Rane na telesn kmetijstva. Svoje rane drugim razkrivati, ni lepo, pa tudi o ranali drugih veliko govoriti, tom ni prijetno ; kdor bi pa celo to navado imel, njega se vam ognemo radi, kjer se koli da. Ni pa ravno težko, nalezti se take navade. Bolnik ima rable čute za svoje bolenje in da na drugih slabosti, telesne in dušne, radi zapazimo, to je že zdavna dognano. Kar nam pa je pred očmi, to nam je rado tudi na jeziku in pot do navade, o njem govoriti, potlej ni več dolga. Mi Slovenci smo trpini, odkar nas nosi zemlja, in že nam je skoraj navada, o našili bolestih govoriti ali pisati — malo pa že nam sarnim to preseda. Hvale ta naša navada par ne zasluži, če je prav naravna, zakaj s tem si naših bolesti ne odpravimo, pač pa se jim celo nekam privadimo, tedaj pa še tega ne storimo. kar bi sicer lehko — v to, naj si jih odvrnemo. Tarnanje samo ne kaže nikam. Ce pa tedaj mi dnes še vse eno izpregovorimo nekaj o naših ranab, tistih, ki skele našega kmeta, kaj pa, da ne storimo tega radi ali le bolj iz navade, ali zdi se nam še potrebno, to pa za to, ker iščemo zdravila ali vsaj zdravnika za kmeeki stan, dokler še ni prepozno. Ne more ae reči, da naa kmet delo zanemarja, tudi v obče ni resnica, da premalo pridela, toda kar pridela, kako in za kak denar izpeča to? Težko in za tako ceno, da ga skoraj samo pridelovanje stane več, kakor pa za tiato izreši. To je huda rana, kdo mu ve zdravila za-njo, kdo zna za zdravnika ? Morebiti se naliajav^ carini na žito in viuo ali vsaj v ceneji vožnini za oboje. Naj bo pa že to ali ono ali oboje ali pa je kaj druga zdravilo za to rano kmetijstva, oskrbeti mn ga, je nujna potreba. _ Kmet je krotka duša in nosi bremena, ki mu jih gosposka naloži — da še pod njimi le diše, toda davki in dač-e in pristojbine — vsa ta bremena, ki mu leže sedaj na vpognjenem hrbtišču, taka so in toliko jih je, da ne stoje več v nobeni razmeri s tem, kar prideia na svoji zemlji in še to z vso težavo. Ali ni za-nj v tem nobene pomoči ? Morebiti pomaga tu kaka prenaredba davkov, ena ali druga še je morebiti mogoča; naj pa bo že katera koli, da je le kmetn na koriat, pride nam dobro. Človeku, da se vzdrži v zdravjn in v krepki moči, treba je zdrave in dovolj hrane; tudi kmetu je, naj še je, ne pa, da se samo imenuje še kmet, treba dovolj zemlje. Kedar vam je več nima, pa že umira. Temu pa stoji naaproti razkosanje zemlje po lastni trmi in brez vse meje. "Bo naša sedanja postava dopušča, terja pa včaaih stiska kmeta, ali ae ne more temu trganju posestev priti kje kako v okom? Se li more ali pa se ne more, tega ne vemo, to pa vemo, da se mu mora priti v okom, če se nam kmečki stan še naj obdrži dalje v življenju. Marsikatere nezgode so krive, da tiče in se nam kmetje še zmerom bolj pogrezujo v dolgove — take celo, ki so vpisani v zemljiščnih knjigah. 0 njih je v našem listu bilo že na vecib krajih govorjenje in je jih ogromna svota — do dveh milijard goldinarjev samo v naših tostranakih deželab. Ti nam podero kmeta celo na tla, če še ostane ž njimi delj čaaa pri starem, saj že kmet več obre^ti za-nje ne zmore, kamo-li, da bi se še dolgov rešil. Poti, kmeta teh dolgov rešiti, je več ali težko je, odločiti se za katero. Naj ai jih odkupi, kakor svoje dni tlako in desetino? Ali naj ostane dolg, samo obresti naj bodo nižje? Ali naj jih država vzeme na-se in razdeli njih povračevanje? Taki in enaki naaveti se čuj6 in mi, naj povemo resnico, radi priznamo, da nam ne ugaja nobeden do cela. Razmere in množina dolgov je v raznib deželah in celo v krajih različna in torej menimo, da velja, po le-teb se ravnati; vsekako pa je glede njih nekaj ukreniti. Da so le-to rane na telesu kmetijstva, pa se ve, da še dolgo ne vse, to pač vsi konservativci pripoznajo. Mi torej v le teli vrstah obračamo samo na nje vseh onih o"i, izlasti še naših po slancev, ki imajo srce :'.:i kmota iu s tem za blagor cesarstva. Reani volji bo še tudi tem ranarn najti zdravilo. . (?)