Stran 12                                     VRTEC____________________Uto 49
Iz zgodovine kranjskih trgov.
I. Početek in razvoj naših trgov.                     L. Podlogar.
Trgovina povzdigoe deželo; brez nje je velika dežela majhna, majhna po njej pa velika.    
Oeseda sama pove, da je »trg« kraj, kjer se redno in veliko       trguje: prodaja in kupuje. Na trg pride dvoje vrste ljudi: eni       da prodajajo, drugi da kupujejo. Prodaja tisti, ki ima; kupuje          pa tisti, ki nima, pa potrebuje.
Prodajajo se sirovi, naravni pridelki, ki jih človek pridela na polju, priredi pri živini, dobiva iz gozdov in rudnikov. Kranjska dežela daje svojim prebivalcem vse, kar potrebujejo v vsakdanjih razmerah. Hvalo ji poje pesnik:
Kranjct tvoja zemlja je zdrava, za pridne nje lega najprava; polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede.
Sirovi naravni pridelki ne morejo takoj v človeško porabo, vsaj večinoma ne. Treba jih ie preustrojiti, predelati in pripraviti za nepo-sredno človeško rabo. Za ta preustroj sirovin je treba obrtnikov. Med te štejemo rokodelce in tovarnarje, ki delajo iz različne tvarine razno-vrstno blago.
Obrt se ne more povsod enakomerno razdeliti. Zavisi namreč od posebnih pogojev. Kjer ne sejejo lanu ali konoplje, tam se ne morc razviti platnarstvo. Kjer se ne koplje železna ruda, tam ni kovaške obrti. ni železninarjev, fužinskih kovačev, žrebljarjev, kotiarjev, orožarjev, nožarjev, ključavničarjev i. dr. Obrt potrebuje tistih prirodnin, ki se predelujejo v obrtniško blago.
Obrt je v kranjski deželi tako neenako razdeljena, kakor so ne-enako razdeljene tiste moči in sile, ki gonijo stroje obrtnikov. Med te goailne sile in moči štejemo v prvi vrsti vodo in ogenj. Kjer ni močne tekoče vode, lesa in premoga, tam tudi ni velike obrti. Največ obrti je v Ljubljani ter v njeni okolici in na Gorenjskem; manj na Dolenjskem, najmanj pa na Notranjskem. Tam je razmerao najmanj vodnih moči in najmanj kuriva.
Obrt podpirajo dalje dobre ceste, zlasti železnice, pa tudi plovne reke. Po njih se raznovrstna tvarina in kurivo naglo in dober kup dovaža, blago pa odvaža.
Veliko koristi obrti izobraženost ljudstva. Čim bolj izobražen je narod, tem iivahneje se razvija med njim obrt. Resničen je pregovor, ki pravi: »Nevednost je najdražja reč na svetu.« Dandanes ne zadostujei _
Leto 49_____________________VRTEC____________________Stran 13
da se mladina nauči rokodelstva samo v delavnici. Njej je potreba še obrtnega pouka, če noče zaostajati za drugimi obrtniki. V ta namen se ustanavljajo nadaljevalne, rokodelske ali obrtne šole. Tu se mladini pove in pokaže, kako duh časa napreduje, in se pouči, zakaj v sedanjem na-prednem času ne smemo in ne moremo več meriti čevljev po zasta-relem kopitu.
Kdor se hoče lotiti kake obrti, mora vzeti v roke kolikortoliko denarja, da postavi potrebne stavbe, si nabavi orodja in strojev, nakupi potrebnega blaga in da izhaja vsaj do takrat, ko mu začnejo njegovi izdelki vračati vloženi kapital z obrestmi vred. Kakor kupec, polrebuje tudi obrtnik kredita. Za male obrtnike, zlasti za rokodelce, so glede kredita posebno važna posojilna društva, našc hranilniec in posojil-nice. Kar je barka za velikega trgovca, to je posojilnica za malega obrtnika.
Kupčijske razmere so za vsakega obrtnika zelo važne. Obrtnik ne izdeluje blaga zase in za svoj dom. Blago mora razprodati, da z izkup-ljenim denarjem dobiva plačilo za svoje delo in trud. Poizvedovati mora, kje se blago lahko iztrži, kje je živahna kupčija, živahen trg. Obrt brez kupčije hira in izumira.
V povzdigo obrti služijo dandanes razstave. Njih naraen je, se-znaniti obrtnike s kupci. Obrtniške razstave obišče mnogo sveta, ne toliko iz radovednosti kakor iz dobičkaželjnosti. Na razstavah se blago ogleda, preizkuša, kupuje in naroča. Na razstavah zvedo kupci, kje, v koliki množini, po kateri ceni se izdeluje blago in kakšno blago. Tam strokovnjaki blago preizkušajo: ga zavržejo, če ni za svetovni trg; ga pri-poročijo, če splošno ugaja, priporočijo s tem, da podeli razsodišče na razstavah svetinje (diplome) in priznalna pisma onim, ki so v svojih izdelkih pohvale vredni. To je v trgovini prvovrstno priporočilo.
So pa tudi dalekosežne ovire pri razvoju obrti. Obrtnik ali zadruga obrtnikov je oddajala blago v gotovo deželo ali državo. Naenkrat obteži vlada dotične dežele uvoz blaga z visoko carino ali uvoznino. Blago se podraži, zaradi visoke cene ne najde več odjernalcev; obrt je ob-čutno prizadeta.
Neredko se prigodi, da iznajde premeten obrtnik ali kdo drugi nov stroj, na katerem se izdeluje blago mnogo ceneje kakor na dosedanjih strojih. Taka nova iznajdba je vedno obeutljiv udarec za obrtnike. Izpodrine rada iz trgovine vse druge obrtnike. Pa to še ni najhujše. Iznajditelj ali podjetnik z novim strojem izprosi za novo iznajdbo po-sebno pravico (patent ali privilegij) od oblasti, da za določen okraj in določeno  število let sme le on sam izdelovati  blago na novem stroiu.
Seveda uči izkušnja, da taka zapreka, naj opovira obrt še tako dolgo časa, iste nikakor ne zaduši, ampak ji da polagoma le drugo lice.
Obrl in kupčija sta dva različna, pa nerazdružljiva pojma, ki drug drugega ne izključujeta, ampak si složno roke podajata ia podpirata dobrobit kraja, kjer sta razvita. —
Stran 14_____________ ^1LL__                     J^!ll9
V kranjski deželi so iskali sirovih naravnih pridelkov izobraženi tuji narodi že v prastari, predzgodovinski, t. j, predrimski dobi. Stare pripovedke o Feničanih in o Grkih, ki so prišli na ta ali oni način v naše kraje, hranijo v sebi zgodovinsko dejstvo, da so bile starodavne kupeijske zveze med Feničani in Grki z našimi pokrajinami- To nam potrjujejo tudi najdbe in izkopanine v prazgodovinskih grobiščih. V grobiščih okoli Vae, Šmarjete in Mokronoga, ki se štejejo med prazgb-dovinska grobišča, so se našle lupine morskih polikov. Zalite so biie s svincem. Tako opremljene polžke so nosili davno pred Kristusom za-morci v Afriki. Služili so jim kot telesni (ušesni) okraski, pa tudi kot denar, za katerega so si nabavljali po naših krajih naravne pridelke naših kraiev.1 V prazsjodovinskih grobiščih se nahajajo izdclki tudi iz jantarja. Tega so dobavljali Fcničani, trgovci starega veka, iz sevcrnega morja. Njih trgovska pota so bila izpeljana preko Evrope; Atlantika so se bali kot nekega tajinstvenega, bajnega kraja. Čudimo se tudi, da se nahajajo v predrimskih grobovih grške amfore, vtči z dvema ročajema io z grikimi okraski.
Pred rimsko dobo je moralo torej biti kai živahno občevanje preko oaših krajev s feniškimi in grškimi trgovci.                       {Nadaljevanje)
' Arjo 1.10.