134
Ogled po svetu.
Razločki narodov jutrovih in večernih dežel.
Po baronu Jožefu Hammer-Purgrstall-u.
Običaji ali šege tistih narodov, kteri bivajo v deželah, kjer sonce izhaja, so od onih, ki stanujemo proti sončnemu zahodu, malo manj razločni kot sta si noč in dan.
Prebivavec jutrovih dežel ljubi bolj lenobo, z a pad ni h krajev je pa delaven, gibčen in želja vedno višje priti navdaja vse narode večernih dežel. Tri reči pa so vsem ljudem in vsakemu narodu lastne: rojstvo, žen i te v in pokop. Se le 7. dan po rojstvu misli orientalec, kakošno ime naj bi imel novorojenec , kteremu ga prebivavec zahodnih dežela, če ne pred, vendar koj po rojstvu odloči pri kerstu. — Pri nas pride ženin po nevesto na dom in ne zakrivajo ji tančice zornih lic. V jutrovih krajih jo pripeljejo pod nebesom (_baldahinoni) ženinu; ona ne prinese ničesa druzega sabo kakor lisp na sebi, zakaj ženin si mora nevesto kupiti. K pogrebu ne neso merliča zakritega, ampak odkritega in ne počasi in žalostno , ampak naglih korakov lete proti pokopališču in le včasih se hipoma ustavijo, kakor da bi občutili želje mertvega, da bi še rad na svetu ostal.
Ravno tako različno je obnašanje prebivavcov izhoda in zahoda v pojedinah, obleki in prebivališču. V starih časih so jedli v jutrovih deželah leže na roke opiraje se, kar so Gerki in Rimljani posnemali; dan današnji sicer ne jedo več leže, pa po dva ali trije se vsedejo skupaj z nogami navskriž in jedo vse, razun juhe, z rokami. Zrezano pride vse na mizo, kakor pri nas na kmetih. Med jedjo ne pijejo ničesa, po jedi pa tudi le vodo ; tudi jim niso znane pojedine naših krajev.
Dasiravno dan današnji v Turčii niso vilice, noži in steklenice polne vina nenavadne, je to le zavolj gostov iz naših krajev , in ta navada ne sme prištevati se izhodnim običajem.
Naše oblačila so ozke, kratke in tesne, jutrajncev široke in dolge pa ročne, in ne spreminjajo se vsak teden kakor pri nas. Po novi šegi in bolj nam podobni so v Turčii le vojaci in uradniki oblečeni. Pokrivalo jim je ravno ta-košno še, kakoršno je bilo Abraamu in kakoršno se na starih kamnih asirskih in babilonskih nahaja izrezano. Pasovi so ondot še zlo imenitni in so znamenje nekake pobožnosti; pri nas so se ohranile še pri samotarcih (menihih). Vendar tudi ženske okoli Šent-Jurja brez pasa ne pridejo skor nikoli v Kranj na terg, posebno kar jih je še bolj stare korenine. Rute ne obešajo ženske okoli vrata kakor pri nas, h večem na glavo jo privežejo ali se ž njimi opasujejo za-
135
volj lepšega. Posnelo pa je nase ženstvo orientalski lišp, kteri se pri nas zlo ceni, namreč ušesnice in zapestnice; ne vedo naše zale rožice, da je to znamenje podložnosti, znamenje sužnosti!
Ženstviše (Gerkov gina i k on) je popolnoma ločeno od sobe, kjer sprejemajo se gostovi. Po vročih krajih izhoda prebivajo poleti v podzemeljskih sobah in nekake veternice imajo narejene, da si stanišča zračijo. Stari zgodovinarji imenujejo take stanišča v Bagdadu „baldacou — odtod ime baldahin (nebo pri procesijah) in tem sobam podobni so 1,salle terrene" europejskih palač in gradov, pa ne potrebujejo veternic kakor une za zračenje.
V jutrovih deželah ne kličejo služabnikov z zvonci kakor pri nas v večih gostivnicah in imenitniših hišah, ampak plosk z rokami razume sluga dobro, da urno priteče, ko se pokliče.
Kmetje so tudi tam kakor pri nas. Neznani pa so nam beduini, ker nimamo puščav. Nekako podobo z beduini imajo cigani, ki so pred nekterimi stoletji v Europo prišli. Na suhe zemljiša tudi pri nas vodo napeljujejo, al drugač so naprave s kterimi v jutrovih deželah zemljiša močijo, kakor v zahodnih krajih; tega ne poznajo perzijanski kjarifi in egiptovski fellah-i. Kolo, ktero pri nas okrog se verteče vodo zajema v golide ter jo v visoke korita zliva, je drugačno od arabskega kolesa, ktero z vejami palmovega drevesa prepleteno neprenehoma žalosten šum dela, kterega Arabec cele ure zamišljen posluša, ker že sam na sebi se rad v sanjah zaderžuje pri potoku sede. Zato pa tudi mnogo arabskih pesem prepeva in popisuje to kolo, kteremu pravijo navra;
arabsko to ime se je obderžalo v španjski besedi „n o r o".
(Konec sledi.)
139
Ogled po svetu.
Razločki narodov jutrovih in večernih dežel.
Po baronu Jožefu Hammer-Purgstall-u.
(Konec.)
Preveč bi se narastel popis vse razločke poljodelstva, obertnije in življenja med nami in unimi primerjaje. Kar pervo zadeva, omenimo še, da v jutrovih krajih konjem ne dajejo ovsa za zobanje, ampak ječmena. Različna je tudi mlatva in drugač žito shrauujejo. Pri nas žito ljudje mlatijo, v jutrovih deželah pa vol isto mane, kteri po njem vleče ploh z železnimi ojstrimi zobmi, na kterem volar sedi in se po žitu semtertje vozi. Iz te mlačve se lahko razumejo besede sv. pisma, ktere pravijo: „Volu, kadar mlati, ne zavezi gobca". Žita v jutrovih deželah ne spravljajo v skednje, ampak v podzemeljske jame. V jutrovih deželah se ne vseda jezdec na levi strani na konja, ampak na desni; tudi griva leži konjem na levi ne na desni strani.
Pri nas metulj pomeni lahkomiselneža, orientalcu je podoba terdne volje, zato ker vesa tako dolgo okrog luči ferli, da v plamenu pogine.
Veliko druzih razlik bi se dalo našteti, pa so manje važnosti. Kadar mi pozdravljamo koga, odkrijemo se; orientalec ne dotakne se pokrivala. Mi si mislimo bolj omikanega človeka, ki s prijazno besedo poprašuje za zdravje naše in naše rodovine; orientalcu je to le nespodobna radovednost. Pri nas vladarji darujejo rede, svetinje, perstane ali tobačnice v znamenje poslavljenja; vladarji jutrovih dežel so delili izperva le oblačila z imenom chalaat — odtod beseda slovesnega oblačila „gala", in pa če len ke, dragoceno s biseri okovano sreberno pero kot posebno darilo junakom, — (čelenka je kinč junakov v serbskih narodnih pesmih).
Ce kterega pri nas kaznujejo, mu jih naštejejo po gu-zici ali po plečih; jutrovci jih pa po podplatih mažejo. — Pri nas pozdravlja nižji višjega, v jutrovih deželah je narobe; mi kušujemo roke, orientalec le poljubi rokav višjega svojega. — Mi se vijemo in priklanjamo, da včasih herbet zlomimo, — v jutrovih deželah je naj ponižniši pozdrav, da človek položi roko na persi, se dotakne ust in čela, in s tem naznanuje udanost serca, ust in glave.
Vsa omika in nravnost je prišla iz jutrovih dežel — zato resnična poslovica: „ex oriente lux!" (od izhoda luč). Temelj in začetek vse omike pa je vera. Zibelka vsih ver so jutrove dežele. Kakor mi imajo orientaljci slavne pevce, modroslovce, vojskovodje in deržavnike, zakonodajce in vladarje. Pa ta različnost med jutrovimi deželami in zapad-nimi kraji imenovati se ne sme duh orientaljski! Dela učenosti , umetnije , modroslovja in pesništva , dela politike in junaštva se v orientu ne svetijo manj kakor pri nas, in ogenj vse ljudstva vnemajoč je vsem narodom, vsem vekom lastin ; brez naudušenja ni ničesa in s Horacom: „est Deus in 110-bis, agitante calescimus illo" zamoremo reči, ne le v poezii, temuč v vsih duševnih delih. Eno samo naudušenje je v jutrovih deželah domače in njemu lastno in to je pobožnost! Pobožnost  (se  ve da v razločnem zapopadku) je   razloček
naj večji jutrovih in večernih krajev. Prebivavec zahoda pretuhtuje vse naprej, jutrovec pripusti vse božji previdnosti in zaupa v njo; uni punta se rad zoper Boga, akoravno nezmnožen, ta udaja se v krotkosti božji volji. ,,Inšal-lah!" (ako Bog hoče!) in „mašallah!u (kar Bog hoče!) sta pervi in zadnji konec mahomedanizma. Z uno besedo izgovarja Mahomedanec zaupljivost v Boga, s to pa uda-nost v voljo božjo. Današnje dni nimajo te besede več tega lepega pomena v ustih Turčinov, kakor nekdaj. „Ma-šallah!a je toliko zdaj kakor naše „dobro j e". Pomen besede „mašallahu je pa padel zato tako, kerje beseda povsod zapisana: na hišah se bere, ženstvo jo ima vrezano v bli-ščeče kamne svojega lišpa — v izvirnem pomenu, da bi oko zavidljivca tudi v lepoti in lišpu voljo božjo spoznalo — zdaj pa je le še beseda pohvale lepih reči. Ravno tako je z besedo „inšallah!u Prosti Turčin misli, da zgoditi se mora vse, izrekši to besedo.
Vojaški klic križavcev (križarskih vojakov) „Deus lo vult!" (Bog hoče!) in Arabca „inšallah!u (a k o Bog hoče!) je oster razloček izhodnega in zatočnega duha.
Lepa cvetlica v značaji orientaljca je tudi hvaležnost v pobožnem imenu. „Hakku se zove po arabski: Bog, resnica in pravica, zato, ker je Bog naj večja resnica in naj večja pravica. Hvala in hvaležnost, po arabski: Suklin tešekkur pravi se po perzijanski in turški: hakkši-nasi, to je, zavest resnice in pravice, kar se tudi spoznanje Boga zamore reči. Esbarai hakk we esbarni pa-dišah! to je, za Boga in čara! je lepa prislovica orien-taljske akademije, ktere predstojniki in učenci le Bogu, pravici in čaru služijo. Danes kakor pred sto leti, ko je akademija osnovana bila, jo še preveja ravno ta duh: za Boga in čara!              ________'
140