Za naSe gospodarske ustanove Učitelji spadamo med gospodarsko najbolj šibke sloje. To je tako stara pesem, kot je star naš stan. Na svoji koži to bridko občutimo, le žal, da vse premalo storimo za izboljšanje tega stanja. Zelo nam manjka trdna zavest škupnosti in spoznanje, da je v dobro organizirani in zavedni množici nepremagljiva sila. Posameznik ne pomeni nič. To spoznanje bi moralo preiti v nas in rešen bi bil marsikak problem, ki se nam zdi nerešljiv. Že v naravi vidimo, da se slabotne stvarce po biološkem principu družijo v velike skupine, da se ohranjajo in premagujejo ovire, ki bi bile posameznim nepremagljive. Od čebel preko mravelj, do gozdnega drevja in slabotnih trav, povsod vidimo isti zakon samoohranitve. Mi bi se morali učiti v prvi^, vrsti na vzgledih današnjega gospodarskega življenja. Kot se tu združujejo podjetja, da iaže obvladujejo zapreke, tako bi morali mi iskati v skupnosti tudi na gospodarskem po lju pomoči svojemu snovanju. Posameznik v današnjem gospodarskem boju gotovo propade, ne more se pa kar tako uničiti združenih sil. Te misli so se mi vsiljevale, ko smo v zadnjih časih brali v našem listu poročila o naših gospodarskih ustanovah. Zdi se mi pa, 4a smo še vedno vse premalo prepričani o pomembnosti in nujni potrebi naših gospodarskih ustanov in da gredo taki potrebni članki kaj radi mimo ušes in da vse premalo razmišljamo o njih. Večino naših gospodarskih ustanov so nam pripravili starejši tovariši, v svojem bistvu idealisti, ki so pa mislili zelo realno. Občutili so na lastni koži težo časov in razmer, vsestransko odvisnost našega stanu, zlasti na gospodarskem polju in hoteli so z novimi ustanovami pripraviti tudi potomcem trdnejše osnove gospodarskega življenja in snovanja. Vprašati bi se morali večkrat, če smo vredni dediči teh prvih utemeljiteljev naših gospodarskih organizacij in če jih hočemo s tako požrtvovalnostjo dvigati k čim večji popolnosti in trdnosti, kot so si to zamislili njih ustanovitelji. K člankom o naših gospodarskih ustanovah v prejšnjih številkah našega glasila bi dodal samo dva vzgleda kot dokaz, kakšnih neprilik te lahko reši tovariška gospodarska ustanova. Bilo je pred dobrimi petimi leti, ko sem se moral seliti. Čeravno sem imel iz boljših časov nekaj denarja v krajevni hranilnici, ga nisem mogel dvigniti, ker je bila že izvedena znana zapora hranilnih vlog. Po milosti so mi dali neko malenkost,' ki bi zadostovala komaj za prevoz pohištva. Rabil sem pa- vsaj še trikrat toliko za različne druge stvari. Imel sem k sreči še par tisočakov v hranilnici našega Učiteljskega konvikta. S težkim srcem sem se napotil tudi tja, misleč si, da bo tudi tu ista pesem, kot pri drugih tovrstnih zavodih. A prijazni tovariš blagajnik je takoj privolil v izplačilo znatne vsote in še dodal: »Če rabite kaj več, pridite v par dneh, da zadržimo denar.« — Potolažen sem odšel in si misJil, kako sem napačno ravnal, ker nisem vsega razpoložljivega denarja vložil v stanovsko hranilnico, kamor se stalno steka denar onih, ki so si v sili pri njej izposodili. Skoro v istem času mi je tovariš potožil, da ne more dobiti nikjer denarja, da bi poplačal stroške za svojo materjo, ki je bila več časa bolna in je pri njem umrla. Nasvetoval sem mu našo posojilnico in v kratkem je bil rešen precejšnjega bremena, ki ga je v nizkih obrokih prav lahko mesečno vračal navedeni tovariški ustanovi. Nisem bil od nikogar pooblaščen, da bi delal kako reklamo. To izvršim iz lastnega nagiba in z željo, da bi bila deležna imenovana ustanova takega upoštevanja s strani učiteljstva kot ga v polni meri zasluži.