V MAJHNI KNJIGOVEZNICI
Ročna vezava vzdrži dlje
Stablllzaclja Ima za čevljarje praviloma dobre po-sledlce, aaj Imajo zaradl manjše kupne moči preblval-stva več dela. Dobro namrač premlallmo, all bomo kupili nove čevlje, all pa bomo dall popravlt atare. Prl mnoglh druglh obrtnlklh pa Je drugače - manj Ja denarja, manj Je naročil In dala.
V knjigoveznici mojstra Ši-frerja nad tem še ne tarnajo preveč. Sicer je naročil res manj, delati pa je kljub temu mogoče. Niko Šifrer iz delav-nice za gostiščem Mrak je eden redkih, ki dela še po-vsem ročno. Hitro in kvalitet-no, pogovor za časopis pa je raje prepustil kar ženi. Tudi Milena Sifrer velikokrat po-prime za delo v moževi delav-nici, skrbi pa tudi za vse ad-ministrativne posle, ki jih takšna obrt pač zahteva.
Preden je Niko Šifrer začel s samostojno obrtjo, je bil mojster v zavodu za gluhone-mo mladino, kjer je mladost-nike usposabljal za ta poklic. Kako je zašel med obrtnike?
»Z možem sva na odpadu kupila stare stroje, ki jih ima-va še sedaj v delavnici. Potem smo jih nekako usposobili, danes so že prava redkost, skorajda zgodovinska. To de-lavnico sva naredila iz drvar-nice in meri vsega tri krat tri metre. Tako sva začela s tem
poslom. Prosila pa sva tudi že za nove poslovne prostore v Centru, vendar nama jih do-slej še ni uspelo dobiti,« pri-poveduje Milena.
Knjigovezov je v našem me-stu sicer precej, noben pa ne opravlja celotnega dela ročno. Razlike med ročno in strojno vezavo knjige pa so velike. Ročno vezana knjiga namreč dalj zdrži. Zato so tudi glavni naročniki v knjigoveznici mojstra Šifrerja knjižnice, ki prenesejo v »predelavo« stare in zaprašene knjige. Mojster Šifrer jih nanovo preobleče in še mnogo let bodo lahko poto-vale iz rok v roke. Podjetja pa prinašajo v vezavo razne ela-borate, in tu se, kot pravi Ma-rija Šifrer, stabilizacija tudi najbolj pozna. Tovrstnih na-ročil je v zadnjem času vse manj. Tu in tam pa v delavni-co zaide tudi kakšen vesel študent, ki mu pomeni vezana diploma le še piko na i.
Miro Petek