Maierjevci. Resnico samo plši vestni zgodovinar! A. Aškerc. I. Z gorenjim citatom je že označeno naše stališče, ki hočemo z njega presojati naše šolstvo. Resnica nam je sveta nad vse, zato bo tudi naša beseda resnična in odkritosrčna. Govoriti hočemo brez ozira na levo in desno, navzgor in navzdol. Osebe so nam postranska stvar. Vendar moramo takoj poudarjati, da v tem vprašanju tudi oseb ni mogoče ločiti od stvari, ker so ravno nekatere osebe krive, ki so po bogve kakih slučajih neprijazne usode prišle na odločujoča in odgovorna mesta, da je naše ljudsko šolstvo danes tako razmrcvarjeno, da ni nikomur podobno. Pedagoški šušmarji so ovekovečili svojo nesposobnost s svetovnoznanimi formuliranimi stavki, svobodno in uspešno delo učiteljstva so utesnili z usiljenimi metodami in ono umetnost, ki jo imenujemo pouk, so vrgli na stopnjo zakotnega rokodelstva. Vse v protislovju z določbami drž. šol. zakona! To so stvari, ki nas silijo, da se okoristimo svoje svete dolžnosti in odkrijemo hibe in rane našega šolstva. Žal nam je, da tega že prej nismo storili; danes se je bolezen že preveč razpasla! Bili smo obzirni do nekaterih gospodov, ker smo mislili, da sami krenejo na pot pameti in preudarka, na pot tiste razsodnosti, ki je glavni pogoj, ako hoče kdo veljati za pedagoga. Motili smo sel Vest nara ne pripušča nič več, da bi rairno gledali sedanje razinere. Za svoj narod zahtevamo dobrih šol, hočemo preustrojitve v patnetnem smislu, hočemo, da se izbacne iz šolstva vse, kar je nerabnega, hočemo pa v prvi vrsti, da se odstranijo od šolstva tisti ,pedagogi", ki so ga tako daleč zavozili! Da dobe naši čitatelji jasno sliko sedanjih šolskilf* razmer, moramo poseči nekoliko nazaj. Gospod deželni šolski nadzornik Fran Hubad naj nam oprosti, da se dotaknemo tudi njega. Izjavljamo odkritosrčno: Gospoda Hubada čislamo, poznamo njegove vrline, spoštujemo njegove obče zmožnosti, upoštevamo njegovo plemenito srce, občudujemo njegov neupogljivi značaj in njegovo možatost, toda gospod Hubad je storil napako, ko si je kot ravnatelj ljubljanskega učiteijišča privzel za svetovalca — vadniškega učitelja Antona Maierja. Imel je nesrečo, da ni naletel na bojjšega. Pedagogika je znanost, izvrševanje pedagogike pa je umetnost. Kdor hoče gojiti umetnost, mora biti sam umetnik; kdor hoče vzgojiti dobrega učitelja, mora biti sam boljši učitelj. Maier pa je bil od nekdaj plitev človek, ki pa je znal svoje malo znanje toliko napihniti, da je imponiral tistim, ki so z njim občevali le mimogrede in ki ga niso potipali natančneje za žilico. Maier ni znal od vse pedagoške vede nič drugega kakor pet formalnih stopenj, pa še te le po imenu. Herbartovih idej ni poznal in jih še danes ne pozna. Vendar so gledali v njem učenjaka-pedagoga. Med slepci je enooki — kralj. Maier je bil na pripravnici pravzaprav tehnični voditelj vseh nastopov in vsega metodičnega pouka, formalne stopnje pa so bile edini konjiček, ki ga je jahal — drugega Maier ni znal. Ta konjiček pa je vendarle privihral s svojim jezdecem do okrajnega šolskega nadzorstva. Tedaj so Maierjeve formalne stopnje začele pravo križarsko vojno v ljudskem šolstvu. Toda vadnica ali pa šola v gorski vasi — kolika je to razlika! Na vadnici je bilo vedno p e t formalnih stopenj, tu pa je nekaterikrat katera manjkala, in zato je bil v očeh Maierjevcev pouk popolnoma za nič. Učitelji so namreč na podlagi svoje mnogoletne prakse upoštevali formalne stopnje le vtoliko, kolikor so jih za svoje uspehe potrebovali — vso nepotrebno navlako so vrgli proč. Takoje velevala mnogoletna izkušnja, tako so morali postopati, da so dosezali smotre, ki so jih imeli pred očmi, tako so tnorali postopati, da so imeli tako izborne uspehe, s kakršnimi so se opravičeno p o n a š a 1 i. Vsak učitelj si je napravil tekom let s v o j o metodo, ki je z njo izborno izhajal in z njo zadoščal vsem zahtevam, ki so jih stavili nanj šolske oblasti in ljudstvo. Maier pa se je čudil: Kje je mogoče imeti uspehov brez formalnih stopenj? — Formalne stopnje |so bile začetek in konec vsemu pouku. -Uspehi so postranska stvar, metoda je glavna stvar!" Za te k r i 1 a t e besede je postal neki vadniški učitclj — okrajni nadzomik! Formalne stopnje so bile to, kar je zastarelemu predpotopnemu župniku velikonočni izpovedni listek, oziroma v novejših časih klerikalna volilna glasovnica: kdor je Maierju pokazal pri pouku fortnalne stopnje — ta je bil dober učitelj, dobil je absolutorij vseh svojih grehovl Pardon — še nekaj je moral imeti: vrbovih, v vodi namočenih vej pa nekaj kalečega žita na vsakem šolskem oknu! Pri komer je bilo videti formalne stopnje, vrbove veje in kaleče žito, ta je bil pedagog po Maierjevem okusu! Po tem tnerilu je meril, sodil, obsojal in hvalil učiteljstvo. Po ljubljanskih šolah so tedaj obdelavali ubogo mačko, da ji je dlaka frčala ne vse vetrove, a mimo kalečega žita in vrbovih vej so švigale tudi reformacijske zmožnosti. Maier — reformator! No, izšle so nekatere odredbe, ki so prekucavale druga drugo, a Maier je začel svoje delo v krškem in litijskem okraju kakor bi bil valpet krutege srca. Pred njim strah, groza, trepet — za njim obup, solze, škripanje z zobmi, vihtenje krčevito stisnjenih pesti! S svojo krutostjo in nevednostjo je zbegal učiteljstvo dveh okrajev, s svojimi formalnimi stopnjami je diskreditiral vso deželo. Zmešnjava je bila gotova! Najboljši [učitelji so sami dvomili nad svojo sposobnostjo; nihče ni znal več poučevati. Nadzorniki in učitelji so kovali v potu svojega obraza učne slike po formalnih stopnjah: vsaka računska [nalogica se je raztezala in delila na pet formalnih stopenj; ,bei welcher Formalstufe sind sie jetzt?*" — je izpraševal Maier po šolah! To je sicer neverjetno, ampak resnično! Te učne slike, od učiteljstva spisane, pa je Maier izdal pod svojo firmo! Tako je postal pedagoški pisatelj! Začela se je prava duševna morija in mrcvarjenje nad ubogo učiteljsko paro! Kdor je mogel, je pobegnil v pokoj — med temi celo brat Maierjev — Jože, ki bi še dandanes lahko bil vodjakake mestne šole; druge so s silo pognali v penzijo, pa so jih kmalo nato zopet nastavljali nazaj in jim dajali še posebno nagrado zato, da so hoteli še poučevati. Zmešnjava je bila vseobča, lotila se je slednjič tudi dež. šol. sveta. In v tej zmešnjavi je visoko dvigal svojo prazno glavo in igral duševnega velikana Maier, ki je igral svojo vlogo tako izborno da so ga imenovali celo okrajnim nadzornikom za mesto Ljubljano. Napravili so napako, da večje niso mogli! Tedaj pa je v Kopru vstal mož, ki je povzdignil svoj glas proti kranjsketnu Maierjevstvu; bil je to pedagog, ravnatelj Bežek. — Začela se je polemika v »Popotniku". V ta boj se seveda Maier ni podal, ampak ravnatelj Schreiner natn je povedal v svojem temeljitem predavanju v .Narodnem domu" v Ljubljani, da imamo sicer pet formalnih stopenj, da pa ni mogoče vselej vseh uporabljati. Paraeten pedagog in dober učičitelj bo porabtl nekaterikrat le tri, dve ali celo samo eno stopnjo. Dobrol Roma lacuta est! Maier je pogorel, dobil jo je pod nos! To, kar je Schreiner povedal, je vedelo naše učiteljstvo pred Maierjem in je tudi postopalo pri pouku tako. Le Maier tega ni vedel, zato je usiljeval vedno in povsod vseh pet formalnih stopenj, kar je bilo po izreku Schreinerja mnogokrat neumestno in nepedagoško! — Zviti Maier je požrl svojo blamažo in je ostal nadzornik, ker je lažje šikanirati učiteljstvo kakor pa poučevati, zlasti če človek ne zna ali se mu ne ljubi. V pokoj je šel dež. šol. nadzornik Šuman. Njegovim naslednikom je bil naraenjen tedanji ravnatelj Levec, pa je prevzel ljudskošolski referat. Vse bi bilo zopet dobro, in šolstvo bi prišlo polagoma nazaj v dober tir, ako bi ne ostale zle posledice v nekaterih okrajnih nadzornikih. S svetilko v roki — kakor svoj čas Diogen — so iskali po Kranjski deželi primernih nadzornikov! In — oj! Dobili so nadzornikov, za šolstvo in učiteljstvo prokletstvo ki so prej cvetoče in lepo se razvijajoče šolstvo razdrli tako temeljito, da bo treba še leta in leta, da se zopet popravi in spravi na prejšnje stališče. Nekateri nadzorniki so s svojim nečloveškim, pristranskim, teroristiškim postopanjem zatrli raed učiteljstvom vse veselje do dela, ubili vsako samostalnost in individualnost pri pouku. Ne imponujejo nikomur; vedo, da nimajo pri učiteljstvu nikakega ugleda in spoštovanja, hočejo pa zato svojo avtoriteto uveljavljati z bičem, ki ga vihte nad glavami učiteljstva, kakor so ga vihteli priganjači sužnjev! Maier! Zona izpreleti vsakega učitelja in vsako učiteljico, če sliši to ime! — Ne vemo, če je še kje pod milim solncem mogoče dobiti takega nadzornika kakor je ta! Čudom se moramo čuditi, da je mogoč v Avstriji nadzornik, ki deluje ravno diamentralno proti svojim dolžnostim, ki je prava mora za učiteljstvo in šolstvo, ki je ovirajoča coklja vsemu šolskemu napredku, ki tlači s kruto roko vse učiteljstvo k tlom, ki uduši že v kali vsak zlet učitelja, vsak poizkus prostega gibanja na pedagoško-didaktičnem polju! Ali je še vedno pedagoški horizont zaplankan s peterimi formalnimi stopnjami? Ne bomo govorili o solzah, ki jih je provzročil Maier pri starih, v delu in trudu osivelih učiteljih in nadučiteljih litijskega in krškega okraja, ne bomo naštevali gorja, ki ga je navalil na posamezne učiteljske družine s tem, da je preganjal in zalezoval ter v prezgodni pokoj pošiljal zaslužne šolnike, ki se mu niso dovolj klanjali. Pustimo na stran vse disciplinarne preiskave, ki jih je natvezil posameznim članom učiteljskega stanu 1 Črtajrao vse to in še mnogo, mnogo drugega iz njegovega življenja — sarao njegovo delovanje na šolskem polju hočemo deloma osvetliti, da izprevidi svet, kak nadzornik, kak šolnik, kak pedagog je Maierl Pokazali bomo prihodnjič ljubljansko šolstvo v pravi luči, da bo videl ves svet, kakega šolskega nadzornika itna stolno mesto vojvodine Kranjske, središče Slovenije — naša bela Ljubljana! Maier je s svojim ,delovanjem" in s svojim protizakonitim šikaniranjem učiteljstva izzival dolgo časa — sedaj je tega dovolj I Kadar pa je naše potrpežljivosti konec, takrat se ne bojimo nobenega nadzornika — naj se že piše Maier ali Gabršek — ampak vsak dobi svoje plačilo, ki ga je zaslužil.