (Dr. R. Klinec -Planika - Gorica 1957, str, 90, 91).
Člani jezuitskih Marijinih kongregacij so se tudi zelo potegovali, da bi Cerkev proglasila versko resnico o Marijinem Brezmadežnem Spočetju, kar se je uresničilo leta 1854 pod Pijem IX. Že leta 1708 pa je papež Klemen XI. zapovedal, naj se Marijino Brezmadežno Spočetje v vesoljni Cerkvi obhaja kot zapovedan praznik.
Dne 6. junija 1717 so na goriškem Travniku kronali podobo Svetogorske Matere Božje. Takrat so se slavja seveda udeležile tudi vse jezuitske kongregacije. Jezuitska kronika iz tega leta izrecno omenja, da je Svetogorska Mati Božja "z veliko slovesnostjo in pred veliko množico ljudstva bila z zlato krono kronana v Gorici" (Inštitut za versko in družb. zgod. v Gorici.
Podatki: dr. Marko Plesničar).
V kroniki iz leta 1727 pa beremo, da je Svetogorska Mati Božja bila kronana kot "Cesarica nebes in zemlje"
(Inštitut za versko in družb. zgod. v Gorici. Podatki: dr. Marko Plesničar).
Zanimivo, da Kronika uporablja besedo "Cesarica" in ne "Kraljica", kot navadno slišimo.
Doba jezuitskih organizacij je za goriško mesto pomenila pravi blagoslov. Kongregacije so namreč s svojim delovanjem in blagodejnim vplivom uravnavale celotno javno življenje, kar je imelo
llljcisl
za posledico iskrenost in spoštovanje v medsebojnih odnosih.
Po razpustu jezuitskega reda leta 1773 so kongregacije delovale še do leta 1783, ko je cesar Jožef II. ukinil vse cerkvene bratovščine in Marijine družbe. Tega leta so cerkev sv. Ivana zaprli. Pozneje so jo dali v upravo kongregaciji meščanov, ki je tu imela svoj oratorij.
V isti cerkvi je leta 1636 imela sedež tudi bratovščina Presvetega Rešnjega Telesa.
Posledica ukrepov cesarja Jožefa II. je bila, da so verske bratovščine in organizacije znova zaživele šele v 2. polovici 19. stol., med temi zlasti Marijine družbe. Zatrtje bratovščin in verskih organizacij je pri ljudstvu naletelo na globok odpor, saj so le-te bile pri vernikih zelo priljubljene in so kot take imele pomembno mesto pri ljudskih pobožnostih. Tudi Francozi so med
Vabilo na kronanje Svetogorske Matere Božje - Nadikolijski arhiv Videm
svoj o vlado v naših krajih ukinili več bratovščin. Kako je bilo v tem času pri sv. Ivanu?
Podatki iz teh let so zelo pomanjkljivi. Vemo pa, da so jezuiti leta 1886 pri sv. Ivanu ustanovili moško Marijino kongregacijo.
V Gorici, pa tudi v okolici, so jezuiti vodili ljudske misijone in duhovne vaje in seveda pridigali, in sicer v slovenščini, italijanščini, fur-lanščini in nemščini. Nekatere teh pridig, zelo verjetno prav teh jezuitskih misijonarjev, so ohranjene v župnijskem arhivu pri sv. Ignaciju. Ena izmed teh je bila podana v Kanalu na praznik sv. Jožefa leta 1884 in leta 1892.
Pri splošni duhovni oskrbi slovenskih vernikov pri sv. Ivanu pa so gotovo pomagali slovenski kaplani iz župnije sv. Ignacija. Nekateri izmed teh so bili:
Ivan Koršič, Martin Milost, Franc Tonzig, Matija Kravanja, Jožef Budin, Valentin Bresaucig (Mestna knjižnica v Gorici).
/dalje
Sloveniia
	^	M-
Zavzemanje Cerkve za družino ne pomeni kulturne blokade Slovenije
Kljub ustanavljanju vlade v politiki nadaljevanje sporov in zapletov
b:m:m Gostovanje MGL
Vrhunska inačica slovitega muzikala Sugar
Po prazničnih dneh ob koncu lanskega leta, ki je nekaterim morda ustvarilo privid uspešne in prijetne družbe, življenje v Sloveniji znova kaže svojo realnost. Napovedi politikov in drugih izvajalcev oblasti so za leto 2012 sicer obetavne, toda vse, kar se dogaja, ne vzbuja veliko upov, zlasti zaradi tega, ker se politične stranke ne morejo oziroma nočejo sporazumeti o ničemer, kar bi zagotovilo vsaj najmanjšo stopnjo enotnosti in skupne volje za premagovanje krize.
Že podelitev mandata nekdanjemu ljubljanskemu županu in ustanovitelju liste Pozitivna Slovenija, Zoranu Jankoviču, za oblikovanje nove vlade, je pomenila nov primer pristranskosti in enostranske politične usmerjenosti državnega poglavarja dr. Danila Turka. Na srečanju s časnikarji ob podelitvi mandata je odločno vztrajal le v podpori in primernosti Zorana Jankoviča in sploh ni hotel obravnavati možnosti, da bi v primeru neuspeha njegovega mandatarja pri sestavljanju vlade le-to poizkušale oblikovati desno usmerjene stranke pod vodstvom Janeza Janše. Državni poglavar je ob podelitvi mandata tudi odločno zavrnil domnevno vmešavanje veleposlanika ZDA, Josepha Mussome-lija, v koalicijska pogajanja za oblikovanje vlade. Veleposlanik je namreč imel srečanja s predstavniki vseh političnih strank, le Zoran Jankovič je vabilo zavrnil.
Slovenija zna biti zelo bizarna dežela. Vsi radi rišejo podobo male podalpske deželice, v kateri Kekec, Mojca in Rožle igrajo in pojejo Avsenikove viže. A tega žal ni. To je folklora. Resnična Slovenija se (žal) skriva v megleni Ljubljani in se pogreza vse globlje v svoje nečednosti, kot bi se v vlažnem barju v blato pogrezala umazanija in smrad vseh političnih in gospodarskih kupčkanj. In vonj, ki iz tega izhaja, je v tednu med novim letom in Svetimi tremi kralji prežel celotno dolino Šentflorjansko.
Ne, ne gre za ponovoletno depresijo, ampak za ponovoletno Slovenijo. Že takoj po prazničnih zdravicah je Slovenijo dočakala prva velika afera, ki se je ob koncu prejšnjega tedna spremenila v tragedijo. Steroidi, ki sta jih prodajala zakonca Mihael in Alenka Karner, so postali novi-stari simbol že videnega, že slišanega in že okušanega. Njihov dobiček iz tega posla se je, po neuradnih ocenah, gibal okoli vrednosti 40 milijonov evrov. V bistvu sta svoje posle vodila preko slamnatih družb v davčnih oazah, prepovedane sestavine pa proti mastnemu plačilu so pošiljali v številne države. S tako pridobljenimi sredstvi so si kupili hišo sredi Rožne doline v Ljubljani, bajno vilo v smučarskem Bad Kleinkircheimu, jahto na hrvaški obali, pa verjetno še marsikaj. Ker pa se je denar začel kopičiti v nes-lutenih količinah, ga je bilo treba "oprati". In na dan so prišli tudi številni nepremičninski posli v Sloveniji. V te se je, po razkritju
Opozorilo o domnevnem vmešavanju ZDA v slovenske notranje zadeve je bilo morda utemeljeno in tudi koristno zlasti za osebni prestiž državnega poglavarja, toda, kaj naj bi se dejansko zgodilo, je pojasnil veleposlanik Musso-meli. Dejal je, "da so ga narobe razumeli, saj so on in drugi predstavniki veleposlaništva s pred-
stavniki strank govorili le o tem, kakšna bo politična prihodnost Slovenije. Mene skrbi razdeljenost slovenskega naroda in menim, da bi bilo lepo, če bi se lahko oblikovala koalicija, ki bi predstavljala večino, če že ne vseh Slovencev. Slovenija bi po mojem mnenju potrebovala nekoga, ki bi služil državi in bi premostil razlike med desnico in levico". O primernosti ravnanj in mnenj dr. Danila Turka in veleposlanika Josepha Mussomelija bo zagotovo še govor, želeti je le, da omenjeni primer ne bi obremenil, to je poslabšal, odnosov med Slovenijo in ZDA.
Politična in pogosto tudi čisto človeška nestrpnost se v Sloveniji nadaljujeta, sovražni govor pa
slovenskih medijev, zapletel tudi Danilo Slivnik, nekdanji legendarni novinar in zadnja leta nepremičninski agent. In ta prepletanja so bila, vsaj tako kaže, zanj usodna.
A ta afera kaže še drugo plat: neodzivnost slovenskih preiskovalnih organov in organov pregona. Kljub temu da sta zakonca Karner slovenska državljana, njune posle, ki so baje tekli že 10 let, slovenska policij a sploh ni zaznala. Aretirala jih je celovška policija (Karnerjevi so novo leto dočakali v luksuzni vili v Bad Kleinkircheimu), pri operaciji pa je pomagala celo ameriška zvezna agencija za boj proti mamilom DEA. In, ne boste verjeli, vsemogočna DEA se v tem primeru ni prvič soočala s slovenskimi težavami. Kljub temu da je Slovenija tako majhna dežela, so jo ameriški operativci za boj proti mamilom tokrat že drugič v obdobju enega leta in pol morali "iskati po globusu". Poleti leta 2010 je bila namreč v Sloveniji zelo odmevna akcija Balkanski bojevnik, v kateri so priprli skoraj 20 slovenskih državljanov, članov mamilarskega kartela, ki je iz Južne Amerike preko Afrike na Balkan in v Italijo tovoril pošiljke kokaina, ki smo jih lahko tehtali v tonah. Tudi takrat je v
prihaja iz ust skoraj vseh politikov, pri čemer je najbrž edina pomembna izjema premier v odstopu Borut Pahor. Novo napetost je povzročil minister v odhajanju Ivan Svetlik. Kritiziral je odločitev ustavnega sodišča, da bo dovoljen referendum o družinskem zakoniku, ob tem pa napovedal, "da se bo Slovenija s tem referendumom znašla v kulturni blokadi s strani Cerkve". Ostro ga je zavrnil Aleš Primc, vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki je zbrala 40.000 podpisov, potrebnih za razpis referenduma. Poudaril je, "da ima ministrovo izjavo za sovražni govor in spodbujanje verske nestrpnosti. Zanjo bi na primer v ZDA, in to ne glede na to, proti kateri Cerkvi bi jo izrekel, v naslednjem trenutku odletel kot minister, pa čeprav samo en dan pred iztekom njegove funkcije. Si predstavljate, kaj pomeni versko skupnost obtožiti kulturne blokade, ko zagovarja svoj nauk"? Ministrovo izjavo in nasploh vzdušje zoper Katoliško cerkev, ki ga sistematično ustvarjajo v Sloveniji politiki in javna občila, pri čemer je med najbolj zavzetimi nekdanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, je v posebni izjavi obsodila tudi Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. V dokumentu so med drugim zapisali, "da si katoličani skupaj z drugimi verskimi skupnostmi in mnogimi državljani prizadeva-
preiskavah odločilno vlogo odigrala DEA ob pomoči italijanske policije, ki je slovenske prekupčevalce mamil lovila že veliko pred slovenskimi organi. Vprašanje je torej zelo jasno: zakaj se slovenski policiji in tožilstvu izmuznejo tako veliki primeri gospodarskega kriminala? Zakaj morajo slovenske organe na več ton težke pošiljke kokaina ali na več deset milijonov evrov vredne posle s steroidi, za katere so odgovorni slovenski državljani, obvestiti tuje varnostne sile?
Slovenija je država z visoko stopnjo gospodarske kriminalitete.
Slovenija je tudi država z zelo visoko stopnjo podkupljivosti belih ovratnikov. Ne gre za mojo presojo, ampak za oceno, ki jo je izdelala stroka okoli Fakultete za varnostne vede. Slovenija predstavlja namreč najprej vrata za v Evropo skozi Balkan, ki je v zadnjem desetletju postal naravna pot za mamila proti zahodnim državam. Slovenija pa je hkrati tudi tista država, kjer ni nikoli nihče obsojen. Poglejte najžlahtnejše predstavnike slovenskega gradbeništva: vsem po vrsti je us-
mo za krepitev in ohranitev vrednote zakonske zveze in družine na povsem legitimen in demokratičen način, s čimer tudi uresničujemo z ustavo zagotovljene pravice. Zaradi tega odločno odklanjamo vse poskuse, da bi razpravo o družinskem zakoniku spreminjali v razpravo o Katoliški cerkvi v Sloveniji. Potrebna sta vsebinsko utemeljena razprava in strpnost pri obravnavanju družinskega zakonika, ne pa netenje kulturnega boja".
Geodetska uprava Slovenije je na spletu objavila podatke o nepremičninah, najbrž zaradi pripravljanja davka nanje. Nepremičnin, stavb, stanovanj, javnih poslopij in drugih je zelo veliko, skupaj kar 6,1 milijona. Vseh lastnikov je več kot milijon, vrednost vseh nepremičnin v državi pa znaša okoli 140 milijard evrov. Na spletu si je podatke o nepremičninah ogledalo več milijonov obiskovalcev, vendar je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc-Musar nadaljnje objavljanje podatkov o lastnikih nepremičnin prepovedala. Zakaj, ni natančno znano. Zmeraj več revnih in lačnih Slovenija v svojih pejsažih in podobah ponuja vtis bogate države z evropsko primerljivim življenjskim standardom. Toda v državi je žal okoli 250 tisoč revnih ljudi. Veliko pomoči, od hrane, oblačil pa do denarja, jim nudita dobrodelni organizaciji Rdeči križ in Karitas. V minulih dveh letih sta skoraj dvesto tisočem državljanom razdelili okoli 6.000 ton hrane. Take človekoljubne in humanitarne akcije so mogoče tudi zaradi prispevka in pomoči Evropske komisije.
Marijan Drobež
pelo pokopati uspešne gospodarske velikane, ki so bili paradni konji slovenske ekonomije. Ivan Zidar in SCT, Hilda Tovšak in Vegrad, Dušan Črnigoj in Primorje. Svojo poslovno kariero so ti nepremičninski mojstri sklenili z dolgovi, ki krepko presegajo stotine milijonov evrov, opustošili so podjetja, ki so imela več desetin milijonov evrov prometa, na cesto so spravili na tisoče zaposlenih. In posledica vsega tega? Nekaj preiskav in en samcat proces, ki se vleče kot jara kača, zaradi nepravilnosti pri gradnji enega od stolpov na Brniku. Medtem ko so slovenski preiskovalni organi mencali z afero Čista lopata, pa so v Nemčiji, natančneje v Mtinchnu, "ekspresno" uvedli preiskavo, obtožili in oktobra 2010 obsodili Ivana Zidarja zaradi podkupovanja. Zidar je letu zapora ušel šele s plačilom milijona evrov varščine. V Sloveniji pa se ni nihče vprašal niti, od kod Zidarju milijon evrov za varščino v obdobju, ko je bil njegov SCT (Zidar je bil najpomembnejši solastnik) zaradi dolgov že klinično mrtev. Slovenija je torej res Kekčeva domovina. A Kekčeva pesem je samo še folklora za navdušence nad slovenskim ljudskim izročilom. Realnost sta korupcija in pranje denarja, realnost je ljubljanska megla, tista, ki se gneti v glavah Slovencev.
Andrej Čemic
V predbožičnem času, v četrtek, 22. decembra 2011, je Slovensko narodno gledališče Nova Gorica abonentom Abonmaja 1A postreglo z gostovanjem Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je v prepolni veliki dvorani SNG uprizorilo čudovito različico muzikala Sugar - Nekateri so za vroče, katerega avtorji so Peter Stone, Jule Styne in Bob Merrill. Muzikal je gledališki krst doživel 1. 1972 v gledališču Majestic na Broad-wayu, na odru londonskega West Enda pa komaj marca 1. 1992.
Imeniten libreto o mafijskih podvigih, ljubezenskih zapletih in neverjetnih situacijah v Chica-gu 1. 1931 oz. na sončni Floridi v Miamiju, kjer se zbirajo ostareli milijonarji, je poln duhovitih dialogov in prepreden z nenehno se spreminjajočimi komičnimi zapleti, ob katerih se usta kar sama razlezejo v prešeren smeh, je nastal po scenariju izredno uspešnega filma Billyja VVilderja Some Like It Hot iz leta 1959, ki velja za enega izmed najbolj smešnih filmov vseh časov ob razgibanih svvingovskih in jazzovskih ritmih. V zlato filmsko knjigo se je zapisal seveda tudi zaradi izvajalcev, med katerimi so bili nepozabna svetlolaska Marilyn Monroe kot Sugar Kane in Tony Curtis ter Jack Lemmon. Nič manj vrhunski pa niso bili v svojih čudovitih kreacijah igralci Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je muzikal premierno uprizorilo 4. decembra 2008 pod režijsko taktirko Stanislava Moša in pod glasbenim vodstvom Žarka Prinčiča. Na Dnevih komedije 2009 je prejelo zanj nagrado Žlahtna komedija po izboru občinstva, igralec Uroš Smolej pa je bil nagrajen kot žlahtni komedijant za vlogo Daphne. Nasploh si muzikal v vsakem oziru zasluži le laskave pohvale v presežnikih. Režiser češkega rodu Stanislav Moša, ki je v MGL že zelo uspešno zrežiral muzikala Kabaret in Goslač na strehi, je imel izredno posrečeno roko pri dodelitvi vlog, ki se zdijo pisane prav za izbrane igralce. Jana Zupančič je nadvse prikupna in očarljiva pevka Sugar Kane, ki "živi v oblakih” in se zaradi svoje naivnosti vselej zaljublja v zgrešenega moškega. Izjemen je Uroš Smolej v vlogi kontrabasista Jerryja, ki se preobrazi v privlačno Daphne, da bi se s prijateljem saksofonistom Joejem, ki postane Josephine, pridružila ženskemu orkestru in tako zbežala pred groznim gangsterjem Palazzom Gamašo (Jožef Ropoša), ki ju išče, ker sta po naključju bila oriči mafii skesa obračuna.
vito znašla v dodeljenih vlogah, a Smolej blesti v vseh podrobnostih: je res izreden, v neštetih odtenkih obrazne mimike, v kretnjah, gibu, v niansah glasu, ko se, preobražen v žensko, pokroviteljsko materinsko pogovarja z lepo Sugar, v katero sta se zagledala oba prijatelja. Nepozaben je njegov ples (koreograf Vladimir Kloubek) z milijonarjem Osgoodom (aplavz na odprti sceni je bil neizogiben!), v katerega se je šarmantno, elegantno, z neomajno
prepričanostjo bogataša, ki ve, da bo dosegel, kar si želi, vživel Janez Starina s svojevrstnim, globokim žametnim glasom, ki se je včasih razlival z odra novogoriškega gledališča. V njem je Starina bil dolgo let eden od stebrov igralskega ansambla in oblikovalec posrečenih vlog, ki so se zapisale v sam vrh slovenskega gledališkega Olimpa. Obiskovalci gledališča v Novi Gorici ga še zmeraj zelo pogrešamo. Predstavo oz. muzikal odlikujejo odlična ubranost celotne igralske zasedbe, posamezne vrhunske igralske kreacije, celotna dovršenost predstave, ki zaobjema seveda tudi elegantne kostume (Andrea Kučerova'), odražajoče ozračje tistega časa in am-bient, v katerem se dejanje dogaja, in zelo domiselno scensko podobo (JaroslavMilfajt), pri kateri se poleg realističnih elementov v ozadju zvrščajo panoji, ki v stripovskem slogu scensko uokvirjajo dogajanje in s figurami ojaču-jejo "igralsko" prisotnost. Sugar v izvedbi MGL je res edinstven gledališki dogodek, ki si ga je treba ogledati, kajti še tako natančen opis ni niti senca tega, kar vidimo v živo na odru, na katerem se dogajanje konča z nepozabnim, za vedno zapečatenim stavkom "Nihče ni popoln (Nobo-dy's perfect.)" Izgovori ga milijonar Osgood, ko mu Daphne, v katero se je blazno zaljubil, pove, da je v resnici Jerry.
Res enkratno odrsko doživetje, ob katerem je novogoriška publika obsula nastoDaioče z dolgo-
GORISKA MOHORJEVA DRUŽBA v sodelovanju z OSNOVNO ŠOLO KOBARID - PODRUŽNICA DREŽNICA
vabi na predstavitev knjige v
Zgodbe, pričevanja, poezija, proza
Zbral in uredil Peter Stres
MHMD
V četrtek, 19. januarja 2012, ob 17. uri v prostorih podružnične osnovne sole v Drežnici
Joseph Mussomeli ^
Afere po slovensko
Megla v glavah
Gregor Gruden kot Joe oz. Jose- trajnim ploskanjem.
phine in Uroš Smolej sta se čudo-	IK
14 12. januarja 2012  _Primorska	/	Aktualno_________glas
Slovenska karitas
Najvecja prejemnica donacij od dohodnine
Za	namenitev dela
dohodnine organizacijam, ki delujejo s splošno koristnim namenom, se vsako leto odloči več zavezancev. Medtem ko jih je bilo takšnih v prvem letu te možnosti komaj petina, jih je danes več kot 30 odstotkov. Za donacije lahko namenijo pol odstotka od	obračunane
dohodnine, največja prejemnica pa je Slovenska karitas.
Možnost, da zavezanec pol odstotka od svoje	odmerjene
dohodnine nameni za financiranje splošno koristnih namenov, se je v zakon o dohodnini vpisala z davčno reformo v letu 2007. Za splošno-koristne namene se štejejo humanitarni nameni (vključno z varstvom človekovih pravic), nameni varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter invalidski, dobrodelni, ekološki, kulturni, športni, religiozni in drugi nameni.
Na prvi seznam upravičencev do donacij, ki ga je pripravila v prvih mesecih po uveljavitvi sprememb zakona o dohodnini, je vlada uvrstila 2440 organizacij, do danes pa se je razširil že na 4886 upravičencev.
Tisti zavezanci za dohodnino,
ki so svojo celotno dohodnino prepustili državnemu proračunu, imajo še čas, da pol odstotka obračunanega zneska preusmerijo na račun katere od organizacij s seznama upravičencev. Kot pravijo na Davčni upravi RS (Durs), bodo pri odmeri dohodnine za
Karitas
za pomoč ljudem v stiski!
leto 2011 upoštevali zahteve, ki so bile vložene do konca decembra.
Da bodo pol odstotka od svoje obračunane dohodnine namenili eni ah tudi več organizacijam s seznama, se je v letu 2007 odločilo 210.840 zavezancev za dohodnino, v naslednjih letih pa se je številka povečevala in leta 2010 se je za namenitev dela dohodni-
ne za donacije odločilo 302.290 zavezancev, za katere je bil pripravljen informativni izračun dohodnine, so za STA pojasnili na Dursu.
V tem času se je povečal tudi znesek, ki ga je Durs namesto v državni proračun nakazala upravičencem do donacij: s slabih 2,7 milijona evrov, kolikor je znašal za leto 2007, se je do lani povečal na T 3,4 milijona evrov. V državni proračun pa se je lani steklo 902,1 milijona	evrov
dohodnine.
Največja prejemnica donacij vsa leta ostaja Slovenska karitas, ki v zadnjih letih prejme za približno 150.000 evrov donacij letno. Sledijo Unicef Slovenija s približno 90.000 evrov donacij letno, zveza društev Sonček, društvo Rdeči noski, združenje Europa Donna, društvo SOS telefon, Ustanova za novo pediatrično kliniko v Ljubljani, Zveza prijateljev mladine Slovenije...
Ob tem na Dursu poudarjajo, da vložena zahteva za namenitev dela dohodnine za donacije velja nedoločen čas oz. do preklica. Ni je treba vlagati vsako leto, lahko pa si zavezanec premisli in del dohodnine za donacije nameni kateremu drugemu upravičencu.
S 4. strani
Izhodišča raziskave
Poleg drugih talentov je bil priložnostni in cerkveni pesnik, urednik in - pisatelj. Pod psevdonimom Grivški je napisal ljudsko povest Vozniki, ki ima proti koncu nekaj literarno prav močnih prizorov, dovolj, da je zajela francoskega bralca dnevnika La Croix (Križ), da jo je dnevnik ponatisnil v knjižni izdaji in je zdaj v tisku angleški prevod. Oboje je preskrbel prevajalec "Kozjaka", Ferdinand Kolednik. Doma kot pisatelj ni bil priznan, pač pa kot odličen šolnik. Kot goriški duhovnik pa je bil celo posrednik med domobranci in partizani. Padel je ustreljen po partizanski puški v začetku leta 1946, ko se je na poti iz Sorice, kjer je bil kaplan, približal nekdanji kranjsko-goriški meji".
Toliko Debeljak. Enkratno priče-
vanje: prav iskala sem ga, ne da bi vedela zanj. V hvaležen spomin na dr. Tineta Debeljaka za ta žarek svetlobe na Terčelja za tedanje in sedanje dvomeče duhove.
Zame, ki nisem poznala loških osebnosti, ljudi, razmer, zvez in povezav, je postalo poznanstvo med kaplanom Terčeljem in takrat petnajstletnim Debeljakom v trenutku močno osredinjeno. Vse je dobilo logično sosledje in jasno mi je bilo, da je lahko ravno s posredovanjem Debeljaka, urednika Slovenca, Terčeljev portret iz leta 1927 iz Ilustriranega Slovenca našel pot v škofjeloško kroniko Spitala v lasti župnijskega arhiva.
V katalogu razstave v župnijski dvorani izpostavljeni trenutki so vzbudili pozornost nekaterih članov loškega Muzejskega društva
in gospod Florjančič, častni član tega društva, mi je posredoval dva zapisnika sestankov "ceha" iz leta 1935 in 1965 ter naprosil, da bi bralcem predstavila Terčelja kot člana loškega "profesorskega ceha", kar me je vodilo v to zanimivo raziskavo. Ugotovila sem, da je bilo vabilo Terčelju v škofjeloški "profesorski ceh" pomembno, saj sem odkrila take osebne povezave onega časa in razmer, ki bi v življenju Filipa Terčelja in škofjeloškega družbenega življenja ostale sicer neopažene in nepoznane. Mozaična sestavljenka podobe Filipa Terčelja je dobila še dodaten bogat doprinos, ko mi je gospod Florjančič izročil knjigo spominov profesorja Ivana Dolenca, Moja Rast, kjer sem odkrila vrsto novih povezav, ki pa osvetljujejo različne dimenzije teh povezav, nam pa dajejo ključ do razumevanja nadaljnjih dogodkov, usodnih za vse nas Slovence.
/dalje Marija Pegan
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@novigla$.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 10. januarja, ob 14. uri.
liC
Slovensko zdravniško društvo Trst Gorica
V odkrivanju celjskih znamenitosti
Burja je šarila po ulicah in vrtinčila odpadlo listje, ko se je lepa skupina članov Slovenskega zdravniškega društva, v sončnem dnevu v soboto,
12.	novembra 2011, z Opčin odpeljala na dvodnevni izlet v Slovenijo. Tradicionalno Martinovo potepanje SZD, ki združuje slovenske zdravnike, lekarnarje, zobozdravnike in živinozdravnike iz Trsta in Gorice s sedežem v Trstu ter mu od ustanovitve dalje predseduje dr. Rafko Dolhar, se tokrat ni usmerilo v vinorodno Dolenjsko, ampak v Celje, bogato z zanimivimi zgodovinskimi dogodki. Organizacijo izleta je društvo, kot že nekajkrat prej, prepustilo zgovorni in energični gospe Vlasti Žvab iz potovalne agencije adria-tica. net. Vse je teklo kot po maslu in zato se izletniki prisrčno zahvaljujejo dr. Rafku Dolharju, ki vz-
so okusili tudi blagodejne masaže in sprostitev v različnih savnah, kar je vselej posebno doživetje. Po mirnem, sproščujočem popoldnevu so se odpeljali na Laški grad - na ozki cesti in ostrem ovinku je šofer izkoristil vso svojo vozniško spretnost -, kjer je po restavratorskih delih - financirala jih je pivovarna Laško - iz trdnjave nastala restavracija na več nadstropjih. Tu se gostje za en večer počutijo kot grajska gospoda. Podobne občutke so imeli tudi tržaški in goriški izletniki, ko so sedeli za veliko mizo in z užitkom jedli kulinarične specialitete domiselnega kuharja, ki slovi kot eden izmed najboljših slovenskih kuharjev. Utrdba-resta-vracija ima dvorišče s čudovitim razgledom, ki je bil v tihi noči ob soju brlečih bakel še posebno čaroben, in stolp, v katerem se poročajo pari in si v posebno roman-
traja pri vodenju društva in pripravi teh ekskurzij, ter gospe Vlasti, ki je pripravila res prijetno dvodnevno odkrivanje Celja in njegove okolice, pa tudi tajnici društva dr. Elviri Kalc Feri. Po u-dobni vožnji z avtobusom v veselem vzdušju, h kateremu je kot vselej prispeval dr. Miran Dolhar s svojo torbo pristno domače prve pomoči, ki požene kri po žilah in razjasni srce, sta izletnike šofer in avtocesta varno pripeljala do Rimskih Toplic v občini Laško. Te toplice, v objemu zelenega gozda, so še posebno primerne za tiste, ki ljubijo mir in tišino in so jim v veliko veselje sprehodi v naravo. Hotel Rimski dvor in Sofijin dvor obkrožajo gozdnata pobočja, na katerih rastejo tudi eksotične rastline z vsega sveta, celo sekvoje in smreke iz Kanade. V starem delu iz avstrijskih časov so ohranjene štiri "muzejske" kopeli iz Napoleonove dobe. Z visokega stolpa, do katerega vodijo polžaste stopnice, je čudovit razgled na reko Savinjo in dolino, v kateri leži Laško. Izletniki so kar srkali lepoto pokrajine in občutili dobrodejno bližino gozda. Spomladi in poleti je tu ničkoliko možnosti za zdrave sprehode. Po ogledu term, ki so zanimive tudi zato, ker po stenah stopnišč in hodnikov gosta spremljajo modri latinski pregovori, opremljeni s prevodi, da je še bolj občutiti skrivnostnega duha časa, ko so zdravilno moč teh term uživali gostje iz tistih daljnih dni. Sobotni cilj tržaških in goriških "letoviščarjev" so bile Terme Laško. V hotelu Thermana so lahko cel popoldan crkljali svoje razbolele mišice, se prepuščali toplemu objemu termalnih voda, ki izvirajo v globini 140 metrov in njihova temperatura niha med 34,3 -39,4 stopinje. Terme so posebno priporočljive za okrevanje po poškodbah, iktusih itd. S svojim velikim, s kupolo pokritim bazenom, umetnimi valovi, velikimi tobogani... so terme tudi neustavljiva vaba za otroke in mlade. Nekateri člani SZD
' ■ 9 5
tičnem okolju obljubljajo večno zvestobo.
Po tej bajni večerji, pri kateri so se domači okusi spajali s sodobnimi kulinaričnimi izkušnjami, in po blaženem spanju v udobno opremljenih sobah, so se izletniki zbudili v mrzlem jutru, ko se je nad Savinjo, ki teče prav mimo hotela Thermana, zadrževala bela meglica, ki je naravo odevala v čarobno ozračje. V nedeljo zjutraj, ko je jesensko sonce zaman skušalo otopliti štajersko pokrajino, so se odpeljali v Celje, ki leži ob sotočju rek Savinje in Voglajne v Spodnji Savinjski dolini. Njegova srednja nadmorska višina je 238 m. S 37.000 prebivalci je tretje največje mesto v Sloveniji. Na ogled starega jedra mesta jih je vodil vodič Dejan Zidanšek, ki jim je navedel ničkoliko podrobnih zgodovinskih podatkov o samem mestu, ki je imelo v zgodovini kar nekaj imen (Keleia, Ki-lia, Celeia, Cilia, Cylie, Cili...) in je dobilo status mestnega trga v prvi polovici 14. stol., mestne pravice pa 11. aprila 1451 z odlokom Celjskega grofa Friderika II. Po izumrtju slavnih Celjskih grofov je prešlo v roke Habsburžanov. Prva naselbina je iz halštatske kulture. V 1. stoletju pr. Kr. so Kelti tu kovali noriški denar. L. 15 pr. Kr. so naselbino osvojili Rimljani in ji dali ime Celeia. Mestne pravice je dobilo 1. 45 v času rimskega cesarja Klavdija. Antična Celeia je bila bogato mesto, zavarovano z obzidjem in s stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Skozi mesto je vodila rimska cesta iz Ogleja v Panonijo. Del teh rimskih gradbeniških mojstrovin so si izletniki ogledali na arheološkem razstavišču v kleti Knežjega dvorca - Celjski grofje so ga uporabljali le kot reprezen-
tančno palačo, sedaj je v popravilu -, kjer je doslej naj večja predstavitev ostankov rimske Celeie "in situ". V trenutku se obiskovalec znajde na lepo ohranjeni rimski ulici, ob rimskih stavbah, velikem kipu rimske dame..., kar sprošča enkratne občutke. Vodič se je pri ogledu mesta ustavil pred marsikatero pomembno palačo, tudi pri obrambnem stolpu iz 16. stoletja, na najstarejšem trgu v Celju, na katerem se vrstijo koncerti, ki spadajo v bogato kulturno ponudbo Poletja v Celju. Tu je tudi jugovzhodni vogalni stolp, del nekdanjega obzidja, kjer je tudi označeno, do kod je segla voda Savinje, ko je prestopila bregove ob hudi poplavi 1. 1672. Reka sicer kaže navadno svoj mili in v zadnjih časih tudi bistrejši obraz; ob njej je 20 kilometrov dolga sprehajalna pot. V starem mestnem središču sta v naravni velikosti tudi kipa znanega fotografa Josipa Pelikana (njegovo hčer so čisto slučajno videli, ko se je sprehajala ob Savinji s svojim psičkom) in Alme Karlin (1889 - 1950) na Krekovem trgu. Tej svetovni popotnici, ki je znala dvajset jezikov, poznala nešteto rastlin, izdelovala herbarije, zbirala etnografske predmete daljnih dežel, se srečala celo z ljudožrci in z brezbrižnostjo celjskih prebivalcev, ko se je vrnila domov, je posvečen del Pokrajinskega muzeja, ki sicer hrani posodo, orodje, orožje iz srednjega veka pa do sko-ro današnjih dni in tudi vitrino, kjer so glave celjskih grofov. Pogled na te je sicer kar malce srhljiv. V muzeju so sobe namenjene renesansi, zgodnjemu baroku, rokokoju, klasicizmu, bidermajerju in historizmu. V njih so na ogled u-metniška dela, pohištvo itd. Vodička gospa Rada Pribešek je muzej, ki je ob nedeljah zaprt, odprla izrecno za tržaške in goriške obiskovalce, ki so si napasli oči tudi na stropu slavnostne viteške dvorane, poslikane z enajstimi prizori iz posvetnega življenja. Njihov avtor ostaja še zmeraj neznan. Po tem dolgem in natančnem ogledu mestnih zanimivosti so se povzpeli še na delno restavriran Stari grad, kjer je bil zaprt tudi Celjski grof Friderik in kjer so sodili Veroniki Deseniški. Od tod se širi čudovit pogled na Celje. Po vseh neštetih zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih podatkih, ki sta jim jih s posebnim poudarkom na dobo Celjskih grofov, navedla oba vodiča, se je prav prileglo malo odmora na pristnem Martinovem kosilu v restavraciji Tlačan, ki stoji na griču nasproti Starega gradu. Med samim kosilom je vodič Dejan natrosil še cel kup podatkov o zgodovini Celjskih grofov, njihovih življenjskih usodah in njihovem izumrtju.
Po vseh teh lepih doživetjih so izletniki zadovoljno, tudi malce trudni sedli v avtobus in se odpeljali proti domu. Po poti je bil po želji nekaterih tudi kratek, obreden postanek v Trojanah, kjer tako vabljivo diši po krofih.
Člani SZD so v petek, 9. decembra 2011, imeli že zakoreninjeno predbožično srečanje v gostilni Furlan na Repentabru. Ob kuharskih dobrotah so nazdravili bližajočim se praznikom, se ozrli na opravljeno delo in pogled uprli v prihodnje leto, ko bo društvo zabeležilo tridesetletnico ustanovitve.
Iva Koršič
tfrJiUJ.l Božični koncert SCGV Emil Komel
Ko glasba pričara pristno božično vzdušje...
V mesecu decembru je Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici priredil več nastopov, na katerih so gojenci pokazali pridobljeno znanje in talente. Glavni božični nastop je bil v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v četrtek, 22. decembra 2011. Zbrane na tradicionalnem glasbenem srečanju je v imenu
upravnega odbora šole uvodoma pozdravila podpredsednica Marjeta Kranner. Omenila je finančne težave, ki zadnja leta hudo pestijo ustanovo, iskreno pa se je zahvalila staršem, ki zaupajo otroke glasbenim pedagogom, in pa sami ekipi šole, ki vestno skrbi za rast gojencev. Podravnatelji-ca šole Alessandra Schettino je -tudi v imenu ravnatelja prof. Sil-
vana Kerševana - voščila otrokom, da bi se med počitnicami sprostili in se polni novih energij vrnili v učilnice, saj "šolsko leto gre naprej"!
Prvi so na oder stopili člani Zbora učencev skupin nauka o glasbi, ki so ob spremljavi različnih instrumentov pod vodstvom Damijane Čevdek zapeli dve pesmici. Za njimi je prišel na vrsto Ma-
li šolski orkester, ki pod vodstvom Frančiška Tavčarja združuje lepo število violinistov in dveh čelistov. Čeprav še mladi, so se res lepo izkazali nekateri solisti, med njimi pianisti Pietro Grau-ner, Peter Soban in Urška Humar, flavtistka Klara Furlan, harmonikar Manuel Persoglia, čelist Francesco Malaroda, na poseben način pa violinist Aleš Lavrenčič, ki je s Kreislerjevim Preludijem in Allegrom očaral
občinstvo. Prav lepo je zaigral trio violin Simon Gerin-Jakob Podveršič-Simone Sette, prava poslastica je bil tudi duo harf Do-ralice Klainscek-Clelia Furlan. Tri božične v priredbi in pod taktirko Luigija Pistoreja je zapel odlični Mladinski zbor Emil Komel; na violino sta mlade pevce spremljala Marta Carlesso in Samuel Zavadlav, na klavir pa njihova mentorica in zborovodja Damijana Čevdek. Božičen praz-
nični večer, ki ga je poleg melodij pričaralo tudi zimsko obarvano scensko ozadje s čipkastimi snežinkami, je sklenil šolski orkester godal in kitar pod vodstvom Luigija Pistoreja. Trije gojenci - Gaja Prinčič, Luka Paljk in Alessandro Pasi - so v verzih in nevezani besedi v slovenščini, furlanščini in italijanščini voščili številni publiki ob skorajšnji sveti noči in začetku novega leta 2012. / DD
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 95
Pred kratkim me je znanka, ki redno bere to rubriko in pogosto tudi komentira moje pisanje, vprašala, ali mi nikoli ne zmanjka volje in veselja do branja. Kar na hitro sem odvrnil, da ne, danes vem, da prehitro. Pa ni čisto res, o čemer najbolj priča vsaj petnajst, če ne dvajset začetih knjig, ki so razporejene predvsem na treh mestih: na nočni omarici, na pisalni mizi zraven računalnika in v avtu, če niso na zadnjem sedežu, so pa v prtljažniku, kjer jih nikoli ne manjka. O prtljažniku moje alfe bi lahko napisal vsaj novelo, če ne že roman, saj so moja občutja do njega nekje med studom in veseljem. Včasih se mi zares studi, ko pogledam vanj, saj je v njem vedno zelo malo prostora za morebitno prtljago, poln je namreč vsega mogočega in tudi človeku, ki me osebno ne pozna, bi pogled v moj prtljažnik jasno dal vedeti, da sem veliko na poti, veliko časa preživim v avtu, saj je v njem vedno torba s potrebnim za nočitev zunaj doma, česar sem se naučil, ko sem v minulih letih zaradi snega in preklete zime večkrat moral prenočiti v Ljubljani brez vsega potrebnega, če o čevljih, CD ploščah, knjigah, dežnikih, raznih nakupovalnih torbah in še čem, niti ne rečem nobene. Sem namreč eden tistih, ki v trgovskem središču vedno znova kupuje tisto nakupovalno torbo, ki bi jo človek moral vedno imeti s seboj, da ne bi po nepotrebnem kupoval plastičnih vrečk. Imam jih kar celo zbirko v prtljažniku in niti enkrat samkrat nisem vzel niti ene same s seboj, ko sem moral v trgovino po nakupu. Že res, da sem eden tistih srečnežev, ki jim ni treba kupovati jestvin in vsakodnevnih potrebščin, tudi zato ne, ker v družini vsi vedo, da ne znam kupovati, saj se je v preteklosti že večkrat pokazalo, kako res je, da ne znam nakupovati, saj sem šel po nakupih jestvin največkrat lačen in je tako početje dobesedno noro. Dve zlati pravili sta, ki se jih moraš držati, ko vstopaš v trgovino z jestvinami in domačimi potrebščinami: nikdar ne smeš v trgovino lačen in nikdar ne smeš po nakupih z otrokom. Zase bi lahko še marsikaj dodal, predvsem bi lahko zapisal, da se v trgovini absolutno ne bi smel ustavljati ob knjižnih policah. Nemalokrat sem namesto potrebnega olja v supermarketu kupil kako knjigo, jo dal na zadnji sedež ali pa v prtljažnik. Pogled na poln prtljažnik je zame taka muka, ki se je skušam občasno rešiti s še bolj mukotrpnim pospravljanjem, za katerega je odločitev težka, sama izvedba še težja, uspeh same izvedbe pa porazen, saj je prtljažnik moje alfe vedno poln, knjižne omare doma pa še bolj.
Res je, znanki, ki me je vprašala, ali mi nikoli ne zmanjka ne volje ne veselja do branja, sem prehitro odgovoril, da ne. Pridejo namreč obdobja, ko knjige samo prekladam, jih začnem, nekatere nadaljujem, a zdi se mi, da jih ne berem, niti ene same ne najdem, ki bi me tako osvojila, in takrat navadno sežem po knjigah, za katere po navadi knji-gožeri rečemo, da so to knjige "z lažjo vsebino", nekateri jih tudi imenujejo plaža, zopet drugi drugače, a vsi o njih govorijo s prizanesljivim tonom, ki ga sam ne prenašam. Spet bi rad povedal, da ne spadam med tiste, ki zviška gledajo na pisce prodajno uspešnih knjig, pa naj gre za ljubezenske zgodbe, kriminalke, detektivke, srhljivke, zgodovinske romane ali pa kaj drugega. Sam znanstvene fantastike ne berem več, a me ni sram priznati, da sem knjig s tako vsebino v najstniških letih požrl na kilograme. Zgodovinskih romanov tudi ne berem več, sem jih nekaj, a me niso nikdar osvojili, kot tudi ne ljubezenski romani, preprosto zato ne, ker je o ljubezni zelo težko, če ne že skoraj nemogoče pisati, o čemer najbolj priča Tolstoje-
va Ana Karenina, ki še danes stoji kot osamljeni hrast sredi goščavnatega, a pritlikavega grmičevja, ki ga je predvsem med ljubezenskimi zgodbami ogromno. Če si za tako imenovane detektivke, kri-mi romane, srhljivke in podobno "policijsko branje" še vsaj enkrat na leto vzamem čas, pa me vse manj mikajo knjige, katerih avtorjev ne poznam, in resnici na ljubo moram priznati, da me južnoameriški avtorji, razen redkih izjem, tudi nikdar niso osvojili. In naj tu še enkrat prostodušno priznam, da ne prenašam knjig, zares jih ne prenašam in mi gre dobesedno na slabost samo ob pogledu na njihove platnice, tistih knjig namreč, ki so polne "pozitivnih energij", "newagevskega ali post nevvagevskega duha", tistih knjig, katerih osnovno sporočilo je, "da se moramo imeti vsi radi, da moramo misliti pozitivno in bo zato gotovo vse šlo na bolje", da "moramo imeti v sebi energijo, s katero se priklopimo na še višjo energijo”, tistih knjig, ki so polne teh in sorodnih puhlic o tem, "kako s pozitivno energijo spremeniš najprej sebe in nato ves svet". Tega branja res ne prenašam in s težavo tudi sledim vsem tem "pozitivnim občutjem in energijam", ki jih mrgoli tudi na Fa-cebooku, kjer je "pozitivno mišljenje" gotovo pred tistim pogansko kričečim, a obenem prav vulgarno pritlehnim: "Uživaj”!
Že zato, ker sem sam nagnjen k melanholiji, pa čeprav se sam seveda ne strinjam z drugo razlago te besede, ki jo navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki trdi, da je melanholija "duševna bolezen, ki se kaže v žalostnem, mračnem razpoloženju, v nesproščeni duševni in telesni dejavnosti”. Sam imam raje izraz otožnost, čeprav je melanholija tisto plemenito stanje duha, ki ti omogoča, da napišeš najlepše stvari, če seveda pišeš. Vsaj zame je tako.
A danes ne smeš biti otožen, "moraš biti vesel, nabit s pozitivno energijo, da lahko uživaš in živiš življenje”.
Ja, tega mišljenja, tega pisanja ne prenašam.
Pa sem pred časom vseeno segel po usešnici z naslovom Proti severnemu vetru in kasneje sem pred očmi prijatelja Marka Sosiča, ki je v novogoriški knjigarni iskal neko kriminalko za nekega znanca, kupil še nadaljevanje z naslovom Vsakih sedem valov. Oba izjemno uspešna romana, ki ju je v slovenščini v prevodu Neže Božič izdala Mladinska knjiga, je napisal časnikarski kolega Daniel Glat-tauer, sicer pisec avstrijskega časnika Der Standard. Prvo knjigo sem prebral v enem dolgem večeru, drugo pa šele sinoči končal po dveh mesecih, z neprikritim naporom. V bistvu gre za ljubezensko zgodbo med dvema neznancema preko elektronske pošte, tako sta romana tudi napisana, po pravici povedano, je drugi nastal na zahtevo bralcev in predvsem bralk, v prvem se namreč Leo in Em-mi nista srečala, vse njuno je ostalo v etru, nekje vmes, kot sam imenujem digitalni svet elektronskega pisanja in sporočanja.
Nemalokrat se namreč tudi sam v tem digitalnem prostoru, na medmrežju, "nekje vmes", iskreno sprašujem, kaj sploh počnem tukaj.
Gotovo vedno, ko zavijam v bolnišnico na obisk. Moji ohromeli materi namreč ta razmerja iz digitalnega sveta svetovnega spleta, ta "nekje vmes", čisto nič ne pomagajo.
"Življenje je drugje"! je nekoč zapisal Andre' Gide. Na tržaški univerzi so ponoči z mastnimi črkami napisali ta Gideov citat visoko na zid.
Niso ga dovolj visoko, saj mi je uspelo naslednjo noč dodati pod napis vprašanje, na katerega si še do danes nisem odgovoril. "Povej mi, kje je, in grem takoj tja"!
Okrog 80 otrok in mladih je v četrtek, 22. decembra 2011, oblikovalo pester program telovadne božičnice v priredbi Amaterskega športnega združenja 01ympia. V telovadnici na Drevoredu 20. septembra v Gorici se je zbralo res veliko ljudi, ki jih je uvodoma nagovoril športni direktor Andrej Vogrič. Spomnil je, da je združenje v letu 2011 praznovalo 50-letnico in doseglo rekordno število članov (216). Ob koncu novembra so obnovili odbor in izvolili novega predsednika Mihaela Corsija. Ta se je zahvalil športnikom, staršem, sponzorjem, trenerjem, odboru, pomočnikom, prijateljem in navijačem ter poudaril, da pri 01ympii poleg ljubezni do športna vedno gojijo za našo skupnost pomembne vrednote. Z različnimi točkami ob glasbeni spremljavi so nastopili deklice in dečki predšolske skupine Gymplay, ritmičarke in orodni telovadci ter športna plesna skupina.
Zasluženo premirje v športnem dogajanju pri nas je med prazniki popestrila prireditev Naš športnik, na kateri so tudi za leto 2011 imenovali in nagradili najuspešnejše športnike na Primorskem z obeh strani meje. Izbrali smo jih športni novinarji iz združenih medijskih hiš s tega obmejnega območja, podelitev - tokrat med Božičem in novim letom v dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini - pa je bila že 28. leto zapored.
Med našimi zamejskimi športnicami in športniki je bilo v izboru nekaj presenečenj oziroma predvsem novosti. Športnice, ki
Prireditev Naš športnik
Nova imena nove težnje
z miljskim društvom Interclub, v katerem je od mladih nog, napredovala v državno košarkarsko A2 ligo. Na podelitvi pa je ni bilo, ker je bila prvič na reprezentančnem zboru članske državne izbrane vrste. Ekipa leta 2011 je moška odbojkarska šesterka Sloge Tabor, ki je z lastnim igralskim kadrom prestopila v državno B2 ligo in tudi v njej meri moči dokaj uspešno. Med ekipami je
so prednjačile v zadnjem desetletju - Tanja Romano, Claudia Coslovich in Mateja Bogateč -, so se skoraj hkrati tekmovalno upokojile, komisija pa je ocenila, da sta vrhunska odbojkarja Matej Černič in Loris Mama' - ki vsekakor ostajata tista tekmovalca, ki nastopata na najbolj vidnih prizoriščih -, preživela leto dokaj v senci in brez reprezentančnih vrhuncev. Tako so se letos pojavila čisto nova imena. Naziv športnika leta sta si prislužila jadralca Jaš Farneti in Simon Sivitz Košuta, o katerih smo preko teh stolpcev pisali prav pred nekaj tedni po zadnjih uspehih. V letu 2011 sta bila člana Jadralnega kluba Čupa bronasta na mladinskem evropskem prvenstvu in v ospredju tudi na svetovnem članskem, sta torej v vsakem primeru veliki up italijanskega jadranja v olimpijskem razredu 470. "Naj športnica" je Jessica Cergol, ki je
drugo mesto zasedel Jadran, lani tretji v državni košarkarski C ligi in letos v njej zimski prvak, tretje pa so bile namiznoteniške igralke Krasa, ki so obdržale ugledno mesto v ekipni Al ligi. Pri moških se je na drugo stopničko povzpel plavalec tržiškega društva Rari Nantes Adria Rok Zacca-ria, ki nastopa na članskih tekmovanjih vsedržavnega merila ob boku velikih šampionov, tretje mesto pa je dosegel Jadra-nov košarkar Borut Ban, ki je na širšem spisku mladinske državne reprezentance. Med dekleti je bila druga Lisa Ridolfi, članica milanskega Sandonateseja in držav-
ne reprezentance v namiznem tenisu, ki se je med le-/ tom prebila tudi do petega mesta na državni lestvici. Nagrado za tretje mesto pa so podelili Martini Pecchiar, kotalkarici tržaškega kluba Jolly, mladinski evropski prvakinji v prostem programu. Novost tokratne prenovljene izvedbe je bila tudi ta, da Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, ki je soorganizator prireditve, ni podelilo vsakoletnih priznanj športnikom in športnim delavcem za zvestobo našemu športu. Velik znak odprtosti pa je po našem mnenju tudi ta, da veliko nagrajencev tekmuje za italijanska društva, kar je vsekakor zelo aktualen pojav, ko govorimo o slovenskih športnikih v Italiji. Vsa tri dekleta na zmagovalnem odru so na primer članice večinskih klubov.
Med športniki s slovenske strani so prestižno primorsko lovoriko odnesli namiznoteniški igralec Bojan Tokič, atletinja Snežana Rodič (troskok) in Rokometni klub Cimos Koper, slovenski, pokalni in evropski klubski prvak. Naj poročila z nagrajevanj dopolnimo še z ljubljanskim imenovanjem "naj slovenskih športnikov" v vsedržavnem merilu. Po mnenju članov Društva športnih novinarjev Slovenije so bili najzaslužnejši za leto 2011 smučarka Tina Maze, kajakaš Peter Kauzer in slovenska reprezentanca smučarskih skakalcev. Vse je pred Božičem sprejel tudi predsednik Republike Slovenije Danilo Turk.
HC
KOŠARKA	Ženska C liga: Libertas - Zalet 2:3
CI liga: Servolana - Jadran 72:64	Moška C liga: Soča - CUS 3:0, Sloga - Volley
C2 liga: San Vilo - Bor 81:89, Breg - UBC	Club 1:3, FerroAlluminio - Olympia 3:0, Vivil -
72:82	Val 3:0
ODBOJKA	Ženska D liga: Zalet - Buia 1:3
Moška B2 liga: Sloga Tabor - Mestre 2:3	Moška D liga: Olympia - Pippoli 3:1
Pismo, ki ga objavljamo, je dr. Samuel Hahnemann, ki velja za očeta alternativne medicine, homeopatije, okrog leta 1800 napisal bolniku, krojaču v Gothi, ki je umrl leta 1851 v 92. letu starosti. Njegovi nasveti bolniku so veljavni tudi v današnjem času. Ob tem se nam poraja vprašanje, ali so današnji sodobni zdravniki zmožni tako modrih besed ali pa je njihov edini način, kako do zdravja - zdravilo na recept. Pričujoče pismo je viselo na oglasni deski, stenčasu, v splošni bolnišnici Franca Derganca v Šempetru v sedmem nadstropju na travmatološkem oddelku, kamor zadnje tedne dnevno hodim. Med enim od dolgih čakanj tam, sem ga z velikim veseljem prebral in prosil prijazne medicinske sestre, če mi ga lahko posredujejo, da bi ga objavili tudi v našem Novem glasu, predvsem zato, ker je še danes zelo, zelo aktualno.
Medicinskim sestram se iskreno in toplo zahvaljujem, da so nam omogočile objavo, predvsem pa za njihovo vsakdanje delo z bolniki!
JUP
Moj dragi gospod,
res je, da odhajam v Hamburg,
vendar ne skrbite zaradi tega.
več, kot je dobro za vaše mentalne in fizične sposobnosti, pa čeprav sami tega ne počnejo, celo takrat si, za Božjo voljo, ne dovolite početi to, kar je v nasprotju z vašo srečo. Ostanite gluhi za poveličevanje, ostanite hladnokrvni in nadaljujte svojo pot počasi in zadržano kot moder in razsoden mož.
Uživati s spokojno dušo in telesom, za to je človek na tem svetu, in delati samo toliko, da si bo zagotovil premoženje za uživanje
-ne da bi se dal iz kože in zgaral. Nenehna podjetnost in trud slepih smrtnikov, da bi pridobili večin več, da bi si zagotovili čast, spoštovanje ali kaj drugega, da bi služili tej ali oni pomembni osebnosti - to je pogosto usodno za našo srečo, to je običajno vzrok, da se mladi ljudje starajo in umirajo prezgodaj. Miren, hladnokrven človek, ki dopušča, da stvari nežno drsijo, tudi doseže svoj cilj, živi bolj mirno in zdravo in doseže visoko starost. In temu ležernemu človeku se včasih utrne srečna misel, plod umirjenega ustvarjalnega razmišljanja, ki bo dala bolj koristno spodbudo njegovim posvetnim zadevam, kot jih sploh kdaj lahko doseže človek, ki je prenapet in izčrpan od dela in ki nikoli ne najde časa, da bi zbral svoje misli.
Da bi zmagali na tekmi, hitrost ni edino, kar se zahteva. Prizadevajte si, da pridobite malo brezbrižnosti, hladnokrvnosti, miru, potem boste to, kar si jaz želim, da bi bili. Nato boste videli čudovite stvari; videli boste, kako zdravi boste, če boste upoštevali moj nasvet. Potem bo vaša kri tekla skozi žile tiho in umirjeno, brez napora in brez vročine. Grozne sanje ne
vznemirjajo človeka, ki leže brez visoko napetih živcev. Človek, ki je brez skrbi, se zjutraj zbudi brez zaskrbljenosti o raznovrstnih poslih, ki ga čakajo čez dan. Kaj mu mar?
Sreča v življenju mu pomeni več kot kaj drugega. Z živahno telesno in duševno aktivnostjo se loti zmernega dela; nič ga ne ovira pri obrokih, brez kipenja krvi, brez skrbi, brez zaskrbljenosti uma uživa ob tem, kar mu je namenil dobrotljivi Zaščitnik življenja.
In tako dan sledi dnevu v spokojnem zaporedju, dokler končni dan v visoki starosti pripelje h koncu dobro preživeto življenje in človek umirjeno leže k počitku na drug svet, kakor je umirjeno živel na tem. Ali ni to bolj smotrno, bolj smiselno? Dovolite, da nemirni, samouničujoči ljudje delujejo nespametno, škodljivo zase, kakor jim drago; dovolite jim, da so norci. Toda bodite vi pametnejši! Ne dovolite mi, da vam pridigam to modrost o življenju zaman. Želim vam samo dobro. Zbogom, sledite mojemu nasvetu, in ko vam bo šlo dobro, gane pozabite.
Dr. S. Hahnemann P. S.: Če boste imeli samo še kovanec za šest penijev, še vedno bodite vedri in srečni. Božja previdnost nas varuje in srečna naključja poskrbijo, da je vse spet v redu. Koliko potrebujemo, da lahko živimo, da s hrano in pijačo povrnemo naše moči, da se zavarujemo pred mrazom in vročino? Malo več kot nekaj poguma; ko ga imamo, lahko druge, manj bistvene stvari najdemo brez večjih težav. Moder mož potrebuje malo. Moč, s katero varčujemo, ne potrebuje obnavljanja z medicino.
K
i
*
iiirciBiT/Ai
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe; ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR CM D 2012
- Helena Jovanovič: PRAVLJICE ZA BELE ZIMSKE DNI
- Nadja Rojac: BRAZDE S TRMUNA 15 LET IZBOR
NAROČNINA ZA LETO 2012:
za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 85,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00
evrov
Več kot 200 let staro pismo, ki ga je zdravnik napisal svojemu bolniku
Moder mož potrebuje malo!"
Ce ne boste godrnjali zaradi par grošev, kolikor vas bo stalo pismo, se vedno lahko obrnete name, tudi ko bom tam. Samo napišite moje ime in pod njim Hamburg in vaše pismo me bo našlo. Za sedaj lahko rečem, da ste na dobri poti k zdravju in da je glavni izvor bolezni odstranjen. En vz-rok še obstaja in je tudi vzrok vašega zadnjega poslabšanja. Človek (občutljiv človeški mehanizem) ni ustvarjen za prenaporno delo, ne more izčrpati svojih zmožnosti ali sposobnosti brez kazni.
Če to počne zaradi ambicij, koristoljubja ali zaradi drugih hvalevrednih ali grajevrednih motivov, se zoperstavi redu narave in njegovo telo trpi poškodbe ali destrukcijo. Še bolj, če je njegovo telo že v slabotnem stanju; česar ne moreš doseči v enem tednu, lahko v dveh. Če vaše stranke ne morejo počakati, resnično ne morejo pričakovati, da boste vi zavoljo njih zboleli, se zgarali do groba in da bo vaša žena postala vdova in otroci si-
rote. Ne samo da vas poškoduje hujši telesni napor, še bolj je škodljiva spremljajoča duševna obremenjenost in ta prenapetost škodljivo prizadene telo. Če si ne boste dopustili drže mirne brezbrižnosti, sprejeli načelo,
da živite najprej zase in šele potem za druge, potem je zelo majhna možnost za vašo ozdravitev. Ko boste v svojem grobu, bodo ljudje še vedno oblečeni, mogoče ne tako okusno, toda še vedno primerno. Če boste zna-
li živeti, boste mogoče ozdraveli, mogoče dočakali celo visoko starost. Če vas karkoli vznemirja, se ne zmenite za to; če je nekaj preveč za vas, ne imejte opravka s tem; če vas kdorkoli preganja, delajte umirjeno in smejte se norcem, ki vas želijo onesrečiti. Naredite le to, kar lahko naredite zadovoljivo; če česa ne morete narediti, se s tem ne obremenjujte. Naših posvetnih okoliščin se ne more izboljšati s preobremenitvijo z delom. Sorazmerno več časa se ukvarjajte z domačimi zadevami in tako ničesar ne pridobite. Varčevanje, omejitev nepotrebnih stvari (od katerih ima garač kaj malo koristi) nas postavi v položaj, da živimo z večjo lagodnostjo - ali drugače rečeno, bolj racionalno, bolj inteligentno, bolj v skladu z naravo, bolj radoživo, bolj popolno, bolj zdravo. Tako bomo delovali bolj hvalevredno, bolj razumno, bolj preudarno, kakor pa da delamo v strašni naglici, nenehno živčno prenapeti, kar pelje k destrukciji najdragocenejšega zaklada življenja, umirjenega srečnega duha in dobrega zdravja.
Bodite bolj preudarni, cenite se in dopustite si, da je vse drugo postranskega pomena za vas. In če si bodo drznili trditi, da ste moralno obvezani, da delate
Obiščite nas tudi na naši spletni strani www.noviglas.eu ali na: www.facebook. com/noviglas, www. twitter. com/noviglas, www.youtube.com/'noviglas