A. P.: Pisma s podezelja iii. Značilna slovenska bolezen — rcctc bolczcn našega malomeščanstva — je društvovanje. Društvovanje je namreč pojav, ko neki določeni posamezniki ustanavljajo društvo na društvo, da bi reševali narod, delali za njegov blagor in širili kulturo in prosveto, pa ostanejo s svojim »poslanstvom« med štirimi stenami domače vaškc ali trške ali malomeščanske gostilnc in so naposled le samemu sebi v nadlego, ne da bi izpolnili trohice svojega »poslanstva«. Ne glede na dejstvo, da je naš politični razkroj za narod vse čase sem usoden, kar vidimo iz vsakodnevnega življenja, in da se je naše društvovanje po svojem raznolikem svetovnem nazoru vpregalo v ta ali oni politični voz, društvovanje niti v malem ni igralo takšne vloge, kakor so predpisovala bombastična pravila. Kajpak, vsaka pravila so nailepša, in niti konkurenca nima lepših. Toda nič ni pomagano, ako ostane vse na potrpežljivem papirju. Kar se tiče nacionalne (v tem pogledu narodne) vzgoje širših plasti podeželskega ljudstva, imamo ravno za dvajsetletnico naše svobode značilne vzglede narodne zavednosti, ki se je izkazovala v masah. Seveda, narod jc bil vso dolgo dobo prepuščen samemu sebi, vaška ali trška gospoda, ki slovi še vedno kot »jara gospoda«, je živela svoje birtovsko življenje. Medtem, ko je kmetski človek tlačanil svoji zemlji, birtom in svojemu bližnjemu, garajoč dostikrat slabo hranjen tudi po osemnajst ur dnevno, je jara gospoda poHtiziraia, često se držeč recepta, tiščati voz tistemu, ki je bil trenutno na krmrlu. Nemškutarstvo slovenskih večjih naselj je bilo dični cvet birtovske gospode, ki jc pozidala v slovcnskem podeželju marsikatero nemško šolo. Po vojni so se nemškutarji spreobrnili v najhujše nacionaliste, seveda jugoslovanske .. Tako se je moglo in moralo zgoditi, da je mnogokjc postal bivši nemškutar »zastopnik« slovenskega kmetskega naroda v občinskem odboru ali na županskem stolcu, dasi je bil v ljudstvu nemalo osovražen. Razmere, katerih se jc slučajno poslužila dnevna politika, so mnogokje v podeželju ustvarile boj na nož, mnogokje pa skrajno zagrenjenost in odpor — to resnico je treba izraziti — odpor proti državi! In kako instinktivno je ljudstvo sovražilo te svoje »župane« in slične »zastopnike«, ko je marsikateri v clobi težkc zunanjepolitične krize zopet začel pridno nemškutariti, a da pokaže svojo pravo dlako, pridno nosil bele nogavice ... Drugi, narodno zavedni nacionalni element, je spregeldal, marsikoga je postalo sram in groza. Toda, so sc izgovarjali politiki, to jc taktika. Idealistom pa se je pričclo gabiti in posebno mladina si ni mogla kaj, da ne bi čez vse skupaj krepko pljunila! Bila je doba, ko posebno v podeželju nismo imeli mnogo društev. Potem pa, bilo je nekega leta, so vsi vprek začeli postajati nczaslišno agilni in so jih ustanovili, da je postalo življenje prctcsno. Nckako v istem času, ko jc tu in tam proti volji ljudstva in učitelja kak bivši ncmškutar sedal na slovenski županski stolčck, se je cvet društvovanja v slovenski domovini bohotno razrastel in bilo je po starem pregovoru veliko grmenja. Po številu društev, ki so prepletla podežclskc trge in večje vasi in naselja, bi morala postati naša domovina prva dežcla na svetu. Izgledalo jc, da smo prekvasili narod in slednjo gorsko vas z nacionalno idejo in s te vrste kulturo. Ce bi p0 štcvilu društev mcrili kulturo, bi morali biti Slovenci najkulturnejši narod na svctu. Toda — kakšna pa jc prav za prav resnica? Le preštcjmo! Podcželski trg^ ali vcčje vaško naselje štcje poleg birtov šc peščico slabo plačanih uradnikov in sličnih nameščencev. Birti imajo denar, nameščenci pa idcalizcm. Najprej so ustanovili društvo A. Edcn birtov jc predsednik, eden slabo plačanih nameščencev tajnik, ostali nameščenci pa so hkratu odborniki in člani. Nastavijo si članarino, vršijo se seje, enkrat letno narodna veselica, kjer igrajo odločilno vlogo narodne dame, ko vrše pridno narodno delo v šotoru s prodajanjem likerja ali črne kave. Nameščenci pa so istočasno občinstvo. ki pije, je in pleše in ki ima narodno dolžnost, zapraviti toliko in toliko ocl ust pritrganih dinarjev. — V te in te namene so ustanovili potem še društvo B. Funkcionarji pri tem društvu so isti siromaki kakor pri društvu A. In isto je članstvo. Tako imajo v kraju morda še društvo C, pa Č. pa D, pa E itd. Povsod delujejo isti ljudje (ker drugih pač ni), grade gradove v oblake, zbirajo za zidanje domov, in kadar so otožni, jadikujejo, da noče biti Jjudstva blizu. V isti čas preštevajo v mislih svoj slabi finančni položaj, zro z veliko Tjkrbjo v bodočnost, kaj bodo jedli in kako poravnali dolgove, samemu sebi so v breme in nadlego in čakajo trenutka, ko bi vso to težo vrgli s svojih ramen. Slovenski učitelj kot idealist hoče in mora z iskreno vero zares pomagati ljudstvu. Spoznava nesmiselnost jalovega društvovanja. Ni to pot do blagostanja naroda. Takšnole društvovanje se je pred leti ocenjevalo tutli uTadno kot učiteljevo izvenšolsko delo. Kar je menil zakonodajalec z izvenšolskimi tečaji za analfabete i. sl., smo pri nas — po čigavi