Črtice iz botanične zgodovine. (Fr. Kocbek.) (Konec.) V Stockholmu začnž Linne novo življenje kot neznameniten zdravnik. V inozemstvu je bil slavljen kot prvak botanike in znanosti, a zdaj je moral brez slave in revno životariti. Kmalu izpremeni se mu pa sreča, ker so se mnogi poskusi v zdravenji sijajno obnesli. Zopet je postal središče prvih učenjakov. V društvu teh ljudi ustanovi 1. 1739. v Stockbolmu kraljevsko akademijo znanosti ter postane prvi njeni prvosednik. Pri nastopu imel je predavanje o zareznikih, s čim je svoje slušatelje presenetil in v njih vzbudil izvanredno začudenje. Slava Linnejevega veleuma narasla je tako, da so mu 1. 1739. v državnem zboru priznali letno nagrado od 100 dukatov z obvezo, da mora po leti imeti predavanja iz botanike, po zimi pa iz mineralogije. Nato dobi naslov kraljevega botanika. Istega leta postane Linne admiralitetskim zdravnikom v Stockholmu. Njegov glas kot učen zdravnik rastel je od dne do dne, tako da je, kakor sam pravi, več zaslužil nego vsi zdravniki v Stockholmu vkup. Zdaj šele oženil se je se svojo zaročnico. L. 1741. imenovali so ga profesorom teoretične in praktične medicine v Upsali. Profesor botanike Rosen na istem vseučilišči zamenil je svojo profesuro z Linnejem, in tako je ta dospel zopet na svoje najljubše polje. Poleg botaničnih študij pečal se je Linne še vedno z medicino, ter si stekel se svojimi spisi neumrljivo ime. Pisal je več razprav o bolezni domačih živali, izvrševal poskuse z elektriko pri zdravenji bolnikov. Tudi je uže trdil, da izrirajo nalezljive bolezni od malih živih stvorov. (Kasneje našli so raane 8baccile".) Sploh si je Linne pridobil za medicino neštevilnih zaslug, največjo slavo pa kot učitelj. Leta 1739. imel je do 1500 slušateljev, ki so prišli k njemu od vseh strani sveta. Zato se ga pa tudi povsod obsipavali se slavo, da je zaslovel po vsem svetu. Španski kralj pozval ga je v Madrid, ponujal mu je plemstvo, ogromno letno plačo ter mu dovolil, da ostane veren svoji veri — protestanstvu. Ruska carica Katarina vabila ga je na najlaskavejši način v Rusijo. Vender Linne je odbil vse častne ponudbe, ker ni iskal večje slave, kakor jo je užival v krogu svojih učencev, ki so kakor apostoli razšli se po vsem svetu, da širijo njegove nauke in njegovo slavo. Vsa učena društva imenovala so Linneja svojim častnim članom. Leta 1756. postane član francoske akademije, katera ima le osem vnanjih članov. Pa tudi Švedi sami vedeli so ceniti izvanredne zasluge Linnejeve in njegov veleum. L. 1746. dali so štirje švedski mecenati skovati medaljo v slavo Linneja. L. 1753. postal je vitez, 1. 1757. podeli mu pa kralj plemstvo. Do njegove smrti 10. jan. 1. 1778. izkazovali so mu svojo milost švedski vladarji: kralj Adolf Friderik in kraljica Lojza ter kralj Gustav VII. To je bilo življenje polno zaslug, kakeršno le malokdo preživi. Pa tudi hvaležni švedski narod cenil je reformatorja prirodoslovja, postavši mu nekoliko let pred njegovo smrtjo v glavnem mestu Švedije spomenik na vzpodbudo kraljevske akademije. Završujoč Linnejev životopis omenimo še nekoliko podrobneje njegove zasluge za botaniko. V prvi vrsti vpeljal je Linne uprav diven znanstveni jezik, katerega so si prisvojili malone vsi prirodoslovci. Da je niožno sporazumenje mej učenjaki vsega sveta, služil je znanosti le latinski jezik. Ali pravi jedrovit slog in strokovne izraze izumil je šele Linne. Največja zasluga pa mu je stvoritev rastlinskih imen. Vsaki rastlini dal je Linne dve imeni: svoje ime in priimek. Prvo ime — samostavnik — znači rastlini nje rod, drugo ime — pridevnik — pa njeno vrst. Linne je s takim označenjen rastlin osnoval naravno klasifikacijo, ker je začel zbirati sorodne rastline v pojedine skupine. Dobro je vedel, da je najvišji cilj, katerega ima pospeševati botanika, da se napravi naravna klasifikacija. Nii ipak je satn čutil, da temu poslu še ni kos. Zato je Linne izvedel najpopolnejšo umetno klasifikacijo, katero itak vsak pozna. Ista še ima dandanes nekaj svoje vrednosti; postala je nekak ključ, ki na priprosti način vpelja v rastlinstvo. Razven uže omenjenih spisov napisal je Linne še mnogo drugih. Tu imenujemo le-te: Genera plantarum, Leyden 1737 — Flora suecica, Stockholm 1745 — Amoenitates academicae, sen dissertationes variae physicae, medicae, botanicae, Stockholm 1749. — Philosophia botanica. Stockholm 1751. — Species plantarum exhibentes plantas ritecoquitas. Stockholm 1753, 2 zvezka. — Systema vegetabiliura. — Gronow krstil je Linneju v čast neko vrst Linnaea. — Osobite važnosti pa je Linnejev herbarij, zato še izpregovorimo nekaj o njem. Vse zbirke Linneja podedoval je njegov sin. Ko je pa ta 1. 1783. neoženjen umrl, ostalo je Linnejevo premoženje last njegove matere in sester. Ker jim ni bilo možno teh zbirk obdržati, zato so je ponudile s posredovanjem dra. Acrela, profesora medicine v Upsali, dru. Engelhartu v Londonu, naj jih za 1000 gvinej (10.000 gld.) kje na Angleškem proda. Bale so se pa tudi, da jih bode vlada prisilila, da ji je prepuste za nizko ceno; zato so se pogajanja radi prodaje vršila tajno in precej naglo. Tudi ruska carica Katarina II. ponujala je neznano vsoto, ali mej tem je uže kupil Jaroes Edward Smith v Angleški vse zbirke. Meseca oktobra 1784. 1. dobil je Smith kupljene stvari v London^ in sicer: nad 3000 žuželk, mej terai mnogo po Linneju opisanih, nad 1800 vrsti polžev, 2400 rudnin, 45 ptičev, herbarij sodržujoč blizo 19000 eksemplarov, na dalje semena in rastline od Surinama v špiritu ter mnogo rokopisov. Knjižnica sodrževala je 1600 del V \eŁ ko 2000 zvezkih. Vse te stvari prepeljali so v 26 zabojih na Anglcškn. Linnejev herbarij je bil za tedanji čas sigurno največji. Linnš nabiral je rastline už<S od mladih nog po vseh krajih Švedije, Laplandije, na potovanjih po Danskem, Nemčiji, Holandiji, Angleškem in Francoskem. Mnogo rastlin dobil je tudi v Cliffortovem vrtu, katerega je vodil 3 leta. Dobil je pa tudi rastline od prijateljev ter potovalcev, tako: vse dublete iz Cliffortovega herbarija, od van Royena rastline iz botaničnega vrta v Leydenu, od dra. Gronovius-a rastline iz Virginije, od Jussieu-a iz Pariza, od Gmelina sibirijske rastline, od Browne-ja rastline iz Jamaike, od prof. Kalma rastline iz Severne Amerike, od prof. Loffling-a španske, od dra. Hasselquista iz Natolije, Egipta in Palestine, od pastora Osbecka iz Kitaja in Jave, od dra. Bastera iz Zelandije, zbirke od Lagerstroma in Claes Alstromera, od Kleinhofl-a iz Jave itd. Razen tega pošiljali so mu razni botaniki rastline iz vseh krajev, vprašajoči ga za njegovo mneuje. Iz Avstrije pošiljala sta mu Jaquin in Scopoli, zadnji Kranjske rastline. Po smrti Smith-a 1. 1829. kupila je Linnejev herbarij »Linnejeva družba" v Londonu (Linnean Society) za 3000 gvinej ter dobila zraven tudi vse zbirke Smith-a in njegovo knjižnico. Omenjeni herbarij se zelo skrbno hrani v treh zeleno pobarvanih omarah v Londonu. Škoda je le, da vse dragocene zbirke Linnejeve niso ostale v domovini — Švediji. — Pa vrnimo se k Linnejevemu sestavu. Ta je našel mnogo pristašev, mnogo tudi takih, ki so težili za vzvišenim ciljem, da storč naravno klasifikacijo. Prvi odločnejši korak v tem smislu učinil je Bernard de Jussieu. V Saint-Germain-u uredil si je vojvoda Noailles vrt poln tujih rastlin, a kralj Ludovik XIV. videvši ga, hoče ga nadkriliti ter si napravi botanični vrt v Trianonu pri Versailles-u. Po kraljevi smrti izročil je urejenje vrta mladi kralj Ludovik XV. Bernardu de Jussieu-ju. Pri tem mu je pomagala zlasti gospa Pompadour, ki je zelo ljubila in podpirala znanosti. Ta vrt je bil izvrstna šola mlademu Jussieuju (Antonie Laurent Jussieu f 1836), kateri se je bil naučil od svojega strica prve temelje naravne klasifikacije, kajti rastline so bile razvrščene po rodih in razredih. Oči se mu odpro in z neumornim delom dobil je jasnejši pogled v rastlinstvo. L. 1789. izda svojo slavno delo: nGenera plantarum" (rastlinski rodi), s katerim je zelo pospešil naravno klasifikacijo. Vender to delo še ni bilo popolno. Dovršili so šele pozneje Avgustin Pyrame de Candolle (f 1841), Štefan Endlicher (f 1849) in Robert Browu (f 1858), od katerih je bil prvi Francoz, drugi Neinec, tretji pa Anglež. Nu naravna klasifikacija še dandanes ni povse izdelana ter še ima mladi naraščaj botanikov dovolj dela. — Obžalovati je le, da se je botanična veda toli počasno razvijala — skozi 2000 let bil je skoraj vsak napredek nemogoč —, da se takoj za Theophrastom ni porodil kaki Linne, Jussieu itd. Tedaj bi rastlinstvo dandanes opazovali povsem z drugimi očmi.