Pereie vpraSanJe Anketa o celibatu učiteljic ni odkrila le splošnega mnenja o materialnih in moralnih nevšečnostih, s katerimi bo posegla ta uredba v zasebno življenje učiteljic, bodisi onih, ki jim je vstop v zakon onemogočen, kakor tudi tistih, ki se bodo tudi kljub temu poročile, a bodo morale resignirati na poklic in na dohodek. Ob tej priložnosti se je razgalila še druga stran življenja med našim učiteljstvom, ki začuda ni videti nič manj skeleča kot celibat. To je razmerje med upravitelji in ostalim učiteljstvom, zlasti pa učiteljicami. Prav dobro se zavedamo kočljivosti tega vprašanja, saj vemo, da ko bi bilo vsakemu na prosto dano, izraziti svoje mnenje in povedati svoje izkušnje, bi šle pritožbe od obeh strani v neskončnost; da, često bi ne manjkalo niti prostaštva. Toda, komu bi to hasnilo? Ali bi ne oblatili sami sebe, ali ne bi prepada še povečali? Ne, tega me nočemo, saj je ena izmed nalog našega odseka, učiteljice vsestransko aktivizirati, kar bo gotovo doprineslo tudi k boljšemu medsebojnemu razumevanju in k znosnejšemu sožitju. Toda, ako bi pa bilo v interesu zboljšanja razmer, da bi molče prezrle dejstvo, da večina odgovorov na anketo govori z isto ogorčenostjo in zagrenjenostjo, kakor proti celibatu, tudi proti načinu postopanja upraviteljev do učiteljstva na šoli, zlasti do učiteljic? Značilno pri tem je dejstvo, da so med njimi koleginje najrazličnejše starosti, poročene in neporočene. Kakor rečeno: vemo, da bi tudi upravitelji s svoje strani lahko predložili nešteto pritožb in upravičenih protiudarcev. Kje je torej krivda? Kako iskati in najti krivca, ali bolje: kako zdraviti te razmere, da ne bo prepad še globlji? Nekateri so mnenja, da je to čisto enostavno, češ, naj pridejo vsi spori pred društveno razsodišče. Toda prepričane smo, da bi bila ta rešitev slabša kot sedanje zatišje v težki soparici. Za to govori nešteto razlogov, od katerih ne moremo navesti najtehtnejših, da ne bi nehote in po krivici vzbudile sum enostranosti. Poglejmo samo na rezultat takega razsodišča, odnosno razsodbe: na strani premaganega ali obsojenega bi ostala stokrat poglobljena mržnja. Razen tega je odločilno tudi vprašanje, ali so vzroki nesporazumljenj vedno taki, to se pravi, tako otipljivi in konkretni, da bi spadali pred društveno razsodišče. Kdor pozna takšne razmere med upraviteljem in učiteljstvom ali tudi med posameznimi učnimi močmi na šoli, mora nad uspešnostjo razsodišča upravičeno dvomiti. Kajti to razmerje močno spominja na razmerje med zakonci, kjer mnogokdaj ni takega dogodka, da bi se lahko govorilo o vprašanju krivde pred sodiščem — a vendar je zakon pravi pekel. Ka- kor zakonsko skupnost, tako tudi skupnost učiteljstva na šoli razdvaja tisoče malenkosti, ki so za neprizadetega opazovalca smešne in ničeve, toda tam, kjer se kopičijo dan za dnem, lahko povzroče globoko zagrenjenost, ali celo živčno depresijo. Strašno je živeti v ozračju, kjer ljudje smatrajo za svojo pravico, da preže drug na drugega, da zlonamerno stikajo za besedami svojega tovariša, da te besede, raje slabo tolmačijo kot dobro, da se vtikajo celo v privatne zadeve in se raznašajo po okraju. A ne samo to: sliši se celo, da prihajajo celi kupi anonimnih ovadb na razne oblastne instance. Ali je čudno, da se spričo takih razmer mlado dekle, ki je prišlo, vse polno idealov, v vas, kjcr je pričakovalo pobude od strani tovarišev, zapre vase ter ne najde poti iz sebe med ljudstvo? (Kako, saj ji je niti dom, niti šola s svojo neživljenjsko in abstraktno navlako nista pokazala!) In če iz svoje osamIjenosti išče izhoda s pomočjo prijatelja, ki naj ga v njeno življenje privede inserat, se brž najde tovariš, ki ji daje lekcije. Resnično te lekcije so bile dobre in pravilne — a potrebne prav tako za učitelje, kot za učiteljice. (Le da se učitelji ne poslužujejo inseratov, ker je njim Iaže, dobiti sredstvo za preganjanje osamljenosti.) Toda kdo je kriv, da takih lekcij nismo prejemali tam, kjer nam bi jih morali dajati pravočasno? Kajti ko bi se vsi posvečali tem vprašanjem, ki jih navaja in svetuje omenjeni tovriš, bi bilo pač tudi naše skupno življenje drugačno, na drugačnih temeljih, kot je danes. To se pravi: naše sožitje bi bilo bolj človeško, ker bi nam takšni problemi pokazali tudi naše življenje v drugačni luči ter bi nas učilo gledati v svojem bližnjem človeka. Danes pa se samo sprašujemo: kaj so moje pravice? Ali ne izvira vse zlo iz naše tradicionalne lastnosti: preveč uslužni navzgor, preoblastni navzdol? Že iz teh bežnih, zgolj fragmentarnih misli moramo spoznati, da vprašanja med učiteljstvom in upraviteljem po šolah ne more zadovoljivo urediti ne oblastveno, ne stanovsko razsodišče, marveč da je to zgolj vprašanje naše samovzgoje — a seveda prej še naše domače in šolske vzgoje, o kateri go voriti je pa prepozno za generacije, ki prihajajo tu v poštev. Torej nam preostane le možnost samovzgoje, ki naj postavi naše medsebojne odnose na bolj moralno in bolj človeško raven. Odsek učiteljic pri sekciji JUU > Ljubljana.