UDK 886.3.091 Govekar 7 V krvi : 840.091 Zola 
Evald Koren 
Filozofska fakulteta, Ljubljana 
GOVEKAR, ZOLA IN >V KRVI« 
Fran Govekar (1871—1949), imenovan tudi »slovenski Zola«, je avtor ro-
mana V krvi (1896), osrednjega in najznači lnejšega naturalist ičnega teksta 
v s lovenski literaturi. Nekateri e lementi geneze, zlasti pa izsledki idejne, 
snovno-motivne in obl ikovalno-tehnične analize dokazujejo, da je roman 
nastal v tesni naslonitvi na nekaj del Zolajevega cikla Rougon-Macquartovi. 
Fran Govekar (1871—1949), also cal led »the Slovene Zola«, is the author 
of the novel V krvi (»In the Blood«), the central and most characteristic natura-
listic text in Slovene literature. Some e lements of its genesis, and especial ly 
the analysis of the ideas, plot-motifs, form and technique prove that the novel 
was produced in close reliance on some of the novels from Zola's series Les 
Rou gon-M ac quart. 
Gotovo najzanimivejše obdobje v l i terarnem delovanju F rana Gove-
k a r j a se časovno u jema s prodorom natura l izma v slovensko l i teraturo. 
V boju za uveljavitev nove s t ruje , slovenske oblike l i terarnega na tura-
lizma, se je Govekar z n jemu lastno samoumevnostjo postavil na čelo 
skupine somišljenikov, ki so razkladal i posebnosti in novosti svojih sta-
lišč, opredelitev in razgledov, in tako v veliki meri pripomogel k ar t iku-
l i ranju in uve l jav l jan ju novih idejno-estetskih nazorov. Govekar pa ni 
samo propagator in polemik, marveč je tudi avtor najznači lnejšega 
teksta zolajevskega na tura l izma na Slovenskem, sa j lahko njegov roman 
V kroi označujemo kot nazoren pr ikaz novega okusa, kar je posledica 
avtor jeve načelne nazorske opredeli tve in njegovega zavestnega mili-
tantnega nastopa. 
Medtem ko je slovenska l i terarna historiografi ja d o k a j natančno opi-
sala in razložila ostro in bučno polemiko sredi devetdesetih let, n jen 
potek, stališča in cilje nasprotu joč ih si taborov, n jene posledice in 
plodove,1 pa nimamo študije , ki bi se podrobneje ukvar j a l a z Govekar-
1 Prim: Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba, 2.—3. seš. (Ljub-
ljana 1914), str. 595—627; Marja Boršnik-Skerlak, Aškerc (Ljubljana 1939), zlasti 
poglavje »Fin de siècle«; Anton Ocvirk, Slovenska moderna in evropski sim-
bolizem. Nsd 1955, str. 193—214; Anton Slodnjak, Nova siruja ali slovenska va-
rianta naturalizma (1895—1900). V: Zgodovina slovenskega slovstva 4 (Ljubljana 
1963); Marju BorSnik, Cankar z novostrujarskim klubom pri Mladosti. SR 1969, 
str. 25—67. 
l'> - S l av i s t i čna r e v i j a 
jevim romanom in ki bi še posebej na tančno raziskala avtorjev odnos flo 
Zolaja. Sicer obsta ja vrsta pr ipomb, ug ibanj in namigov, ki opozar ja jo 
na zvezo med Govekar jem in Zolajem, na tančne je p a ta odnos ni bil 
p re teh tan in opredeljen.2 Roman V krvi takšno raziskavo gotovo up ra -
vičil je. Ne morda zategadelj , ker bi delo sodilo med spoštl j ive tekste 
polpretekle dobe ali celo med živo prozo današn jega dne, s a j umetniška 
p la t tega dela ni in ne more biti tista njegova posebnost, iz katere bi 
r azprava izhaja la ali se oprla nanjo, marveč zaradi posebnega, če že ne 
kar paradoksnega mesta, ki ga ima roman v naši l i teraturi . Vprašan ja , 
ki j ih J kroi pos tavl ja naši l i terarni vedi, izvirajo namreč iz dejstva, 
da je po eni s trani osrednji tekst naših natural is t ičnih devetdesetih let, 
po drugi s trani pa je to roman z neizpolnjenimi umetniškimi pretenzi-
jami, torej estetsko obrobno in nepomembno delo naše l i terature. Značilni 
lastnosti, ki oprede l ju je ta ta roman, sta osuplj ivo neskladni in združl j ivi 
le tedaj , če odstopamo od p rep r i čan ja , da je idejno, snovno in stilno na j -
značilnejši tekst neke l i terarne smeri obenem njena na jpopolne j ša estet-
ska manifes tac i ja . 
I 
Nova s t ru ja je hotela na Slovenskem mahoma in prepr ič l j ivo uvelja-
viti toliko novin. da je p r a v naglo naletela na srdit odpor tistih lite-
rarnih skupin , ki se j im je zdelo, da njeno počet je ogroža ne samo 
bodočnost slovenske l i terature, marveč hkrat i tudi nravi slovenskega 
živi j a. Glavna ta rča n a p a d a na novo s t ru jo je bil p r a v roman V krvi, 
s a j ni nobenega dvoma, da je Govekar s svojim osrédnj im delom na j -
izrazitejc oznanjal nove ideje, nove snovi, novi stil. skra tka novi estetski 
okus. 
Tako širokega spektra temeljnih inovacij pa skora j ni moč zasnovati 
izkl jučno ob lastnih spoznanj ih in merilih, brez st ika /.•drugimi, splošno 
aktualn imi l i terarnimi gibanj i na tu jem, brez poznan ja nj ihovih potov 
in zgledov. Zatorej je popolnoma naravno, da mlada nas topajoča gene-
racija zavzeto up i ra oči v snujočo Evropo in da smo nekako od srede 
devetdesetih let nap re j nenadoma pr iča širokim razgledom in močni 
volji po spoznavanju novejšega literarnega doga jan ja ter njegovega 
p renašan ja v domačo ustvarjalnost . Za novo s t ru jo je torej značilna mi-
sel, da je t reba osvežili in oživiti idejnost in snovnost domačega p i san ja , 
ki je pos ta ja lo v brezvetrnem, zatohlem ozračju neplodno. Še p rav po-
2 Najbolj tehtno in izčrpno je o romanu razpruvljal Л. Slodnjuk v navedeni 
Zgodovini slovenskega slovstva 4, zlasti na str. 39—46. 
sebej pa je vodilo Frana Govekarja prepričanje, da je treba našo lite-
raturo preroditi po evropskem zgledu, sa j je videl vzrok za neugledno 
in zaskrbljujoče stanje sodobne slovenske literature prav v samozado-
voljstvu in nepoznanju tujega idejno-literarnega dogajanja. Tega nje-
govega prepr ičanja ne razbiramo samo iz njegove konkretne literarne 
prakse, marveč jo prav tako odkrivamo v vrsti izjav in razlag, predvsem 
tistih, ki jili lahko najdemo v njegovi korespondenci. 
Morda je najbol j izčrpen v pismu Marici Nadliškovi z dne 11. 3. 1897, 
kjer se zanima za neko njeno sodelavko, o kateri meni, »da bo morda 
še vrla pesnikinja, če se ne bo naslanjala le na domače vzornike«. Nato 
pa nadal ju je : »Slovenci nimamo sredstev, niti prilike, da bi se mogli 
toliko baviti s slovstvom, da bi producirali k a j docela originalnega. Zato 
pa imejmo, ker že moramo, vsa j vzornike, ki so ueliki in res ženijalni, 
na podlagi katerih izkušajmo doseči neko stopinjo individualnosti! — 
Zato bi pa jaz našim poetom in beletristom vedno svetoval: širite svoje 
obzorje! — poglejte črez domači plot! — ne bodite vedno isti Prešerno-
viči in Jurčičevci. «3 
Govekar te misli seveda ni izpovedal prvi. Že 1. 1870 lahko najdemo 
v Stritarjevi polemiki z Zgodnjo Danico naslednje vrstice: »Nespametno 
se nam zdi zahtevati od peščice Slovencev, da n a j si ustvarijo čisto novo 
lepoznanstvo, po čisto novih, popolnoma drugačnih pravilih kakor ves 
svet. Vpraša se: ali hočemo Slovenci imeti umetnost, literaturo ali ne; 
če jo hočemo, potem se nam bo pač treba učiti od drugih narodov; 
posnemati, kar je spoznal svet za lepo, večno veljavno.«4 
Ni se nam treba posebej truditi , da v teh dveh odlomkih, v Stritar-
jevi zavrnitvi Jožefa Ulaga in v Govekarjevem pisemskem poduku Ma-
rici Nadliškovi, najdemo podobnosti, ki so na moč presenetljive. Tezo, 
ki jo lahko razberemo iz obeli navedkov, pa lahko povzamemo takole: 
Slovenci ne moremo doseči ničesar pomembnega, če se zapiramo vase, 
če zanikamo ali odklanjamo evropsko dogajanje in evropsko rast. 
O spoznanju, ki ga je Govekar izpovedal, torej ne moremo reči, da 
bi bilo v slovenskem literarnem življenju novo, enkratno in brez primere. 
Nasprotno, v njegovi izjavi odkrivamo prvine, značilne za tisto posebno 
usmerjenost v našem umetnostnem ustvurjanju, ki se upira težnji po 
uklenitvi izključno v domače izročilo in je zatorej voljna naslanjat i se 
na tu je dosežke in sprejemati tu je vrednote. Označuje nam nasprotni 
pol domačijstva, zaprtosti in samozadovoljstvu, teda j odprtost, dovzet-
nost in kritičnost. 
» Zapuščina Marice Bartol-Nadlišek, NU K Ms 703. 
4 Zvon 1870. Prim, tudi Stritarjevo ZD 6, str. 365, 528. 
Izjavi, ki smo ju navedli, sta res odločno uglašeni na nujno izbiro 
med obema možnostma, vendarle se med sabo v mnogočem razlikujeta. 
Razločki nas ne morejo presenetiti, sa j vemo, da stoje za takšnimi izja-
vami živi pisci z določenimi estetskimi nazori in programi, kar pomeni, 
da vsak izmed avtorjev, ki ga skrbi rast slovenske literature in ki za-
tegadelj išče zvezo z Evropo, želi uveljaviti svojo zamisel, po kateri 
bi hotel usmeriti literarno življenje, in vz t ra ja pri svojem posebnem 
zdravilu, s katerim bi ga hotel izboljšati. 
Str i tar ju, ki se je v sedemdesetih letih skladno s svojimi idejno-
estetskimi nazori odločil predvsem za glavne predstavnike evropskega 
predromantičnega sentiinentalizma in segel po proznih delih, ki so na-
stala v drugi polovici 18. stoletja, je polemično sledil Govekar z gesli 
neprimerno mlajše, posebno pa aktualnejše smeri, naturalizma. Očitno 
je torej, da sedaj o Str i tar ju ne more soditi drugače, kakor da ga ime-
nuje »starokopitnega sentimentalca in romantika«, ki načelno »ne študira 
modernih pisateljev«. To oznako lahko najdemo v pismu Minki Vasičevi, 
k jer Govekar sodi enako neugodno tudi o Stri tarjevih privržencih, sa j 
j e prepričan, da skoraj vsi slovenski pisci modernih »literarnih smerij 
sploh nič ne poznajo«.5 
Prav zavest, da sega po novejši literarni smeri, je Govekarja opo-
gumila k drznemu koraku: na silo je polariziral raznolična pr izadevanja 
v našem tedanjem literarnem življenju, tako da je domala vse pisanje 
uvrstil med dovčerajšnje, nesodobno in zastarelo literaturo, svoje lite-
rarno blago, svoje nazore in načrte pa razglasil za nove, sodobne, pred-
vsem pa moderne. 
Zlasti mu je pr i srcu izraz »moderno«, ki z njim označuje bistvo svo-
jih literarnih želja, namenov in izdelkov. Moderno pa ni le to, kar je 
zanj sodobno in novo, marveč je hkrati tudi nosilec večvrednega. Se 
pravi, da je »moderno« postalo kategorija vrednostne razčlenitve, na 
katere vrhu pa ne najdemo tistih smeri in stilov, ki so sredi devetdesetih 
let v Evropi že močno opazni, marveč naturalizem, tedaj strujo, ki se 
je v tem času že umaknilu iz ospredja evropskega literarnega dogajanja . 
To pa pomeni, da se kronološko, zgodovinsko zaporedje prevladovanja 
posameznih literarnih tokov ne ujema z vrednostnimi stopnjami, tako 
da bi bila smer, ki je na jbol j prezentna, aktualna, resnično sodobna in 
triuinfulno tvorna, tudi najbolj vredna. Pri Govekarju torej zapažamo 
značilno omejitev »modernega«, sa j se da doka j natančno rekonstruirati, 
da se moderno pri njem skoraj docela sklada z idejami in nazori lite-
5 Covekarjevo pismo Minki Vusičcvi z dne 13. 8. 1895. Govekarjeva zapu-
ščina, NIJK Ms 1011. 
rarnega naturalizma. Natanko isto se je zgodilo tudi z besedo »moderna«. 
Medtem ko sodi izraz v svoji pridevniški obliki v širše območje jezi-
kovne rabe in se ga drže pomenske plasti, ki so za presojanje estetskih 
pr izadevanj k a j malo prikladne, je kot samostalnik omejen na mnogo 
ožje tolmačenje. Zalet idejno-stilnih teženj v nemško-avstrijski literaturi 
je že v prvi polovici devetdesetih let izrinil iz območja moderne njeno 
naturalistično zasnovo, Govekar pa je k l jub temu vklenil ta pojem 
v tesne vezi in skrčil pomensko razsežnost moderne na goli obseg natu-
ralizma. Le tako je mogoče razumeti, da je z Dunaja , k jer je »ustanovil 
svoj klub iz samih čilih in plodovitih moči j«, Marici Nadliškovi takole 
pojasn i l p o m e m b n o novico: »7 o bodi slovenska moderna.«* 
Cela vrsta izjav in razlag nam oznanja Govekarjevo prepričanje, da 
je dosledni realizem oziroma naturalizem tista umetniška smer, ki je 
eksistenčno najbol j upravičena in estetsko najbol j obetavna. Zato je očito. 
da njegovih izjav, kako nujno je redno spremljanje tujega literarnega 
dogajanja , ni jemati do črke natančno, sa j je jasno razvidna njegova 
odločenost, da vztraja pri razglašenih stališčih in zakoličenih nazorih. 
Ze tri leta po tem, ko je Govekar naši literaturi z napol preroško, 
napol pretečo kretnjo določil pot v mejah naturalistične moderne, mu je 
Ivan Cankar postavil natanko tisto neprijetno vprašanje, ki ga je bil pred 
kratkim Govekar namenil St r i tar ju : »ali niste vi vsi zadnjih deset let 
čisto nič čitali, — čisto nič, razen predpotopnih francoskih romanov? (Niti 
Maupassanta ne? —)«.7 Cankar , ki se je z odmikom v novi, dekadenčni 
in simbolistični t ip proze postavil po robu Govekarjeviin nazorom, čeprav 
je še sam pred leti prisegal nanje, je seveda s tem vprašanjem meril na 
tisto vrsto literature, ki je ubirala nova pota, stran od naturalističnega 
programa. In če Cankar omenja Maupassanta kot na jnu jne jše poroštvo 
za to, da pozna bralec vsaj drobec novih hotenj v literaturi, ga gotovo 
ni jemal za zgled kot avtorja ortodoksnih naturalističnih proznih del, 
marveč kot pisatelja, ki se je medtem že oddaljil od nazorov medanskega 
naturalizma. Kajt i nobenega dvoma ni, da tistih »predpotopnih fran-
coskih romanov« ni napisal nihče drug kot Emile Zola, avtor obsežnega 
cikla romanov Rougon-Macquartov. 
• Govekar Marici Nadliškovi v nedatiranem pismu (med 21. in 24. 11. 1896). 
Zapuščina Marice Bartol-Nadlišek, NUK Ms 703. 
7 V pismu z dne 24. 8. 1899. Cankarjevo ZD 26, str. 137—138. 
II 
Ko se je Govekar opredeljeval za naturalizem, se je hkrat i navdu-
ševal nad Zolajem, ki ni bil le utemeljitelj nove smeri, temveč tudi 
ustvaritelj obsežnega umetniškega in publicističnega opusa. Zola je torej 
osrednja pisateljska osebnost, ki se je naturalizem z njo uveljavil ne le 
v Francij i , marveč tudi v drugih evropskih in neevropskih deželah. Nič 
čudnega torej, da so Govekarja, ki je postal glavni in najznačilnejši 
predstavnik naturalizma na Slovenskem, k a j kmalu povezovali in vzpo-
rejali z Zolajem. 
V Slovencu z dne 19. 10. 1895 beremo poročilo o slavnosti v dunajski 
.Sloveniji', ki se je je udeležil tudi ».Ljubljanskega zvona' ,radikalni ' 
pisatel j ( = Zolist!) stud. med. Fr. Govekar«.8 Poročevalec se nekoliko 
posmehljivo obregne ob domačega »zolista«, vendar ne kaže drugega 
namena, kot da ga pač uvršča med Zolajeve privržence. Ko pa Gove-
kar ju leto dni kasneje očitujo, da je postal »živ ekscerpt Zolajev«, ga 
s tem niso razglasili samo za njegovega somišljenika, marveč mu hkrati 
očitajo, da je »prav pridno presejal francoske rastline na domače svoje 
gredice«.' Očitek je odmerjen poprek in ne navaja natančneje, k a j je 
pravzaprav tisto, kar n a j bi bil Govekar prenašal v slovensko literaturo 
in kakšne sestavine vsebuje izvleček, ki na j bi ga bil napravil iz Zola-
jevih del: so to ideje, je to snov, morda stil, ali pa kar vse hkrati? Tega 
neznani avtor ne razčlenjuje, sa j ni namen članka, da bi bil natančna, 
pravična in nepristranska analiza, marveč je le polemičen zapis ob robu 
literarnega boja. Govekarju pa niso samo očitali, du je »živ ekscerpt 
Zolajev«, uinpak so kratko in malo zapisali, da je »slovenski Zola«. Tuko 
ga imenuje Pavlina Pajkova, in meri s tem na nekatere lastnosti, ki so 
po njenem prepr ičanju pisateljema skupne, sa j za t r ju je , da ima Govekar 
tako nizkotne misli, kot se lahko porodijo le še »v nebrzdani, po naj-
nižji podlosti pohlepni domišljiji zverinskega pisatelja Zole«.10 
Vse te vzporedbe in imenske zveze so polemično obarvane in zazna-
movane na način, ki je posledica izrazito negativnega razmerja do natu-
ralistične literature, zato ni naključje, da so te označbe objavljene v gla-
silih tistega političnega tabora, ki je bil novi struji na jbol j gorak. S tem 
seveda ni rečeno, da se je ves liberalni tisk navdušeno izrekel zu pot, 
ki jo je ubral Govekar, sa j je tudi Miroslav Malovrh v Slovenskem 
narodu ugotovil, da je pri Govekarju »vse kukor pri Zoli, goli in očitni 
ь Pismo. Z Dunaja, 18. oktobra. 
• Janez /?/, » Literaren boj<. S 1896 (30. 12.) št. 299. 
'« Fin de siècle. SI. 1898 (16. 7.) št. 41, str. 206. 
naturalizem«, in izrazil upanje , »da se emancipira pogubnega upliva 
Zolovega«.11 
Spričo tako odločno odklanjajočega stališča in že kar ovaduško obar-
vane kritike Zolaja v delu naše publicistike se je Govekar obotavljal, 
da bi se brez pridržkov javno opredelil za Zolajeve ideje in njegovo 
estetiko. Sicer je izzivalno zapisal, »da je E. Zola med vsemi sedaj žive-
čimi franc, pisatelji i po delili i po idejalih prvak, orjak, genij, kate-
rega slave, čitajo in posnemajo vsi narodi zemlje«, v nadal jevanja pa 
je to svoje navdušenje že omejil in omilil, češ »da zaide Zola v svoji 
natančnosti često predaleč in da žalibog opisuje marsikaj , kar za de-
janje ni neobhodno potrebno«.12 Tudi Govekarjevi pri jatel j i in privr-
ženci so pomišljali, ali bi namen in težnje njegovega pisanja javno 
poistili z Zolajevimi, sa j se jim je to zavoljo sporne veljave francoskega 
pisatelja na Slovenskem zdelo preveč tvegano in nič k a j koristno. 
Značilen odsev takega občutljivega in previdnega razmerja do Zolaja 
je postopek Frana Vidica, ki je v prvem zvezku dunajske Mladosti13 
orisal literaturo nove struje. V tistem delu študije, ki se ukvar ja z avtor-
jem romana Y krvi, beremo naslednje: »Govekar je učenec Francozov! 
Uzor mu je Guy de Maupassant; a očita se mu, da posnema tudi Zolo 
in njegov naturalizem.« Vidic torej ugotavlja, da se je Govekar usmeril 
v francosko literaturo in se vzoroval pri Maupassantu, nekatere zna-
čilnosti pa da je vendarle prevzel od Zolaja, češ da očitki glede posne-
manja Zolaja »niso povsem neutemeljeni«. Rade volje in brez pomisleka 
je torej namenil prvenstvo v stopnji vzorovanja Maupassantu, medtem 
ko odmerja Zolaju skromnejše, čeprav ne nepomembno mesto: »Kakor 
Zoli tako je tudi Govékarju priroda in znanstvo torišče, na katerem se 
najsvobodnejše giblje / . . . / In kakor zavzema pri njem nauk o podedlji-
vosti / . . . / glavno mesto, tako je tudi Govékarju v njegovem glavnem 
delu ,V krvi' vodilni motiv — dedičnost!« S to ugotovitvijo je nalahno, 
verjetno celo nehote oplazil Zolajevo zahtevo po znanstvenosti literature, 
eno izmed osrednjih značilnosti naturalistične doktrine. Vendar je očito, 
da Vidic ne samo da tega vprašanja ni pretresel, marveč je problemsko 
razsežnost Govekarjevega odnosa do Zolaja skrčil na razmeroma ozko 
področje. Potem ko razkričanega, sramotenega in obrekovanega Zolaja 
ni priznal za glavnega Govekarjevega vzornika, je med nj ima našel eno 
samo skupno značilnost: oba pisatelja sta svoje delo oprla na znanstveno 
temo, in sicer na nauk o zakonih dedovanja. Ker pa Vidic odgovarja 
11 Naš najnovejši literarni boj. SN 1896 (21. 3.) št. 67. 
1S Zola — realizem in *portretne karikature*. E 1896 (1. 10.) št. 118. 
13 Mladost 1898, str. 33—38. 
na očitke, da je Govekar posnemal Zolaja, to hkrat i pomeni, da podob-
nost v delih teh dveh pisateljev ni nakl jučna, temveč da je Govekar 
misel o naslanjanju svojega romana na dednostno teorijo prevzel od 
Zolaja. Čeprav se Vidičevi ugotovitvi pozna, da so ji botrovali tudi po-
lemično-kritični razlogi, je njegov zapisek vendarle prvi poskus stvar-
nejše in bolj nepristranske presoje Govekarjevega odnosa do Zolaja, in 
je z njim pravzaprav položil temelj za poznejše raziskovanje tega 
vprašanja . 
Medtem ko si lahko ustvarimo precej natančno podobo o tem, kako 
so Slovenci v devetdesetih letih sprejemali Zolaja, se pravi z zmerno, 
v publicistiki pa še utišano navdušenostjo v Govekarjevem krogu, in 
z ogorčenim zavračanjem v ostrih javnih nastopih nasprotnikov nove 
struje, pa vemo k a j malo o Zolajevi razširjenosti pri slovenskih bralcih. 
Vidic in Govekar sta prve Zolajeve knjige prebirala že v Ljubljani , če 
drži izjava, ki sta jo dala Marji Boršnikovi.14 Vendar po tem podatku 
ne bi smeli soditi, da so Zolaja v prvi polovici devetdesetih let prebirali 
pri nas kar vsevprek, saj je Bežek še spomladi 1895. leta zapisal, da se 
Zola »v naših kra j ih prav malo čita«.15 Sicer tudi vemo, da je Zupančič 
prebral prvo njegovo knjigo 1. 1897ie in da je Pavlina Pajkova šele 
konec leta, ko se je v Franci j i razplamenela Dreyfusova afera, prvič 
prebrala Nano in nekaj drugih njegovih del ," vendar nas ti drobci ne 
rešujejo iz zadrege, ko se sprašujemo o Zolajevi širši usodi pri sloven-
skih bralcih. 
Na našem domačem knjižnem trgu se do takrat še ni pojavil noben 
slovenski prevod kakšnega Zolajevega dela, zato so morali bralci seveda 
segati po izvirnikih ali pa tudi po tuj ih prevodih, če francoščini niso 
bili kos. Govekar, ki je v študijskih letih na Dunaju razširjal in po-
glabljal svoje poznanje Zolaja, začeto že v gimnaziji, ni obvladal f ran-
coskega jezika18 in se je zato z Zolajevimi deli seznanjal po nemških 
prevodih; to ni bila zan j nikakršna ovira, saj so bile možnosti resnično 
izredne. Do 1. 1893, ko je v istem letu kot izvirnik izšel tudi nemški 
14 Boršnik, Aškerc, str. 143. 
15 V pismu Pranu Govekurju z dne 6. 3. 1895. Govekarjeva zapuščina, NUK 
Ms 1011. 
" V pismu Ivanu Cankarju z dne 5. 1. 1898. Zupunčičevu zapuščina. Cit. po: 
Dušan Pirjevec, Oton Župančič in loan Cankar. SR 1959/1960, str. 9. 
" Pavlina Pajkovu, Nekoliko o Zoli. SL 1898 (5. 3.) št. 18, str. 70. 
18 Opozarjumo na naslednji Govekurjevi izjavi: (1) v delno ohranjenem 
pismu I ranu Vidicu (ok. 1.1902?): »obžuljujem, du ne znam tegu jezika, da bi 
mogel čitati originale francoske.« NUK Ms 934. (2) v pismu Ivunu Prijatelju 
z dne 26. 3. 1918: »Nemškega /zborniku/ nisem imel niti enegu, u fruneoskegu 
niti ne znam.< Govckurjeva zapuščina, NUK Ms 1011. 
prevod Doktorja Pascala, zadnjega romana znamenitega cikla, so bili 
v nemščini dostopni prav vsi romani iz vrste Rougon-Macquartov, in 
sicer v več izdajah, često pa tudi v več prevodih. Res so bili zlasti prvi 
prevodi zelo nepopolni, skrajšani in predelani, sa j Stritar še 1885. leta 
toži, »da Zola v nemški obliki ni Zola«,19 a kmalu so se pojavili popol-
nejši prevodi, dokler se ni leta 1892 budimpeštanska založba Gustav 
Grimm temeljiteje lotila objavl janja Zolajevih del. Posamezne zvezke je 
sicer že p re j izdajala v »avtoriziranih in popolnih prevodih«, prav v letu 
1892, ko je Govekar odšel na Dunaj , pa sta v tej založbi izšla prva 
zvezka posebne, celotne edicije Rougon-Macquartov, ki jo je založba 
označila za »edino neskrajšano« nemško izdajo. V prvih štirih letih, se 
pravi do 1. 1895, je prišlo na nemški knjižni trg tr inajst zapovrstnih 
zvezkov Zolajevega cikla, tudi Trebuh Pariza, Greh abbéja Moureta, 
Beznica, Nana in Y kipečem loncu, medtem ko je zadnji roman Rougon-
Macquartov v tej izdaji izšel leta 1898.20 
Prav malo neposrednih podatkov govori o tem, katera Zolajeva dela 
je Govekar utegnil poznati. V svoji korespondenci je sicer omenil nekaj 
naslovov tega cikla, prav nobenega pa tako določno in v taki zvezi, da 
bi ga mogli na tej podlagi z vso gotovostjo uvrstiti med tista literarna 
dela, ki so tedaj sestavljala njegovo obzorje. Ne samo, da ne vemo, ka-
tera Zolajeva dela je poznal že v srednji šoli in kakšna je bila kakovost 
teh prevodov, tudi za dunajska leta nimamo posebnih dokazov o tem, 
katere tekste je imel tedaj v rokah. Neposredni podatki, ki z njimi 
razpolagamo, nam torej ne morejo dati zanesljivega odgovora na na-
slednja tri vprašan ja : Katera Zolajeva dela je Govekar prebral, kda j jili 
je imel v rokah in kakšni so bili prevodi teh del? 
III 
Nobenega dvoma ni, da je za našo raziskavo pomembno orisati genezo 
romana V krvi in iz pregledanega gradiva izluščiti tiste avtorjeve na-
zore in odločitve, ki so vplivale na zasnovo njegovega romana. Vendar 
moramo ugotoviti, da viri, ki govore o nastanku tega prvega obsežnejšega 
Govekarjevega teksta, sicer niso nepomembni, so pa zelo pičli. 
Iz časa pred objavo romana v LZ 1896 sta se nam ohranili samo dve 
Govekarjevi izjavi. Prvo omembo bodočega romana najdemo v Govekar-
18 Pogovori 6, LZ 1885, str. 483. Prim, tudi Stritarjevo ZD 6, str. 76. 
80 Gl. (1) Ch. G. Kayser's Vollständiges Biicher-Lexicon; (2) Emile Zola im 
deutschen Buchhandel. V: Börsenblatt für den Deutschen Buchhandel 1898 
(16. 2.), str. 1261—1264. 
jevem pismu Franu Vidicu z dne 16. 9. 1895, k jer obvešča pr i ja te l ja 
o Bežkovi želji, n a j napiše »Zvonu za 1. 96 uvodni roman«.21 Ker se zaradi 
nekega izpita ni mogel takoj obvezati in ker ga je urednik LZ rotil, n a j 
mu spis obljubi vsaj do začetka novembra, je Govekar sklenil: »Morda 
sestavim do tedaj kak načrt in pišem potem sproti.« A že sredi oktobra 
je imel Bežek v rokah krajšo verzijo romana z Govekarjevo pripombo, 
da namerava spis razširiti, ka j t i 28. 10. piše Minki Vasičevi, da mu »je 
Bežek zopet jako laskavo odgovoril radi ,V krvi'«.22 V pismu omenja 
Govekar še Bežkove predloge in nasvete glede dr. Pa jka , lika romana 
V krvi. 
Bistvenih podatkov nam ne prinaša ne prvo pa tudi drugo pismo ne, 
čeprav ne kaže zanemariti dejstva, da nam časovno opredeljujeta za-
snovo romana. Kot vse kaže, pa ti podatki niso popolnoma zanesljivi, saj 
ne smemo prezreti dejstva, da je Govekar v začetku septembra 1895. leta, 
torej pred Bežkovo ponudbo, objavil v Slovanskem svetu odlomek iz svo-
jega romana.23 To pa bi lahko pomenilo, da je bil roman v osnovnih črtah 
koncipiran in, kot dokazuje objava, vsaj deloma tudi oblikovan že av-
gusta ali celo prej , in ne šele od srede septembra do srede oktobra, kot bi 
lahko sklepali iz njegove pisemske izjave. Sicer je res, da se objavljeni 
odlomek ne ujema do nadrobnosti z ustreznim, kasneje napisanim delom 
romana, vendar kaže neutaj l j ive fabulativne enakosti in je pravzaprav 
osnutek kasnejšega petega in sedmega poglavja. 
Ker se nam niso ohranili Govekarjevi dopisi Viktorju Bežku in ker 
pogrešamo Bežkove dopise Govekarju po 9. 5. 1895 in pred 27. 2. 1896, 
ki bi bili za genezo romana izredno dragoceni, smo odslej navezani na 
izjave, ki se po svojem značaju in kruju zapisa precej razlikujejo od 
zgoraj navedenih. Kakšne so te izjave, se pravi, k a j nam pripovedujejo 
o vzgibih, virih in vplivih, ki so delovali na pisatelja, ko je snoval svoj 
roman, so vprašanja , ki nas lahko močno zanimajo in zaposlujejo. 
V članku Plagiatovstvo24 beremo med drugim: »Pisatelj je čital med 
dnevnimi beležkami tržaške .Edinosti' 1. 1895. v pet-, šestvrstični notici 
o mnogoglavi fainiliji, pri kateri je štatistika dognala, da je v n je j že do 
petega kolena dedična — nemoralnost, kleptomanija in tuberkuloza. Bile 
so navedene tudi številke.« In takoj nato: »Ta zanimiva beležka je spom-
nila pisatelja na neko ižansko rodbino — pisatelj je sam Ižanec! — v ka-
teri je opazoval približno isto .hereditarno bolezen' nenravnost idr.« Po-
" NUK Ms 934. 
a Govekurjevu zapuščina, NUK Ms 1011. 
43 SS 1895 (6.9.) str. 317—318. 
» « + /? + y (V. Bežek, F. Goestl, F. Govekur): Vlagiatoostoo. LZ 1897, 
str. 349. 
novno se je Govekar vrnil k te j ižanski družini četrt stoletja pozneje, 
in sicer v č lanku Moj mentor — Viktor Bežek in ,V kroi'2i, k j e r je spre-
govoril »o lepi grešni Tončki: rodila se je na Igu v koči, ki je že davno 
izginila s površ ja , in p ropada la v t ržaškem velikem svetu kot bivša 
p rekrasna in bogata metresa«. 
Kar je avtor zapisal v teli vrsticah, je v tesni zvezi s snovnim in idej-
nim ogrodjem njegovega romana. Gre za lepo žensko, ki se je rodila 
v revščini, se nato v velikem mestu prebi la do razkošnega živl jenja, nato 
pa propadla . Gibalno silo njenega živl jenja odkriva Govekar v dedni 
nravni izprijenosti , s a j pravi , da se je v družini prenaša la na prvem 
mestu razuzdanost , nato šele kradl j ivost in jet ika. Doga jan je v romanu 
sloni torej na resničnem živl jenju, s a j se na jb rž nihče ne bo upa l trditi , 
da bi si bil časnikar Edinosti, ki je svoje poročilo podpr l celo s števil-
kami, novico izmislil ali poda tke ponaredil . Prav tako nam ne kaže dvo-
miti, da bi v Trs tu ne bila shirala vlačuga, po rodu Ižanka, ki je imela 
v svojih na juspešnejš ih letih bogate odjemalce svoje lepote. 
Gre tore j za naslonitev na resnične l judi in dogodke, kar pomeni, da 
jemlje avtor snov za svoje p isanje iz živl jenja, ki ga obda ja in katero 
pozna, bodisi da ga o tem pouči ustrezno časopisno poročilo, bodisi tla so 
pobude in zamisli plod njegovega opazovanja . 
Govckar jevo pr ičevanje o nas tanku romana pa bi ne bilo popolno, če 
ne bi upoštevali značilne izjave, ki jo laliko beremo v Jutru iz 1. 1941,26 
k je r je objavl jen pogovor s pisatel jem. Božidar Borko je tam zapisal 
domnevo, ki jo poznamo že iz Vidičevega članka v Mladosti, da »kaže 
roman ,V krvi ' nekatere značilnosti natural is t ične šole, npr . Zolaju tako 
pr i l jubl jeno teorijo dednosti«. Na vp ra šan j e je Govekar odgovoril ta-
kole: »Da, v tem je bolj vpliv mojega medicinskega š tudi ja — takra t smo 
se mnogo zanimali za Mendlova odkr i t j a o zakonih dednosti, — kakor 
pa vpliv zapadne natural is t ične literature.« 
Iz java nam dopoln ju je in zaokroža pisateljev postopek pr i zasnovi 
romana. Kaj t i Fran Govekar , ki trdi , da je dobil glavno spodbudo za 
svoje delo iz časopisnega poročila in se potem lotil sorodne snovi iz do-
mačega živl jenja, se nam razkriva kot pisec, ki tega ž ivl jenja ne popisu je 
v njegovi naključnost i , marveč ga obl ikuje s stališča znanstvenih do-
gnanj , ali kot sam pravi , »na podlagi ideje o atavizmu«.27 Torej ni dvoma, 
da se za nauk o zakonih dednosti ni odločil le po temelji tem opazovanju 
živl jenja, temveč da je upošteval znanstvene izsledke genetike po pre-
« SN 1920 (18. 1.) št. 14. 
M Obisk• pri Franu Gooekarju. J 1941 (11. 12.) št. 289. 
17 LZ 1897, str. 349. 
udarku, kar pomeni, da je pritegnil znanost kot tvorno podlago, ki je 
na n j e j utemeljil svoj roman. 
Govekarjeve izjave, iz katerih razbiramo njegov pogled na nastanek 
romana, se zdijo tako pomembne, da jih ne kaže sprejeti brez premisleka 
in prever janja . Treba jih je natančneje pretehtati , sa j se nam avtorjev 
povsem določeni odnos do svojega dela na eni in do Zolaja na drugi strani 
prav na tej točki značilno razkriva. 
Kronologija navedenih izjav nain narekuje, n a j se ustavimo na jprvo 
pri omenjenem časopisnem poročilu iz Edinosti. Za podatki, ki nam jih 
Govekar skopo podaja , otipljemo izmaličen svet bolnikov, cip, tatov 
in zvodnikov, ki je tembolj usoden, ker se rodbina skozi pet rodov pre-
pleta z drugimi družinami, prenika v razne družbene plasti in se tako 
razrašča v mračno podobo bolezni in zla. Novica zaobsega torej bogate 
snovne in fabulativne možnosti, ki bi lahko po pravici vzburile pisate-
ljevo ustvarjalno domišljijo. Spričo raznovrstnih možnosti, ki jih članek 
naravnost ponuja , pa nas preseneča Govekarjeva inlačnost in ravno-
dušnost do snovno-fabulativnih prvin tega vira, sa j je očitno, da je iz 
poročila zajel samo opozorilo na usodne posledice dednosti. 
Čeprav bi n a j bil članek nosilec prvotnega doživetja, njegov pomen 
torej zdaleč ni tako velik, kot bi lahko sklepali po Govekarjevi izjavi. Se 
posebej ne tedaj , če upoštevamo ugotovitev, du je časopisna novica, ki jo 
Govekar navaja , fikcija. Ali točneje rečeno, poročila o rodbini, ki bi bila 
zaznamovana na način, kot o n je j pr ipoveduje Govekar v Ljubljanskem 
zvonu, v tržaški Edinosti iz leta 1895 ne najdemo. In ne samo to. Takšne 
novice tudi ni naj t i v kakšnem drugem slovenskem časniku tistega leta 
in leto poprej, čeprav je res, da obstaja n e k a j poročil s prav zapeljivo 
ustrezujočimi naslovi,28 nj ihova vsebina pa se ne krije z navedenim za-
piskom. Prav dokončno obstoja takšnega članka seveda ne moremo za-
nikati, sa j je treba upoštevati možnost, da ga je Govekar povzel po 
kakšnem drugem viru, recimo po kakšnem nemškem avstrijskem čas-
niku. Zaradi razlogov, ki pa jili bomo navedli šele kasneje, pa je skoraj 
popolnoma izključeno, da bi bil Govekar navedeno poročilo sploh mogel 
prebrat i med dnevnimi novicami. 
Govekar je svoja pričevanja o nastanku romanu razširjal . Postopno 
vključevunje novih dejavnikov v razlage opažamo že v naslednji njegovi 
izjavi, ki pr ipoveduje o modelu za osrednji ženski lik romana. Gre za 
dekle z Iga, ki ni odvisno samo od podedovanih lastnosti svojih pred-
nikov, murveč posega vanjo predvsem značilno velikomestno okolje. 
ï e Prim, zlusti poročili: O bolezni na umu. E 1895 (12. 9.) št. 110 in »Uzorna< 
rodbina. E 1895 (1. 10.) št. 118. 
Prav pod vplivom, velemesta se razbohoti njeno podedovano nagnjenje 
do razvrata, zavoljo tega postane nadvse uspešna služabnica ljubezni. 
Poleg dednosti je torej Govekar navedel še družbeno okolje, s tem je 
natančneje utemeljil lik tega dekleta in postaje v njenem življenju. Če-
prav pravi, da je napisal svoje delo »po resnični dogodbi, po resničnih 
tipih«,29 so njegove navedbe vendarle tako splošne, da nas ne prepriča 
o tem, kako je prav osrednji lik in glavno zgodbo posnel natančno po 
resničnosti. Praznih rok ostanemo, ko tipljemo za dokazi, da je roman 
v svojem jedru upodobitev resničnega življenja in da ne gre za plod nje-
gove domišljije ali celo za posnetke tuj ih literarnih del. 
K a j nam prinaša še zadnja Govekarjeva razlaga, ki nas seznanja 
s tem, da je avtor, ko je na Duna ju študiral medicino, pr i predavanj ih 
slišal za Mendlove poskuse in nato gradil svoj roman na njegovih do-
gnanjih o dednosti? Ko preverjamo to njegovo razlago, ne moremo mimo 
dveh bistvenih, za naše vprašanje pomembnih dejstev. 
Prvo zadeva Govekarjev študij medicine. V svoji obsežni avtobiogra-
fij i iz 1. 1921 je zapisal: »Na dunajski univerzi sem poslušal 4 leta medi-
cino. Toda še več sem zahajal v gledališča / . . ./.«30 Določnejši je njegov 
zapis v rodbinski kroniki,31 sa j tam beremo: »Dasi sem deloma z odliko 
položil naravoslovne tri izpite za medicino, se mi je š tudi j popolnoma 
uprl. Živel sem le literaturi in gledališču.« Fran Goestl, ki Marico Nadli-
škovo 7. 1. 1897 v pismu natanko obvešča o razlogih, zaradi katerih je 
Govekar vstopil v uredništvo Slovenskega naroda, pa je pribil: »Z medi-
cino se še ni čisto nič pečal.«32 Kljub temu, da se izjave med seboj ne-
koliko razlikujejo, je iz njih jasno razbrati misel, da se Govekar ni k a j 
prida zanimal za medicino, kolikor pa se je z njo ukvarjal , je le izpol-
njeval na jnujnejše študijske obveznosti. 
Drugo dejstvo je v tesni zvezi z njegovim študijem, vendar ga po po-
menu presega, saj zadeva razvoj in uspehe znanosti, ki so jo kasneje 
imenovali genetiko. Brnski menih in botanik Gregor Mendel je namreč 
leta 1865 po večletnem eksperimentalnem delu ugotovil osnovni ustroj 
dedovanja, vendar je bil tako daleč pred svojim časom, da so njegova 
odkri t ja ostala neznana vse do konca stoletja. Sele tedaj so trije botaniki 
različnih narodnosti neodvisno drug od drugega prišli do enakih iz-
sledkov in tako potrdili njegova dognanja, ki ne veljajo samo za rast-
« LZ 1897, str. 349. 
30 Govekar Fran, Avtobiografija (31. 5. 1921). Govekarjeva zapuščina, NUK 
Ms 1011. 
31 Rodbinska kronika Govekar jev in Minattijev (17. 1. 1944). str. 141. Delo 
hrani pisateljeva hčerka Milena Govekar. 
38 Zapuščina Marice Bartol-Nadlišek, NUK Ms 703. 
linski svet, marveč tudi za živali in človeka. Mendel, ki ga štejejo za 
utemeljitelja moderne vede o dednosti, potemtakem pred 1. 1900 ni bil 
znan širšemu krogu biologov, sa j so Hugo de Vries in drugi botaniki šele 
tedaj odkrili njegovo publikacijo O rastlinskih hibridih.33 Iz tega lahko 
sklepamo, da je bil Gregor Mendel v času, ko je Govekar snoval svoj 
roman, za evropsko naravoslovje in dunajsko univerzo prav gotovo po-
polnoma neznana oseba, zatorej je izključena možnost, da bi bil naš 
pisatelj v tem času poznal izsledke njegovih poskusov, teda j dognanja, 
ki jih moderna genetika imenuje Mendlove zakone. To lahko tem bolj 
upravičeno trdimo, ker upoštevamo Govekarjcvo kratkotrajno in po-
vršno zanimanje za medicino, ki izključuje kakšno posebno vnemo ali 
celo raziskovalno prizadevnost na tem področju. Torej lahko ugotovimo, 
da njegova izjava ne samo da ni oprta na stvarne temelje, marveč je 
v hudem nasprot ju z zgodovinskimi dejstvi. Zategadelj nam ne pre-
ostaja nič drugega kot zavreči njegovo izjavo, ki je z njo dokazoval svojo 
tesno povezanost s sodobnim znanstvenim dogajanjem. 
Ko ocenjujemo gradivo, ki smo ga skrbno pretehtali, moramo upo-
števati celotno pisateljevo stališče in njegovo vedenje v zvezi s tem ro-
manom. Govekar je namreč med objavl janjem svojega dela in seveda 
še potem, ko je bilo v celoti natisnjeno, široki publiki nenehno razgrinjal 
svoje nazore, svoja stališča in pr izadevanja . Ni pa bil samo razlagalec 
svojega dela, marveč hkrati tudi njegov branilec, ki je odvračal napade 
večidel sovražno razpoložene kritike. In prav v tem polemično zaostre-
nem spletu okoliščin in podcenjujočem odnosu do romana bo pač iskati 
vzrok, da je Govekar pred vzdraženo publiko in popadlj ivo kriliko več-
krat pojasnjeval svoje delo na način, ki je zanj značilno izkrivljanje dej-
stev in maličenje podatkov. Samo tako si menda lahko razložimo, zaka j 
je v izjavah, ki smo jih analizirali, tako mulo trezne presoje, zalo pn 
tem več samoljubnega pret i ravanja in izmikajočega se spreminjanja . 
Dejstvo, da vse izjave niso iz časa, ko je roman še buril duhove, sa j 
so nastajale v časovnem razponu skoraj pol stoletja, nas pri tem ne pre-
seneča in nas tudi ne more motiti, ker jili povsem očitno združujeta isti 
napor in ista volja, priboriti romanu mesto in pomen, ki mu po uvtorje-
vem prepr ičanju nedvomno pr ipadata . Medtem ko so starejše izjave 
naperjene zoper stališča tedanje literarne kritike, pa je Govekar s kas-
nejšimi meril na krivico, ki mu jo je delala literarna zgodovina, ko je 
33 Prim.: Edward C). Dodson, Genetics. The modern science of heredity 
(Philadelphia — London 1956): Isaac Asiinov, A short history of biologi/ (New-
York 1964). 
njegovo delo neustrezno vrednotila in ga ni uvrstila med pomembnejša, 
če že ne kar najpomembnejša pripovedna besedila slovenske literature. 
Kritični pretres Govekarjevih razlag nam je razkril gradivo, ki je 
vse pre j kot točno, zanesljivo in obetajoče. Takšno je, da ne zadene 
v živec pisateljevega doživljajskega sveta in nas ne privede do natančnih 
virov in spodbud, ki so bile odločilne za nastanek romana. Pač pa nas 
te izjave pripeljejo do drugih, za našo raziskavo prav tako pomembnih 
ugotovitev. Tako razberemo iz Govekarjevih razlag njegovo očitno željo, 
da se predstavlja kot pripovednik, ki se je odločil za ustvarjalni po-
stopek realističnih oziroma naturalističnih pisateljev in ki je do neke 
mere prevzel tudi njihova programatična izhodišča in oblikovalno-teh-
nična načela. Govekar je bil prepričan, da te bistvene značilnosti odli-
kujejo modernega pisatelja, in prav zategadelj se je vztrajno in odločno 
oklepal tistih treh pojmov, ki smo jih obravnavali s posebno pozornostjo 
— časopisnega poročila, resničnega življenja in znanosti. To je seveda 
storil v prepr ičanju, da ničesar ne tvega, sa j je šlo za načelno oprede-
litev, za odločitev, ki ne ogroža in ne okrnjuje samosvojosti njegovega 
dela. Prav vprašanje pisateljske izvirnosti je namreč Govekarja močno 
zaposlovalo, sa j je bil razpet med naslonitvijo na sodobne evropske 
zglede, ki jo je navdušeno oznanjal, in ohranitvijo umetniške posebnosti 
in samostojnosti, ki jo je prav tako vneto zagovarjal. Zato je vselej za-
vračal vsakršne namere in poskuse, da bi ga uvrstili med posnemovalce 
tujih, še posebej pa Zolujevih pripovednih del. Kot smo videli, je do-
puščal tuje spodbude, ko je šlo za programatična načela in metodo dela, 
čini pu so vprašanja zadevala kompozicijsko, predvsem pa snovno-fa-
bulativno plat romana, pa je odločno odklanjal sleherno misel na more-
bitno vzorovanje. Ivanu Cankar ju piše, da je njegova povest »zajeta i 
po scenali i po značajih iz našega žitka«,34 in v večkrat navedenem 
članku Plagiatovstvo, katerega soavtor je tudi Govekar, je razločno za-
pisano: »oblika, razsnutek. zveza in uporaba živih domačih tipov in res-
ničnih slovenskih dogodkov je do cela Govekarjeva lastnina«,35 in »da je 
roman ,V krvi' povsem originalno delo slovenskega pisatelja«.3® 
In vendar je Govekar v oceni Tavčarjevih Povesti,37 kjer t ipa za nje-
govimi vzorniki, navedel tole misel nemškega pisatelja in dramatika 
i lermanna Sudermanna: »Vsak mlajši beletrist se naslanja glede sloga in 
sujetov na tega ali onega priznanih, starejših romanopiscev ali pesnikov, 
34 Govekarjevo pismo z dne 7. 2. 1897. Cankarjevo ZD 26, str. 377. 
38 T.Z 1897, str. 350. 
M Prav tam, str. 349. 
37 G./ovekar/ F/ra/-n., Povesti. {Spisal dr. Ivan Tavčar. I. zvezek). SN 1897 
(26. 1.), št. 20. 
ter se emancipu je ali osamosvoji le polagoma, dok ne doseže neke stop-
nje samostalnosti in originalnosti.« Pa še: »vsi / . . . / na js lavnejš i beletristi 
so posnemali v svojih prvencih izvestne uzornike. In p r a v je tako, ker 
drugače ne more biti!« Očitno je torej, da se je Govekar za to misel ogrel 
in da z n jo soglaša, sa j z a k a j bi jo sicer v svojem članku tako vneto 
razlagal? Spričo avtor jeve dileme med izvirnostjo in posnemanjem, ki jo 
p rav dobro poznamo, pa dobiva navedena misel še dodatno razsežnost, 
predvsem pa drugačen pomen, sa j nam ne razkr iva samo pravega 
vzroka, zaka j jo tako na tančno razčlenja , misel nam hkra t i osvet l juje 
tudi avtor jevo stališče in njegov postopek pr i zasnovi lastnega dela — 
romana Y krvi. Ka j t i Govekar je bil p red letom dni p rav tak mlajši 
beletrist, ko je začel v L jub l janskem zvonu objavl ja t i svoj romanski 
prvenec, kot o n j em govorita Sudermann oziroma avtor članka. In bi bilo 
mar zelo presenetlj ivo, ko bi se bil naš pisa te l j »glede sloga in sujetov« 
naslonil na kakega starejšega romanopisca, s a j je vendar v članku ne-
dvoumno zapisal : »Sam iz sebe ni bil še nihče nič«?38 
IV 
Slovenska l i teratura na jb rž ne pozna dela s tako namerno izzivalnim 
in programat ičnim naslovom, kot ga ima roman V kroi, s kater im je hotel 
Govekar presenetit i in vznemiriti bralce novega letnika Ljubl janskega 
zvonu.38 Čeprav je naslov semantično nejasen, sa j bi lahko pomenil, da 
nekdo leži o kroi, v svoji ali tuj i , r an jen ali ubit, pa ni dvoma, da je 
hotel Govekar s to pregovorno rečenico pomenlj ivo poudari t i neke lust-
nosti in značilnosti, ki jih ima človek o kroi. 
Tak pomen naslova n a j bi podkrepi l in pojasnil še moto, ki stoji na 
začetku romana. Y latinščini navedeni heksameter iz Horacevih Pisem 
vsebuje namreč misel, da se narava, četudi jo izganjaš z burklami . k l j ub 
temu kar n a p r e j vrača.40 Gre za središčni verz epistole, ki v n j e j l lo rac 
slavi podeželje (rus) in ga postavl ja nasprot i mestu (urbs), torej naraoo 
proti u rbanemu svetu. Tako j na prvi pogled pa je očito, da sporočilo 
Horacevega verza nima niti na j ra lde j še zveze s pomenom, ki ga je Go-
vekar razbral iz navedene vrstice, sa j mu narava nikakor ne pomeni 
nasprot ja civilizacije, marveč jo po jmuje popolnoma drugače, in sicer 
Pruv tum. 
" Komun je izhajal v LZ 1896 skozi vse leto, torej od 1. do 12. štev. 
40 Nuturum expellas furca, tamen usque recurret. Epistulae I 10, 24. Kajetan 
Gantar je dal heksametru tole slovensko podobo: Duši z gorjačo spodiš jo, nu-
rava se vedno spet vrača. 
kot človekovo naravo.41 Tako tolmačene narave po Govékarju ni iskati 
v razumskem ali čustvenem območju, marveč v tistem delu, ki ga naj-
demo po tradicionalni vertikalni razčlenitvi človekove osebnosti na naj-
nižjem mestu, torej v njeni nagonski komponenti. Če sledimo Govekar-
jevi razlagi, t eda j je treba zapisati, da človekove narave ni moč uskladiti 
z njegovo razumsko ali čustveno dejavnostjo, marveč da vlada med člo-
vekovo tako imenovano biološko naravo in njegovim duhovnim svetom 
nepomirljivo nasprotje. Nič čudnega torej, če se skuša človek svoji na-
ravi upreti, vendar je ta napor prazno početje, t eda j poskus, ki je vna-
pre j obsojen na polom, sa j nas poučni moto posebej prepričuje, kako se 
narava ne da izgnati in kako se kar neprenehoma vrača. Torej lahko 
brez vsakršnega obotavljanja trdimo, da človeka njegova biološka na-
rava utesnjuje, sa j obvladuje njegove želje, polašča se njegovih hotenj 
in usmerja njegova dejanja . To pa hkrat i pomeni, da te prevladujoče 
plati osebnosti ne moremo preseči, se pravi, da človek ni samosvoj, 
ustvarjalen in v svojih odločitvah svoboden, marveč nasprotno, da je 
bitje, ki je poslušno, podložno in nesvobodno. 
Tega seveda ne bi mogli zapisati, če ne bi imeli pred očmi še odlomka 
iz zadnjega poglavja romana, dolgega monologa, ki ga govori osrednji 
lik romana, Tončka Vrhnikova, ko jo srečamo v nekem dunajskem lo-
kalu. Takole razglablja o svojem življenju: 
Ne morete si misliti, / . . . / koliko sem pretrpela v poslednjih letih! Moja 
strast, prirojena strast, poltnost, ta edina dediščina moje nesrečne matere, mi 
je naklonila vse kazni, kar jih more zadeti človeško bitje. Največje sramote, 
najhujše prevare, najgrše ponižanje, obup, krvave solze in končno lakoto — 
lakoto! / . . . / Sedaj me vidite tu, odkoder za-me ni rešitve. To je predzadnje 
dejanje v drami mojega življenja — zadnje se zvrši — v kaki bolniščnici. — 
l'a bodi, kakor je menda moralo priti 1 — Vidite, vdana sem v svojo usodo, 
resignirana sem; ničesar več ne upam, nič me več ne veseli, ničesar se več ne 
b o j i m . . . živim, da živim — kakor žival, od danes do jutri. — Bila sem spošto-
vana dama. A čujte, povem vam, srečna se nisem čutila. Tedanje moje življenje 
se mi je zdelo že takrat samo zgrešena epizoda, uloga, ki ni za-me. Ze tedaj sem 
se bala, da nisem ustvarjena za soprogo in mater. Ze s početka sem se morala 
lxjriti s svojo nemirno krvjo, hlepečo, hrepenečo vedno le po i z p r e m e m b i . . . 
sedaj pa se povsem jasno zavedam, da je bila vsega kriva moja m a t i . . . Kar 
ona, to jaz! Tako je moralo priti slej ali p r e j . . . (LZ str. 723.) 
Odlomek, ki smo ga navedli skoraj v celoti, popisuje pustošenja 
v Tončkinem življenju, hkrati pa nam odkriva tudi njihove vzroke. 
Tončke se ni loteval samo obup in je nista zadela le sramota in poni-
žanje, kar je poteptalo njeno človeško dostojanstvo; morala je trpeti tudi 
lakoto in vsak hip ji grozi usodna bolezen, kar pomeni, da bo tudi te-
41 lloracev verz so v tedanji slovenski publicistiki delno ali v celoti pogosto 
citirali, ne da bi upoštevali njegov izvirni pomen, se pravi, da je bil verz že vse-
binsko izlužen, ko ga je Govekar sprejel za moto svojemu romanu. 
20 — Slavis t ični) r ev i j a 
lesno propadla. Vse duševne stiske in telesne nadloge pa ji je nakopala 
njena strast ali poltenost, se pravi, da je čezmerna čutnost tista temeljna 
lastnost Tončkine biološke narave, ki oklepa in določuje vse njeno ne-
lianje. Pri Tončki torej očitno ne gre za zdravo čutnost, marveč za izra-
zito spolno anomalijo, sa j kaže njena psihoseksualna konstitucija vse 
znake tako imenovane prave, endogene nimfomanije: spolno slo, ki je 
nenasitna in je ni moč nadzirati , ravnanje pod prisilo in preziranje same 
sebe.42 
Nemški psihiater Richard Kraff t -Ebing, ki je v svojem delu Psycko-
pathia sexualis iz 1. 1886 najbrž prvi sistematično obravnaval razne 
oblike spolnih anomalij, se je natančneje ukvar ja l tudi z nimfomanijo 
in navedel neka j kliničnih primerov iz znanstvene literature, pa tudi iz 
svoje prakse. V odstavku, k je r razpravl ja o nekoliko blažji obliki nim-
fomanije, ki jo imenuje kronično, beremo tole drzno trditev: »/Te motnje/ 
vodijo ka jpada v prostitucijo.«43 Stavka ne kaže tolmačiti drugače, kot 
da morajo nimfomanične ženske postati prostitutke, ker tako očitno naj-
primerneje strežejo svojim nezmernim spolnim strastem. Vzročna zveza 
med nimfomanijo in prostitucijo, kot jo postavlja Kraff t -Ebing, je po-
temtakem natanko tista misel, ki jo lahko odkrijemo v nenavadni Gove-
karjevi utemeljitvi Tončkine življenjske poti, kaj t i Tončka postane vla-
čuga, ker jo v to neizprosno tira njen posebni psihoseksualni ustroj. Mor-
da je Govekar celo poznal delo nemškega psihiatra; dve okolnosti, zgod-
nji izid Kraff t-Ebingovc knjige in dejstvo, da je bil od 1. 1889 profesor 
na dunajski univerzi, govorita v prid tej domnevi, vendar tega z goto-
vostjo seveda ne moremo trditi. Zaradi dveh razlogov pp temu vprašanju 
ne pripisujemo posebnega pomena. Prvič, Kraff t-Ebingov zapis ne pri-
naša nove, izjemne in znanstveno oprte ugotovitve, marveč sprejema 
ustaljeno, splošno razširjeno, a znanstveno neutemeljeno predstavo o pro-
stitutki kot izredno čutni, strastni in razvratni ženski. Drugič, Tončkin 
odklon od normalne spolnosti je samo ena sestavina Govekarjevega ute-
meljevanja v obravnavanem odlomku, medtem ko nas zanima predvsem 
druga, namreč izvir Tončkine spolne abnormitete, t eda j dedni značaj 
njene čezmerne čutnosti. Tončka je namreč svojo golo strast podedovala 
od matere vlačuge. 
Šele z obrazložitvijo o dednostnem izviru dobiva nenavadna, tako re-
koč bolezenska čutnost svojo posebno, nepreklicno in usodno utemeljitev. 
Z njo si šele moremo razložiti Tončkino popolno nemočnost in resignira-
48 Albert Ellis & Edward Sagarin, Nymphomanie (München 19(>7), str. 19—23. 
43 Dr. R. v. Krafft-Ebing, Psychopathia sexualis mit besonderer Berück-
sichtigung der conträren Sexualempfindung (Stuttgart "1893), str. 370. 
nost, v n je j je iskati vzrok, da so njena volja in de janja ohromljena do 
takšne mere, da je ponižana na stopnjo živali in. kot beremo v navede-
nem odlomku, zanjo ne obstajajo ne veselje ne bojazen in bodočnost 
je brezupna. Prav dednostna podlaga je tedaj tisti dejavnik, tisti naj-
globlji vzrok, na katerega je usodno priklenjena Tončkina nenasitna 
spolnost. Tako utemeljena čutnost je za Tončko odločujočega pomena, 
sa j mora živeti življenje, ki je vnapre j določeno, nujno in neogibno, in 
ki n a n j — tako zaznamovana — ne more vplivati, k a j šele ga spremeniti. 
Spričo posebnega mesta, ki ga ima dednostna podlaga Tončkine čut-
nosti, se seveda sprašujemo, kako se je izoblikovala lastnost, ki se je nato 
prenesla z matere na hčer, torej nas na jp re j zanima Tončkina mati 
Urška kot oddajalka tako izrazite in pogubne lastnosti. Če skušamo na 
kratko obnoviti poglavitne postaje v njenem življenju, moramo upošte-
vati tale dejstva: ko se je Urška poročila s štiridesetletnim Vrhnikom, ji 
je bilo 21 let; pet let je ostala doma, ker ni dobila zaposlitve, nato se je 
šestindvajsetletna zaposlila pri loterijskem uradu; ko je bila stara 33 let, 
je rodila Tončko in Janeza, petdesetletna pa je umrla. Če te skope po-
datke. ki smo jili morali opreti na natančne številke, dopolnimo z dru-
gimi, ki jih daje tekst, je treba ugotoviti, da je bila Urška do 26. leta 
starosti neoporečno dekle oziroma žena; šele kasneje je zdrsnila na ne-
poštena pota, huje pa se je zavrgla šele po rojstvu obeh otrok, sa j je bil 
oslabeli mož ob službo in je bilo treba nahranit i celo družino. Vrhu 
tega se je vlačuganju pridružilo še prekomerno pijančevanje, ki je sled-
njič tudi povzročilo njeno smrt. O vzrokih, ki so pogubili Urško, je Go-
vekar v šestem poglavju svojega romana zapisal tole: 
/ . . . / uboga duša, nekdaj čista, jasna, vzorno lepa, potem pa propadla, 
oskrunjena, pogažena po ljudeh, katerim poljubljajo roko in suknjo, po ljudeh, 
katere spoštuje in časti vse kot najpoštenejše, najbolj nravne in v najfinejših 
krogih živeče može — po možeh, ki je sedaj, ko so jo pogubili, niti več poznati 
nočejo.. . Rafinirana zapeljivost teh mož, njih brutulnost, od njene strani njena 
— lakota, ničemurnost in zaničevanje prepohlevnega moža. . . vse to je bilo 
vzrok njene propasti. (LZ str. 208.) 
Vseskozi in dosledno so torej poudarjeni razlogi, ki izvirajo v tako 
imenovanem človekovem okolju, pa n a j bo to družina, ki jo mora Urška 
preživljati , ali pa moška družba, ki jo zalezuje in ugonablja. Posebej 
moramo poudarit i dejstvo, da Urška ni imela nikakršnih nndpoprečnih 
senzualnih nagnjenj , da so torej njeno nenravno življenje povzročili edi-
nole zunanji , predvsem gmotni razlogi. Če se je največ šest let pred 
Tončkinim rojstvom prostituirala, tega ni storilu zavoljo posebnega nag-
njenja do razvrata, marveč zaradi gmotne in duševne stiske, v katero je 
zabredla. Ravno to obdobje Urškinih blodenj pa je Govékarju zado-
stovalo, da je n a n j oprl Tončkino čezmerno čutnost, sa j je podedovala 
lastnost, ki se je prav v teli letih pred njenim rojstvom izoblikovala pri 
materi. 
Pred sabo imamo značilen primer, ko n a j se pod neposrednim delo-
vanjem okolja oblikuje neka posebna lastnost, ki se nato z dedovanjem 
prenese na potomstvo. Ni treba imeti prav posebno globokega in izčrp-
nega biološkega znanja, da v Govekarjevi utemeljitvi zaslutimo teore-
tične podlage tako imenovanega neolamarkizma, znanstvene smeri, ki je 
bila prav ob prelomu stoletja najbol j uspešna in ugledna. Vendar je Go-
vekarjeva misel, ki uvršča tudi čutnost in vlačuganje med tiste za živ-
l jenja pridobljene lastnosti, ki se podedujejo, tako pretirana in sprepro-
ščena, da izkrivlja tudi na jbol j drzna lainarkistična sklepanja. 
Govekarjeva razlaga Tončkine čutnosti, ki učinkuje življenjsko in 
umetniško neprepričljivo, se torej izkaže tudi s sodobnega znanstvenega 
stališča kot nezadovoljiva. Nič čudnega, sa j je Govekar objestno stopil 
na področje, kamor še ni bila prodrla luč raziskovalčeve bakle, kot pravi 
nemški naravoslovni pisec Wilhelm Bölsche, ki je pisatelje opozarjal, 
n a j sicer upoštevajo dednost kot pojav, vendar na j se z njo nikar ne po-
igravajo.44 Tudi v slovenski publicistiki najdemo svarilne glasove pred 
neutemeljeno širokim tolmačenjem dednosti. Tako je Govekarjev pri-
ja tel j Fran Goestl dve leti pred izidom romana V krvi zapisal: »Podedu-
jejo se le nekatere bolezni, med tem tudi živčne in možganske, v prvi 
vrsti blaznost.«45 
Potem ko smo se prepričali , kako dvomljivo, nedognano in neuspešno 
je Govekar utemeljeval Tončkin razvrat, se lahko vprašamo naslednje: 
ali je Tončkina čutnost, ki je tako rekoč spodsekana v svojih dednostnih 
temeljih, obvisela neoprta v zraku, ali pa morda sploh ni tako čezmerna 
in nebrzdana, kot jo razkričujejo nekatera mesta romana? Če hočemo 
odgovoriti na to vprašanje , si moramo pobliže ogledati Tončkino zgodbo, 
ki je takale: 
Dvanajst letno Tončko je mati poslala v tobačno tovarno; tam se je 
sprijatelj i la z dvema dekletoma, pobožno Nežko in lahkoživo Alenko. 
»Začela je premišljevati o življenju, dvomiti, se ozirati po drugih ter 
primerjat i , katerim se godi bolje, uli onim, ki se vedo tako kot Nežka. ali 
onim, ki so Alenkinih misli.« »Tako omahovanje je t rajalo dve leti. V tem 
je Tončka postala prava delavka in se preselila v oddelek, kjer zvi jajo 
sniodke. — Tačas pa je zmugal slabi duh, zmagali nazori Alenkini« (LZ 
44 Wilhelm Bölsche, Die naturwissenschaftlichen Grundlagen der Poesie 
(Leipzig 1887). str. 27. 
44 1'ran Goestl, Črtice o blaznosti. Vesna 1894, str. 107. 
str. 132), ki so se kazali v tem, da je dobila iz Alenkine družbe svojega 
prvega fanta, ki so ga kmalu zamenjali drugi. 
Po smrti staršev jo vabi dr. Pa jk , n a j zapusti tovarno in se zaposli 
v njegovem gospodinjstvu. Toda Tončka se ne more takoj odločiti, raz-
misliti mora. Odvetnik ji prigovarja. »Tončki pa je bilo čudno pri srcu. 
Gledajoč dr. Pa jku v oči, je pozabila na vse; ničesar ni slišala, a čutila 
le eno, da ga mora poslušati. Y pogledu njegovih oči je izgubila vso 
svobodo svoje volje; storila bi bila tačas vse.« »In Tončka je ostala.« (LZ 
str. 211.) Kmalu jo doktor prične zalezovati, »Tončka pa se mu je znala 
odtegovati. Odbijala ga je dolgo časa odločno, nekoliko iz bojazni do od-
vetnice, najbolj pa iz gole koketnosti / . . . / Vedela je, da je lepša, nego 
katerakoli druga v mestu, vedela torej, da ima v svoji lepoti nepre-
cenljiv kapital. In da bi žrtvovala ta kapital zaljubljenim muham ože-
njenega in ne več mladega bogatinca, ne da bi imela za to k a j zadostila? 
— Ne, za to je bila Tončka preprakt ična. pa tudi že preomikana. Vzgledi 
prijatelj ice Alenke, pokojne matere po eni strani, po drugi strani pa 
gospe odvetnice so se bili pri nj i obnesli!« (LZ str. 217.) Vendar, Pajkova 
žena umre in vdovec se je pr ipravl jen poročiti z lepo Tončko. »Veliko 
sem dosegla,« je razmišljala — »zato sem pa tudi vse, vse žrtvovala. Da-
rovano mi ne bo nič. — In ne bi li storila vsaka isto? Ali n a j bi ga bila 
odbijala, ko sem videla, da mi ponuja zlat zaslužek? Norica bi bila! — 
/ . . . / O, prav pametna sem bila, da sem se vdala Pa jku ter ga navezala 
stalno, t rajno na-se! Ali, da bi le ne bil tako star!« (LZ str. 396.) Mir 
njune zukonske zveze pa skali stotnik Jekler, kateremu se je bila ne-
koč vdala. »Tedaj se je sklonil pl. Jekler k doktoričnemu ušescu ter 
zinil dve, tri besede . . . Doktorica je kar pobledela, a naglo ji je zopet kri 
zalila obraz . . . Brzo je stopila par korakov od njega, plašno zroč, kakor 
bi hotela zbežati. Pl. Jekler pa, vihajoč si junaške brke z obema rokama, 
je zinil znova — bled, a miren, zmagonosen . . . S povešeno glavo je stala 
pred njim doktorica kakor grešnica, kakor sužnja, ter je molčala. Ko pa 
je za hip dvignila zlatolaso glavico, je puhtelo iz njenih ravnokar milo 
zročih oči — sovraštvo in zaničevanje.« (LZ str. 527—528.) Da bi prepre-
čila škandal, privoli v izsiljeni ljubezenski sestanek. Kmalu po tem pre-
mestijo Jeklerja v Budimpešto in zdolgočasena gospa Pajkova želi pre-
senetiti moža s svojim portretom, ki ga je pr ipravl jen izdelati slikar 
Tužen, h kateremu odslej skrivoma zahaja. Razmerju med Tončko in sli-
karjem stori konec dr. Pa jk , ki vdre v Tužnov atelje, potem ko je dobil 
anonimno sporočilo o ženini nezvestobi. Tončka zbeži na jp re j v Budim-
pešto, nato pa odide na Duna j in se tam preživlja z lepoto svojega telesa. 
O p i r a j e se lia gornj i pr ikaz Tončkinih l jubezenskih prigod smemo 
brez pomisleka trdit i , da je Tončka vklenjena v neko fr igidno preračun-
ljivost, ki je samo v razmer ju do P a j k a sem in t j a preple tena s pr is tnim 
l jubezenskim čustvom. Tončka je imela pred seboj čisto določen cilj, 
hotela se je rešiti revščine in živeti v sreči in blaginji . Potem ko je to 
dosegla, tega seveda ni hotela izgubiti, zato je ra je prešuštvovala, da 
bi si tako s telesom obranila tisto, kar si je z n j im izbojevala. Ni p a tega 
storila zategadelj , ker bi spolnost imela popolno oblast nad vsem njenim 
življenjem, njenimi hotenji in odločitvami. Izkazalo se je torej, da Tonč-
kina čutnost po svoji moči in razgibanosti sploh ne presega popreč ja in 
da potemtakem ni čezmerna, nevarna in usodna, kot nam jo je Govekar 
naslikal na nekater ih mestih. Z drugimi besedami, n jena čutnost ni osred-
nja prv ina ali temeljno gibalo pripovedi . 
Kot je dednost v romanu neprepr ič l j iva , tako tudi čutnost n ikakor 
nima tiste vloge in tistega pomena, ki ji ga zagotavl ja jo in p r i znava jo 
naslov, moto in nekatera deklara t ivna mesta romana. V ustroju romana 
odkri jemo torej med fabula t ivnim jedrom na eni in pojasnjevalnimi 
prv inami na drugi s trani neskladnost, ki je tako izrazita in očitna, da 
doga jan je romana lahko ovrže njegove naj izrazi te jše načelne odlomke, 
prekliče dednostno tezo in razveljavi naslov z motom vred. 
Nezadostnosti Tončkine dednostne utemelj i tve in deklara t ivne čut-
nosti se je na jb rž šele potem, ko je bil roman že v celoti nat isnjen, za-
vedel tudi Govekar . Y pismu Antonu Aškercu je bil 11.2.1897 zapisal : 
»menim, da sem propad .Tončke' dr. Pa jkovke motiviral ne samö z de-
dičnostjo, / . . . / nego tudi s slabo družbo v m ladosti / . . :/, z nagovar jan j i 
pohotnega dr. P a j k a , z zape l jevanjem r i tmojstra , z družbo Zul janke in 
drugih slabih soprog. Tako je bila torej .epeda' (ali milieu) res tak, da 
bi Tončka morula priti do stališča svoje nesrečne, le iz bede in lakoti, 
pa radi n jene kočljive službe / . . . / propule matere, vlacugî;, da bi l ončka 
morala poginiti v bla tu tudi brez krvi. brez atavizma. Na to sem p r a v 
posebno pazil!< 40 
Kakor kaže, utegne biti okolje ali milje, ki v n j em človek živi, tista 
sila, ki ima v Govekar jevem romanu pomembnejše mesto kot dednost. 
S tem pa ni rečeno, da ta porazdeli tev teže ustreza prvotni Govekar jevi 
odločitvi, s a j lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, du je dednostnemu 
dejavniku odmeril vsaj tolikšno vlogo kot okolju, če ni bila p rav dednost 
tista ideja, ki ga je najmočneje , tako rekoč programat ično zuposlo-
vala. Hered i ta rna in mil je jska opredeljenost človeka, ki ju je pisatel j 
" Aškerčeva zapuščina. NUK Ms 972. 
v romanu uvel javl ja l s tako različno prepričl j ivost jo, torej razločno 
govorita o tem, da je Govekar prevzel p rav tisti poglavitni natural is t ični 
prvini , ki ju je v svoji teoriji znanstvenega romana razlagal Emile Zola: 
»Ne da bi si upal izrekati zakonitosti, menim, da ima dednost velik vpliv 
v človekovem umskem in čustvenem življenju. Precejšen pomen pripisu-
jem tudi okolju.«47 
O teli dveh bistvenih načelih p a Zola seveda ni samo teoretično raz-
glabljal , marveč je že p r e j na n j ih zasnoval svoj monumentalni ciklus 
dvajset ih romanov o Rougonih in Macquart ih . Zatorej bi bilo k a j p a k 
zgrešeno, če bi vp ra šan j e Zolajevega pomena za Govekar jevo delo ome-
jili samo na ti dve temeljni ideji, ne da bi upoštevali tudi Zolajev pri-
povedni opus. 
V. 
Izmed Zolajevih proznih del, ki se povezujejo z Govekar jevim roma-
nom V kroi, se na jvečkra t omenja Nana, ki jo srečamo že v romanu sa-
mem, označeno kot »velezanimivo berilo«. (LZ str. 589.) Prebira io Ton^'-a. 
ki jo je Anton Slodnjak v svoji analizi Govekarjevega romana imenoval 
kar »slovensko inačico Nane«.48 
Vendar se ne kaže ustaviti samo ob tem romanu, sa j se Govekar 
z ženskima likoma, Tončko in Urško, ne nas lanja samo na Nano, marveč 
tudi na Beznico. P rav iz slednjega je posnel zgodbo o pošteni ženski, ka-
tero različni zunanj i vplivi t i ra jo v počasno p ropadan je , ki pos ta ja vse 
bolj neusmiljeno in se konča z n jeno pretreslj ivo smrtjo. Iz osrednje fa-
bule Beznice je torej skrojil uvodni del svojega romana, saj Urškina 
zgodba v marsičem spominja na zgodbo Gervaise, Naninc matere. V ute-
mel jevanju n junega p r o p a d a n j a pa je prece jšn ja razlika, s a j so Gove-
kar jev i vzroki, če jili p r imer jamo z Zolajevimi, mnogo šibkejši. To je 
razumlj ivo že zaradi mesta, ki ga ima Urškina zgodba v romanu, ker je 
le epizoda, ki hoče upraviči t i Tončkino posebno naravo. Spričo tako 
odmerjene vloge pa je razumljivo, da je zasnovana dosti skromneje, su j 
je Govekar prevzel predvsem njegov zunanj i očrt, velik del Zolujevc no-
t ran je motivacije, ki izhaja iz njegove ideje in delovnega načr ta , pa je 
ostal neuporabl jen. 
Na tančna analiza odkriva med Urško in Gervaise še nekatere druge 
podobnosti, ki j ih pa skora j n ik jer ni mogoče povsem natančno določiti 
47 Le Roman expérimental. Oeuvres complètes, éd. Henri Mitterand, Cercle 
du livre précieux (Paris 1968) 10, str. 1184. 
48 Slodnjak, n. d. str. 44. 
in dokazati . Za zgled navedimo, da sta obe postali alkoholni žrtvi. Ger-
vaise je že v zgodnji mladosti popivala s k u p a j z mater jo, nato se je alko-
holu zavestno odrekla, dokler se mu ni kasneje ponovno predala , vsa oto-
pela zaradi nenehnih neuspehov, brez upa , da bi si še k d a j opomogla; tudi 
njen oče je bil p i janec in sama je bila spočeta v pijanosti . Urška pa je 
popivala po lokalih, kamor je hodila p roda j a t loterijske srečke; sprva 
je to sodilo k n jenemu poslu, kasneje pa se je p i jače vse bolj nava ja la . 
Tako Gervaise kakor Urška sta hranitel j ici svojih družin, dasi so raz-
logi, ki so povzročili nepridobitnost n jun ih mož, različni — pri prvem 
alkohol, pr i drugem senilnost. Obe družini t rp i ta poman jkan je , ki pri 
Zolaju ni posledica pičlih dohodkov, marveč razuzdanosti , ki se je vgne-
zdila pr i Coupeaujev ih potem, ko se je k n j im priselil Auguste Lautier , 
p re j šn j i Gervaisin l jubimec in oče njenih sinov; nasprotno pa je pr i Go-
vekar ju p rav p o m a n j k a n j e vzrok Urškinega nenravnega živl jenja. Spričo 
vsega tega je intimnost družinskega živl jenja , ki v n jem odraščata de-
kleti Nana in Tončka, v obeli romanih razde jana : pr i Zolaju bolj, sa j 
se Gervaise opoteka med dvema ležiščema, moževim in l jubimčevim, tako 
rekoč pred Naninimi očmi, medtem ko p r i ha j a Urška domov le p respa t 
svoja naporna doživetja. In če p r imer jamo, kako se Tončka razvi ja iz 
otroka v zrelo dekle, lahko odkri jemo v n j e j n e k a j podobnosti z n jeno 
vrstnico v Beznici, s a j sta obe dekleti izredno lepi in zgodaj navežeta 
int imne stike z moškim svetom. 
Posebno epizoda, ki sliku Tončko v tobačni tovarni, močno spominja 
na prizor iz Beznice, k je r Zola popisuje delavnico gospe Titreville. Tam 
beremo: 
Da, da, Nanu si je tu zares luhko izpopolnila vzgojo. Sevedu je zu to imelu 
vse možnosti. Stik s temi dekleti, ki sta jih že zlomila revščina in greli, ji je 
dal zadnje poteze. Tu so bile na kupu in so se kvurile med seboj, podobno ka-
kor košura jubolk, v kateri je nekaj liagnitih. / . . . / kudar so šušljule tuko po 
kotili, je umazanija kar cvetela. Ce sta se znašli kje dve sami, sta se zvijali od 
smeha, ko sta si pripovedovali svinjarije. / . . . / tudi ozračje v delavnici sami je 
bilo za nedolžna dekleta, kukršnu je bila še Nunu, kužno; dišalo je po pred-
mestnih plesiščih in ne ravno pobožno preživetih nočeh: dull, ki so ga prinašale 
s seboj potepinske delavke v nemarno počesanih laseh in s tuko pomečkunimi 
krili, da je bilo videti, ko da so spale v njih. Mlahuva lenobnost po prekrokanih 
nočeh, črni kolobarji pod očmi, / . . . / poklupana telesu, hripavi glasovi, vse to 
je nad razkošno mizo z nežnimi umetnimi cvetlicami razširjalo duh po po-
kvarjenosti. Nanu je vse to vlekla vusc in kar v glavi se ji je zavrtelo, kadar je 
ob sebi začutila dekle, ki je že spoznalo moškega. / . . . / Smrklju je vedela že vse, 
vsega se je naučila na pločniku ulice Goutte-d'Or. Tu v delavnici je samo vi-
dela, kakšna je ta reč od blizu, in polagoma se je v nji razraščalo poželenje, 
počasi si je vteplu v glavo, tlu moru tudi sama poskusiti.4" 
4» Beznica. Prevedel Ivan Skušek. (Ljubljana 1964.) Str. 325—326. 
Pri Govékar ju p a beremo: 
Na poti ni nedostajalo nikdar smehu, šal in zabavljic. Tončka je molčala 
ter pazljivo poslušala, kaj si pripovedujejo starejše delavke, smejala se z njimi, 
često pa strmela, ne vedoč, kaj pomeni ta ali ona zabavljiea, kako naj razume 
to in ono dvoumno šalo. / . . . / Tončka je imela svojo delavnico visoko pod stre-
ho, kjer je, sedeč v družbi deklic svoje starosti, rezala debel papir ter lepila in 
stikala škatlje po vzorcih. Za red so skrbele »majstorice«, ki so hodile od mize 
do mize, pregledovale delo, popravljale, učile in kazale. / . . . / Govoriti so smele 
med seboj le delavke pri isti mizi, a samo tiho, napol šepetaje . . . (LZ str. 79.) 
V navedenih odlomkih odkrivamo n e k a j značilnih lastnosti, ki pove-
zuje jo opisa. Ze v Tončkinem lepl jenju cigaretnih in cigarnih škatlic in 
v Naninem izdelovanju umetnih cvetlic ugotavl jamo neko podobnost, ki 
j e sicer resda zunan ja , a le na videz nebistvena, ka j t i n juno delo je tako, 
da se delavke ob n jem lahko pogovar ja jo , nj ihovi pomenki pa, ki imajo 
povsem določeno vsebino, dekleta nravstveno pridi jo. Medtem ko govori 
Zola o gnilobi, pokvar jenost i in kužnem ozračju v delavnici, je moralno 
vzdušje pr i Govékar ju nepr imerno m a n j razbrzdano. Vendar se tudi 
Tončka spridi, podobno kot Nana, ne samo v delavnici, k je r je nastav-
ljala ušesa p r i t a j en im pogovorom, marveč tudi na poti v tovarno, ko je 
prisluškovala glasnim dvoumnim šalam. 
Po tem podobnem doživl janju, ki obl ikuje n juno nada l jn j e živl jenje, 
se Nanina in Tončkina pot razideta. Medtem ko postane Tončka služki-
n ja , l jubica in celo žena uglednega meščana, gre Nana na cesto in naglo 
postane iz bedne cipe bleščeča kur t izana . O n j e j beremo v romanu Nana 
tole: 
Faucheryjev članek z naslovom Zlata mulia je bil zgodba nekega dekleta, ki 
je izhajalo iz štirih ali petih rodov pijancev; dolgotrajna dediščina bede in pi-
jančevanja, ki ji je izpridila kri, se je pri njej spremenila v živčno razrvanost 
njene ženskosti. Vzbrste la je v predmestju, na pariškem tlaku; in velika, lepa, 
s čudovito poltjo kot cvetlica, zrasla sredi gnojišča, je maščevala revne in za-
puščene, ki jim je bila potomka. Z njo se je gniloba, ki so jo pustili vreti med 
ljudstvom, spet vzdigovala in je razkrajala plemstvo. Ne da bi to sama hotela, 
je postala naravna sila, kal razkroja; med svojimi snežno belimi stegni je pri-
dila Pariz in ga drobila, ga sesirjala, kot ženske vsak mesec sesirjajo mleko. 
In na koncu članka je bilu primera z muho, z. muho sončne barve, ki vzleti iz 
blata, z muho, ki prenaša smrt iz mrhovine, puščeni ob poteh, in ki brenčeča, 
plešoča in lesketajoča se kot dragulji s samim tem, da seda nanje, zastruplja 
moške v palačah, kamor prileti skozi okna.50 
Sestavek, ki ga je Zola pripisal časnikar ju Fauche ry ju , ne p r ikazu je 
Nane le kot žrtev alkoholizma in revščine, ne razlaga torej samo njene 
dednostne in mil jejske opredeljenosti , marveč razločno pouda r j a n jeno 
posebno družbeno poslanstvo. Kaj t i Nana je ugonabljala stebre družbe 
in razkra ja la vladajoče družbene razrede zavoljo krivice in zla, ki so 
M Nana. OEuvres complètes (Paris 1967) 4, str. 171. 
ga prizadejali zatiranim in izkoriščanim. Kakor nam pojasnju je parabo-
lični del Fauclieryjevega članka, oblastnikov pač ni vznemirjala gniloba 
in trohnenje, in če mrhovine niso zakopavali, to seveda ne more pomeniti 
drugega, kot da niso odstranjevali vzrokov, ki so pripel jal i do telesnega 
in nravstvenega propadanja preprostega ljudstva. Prav iz teh zanemar-
jenih in izžetih družbenih nižin pa je izšla Nana, ki je po avtorjevi za-
misli nehote postala ne samo glasnica družbene pravičnosti, marveč 
hkrati tudi nosilka socialne akcije. Ne da bi se tega zavedala, »je ma-
ščevala revne in zapuščene«. 
Podobno je v Govekarjevem romanu lepa ženska, ki je izhajala iz 
revnega stanu, ugonobila denarnega mogotca in političnega veljaka. 
Tončka je pogubila dr. Pa jka , moža, ki je zagrešil številne izdaje in go-
l jufi je , ki je varal ljudi, jih izrabljal in gospodarsko uničeval. S svojo 
grabežljivostjo in pohlepnostjo pa je celo soustvarjal prav tisto življenj-
sko okolje, iz katerega je Tončka izšla, sa j je bil Vrhnik njegov pisar, 
ki ga je odvetnik izkoriščal in mu tedaj, ko ni več zmogel napornega pre-
pisovanja aktov, vzel še ta borni zaslužek. Gosta mreža družbenih krivic, 
ki jo je spredel Pa jk , pa ni bila poglavitni razlog njegove pogube, saj 
nam odlomek iz romana natanko pojasnjuje , da je vprašanje zločina in 
kazni poenostavljeno in skrčeno na ožje, erotično področje. Takole nam-
reč razmišlja odvetnik, potem ko je prebral neznankino nadvse usodno 
sporočilo, du mu je žena nezvesta: 
»S čim sem zaslužil, o Bog, du si me tako udaril? — Kuj sem zagrešil, da 
si me pahnil i/, največje sreče v grozno temo obupnosti, iz katere ne vidim iz-
h o d a ? / . . . / « ' 
Omahnil je na naslanjač, si zakril bledi, strašno prepadli obraz, hropel, 
h rope I, dokler ni zaihtel kakor majhno d e t e . . . lli|>oinu pa je planil pokoncu; 
široko so mu zrle oči, obraz pa mu je bil mrtvaško bled, ko je vzkliknil glasno: 
>Bog, 1i ai praničen!< 
In s sklonjeno glavo, kakor na smrt utrujen, je hodil počusi po sobi 1er mi-
slil na pre tek los t . . . Pred dušo pa so mu vstali vsi oni prizori, katere je bil za-
kopal že davno v dozdevno pozabnost. Kakor mrtveci so vstajali iz grobov spo-
mini na vse one nesrečne žrtve, katere je varal in poteptal / . . . / . Spomnil se je 
vseh tistih zornih dev. vseh tistih zaupljivih žen, v katerih srcu je zbudil v 
svojih mladih, samskih letih ogenj ljubezni, zubelj s t r a s t i . . . a brez pomisleka 
jih je pahnil od sebe, ko se jih je naveličal. In na uho so mu doneli znova raz-
ločno vsi oni joki, oni strustni vzdihi, one grozne kletve osrumočenih, zapušče-
nih devic in njih mater, preklinjajočih njegove neštevilne ljubezenske lopov-
š č i n e . . . (I.Z str. 596.) 
Kljub temu, da so družbena nasprot ja obseženu v navedenem odlom-
ku, saj je Pa jk po vsej verjetnosti onesrečeval dekleta in žene iz manj 
premožnih ali celo revnih družin, in je njega uničila »fabriška delavka, 
gladim, raztrgana in umazana dekla« (LZ str. "506), pu ni nobenegu dvo-
ma, da je Govekar maščevanju, ki ima pri Zolaju tako izrazit znača j 
socialno-kritičnega protesta, v precejšnji meri skrhal njegovo socialno 
ost. Govekar, ki je zapisal: »baliač, prešeštnik, oderuh in politični šar-
latan dr. Pa jk je slikan tako, da je oduren in da se vidi, kako ga jaz 
obsojam«,51 je namreč Pa jka zaradi hudega in zlega, ki ga je povzročal 
l judem vsevprek, res obsojal, obsodil pa ga je prav zavoljo njegove lju-
bezenske dejavnosti, zaradi tako imenovane razuzdanosti oziroma ne-
nravnosti. Za Govekarja je torej značilno, da s Pajkom v navedenem 
odlomku ne obračunava na širšem socialnem področju, marveč v ozkih 
mejah morale, s tem pa je družbeno-obtožujoče obeležje Tončkinega ne-
zavednega maščevanja ka jpada pomaknjeno globoko v ozadje. 
Faucheryjevega članka nismo navedli le zavoljo posebnega odtenka 
maščevalnega motiva, ki ga odkrivamo tudi pri Govékarju, marveč še 
zaradi tega, ker ga lahko upravičeno povezujemo z genezo romana V kroi. 
Zapisali smo že domnevo, da tista sloveča novica »o mnogoglavi familiji, 
pri kateri je Statistika dognala, da je v n je j že od petega kolena dedična 
— nemoralnost, kleptomanija in tuberkuloza«, ki bi jo na j bil Govekar 
prebral v Edinosti I. 1895, ne obstaja in da je prav gotovo izmišljena.52 
Ce si novico nekoliko natančneje ogledamo, se čudimo nesmiselnosti tr-
ditve, da bi bila mogla statistika za več kot sto let, skozi pet rodov neke 
nič ka j imenitne družine ugotoviti ne samo razuzdance in tatove, marveč 
celo pl jučne bolnike! Se pravi, ne le dejstvo, da novice v slovenskih 
časnikili ni bilo moč najt i , tudi njena vsebina priča o tem, da jo jc Go-
vekar sam sestavil in zanjo očitno uporabil vsaj dva različna vira. Eden 
izmed n j i ju je kratki članek ,Uzorna' rodbina, ki govori o neki angleški 
družini, katere člani so bili mnogokrat kaznovani: »najmlajši sin bil je 
doslej kaznovan nič m a n j nego 130-krat / . . . / . Starejša hči je bila 67-krat 
kaznovana, oče 35-krat in mlajša hči 29-krat. Skupno so torej dobili člani 
(e ,uzorne' rodbine 261 kaznij!«53 Za svoj sestavek je Govekar t u k a j lahko 
prevzel ne samo predstavo o močno delinkventni družini, marveč tudi na-
vajanje pogostih prekrškov s številčnimi podatki, teda j misel o tem, ka j 
je lahko »Statistika dognala«. Iz Faucheryjevega članka pa, ki mu je bil 
poglavitni vir, si je prikrojil domislck o natanko petih rodovih sprijen-
ccv. Sicer je iz Zolajeve premočrtne pijanske vrste nastala pr i Govékarju 
»do petega kolena« pisana druščina razvratnežev, hudodelcev in jetičnih 
bolnikov, vendar ta pomenljiva sprememba ne zasenčuje pomembnosti 
rodovnega vidika, nadvse potrebnega za umeščanje dednostne misli. 
51 Govekarjevo pismo Franu Vidicu z dne 19. 1. 1897. NUK Ms 934. 
52 Gl. str. 292 naše razprave. 
Gl. opombo štev. 28. 
Naša ugotovitev, ki znamuje tako imenovani Fauchery jev članek kot 
zgovoren člen v genezi Govekar jevega romana, dokazuje , da je tudi za-
četne vire in vzgibe z a n j iskati zno t ra j Zolajevega pr ipovednega dela in 
ne z u n a j njega, ka j t i nobenega dvoma ni, da ima poglavi tna p rv ina iz-
mišljenega časniškega poročila, ki ga je Govekar ponuja l p r i j a te l j em in 
nasprotnikom, svoj izvir neposredno p r i Zolaju. 
V ospredju našega zan imanja je t e d a j dednostno vprašan je , ki mu je 
Govekar posvetil posebno pozornost v pestrem 12. poglavju svojega ro-
mana. Na Pajkovi domači zabavi, k je r r azprav l j a sodni svetnik Grdin ič 
v krogu svojih poslušalcev o nekater ih pomembnih naravoslovnih in filo-
zofskih vprašan j ih , se pogovor suče tudi o teoriji dednosti, ki pr ipovedo-
valca, sodeč po njegovi izjavi, l jubi tel jsko zanima. Njegova razlaga p a je 
povsem nezahtevna pripoved, s a j v okviru sila preprostega tradicional-
nega po jmovan ja označi dednostni pojav tako na splošno, da ga lahko 
celo ponaza r j a z nekaterimi tuj imi , p a tudi z razšir jenimi l judskimi rekli, 
kot je npr . pregovor o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa. Zanimivejše, 
čeprav nedognano in nedomišljcno, je njegovo naš tevanje bolezni, »ki se 
širijo Mied človeštvom ponajveč ravno vsled podedljivosti«: »vse prsne 
bolezni, tuberkulozo, rahit ido, daltonizem, živčne bolezni, histerijo, nim-
fomanijo, epilepsijo, hemikrami jo /hemikrani jo/ , progresivno paral izo . . . 
Atavist ična je tud i : b icar i ja /bizareri ja/ , k leptomani ja , samomorska ma-
nija, nagn jen je k blaznosti, k brezsrčni krvoločnosti in neusmil jcnju , in 
pa k — nemorulnosii.t (LZ str. 525.) 
V ta zmedeni in nak l jučn i seznam dednih bolezni in bolezenskih nag-
n j e n j jc torej avtor uvrstil tudi n imfomani jo in nenioralnost; pr i tem je 
nemoralnost še prav posebej poudari l , s a j jo jc postavil na konec dolgega 
naštevka in jo povrhu še graf ično zaznamoval. 
V Pajkovi kadilnici pa teče beseda tudi o drugih pomembnih vpra-
šanj ih, o kater ih je sodni svetnik Grdijriič na tančno poučen. Ne le da 
pozna zadevno strokovno li teraturo, marveč se v poglavitnih nazorih 
tudi s t r in ja 
z modernimi prirodoslovci , ki zanikujejo svobodno voljo, in ne smatrajo nravi-
tosti, čednosti , grehu za pojave nravnosti uli nenravnosti , nego se j im vidi jo 
č loveške nravi le f iz i jo loške posledice, izvirajoče iz kakovost i in kolikosti člo-
veške krvi in č loveških živcev. Vsuki duševni pojav se rodi po tisti teoriji iz 
molekularnih sprememb v centralnem živčevju, tj. iz delovanja možganov in 
hrbtnega mozga. Ako je torej ž ivčevje bolno, je bolno tudi vse mišl jenje in čuv-
stvovanje, vsled tega pa tudi vse delovanje dotičnega nesrečnega bitja, ki zato 
za svoja sluha dela ne more biti o d g o v o r n o . . . Kjer ne dostajc svobodne volje 
in namenu, ondi ni krivde, niti zasluge. Hudi tega — tako uče omenjeni pri-
rodoslovci — hudodelc i ne sodijo na vešulu uli v mnogoletne, morila ce lo do-
smrtne, demoral izujoče ječe, nego le v poboljševulnice, uli pu v — b l a z n i c e . . . 
(I./ sir. 5 2 3 - 4 . ) 
Nič čudnega torej, če je Grdinič »v svoji pravniški praksi polagal 
vselej največjo važnost na izjavo sodnega zdravnika glede dušne in 
telesne razpoložitve obtožencev in hudodelcev«. (LZ str. 523.) 
Nekoliko daljši odlomek smo navedli zaradi tega, ker nam razkriva 
avtorjev namen in značilno usmerjenost tega ključnega pogovora. Pred-
vsem je pomembna Grdiničeva osrednja ugotovitev, da človekova volja 
in njegovo delovanje nista svobodna. Še posebej je zanimiva zategadelj, 
ker to nesvobodo utemeljuje s fiziološkimi dejstvi, kar pomeni, da je člo-
vekova zavest odvisna od njegovega fiziološkega ustroja, da ima torej 
svoj neposredni vzrok v zamotanem delovanju telesnih organov. Ta člo-
vekova notranja, biološka plat , ki se vrhu tega prenaša z dednostjo, pa 
po razlagalčevem naziranju ni samo glavni, marveč tudi edini pogoj, ki 
določuje človeka. Kaj t i v nasprotju s prepr ičanjem državnega pravd-
nika, da je osnovni vzrok, ki opredeljuje človeka, njegovo zunanje oko-
lje. »beda, vzgoja, slab vzgled« (LZ str. 469), odreka svetnik temu okolju 
kakršnokoli pomembno oziroma prvensko vlogo. Tudi kadar to okolje 
nima razkrajajoče vloge, mu avtorjev modrovalec pr ipisuje le povsem 
skromen in neznaten delež: »vpliv omenjenih faktorjev /domače vzgoje, 
šole, cerkve in države/ je vsekakor vedno in povsod blažilen, pomirljiv 
in omiljevalen! Toda krvi izpremeniti, / . . . / tega ne more nihče.« (LZ 
str. 524.) Človekovo zunanje okolje je t uka j skrčeno na starševsko in šol-
sko vzgojo, na vplive cerkve in oblasti, zatorej obsega le vrsto dejavnosti 
in institucij, ki na j omiljujejo posledice tam, kjer je bila / kakovost in koli-
kost človeške krvi in človeških živcev« neustrezna in nezadostna. Zato 
v teh primerih, potem ko so ka jpada odpovedali vsi dejavniki — dom. 
šola in cerkev — država ne sme nastopiti strogo in neprizanesljivo, mar-
več mora biti n jen poseg »blažilen« in popustljiv. Sodišča n a j zato upo-
števajo, da storilci kaznivih de jan j ne ravnajo svobodno, temveč jih k 
temu sili njihova biološka utemeljenost. 
Presenetljiva značilnost tega razpravl jan ja je njegova forenzična 
usmerjenost; ne le da so glavni udeleženci pogovora pravniki, marveč se 
pri obravnavanih naravoslovnih in filozofskih vprašanj ih vselej upošte-
vajo tudi juridični oziroma kriminološki vidiki. Če se je avtor že zatekel 
k pravnikom, ker je morda spoznal, da njegove izjave o fiziologiji in 
dednosti, pa tudi o svobodni volji, niso dovolj podprte in prepričljive, 
da bi jih lahko posodil zdravniku, se sprašujemo, zaka j se potem o vseh 
temah razpravl ja še posebej z juridičnega stališča, ko pa v romanu ni 
niti pretresljivejšega kriminalnega dejanja, niti nima sodišče v njem 
kakšnega pomembnejšega mesta. 
Ce hočemo ugotoviti razloge, zavoljo kater ih je Govekar zgornji od-
lomek uvrsti l v roman, moramo predvsem poudari t i , da so nazori o zlo-
čincih in zločinstvenosti, ki j ih razlaga sodni svétnik Grdinič, sorazmerno 
novi in da se bistveno raz l ikuje jo od pogledov tradicionalne kriminolo-
gije. Grdinič , ki oznanja p repr ičan je , da se p r i sojenju kaznivega de-
j a n j a ne bi smeli omejiti na de jan je samo, marveč da je t reba upoštevat i 
tudi obtoženčeve telesne in duševne značilnosti, je s tem naz i ran jem po-
stal l i terarni glasnik tistih znanstvenih pogledov, ki j ih je s svojimi kri-
minalno-antropološkimi raziskavami utemelji l i ta l i janski psihiater Ce-
sarc Lombroso, čigar delo Zločinec54 je izšlo v Milanu že 1. 1876, medtem 
ko je bil prvi del nemškega prevoda dostopen šele 1. 1887, zadnj i p a 
k o m a j 1896. leta. Pr izadevanje , odvrnit i sodstvo od navade, da se hudo-
delcev loteva samo s kaznimi, ne da bi upoštevalo njihove psihične in 
somatične posebnosti ali anomalije, je več desetleti j — do konca stoletja 
in še čez — močno zaposlovalo javnost, sodstvo in znanosti. O tem pr i -
ča jo ne nazadn je tudi vedre in zanosne vrstice utemelj i te l ja moderne 
psihopatologije spolnega živl jenja Kra f f t -Eb inga , ki j ih je zapisal v 
predgovoru k 8. izdaj i svoje »klinično-forenzične študije«, v kateri je 
raziskoval hudodelstva, ki j ih je povzročila tako imenovana p a r e s t h e -
sia sexualis, iz t i r jena spolnost: >;Brez izjeme ugodna kr i t ika , ki je je bila 
knj iga deležna v pravniških krogih, da je piscu poroštvo, da kn j iga ne 
bo ostala brez vpl iva na pravosodje in zakonodajo in du bo pomagala 
odpravi t i večstoletne strogosti in zmote.«55 Novi nazori pa v sodstvu niso 
zmagovali tako naglo in odločno, kot jc morda bilo pričakovati , zato ni 
nobenega dvoma, da je bilo v času, ko jc nas ta ja l Govekar jev roman, 
vp ra šan j e o tem, ali so hudodelci za svoja de junja odgovorni ali ne, še 
močno aktualno. Vendar to splošno zan imanje strokovne javnosti, pa n a j 
je podpira lo nove nazore uli j ih zavračalo, na jb rž ni edini razlog, zavoljo 
katerega jih je Govekar sprejel v svoj roman, čeprav s p r ipoved jo nima 
nobene tesnejše zveze. 
Opozori t i želimo predvsem na dva zaporedna Zolujcva romana iz 
cikla Rougon-Muccputrtovi, Nana in V kipečem loncu, v knterili se po-
j av l j a jo na nekater ih mestih presenet l j ive podobnosti s pogovorom v P a j -
kovi kadilnici . Siccr v teh romanih nihče ne po j a sn ju j e zapletenega do-
g a j a n j a v človekovem telesu, še celo ne na tisti značilno vulgarni in 
mehanicistični način, ki ga je ubral Govekar jev pravnik , pač p a je na 
54 L'uomo delinquente, in rapporto all'untropologia, alla giurisprudenza cd 
alle discipline carcerurie 1—11 (Milanu 1876). Der Verbrecher in anthropolo-
gischer. ärztlicher und juristischer Beziehung I—III (Hamburg 1887—1896). 
85 Psychoputhiu sexualis, str. VI; gl. tudi op. štev. 43. 
nekater ih mestih govor o drugih zanimivostih, ki j ih v romanu Y krvi 
razlaga sodni svetnik Grdinič . Gostje v Naninem salonu razprav l j a jo 
namreč »o resnem v p r a š a n j u : do kolikšne mere je morilec, ki je kro-
ničen pi janec, odgovoren za svoje dejanje«.56 Ker p a sestavl jajo moško 
družbo, zbrano v Nanini hiši, le dva konservativna plemiča in dva me-
ščana, to sta oficir in njegov mlajš i brat , je nj ihova sodba k a j p a d a po-
vsem drugačna od stališča Govekar jevega programiranega navdušenca za 
znanstvene novote. Zato pr i Zolaju beremo: »Gospodje so se izrekli zoper 
nove kriminalist ične teorije; s tem lepim domislekom o neodgovornosti 
v nekater ih bolezenskih pr imer ih ne bi bilo več zločincev, bili bi samo 
še bolniki.«57 
Medtem ko je forenzični pogovor v Nani samo rahlo povezan s fabulo 
romana, pa je sorodna scena v naslednjem delu, V kipečem loncu, učin-
kovitejša, saj je posledica zločina, ki se je zgodil p r a v v hiši, katere 
stanovalci so osebe tega Zolajevega romana. Revna delavka, ki je sta-
novala na podstrešju meščanske hiše v ulici Choiseul, je ubila svojega ko-
m a j rojenega otroka in porotno sodišče jo je za to de jan je po posebnem 
pr izadevanju sodnega svetnika Duveyr iera obsodilo na pet let ječe. Ka j t i 
Duvcyr ier je mož starokopitnih nazorov in privrženec strogih sodnih 
ukrepov, ki skupini gostov v malem salonu takole u temel ju je svoje ne-
popust l j ivo stališče, naslovljeno na zdravnika , ki je hotel delavkin pri-
mer razložiti z medicinskega vidika: »imamo statistične preglede, šte-
vilo detomorov narašča v zastrašujočih razsežnostih . . . D a n d a n a š n j i se 
preveč vda ja t e čustvenim razlogom, predvsem p a vse preveč zlorabl jate 
znanost, svojo tako imenovano fiziologijo; zavoljo katere kmalu ne bomo 
več poznali ne dobrega ne zla. Razuzdanosti ne moremo zdravit i , zatreti 
jo moramo v kali.«59 
Če bi ne bilo obrnjenega nazorskega predznaka , če bi tore j sodni 
svetnik Grdinič ne imel tako izzivalno nasprotnih pogledov na pomen 
fiziologije in na kaznovalno politiko kot sodni svetnik Duvcyr ier , bi med 
gornj im navedkom in delom Grdiničevega učenega r azp rav l j an j a morali 
postaviti enačaj , tako presenetl j ivo sorodna sta si odlomka. Na u jemata 
se samo v podrobnostih — ka j t i tako pr i Zolaju kot pri Govékar ju na-
stopata pred zbrano družbo govorca, ki oprav l ja ta isti poklic in imata 
celo isti službeni naziv oziroma s topnjo — marveč se sk lada ta tudi v 
mnogo pomembnejši , vsebinski komponenti , s a j vel ja osrednje skupno 
zan imanje obeh pravnikov istemu vp ra šan ju , morali. »Čas je že, da za-
»• Nunu. OEuvres complètes (Paris 1967) 4, str. 254. 
57 Prav tam, str. 255. 
»" Pot-Bouille. OEuvres complètes (Paris 1967) 4, str. 679. 
jezimo pokvarjenost, ki grozi preplaviti Pariz«,58 zahteva Duveyrier, ki 
je prav v skrbi za ohranitev nravnosti odmeril delavki-detomorilki tako 
eksemplarično kazen, v Govekarjevein romanu pa državni pravdnik 
ugotavlja, da je morala »redka čednost med nižjim ljudstvom«. (LZ 
str. 469.) Medtem ko rohnita predstavnika meščanstva zoper pokvarje-
nost nižjega ljudstva, pa je seveda popolnoma očitno, da je ost obeh ro-
manopiscev naper jena zoper pokvarjenost in moralno dvoličnost ravno v 
meščanskih krogih, sa j živijo njuni liki spotikljivo in pohujšl j ivo ero-
tično življenje. Ta lastnost je značilna tako za Govekarjeve meščane in 
plemiče kakor tudi za stanovalce na zuna j ugledne hiše v ulici Choiseul, 
med katere spada tudi sodni svetnik Alphonse Duveyrier, ki ne vzdržuje 
le priležnice, marveč je zapeljal tudi sosedovo služkinjo. Zato je Zolajev 
pri jatel j Paul Alexis o romanu čisto upravičeno zapisal: »Temeljna ideja 
romana Y kipečem loncu je bila v tem, da bi povedal meščanstvu resnico 
o njem, potem ko jo je že povedal l judstvu; ustvariti ,beznico\ grozovitejšo 
od one druge, pod pozlačenimi opaži, pod ugledno zunanjostjo. Gradivo 
za roman je torej vsa ohlapnost meščanske morale, vsa globoka pokvar-
jenost srednjega stanu, zlasti prešuštvo . . .«.®° Pisatelj sam pa je takole 
povzel svoje stališče do romana: »Nobene strani, nobene vrstice v ro-
manu V kipečem loncu nisem napisal, ne da bi hotel v njem izruziti 
m o r a l n i namen. Delo je brez dvoma kruto, še bolj pa jc moralno, v pra-
vem in filozofskem pomenu besede.«®1 In Govekar, ki je že z izjemnim 
poudar jan jem nemoralnosti v navedenem seznamu dednih bolezni opo-
zoril na posebno idejno-motivno sestavino svojega romana, je Marici 
Nadliškovi svojo namero takole razložil: »bičati hinavsko moralo in pri-
krito nenravnost; ne vzbujat i poltnosti, nego odbijati čitatelje od iste: 
to je moj namen, pošten in lep namen«,02 zato mu je naslovljcnka lahko 
nemudomu priznula plemenitost njegovega početja in mu zagotavljala, 
da je zan j »polna glasnih občudovanj in začudenj*,®3 njegovo misel pa 
v Edinosti brž ponovila skoraj od besede do besede.®4 
Niti Zola niti Govekar ne bi tako odločno poudari la moralnega na-
mena svojih del, če jima kritiki ne bi tako vztrajno očitali prav nasprot-
no. Zato je Govekarjeva izjavu nastala man j iz trdnega in iskrenega pre-
Prav tam, str. 678. 
00 Le Reveil , 15. 4. 1882. Cit. po: Pot-Iiouille. Les OEuvres complètes , éd. 
F. Bernouard (l'aris 1928), str. 429-30. 
01 Zola v pismu de C y o n u z dne 9. 2. 1882. Cit. po: OEuvres complètes , éd. 
Henri Mitterand, Cercle du livre préc ieux (Paris 1970) 14, str. 1422-3. 
nï V p ismu z dne 15. И . 1896. Zupuščinu Marice Bartol-Nadlišek, N U K Ms 
, 3 V pismu Franu Govekarju z dne 26. 11. 1896. Pruv tum. 
•4 Marica: Naš literarni boj. E 1896 (21. 11.), št. 140. 
pričanja , da želi vplivati na moralo meščanske družbe, kot iz povsem 
določenih obrambnih razlogov spričo pisanja svojih nasprotnikov »o ta-
kozvani ,novi', naravnost rekoč nečisti literarni smeri«, ki je »v resnici 
pravi ,škandal' in za Slovence neizmeren kvar v vsakem, ne samo lite-
rarnem pomenu«, sa j »novostrujarji ne znajo slikati druzega nego temne, 
pokvarjene strani življenja«.65 Gre k a j p a d a za človekovo ljubezensko 
življenje, točneje, za pret i ravanje oziroma razuzdanost v spolnem po-
gledu, ki je v Govekarjevem romanu Y krvi značilna vsa j za njegov 
glavni lik — Tončko Yrhnikovo. 
Prav za Tončkino spolno življenje pa je značilno, da ga uravnavata 
dva različna dejavnika: prvi — njeno prosto odločanje (spomnimo se 
Tončkine življenjske zgodbe, ki smo jo povzeli v četrtem poglavju naše 
razprave), in drugi — njena samovoljna in ukazujoča biološka narava, 
o kateri nas poučuje ne le Tončkin samogovor v zadnjem, temveč tudi 
salonski pogovor v dvanajstem poglavju romana. Spričo že izvršenega 
moralnega razkroja in neizogibnega telesnega propada je Tončka po-
temtakem zanju sama odgovorna, obenem pa je tudi žrtev svojega fizio-
loškega ustroja. Tončka torej uveljavlja svojo svobodno voljo, hkrat i 
pa jo obvladuje tako imenovana biološka determiniranost. Priča smo 
torej nenavadnemu sožitju dveh nazorov, ki si nista le popolnoma tu ja 
in nasprotna, marveč tudi drug drugega celo izključujeta. Kar pa za-
deva determinizem, je treba poudariti , da se Govekar alias Grdinič opira 
na nespreinenljivke, sa j je mnenja, da opredeljujejo človeka notranje 
silnice, ki se jim ni mogoče ogniti, zatorej ima ta biološka determinira-
nost v bistvu fatalističen značaj : Tončka se mora črnogleda, vdana 
v usodo podrediti svoji biološki naravi, teda j lastnostim, ki jih je po-
dedovala od svoje matere. Nobena sila ne more spremeniti poti njenega 
življenja, ki jo je začrtala biološka determiniranost. Čeprav smo navedli 
tudi popolnoma nasprotno tolmačenje,06 pa ne more biti dvoma, da je 
družbeno okolje, tako imenovana socialna determiniranost, ki je pri 
Zolaju v teoriji in praksi poglavitnega pomena, t u k a j skoraj brez vsake 
moči. 
Medtem ko je Zola zavračal fatalizem in utemeljil svojo estetiko 
na determinizmu, predvsem na miljejski teoriji, je Govekar gradil svoj 
roman na dednostni teoriji in biološki determiniranosti, ki pa jo je tol-
mačil zelo ozko. Če bi pa trdili, da je Govekar v svojem romanu skušal 
os Citati so zapovrstjo iz teh treh člankov: Dr. Janko Pajk, Manevri naše 
nove literarne šole, E 18% (17. 11.) št. 138 in (17. 10.) št. 125; Rodoljubkinja 
/Pavlina Pajkova/, Itodoljublje in ljubezen. Spisal Fran Govekar, SL 1897 
(15. 5.) št. 20, str. 161. 
00 Gl. str. 302 naše razprave. 
21 S l av i s t i čna r rv i jn 
odstranit i neskladnost med svobodno voljo in determiniranost jo in tako 
ustvarit i soglasje tam, k je r tega ni moč storiti, bi mu podtikal i namen, 
ki ga avtor p rav zagotovo ni mogel imeti. Pač p a govori njegovo rav-
nan je o tem, da je le površno prevzel nekatere elemente, ki so temelji 
naturalist ičnega romanopisja , in tako spregledal nezdružljivost dveh tako 
rekoč nasprotujočih si nazi ranj . Trdi t i smemo, da Govekar ni razumel 
filozofskih impl ikaci j pozitivističnega determinizma. 
VI 
Pismo, ki ga je Govekar v začetku avgusta 1. 1896 napisal Franu 
Vidicu, je zanimivo pr ičevanje o pisatel jevih l i terarnih premiš l jevanj ih . 
Posebej mikavna je njegova obsežna iz java o oblikovalno-tehničnih vpra -
šanj ih , iz katere nava jamo naslednj i s tavek: »/P/osnemam le Homera in 
Zolo in D'Aiiunzia, a ne po Murnikovo, nego porab l ja joč dejanje, ne 
s tanje, mirovanje (à la Murnik), porab l ja joč gibanje, ali pa o č i o p a -
z o v a l c e v v povesti, s o 1 n č n i ž a r e k , ki pada in skače po osebah 
in stvareh, ka tere popisujem.«"7 Medtem ko je besedi de jan je in g ibanje 
podčr ta l že pisec, smo mi razpr l i tedve besedni zvezi, ki nas posebno za-
posluje ta : oči opazovalcev in sončni žarek. 
Takoj za opisom delavnice tobačne tovarne, ki smo ga obravnavali 
zavoljo nekater ih sorodnosti z izdelovalnico umetnega cvet ja v Beznici, 
je v Govekar jevem romanu opisana množica l judi , ki po končanem delu 
zapušča jo tovarno: 
/ . . . / tvorniea se je izpraznila. Iz enih široko odprtih vrat so vrele delavke, i/, 
drugih pu delavci; nekateri so se pridružili posamičnim ženskim skupinam, 
drugi pu so šli, sami živahno se pomenkujoč uli pa tiho, s sklonjenimi glavami. 
Videti je bilo tu mladcničev, mož in starcev, zdravili jn krepkih, rdečeličnili 
in bistrogledih, pa mnogo tudi medlih, trhlih, zelenkastorumenin obrazov, topih, 
plahih pogledov — slike izdelanosti, f izične in duševne propadlosti; videti je 
bilo tudi mladih, iskrili deklet, še nežnih otrok in mnogo žen, muter; nekatere 
čedno, ničemurno, napol gosposki oblečene, druge pu v siromašnem, ponošenem, 
skoro beraškem odelu. Tu radost, hrepenenje, življenje, ondi nedovzetnost, skrb. 
lakot — čudiui zmes značajev, obrazov in govoric. (I.Z str. 79—HO.) 
Pri opisu tega pr izora se je Govekar očitno vzoroval pri uvodni sceni 
Beznice: 
Od pregruje pri mitnici je skozi mrzel jutranji zrak še vedno odmevalo to-
potanje človeške črede. Ključavničarje si v gneči prepoznal po modrih plat-
nenih bluzah, zidarje po belih hlačah, pleskarje po suknjičih, izpod katerih 
so silile dolge halje. Od daleč je bila videti ta množica kakor odrgnjen omet, 
prelivala se je v nedoločljivih odtenkih, med katerimi stu prevladovali izlizunu 
" NUK Ms 934. 
modra in umazano siva barva. Kdaj pa kdaj je kak delavec obstal in si prižgal 
pipo, medtem ko so drugi še vedno stopali dalje, brez nasmeha, brez besed, s 
prstenimi obrazi / . . . / Za delavci so cesto preplavile delavke, čistilke, modistke, 
cvetličarke; stisnjene v lahke oblekce so urno drobile po predmestnih bulvar-
jih. Po tri ali štiri so šle skupaj, se živahno pogovarjale, se smehljale in okrog 
sebe metale goreče poglede. Kdaj pa kdaj, v dolgih presledkih, se je od zidu 
mitnice prikazala osamljena delavka: shujšana, bleda in resnobna se je izogi-
bala lužam nesnage. Potem so prišli uradniki: hukali so si v pest in gredoč 
drobili tisti svoj kos kruha za pet soldov; slabotni mladeniči v prekratkih ob-
lekah in z modrimi kolobarji pod očmi, ki so bile še motne od zaspanosti; 
ukrivljeni starčki, ki so podrsavali z nogami, izpiti in bledi od dni, preživetih 
v pisarnah.08 
Nobenega dvoma ni, da oba pisatel ja namerno p r ikazu je ta množico, 
čeprav ugotavljamo, da je Zolajev izbor mimoidočih širši kot Govekar-
jev, ki opisuje le delavce in delavke ene same, to je tobačne tovarne; 
poleg tega gredo pr i prvem na delo, pr i drugem z dela, ka r p a ni bistven 
razloček glede na to, da gre v obeh pr imerih za delovno konico. 
Pri Govckar ju hite t rume »delavk za t rumo delavcev mimo hiše, v 
kater i je stanovala Tončka« (LZ str. 79), podobno kot v Beznici mimo 
hotela, v katerem živi Gervaise. Toda medtem ko se Tončka pr idruž i 
delavski množici, hiteči mimo njenega doma, je Gervaise opazovalka 
tega nemega ju t ran jega mimohoda, sa j s hotelskega okna oprezuje za 
Lantierom, na katerega čaka že vso noč. Pisano množico potemtakem 
zaznavamo iz gledalkine perspektive, ali kakor bi rekel Govekar, z 
očmi opazovalke, ka r da je opisu sorazmerno pristno kompozicijsko ute-
meljenost. Čeprav se je Govekar za to optiko v načelu navdušeno opre-
delil, je v navedenem pr izoru to priložnost prezrl ali p a opustil, morda 
ne nazadnje prav zategadelj , da ne bi bil tako podoben sceni, na katero 
se je očitno oprl. 
Govekar, ki je želel »biti zlasti v popisih natanjčen«, ' 9 se je hotel 
izogniti u t ru ja jočemu naš tevanju in je zato poskušal popestr i t i nadrob-
no opisovanje. Takole na pr imer uva ja 10. poglavje svojega romana: 
Skozi presledek med težkima, pisanima jutovima zastoroma ob oknu se je 
ukradel v sobo solnčen žurek. Skočil je na širok fotelj ter obsijal ondi nago-
miljeno, v vidni naglici zmetano žensko obleko. Ljubkujoče je božal vse pred-
mete, trepetal in skakal z enega na drugega, potem pa švignil na tik stoječo 
postelj. In zopet je švigal med damastom, svilo, čipkami in ružem, pa obstal na 
krasnem, snežnobelem komolcu ter ga poljubljal. Objeinljoč in poljubljajoč 
ta lepi komolec, pa je zaželel žarek poljubiti vso roko; objel in poljubil je to-
rej še belo ramo, skočil za labodji vrat, švignil na fino bradico ter se utopil v 
par bujnih, sladkih, živordečih ustnic. Ko pa se je nasitil poredni nagajivee 
tudi teh, se je začel igrati okoli lepega, ravnega noska in ščegetati zaprtj veki. 
In ni se mu bilo treba dolgo truditi. Nenadoma sta se širom odprli obe veki, 
in žarek je osupel odskočil na obilico zlatih, po vzglavju razprostrtih las. 
(LZ str. 395.) 
0H Bezniča. Prevedel Ivan Skušek. (Ljubljana 1964). Str. 9—11. 
00 V navedenem pismu Franu Vidicu (zač. avg. 1896). Gl. opombo štev. 67. 
Značilna prvina, ki z njo postopoma osvetljuje žensko perilo, lepo-
tilne potrebščine in končno še lepo spalko sâmo, je »solnčni žarek, ki 
pada in skače po osebah in stvareh«. Skrbno izbiranje intimnih pred-
metov in delov ženskega telesa, ki jih oplazi objestni žarek, sodi v pisa-
teljev rokohitrski načrt, ko nam iz zatemnjene spalnice privabi pred oči 
prizorišče burne ljubezenske noči. Ta hotljivi žarek, ki obvladuje kar 
ves prizor, pa očitno ni podvržen fizikalnim zakonom, saj k l jub marljivi 
gibčnosti vztrajno ohranja svojo prvotno obliko. Tudi zategadelj mnogo 
bolj spominja na svetlečo čarovno palico, kot na stanjšano svetlobno 
prvino, ki mu lahko skazi obliko že najrahlejš i premik okenskih zaves. 
Gibkost svetlobe in značilna zveza med svetlobo in čutnostjo sta tisti 
okolnosti, ki zaposlujeta našo pozornost v naslednjem odlomku iz Zola-
j e v e g a r o m a n a Greh abbé ja Moureta: 
Kakšen srečen in ljubek dan! Sonce je sijulo z desne strani, daleč od vdol-
bine. Vse jutro ga je Serge opazoval, kako je počasi napredovalo. Gledal ga je, 
kako se mu je približevalo, rumeno kot zlato, kako je gladilo staro pohištvo, se 
kratkočasilo z ogli in včasih zdrsnilo na tla, kakor konec odvitega blaga. Počasi 
in varno je napredovalo; to je bilo bližanje zaljubljenega dekleta, ki je stegovalo 
svoje bele ude, približujoč se vdolbini v enakomernem gibanju, z nasladno po-
časnostjo, ki je vzbujala blazno željo po njeni posesti. Naposled je proti drugi 
uri sončna lisa zdrsnila z zadnjega naslanjača, se povzpela vzdolž pregrinjala 
in se razsula po postelji kot razpuščeni lasje. Serge je prepustil svoje shujšane 
prebolevniške roke temu strastnemu ljubkovanju, pripiral je oči in čutil, kako 
se mu po vseh prstih razsipljejo ognjeni poljubi; kopal se je v svetlobi, v ob-
jemu žareče oble / . . . / Potem se je sonce zopet spustilo s postelje in se s spo-
časnjeniin korakom pomikalo na levo. Tedaj je Serge opazoval, kako se je 
znova vračalo in se presedalo s stolu na stol, in obžaloval je, da ga ni zadržal na 
svojih prsih.70 
Zolajev prizor je gotovo zusnovan bistveno drugače kot Govekarjev. 
O tem ne priča le okolnost, da je t u k a j sončna svetloba, ki nima oblike 
žarka, ampak traku ali lise. strogo vezana na Sergejevo optiko, na oči 
opazovalca, marveč tudi dejstvo, da ima ta premikajoča se svetloba še 
globljo izpovedno funkcijo in simbolično vrednost. Vse to v Govekarjevi 
sceni ni zapustilo nobenih sledov. Pač pa je Govekarja v tem delu Zola-
jevega romana utegnil zanimati opis Sergejcvega hlepenja po soncu, nje-
govi svetlobi in toploti. Zola je prizor nastlal z erotično govorico, vple-
tal v opis erotično metaforiko, ki se zgoščuje in s topnjuje do orgastič-
nega vrha. Svetlobna prvina pri tem sicer ohranja svojo samostojnost, 
obenem pa se prispodablja in celo poisti z ljubezenskim par tner jem. Prav 
hkratno uveljavljanje senzualnosti in svetlobe ter njuno občasno zlitje pa 
je tista značilnost, ki jo najdemo tudi v Govckarjevem prizoru, pa četudi 
imu tam seveda drugačno vlogo in, kot smo zupisali, samosvojo podobo. 
70 La Faute de l'abbé Mouret. OEuvres complètes (Paris 1967) 3, sir. 107, 
Čeprav odlomek iz Greha abbéja Moureta na jb rž ni bil brez pomena 
pr i obl ikovanju Govekar jevega pr izora z žarkom, moramo vendarle 
navesti še tale k ra tk i odlomek iz romana Nana: 
Naslednjega dne ob desetih je Nana še spala / . . . / Nana je spala na trebuhu, 
in med svojimi golimi rokami je stiskala podzglavnik, v katerega je zarila 
svoj obraz, ves bel od spanja / . . . / Izpod zavese se je širila svetloba, razločevalo 
se je palisandrovo pohištvo, tapete in naslanjače iz vezenega damasta z veli-
kimi modrimi cvetovi na sivi podlagi.71 
Med navedenim odlomkom in Govekar jevim prizorom obsta ja jo po-
dobnosti, ki se ne kažejo le v posameznih sestavinah, marveč tudi v te-
meljnem preple tu okoliščin, ki ga izpr ičuje jo nas lednja dejs tva: oba 
prizora stojita na začetku novega poglav ja ; Nana in Tončka se prebudi ta 
točno ob deseti uri, obe sta imeli za seboj l jubezensko noč, oba sta n j u n a 
l jubimca zapust i la že pred jutrom in v nada l j evan j ih odlomkov se v na-
slednjem t renutku obe gospici pogovar ja ta s svojo sobarico. 
Naše ugotovitve ne dopušča jo skora j nobenega dvoma o pravilnosti 
domneve, da je Govekar ukroji l svoj prizor šele potem, ko se je opla ja l 
z lastnostmi obeh Zolajevih predlog, iz Nane in iz Greha abbéja Moureta, 
ki se s t ikata v skupni snovni prvini — svetlobi. 
Čeprav obstaja več sorodnosti med Zolajevimi romani in V krvi, se 
ni Govekar vselej enako določno in neposredno naslonil na dela svojega 
vzornika. Ko je na pr imer med p isanjem romana stal pred vprašan jem, 
kako n a j naslika poroko med Tončko in dr. Pa jkom, je Minko Vasičevo 
spraševal tole: »Kako se pel je jo svat je k poroki? — S kom se n a j pel je 
udovu Zul janka? — Ali imajo dame v cerkvi druge toalete kot na sva-
tovščini? — Ali je običajno v finih krogih, da po pojedini plešejo? — 
navadno imajo le fino kosilo, potem se odpel je ta ženin in nevesta. O b 
kater i uri je navadno poroka? Ali more biti ob 12. ali 1. — ali 6. zvečer? 
— / . . . / Naprav i mi za Žul janko in sodnico, še po jedno (ali dve?) toaleti! 
Poslane porabim zu druge babnice. — «72 
Morda si je Govekar svojo poročno sceno zamislil p rav pod vplivom 
Zolajeve v p redzadn jem, dvana js tem poglavju romana Nana. Ker pa je 
snoval poroko v domačem, meščanskem okolju in ne v ar is tokratskih 
krogih, mu Zolajev tekst ni mogel nudit i kdove kolikšno oporo. 
S tem, da je skušal Govekar zbrat i ustrezne podatke o poročnih na-
vuduh med meščani in se tako hotel poučit i o vp ra šan ju , ki ga je pomanj -
kljivo poznal, je ruvnul popolnoma v duhu dokumentarne metode, ki jo 
je Zola tako vneto oznanjal v pr id eksper imentalnemu romanu. Ravnal je 
71 Nuna. OEuvres complètes (Paris 1967) 4, str. 44—45. 
72 V pismu marca ali aprila I. 1896. Govekarjeva zapuščinu, NUK Ms 1011. 
torej natanko tako kot Zola, ki pa ni poznal poročnih navad v plemiškem 
okolju. Zato je Emile Zola 22. novembra 1879 napisal ženi svojega založ-
nika, gospe Charpentier , tele značilne vrstice: »Ali se v visoki družbi pri-
redi ob poroki ples, in na kateri večer? Na večer ženitovanjske pogodbe 
ali na večer cerkvene poroke? Ljubše bi mi bilo na večer cerkvene po-
roke. Želel bi, da bi bil ples v salonu Muffatovih. In zlasti, če je ples 
popolnoma izključen, ali lahko dam prirediti slavnostno večerjo? In še 
to: kako bi bila oblečena nevesta, če bi bila slovesnost na večer ženito-
vanjske pogodbe? In če bi bila na večer poroke, bi moral pustit i poro-
čenca oditi na običajno potovanje ob koncu plesa? / . . . / Pošljite mi ko-
likor mogoče natančnih nadrobnosti, nikomur ne bom povedal, da ste 
sodelovali pri Nani.«7 ' 
R é s u m é 
L'analyse critique du roman Dans le sang (1896) de Fran Govekar, ainsi que 
l'examen minutieux de sa genèse, permettent de conclure que l'oeuvre littéraire 
de Zola, accessible à l'auteur — peu familiarisé avec le frunçais — grâce aux 
adaptations allemandes, doit être considérée comme lu principale source du 
roman en question. 
Bien que partisan du principe qu'il faut suivre les courants littéraires de 
l'Europe contemporaine, Govekar s'opposuit ù toute critique, lui repprochant 
l'imitation de modèles étrangers, particulièrement des romans de Zola. Il af f ir-
mait que l'initiative principale lui étuit venue d'un fait divers, ù partir duquel 
il traitait un sujet semblable, pris dans lu vie du puys, en tenant compte des 
découvertes scientifiques de la génétique moderne. 
Ces déclurution.s cependunt ne correspondent point aux fuits réels: le 
prétendu fuit divers est une construction de l'auteur; le personnuge principal 
ne répond ù aucun modèle vivunt; l'auteur ne pouvuit pas connaître les lois 
de l'hérédité de Mendel. 
Il est évident au contruire que le roman de Govekur révèle des aff inités 
diverses avec ceux de Zola, auxquels il se rattache pur son point de dépurt, ses 
aspects thématiques, ainsi que par ses procédés de technique et de forme 
romanesques. 
D'autre purt, lu préoccupation de 1'uutcur de mettre en valeur le principe 
fondumentul de l'esthétique de Zolu, c'est-à-dire le déterminisme, inscrit son 
rœnun Duns le sung décidément duns lu série des romans naturalistes européens 
s'inspirunt des Rougon-Mucquurt. Tant qu'il oscille entre le déterminisme bio-
logique et le déterminisme du milieu, de façon ù mettre en évidence tantôt lu 
puissance du premier, tuntftt la puissance du second agent, Govekar se mainti-
ent dans les cadres des postulats naturalistes. Mais dès qu'un personnage 
75 Correspondance (t8?2—V)02). Les OEuvres complètes, éd. P. Bernouurd 
(Paris 1929) str. 537—38. 
(Tončka, «Nana slovène») est conduit selon deux agents contraires s'excluant 
entre eux, c'est-à-dire selon son libre arbitre et selon sa nature déterminée, cela 
aboutit à un conflit de deux principes opposés. D'autant plus que Govekar 
confère au déterminisme biologique (système psycho-physique hérité)) une 
valeur constante, qui échappe presque entièrement à l'influence du milieu. 11 
s'en suit que le déterminisme de Govekar manifeste un principe fataliste 
étranger à l'esthétique de Zola, laquelle toute entière est fondée sur le détermi-
nisme, surtout quant à la théorie du milieu, et refuse ainsi le fatalisme.