185 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 2-475.5:393(497.4)"15/16" Prejeto: 10. 6. 2015 Andraž Kovač diplomirani zgodovinar (UN), Parecag 170a, SI–6333 Sečovlje E-pošta: kovac.andraz@gmail.com Smrt, odrešenje in iskanje smisla: pogrebna pridiga Krištofa Spindlerja za Herbardom Auerspergom in plemiški etos v času konfesionalizacije IZVLEČEK Prispevek obravnava odnos do smrti v zgodnjem novem veku, posebej v tako imenovanem konfesionalnem ob- dobju (1550–1650), v katerem sta bili politika in vera tesno prepleteni. Glavni vir je pogrebna pridiga Krištofa Spindlerja, ki je bila brana na pogrebu Herbarda Auersperga in za katero lahko domnevamo, da je imela velik vpliv na takratno plemstvo. Na to nas napeljuje dejstvo, da je bila kasneje natisnjena in da jo je kot vir za Slavo vojvodine Kranjske morda uporabil Janez Vajkard Valvasor. Kljub temu da pridiga sledi marsikaterim srednjeveškim prvinam viteške kulture, se od starejših del, kot so npr. pogrebni govor Johannesa Rota za Ulrikom Celjskim ter objokovalne pesmi Petra Suchenwirta, razlikuje po poudarjeni didaktični noti in večji teološki razdelanosti tematike, kar gre pri- pisati tako različni literarni zvrsti kot tudi obdobju, v katerem je nastala. KLJUČNE BESEDE Herbard Auersperg, Krištof Spindler, smrt, konfesionalizacija, reformacija, viteštvo, plemiški etos ABSTRACT DEATH, SALVATION AND THE SEARCH FOR MEANING: CHRISTOPH SPINDLER’S FUNERAL SERMON FOR HERBARD VON AUERSPERG AND NOBLE ETHOS DURING THE CONFESSIONAL ERA The article deals with the understanding of death in the early Modern Period, especially in the so-called confes- sional era (1550–1650), which was marked by a close relationship between religion and politics. The primary source for the article is a funeral sermon for Herbard von Auersperg, which was written and read by Christoph Spindler and for which we can assume that it had a great influence on contemporary nobility. This conclusion also points to the fact that the funeral sermon was printed and perhaps even used by Johann Weikhard von Valvasor as the source for his Glory of the Duchy of Carniola. Even though the sermon follows many elements of medieval chivalric culture, it differs from earlier works like oratio funebris of Johannes Roth for Count Ulrich of Cilli or totenklage of Peter Suchen- wirt in a greater emphasis on didactics and a more systematic theological treatment of the theme. This was due as much to the difference in literary genre as to the period in which it was written. KEY WORDS Herbard von Auersperg, Christoph Spindler, death, confessionalisation, reformation, chivalry, noble ethos 186 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 UVOD Pisalo se je leto 1575. Kranjski, štajerski in koro- ški stanovi so sestankovali v Brucku na Muri, kjer so sprejeli obrambni red, ki je omogočal boljšo obram- bo današnjega slovenskega ozemlja. Med kranjski- mi udeleženci je bil prisoten tudi vrhovni poveljnik hrvaške krajine Herbard Auersperg (Turjaški). Med sestankom so prispele vesti o zbiranju velike osman- ske vojske,1 zaradi česar je Auersperg septembra 1575 zapustil Bruck in odšel v svoj grad Pobrežje ob Kolpi. Kmalu zatem so prišle še novice, da je pet tur- ških begov za napad na Hrvaško zbralo veliko voj- sko, ki naj bi štela od 10.000 do 12.000 mož. Vojaki naj bi že pričeli s plenjenjem po hrvaškem ozemlju in se pomikali proti severu. Kot odgovor na to se je pod Herbardovim poveljstvom pri Budačkem na Hrvaškem zbrala krščanska vojska in 22. septembra 1575 je prišlo do spopada, v katerem je Herbard pa- del. Turki so v skladu s turško tradicijo padlim odre- zali glave in jih 9. decembra ponosno razkazovali po Carigradu.2 Bitka pri Budačkem je zaradi svoje tra- gičnosti – še toliko bolj jo je poudarjala usoda ostan- kov Herbarda Turjaškega in njegovega sorodnika Friderika Višnjegorskega – postala priljubljena snov, ki je burila duhove širom Kranjske.3 Prvi, ki je obravnaval Herbardovo smrt, je bil protestantski predikant in superintendent Krištof Spindler. Je avtor pogrebne pridige na Herbardovem pogrebu, ki je bil po besedah Maje Žvanut najveliča- stnejši pogreb protestantskega obdobja.4 Kdaj točno je do njega prišlo, ni popolnoma jasno. Kronisti po- ročajo, da so Herbardovo obglavljeno truplo na dan njegove smrti prinesli v Pobrežje, od tam pa tri dni pozneje v Ljubljano (25. september). Ker pa je nati- snjena Spindlerjeva pridiga datirana 13. oktobra, to pomeni, da je bilo takrat truplo že pod zemljo, kljub temu da so Turki 9. decembra še razkazovali Herbar- dovo glavo po Carigradu. Miha Preinfalk je odgovor na to vprašanje našel v Megiserjevem poročilu, ki ga je povzel tudi Janez Vajkard Valvasor. Ob Herbardo- vi smrti je njegov sorodnik Janez Auersperg Ferhada pašo prosil, naj prizanese ujetemu Herbardovemu sinu Volfu Engelbertu in vrne Herbardovo glavo. Prošnji je Ferhad paša ustregel. Odrto glavo so tako skupaj s preostalim truplom pokopali v ljubljanski špitalski cerkvi, nagačeno kožo pa so Auerspergi sku- paj z ujetim Volfom Engelbertom odkupili kasneje. Nagačeni glavi Herbarda in Friderika Višnjegorske- ga sta ostali na Turjaškem gradu do konca druge sve- 1 Treba je poudariti, da je zgodovinsko pravilnejši izraz osman- ska vojska in osmansko cesarstvo – prvič, ker se je cesarstvo tako imenovalo, in drugič, ker Turki niso bili edina etnična skupina v cesarstvu in vojski. 2 Simoniti, Turki, str. 178. 3 Preinfalk, »Boj pri Vudački«, str. 189–190. 4 Žvanut, Od viteza, str. 122. tovne vojne kot družinski relikviji, ki so ju Turjaški ponosno kazali obiskovalcem.5 Toda vrnimo se k pogrebni oz. žalni pridigi (Leich- predig) Krištofa Spindlerja, ki so jo brali na Herbar- dovem pogrebu. Preinfalk jo uvrsti v širši kontekst del, ki se ukvarjajo s Herbardom Auerspergom in slavljenjem njegovega viteškega življenja in junaške smrti. Spindlerjev tekst je bil prvi v vrsti takšnih del, kmalu pa mu je sledilo še delo Herbardovega prijate- lja Jurija Khisla.6 Pridiga je zanimiva predvsem zato, ker omogoča boljši vpogled v etos kranjskega (in tudi širše srednjeevropskega) plemstva v drugi polovici 16. stoletja, ki ga bomo poskušali interpretirati v pri- čujočem besedilu. Na tej točki je pomembno pouda- riti, da smoter razprave ni vsakodnevno dojemanje smrti, odrešenja in viteškega ideala, temveč norma- tiven izraz, ki ga lahko razumemo kot del diskurza neke dobe, v našem primeru konfesionalnega obdo- bja, se pravi časa, ki ga približno zamejujeta leti 1550 in 1650 in ki ga opredeljuje tesna povezanost vere in politike.7 Razgrniti bomo torej poskusili pogled na politični red in samo osmišljanje predmoderne družbe prek kulturne zgodovine in njene antropolo- ške paradigme. Ta namreč vključuje percepcijo sveta ljudi, njihove simbole, vrednostni sistem, identiteto itd. Predmoderna elita namreč nikoli ni bila docela 5 Preinfalk, »Boj pri Vudački«, str. 191. 6 Prav tam, str. 192–193. 7 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 7. Baron Herbard Auersperg (Turjaški) (1528–1575). 187 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 avtonomna v odločitvah in prosta v ravnanju, temveč je bila zavezana družbenemu smislu.8 SMRT IN ISKANJE SMISLA V predmoderni dobi politična skupnost ni bila zgolj zadeva tega sveta, temveč ravno nasprotno, njen prvotni namen je bil usmerjen proti drugemu svetu, onostranstvu. Politična skupnost je bila namreč ra- zumljena kot skupnost odrešenja, kraj očiščenja posa- meznika in družbe, kraj, kjer se dušam vrne zdravje, oz. neke vrste politične vice. Po takratnem verovanju po- sameznik ni zmožen doseči krščanske odličnosti izven skupnosti, temveč zgolj s svojim delom za skupnost in v skupnosti. Čas takratnih ljudi oz. »domorodcev«, kot jih sledeč ameriškemu antropologu Cliffordu Geertzu imenuje Sašo Jerše, je imel namreč dve optiki: zemelj- sko in nebeško, časno in večno, izrazito politično ter scela religiozno hkrati, ki sta sicer pogosto prihajali v nasprotje. Predmoderne skupnosti so pogosto skušale iskati ravnotežje med njima.9 Znotraj tega pogleda je bila tudi smrt razumljena drugače, kot je danes oz. od 18. stoletja dalje. Pred tem je bila namreč nekaj močno ritualiziranega, bila je prehod iz ene (posvetne) oblasti v drugo (božjo), od enega suverena k drugemu, v od- rešitev ali pogubo, hkrati pa je tudi na zemlji prenesla moč od pokojnika h dedičem.10 Smrt pred obdobjem konfesionalizacije v literarnem izročilu Eden od primerov par excellence smrti v srednjem veku na širšem slovenskem ozemlju je smrt Viljema I. Svibenskega. Viljem se je udeležil upora proti grofu Majnhardu II. Goriško-Tirolskemu, ki so ga vodili Ulrik III. Vovbrški, salzburški nadškof, bamberški škof in bavarski vojvoda, medtem ko je bil Majn- hardov zaveznik štajerski vojvoda Albreht. Ker je bil Viljem popularna oseba, se je kmalu po njegovi smrti spletla nadregionalna legenda.11 Za to je imel največ zaslug Otokar iz Gaala (v izvirniku Geul), ki je bil avtor Avstrijske (ponekod imenovane tudi Štajerske) rimane kronike, v kateri je opisoval dogodke na Šta- jerskem, Koroškem in v Avstriji med letoma 1250 in 1265. V tem delu je, kljub temu da je politično doga- janje spremljal in bil z njim dobro seznanjen, nekate- re dogodke priredil tako, da so bolje ustrezali njego- vim političnim nazorom. Sam je bil namreč vitez Ota II. Lichtensteinskega, ki je bil sin slavnega minezen- gerja Ulrika in posledično zagovornik lichtenstein- ske in habsburške politike. V kroniki je podrobno opisal upor proti Majnhardu Goriško-Tirolskemu in Viljemovo smrt. Prek nje je namreč želel opozoriti 8 Jerše, V iskanju, str. 25–34. 9 Prav tam, str. 60–62. 10 Foucault, »Society must be defended«, str. 247–248. 11 Kos, Pot na Avalon, str. 165–166. na nevarnost plemiških teženj po samostojnosti, ki lahko kot v Viljemovem primeru vodijo v prelomitev zvestobe deželnemu knezu.12 V tej zgodbi je izredno zanimiv del o Viljemovem prstanu in pravljičnih elementih okoli njegove smr- ti. Umirajočega Viljema naj bi našel njegov sorodnik Konrad Aufensteinski. Viljem je bil po Otokarjevem poročilu sedemkrat s kopjem preboden skozi prsi. Aufensteinu kot najljubšemu prijatelju (sorodniku) je ponudil prstan, ki naj bi mu zagotavljal oblast nad posestmi in deželo, čast, slavo in viteški vrline, vse dokler ga bo imel na roki. Otokar opisuje tudi ča- robne lastnosti prstana, kar je pomembno predvsem zato, ker je po ljudskem izročilu običajno sporočilo zgodb s čarobnimi predmeti, da tisti, ki dobi takšen predmet v posest, prej ko slej pozabi na etiko in zlo- rabi čarobne moči. Otokar je želel na ta način po- udariti nujnost absolutne zvestobe svojemu gospo- du, kar je pomembno tudi zaradi časovnega okvira dogodkov. Konec 13. stoletja je bila namreč viteška zvestoba izumirajoč pojem, poleg tega pa je bila opi- sana bitka zadnji večji upor deželnega plemstva proti zakonitemu deželnemu knezu.13 Namen Otokarjevega pisanja je bil torej postaviti zgled oz. primer. Iz helenizma je bilo namreč prevzeto mišljenje, da mora zgodovina predvsem dajati zglede, ki so uporabni tako za moralno pedagoške cilje oz. vzgojo kot tudi v pomoč praktični politiki.14 Čeprav Arno Strohmeyer za to tezo navaja zgodovinopisje 16. stoletja, jo lahko jasno vidimo že pri Otokarjevem opisu Viljemove smrti in pri Petru Suchenwirtu, ki v svoji pesmi ob smrti vojvode Albrehta III. (Von her- zog Albreht faligen in Österreich) ostale člane rodbine, se pravi Habsburžane, poziva, naj se zgledujejo po njem.15 Peter Suchenwirt († 1407) je bil poznosre- dnjeveški pesnik, poznan po svojih heraldičnih ob- jokovalnih pesmih (totenklage), od katerih je vsako končal z opisom grba objokovane osebe. Zanimiva prvina njegovih objokovalnih pesmi je, da so po svoji obliki sorodne latinski laudatio funebris (pogrebnemu govoru). Imele so celo značilno strukturo antičnega govora: tožbo, hvalo, priprošnjo ter poimenovanje umrlega, k čemur je Suchenwirt dodal nov element, in sicer opis grba.16 To je zanimivo posebej zaradi tega, ker je v sred- njem veku v večini prevladovala pogrebna pridiga in ne pogrebni govor. Če se je iz nagrobnih govorov grških cerkvenih očetov, kot sta bila Gregor iz Nise in Gregor iz Naziansa, dalo izluščiti skoraj celotno biografijo umrlega, je bilo na zahodu drugače. V na- sprotju z grško patristično tradicijo so nagrobni go- vori Ambrozija Milanskega, kljub temu da so bili še zmeraj pod vplivom antične retorike, z uporabo bi- 12 Kos, Blesk zlate krone, str. 229. 13 Prav tam, str. 237–238. 14 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 72. 15 Suchenwirt, Peter Suchenwirt's Werke, str. 16–17. 16 Mlinar, Podoba, str. 39–41. 188 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 bličnih citatov že kazali krščanski izvor. Še dlje je šel sv. Hieronim, ki je zavračal vplive poganske retorične prakse in njeno hvalo pokojnikovih vrlin ter zahteval odvrnitev od zunanjosti in usmeritev k duhovnim vr- linam posameznika, od trenutka, ko je ta postal kri- stjan. Hieronim je v srednjem veku med zahodnimi očeti veljal za veliko avtoriteto, kar je razlog za to, da srednji vek na zahodu ni poznal nagrobnega govora, temveč zgolj pridigo.17 A kot nam kažejo Suchenwirtove objokovalne pesmi, so prvine nagrobnega govora preživele, čeprav drugje. Hkrati pa kažejo, da je trditev Alberta Te- nentija, da je humanizem ponovno odkril zemeljsko in zgolj posvetno slavo, pretirana.18 Morda bi sicer lahko rekli, da je človeku ponovno približal ideal po- svetne slave kot nečesa, kar je dobro samo po sebi. Če pogledamo npr. Suchenwirtove pesmi o vojvodi Al- brehtu III., vidimo precej izrazito slavljenje njegovih viteških vrlin. V pesmi O viteštvu vojvode Albrehta (Von Herzog Albreht’s ritterschaft) Suchenwirt namreč najprej opisuje, kako se je Albreht s srcem in voljo odločil postati vitez ter kako je s petdesetimi opro- dami (chneht) odšel na križarsko vojno v Prusijo.19 V isti pesmi poudarja, da je knez resno opravljal svojo funkcijo, da je ljubil božjo besedo in poslal po učite- lja v Pariz za svojo šolo na Dunaju, da se je bojeval v Prusiji in Litvi, da je bil vitez dvajset let ter da je dobro skrbel za mlade kneze (svoje nečake).20 Seveda se Suchenwirt ni izognil pozivanju k upanju na od- rešitev in mučeništvo vojvode Albrehta.21 Iz pesmi je jasno viden tudi vzgojni moment, se pravi predstavi- tev subjekta pesmi kot nekoga, ki si ga je vredno vzeti za zgled. Podobno prek njegovih dejanj za zgled vite- škega življenja Suchenwirt opisuje še celjskega grofa Ulrika I.22 Naslednji zanimiv primer odnosa do smrti se kaže v pogrebnem govoru za grofom Ulrikom II. Celjskim izpod peresa humanista Johannesa Rota (Rotha). Čeprav, kot smo videli pri Suchenwirtu, posvetna slava ni bila v celoti ponovno odkrita v renesansi, je takrat postala bolj cenjena. Odkritje in cenjenje tega novega občutka je privedlo do tega, da so šte- vilni znani humanisti – med drugim tudi Peter Pavel Vergerij in Enej Silvio Piccolomini – v sebi bìli boj, v kolikšni meri je človek lahko istočasno privrženec Kristusa in Cicera. Takrat je bila odkrita tudi antika kot stanje duha. Prvotni razlog za prebiranje antičnih tekstov je bila podobnost in sozvočje s krščanskimi nauki.23 Govor za Ulrikom kot delo humanistične 17 Simoniti, Humanizem, str. 24–31. 18 Tenenti, Občutje smrti, str. 37. 19 Suchenwirt, Peter Suchenwirt's Werke, str. 8. 20 Prav tam, str. 204 (povzetek pesmi o viteštvu vojvode Albreh- ta). 21 Prav tam, str. 17. 22 Prav tam, str. 258–261 (obnova pesmi Von Grafen Ulrich von Cilli). 23 Tenenti, Občutje smrti, str. 40–41. tradicije tako sledi odkritju posvetne slave, ki ga je prinesel humanizem. Johannes Rot sicer v svojem govoru prav tako poudari, da sta z Ulrikovo smrtjo najbolj prizadeti presveta vesoljna Cerkev in vojska s križem zaznamovanih vojščakov, ki »v teh časih blo- dijo razkropljeni na vse strani med narodi, oropani najboljšega vojskovodje in bojevnika, pod čigar za- ščito so se opasali z meči za boj z davnimi sovragi, hoteč proslaviti slavo Jezusa Kristusa«.24 S tem je av- tor izpostavil dejstvo, da je bil Ulrik poveljnik vojske proti Turkom, ki jo je leta 1456 zbiral v Avstriji, in najemnikom ponujal visoke vsote denarja, čeprav sta z ogrskim kraljem Ladislavom verjetno imela še dru- ge načrte. Kljub temu je bil ubit ravno med priprava- mi na pohod, kar je občutek izgube še okrepilo.25 A vendar večina pogrebnega govora ni namenjena ver- skim vprašanjem, temveč slavljenju pokojnika. Rot kliče kralje in kneze k žalovanju, Madžarsko okliče za Panonijo, nadležno Bogu, ter Madžare primerja z verolomnimi Skiti in krutimi Huni.26 Govor vsebu- je številne figure iz antične mitologije in zgodovine, čeprav ne manjkajo niti biblični citati in proti koncu tudi citat sv. Avguština.27 Pri Rotovem govoru je pomembno izpostaviti še nekaj stvari. Najprej je zanimivo, da dejansko ne vemo, ali je bil govor sploh prebran, ker je šlo pri po- grebnih govorih v poznem srednjem veku pogosto za zgolj literarne konstrukte. Če so ga brali, ga niso na Ulrikovem pogrebu, temveč v okviru širših pogreb- nih slovesnosti pred celjsko duhovščino in plem- stvom. Zaradi načela, da se o mrtvih govori samo dobro, lahko v govoru najdemo pretirano poudarja- nje Ulrikovih vrlin.28 Ideja o vojskovanju za Kristusa in s tem ideal krščanskega viteza sta seveda prisotna še na več mestih v govoru, a nista prevladujoč motiv. Iz Ulrikovega življenja je izpričana pripadnost sicer že zahajajoči viteški kulturi, hkrati s pripadnostjo humanistični. Kultura celjskega dvora je bila precej humanistično obarvana, saj so tam delovali huma- nistično izobraženi pisci.29 Tako si je npr. novembra 1429 Ulrik od očeta sposodil 32 tisoč oglejskih zla- tnikov, kolikor jih je potreboval za viteško romanje k sv. Jakobu v Santiago de Compostela. Na romanju, ki je opisano v kroniki kastiljskih kraljev, ga je spremlja- lo 60 konjenikov. Tri tedne je bival na dvoru kastilj- skega vladarja Janeza. Takrat je bilo namreč viteško romanje že popolnoma sprejemljivo in tudi poznejši cesar Friderik III. se je raje kot za vojaški pohod od- ločil za romanje na božji grob v Jeruzalem, kjer je prejel viteški udarec.30 Zanimiv in pomemben element je še primerjava 24 Rot, Oracio funebris, str. 240. 25 Voje, Balkanska politika, str. 111–112. 26 Rot, Oracio funebris, str. 241–242. 27 Prav tam, str. 244. 28 Mlinar, Podoba, str. 118. 29 Kos, Turnirska knjiga, str. 11. 30 Mlinar, Biti vitez, str. 106–107. 189 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 sklicevanja na onostranstvo, »prehoda od enega suve- rena k drugemu«, pri Suchenwirtu in Rotu. Pri Su- chenwirtu sta, kar se tega tiče, najzanimivejši pesmi o padcu vojvode Albrehta v Avstriji (Von herzog Al- breht faligen in Österreich) ter o poslednji sodbi (Die red von dem jungsten Gericht). Prva pesem se, kot smo že videli, prvenstveno ukvarja z Albrehtom in nje- govim viteštvom. Opisuje njegov boj v Litvi in Pru- siji (Königsbergu), kako je s pridobljenim zlatom in srebrom nagradil viteze, kako ni škodoval poganskim ženskam in otrokom ter kako se je boril ponosno in z junaško močjo.31 Nato ob njegovi smrti sledijo pasu- si, ki jasno kažejo pomen smrti in versko zaznamova- no dojemanje tega pomena v njegovem delu. Najbolj pomenljiv je pasus, ki kaže na univerzalnost smrti, na to, kako ta pride do vseh, ne glede na starost ali stan. Den hat der Tod nu abgezant, dem niemant mag entweichen, er nympt si paide jung und alt, die armen und di reichen.32 Še zanimivejši je naslednji pasus, v katerem Su- chenwirt izraža upanje na Albrehtovo odrešitev in si želi, da bi bila njegova duša sprejeta v nebesa k ange- lom po njegovi mučeniški slavi: Got herr, durich dein raines plüt, Perhröt, sein sel vor leiden, Daz si der haizzen helle glüt Müzz ewichleich vermeiden; Enpach di sel mit vrewden gar, Duich deiner marter ere, Und hilf ir an der engelshar, Da frewd ist nymmer mere.33 Takšna pesnitev ni mogla obiti prošnje poslu- šalcev, naj molijo za Albrehta in njegovo dušo (Nu pittet Got gemainichleich, ir jungen und ir alten, daz di sel in himmelreich, werd ewigleich pehalten). V pesmi o poslednji sodbi so te tematike še močneje poudar- jene. Tam ponovno piše, kako smrt vzame vse (Der tod es alles uberwind, Die zarten weib die liben chind), in poudari pomen priprave na poslednjo sodbo, kjer ne bodo materialne dobrine nič koristile in na kar je duša prevzetnega človeka slabo pripravljena. Na tej točki Suchenwirt še poudarja nujnost usmiljenja do vseh kristjanov, tudi podložnikov (Die nachsten, noch dein undertan), in potrebnost božjega strahu.34 Pesem kaže didaktično noto, katere namen je prestrašiti ži- veče in jih posledično spodbuditi k bolj krščanskemu življenju. Pri Rotu se vse to kaže v mnogo manjši meri. Sicer navaja Joba, ko pravi, da moj odrešitelj 31 Suchenwirt, Peter Suchenwirt's Werke, str. 16. 32 Prav tam. 33 Prav tam, str. 17. 34 Prav tam, str. 142–144. živi, in sv. Avguština, ko pravi, da mrtvih (oz. tistih, ki so odšli s tega sveta) niso izgubili, temveč so jih poslali naprej. Poziva tudi k molitvi za slavnega kneza, da bi bil deležen večne blaženosti (Revocemus ergo animos nostros, qui cum superis racione participamus, siccemus oculos nostros et hunc gloriosum principem, quem a ter- renis vinculis absolutum cernimus, magno plausu eterne felicitatis participem fieri exoremus, ponamus lacrimas et tristia pectora, voces raucas claras reddere studeamus).35 Je pa toliko bolj poudarjen element izgube in žalosti. Vprašanje pogreba Medtem ko omenjenih tekstov na pogrebih niso brali, za Spindlerjevo pridigo velja nasprotno. Zato si je smiselno ogledati še odnos do pogreba med plem- stvom pred reformacijo in se vprašati, kakšno vlogo je imel v takratni družbi. Ritualiziranost smrti je bila nedvomno večja kot danes in posledično so pogreb dojemali kot nekaj pomembnejšega. Na tem mestu je pomembno poudariti, da se je proti koncu srednjega veka pojavil intimnejši odnos z Bogom, kar je vpli- valo tudi na pogrebne slovesnosti. Na pogrebu Ulri- ka I. Svibenskega, Viljemovega brata, leta 1261 se je npr. zbral cvet kranjskega plemstva na čelu z dežel- nim gospodom Ulrikom III. Spanheimom. Podobno je avstrijskemu vojvodi Frideriku I. leta 1198, ko je umiral na poti iz Svete dežele, ob smrtni postelji sta- lo veliko plemičev. Za razliko od teh pogrebov je bil pogreb Ulrika II. Celjskega precej bolj umaknjen v zasebno sfero. Potem ko so truplo prenesli iz Beo - grada, so ga najprej pokopali v družinskem krogu. Trideset dni po smrti je sledil obred v širšem krogu (prisotni so bili namreč tudi uradniki in poslanci), ki je imel predvsem simbolni pomen, saj se je z njim končal rod Celjskih grofov. S te slovesnosti izvira vzklik: »Danes grofje Celjski in nikdar več!«. Skupna lastnost pogrebov je bila želja po pokopu v čim bolj imenitnih cerkvah.36 Spektakularnost pogreba Ulrika Celjskega je na plemstvo brez dvoma naredila velik vtis, saj je verski obred vseboval lomljenje praporov, kar je simbolizi- ralo konec rodu ter globoko povezavo med viteštvom in krščanstvom.37 Iz tega lahko sklepamo, da je bil pogreb tudi priložnost za premislek o zgoraj ome- njenih dejavnikih, posebej uporu, zvestobi in veri. Si- cer smo o pogrebih od 16. stoletja dalje bolj poučeni, predvsem zaradi boljše ohranjenosti virov, npr. opo- rok. Eden prvih ohranjenih tovrstnih virov na Slo- venskem je oporoka Volfa Lamberga iz leta 1550. Ta je pisanje začel z besedami preroka Izaije Ezekiji (I. 38): Poskrbi za svojo hišo, umrl boš in ne živel. Tako je tudi sam želel razdeliti svojo svetno premoženje: telo je izročil farni cerkvi v Škofji Loki, kjer so že bili 35 Rot, Oracio funebris, str. 244. 36 Kos, Pot na Avalon, str. 167–169. 37 Žvanut, Od viteza, str. 119. 190 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 pokopani njegovi predniki, pogreb pa naj bi opravili po krščanskem obredu, z dvigom ščita, čelade in za- stave, kar je bil star viteški ritual. Iz tovrstnih teženj po ureditvi lastnega pogreba se je v Hvalnici norosti norčeval že Erazem Roterdamski, ki se je spraševal, ali ti ljudje mislijo, da bi preskromen pokop mrliča užalil.38 Konfesionalizacija diskurza o smrti Preden se posvetimo Spindlerjevi pridigi, se je treba ustaviti še pri vprašanju konfesionalizacije. Kot smo namreč že omenili, obdobje Herbardovega živ- ljenja in smrti imenujemo konfesionalno obdobje, v katerem je bila zaradi verskih trenj povezava vere in politike še posebej močna. To je veljalo še posebej za plemstvo, ki je bilo v avstrijskih deželah pretežno protestantsko in je tako izvajalo lasten proces kon- fesionalizacije, ki je bil nasproten deželnoknežji oz. katoliški konfesionalizaciji. Ta je definirana kot širok socialnozgodovinski proces, »s katerim je doktrinarna in organizacijska utrditev cerkve kot vodilnega dejav- nika obsežnega političnega in družbenega oblikova- nja« vplivala na modernizacijo političnega sistema in oblikovanje zgodnje novoveške države. Nas zanima predvsem stanovska konfesionalizacija, ki je težila k deželni evangeličanski Cerkvi, skupnemu cerkvene- mu redu, njenemu sodelovanju v izobraževalni politi- ki itd. Nasproti tej stanovski konfesionalizaciji je bila deželnoknežja in katoliška konfesionalizacija, ki je težila k zgodnjeabsolutistični koncentraciji oblasti.39 Ta proces odnosa do smrti ni zajel povsem nepo- sredno, šlo je kvečjemu za okrepitev odnosa z Bogom na individualni ravni ter za še večji poudarek na reli- giji in odrešenju. Vzgojni element je sicer opazen pri Suchenwirtu in v manjši meri pri Rotu, kljub temu pa lahko rečemo, da je bil v konfesionalnem obdobju tovrsten pogled izpopolnjen in bolj teološko razdelan ter nikakor ni prekinil s starimi obrazci. Luther npr. trdi, da namen pogreba – slavljenje Boga in vzgoja živih – najbolje dosežemo skozi eksegezo v pridigi. Luther je postavil zgled za protestantske pogrebe na pogrebu saškega volilnega kneza Friderika Modrega in tako je pridiga postala standardni del protestant- skega pogreba. Namen pridig sta bila tudi tolažba in poučevanje živečih.40 V tem primeru vidimo vpliv reformacije na širše družbene strukture in njihovo preoblikovanje.41 Kot primer te preobrazbe in hkrati kontinuitete, ki se je ohranila, si oglejmo pridigo, ki jo je superintendent kranjske protestantske Cerkve Krištof Spindler bral na pogrebu Herbarda Turja- škega in je bila kasneje natisnjena z naslovom: Ain Christliche Leichpredig, Bey der Begrebnus weyland des 38 Prav tam, str. 118–120. 39 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 54–55. 40 Nelson Burnett, »To Oblige My Brethren«, str. 37–38. 41 Štuhec, Reformacijska gibanja, str. 6. Wolgebornen Herrn Herrn Hörwarden Freyherrn zu Auersperg ... Gehalten durch M. Christophorum Spin- dler … Gedruckt zu Laybach durch Hannß Mannel Anno MD LXXV. Natisnjena je bila iz dveh razlogov. Prvi razlog je bila neudeležba Herbardove vdove, ti- rolske plemkinje Kristine baronice Spaur-Valör, za kar je bil glavni razlog najverjetneje družbena kon- vencija, da se vdova zaradi žalovanja pogreba ne ude- leži, čeprav je kot uradni razlog navedena slabost.42 Kot objavljeno delo je Spindlerjevo pridigo poznal tudi Janez Vajkard Valvasor in jo morda uporabil pri pisanju Slave vojvodine Kranjske.43 Natisnjena je bila tudi zato, da bi jo ovdovela baronica brala in bila s tem spodbujena h krščanskemu življenju.44 Spindler- jevo delo bomo primerjali s pogrebno pridigo tübin- genskega teologa Jakoba Andreaeja za Primožem Trubarjem iz leta 1588.45 Preden se vrnemo k pridigi, še nekaj besed o nje- nem avtorju, Krištofu Spindlerju. Spindler je bil, kot že omenjeno, superintendent (prvi pridigar) prote- stantske Cerkve na Kranjskem. S tem je zasedal me- sto, ki ga je po vrnitvi iz prvega izgnanstva v Nemčiji zasedal Primož Trubar in za njim Sebastjan Krelj.46 Spindler je bil tudi sicer v marsičem Trubarjev va- rovanec. Rodil se je namreč leta 1546 na Württem- berškem in za njegov odhod v Ljubljano po Kreljevi smrti se je moral Trubar kar precej potruditi, saj je württemberški vojvoda pričakoval, da bo Spindler nadaljeval s študijem in bil posledično pripravljen za višjo funkcijo od kranjskega superintendenta. Spin- dler je bil v Ljubljani precej priljubljen zaradi svojega znanja in prijetnih nastopov. Poleg tega se je zavze- mal za izobraževanje in utrditev tako slovenske kot nemške Cerkve.47 Sedaj pa preidimo k vprašanju pridige in temu, kako je poskusila odgovoriti na vprašanje smisla predmodernih elit, v našem primeru plemstva. Osre- dnja narativna os pridige je primerjava Herbarda Auersperga z bibličnim junakom Judo Makabejcem, pri čemer gre Spindler tako daleč, da Herbardu po- loži Judove besede v usta: »Bog obvari, da bi to storili in pobegnili pred njimi« (Das wöll Gott nicht, das wir fliehen solten).48 Primerjava pokojnika z bibličnim ju- nakom sledi Luthrovemu mnenju, da izobraževanje najuspešneje izvajamo skozi biblično eksegezo v pri- digi. Spindler je uporabil tudi nekaj primerjav med bojevanjem Herbarda Auersperga in Jude Makabej- ca. Oba sta se namreč bojevala proti močnejšemu oz. številčnejšemu sovražniku, vojski obeh se nista zbrali v polnem številu in oba sta se kljub pričakovanemu porazu odločila za boj. Pomemben retorični element 42 Žvanut, Od viteza, str. 97. 43 Valvasor, Čast in slava, 4, str. 487, 488 in 490. 44 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 45 Andreae, Ena lepa, str. 81. 46 Grdina, Reformacijski tokovi, str. 72. 47 Rupel, Spindler, Krištof. 48 Preinfalk, »Boj pri Vudački«, str. 192. 191 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 Spindlerjeve pridige je še poudarjanje Herbardove bolezni, ki se vsaj delno uporablja kot opravičilo za njegov poraz, saj junak, kakršen je Herbard, ni mogel kloniti brez posebnega nepredvidenega razloga. Po- dobno je dvesto petdeset let kasneje pesnik Bernard Tomšič (1811–1856) Herbardovo smrt pripisal za- hrbtni izdaji.49 Podobno primerjavo je uporabil tübingenski teo- log Jakob Andreae v svoji pogrebni pridigi za Pri- možem Trubarjem, v kateri je Trubarja primerjal s sv. Pavlom in govoril, da sta bila oba po krivici sojena, označena za lažna preroka in preganjana iz mesta v mesto.50 Poleg primerjave pokojnikov z bibličnimi ju- naki tako Spindler kakor Andreae bibličnim osebam pripisujeta želene lastnosti, bodisi pridigarjev, kot je bil Trubar, bodisi plemičev, kot je bil Herbard, naj- verjetneje z namenom, da bi to primerjavo okrepila. Juda Makabejec je tako v Spindlerjevi pridigi ozna- čen kot viteški junak (Ritterlicher held Juda Macab.), podobno pa Spindler opiše še Jonatana (ritterliche helden Jonatha).51 Andreae sv. Pavla podobno označi za evangelijskega pridigarja in na začetku pridige, ko primerja Trubarjev čas s časom sv. Avguština, govori o času, v katerem so vero preplavili človeški dodat- ki, kot je npr. post ob petkih. Primerjava Herbarda z Judo Makabejcem kaže na uporabo stare, v viteški kulturi zakoreninjene prvine. Viteški ideologi so na- mreč imeli precej težav pri usklajevanju krščanstva in viteških vrednot ter so se pogosto zatekali k zgledom iz Stare zaveze. Zato so junaki, kot so Jozue, David in Juda Makabejec, dobili status nekakšnih protovi- tezov.52 Najbolj pa se vzgojna dimenzija kaže v navaja- nju zgledov in nagovorih prisotnim. Spindler tako Herbarda označi kot primeren zgled za vojake na turški meji (Ein schoen exempel für die Kriegsleut), ki se v imenu krščanske vere in domovine z resnično vero borijo proti dednemu sovražniku krščanstva (Turkom), pa čeprav bodo lahko zaradi svojega po- klica umrli.53 Podobno pravi Andreae, »da nam je Bog v Trubarju postavil en lep zgled«.54 V imagina- riju predmodernega človeka je bila namreč religija eno ključnih sredstev identifikacije in temelj pogleda na svet. Za ponazoritev tega poglejmo predgovor k Trubarjevemu Katekizmu iz leta 1550, kjer piše, da skozi Jezusa Kristusa pridobimo nebeško dediščino, odpuščenje grehov in večno življenje.55 Spindler tako zapiše, da je Herbard sedaj blažen, kar še bolj pou- dari s pasusom, ki pravi, da ni dvoma, da bo Herbard zaradi svoje častne in viteške smrti (seines erliche und ritterlichen Tods) pustil svojo sled na zemlji in prišel v 49 Prav tam, str. 191–192. 50 Andreae, Ena lepa, str. 81. 51 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 52 Lazar, Vitezi, str. 20. 53 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 54 Andreae, Ena lepa, str. 74. 55 Trubar, Cathecismus 1550, str. 14. nebesa med svete mučence. Hkrati dodaja, da iz kr- ščanske ljubezni upa, da so tudi njegovi spremljevalci umrli tako krščansko, za Herbarda pa ni nobenega dvoma, da je umrl v pravi veri.56 Moč tovrstnega zgleda kot sredstva za discipli- niranje in nadzorovanje je bila velika še iz dveh ra- zlogov. Prvi je ta, da je bilo plemstvo ob prehodu iz srednjega v novi vek v krizi, ki je sicer imela širši zna- čaj. V širšem avstrijskem prostoru je bil ta čas zazna- movan s hudimi krizami, kot so bili medsebojni spori Habsburžanov, upori plemstva, vojne s Švicarji, Be- nečani in Madžari ter turški vpadi. Plemstvo je bilo v tem času prizadeto kot stan, ki je bil vezan na agrar- no produkcijo, izgubilo pa je tudi primat na področju dragega vojskovanja. Načeta je bila tudi Cerkev, saj so številne nepravilnosti zmanjšale avtoriteto klera.57 Plemstvo so te spremembe prizadele tudi zato, ker je bila njegova primarna vloga vojaški stan (bellatores), ki ga je zaznamoval ideal krščanskega viteza.58 Od 11. stoletja je namreč viteštvo pomenilo ne le voj- ščake, temveč bojevnike z brezčasno idejo, etiko in vizijo, ki se je še bolj utrdila med križarskimi pohodi z idejo krščanskega viteza, in to kljub temu, da so bile v viteški oz. dvorni kulturi združene antične ter po- ganske keltske in germanske prvine oz. tradicije.59 V jeseni srednjega veka je ta kultura zašla v krizo. Že v 15. stoletju so spremembe v čustvovanju, miselnosti, etiki in religioznosti skupaj z vzponom meščanstva in pojavom humanizma plašile plemstvo z izgubo privilegijev in življenjskega sloga.60 Kriza 15. stoletja je bila posebej v drugi polovici stoletja zaznamovana s splošnim pohlepom po de- narju, luksuzom kot nujnostjo plemiškega življenja, komercializacijo odnosov med vladarjem in plemiči ter večnimi spopadi s Turki, ki so pomenili tako ne- nehno nevarnost kot priložnost za zaslužek. Takšno stanje je privedlo do tega, da so leta 1517 plemiči iz Kranjske, Štajerske in Koroške ustanovili red sv. Kri- štofa, ki je bil namenjen izboljšanju plemiške nravi in posledično boju proti grdim razvadam, pijanče- vanju in preklinjanju.61 Pomembno je sicer omeniti, da je bila kriza viteštva in plemstva stalni fenomen. Zaznamo ga npr. že v 12. stoletju pri Bernardu iz Clairvauxa, ki je kritiziral razkošen način življenja »posvetnih« vitezov ter ga primerjal s strogim in pokornim načinom življenja viteških redov. To je bil zgolj eden izmed številnih poskusov Cerkve, da bi energijo plemstva iz neprestanega medsebojnega bojevanja usmerila v Bogu bolj všečne dejavnosti.62 Prav tako se je na današnjem slovenskem ozemlju že v 14. stoletju razširilo najemništvo, kar je močno pre- 56 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 57 Nared, Dežela, str. 107. 58 Vignjević, Trije redovi, str. 124–125. 59 Kos, Turnirska knjiga, str. 3–4. 60 Prav tam, str. 26–27. 61 Žvanut, Od viteza, str. 56–58. 62 Keen, Medieval Europe, str. 121–122. 192 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 oblikovalo vojaško službo in s tem prizadelo plemiški stan, čeprav so nekateri plemiči ta razvoj videli tudi kot priložnost.63 To pa je bil pomemben element, ki je privedel do krize v 15. in 16. stoletju. Na začetku 16. stoletja se je spremenil pomen iz- raza viteški (ritterlich), ki je prevzel pomen, povezan bodisi z moško uglajenostjo bodisi z vojaškim udej- stvovanjem. Tudi nasploh je koncept viteštva (rit- terliche tugend) začel zamenjevati koncept plemiške časti (adeliche ehre).64 Takšno stanje splošne negoto- vosti je skupaj z nezmožnostjo renesančne Cerkve, da bi odgovorila na izzive vsakdanjega življenja, za- čela preraščati v nekakšen strah.65 Protestantizem je tako – poleg tega, da je odgovoril na verska vprašanja takratnega časa – plemstvu dal nov razlog obstoja. To pa je ključnega pomena, kajti predmoderne eli- te so bile v svojem ravnanju zavezane družbenemu smislu.66 Drugi razlog je bil ugled tako Herbarda osebno kot tudi Auerspergov kot rodbine. Auerspergi so bili namreč med najuglednejšimi kranjskimi plemiškimi rodbinami, saj so se v 15. stoletju povzpeli v gosposki stan, Viljem Auersperg pa je že leta 1463 dobil na- ziv kranjskega dednega maršala.67 Bleščeča sta bila tudi Herbardova kariera in njegovo življenje nasploh. Herbard Auersperg se je leta 1528 rodil na Dunaju kot sin Trojana Auersperga, ki je najverjetneje podpi- ral protestantske ideje. Kasneje sta se Herbard in nje- gov brat Vajkard izobraževala na vojvodskem dvoru v Clevu, kjer sta zagotovo postala prepričana prote- stanta za vse življenje – poleg tega sta se naučila dvor- janskega vedenja in viteških veščin. Protestantizmu je bilo naklonjeno tudi Herbardovo okolje, pri čemer velja omeniti predvsem njegovega strica in varuha Ja- neza Jožefa Egkha ter njegovega svaka Jošta Gallen- berga. Herbard je protestantizem kasneje širil med svojimi podložniki na Turjaku in na Bledu, kar ga je privedlo v spor z briksenskim škofom, od katerega je imel blejsko gospostvo v najemu. Svojo vojaško-poli- tično kariero je Herbard začel že kot osemnajstletni mladenič, kasneje pa je dosegel visoke položaje. Že zgodaj je namreč pokazal veliko vojaško nadarjenost in si s tem pridobil funkcijo senjskega glavarja, ne- kaj let kasneje pa je postal še namestnik vrhovnega poveljnika Hrvaške in Slavonske vojne krajine Ivana Lenkoviča. S svojim vojaškim udejstvovanjem je ce- sarstvo velikokrat obranil pred Turki, posebej pa je bil uspešen, ko je sodeloval s hrvaškim banom Pe- trom grofom Erdődyjem, s katerim je porazil Turke pri Novigradu, Kostanjici in Požeškem Sandžaku. Za uspehe je bil leta 1566 nagrajen s funkcijo kranjskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika Hrvaške vojne krajine. Najverjetneje bi dosegel še višje polo- 63 Lazar, Vitezi, str. 21. 64 Žvanut, Od viteza, str. 59. 65 Grdina, Reformacijski tokovi. 66 Jerše, V iskanju, str. 34. 67 Nared, Dežela, str. 150–151. žaje, če ne bi v bitki pri Budačkem leta 1575 umrl.68 Ta dva momenta sta pridigi, ki je bila za takratne- ga človeka pomemben besedilni žanr, dala še večji vzgojni značaj in utemeljitev smisla ter najverjetneje pomembno vplivala na plemiški etos. ANALIZA SPINDLERJEVE PRIDIGE V analizi oz. pregledu vsebinskih poudarkov v Spindlerjevi pridigi bomo pogledali glavne tematike, ki se jih dotika. Za ustrezno aplikacijo naših izhodišč se moramo namreč z njimi spoznati podrobneje. Pra- vilna smrt je predpostavljala predhodno pravilno ži- vljenje, če je človek želel biti odrešen. Ker je bil Her- bard v veliki meri zgled za protestantskega plemiča, je pridiga lahko delovala učinkovito. Vrline protestantskega plemiča Spindler v svoji pridigi kot Herbardove vrli- ne poleg zvestega in viteškega opravljanja poklica krščanskega bojevnika poudarja še dejstvo, da se je Herbard boril proti svojim grehom in slabostim, da je ljubil božjo besedo in javno izpovedoval vero, po- slušal pridige, sprejemal zakrament telesa in krvi ter po svojih najboljših močeh spodbujal resnično uče- nje evangelija.69 To pa ustreza vrlinam plemstva, ki jih je v poglavju (Od gospoščine) svojega dela Hišna tabla, kolendar inu regišter, posvečenem temu stanu, predstavil Primož Trubar. V njem plemstvo opredeli kot služabnika in varuha desetih zapovedi. Najprej poudari raznolikost plemiškega stanu in, sledeč sv. Pavlu, prepričanje, da je vse plemstvo, dobro ali slabo, postavljeno od Boga.70 Nadalje kot dolžnosti plem- stva navede poznavanje in razumevanje katekizma, poslušanje pravih pridig, branje Svetega pisma in s tem razumevanje, kaj je od Boga in kaj ne. Poleg tega ima Trubar za dolžnosti plemstva še boj proti hereziji, čarovništvu, lažnim božjim službam (s tem so mišljene predvsem katoliške maše), nečistosti in drugim pregreham ter obrambo in podpiranje prave božje službe. S tem se po njihovih (plemiških) fa- rah in deželah pridiga prava božja beseda, katekizem, evangelij in zapovedi pa se pravilno razlagajo.71 Po Trubarju zgolj takšnemu plemstvu Bog obljublja in izkazuje vse dobro ter mu namenja dolgo življenje in zvestobo njegovih podložnikov, nižjega plemstva in meščanov. Kot dolžnost plemstva omeni še obrambo sirot in vdov pred tirani.72 Tu se torej vidi ohranitev starejših viteških idealov in idej, le da so vpete v pro- testantski diskurz obrambe protestantske Cerkve. Spindler je bil kot superintendent in Trubarjev varovanec najverjetneje seznanjen z njegovimi po- 68 Preinfalk, Auerspergi, str. 94–96. 69 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 70 Trubar, Hišna tabla, str. 261–262. 71 Prav tam, str. 263. 72 Prav tam, str. 265. 193 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 gledi in jih je tudi vključil v pridigo, sicer pa velja ponovno poudariti, da so bili odnosi med plemstvom in protestanti nasploh dobri in da se je vlogi plem- stva posvetil že Martin Luther. Leta 1520 je namreč napisal krajši tekst z naslovom Krščanskemu plemstvu nemškega rodu o izboljšanju krščanskih razmer, v ka- terem je predstavil svoje teološke poglede na zmote katoliške Cerkve in pozval plemstvo k izboljšanju razmer.73 Luther sam sicer ni postavil jasnega ideala, a vendar je ta spis najverjetneje občutno pripomogel k plemiškemu iskanju novega smisla obstoja v zgo- dnjem novem veku. Videli smo namreč, da je bila viteška kultura v zatonu. Cerkveni viteški redovi, kot so nemški viteški red oz. križniki in malteški viteški red, so sicer še zmeraj obstajali, nemški viteški red pa je imel tudi protestantske balije.74 A vendar starega viteštva ni bilo več. To, da je izraz ritterlich dobil nov pomen – vojaško udejstvovanje ali gentlemanstvo –, smo že omenili, dodati pa velja, da je 16. stoletje po- menilo zaton viteških turnirjev, ki so bili pomemben del viteške in plemiške kulture.75 Boj za pravo vero se je tako »premaknil« k boju proti Turkom in boju za verske pravice nasproti de- želnemu knezu. Zlasti boji proti Turkom so imeli v re- formatorski misli posebne razsežnosti. Bili so namreč pomemben del tako avtobiografskega kot teološkega opusa Primoža Trubarja, čeprav se podoba Turkov v njegovih delih ni bistveno razlikovala od pogledov v širšem nemškem prostoru. Turki so bili namreč po- stavljeni v eshatološko perspektivo in nanje so gledali kot na kazen za grešno bogoslužje katoliške Cerkve in celo kot napoved konca sveta.76 Takšno podobo so Turki ohranili tudi v takrat že močno humanistično naravnanem stanovskem zgodovinopisju, saj so bili neuspehi stanov še zmeraj interpretirani kot božja kazen zaradi grešnih dejanj.77 To močno poudarja tudi Spindler, saj Turke na več mestih označi za de- dne sovražnike, pomen boja proti njim ter smrt Her- barda Auersperga in Jude Makabejca pa interpretira kot božjo kazen za grehe ljudstva.78 Kot smo že omenili, je bil čas med letoma 1550 in 1650 t. i. konfesionalno obdobje oz. čas verskih vrenj. Tako je bila vera posledično tesno povezana s politiko. Trubarjevi in Spindlerjevi pogledi na plem- stvo so torej imeli tudi politične posledice. Trubar je svoje videnje funkcije plemstva – tokrat s pozivi k delovanju – izrazil v pismu, ki ga je 29. oktobra 1564 pisal kranjskim stanovskim oblastem. V njem jih je pozval h glasnemu in predanemu izpovedovanju vere ne glede na vse nevarnosti, k pisanju knezu, da prizna in spozna resničnost augsburške veroizpovedi, in k pokornosti knezu v vsem, razen v tistem, kar je zoper 73 Luther, Tukaj stojim, str. 88–99. 74 Preinfalk, Auerspergi, str. 35. 75 Kos, Turnirska knjiga, str. 86. 76 Vinkler, Uporniki, str. 60–61. 77 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 74. 78 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. Boga. To je bil po Trubarju pogoj za stanovitno kr- ščansko življenje in pobožno vladanje.79 Herbardov zgled v Spindlerjevem podajanju je imel najverjetneje tudi tu svojo politično noto, le da je bil še podkre- pljen z vizijo odrešitve, saj po Spindlerju ni dvoma, da bo deželni glavar (Landeshauptman), se pravi Her- bard, blažen.80 Vprašanje smrti v boju in dobre smrti nasploh Posebno pomenljiv je začetek Spindlerjeve pri- dige, v katerem razlaga pomen Herbardove smrti in smrti v boju. To je problem, ki je v krščanstvu pri- soten od samega začetka, saj občudovanje vojaških vrlin ni sestavni del krščanskega pogleda na svet, predvsem ne v primerjavi s Staro zavezo, kjer Bog večkrat nastopa kot Bog bitk.81 Pri vprašanju spreje- tja bojevniške kulture je morda treba upoštevati tudi vpliv germanske kulture.82 Ideja krščanskega bojev- nika in predvsem svete vojne je bila kontroverzna tudi kasneje, med križarskimi vojnami, saj je bila tuja bizantinskemu teološkemu pogledu in politični mi- sli. Posledično je to, da Bizantinci niso odgovorili na klic k sveti vojni, križarje vodilo do prepričanja, da Bizantinci niso dobri kristjani.83 Vrnitev k Svetemu pismu je te probleme vsaj do določene mere prinesla k reformatorjem. V evangelijih je namreč znan odlo- mek, v katerem Jezus svojemu spremljevalcu, ki ga je hotel braniti z mečem, reče: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokon- čani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« (Mt. 26, 47–75). Drugi del se sicer jasno navezuje na Jezusovo usodo, da bo žrtvovan, vendar je prvi del pasusa preveč pomenljiv, da ne bi privedel do vsaj nekaterih problemov. Vrnitev k Stari zavezi in izbor Jude Makabejca se tako kaže kot popolnoma logična Spindlerjeva pote- za. Ker je bil Juda Makabejec tako pomembna staro- zavezna oseba kot v boju umrli bojevnik, je ponudil možnost razrešitve tega problema. Spindler tako za- piše, da verjame, da je Bog Judi Makabejcu pripravil smrtno uro, in se vpraša, kdo bo dvomil o božji volji. Prav tako ne dopušča, da bi Bog Makabejca (in s tem Herbarda) kaznoval zaradi njegovih grehov, in tiste, ki bi tako mislili, Spindler označi kot zlobne in zavi- stne ljudi (böse misgünstige Leuth). Nadalje Spindler opisuje, kako po Svetem pismu z mečem ne umira- jo zgolj brezbožni hudodelci, temveč tudi najljubši božji otroci. Poleg Makabejca navede še Jonatana, pri čemer poudarja njegovo prijateljstvo z Davidom, 79 Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 68–69. 80 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 81 Keen, Medieval Europe, str. 20–24. 82 Russell, The Germanization, str. 167–168. 83 Keen, Medieval Europe, str. 125–126. 194 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 preroke in tisoče nedolžnih mučencev.84 Spindler kot razlog njihove smrti navede dejstvo, da svet ni bil vreden njihove dobrote in da je Bogu všečno, da za- radi svoje slave in slave božjega ljudstva junakom do- pusti junaško smrt. Juda Makabejec je bil tako Bogu poslušen tudi v smrti (ni namreč zbežal kot drugi) in se je skušnjavam upiral s pomočjo svetega Duha. V zadnjih trenutkih pred smrtjo se je tako oborožil z boguvšečnostjo in se prepustil božji volji, kar je vo- dilo v častno in viteško smrt (erlichem, löblichem unnd ritterlichem Tod).85 Kot pravi Spindler, naj bojevniki nikoli ne pozabijo, da jih Bog varuje s svojimi angeli in da so številni bojevniki bitke preživeli, se vrnili do- mov in tam v miru umrli. Tisti, ki pa morajo umreti v boju, naj se za zgled obrnejo k Judi Makabejcu in njegovi prepustitvi božji volji.86 Nasploh je ravno prepustitev božji volji in smrt v pravi veri za Spindlerja in druge reformatorje bistve- na. Vendar je ideal starejši in ga lahko najdemo tudi v sekularni viteški kulturi, kot npr. v francoski Pesmi o Rolandu, ki je postavila nekakšen zgled idealnega vi- teza in katere vsebina poveličuje brezpogojni pogum in neustrašno bojevanje do zadnjega diha.87 Podobno se tudi Herbard v zadnji uri ni oziral na svojo slabost, sovražniku se je želel zoperstaviti, pa čeprav ni imel več kot petdeset konjenikov (pferde), od katerih naj bi nekateri po Spindlerjevem zatrjevanju celo zbežali. Herbard je kljub temu napadel močnejšega sovražni- ka, ker je vedel, da bi v tej situaciji beg bolj škodil kot koristil. Naš pogumni in viteški junak se je dolgo po- gumno branil, enega sovražnika lastnoročno ubil, dva smrtno ranil in nazadnje tudi sam umrl. Herbard je tako umrl častno in viteško kot božji mučenec in no- benega dvoma ni, da je umrl v pravi veri. Poleg tega se je še prepustil božji volji (in manu Dei sors mea), ker se je zavedal, da naše zemeljsko življenje visi na svileni nitki. Spindler še poudari, da je nekaj mesecev pred smrtjo – kot da bi vedel, da bo umrl – napisal oporoko, v kateri se je priporočil in prepustil Bogu, in s temi mislimi odjezdil proti turški meji.88 Pri pravilni smrti je bilo torej bistveno prepustiti se božji volji in imeti pravo vero. Zadnje Herbardo- ve besede so bile po Spindlerju namreč »Jezus, Je- zus, pomagaj« (Jesus, Jesus, Hilft!), kar je pri kristjanih močna molitev, ki jo Bog vedno usliši in jo v nevar- nosti naredi še močnejšo.89 Nekaj podobnega najde- mo pri Andreaejevi pridigi za Trubarjem, kjer pravi, da je treba paziti na smrt, saj se lahko pravičnemu in grešnemu zgodita tako lahka kakor težka smrt, in nato navede Jezusove besede: »Kdor bo mojo besedo iz- polnjeval, ne bo videl smrti.«90 Najtežja oblika smrti 84 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 85 Prav tam. 86 Prav tam. 87 Lazar, Vitezi, str. 23. 88 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 89 Prav tam. 90 Andreae, Ena lepa, str. 21–22. pa je, ko kdo umre brez tolažbe evangelija, saj lju- dje izredno trpijo, preden se poslovijo od tega sveta. Trubar je nasprotno odšel v smrt skozi odrešenika (Kristusa) z veselim duhom, saj je bil vesel, ker je pre- jel zakramente svetega krsta in božje večerje.91 Proti koncu pridige Andreae še podrobneje predstavi Tru- barjevo smrt in poslušalcem oz. bralcem pove, da je Trubar pred smrtjo odpustil dolgove svojim dolžni- kom, vzdihoval proti Bogu, se tolažil z besedami iz Svetega pisma ter tiho in spokojno zaspal (umrl), ko je pridigar dejal »amen«.92 Tako Spindler kot Andre- ae sta smrti pokojnikov prikazala kot pot k odrešitvi, kar je bilo v predmoderni sicer bistvo dobre smrti. Zgolj kot primer naj navedemo še pravilno smrt, kot jo je ob koncu srednjega veka opisal kancler pa- riške univerze Jean Gerson, ki je bil eden od pri- padnikov gibanja devotio moderna in morda avtor pobožnega dela Hoja za Kristusom, katerega uradni avtor je sicer Tomaž Kempčan.93 Za človekovo zad- njo uro je poudaril pomen prenašanja trpljenja, saj je vsak človek grešnik, ki je storil veliko grehov, in ta potrpežljivost je po Gersonu pomembna za prihod v raj. Poleg tega je poudarjal, da ob umirajočem ne sme biti nihče, ki bi mu utegnil odvračati misli od prihajajočega onstranstva, ter da je priporočljivo, da je ob umirajočem zgolj en dober prijatelj, ki skrbi za to, da se bo umiranje dobro končalo.94 Vprašanje plemiškega odpora Zanimiv element Spindlerjeve pridige je označe- vanje Turkov kot tiranov. Piše namreč, da so po zma- gi pri Budačkem tiransko požigali in ropali vasi, ujeli več sto oseb in jih veliko pobili. Med njimi so bili tako moški kot ženske, tako stari kot mladi, mnogi so bili odpeljani v večno tiransko suženjstvo.95 Obram- bo vdov in sirot pred tirani je kot dolžnost plem- stva poudarjal že Trubar,96 ki je tudi sicer pozival k obrambi vere. V istem duhu je Spindler poudarjal, da je Herbard po svojih najboljših močeh širil pravo vero. Na tej točki velja omeniti, da je bil luteransko (augsburško) navdahnjeni protestantizem nagnjen k trpeči pokorščini, kar je v teoriji veljalo tudi za notra- njeavstrijske stanove.97 Vendar je bilo plemstvo tudi politični stan in pravico do svobodnega izpolnjevanja vere je lahko vezalo na starejše koncepte, kot so bile plemiške pravice, ki so bile del deželne ustave. Plemi- či so imeli namreč staro pravico do upora in fajde, ki je temeljila na njihovi vlogi pomembnega graditelja dežele – v poznem srednjem veku se je na tem po- 91 Prav tam, str. 23–24. 92 Prav tam, str. 124. 93 Huizinga, Erasmus, str. 14–15. 94 Tenenti, Občutje smrti, str. 96–97. 95 Spindler, Ain Christliche Leichpredig. 96 Trubar, Hišna tabla, str. 265. 97 Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 83. 195 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 dročju razvil celo nekakšen dualizem med knezom in stanovi.98 Ta dualizem se je simbolno kazal predvsem v stanovskih poklonih, kjer je plemstvo knezu oblju- bilo pokorščino v zameno za spoštovanje njegovih pravic, ki jim je bila v zgodnjem novem veku dodana tudi pravica do svobodnega izpovedovanja (prote- stantske) vere.99 Obramba vere je bila namreč sestav- ni del viteškega etosa. Obramba katoliške vere je bila poleg pomoči svojemu gospodu, upravljanja dežel in izvajanja sodne oblasti v srcu viteške ideologije.100 V protestantizmu so plemiči videli preprosto zamenja- vo katolištva s protestantizmom. Ker pa se je tokrat zvestoba gospodu izključevala z obrambo protestant- ske vere, so bili stanovi prisiljeni najti utemeljitev za odpor. Eden takšnih konceptov je bil koncept sku- pnega dobrega, ki ima korenine v deželnoknežji mi- sli, a so ga v zgodnjem novem veku »posvojili« tudi stanovi. Splošno dobro oz. splošna korist je bila ta- krat rdeča nit legitimnosti. Tako je bil lahko deželni knez, če je ravnal proti skupnemu dobremu, označen za tirana, upor proti tiranu pa ni pravica, temveč dol- žnost.101 Tudi graški teolog Hieronim Homberger, ki je močno poudarjal trpečo pokorščino, je plemstvo pozval k uporu. To pa ni veljalo za meščane, čeprav so bili ti takrat (leta 1584) dejansko preganjani.102 Herbardova junaška smrt in Spindlerjeva označba Herbarda kot božjega mučenca je tako lahko imela v svoji prezentaciji dimenzijo obrambe verskih pravic stanov nasproti deželnemu knezu. SKLEP: SPINDLERJEVA PRIDIGA IN STANOVSKI DISKURZ V Spindlerjevi pridigi je prisotnih veliko aluzij na takratne, za plemstvo pomembne teme, kot so boj proti Turkom, pozicioniranje nasproti deželne- mu knezu, protestantska vera itd. V tekstu izražene poglede lahko razumemo kot nadaljevanje dajanja primerov, poznanega iz sočasnega zgodovinopisja, z namenom usmerjanja ljudi k pravemu življenju. To je v pridigi podkrepljeno z jasno izraženo vizijo o Her- bardovi odrešitvi. Tako je lahko prispevala k ustvar- janju smisla predmodernih elit, v našem primeru kranjskih stanov in deželnega plemstva, pri čemer ni odveč poudariti, da so stanovi ravno v tem obdobju razvijali lasten diskurz. To je bilo še posebej vidno na primeru zgodovinopisja. Arno Strohmeyer je to tezo razvil sledeč Foucaultovi paradigmi, ki izhaja iz dveh predpostavk, in sicer: prvič, zgodovinopisje vedno krepi oblastvene in politične težnje, in drugič, v času notranjepolitičnih kriz se razvije nekakšna »protizgo- dovina«, ki se postavlja po robu zgodovinski kulturi veljavnega političnega sistema ter je v službi legiti- 98 Brunner, Land and Lordship, str. 361–362. 99 Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 89. 100 Lazar, Vitezi, str. 21. 101 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 156. 102 Jerše, Vera, upanje, oblast, str. 92–93. miranja zahtev politične opozicije po oblasti.103 Po- dobno je bilo, kot smo že videli, z dvema procesoma konfesionalizacije, deželnoknežjo in stanovsko. Če je deželnoknežja konfesionalizacija poskušala doseči zgodnjeabsolutistično koncentracijo oblasti, ji je bila stanovska konfesionalizacija diametralno nasprotna. Na tej točki velja poudariti, da je treba izraz absoluti- zem jemati z malce rezerve, saj deželnoknežja oblast nikoli ni bila zares absolutna. Torej so bile stanovske težnje diametralno nasprotne.104 Zato je bilo smisel- no afirmirati viteške vrline in s tem plemiško samo- bitnost v takratnem kontekstu. V tej luči lahko Spindlerjevo delo in dela drugih reformatorjev, med drugim Luthra in Trubarja, vidi- mo v podobnem kontekstu kot težnje srednjeveške Cerkve in Bernarda iz Clairvauxa, tj. ukrotitev vite- ške ideje in njena prilagoditev novemu času, pri če- mer je kriza še toliko bolj poudarila potrebo po novi osmislitvi plemiškega etosa in družbene vloge. Na tej točki velja omeniti, da je bila protestantska Cerkev tista, ki je imela vzvode oblasti za vključitev števil- nih starih elementov viteške kulture v nov kontekst. Že Luther je zapisal, da je vloga pridigarja, da ljudi spodbuja h kesanju.105 Smrt je namreč v predmoder- ni pomenila prehod od enega suverena k drugemu, neposredno v večno odrešenje ali pogubo.106 V tem smislu je bilo treba v pripravi na poslednjo sodbo lju- di disciplinirati, jih spraviti na pravo pot. V svojem delu o rojstvu zapora je Foucault podal pronicljive opazke o vlogi discipline in s tem discipliniranja v krščanski vzgoji. V njej je bil namreč pomemben vsak detajl, vsaka malenkost, kar je vodilo do močnega discipliniranja posameznika ter oblasti nad njego- vim življenjem in telesom.107 Podobe umrlih, ki so bili poslušalcem predstavljeni kot zgledi, so verjetno igrale vlogo takšnega nadzora. Postavitev posameznika, ki je ustrezal stanovske- mu diskurzu oz. bil njegov primeren predstavnik – kakršen je bil Herbard za protestantsko plemstvo v zgodnjem novem veku, torej kot zgled, ki si je s svojim življenjem pridobil odrešitev –, ni vsebovala zgolj splošnih napotkov, kot denimo desetih zapove- di in splošnih verskih obrazcev. Tak zgled je namreč vseboval še druge zglede, od ravnanja v korist vere in njenih zapovedi do pravilnega opravljanja poklica obrambe države in vere. O nekaterih detajlih disci- pliniranja nam govorijo različni vsebinski poudarki, ki jih je mogoče izluščiti iz pridige. Izpolnjevanje teh poudarkov in detajlov pa je vodilo do »lahkotne pre- pustitve« smrti, saj je Herbard živel Bogu všečno. Michel Foucault nam glede oblasti sporoča še dvoje, kar bi utegnili aplicirati na analizo Spindler- jeve pridige. Prvič, da je oblast povezana z znanjem, 103 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 21. 104 Prav tam, str. 54–55. 105 Vinkler, Uporniki, str. 66. 106 Foucault, »Society must be defended«, str. 247. 107 Foucault, Discipline and punish, str. 140. 196 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 kar sam pokaže na primeru odnosa spovednika in spovedanca ali vernika in duhovnika.108 Oblast zna- nja, ki se kaže pri Spindlerju, najdemo v tem, da sam kot pridigar poseduje znanje prave vere. Poznavanje te vere prenaša na druge in jih posledično vodi na pot odrešitve – spomnimo se samo na Andreaejevo poudarjanje pomena pridigarjev, se pravi tistih, ki vero razlagajo in prenašajo, za odrešitev ostalih.109 Zato je bilo poslušanje pravih pridig poudarjeno kot posebna vrlina tako pri Spindlerju kot pri Trubarju, pri čemer je plemstvo dolžno skrbeti, da se po de- želi pridiga prava vera.110 Iz te naveze med vero in oblastjo se razkriva drugi element Foucaultove teze o moči, kot jo je razvil v Zgodovini seksualnosti, in sicer shema odnosov in sprememb v »porazdelitvi oblasti«. Oblast namreč ni bila zgolj značilnost posredovanja vrednot, ki so jih okoli otroka in njegove spolnosti vzpostavljali oče, mati, vzgojitelj in zdravnik in ki so doživljale nenehne spremembe,111 temveč tudi zna- čilnost odnosa med protestantsko Cerkvijo in plem- stvom, ki je preoblikoval viteški ideal in poskrbel za njegovo prilagoditev novi družbeni stvarnosti. Spin- dlerjeva pridiga in drugi viri glede odnosa do smrti torej kažejo, kako se je ta prepletenost tostranskega in onstranskega v predmoderni politični skupnosti uporabljala za osmislitev življenja in delovanja dolo- čenega stanu, v našem primeru plemstva, ter afirma- cijo njegovih političnih idealov in verovanj. Spindlerjevo delo je v primerjavi s Suchenwirtom in Rotom pomembno še z drugega vidika. Tematika je sicer, predvsem zaradi žanra, deloma pa tudi zaradi obdobja, v katerem je pridiga nastala, precej bolj te- ološko razdelana in ima jasneje poudarjeno vzgojno noto, ki jo potrjuje tudi Andreaejeva pridiga za Pri- možem Trubarjem. VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENI VIRI Andreae, Jakob: Ena lepa inu pridna prediga, per po- grebi tiga vreidniga inu vissokuku vuzheniga Go- spud Primosha Truberia rainciga, dèrshana od Go- spud Iacoba Andrea doctoria, Tibinskiga Probsta, inu is Nemshkiga iesika v'slovenski tolmazhena. Tu- bingae: per Georgium Gruppenbachium, 1588. Rot, Johannes: Oracio funebris Iohannis Rot de Casu illustris comitis Ulrici de Cilia. Objavljeno v Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljublja- na: Slovenska matica, 1979, str. 239–244. Spindler, Christophorus: Ain Christliche Leichpredig: 108 Foucault, Zgodovina seksualnosti, str. 95. 109 Andreae, Ena lepa, str. 36–37. 110 Spindler, Ain Christliche Leichpredig; Trubar, Hišna tabla, str. 263–265. 111 Foucault, Zgodovina seksualnosti, str. 95–96. Bey der Begrebnus weyland des Wolgebornen Herrn Herrn Hörwarden Freyherrn zu Auersperg … Ge- halten durch M. Christophorum Spindler … Ge- druckt zu Laybach durch Hannß Mannel, Anno MD LXXV. Suchenwirt, Peter: Peter Suchenwirt's Werke aus dem vierzehnten Jahrhunderte: ein Beitrag zur Zeit- und Sittengeschichte. Wien: Druck und Verlag von J.B. Wallishasser, 1827. Trubar, Primož: Cathecismus 1550. Zbrana dela Pri- moža Trubarja 1. Ljubljana: Rokus, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, 2002. Trubar, Primož: Hišna tabla, kolendar inu regišter. Zbrana dela Primoža Trubarja 2. Ljubljana: Ro- kus, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, 2003, str. 261–265. LITERATURA Brunner, Otto: Land and Lordship: structures of gover- nance in medieval Austria. Philadelphia: Universi- ty of Pennsylvania Press, 1992. Foucault, Michel: Discipline and punish: the birth of the prison. New York: Vintage Books, 1995. Foucault, Michel: »Society must be defended«: Lectures at the Collège de France 1975–1976. New York: Pi- cador, 2003. Foucault, Michel: Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC, 2010. Grdina, Igor: Reformacijski tokovi na Slovenskem. Zgodovinski časopis, 61, 2007, str. 59–74. Huizinga, Johan: Erasmus and the Age of Reformation. New York: Princeton University Press, 1957. Jerše, Sašo: V iskanju izgubljenega smisla: sociodiceje predmodernih družb »z zornega kota domorod- cev«. Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino (ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec). Ljubljana: ZZDS, 2011, str. 25–70. Jerše, Sašo: Vera, upanje, oblast. O notranjeavstrij- skem političnem imaginariju v času verskih vrenj. Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in nje- govem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska matica, 2009, str. 67–103. Keen, Maurice: Medieval Europe. London, 1991. Kos, Dušan: Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. Kos, Dušan: Pot na Avalon. Zgodovinski časopis, 51, 1997, str. 165–186. Kos, Dušan: Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Ljubljana: Viharnik, 1997. Lazar, Tomaž: Vitezi, najemniki in smodnik. Vojskova- nje na Slovenskem v poznem srednjem veku. Ljub- ljana: Viharnik 2012. Luther, Martin: Tukaj stojim: teološko politični spisi. Ljubljana: Krtina, 2002. 197 2016 ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 Mlinar, Janez: Biti vitez v poznem srednjem veku: Celjski in viteštvo. Vitez, dama in zmaj: dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: razpra- ve (ur. Tomaž Lazar, Tomaž Nabergoj, Barbara Jerin). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011, str. 105–113. Mlinar, Janez: Podoba Celjskih grofov v narativnih vi- rih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. Nelson Burnett, Amy: »To Oblige My Brethren«: The Reformed Funeral Sermons of Johann Brandmüller. The Sixteen Century Journal, 36, 2005, str. 37–54. Preinfalk, Miha: »Boj pri Vudački« ali Herbard Tur- jaški v zgodovinopisju in literaturi. Med srednjo Evropo in Sredozemljem: Vojetov zbornik (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2006, str. 189–210. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU 2005. Rupel, Mirko: Spindler, Krištof (1546–1591). Slo- venska biografija. Slovenska akademija znano- sti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi597637/#slovenski-biografski-leksion (pridobljeno 22. 5. 2015). Russell, James C.: The Germanization of Early Medie- val Christianity. A Sociohistorical Approach to Reli- gious Transformation. New York/Oxford: Oxford University Press, 1994. Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem in slo- venski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že: turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mo- horjeva družba, 1990. Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moč vere: štu- dije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vrenj (ok. 1550–ok. 1650). Ljubljana: Založba /*cf., 2011. Štuhec, Marko: Reformacijska gibanja v okviru evropskega 16. stoletja. Slavia Centralis, 1, 2008, str. 5–20. Tenenti, Alberto: Občutje smrti in ljubezen do življe- nja v renesansi. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni in- štitut Filozofske fakultete, 1987. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske, 4. zvezek. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2013. Vignjević, Tomislav: Trije redovi sveta in reformaci- ja. Vera in hotenja: študije o Primožu Trubarju in njegovem času (ur. Sašo Jerše). Ljubljana, Založba /*cf., 2009, str. 124–132. Vinkler, Jonatan: Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje: podobe iz evropskih in »slovenskih« imagi- narijev 16. stoletja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2011 [Elektronski vir]. Voje, Ignacij: Balkanska politika Celjskih grofov. Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja (ur. Rolanda Fugger Germadnik). Celje: Pokrajinski muzej, 1999, str. 103–113. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Vi- harnik, 1994. S U M M A R Y Death, salvation and the search for mea- ning: Christoph Spindler’s funeral sermon for Herbard von Auersperg and noble ethos during the confessional era Death attitude was an element of premodern societies and hence social elites. To quote Michel Foucault, death meant a passage from one regime of power (temporal) to another (divine), from one sove- reignty to another, to salvation or damnation, whereas on earth the power was passed onto heirs. This was also in agreement with the concepts of the then po- litical reality, which was not perceived as merely tem- poral. In the premodern period, political community was understood as a community of salvation, a place where souls reclaimed their health, or even as a kind of political purgatory. In congruence with such dis- course, premodern political elite was not entirely free to conduct itself as it pleased, but was bound by social meaning. This was particularly characteristic of no- bility, which was imbued with chivalric ideas. Chi- valric, or rather warrior, culture was the key element constituting the identity of a medieval nobleman, but its bellicose nature often brought it into conflict with Christianity. Medieval chivalric culture thus needed to be brought in line with Christianity, which was at- tempted by placing an emphasis on making war in the name of God, comparing knights to heroes of the Old Testament, and so forth. Such a view also received affirmation in literature, which dealt with the deaths of heroic knights and noblemen, especially because this culture was further confirmed if its representa- tive found salvation. At the same time, an important knight or nobleman could set an example for others in terms of upholding discipline. Such diction can al- ready be found in the totenklagen (laments) of Peter Suchenwirt, and it was even more pronounced in the funeral sermon dedicated to Herbard von Auersperg, which was written by the superintendent of the Car- niolan Protestant Church, Christoph Spindler. Her- bard von Auersperg was a representative of one of the most important Carniolan noble families, an ardent supporter of Protestantism and an accomplished mi- 198 2016ANDRAŽ KOVAČ: SMRT, ODREŠENJE IN ISKANJE SMISLA: POGREBNA PRIDIGA KRIŠTOFA SPINDLERJA ..., 185–198 litary commander, who died on 22 September 1575 at Budačko, Croatia, in the battle against the Turks. As such, he set a perfect example for the rest of Pro- testant Carniolan noblemen, which Spindler put to good use in his sermon. Spindler followed Luther’s instructions that the purpose of a Protestant funeral was to bring comfort and education to the living, which is best achieved through the exegesis in the sermon. The sermon contains many older, in fact, still medieval elements of chivalric culture, including the central narrative axis, i.e. comparison between Her- bard and Judas Maccabeus. In chivalric culture, the latter was recognised as a kind of protoknight. Us- ing Herbard as an example, the clear appeal to release him to God’s will, to support the Protestant Church and to fight the Turks, as well as emphasising the idea that Herbard had found salvation, were Spindler’s response to the search of meaning in the uncertain times of the early modern period and affirmation of the role of the noble elite in close conjunction with the Protestant Church. Spindler’s sermon was in many regards similar to Peter Suchenwirt’s song on the fall of the Austrian Duke Albreht. However, due to its genre and the fact that it emerged during the so-called confessional period, it is theologically much more sophisticated and bears an even greater empha- sis on didactic authority. Another important element in the sermon is a kind of “legitimation” of the es- tates’ discourse and resistance against the (Catholic) provincial prince. The estates’ discourse, on the other hand, may be understood as a reaction to the discourse used by the provincial prince and also as a construc- tion of the estates’ own process of confessionalisation as opposed to that of the provincial prince. In other words, if the provincial-princely confessionalisation gravitated towards an early absolutist concentration of power, the estates essentially opposed both this concentration and the Catholic politics pursued by the House of Habsburg. The element of the sermon that most evidently points to its disciplining function, however, is the emphasis on Herbard’s God-pleasing life and consequently his easy surrender to death. This is especially important in connection with the power and knowledge, as Foucault shows us. Since the same relationship is also observed between the priest and the believer, it plays an important part in Spindler’s sermon as well. To put it more accurately: just as Trubar, Spindler stressed the meaning of listening to the right sermons, which may be linked to the asser- tion of Jacob Andreae that preachers are important because they explain and pass on the faith and thus ensure the salvation of others. Spindler’s case reveals the pronounced understanding of Protestantism as an integral part of noble ethos and the accommodation of the chivalric notion to the new religious and politi- cal reality in the early Modern Period, when chivalric warfare had already become a thing of the past.