(Tisti večer) Takrat zvečer smo se dobili v tistem samskem stanovanju: trije moški troje žensk ali tako nekako in smo si pravili svoje zgodbe mladi bledični obsedeni od ene same misli vedno hiteti ne da bi kdaj kam prispeli. Ena sama vrata so bila tam. Vprašal sem če so to vrata v stranišče. Vstopil sem pogledal sem se v zrcalu opravil svoje stvari. Povlekel sem vodo. Ni šlo. Tako nekako kot vse ostalo. (Zvečer med telefonom in neprižganim televizorjem) Nekatere stvari so - verjemite še grše od tega življenja: mrtvo listje umobolnice luči ko ugašajo dekleta ki pokličejo in ko zaslišijo Michele Obit TAKO NEKAKO 951 TAKO NEKAKO Michele Obit tvoj glas spustijo slušalko dekleta ki pokličejo pa klic ni zate neusojene ljubezni požari vojne mir ki je mir samo po imenu pesmi ki jih od nikoder ni pesmi ki jih nihče ne bo nikoli prebral čas ki mineva ko se ljudje ogledujejo v zrcalu čas ki mineva ko se ljudje ogledujejo v lastnem umiranju. Kaj vem zakaj mi vse to prihaja na misel nocoj. (Čišnje) Morda sem v sebi iskal kaj drugega kakor besede: zemljo posebne barve in tobak sem želel; vas pa me ni imela s čim obdarovati - bilo jo je eno samo umiranje: podrte lope, štrleči koli in grede. Kaj smo hoteli? Postaviti kamen na kamen na strmi breg se pretegniti od truda ko pred sto leti - zaradi te vasi? »Nekoč so brenčanju čebel rekli še po slovensko šumenje - zdaj ga ni več« je rekel Adriano. Nalival je vino v kozarce. Ga razdelil. Navdal nas je mir ki ni od večera. Ostro je dihnila v nas odsotnost življenja. 952 953 TAKO NEKAKO Lepo bi bilo ko bi ti mogel izreči vse (kot mi večkrat prigovarjaš); še lepše pa bi bilo vedeti da je to vse tudi resnica - ne le zlaganost ki me žge. In da bi moj glas izgovarjal besede - da ne bi bilo le šepetanje - in da bi iz mojih besed spregovorile stvari same - in se ne bi skrivale vanje. Ni lahka stvar besedam izkazati spoštovanje. Moja zavest namreč nima glasu - ali pa v njej odmeva od tujih glasov. Saj ne jočem in se ne smejem - in med zobmi žvečim svoj med in žolč - in mojega vetra je le za dih - in prikaže se jadro. A če bi besede res mogle povedati vse bi se nikoli ne šel poezije. Ker bi potem veter ne bil veter in bi bilo življenje le seštevek let in prijateljstvo morda še manj kot ljubezen. S kakšnimi očmi bi takrat gledala name - ki si opazila prej moje besede kot mene? Rad bi ti rekel da sem tvoj pa ne morem ker ker si ti svoj in se samo kdaj pa kdaj predaš meni Spregovoriš namesto mene - ki molčim. Na misel mi prihajajo čoln in morje in druge drobne samotne stvari - zvečer se o meni razraščajo misli. Vsem drugim - veš Michele Obit 954 sem samo pleteničil z besedami za sklonjene ljudi ki za nič ne vedo; njihova hvaležnost se zdi dim iz mojh ust ali težka sapa ki izpareva ob mrazu in njihove pripombe so tablete ki jih jemlješ zvečer da bi ti bilo zjutraj še slabše. Pri sebi imam kup papirja in dva tri časopise in kot vedno osebni parfum in seveda svoje knjige. To si vzamem s seboj če te pridem kdaj obiskat (ko te staknem ker med ljudmi ki so si med seboj enaki boš tudi ti kmalu tak). Ta mesta niso zame. In vse luči in bari in gneča in palače so samo odprta usta brez glasu. Nikjer niti trave da bi se veselil sonca in cesta ki sem jo dan na dan opazoval kako hiti do Nadiže je danes tesna globoka zahrbtna s svojimi prepadi. Kako neznosno je - mati biti na svetu kot biti voda v reki: ker nam je pač tako usojeno. Pa še veliko bolj me teži ko te vidim kako si sama ob meni in čakaš da bi ta vihar brez vetra šel mimo. 955 TAKO NEKAKO Včeraj je bilo ko je veter pometel začetna obdobja ko so od izkušenj prestrašene roke z raskavo kožo segale po njenih prsih - ta nenavadna želja po materinski milini. Zdaj od svojih najboljših let razkazujemo preobilno težo in povešena ramena. Kakšno ljubezen sem včeraj prejel v dar - ko sem si nadel oblačila ki niso bila moja - kakšne nasmeške delil in laži in lomil obrise nežnosti obseden od želje da bi razumel - razumel je ponavljal glas - razumeti ali zaupati ali ljubiti ali te gledati in sebe videti ali te sanjati da si iz svojih sanj ne iz mojih: tega sem bil potreben. Zdaj če bi tudi bilo to mogoče se ne bi več vrnil. Čas je da se oprimem življenja. MICHELE OBIT se je rodil slovenskim staršem iz Benečije leta 1966, ko so le-ti živeli v Ludvvigsburgu v Nemčiji. V domače kraje so se vrnili dve leti kasneje. Obit, ki je doštudiral na višji tehnični srednji šoli, živi sedaj v Šent Lenartu v Nadiških dolinah, zaposlen pa je kot urednik pri časopisu Novi Matajur v Čedadu. Poezijo piše v italijanščini, ki je za sedaj njegov edini literarni jezik, znanje slovenščine pa sistematično izpopolnjuje na raznih tečajih. Za zbirko NOTTE DELLE RADICI - S KORENINAMI V TEMI, ki je izšla leta 1988, je prejel prvo nagrado, ki jo Lions Club v Milanu podeljuje za neobjavljeno delo. V Vittorio Veneto pa je pri tamkajšnji založbi pred kratkim izšla njegova druga zbirka PER CERTI VERSI - TAKO NEKAKO, in sicer v dvojezični, slovensko-italijanski izdaji. Objavljene pesmi so iz zbirke Tako nekako in jih je prevedel Marko Kravos.