S : ,!• ,* ' . svete katoliške cerkve. Spisal Anton Lesar, bivši katehet in profesor na e. k. višji realki v Ljubljani. Izdala in založila Družba sv. Mohor a v Celovcu. (Tretji popravljeni natis.) Z dovoljenjem visokodastitega Krškega knezoškofijstva. V Celovcu. Natisnila tiskarnica družbe bv. Mohora v Celovcu. 2f2 1887. 97698 ]) 8**s(i*>ro. Uvod. Zaimek in razdelitev krščanske cerkvene zgodovine. rščanska cerkvena zgodovina pripoveduje naj- znamenitejše prigodbe, ki so se godile v cerkvi 'Jezusovi od njenega začetka do današnjega dne. —• Ona nam pripoveduje, kako se je krščanska cerkev s pomočjo svetega Duha v vednili bojih s svetom polagoma razširila in že skoro po vsem svetu razprostrla; zgodovina nam pripoveduje, kako so cerkev njeni predniki vravnali, utrdili in njej sveto vero neskaljeno ohranili; kakošen blagor je ljudem v kraljestvu Božjem dohajal in ktere nadloge je cerkev pregnala. Ker zgodovina krščanske cerkve več kot 1800 let obsega, ločimo jo v lažji spregled v več dob, in sicer v te - le štiri: I. Doba: Od ustanovljenja krščanske cerkve do časov Konstantina velikega. Od 1. 33 —&&: m 1 * 4 Od Karola velikega do papeža Leona X. Od 1. 800—1613. > Vsako dobo delimo pa zopet v štiri poglavja: prvo poglavje nam pripoveduje o razširjanju krščanske cerkve; drugo poglavje nam razlaga boje krščanske cerkve zoper tedajšnje krivoverce in sovražnike; tretje poglavje nam tedajšnjo službo Božjo in notranjo cerkveno ustavo popisuje; in četrto poglavje nam razlaga tedajšnje krščansko življenje. / Od Leona X. do današnjega dne. Od lSSU. Prva doba. Od ustanovitve krščanske cerkve do časov Konstantina velikega. (Od 1. 83 do 1. 312.) Prvo poglavje. Razširjanje krščanske cerkve. Ustanovitev cerkve Kristusove. ? o so bili apostoli binkoštno nedeljo prejeli obljubljenega svetega Duha, stopi izmed zbranih apostolov Peter, njih poglavar, ter očita Judom veliko krivico, da so Je¬ zusa na križ pribili in umorili. Potem začne govoriti od Jezusovega vstajenja in svoj prvi govor sklene z naslednjo izreko: „Vedi torej za gotovo vsa Izraelova hiša: da je Bog tega Jezusa storil maziljenca in gospoda. “ Ko so zbrani to slišali, presunjenega srca povprašajo apo¬ stole rekoč: „Bratje, kaj hočemo storiti?“ — Peter pa jim reče: „Spokoriti se, in slehern se daj krstiti v imenu Jezu¬ sovem v odpuščenje grehov; in prejeli bodete dar svetega Duha.“ — Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, bili so krščeni. In zgodilo se je, da je bilo tisti dan okoli 3000 duš prištetih Kristusovim vernikom. Kakor Peter, so tudi drugi apostoli z veliko močjo pri¬ čevali vstajenje Gospodovo in veliko čudežev in znamenj delali v imenu Jezusovem. Ysaki dan se je vernim pridružilo veliko novih udov. Tako je postala prva krščanska občina v Jeruzalemu; kraljestvo Božje na zemlji je v najpopolnejši podobi oživelo. Apostoli so se po Jezusovem povelju v razne dežele razšli in kmalu so ves znani svet s svojim oznanovanjem napol- 6 nili. Kteri so njih zveličavne nauke sprejeli, tiste so s krstom številu vernikov pridružili. Tako so po vseh delih sveta ustanovili krščanske občine. Vse te ustanovljene krščanske srenje, kakor so bile tudi različne med seboj po šegah in jeziku, bile so po apostolih s srednikom in poglavarjem Petrom združene, torej le ena velika družina otrok Božjih na zemlji, ktero cerkev Kristusovo imenujemo. Komaj je bila v Jeruzalemu prva krščanska občina usta¬ novljena, že so jo začeli Judje pisano gledati, sovražiti in preganjati. Zlasti jo je preganjal Savel; cel6 v hiše je drl, moške in ženske iz njih vlačil ter jih jetnišnicarn izročeval. Ko je bil dijakon Štefan, mož poln milosti in moči, zavoljo srčnega oznanovanja večnih resnic svetega evangelja s ka¬ menjem pobit, popustili so kristjani večjidel mesto Jeruzalem ter se razkropili po vseh krajih Judeje in Samarije, in so, kamor so prišli, sejali seme Božje besede. Tako je dijakon Pilip v Samariji sveto evangelje oznanoval s takim vspehom, da se jih je veliko dalo krstiti v imenu Gospoda Jezusa Kri¬ stusa. Ko so apostoli slišali, da je Samarija sprejela besedo Božjo, poslali so Petra in Janeza tje, da sta krščenikom podelila zakrament svete birme. Tje prišedši molila sta nad njimi, roke pokladala naql nje; in oni so sprejeli svetega Duha. -— Ko je Peter potem prišel v Cezar ejo in tukaj krstil po¬ božnega stotnika Kornelija, odprlo seje kraljestvo Božje tudi nevernikom. Med tem časom so bili tisti, ki so se bili preganjanju zavoljo Štefana odtegnili, došli v F e ničijo, Ciper in Antijohijo in so tu oznanovali zveličavni uk kri¬ žanega Jezusa. Velika množica se je bila tudi po teh krajih spreobrnila; apostoli iz ‘Jeruzalema pošljejo Barnabo, moža polnega svetega Duha in vere v Antijohijo, kjer je z velikim vspehom delal. Vernike tega mesta so paganski pre¬ bivalci imenovali kristjane; kristjani pašo se tega častnega imena tudi sami poprijeli in povsod so se verniki Kristusovi jeli tako imenovati; in ohranilo se nam je to ime do današ¬ njega dne. Ta čas se je nekaj zgodilo, kar je neprejenljivo širjenje krščanske cerkve neizmerno pospešilo: — grozoviti Savel se spreobrne in postane apostelj Pavel. —• V Mali Aziji rojen, se je pri učenem Gamalijelu svetega pisma učil; kot vnet. 2 . Razširjanje cerkve Kristusove. 7 farizej je bil hud sovražnik Kristusov in se je Štefanove smrti udeležil. Da bi svoje sovraštvo in maščevanje nad kristjani nasitil, pridobil si je oblast, celo v Damask iti kristjane lovit in preganjat. Toda na potu, že blizu Damaska, obsije ga pri belem dnevu nebeška svetloba. Savel s konja na tla pade, kar zasliši glas: „Savel! Savel! zakaj me preganjaš?" — Savel reče: „Kdo si, Gospod?" — Glas mu odgovori: „Jaz sem Jezus, kterega ti preganjaš. Težko ti je proti ostnu brcati." Trepetaje Savel vpraša: „Gospod, kaj hočeš, da naj storim?" — Gospod pravi: „Ystani ter pojdi v mesto: tu se ti bo po¬ vedalo, kaj naj stori." •— Savel vstane, ali vzdignivši svoje oči nič ne vidi, — postal je namreč slep. Prišedši v Damask Savel moli in se posti. Na povelje Božje gre učenec Ananija k Savlu in roke nanj položi; Savel spregleda, oči so se mu od¬ prle, toda ne le telesne, ampak tudi dušne oči. Spoznavši res¬ nico Jezusovega uka postane najgorečnejši vernik Gospodov in oznanovalec svetega evangelja zlasti med neverniki; zato ga imenujemo apostola nevernikov. Od'Antijobije, kjer je z Barnabom blagrovalno delal, širil je z neutrudljivo gorečnostjo na svojem trojem popoto¬ vanju sveto evangelje po bližnjih in daljnih krajih Azije in Evrope. Z Barnabo je šel na otok Ciper, spreobrnil namestnika Sergija Pavla •— in od te dobe se samo Pavel imenuje; — prehodil je Sirijo in Male Azije razne pokrajine. Potem se goreči poslanec Božji z Lukežem v Evropo podd, in sicer najprvo v Macedonijo, tu v mestu Pilipi prvo krščansko občino ustanovita; od ondot gre v Tesalo ni ko in od tod na Grško in prebivalcem poglavit¬ nega mesta Aten njim „neznanega Boga" oznanuje. Potem se Pavel podš. v drugo poglavitno grško mesto Korint in se skozi Efez, Cezarejo in Jeruzalem vrne v Anti- johijo. Obiskal je bil tudi otok Kreto, kjer je krščansko občino ustanovil, kteri je Tita škofa dal. Tudi Efežanov se je bilo veliko spreobrnilo, in ondi je Timotej a škofa postavil. Ali pogumni apostol si je bil že s svojim spreobrnenjem so¬ vraštvo in maščevanje na glavo nakopal pri Judih, nekdanjih svojih'tovariših. Povsod so lazili za njim, iskaje ga v roke dobiti. V Jeruzalemu ga zagledavši hrup zaženo, obstopijo ga; bili bi ga umorili, ali v tem pride stotnik s svojim krdelom, ga izmed njih potegne in v ječo odpelje. Oblastnik, ko zvč, da je štirideset mladih Judov zapriseglo ne jesti in ne piti, dokler ne umore Pavla, pošlje ga v Cezarejo, kjer je bil dve leti zaprt. Deželni poglavar Pest hoče konec storiti 8 Pavlovemu zaporu, zato mu na voljo da, ali v Cezareji ali v Jeruzalemu zagovarjati se proti Judom; ali Pavel, svest si svoje nedolžnosti, sklicuje se na cesarja in zahteva, da ga naj sodi cesar. Fest ga torej pošlje v Rim. Prestavši veliko smrtnih nevarnostij na morju in na suhem vendar srečno dospe v Rim, kjer je dve leti Gospoda Jezusa Kristusa odkrito¬ srčno in neprestrašeno oznanoval. Cesar Pavla nedolžnega spozna. Pavel se zopet vrne na Jutrovo, pa kmalu spet pride v Rim, od koder je širil krščanstvo po severni Italiji, Iliriji in Dalmaciji. Med tem, ko je Pavel nevernike spreobračal, trdili so kristjani, kteri so bili poprej Judje, da bi neverniki, predno se dajo krstiti, imeli pristopiti k judovski veri in se poprijeti Mojzesove postave. Na to se leta 50. po Kristusovem rojstvu snidejo vsi apostoli v Jeruzalemu v prvi cerkveni zbor, kte- remu je bil sam Peter, poglavar cerkve, predsednik. Sklenil je ta zbor naslednje : „Svetemu Duhu in nam je dopadlo, vam nobenega drugega bremena ne nakladati, kakor te potrebne reči: da se zdržite malikovalskih daritev, krvi zadušenih (ži- valij) in nečistosti." Po tem zboru so se aposteljni zopet razšli oznanovat sveto evangelje po raznih deželah. J 0 v‘ Pri vsakem početju je bil Peter prvak. ’ Sedem let je vladal cerkev v Antijohiji (od 1. 35.-42.) in potem je ustanovil krščansko občino v Rimu. Oznanoval je sveto evangelje po Pontu, Galaciji, Kapadociji, Bitiniji in Mali Aziji. Neprestrašeno oznanovanje svetega evangelja in pa mnogi čudeži njegovi, s kterimi je potrjeval Kristusovo vsta¬ jenje, so mu sovraštvo pri Judih nakopali. Herod mu je cel6 po življenju stregel; o veliki noči ga je dal ujeti ter ga hotel po prazniku v smrt spraviti. Gospod pa je svojega zvestega služabnika čudovito iz ječe rešil. Poslednjih 25 let svojega življenja je vrh tega, da je vse krščanske občine vsega sveta vladal, bil tudi prvi škof rimski občini, kjer je tudi umrl leta 67. po Kristusu. Sveti Peter je torej pričel vrsto cerkvenih poglavarjev ali papežev, ki imajo sedež v Rimu. Od drugih apostolov vemo, kje da go sveto evangelje oznanovali in da so razun svetega Janeza vsi za Jezusa živ¬ ljenje dali. Sveti evangelist Matevž je Jezusov zveličavni nauk oznanoval po Arabiji, Indiji in Etijopiji; Filip po Frigiji; Tomaž po Partiji; Andrej po Scitiji; Jarnej po Indiji; Juda Tadej v Edesi; evangelist Marko v Aleksandriji. — Sveti Janez je bil sicer tudi k smrti ob- 9 sojen, vržen je bil v vrelo olje, ali nič žalega se mu ni zgo¬ dilo. Ko cesar to zve, veli ga pri življenju sicer ohraniti, vendar pa ukaže, ga odpeljati na otok Patmos. In tu je zapisal skrivno razodenje Božje o prihodnji vojski in zmagi sv. cerkve. Vrnivši se z otoka se je naselil v Efezu, kjer je ondašnjo in vse bližnje krščanske občine po Mali Aziji vladal. Njemu samemu izmed apostolov je bilo dano, krščan¬ sko cerkev po treh delih sveta razširjeno gledati. Umrl je okoli 100 let star ter je doživel drugi prihod Gospodov v raz¬ dejanju Jeruzalemskega mesta, kakor je bil Gospod Petru napovedal rekoč: „Moja volja je, da on (Janez) ostane, dokler ne pridem." Tudi ko so bili apostoli odmrli, se je krščanstvo naglo širilo. Sred dragega stoletja so se krščanske občine v Edesi, po Partiji, Perziji in Indiji, ki so jih bili apostoli pričeli, še trdnejše ustanovile. Iz Birna se je krščanstvo v Kartagini in po vseh pokrajinah zahodnje Afrike vselilo, in še celo tudi po Britaniji (po Angleškem). Iz Male Azije se je sveto evan- gelje oznanovalo v mestih Lionu, Vieni in Parizu. Malo po¬ zneje se je krščanska cerkev razširila po Armeniji, potem ob reki Renu, v mestu Trieru iu ob reki Donavi. Prva škofija ob tej reki se je ustanovila v Lorh-u (v sedanjem zgornjem Avstrij skem). a /A § 3 - Razdejanje tempelja in mesta Jeruzalemskega. Jezus je prerokoval, da bodo prišli sovražniki, ki bodo trdovratno judovsko ljudstvo potrli in razkropili, mesto Je¬ ruzalemsko obdali, zmagali in razdejali s tempeljem vred tako, da ne bo kamen na kamenu ostal. Prišli so časi, ko se je imelo spolniti to prerokovanje. Rimsko ljudstvo je bilo tisto orodje v roki pravičnega in zvestega Boga, po kterem je on hotel izpeljati svoj sklep. Z ne voljo so Judje prenašali rimsko oblast, kteri so bili podvrženi; pa tudi cesarski oblastniki so jih krivično stiskali ter jim težek jarem nakladali. Ta stiska bi bila mogla Judom oči odpreti in jih na prave misli pripeljati; pa nasproti so se jeli, ko je bil Gesiflor oblastnik v deželi, leta 66. na¬ ravnost ustavljati in zoper rimsko silo vzdigovati. Od začetka jim je šlo po sreči; rimskega vojvodo Cestija Gala so jako potolkli in od Jeruzalema odgnali; to jih še bolj pre¬ drzne in trdovratne stori. Ali bližal se je že strašni dan, ko se je imelo spolniti nad mestom silno gorje, ktero je Go- 10 spod s solzami bil napovedal; čudna znamenja so prihod Božje šibe razodevala. — Cesar Neron je vojskovodjo Vespazi¬ jan a zoper Jude poslal in mu izročil veliko moč. Vespazijan je leta 67. z veliko vojno močjo v Galilejo vdaril ter je po obleganju v štirdesetih dneh najmočnejšo trdnjavo Jotapato zmagal in vzel; 40.000 Judov je bilo tu pokončanih in vsa Galileja se mu je morala podvreči. Eimski vojščaki vsi raz- srdjeni bi bili radi naglo nad Jeruzalem planili in s tem vojski hitro konec storili: pa Vespazijan je počakoval, kaj bo prišlo iz razprtij, ki so jih bili Judje sami med seboj pričeli. Drubal vnetih in predrznih puntarjev, ki jo je Janez iz Gišale vodil, prisilila je v Jeruzalem in grozovitno vihrala zoper one, ki so, bolj modri in skušeni, mir z nasprotniki svetovali. — Vespazijan si je podvrgel vso Judejo ter je pred mestom Je¬ ruzalemom z vojsko obstal in čakal povelja od novega cesarja. Neusmiljeni in razuzdani cesar Neron namreč je leta 68. po zasluženju konec vzel; ko se je vse mesto z jednim delom vojakov zoper njega vzdignilo, moral je v strašni noči iz Birna polaegniti in se je sam končal, da bi živ ne prišel sovražni¬ kom v roke. Za njim so se v jednem letu vrstili cesarji Galba, Oton in Vitelij. Da bi razprtijam v Bimu konec storili, so Vespazijana cesarja izvolili in razglasili. Vespazi¬ jan se leta 69. v Eim podd ter svojemu sinu Titu prepusti judovsko vojsko. Tisti čas, predno je bil Tit z večjo vojno močjo prišel pred Jeruzalem, zapazili so kristjani ter se spom¬ nili besede Jezusove, da, kedar vidijo gnjusobo razdejanja na svetem mestu, naj tisti, ki so v Judeji, bežč na gore, in kdor je na polju, naj se ne vrača nazaj v mesto, in so se umak¬ nili v mesto Pelo onstran Jordana ter so se grozovite nad¬ loge oteli. Oslepljeni Judje pa v Jeruzalemu niso hoteli spo¬ znati časa svojega obiskanja; vsa stiska njih trdovratne zoper- stave ni ukrotila. Janez iz Gišale je s svojo predrzno trumo v mestu divjal; več kot 12.000 imenitnih oseb je grozovitno pomoril in se je še zoper nižje ljudstvo obrnil. — Njemu nasproti je pridrl v mesto neki Simon s tolovajsko druhaljo in je ravno tako, kakor oni divjal. Poslednjič se je še Ele a- zar, poglavar tempelja, vzdignil kot vojvoda; in tri stranke so se med seboj bile in klale, tempelj z gnjusobo polnile, po mestu ropale in morile, zaloge žita požigale. V takem stanu je bilo mesto, ko je bil Tit s svojimi vojščaki prišel in se pred mesto vlegel. On je Judom dvakrat mir ponujal, ali zastonj; torej je mesto, v kterem se je bilo zavoljo velikonočnega praznika še veliko Judov od drugod zbralo, s svojo vojno po- 11 polnoma obdal, napadel in prvi in drugi zid predrl. Ko se Judje še niso hoteli podati, je Tit mesto z nasipom tako za¬ prl, da ni mogel nihče ne v mesto ne iz mesta. Strašna nadloga med prebiralci nastane, lakota ljudij brez števila po¬ mori , neka imenitna mati cel6 lastno dete speče in sn6: lakoti se pridruži kuga, v poltretjem mesecu le pri jednih vratih 115.880 mrličev iznosijo; 600.000 pa jih čez zidove zmečejo; vrh tega pa vse izpraznene hiše z mrliči napolnijo. Pa tudi vse te hude skušnje ljudstva niso omečile. Rimljani niso mogli takih gnjusob več preslišati; srda polni so jo uda¬ rili na mesto, vzeli so grad Antonijo, tempelj oblegli, s hudimi napadi, z grozovito morijo in strašnim požigom zma¬ gali; tempelj je bil Tit ukazal varovati, ali srdit vojščak ga zapali in vkljub Titovemu povelju ga nihče noče gasiti, spre¬ menil se je v pepel in razvaline. Na zadnje so vzeli še Sion¬ ski grad. Večji del mesta je bil razdejan. Vjetega ljudstva je bilo še veliko pokončanega in na križe obešenega; 97.000 drugih se je v sužnost prodalo. Vseh Judov skupaj je v tej vojski do poldrugega milijona smrt našlo; kar jih je bilo še ostalo, bili so večjidel po svetu razkropljeni in so še dan da¬ našnji žive priče Božje pravice nad trdovratneži. Judovstvo, ktero je postajalo krščanski cerkvi če dalje bolj nasprotno, bilo je zmagano; z razdejanim tempeljem vred so nehale daritve in drugi obredi stare zaveze. Ko je senca zgi¬ nila, se je resnica tolikanj svitleje pokazala, in sveta cerkev se je še bolj prosto širila, kakor se mlado pa že utrjeno drevo prosto razrašča, kedar so mu opore in ograje odvzete. § 4. Preganjanja Jezusove cerkve in kristjanov. V razširjanje krščanstva je Bog obrnil cel6 preganjanja, s kterimi so Judje in neverniki hoteli ga zatreti. Zlasti Rim¬ ljani, najmočnejši neverski narod tiste dobe, so kristjane ne¬ usmiljeno preganjali. Splošnih preganjanj krščanstva pod rim¬ skimi cesarji štejemo deset, in sicer: 1. Prvi je pričel kristjane preganjati cesar Neron leta 64. Ta grozoviti cesar, ko je bil pomoril svojo mater, ženo, brate in učitelja, je dal rimsko mesto na štirih oglih zažgati, češ da ho velik ogenj videl, potem lepše mesto se¬ zidal in si s tem častno ime pridobil; zažiga je pa jel krist¬ jane dolžiti in jih zavoljo tega strašno preganjati. Več let je to preganjanje trpelo in silno hudo je bilo; kristjane so da- 12 jali divjim zverinam trgati, na križe so jih razpenjali, jih v vodo Tibero, ki skozi rimsko mesto teče, metali in potapljali, ali s smolo oblite po noči kot svetila po mestu zažigali. Tudi po vseh deželah rimskega cesarstva so šla cesarska povelja, kristjane preganjati in celo njih ime zatreti. — Veliko število mučencev je takrat sveta cerkev v svojo čast prejela, kte- rih imena so nam večjidel neznana. Takrat je prišel tudi sveti Pavel zopet v Kirn; on in sveti Peter sta verne v veri potrjevala in k stanovitnosti budila; Judom pa strašni konec njih mesta napovedovala, in nevernikom krščansko resnico in svetost neprestrašeno oznanovala. Oba pa sta tudi vkup v ječo prišla in sta v jednem dnevu za Kristusa življenje dala. Pred smrtjo sta imela še veselje, dva svojih varhov in 47 drugih jetnikov k veri spreobrniti in v ječi krstiti, kteri so vsi za Jezusa umrli. Pravijo, da je sveti Peter na prigovar¬ janje vernikov iz Eima se hotel umakniti, da se mu je pa Kri¬ stus s križem na rami pri mestnih vratih prikazal. Ko ga je apostelj vprašal, kam da gre, mu je Gospod odgovoril: V Eim grem, da bi bil za-te križan. Dobro je Peter razumel Jezusovo besedo, vrnil se je nazaj v mesto in srčno in go¬ reče je šel smrti križa nasproti. Iz ponižnosti ni hotel tako križan biti, kakor Gospod; križan je bil torej z glavo navdol. Trpel je sveti Peter leta 67. v rimskem mestu na tisti strani, kjer so Judje prebivali; njegovo častito truplo je bilo tam pokopano, kjer zdaj stoji veličastna cerkev njegovega imena. Tudi vezi, s kterimi je bil sveti Peter v Jeruzalemu in v Eimu vklenen, so z velikim spoštovanjem vedno hranili. Spomin njegove svete smrti se obhaja s svetim Pavlom vred 29. rožnika. 2. Cesar Domicijan (81—96) je kristjane preganjal, ker se je bal, da bi ga jeden Davidovih naslednikov ne pahnil s cesarskega sedeža. Prepričavši se, da so Jezusovi sorodo- vinci vsi ubožni, je preganjanje ustavil. Ko je bil Domicijan zaslišal, s kakošno apostolsko gorečnostjo je Janez Kristusovo vero po vzhodnih krajih razširjal, ukazal ga je v Eim pripel¬ jati. Tukaj so apostolu najpred dali strupa piti, ki mu pa ni škodoval. Potem je bil zvunaj mesta pred latinskimi vrati v posodo vrelega olja vržen: pa ves zdrav je v njem ostal ter ljudstvu oznanoval nebeško resnico. — Posled¬ njič je bil v samoto na otok Pat m os blizu Efeza izgnan, kjer bi bil imel z drugimi jetniki vred rudo kopati. Prejel je pa tukaj in zapisal skrivna razodenja Božja. Domicijan je bil umorjen in Nerva njegov cesarski naslednik (96—98). 13 Pod njim je nehala tožba in grozovitnost do kristjanov. Takrat se je tudi sveti Janez zopet iz samote v Efe¬ za n s k o mesto povrnil in tti krog leta 100 umrl, ko je Ml Trajan cesar. 3. Cesar Trajan (98—117) sicer naravnost ni izdal zapovedi, da hi se kristjani preganjali; ali njim protivnih postav ni ovrgel. Na vprašanje Bitinskega poglavarja je odgovoril, da ni treba kristjanov iskati; ako so pa toženi in v svoji veri stanovitni, naj se kaznujejo. Zatorej si kristjani niso bili ne pred Judi, ne pred neverniki pokoja svesti; in veliko jih je tudi pod tem cesarjem za Kristusa življenje dalo, med njimi papež Anaklet v Bimu, v Jeruzalemu škof Simeon, 120 let star mož, ki je bil več dnij zapored neusmiljeno trpinčen in poslednjič križan. Svetega Ign acij a, antiohijskega škofa, kteri je vero srčno zagovarjal in trdil, da je zares Teofor, t. j. da Boga (v srcu) nosi, je cesar Trajan sam ukazal zvezati in v Rim peljati, da bi ga divje zveri raztrgale. Dolga pot v Rim je apostolskemu možu priložnost dala, v veliko krajih vernike z besedo v veri utrjevati, kar je pa tudi še po listih storil, ki jih je pisal do vernikov v Efez, Magne¬ zijo, Trale, Rim, Filadelfijo in Smirno. Sam je pa tudi ves gorel željd,, za Kristusa življenje dati; torej je tudi kristjanom v Rim pisal, da naj ne branijo njegove smrti. „ Pšenic a Kristusova sem“, je rekel, „naj me zobje divjih zverin zmeljejo, da bom kot vreden kruh znaj- den“. — Kar si je tolikanj želel, spolnilo se mu je 1. 107.; levi so ga na velikem rimskem gledišču raztrgali in kristjani so njegove ostale kosti s častjo spravili, v prte zavili, v Anti- johijo prenesli in tam v veliki časti imeli zavoljo milosti, ki je bila toliko delavna v svetem mučencu, f 4. Cesar Mark Avrelij (161 — 180) je hudo prega¬ njanje kristjanov pričel, zlasti po Galiji (Francoskem) in Mali Aziji. On je ostreje postave dal zoper kristjane, kot pa zoper divjaške sovražnike. Mučeniške smrti so pod tem cesarjem umrli_trije papeži zapored: Pij I., Anicet in So ter; sveti Justin, ki je že v drugem listu kristjane pred cesarjem pogumno zagovarjal in sveta Felicita, ktera je kot Makabejska mati morala sedem svojih sinov pred seboj umorjenih gledati in jih je tudi, kakor ona, z veseljem Bogu darovala. — V Smirni se je začela razkačenost zoper ondeš- njega svetega škofa Polikarpa, čez 90 let starega moža, ki je bil učenec svetega Janeza. Oblastnik ga je k sebi po¬ klical in mu prigovarjal, Kristusu se odpovedati, da bi si živ- 14 ljenje ohranil. Polikarp pa mu odgovori: „Šest in osemdeset let že služim temu dobremu Gospodu in nikoli mi ni nič ža¬ lega storil. Kako je mogoče preklinjati mojega kralja, kteri me je odrešil. 11 Ker se je tako stanovitnega kazal, bil je k smrti ognja obsojen. Beriči k njemu pristopijo in ga hočejo zvezati; Polikarp jim pa reče: „ Prijatelji, tukaj pač vezi treba ni. Kdor me je vrednega spoznal tega plamena, dodelil mi bo tudi pogum in moč ga prenesti.“ Bogu hvalo poje, ko na grmado stopi, ktero zažgo; ali ogenj se njegovega telesa ne dotakne; torej je bil z mečem preboden, a njegova obilo tekoča kri je ogenj pogasila. 5. Septimij Sever (192—211) je od začetka kristjane v miru pustil, celo nekaj krščanskih starašin pred zdivjanim ljudstvom branil. Pa stare krivične tožbe in nepokojni Judje so še zmiraj nevernike zoper kristjane nadraževali; in zopet se preganjanje prične, ki se še hujše vname, ko cesar postavo da, da nihče ne sme prestopiti h krščanski veri. Yeliko mu¬ čencev šteje tudi iz tega preganjanja sveta cerkev, zlasti po Italiji, Galiji, Egiptu in severni Afriki; med njimi sta tudi papeža Elevterij in Viktor I. 6. Cesar Maks im in (235—238), umorilec svojega krist¬ janom dobrovoljnega sprednika Aleksandra, je preganjal krist¬ jane, ker se je bal, da bi se zavoljo njegovega umorstva ne maščevali: najprej ukaže tiste služabnike cesarskega dvora, ki so bili krščanske vere, odtod spraviti, potem pa zapove zlasti cerkvene prednike moriti, češ da kristjani brez pastir¬ jev si ne bodo kaj upali. Preganjanje je bilo zlasti v Bi mu in ob reki Benu. Tedajšnja papeža Anter in Poncijan sta v številu mučencev. 7. Strašno hudo in krvavo preganjanje je cesar Decij (249—251) pričel. Precej o začetku je dal ostro postavo, naj kristjani svojo vero zapuste in malikom darujejo; kteri se zo¬ perstavljajo, naj se s hudim pa počasnim trpinčenjem pri¬ silijo ; kteri pa pobegnejo, naj premoženje in dom zgubč. Napeljalo ga je k temu povelju krivo prepričanje, da krščan¬ ska vera, ktera le nebeškega kraljestva išče, ne more obstati z rimskim cesarstvom, ki se poganja le za pozemeljsko go- spodstvo. Decijev namen je bil, krščansko cerkev popol¬ noma zatreti; z grozovitim premislekom je jel izpeljevati svoj namen. Zatorej je zapovedal krščanske tempelje podreti, ver¬ nikov iskati, jih v ječah dolgo držati, sicer hude muke, pa ne takih, ki hitro umorč, rabiti, da bi z dolgim in počasnim kr> Tr/.tindii tn iai lo bil Karol veliki na zahodu. |p(| vzhodu, to jej je b Po smrti Pipina, svojega očeta, je Karol kraljeval jfer 5 nad vsemi Franki. On si je nad vse prizadeval, kr- T ščansko podstavo dati svojemu kraljestvu, on je iskal vse v svojem kraljestvu tako vravnati, kakor je videl, da je ne samo v časni, ampak tudi v dušni prid njegovih ljudstev; torej se je zlasti trudil, da bi vsi njegovi podložni krščansko vero sprejeli in si tako pravo omiko in izobraženje pridobili. Yeliko zadreg so mu v tem obziru delali Saksonci, ki so njegovo kraljestvo vedno nadlegovali, kristjanom cerkve po¬ dirali in njihove duhovne preganjali. Ko si jih je bil pa pod¬ vrgel, jih je tudi k sveti veri pripeljal. Zasluge, ki jih Karol ima za katoliško cerkev, so zlasti te-le: a) Da bi krščansko vero čedalje bolj vtrdil, ustanovil je in z obilnimi prihodki obdaroval več škofij, cerkev, samostanov in šol; h) učenih mož je od vseh stranij, zlasti iz Italije in An¬ glije, na svoj dvor poklical; med temi je bil A1 k u i n iz Anglije najbolj učeni mož svojega časa; c) zvedenim možem je dal sveto pismo in druge koristne bukve prepisavati, katekizem za poučevanje krščanskih otrok sestaviti, nedeljske in prazniške liste in evangelje v domači jezik prestaviti; 57 d) skrbel je, da se je vnanja služba Božja veličastno in slovesno opravljala, vpeljal je prve orgije v cerkev in cerkveno petje veliko zboljšal; e) vernikom je zapovedal duhovščini desetino dajati in vsaki cerkvi kaj zemljišča, vseh davkov prostega, odločiti za mnogotere stroške pri službi Božji. Karolova radodarnost se je pa tudi zvunaj njegovega kra¬ ljestva kazala. Ko je bil tedajšnji papež Leon III. k njemu v Paderborn pribežal zavoljo nepokoja v Rimu, ga je Karol z veseljem sprejel, ga sam v Rim nazaj spremil, tam mir storil, papežu ne le posvetnega posestva in deželske oblasti potrdil, ki ga je bil njegov oče Pipin papežu Štefanu III. podaril, temveč mu še precej veliko okolico okrog Rima v last dal z javnim pismom, kterega je božični dan leta 800 položil na grob sv. Petra. Tako je papež postal tudi deželni vladar; gotovo po posebni previdnosti Božji v veliko korist svete cerkve, ktero zamore veliko bolje vladati, ako je samo¬ stojen, kakor ako bi bil komu podložen. Ko je Karol po sv. opravilu božični dan še v cerkvi sv. Petra pobožno klečal, se mu papež Leon III. nenadoma bliža, mu cesarsko krono na glavo postavi in ga v rimskega cesarja pomazili; vse ljudstvo pa veselja zakliče: „Blagor in zmaga Karolu, svetlemu, kronanemu, pobožnemu, velikemu, mirnemu rimskemu cesarju!“ — Talto je bilo po 324. letih zahodno cesarstvo zopet ustanovljeno, imenovalo se je „sveto rimsko cesarstvo“. Novi rimski cesar ni bil sicer vlastnik vse zemlje ali posebej rimskega mesta, ampak je bil višji med krščanskimi kralji; po njem bi se bila imela vsa ljudstva kakor v sveto bratovščino združiti; cerkev je pa po njem imela dobiti brambo in varha zoper vse sovražnike in pomoč za spreobrnenje neverskih narodov. — Karol veliki je umrl v A h e n u leta 814. § 27. 'A Razširjanje krščanstva. Po smrti Karola velikega se je krščanstvo razširilo po bližnjih deželah zlasti na sever in vzhod. Spreobrnili so se Danci, Švedi in Norvegi. Njih misijonar je bil zlasti sv. Ansgar, pobožen menih, pozneje nadškof v Hamburgu. Umrl je 1. 865. Razni slovenski narodi so nekaj od nekdaj v sedanjih se¬ dežih stanovali, nekaj se pozneje naselili. Razven Slovencev, 58 Hrvatov in Srbov so sredi in konec 6. stoletja še drugi Slo¬ veni na južno stran Donave prišli in so se ondi do Črnega in Grškega morja naselili; imenovali so se Bolgari potem, ko jih je ljudstvo tatarskega rodu zmagalo in se z njimi zmešalo. Bolgari so se sicer s krščanstvom seznanili v svojih hojih z grškimi cesarji, spreobrnil se je pa še le 1. 860. njihov kralj Bogoris in po njem tudi narod. Podoba poslednje sodbe, ktero je bil kralju neki menih na njegovo prošnjo naredil, je njegovo srce h krščanski veri ganila; ljudstvo pa se je pokristjanilo, ko ga je kralj grozovite lakote rešil, pravega Boga na pomoč klicaje. Zelo je koristilo Bolgarom delovanje sv. Cirila in Metoda, ki sta je menda že sama prišla učit. Ko so pa po smrti Metodovi slovenski duhovniki morali zapustiti Moravsko, bežalo jih je mnogo na Bolgarsko, kjer so ljudstvo še bolje poučili, vredili službo Božjo v slovenskem jeziku, ob jednem pa tudi položili temelj slovenski književnosti. Y drugej polovici 5. stoletja je prišel drug slovenski narod iz onstran karpaških hribov v tri plemena razdeljen, bili sp Cehi, Moravci in Slovaki. Čehi so se naselili ob Veltavi in Labi; Moravci in Slo¬ vaki pa ob Moravi in Yagu na obeh straneh Donave. Moravci s Slovaki vred so se ob času Karola velikega s krščansko vero seznanili: na željo tega cesarja sta solnograški in pasavski škof skrbela, da se je temu ljudstvu oznanovalo sv. evangelje. Vendar zveza z Nemci, kteri so jih hoteli pod¬ jarmiti, jim ni bila všeč in misijonarji so premalo umeli slo¬ venski jezik. Tedaj je moravski knez Svatopluk z Bastislavom in Kodom v Carigrad sporočil, da bi od ondot dobil oznano- valcev sv. evangelja. Na to sporočilo sta prišla sv. Ciril in Metod, meniha in brata iz Soluna, 1. 863. v Moravijo in sta ljudstvo razveselila s pridigo in Božjo službo v slovenskem jeziku. Za pisavo tega jezika sta izumila potrebne črke. Da dasta višjemu poglavarju sv. cerkve izvestje o svojem delo¬ vanju, gresta obd sv. brata 1. 867. v Kirn; tamkaj sta bila slovesno sprejeta od papeža Hadrijana II. in škofa posvečena. Ciril pa, čutdč bližajočo se smrt, stopi v neki benediktinski samo¬ stan, kjer tudi umrje 1. 869. V nadškofovsko čast in oblast povzdignen vrne se Metod sam iz v Birna, razširja sv. vero po Panoniji in. Moraviji in tudi po Češkem. Ko so ga bili pa nekteri zavoljo slovenskega jezika pri službi Božji v Bimu to¬ žili, šel se je sam k papežu Janezu VIII. zagovarjat, in je tudi zadobil dovoljenje v cerkvi poslužiti se slovenskega je¬ zika, s tem pristavkom, da naj se evangelje vselej poprej v 59 latinskem jeziku bere. Po Metodovi smrti leta 885. je bila 1. 908. Moravija med Čehe in Madjare razdeljena in duhovna oblast zopet pasavskemu škofu izročena; 1. 981. je Moravija , prišla pod Praško škofijo; leta 1062. je bila pa v Olomucu lastna škofija ustanovljena. Čehi so sv. evangelje iz Moravije prejeli. Njihov voj¬ voda Bori voj se je z moravskim knezom Svatoplukom zvezal, z zjedinjeno močjo Nemcem se braniti; pri tej priložnosti 1. 873. je Bofivoj iz ust sv. Metoda sv. evangelje zaslišal, ga sprejel ter se dal krstiti s svojo družino. Ljudstvo je sicer novi veri močno nasprotovalo, pa Bo¬ fivoj je zvesto stal, in podpirala ga je pobožna vojvodinja sv. Ljudmila; Borivojev sin, Spitignev, je pobožno delo svojega očeta goreče dovrševal. Pa Drahomira, vdova njegovega brata Yratislava, se je 1. 925. sklenila s sovražno stranko, ki je hotela krščanstvo zopet zatreti; sv. Ljudmila je morala smrt storiti in veliko cerkev je bilo podrtih. Draho- mirin sin, sv. Venčeslav, kterega je bila sv. Ljudmila vzgojila, pa je krščansko vero očitno spoznal, ljudstvo je s posebno dobrotljivostjo vladal, Božje služabnike častil. Toda hudobni brat Boleslav, kterega je nečloveška mati Drahomira podpiho¬ vala, ga je sovražil ter ga ukazal v cerkvi matere Božje v Boleslavi 1. 936. umoriti. Hudo preganjanje je zdaj nad češko krščansko cerkev prišlo. Ali morilca je Božja roka hudo za¬ dela, njegovo mater pa zemlja živo požrla. Pobožni vojvoda Boleslav II. je krščanski veri do zmage pomagal zlasti s tem, da je škofijo v Pragi 1. 973. ustanovil, ktero je papež Janez XIII. s tem pristavkom potrdil, da se latinski red pri Božji službi vpelje; prva škofa ondi sta bila Dietmar in sv. Vojteh (Adal- bert), kterima se je bilo še veliko boriti za sv. krščansko vero; zlasti sv. VojtSh si je veliko prizadeval, ali ker je velike za¬ preke našel, je dvakrat svoj sedež popustil; le na papeževo povelje se je zopet nazaj vrnil. Na zadnje se je podal k ne- verskim Prusom sv. evangelje oznanovat, kjer je tudi muče- niško krono dosegel. Poljaki so že v 5. stoletju stanovali poleg Visle od kar- paških gord do baltiškega morja, in od Odre do Buga. Med Poljaki so neki že učenci sv. Metoda sv. evangelje oznano- vali. Za gotovo se je pa ta narod spreobrnil ob času vojvode Mečislava. Bil je z Dombrovko, hčerjo češkega vojvode Bo- leslava I., zaročen, in ta ga je h krščanski veri nagnila; češki mašnik Bohuvid ga je 1. 966. krstil. Ljudstvo, ki je svojega vojvodo v vsem ubogalo, je na njegovo povelje malike raz- 60 drobilo in v vodo pometalo. Mečislav je Poznanjsko škofijo ustanovil; Jordan je bil ondi prvi škof, ki je neutrudljivo do- vrševal spreobrnenje poljskega ljudstva. — Tudi vojvoda Bo- leslav I. je veliko za krščansko cerkev storil; da bi jo čedalje boij utrdil, poklical je menihov sv. Benedikta fin dragih v svojo deželo. Častita smrt sv. Vojteha, Praškega škofa, je Poljake tudi zelo ganila. Nemški cesar Oton III. je z voj¬ vodo Boleslavom v Gnezdim nadškofijo ustanovil; škofije so tudi bile v Kolbergu za Pomorjane, v Vratislavi za Šle- zane, in v Krakovem za malo Poljsko. Med leti 1042 so ve¬ liki nepokoji in razpori poljsko deželo nadlegovali in so bili nevarni tudi za krščansko vero. Pa Kazimir I., kteri je bil iz samostana k vladarstvu poklican, je nevarnost odvrnil in cerkev še bolj utrdil med svojim ljudstvom. V več različnih plemenih so Sloveni od nekdanjih časov v sedanji Rusiji stanovali. Rurik je bil prvi redovni po¬ glavar tega ljudstva od 1. 862. do 1. 879. in dolgo se je nje¬ gova rodovina vladarstva držala. Na svojih vojaških potih so Rusi celd do Carigrada prišli; tukaj se jim je luč sv. evan- gelja pokazala, ktera je čedalje bolj presegla njihova srca. Olga, vdova velikega kneza Igorja, se je dala leta 955. v Carigradu krstiti; vendar pri svojem sinu ni mogla več do¬ seči, kakor da se nikomur ni branilo krščansko vero sprejeti; zavoljo njene pobožnosti jo Rusi kakor svetnico časte. Nje vnuk Vladimir veliki je 1. 988. po srečnem boju z grškim cesarjem Bazilijem II. njegovo sestro Ano v zakon dobil s to pogojo, da se h krščanski veri spreobrne in se d& krstiti, kar je tudi storil. Po svojem krstu je zapovedal vse malike po vsej deželi zatreti; ljudstvo je sicer solze točilo, ko so bili stari bogovi, Perun in drugi, v vod'o pometani, vendar je mol¬ čalo in se dalo krstiti. — Škofje in mašniki, kteri so s cesarsko nevesto iz Carigrada prišli, šli so po deželi in ljudstvo učili; povsod so službo Božjo po redu grške cerkve vpeljali in sicer v staroslovenskem jeziku po zgledu sv. Cirila. V Kijevu, poglavitnem mestu, je bil postavljen patrijarh (metropolit); v Novgorodu nadškof, in še v treh mestih škofje. Vladimirov sin Jaroslav (1019— 1054) je spreobrnenje vsega ljudstva do¬ vršil. V Kijevu je bil ustanovljen samostan Pečera, kteri je bil sedež pismenstva, semenišče za duhovstvo in šola za omiko in izobraženje ljudstva; menih Nestor je ondi konec 11. sto¬ letja v domačem jeziku pisal zgodbe svojega naroda. Ogri ali Madjari so konec 9. stoletja v staro Pano¬ nijo prihruli, in se na obeh straneh Donave naselili. L. 948. 61 so jim že misijonarji iz Carigrada sv. vero oznanovali, kneza Tin 1 o s n d m' (li l a, sla bila krščena, in menih Kierotej bil Je" prvi_ ogerski škof. — Vojvoda Gaj za, zaročen z Giiovo hčerjo Šarolto, ktera si je za krščansko vero veliko priza¬ dela, je bil za sv. vero pridobljen in se je tudi dal krstiti. Veliko nemških naseljencev in zlasti zveza z nemškim cesar¬ jem Otonom III. je storila, da so zdaj tudi od druge strani oznanovalci sv. evangelja prišli in službo Božjo po rimskem obredu vpeljali. Pasavski škof P i 1 g r i m in Praški škof sv. Vojteh sta poslala mašnikov in menihov v ogersko deželo; veliko Ogrov se je dalo krstiti, vendar stari bogovi niso bili še popolnoma zavrženi. Gajzov sin, sv. Štefan, junašk, pra¬ vičen in blagosrčen vladar od leta 997. do 1038., je spreobr- nenje svojega ljudstva dovršil. Bil je zaročen z Gizelo, nemškega cesarja Henrika II. sestro, ki ga je še bolj za krščansko vero vnela. Za utrjenje krščanstva skrbel je po¬ sebno s tem, da je ustanovil nadškofijo v O s t r i go n u in še 10 škofij, za ktere je odločil mesta: V e spri m, P ečuh, Gjur (Baab), Bač, Koloča, J e ga r (Erlau), Vac, Čanad, Veliki Varadip iu Stolni B eligrad; ustanovil je še štiri samostane po redu sv. Benedikta. Tudi veliko cerkev je se¬ zidal, zlasti Mariji v čast, kteri je deželo in ljudstvo v var¬ stvo izročil. Papež Silvester II. se je veselil vseh teh na¬ prav in je poslal sv. Štefanu zlato krono in zlat križ in pri¬ slov „a p o st o 1 s k e g a k r a 1 j a“ v znamenje kraljevske oblasti in pohvalo njegovega apostolskega truda. Sv. Štefana sin, sv. E m er ih, je še pred njim v nedolž¬ nosti in pobožnosti umrl; po smrti sv. kralja je torej prepir in boj za kraljevi sedež v deželi na^stal, "o kterem se je staro malikovanje jelo zopet vzdigovati; takrat je sv. Gerard. škof Canadski, mučeniške smrti umrl. Pa kralj Andrej je stare vraže z novega prepovedal, in kralj Bela I. (1061) je zadnje ostanke s silo zatrl. Drugo poglavje. Razpori in krive vere. § 28. Odcepljenje grške cerkve od rimske. V vzhodni cerkvi je verski prepir zastran češčenja podob sčasoma potihnil, vendar pa cerkev ni dolgo miril imela; na mesto krivoverstev je zdaj stopila večja razuzdanost in meh- kužnost grških cesarjev in prevzetnost carigrajskih patrijar- hov; prva je sčasoma grško cesarstvo spodjedla, druga je pa vzhodno cerkev od rimsko - katoliške odcepila, med tem so pa še grški cesarji rimsko cerkev večjidel pisano gledali, ker je papež Karolu velikemu dal častni naslov „rimskega cesarj a“. Cesar Mihael III. je bil še mlad in je po vsej poželji- vosti živel; na cesarskem dvoru uganjale so se norčije z naj¬ svetejšimi rečmi; cesarjevo mater in njegove sestre pahnili so iz cesarskega dvora in posilili v samostan. Barda, cesarjev stric, je iskal vladarstvo v roke dobiti; bil je spačen mož, kteri je svojo ženo pahnil od sebe in s sinovo hudobno živel. Pobožni patrijarh sv. Ignacij je s srčno britkostjo vse to gledal, in resno se je nasproti stavil zavr- Ženju cesarjeve matere in grešnemu početju mogočnega pre- šestnika; ko večkratno svarjenje ni nič pomagalo, bil je Barda izobčen iz cerkvene občine. Pa hudobni cesar in njegov stric sta nasproti take krive tožbe zoper Ignacija vzdignila, da je bil sveti mož leta 858. odstavljen. Zdaj se je vedel F o kij, — mož cesarske rodovine, obilne učenosti in razumnosti, pa zraven tudi velike hinavščine in zvijačnosti — na patrijarhov sedež vriniti (1. 858.), dasiravno še ni bil duhovnik. Bilo je treba papeževega potrjenja, torej so iskali tudi papeža Nikolaja I. pridobiti, da bi bil Fokija kot patrijarha potrdil; pa ni se dal premotiti, temveč je ne¬ vrednega, vsiljenega patrijarha izobčil in iz števila duhovnikov izbrisal 1. 863. Trdovratni Fokij je zdaj vse vkup spravil, kar koli je bilo med grško in rimsko cerkvijo od kedaj razločka, in je cel6 rimsko cerkev zmot dolžil in trdil, daje s cesarstvom duhovno prvenstvo v Carigrad prišlo; sam sebi je torej ime vesoljnega patrijarha prideval in 1. 867. celo papeža od zveze z grško cerkvijo ločenega oznanil. — Nevredni cesar Mihael je papežu žugal, da ga bode iz Rima pregnal. Toda cesar in Barda sta zaporedoma umrla in novi cesar B azilij I . je Fokija precej odstavil in ukazal ga v samostan zapreti; sv. Ignacij pa je bil z vso častjo na svoj sedež poklican. Vse to se je tudi papežu naznanilo. Tako je bila med rimsko in grško cerkvijo jedinost zopet ustanovljena. Po smrti sv. Ignacija 1. 878. se je Fokij vedel cesarju s svojim navideznim poboljšanjem tako prikupiti, da ga je Ignaciju naslednika izvolil. Papež Janez VIII. je Fokija 63 na cesarjevo in njegovo prošnjo s to pogojo potrdil, da v zboru spozna svoj poprejšnji pregrešek in poravnd pohujšanje, ktero je bil napravil. Vendar prevzetni Fokij je v tem zboru vse nasproti ravnal, kakor je bil obljubil, in se še celo papežu jednakega delal; papež, ko to zve, je Fokija in njegove prija¬ telje iz katoliške cerkve izobčil. Bazilijev sin, jjesar Leon VI., je Fokija leta 886. odstavil in v samostan zaprl, kjer je leta 891. umrl. Od tega časa med rimsko in zahodno cerkvijo sicer vna¬ njega razpora ni bilo, pa tudi ne notranje žive zveze, zato je grško cerkev nekako zapustil ves krščanski duh, in ni čuda, da se je od rimske cerkve popolnoma ločila. Ločitev je do¬ vršil leta 1054. patrijarh Mihael Cerularij, ki je Fokija po¬ polnoma posnemal. Pisal je list, v kterem je zoper latinsko ali rimsko cerkev ponavljal stara Fokijeva očitanja: da namreč uči, da sv. Duh izhaja od Očeta in Sina, da njeni duhov¬ niki niso oženjeni, da rabi opresni kruh pri sv. inaši, da se ob sobotah posti, da v postu „alelujo“ opušča itd. Papež Leon IX. je na ta list precej odgovoril, vsa očitanja z zložno besedo zavrnil in list z lepo besedo sklenil: „Mi vemo, da zveličanju ne škoduje razloček v svetih šegah, ampak pomanj¬ kanje vere in ljubezni. 1 ' Na cesarjev dopis pošlje papež po¬ slance v Carigrad s pismi do cesarja in do patrijarha; cesar bi bil rad ostal z rimsko cerkvijo v zvezi in je poslance s častjo sprejel; vse drugače pa je delal patrijarh; on ni hotel poslancev še videti ne, kakor da bi s papežem ne imel cel6 nobene zveze; papeževi poslanci so torej izobčenje nad njim izrekli, dotični spis na altar Zofijske cerkve v pričo duhov¬ ščine položili in Carigrad zapustili. In s tem je bilo odcep- ljenje grške cerkve od rimske dovršeno leta 1054. Večkrat se je zjedinjenje poskušalo, zlasti pa 1. 1439. v zboru v Ferari in Florenci, v peti seji je bilo poglavitno delo skleneno. Grki so spoznali versko resnico, da sv. Duh izhaja od Očeta in Sina in da je rimski škof Kristusov na¬ mestnik na zemlji za vso njegovo cerkev, in tako so zopet v zvezo stopili z rimsko cerkvijo. Ta jedinost je pa le malo vspeha imela; slepo ljudstvo, ktero je efežanski nadškof podšuntal, večjidel ni hotelo spo¬ znati lastnega prida in ostalo je ločeno. Nekoliko se jih je pa zjedinilo v veri, dasiravno so stari grški red pri službi Božji obdržali, kar so jim papeži tudi dovolili. Od tod dvoje Grke ločimo: zjedinjene in ločene ali razkolnike. Razkolniki so po Grškem, Turškem, Ruskem 64 in Avstrijskem, zlasti na Ogerskem, v Galiciji in na Sedmo- graškem. Razkolnike je pa tudi giba Božja hudo zadela : divji Turki so zmirom dalje drli, krščanske vojske jim niso mogle zoper- stati in grški cesar je Carigrad komaj še obdržal v svoji oblasti; turški sultan Muhamed II. je 1. 1453. tudi to mesto z vojsko vzel, zadnji grški cesar Konštantin XI. je v boju padel, mesto je postalo poglavitni sedež turške oblasti, in ča¬ stita cerkev sv. Zofije je bila v mohamedansko mošejo spre- obrnena. Tako je grško cesarstvo konec vzelo ; Turki pa so bili šiba Božja skoro vsej Evropi. § 29. /1 K&tari. Valdovci. Albažani. V jednajstem stoletju so se na južnem Francoskem in zgornjem Italijanskem prikazali novi krivoverci, ktere zgodo¬ vina imenuje Kdtare, Valdovce in Al bi žan e. K d tar e t. j. čiste so se imenovali krivoverci, ki so polni napuha' sami o sebi trdili, da niso v stanu grešiti in milosti Božje izgubiti; od drugih ljudij pa so menili, da so hudičeve stvari in za pekel vstvarjeni. Valdovci začeli so se po nekem Lugdunskem trgovcu, Petru Valdu, kterega je prijateljeva smrt tako močno ganila, da je vse svoje zapustil; 1. 1170. je začel brez cerkvenega pooblaščenja očitno pridigovati, zavrgel je ustno izročilo, tajil skrivnost presv. rešnjega Telesa in spoved. Razširila se je ta zmota po severni Italiji in južni Franciji; dasiravno so si papeži veliko prizadevali, vendar te zmote niso mogli popolnoma za¬ treti; še dan današnji se Valdovci najdejo na Sardinskem. Najhuji krivoverci te dobe pa so bili Al bi Žani, ki se tako imenujejo od mesta Albige v južni'Franciji. Vse stare zmote Gnostikov in Manihejcev, ki so se še sem ter tje na tihem zasevale, so ponovili; duhovski in deželski gosposki so se zoperstavili, sv. reči z nogami teptali, Božje hiše razdevali in pravoverne preganjali. To krivoverstvo zatreti si je papež Aleksander III. zelč prizadeval; tudi sv. Dominik s svojimi tovariši in sv. Bernard sta se zeld trudila, jih na pravo pot pripeljati. Sv. Dominik je za njih spreobrnenje vpeljal mo¬ litev rožnega venca, kakor ga še dan današnji molimo. Ko pa vse lepo prizadevanje pri njih ni zdalo, je papež Aleksan¬ der III. križarsko vojsko zoper nje oznanil. Še ostrejše je ravnal papež Inocencij III., ki je v 4. lateranskem zboru 65 Škofom ukazal take, ki bi bili krivoverstva obdolženi, previdno preiskovati in po potrebi s cerkvenimi pokorili kaznovati. Papež Gregorij IX. je na Tolozanskem zboru 1. 1229. tej ško¬ fovski sodniji posebne postave dal; in tako se je začela tista duhovna sodnija ali inkvizicija, ktero hudobni ljudje zelo očitajo katoliški cerkvi, kakor da bi bila krivična in grozovita. Pa cerkvena sodba je ravnala s previdnostjo in krotkostjo; in le deželske sodnije, zlasti na Španskem, ki so si njeno podobo prilastovale, so bile večkrat, toda tudi ne vselej, tolikega gra¬ janja vredne. § 30. Husova krirovera. Janez Hus je bil učenik in pridigar v Praži. Jednake krive in škodljive nauke, kakor angleški učenik Viklef, je tudi Hus 1. 1408. začel trositi med češko ljudstvo. Posebne Husove zmote so bile: cerkev le iz izvoljenih obstoji in ne potrebuje vidnega poglavarja; noben poglavar, ne duhovni ne deželski, v stanu greha nima nobene oblasti, torej takim ni treba po¬ korščine skazovati; sv. obhajilo se mora, da je cel zakrament, v oboji podobi deliti. Praški učeniki v zboru so novi nauk kmalu kot krivoversk obsodili, pa Hus se njihovi sodbi ni hotel podvreči, tem menj ker je od hudobnega kralja Venče¬ slava podporo imel. Papež Janez XXIII. ga je v Rim k sodbi poklical; ker pa Hus ni ubogal, bil je tirjan _pred Kostnj š ki zbor 1. 1414.; tukaj je bila Husova krivovera v 40 stavkih zavržena; ker se pa Hus ni hotel jej odpovedati ter se ne spre¬ obrniti, bil je izobčen, od duhovne službe odstavljen in ce¬ sarju izročen, kteri ga je po tedanjih postavah kot krivoverca na grmado obsodil (1415). Leto potem je jednaka smrt za¬ dela Husovega prijatelja Hieronima. Husova smrt je v Praži velik hrup in up6r užgala; njegovi učenci so ga kot mučenca častili in vojsko vneli zoper cerkev in cesarja, ki je trpela od leta 1420. do leta 1434. Bazilejski zbor je 1. 1431. Husite povabil ter jih iskal z lepa pridobiti; ledni so se dali s tem potolažiti, da jim je zbor privolil sv. obhajilo tudi v podobi vina; drugi so pa trdovratni ostali. Oni so se imenovali Kalikstini t. j. Keliharji, ti pa Ta¬ boriti, tem sta vodja bila Žiška in Prokop; iz svojih taborov so katoličane napadali ter ropali. Poslednjič jih je cesar premagal. Zgodbe sv. kat. cerkve. 5 66 Tretje poglavje. Vnanja služba Božja in notranja cerkvena ustava. § 31. St. krst, st. obhajilo in pokorila. Služba Božja, zlasti st. maša, se je z veliko slovesnostjo obhajala in sicer večjidel v latinskem jeziku. Do 13. stoletja se je sv. krst še delil s potapljanjem, po¬ zneje pa le z oblivaujem. Sv. obhajilo, ki se je sploh sicer v obeh podobah delilo, večkrat pa tudi le v podobi kruha in sicer že od apostolskih časov, začelo se je le v podobi kruha vernikom deliti in splošni 4. lateranski zbor leta 1215. dal je zapoved, najmanj jedenkrat v letu zakrament sv. pokore in ob velikonočnem času sv. obhajilo prejeti. Ostra pokorila prejšnjih časov so se od 8, stoletja sem veliko zlajšala in v druga dobra dela spreminjala, kakor v Božja pota, miloščino za dobrotne naprave ali zidanje cerkev. Leta 1300 je papež Bonifacij VIII. odpustek svetega leta na vsakih 100 let dovolil, ko je bilo sila veliko Božjih potnikov v Kirn prišlo; Klemen VI. je ta, odpustek določil na vsakih 50 let, Pavel II. na 25 let. Ker ni moč vsakemu rimskega mesta obiskati, zlajšali so papeži potem še pogoje zlasti s tem, da so dovolili, da se ta odpustek tudi drugod more zadobiti in ne samo v Kirnu. § 32. Sveti časi in kraji. Poprejšnjim praznikom so se pridejali: praznik sv. Mihaela (29. septembra), Marijinega rojstva (male Gospojnice, 8. sep¬ tembra), Marijinega neomadeževanega spočetja (8. decembra), vernih duš dan (2. novembra). Sobota je bila sploh Ma¬ teri Božji posvečena leta 1000. Češčenje svetnikov in svetinj se je v tej dobi še bolj zvik- šalo. V 10. stoletju so papeži sami sebi pridržali pravico, svetnika razglaševati t. j. koga med svetnike všteti, ker je pri tem opravilu velike previdnosti treba. V tej dobi se je veliko cerkev sezidalo, in nekoliko tako veličastnih, da se še dan današnji občudujejo; škofovske cerkve 67 v Parizu, Eemu, Strasburgu, Londonu, Milanu, Ulmu in na Dunaju gotovo še vedno oznanujejo visoko pobožnost in živo vero tedajšnjih časov. Zidale so se ali po bizantinski ali go- tiški stavbi. Notranja cerkvena ustava in njena zveza s posvetnimi vladami. Ta doba (800-—1500) se v zgodovini imenuje srednje¬ veška doba; v njej so papeži imeli najvišjo čast in moč; in to zavoljo okoliščin tedajšnjega časa. Kolikor bolj so raz¬ sajale divje strasti in želje, v tolikanj večji splošni blagostan je bilo, da je bila skoro vsa moč v oblasti tega, ki je na¬ mestnik Kristusov na svetu. Ko bi ne bilo tako, gotovo bi bilo zginilo krščanstvo iz več dežel. Ker se je papeževo predstvo tako 'očitno kazalo , se je spodobilo, da mu je tudi posebno častita duhovščina na strani stala. Bili so to sedmeri škofje blizu Kima, potem maš- niki rimskih farnih cerkvd (bilo jih je s prva 12, potem 28), in dijakoni papežu v strežbo pri sv. opravilih, (najprej jih je bilo 7, potem 18). Papež Nikolaj II. je tej duhovščini namen posebno določil in odslej so se imenovali kardinali, t. j. rimski cerkvi vdruženi. Kardinalškofje so posebni papeževi svetovalci in z njim stoječ (veden) cerkven zbor; oni tudi <0,Z po vrsti namesto papeža Božjo službo v poglavitnih rimskih cerkvah opravljajo, in po postavi Nikolaja II. le njim gre pra¬ vica, papeža voliti. Kardinalškof iz Ostije je posebni papežev namestnik; on tudi novega papeža krona. j Kakor papežu so bili tudi škofom svetovalci pridejani; imenovalo se je škofovo svetovalstvo kapitel, in se še dan današnji tako zove. Že v prvih stoletjih se je pokazalo, da cerkev nima namena v posvetnih rečeh svet vladati, da torej ni država v državi, ampak samostojna gosposka, ktera človeštvo po¬ svečuje in tako tudi njegov blagostan pospešuje. Zato pa tudi svoje oblasti nobeni deželski gosposki ne more pre¬ pustiti. Cerkev je v tej dobi v nemško - rimskem cesarstvu veliko večjo moč dosegla, kakor jo je v grško - rimskem imela; to pa ni čuda, kajti škofje in duhovniki so bili skoro jedini učeni možje, njih sveti so torej posebno veliko veljali pri ljudstvu sploh in tudi deželnim vladarjem so bili neogibno potrebni; 33 68 zato so jih pa vladarji visoko povzdignili tudi v državljanskih zadevah; zlasti so bili pa papeži visoko čislani, oni so bili surovim in skoro divjim ljudstvom pravi očetje in redniki, sod¬ niki med vladarji in podložniki, med narodi in narodi; oni so- skrbeli, da so se države na podlagi krščanske resnice ustano¬ vile in vravnale. Nasproti so pa tudi svetni vladarji cerkvi varhi bili; hodili so k cerkvenim zborom in so pomagali zborske sklepe izpeljevati; dokler se je tako godilo, je bilo vladam in cerkvi v prid. Ali nekteri vladarji so si jeli cerkveno oblast lastiti in nad cerkvijo cel6 gospodovati; zgodilo se je, da so škofe in duhovne pastirje postavljali, ali še celo duhovske službe in duhovnije prodajali. In od tod je prišlo, da so bili večkrat njih prilizovalci in pogostoma najnevrednejši v najvišjih služ¬ bah ; neizrečena škoda je bilo to za verno ljudstvo; duhov¬ ščina se je zel6 popačila, kar je bila velika sramota za cerkev, zlasti ko so začeli svetni vladarji svetna posestva škofom s prstanom in pastirsko palico, z znamenji duhovne oblasti, v vžitek izročevati po šegi svetnih knezov in vitezov v znamenje, da so jim služni. Tako je videz kazal, kakor da bi tudi duhovna oblast škofom izvirala le od deželnih vla¬ darjev. Zoper vse te napačnosti so se papeži vzdignili, ter si pri¬ zadevali jih odpraviti. Dolgi in hudi prepiri so zavoljo tega nastali med papeži in vladarji. Zlasti je v tem obziru pomniti papež Gregorij VII., krepek, srčen, previden in pobožen mož. On je dobro spoznal, da kakor duhovna oblast, tako tudi kra¬ ljeva izvira iz Božje naredbe, vendar je tudi previdel, da se kralji, ako hočejo po volji Božji vladati, morajo po nauku cerkve in njenih pastirjev ravnati, in da je cerkvena oblast toliko višja od kraljeve, kolikor višja je duša od telesa; pri¬ merjal je duhovno oblast s solncem, kraljevo pa z luno. Za¬ voljo tega je hud prepir vstal med njim in cesarjem Hen¬ rikom IV., slabo vzgojenim, predrznim, razuzdanim in samo- vlastnim možem, ki se papeževim tirjatvam z lepa nikakor ni hotel vdati, temveč se še celo predrznil papeža odstaviti. Za¬ voljo tega ga je Gregorij iz cerkvene družbe izobčil.— Henrik globoko ponižan je spoznal svoje krivice, ter se podal k pa¬ pežu, da bi se s cerkvijo spravil, kar se je tudi zgodilo. V znamenje popolne sprave je papež daritev sv. maše opravil in cesarju sv. obhajilo podelil. Henrikovo spreobrnenje pa ni bilo resnično, kmalu je pozabil svojih obljub in priseg; Gregorij, ko je videl cesarjevo hudobijo, ga je zopet izobčil; Henrik si 69 je drugega papeža izvolil, Gregorija iz Rima pregnal; Gregorij se je umaknil v Salerno in tu v pregnanstvu umrl (1085) z besedami: „Pravico sem ljubil, in krivico sovražil, zato umr- jem v pregnanstvu 11 . Po tolikem trudu in delu je pa tudi večno plačilo prejel med svetniki. Ob njegovi smrti je bila cerkev zmagana, ali to le na videz; v srcih je pa visoka in sveta misel Gregorij e va vedno živela in o' Med papeži, ki so se v teh časih za cerkveno prostost bojevali, je posebno znamenit Inocencij III. (1198—1216), ki se po pravici šteje med največje može, ki so na stolu sv. Petra sedeli. Še večje zadrege za cerkev so se prikazale, ko je novi papež Klemen V., rojen Francoz, 1. 1305. svoj stol v malem francoskem mestu Avinjonu postavil. Odslej je papežev sedež 70 let v tem mestu ostal, in bili so papeži nekakošni vjetniki francoskih kraljev, kar je cerkvi malo dobrega sadd prineslo, zatorej se ta čas »babilonska sužriost papežev 1 ' imenuje; naj- žalostnejši nasledek je pa bil, da so bili pravemu papežu nasproti izvoljeni še krivi papeži. Verno ljudstvo, ne mogoč vselej prav spoznati, kdo je pravi papež, se je razdvojilo in še celo raztrojilo. Jedinost zopet vravnati, se vesoljni zbor v Kostnico (1. 1414.) skliče, v kterem se je pravi papež z obema krivima papežema svoji službi odpovedal, in nov papež izvoljen bil z imenom Martin V. leta 1417., učen, pobožen, pravičen, nesamopriden in od vseh stranij spoštovan mož. Tako so vsi verni zopet jednega samega poglavarja dobili in z njim je tudi cerkev mir dosegla. Imenovano razdvojenje ali celo raztrojenje je Bog za nekaj časa dopustil, da je vernemu ljudstvu pokazal, kako potrebna je jedinost. S preseljevanjem toliko divjih in neverskih narodov v Evropo in sredi tolikanj prepirov se je v Evropi nekaka su¬ rovost zopet vselila in vse to ni moglo ostati brez slabih zmagala. Četrto poglavje. Krščansko življenje. 34. Splošne opombe. 70 nasledkov za verno ljudstvo. Tendar ni misliti, da so bili ti nepokojni in razdvojeni časi brez lepih zgledov žive vere in goreče pobožnosti. Cerkev se je vedno prizadevala v divjih in surovih srcih obuditi svete čednosti ljubezni do bližnjega, ostra pokorila prejšnjih časov spremeniti v dobra dela usmi¬ ljenja in ustanoviti blažene naprave za uboge, ki se še dan današnji občudujejo. Dalje je cerkev odpravila sužnost, se ustavljala dvobojem in ropanju posvetnih mogočnjakov in mnoge vraže zatirala; ona je z vso močjo varovala in podpi¬ rala vednosti in umetnosti ter ustanovila veliko nižjih in višjih šol, tako p. vseučilišče v Parizu (Sarbona), ktero je bilo prvo in najimenitnejše. Papež Pavel II. je leta 1465. prvo tiskar- nico v Subijaku na Laškem ustanovil. — Tako je bila cerkev v tako imenovani srednjeveški dobi na vse strani prava dobrot¬ nica vernega ljudstva. § 35. Novi meniški redovi. Posebni zgledi svete krščanske čednosti. Jako dobrotni so bili človeštvu v srednjeveški dobi samostani in meniški redovi; dajali so najumnejše papeže in škofe, naj- gorečnejše oznanovalce sv. evangelja, najbolj razsvetljene uče¬ nike, modroslovce in bogoslovce, kakor so p. sv. An z el m (f 1109), sv. Tomaž Akvinski (f 1274), sv. Bonaven¬ tura (f 1274), sv. Bernard (f 1153), Henrik Sušo (f 1365), Tomaž Kempenčan (f 1471) itd. Meniški redovi v tej dobi ustanovljeni so: Kamaldani (sv. Romuald, 1. 1018), Kartuzijani (sv. Bruno, 1. 1086), Cistercijani (Robert, 1. 1098), Premonstračani (Nor- bert, f 1. 1134), Karmeliti (Bertold, 1. 1156), Trinitarci (papež Inocencij III. L 1198); in beraška meniška redova: Pr an- čiškani (sv. Frančišek Asiški, f 1226) in D o mi ni k ani (sv. Dominik, f 1221). § 36. Križarske vojske. Kraji, ktere je naš Zveličar posvetil, so bili kristjanom vedno v posebni časti, zlasti Jeruzalemsko mesto. Tje je vsako leto brez števila romarjev potovalo, zlasti odkar je cesar Konstantin s svojo materjo sv. Heleno cerkev Božjega groba ob gori Kalvariji bil postavil. Ko so muhamedanski Arabljani Jeruzalem s silo v posest vzeli, je velik strah vse krščanstvo 71 prešinil; vendar romarjem niso nič posebno žalega delali. Ko so pa divji Turki jeli tam gospodovati, se je za kristjane huda stiska začela in romanje v svete kraje je jako nevarno postalo. Peter, puščavnik iz Amiena v Franciji, vrnivši se iz sv. dežele, se k papežu Urbanu II. podd, mu velike reve, nadloge in stiske ondotnih kristjanov prav živo popiše in pisma izroči, v kterili Jeruzalemski patrijarh Simeon papeža prosi pomoči za rešenje. Ta in Petrova naznanila so papeža do solz ganila; torej Petru naroči vsem krščanskim kraljem in vojvodam v zahodni Evropi, duhovščini in ljudstvu goreče in ginljivo pri¬ govarjati, da bi se usmilili svojih krščanskih bratov v sveti de¬ želi. Peter s sv. križem v roki od kraja do kraja hodi in za vojsko zoper neusmiljene Turke vnema. Papež Urban pa 1.1095. velik zbor v K1 e r m o n na Francoskem skliče, kjer se je 100 škofov zbralo in še več opatov, več deželskih vladarjev, neštevilna množica duhovnikov in vernih kristjanov. Jokaje je papež tukaj tožil, da so neverne druhali pridrle v kraje, kjer je solnce resnice izšlo, kjer je Božji Sin, naš Gospod, hodil in delal, učil in trpel, umrl in vstal; s krvjo svetnikov so oblile sveti kraj in Božji tempelj ognjusile. Potem je ob¬ ljubil popolnoma odpustke, rekoč: „Na Božjo milost se zana¬ šajo in opiraje na oblast, sv. apostoloma Petru in Pavlu po¬ deljeno, vsem, kteri iz prave pobožnosti orožje zoper never¬ nega sovražnika Jezusovega v roke vzamejo, odpustek nalo¬ ženih pokoril podelim, in ako na potu umrjo, odpuščenje grehov in sad večnega plačila. “ Papežev govor je vse tako vnel, da so kakor iz jednega grla klicali: „Bog hoče! Bog hoče!“ — Križ na desnem pleču je bil izvoljen v znamenje, da se je na to vojsko namenil; od tod so se imenovali križarji, in hoje v boj za rešitev svete dežele križarske vojske. Križarskih vojsk štejemo sedem. 1. Glas „Bog hoče“ se ni bil le v Klermonu zagnal, ampak je od kraja do kraja po zahodni Evropi odmeval, zlasti ko so škofje povsod križarsko vojsko oznanovali; in kmalu je bilo nabranih 500.000 mož za sveti namen pod vodstvom voj¬ vode Godofrida Bilijonskega. Po letu 1096. se vojna vzdigne, gre skozi nemške, ogerske, grške dežele in meseca malega travna 1. 1097. v Azijo dospe do meje mohamedanskih dežel; Godofrid Muhamedance napade, jih zmaga, jim vzame Ni- cejo in več drugih mest v Mali Aziji, potem Antijohijo in Tripol v Siriji ter po velikem trudu in trpežu 1. 1099. pred Jeruzalem pride. To sveto mesto zagledavši križarji vsi 72 ginjeni na kolena popadajo, sveto zemljo poljubujejo ter po- zabivši vseh prestanih rev in težav se veselja zjokajo ter hvalne pesmi prepevajo. — Potem mesto obležejo, ter ga po srčnih in neutrujenih napadih Turkom s silo vzamejo; ko se od prelite krvi muhamedanske osnažijo, brez orožja, bosi in s solzami v oččh, do Božjega groba v procesiji gredč, in se ondi Gospodu za pomoč zahvaljujejo, čez nekoliko dnij najhrab- rejšega in modrejšega moža za kralja Jeruzalemskega mesta izvolijo; in ta je bil G o do fr id Buljouski; ko je imel kronan biti, krone ni hotel vzeti, rekoč, da se ne spo¬ dobi zlate krone imeti tam, kjer je Gospod nebes in zemlje trnjevo nosil. V Jeruzalemu je bil nov latinski patrijarh postavljen in Božja služba se je v svetem mestu zopet slo¬ vesno po krščanski šegi obhajala. To je bil sad prve kri¬ žarske vojske. 2. Kovo krščansko kraljestvo v Jeruzalemu se je blizu 100 let ohranilo; dalje se hudi muhamedanski sili ni moglo ubraniti. V veliki stiski so se kristjani svetih dežel na pa¬ peža Evgenija III. obrnili ter ga pomoči prosili. Papež sv. Ber¬ nardu naroči novo križarsko vojsko oznanovati. Francoski kralj Ludovik VII. je bil kmalu pripravljen; goreča in močna be¬ seda sv. Bernarda je tudi veliko množico toliko vžgala, da kmalu križev ni bilo zadosti za srčne vojake. Tudi cesar Konrad III. se je vdal navdušenemu prigovarjanju sv. Ber¬ narda. Tako se je 1. 1147. druga križarska vojska vzdignila s 170.000 možmi; z velikim trudom je prišla do Male Azije; ali nezaupljivi Grki so križarje, kterim so bili v neznanih krajih vodniki, napak vodili; neusmiljeni Turki so jih nepre¬ nehoma napadali, od velike množice jih je le malo živih ostalo, ki so se po množnem trudu 1. 1149. domu vrnili. 3. Jeruzalemsko kraljestvo je čedalje bolj pešalo, Turki pa čedalje bolj ga nadlegovali. Sultan Saladin je najprvo pri¬ morska mesta v svojo last spravil, in 1. 1187. se je moral tudi Jeruzalem njemu vdati. Ta nesreča vname gorečnost nove križarske vojske pri zahodnih kristjanih. Leta 11 «9. je bila zbrana. Cesar Friderik I. se je sam vzdignil na pot z veliko množico vojakov, pa je po prečnih bitvah v Mali Aziji utonil; drugi križarji so prišli v Palestino do mesta Akona; k tem so še prišli avstrijski vojvoda Leopold L, francoski kralj Filip Avgust in angleški Bihar d s svo¬ jimi množicami. — Le mesto Akon je bilo dobiček te vojske in primirje za tri leta. Nezložni vojvode so večji pospeh za¬ drževali. 73 4. Četrto križarsko vojsko je papež Inocencij III. 1. 1202. vnel iz sv. namena, kristjane rešiti iz turške sužnosti. Veliko plemenitašev je križ sprejelo. Montferaški knez Bonifacij je križarsko vojsko peljal do Benetek, kjer so šli na ladije; pa benečanski vojvoda Henrik Dandolo je križarje od pravega namena odvrnil. Najprej so Benečanom pomagali Zader v Dalmaciji pridobiti; potem so planili nad Carigrad v misli vzhodne kraje bolj gotovo z zahodnimi zjediniti: Carigrad so s silo vzeli, in ondi 1. 1204. novo latinsko cesarstvo postavili; Balduin, knez flanderski, je bil prvi cesar, drugi vojvode so si druge grške dežele razdelili. In tako je sveta dežela brez vse pomoči ostala Turkom v rokah. 5. Beč ze!6 imenitna v 4. lateranskem zboru je bila, da je papež k peti križarski vojski nagovarjal. Za njo se je 1. 1217. najpred ogerski kralj Andrej z veliko vojaki napotil, pa se je kmalu brez posebnega vspeha domu vrnil. Drugi križarji, med njimi Jeruzalemski kralj Janez in avstrijski voj¬ voda Leopold, so jo na Bgipet udarili, ter so 'posedli mesto Damieto, ki je ključ do svete dežele; srečen vspeh dalje po¬ rabiti je bilo še obilne pomoči treba; cesar Friderik II. jo je bil obljubil, je pa pot vedno odlašal, in tako je bilo mesto Damiete zopet zgubljeno; 1. 1228. pa se je Friderik vendar na silno papeževo prigovarjanje podal na vojsko, 10 letno pri- mirje s pogojo privojskoval, da Jeruzalemsko mesto in nje¬ gova okolica med tem ostane kristjanom. 6. Med raznimi prepiri na zahodu se je navdušenje za sveto deželo zelo pozgubilo in Jeruzalem je 1. 1247. egiptov¬ skemu sultanu v roke prišel. Sv. Ludovik IX., kralj francoski, kterega je ljudstvo zavoljo njegove pobožnosti in dobrotljivosti močno ljubilo, bil je na smrt zbolel; v hudi bolezni je za svoje ozdravljenje storil obljubo šesto križarsko vojsko začeti, in‘spravil je 1. 1248. veliko krščanskih vojščakov na noge; obrnila se je najpred na Egipet, ker je od ondot pot narav¬ nost v sveto deželo. Od začetka so bili križarji srečni, vzeli so trdnjavo Damieto; ko so se pa jeli od ondot naprej pomi¬ kati, začela jih je lakota in kuga tako nadlegovati, da so se morali 1. 1250. nevernikom vdati, Ludovik sam je bil med vjetimi. Papež Inocencij IV. si je po tej nesreči prizadeval novo pomoč vzhodnim deželam poslati, pa še le čez štiri leta po dragi odkupščini se je pobožni kralj mogel z malim šte¬ vilom svojih ljudij vrniti v Francijo. 7. Leta 1268. misli Ludovik dopolniti svojo obljubo za¬ stran križarske vojske, in s trnjevo krono Gospodovo v roči 74 je svoje plemenitaše za njo vnemal in jih tudi vnel; kmalu je bila množica zbrana in najprej dere nad nevernike v Tu¬ niziji na afrikanskem bregu; pa strašna kuga, ki je tudi po¬ božnega kralja pobrala (1270), je temu početku konec storila. Kmalu so bile vse krščanske lastine Turkom zapadle. In tako je bilo tudi konec križarskih vojsk, ki sicer niso dosegle svo¬ jega namena, so pa za večne čase lepi zgledi krščanskega navdušenja za sveto vero. To se je zlasti kazalo pri vojaških križarskih redovih, kterih namen je bil, romarje v sveto deželo spremljevati in varovati, bolnim streči in se Muhamedancem z orožjem zoper¬ staviti tudi potem, ko je bila Palestina zgubljena. S tem na¬ menom so se ustanovili trije duhovni viteški redovi. Jova- niti 1. 1048. ustanovljeni, tako imenovani po cerkvi sv. Ja¬ neza, zraven ktere je bila njihova bolnišnica v Jeruzalemu; imenujejo se tudi Kodijani in Maltezi, od otokov Rod in Malta, ktera so bili pozneje posedli. Tem pijani (1. 1118.), tako imenovani, ker so prvo hišo imeli blizu nekdanjega Sala¬ monovega tempelja. Nemški križarski vitezi (1191.1.), ki so se bili začeli v nemški bolnišnici v Jeruzalemu; oni so zlasti pripomogli, da se je krščanstvo v Prusiji razširilo. Četrta doba. Od Leona X. do današnjega dne. (Od 1. 1513—1886.) Prvo poglavje. Razširjanje katoliške cerkve. § 37. §? Razširjanje katoliške cerkve y Ameriki. eliko veselih, pa še več žalostnih zgodeb je cerkev Božja v Evropi prestala, veliko vernikov je zlasti v tej dobi zgu¬ bila po novih krivovercih; pa Gospod jej je pot v druge dele svetd, odprl, kamor oznanovalci sv. evangelja poprej niso mogli priti, in tako se je zguba jednih krajev s pridobitki drugih namestila. Komaj je bil Krištof Kolumb leta 1492. Ameriko našel, bili so tudi misijonarji tje poslani, njenim prebivalcem sveto evangelje oznanovat. Neumrljive zasluge so si Jezuiti na¬ brali pri spreobrnenju amerikanskih prebivalcev. Oni so si neizrekljivo veliko prizadevali za Božjo čast in zveličanje revnih, divjih in nevednih Amerikaucev, in akoravno so se jim velika nasprotovanja stavila, so vendar v kratkem krščanske občine ustanovili v Meji ki, Peru, Čili, Braziliji, Kalifor¬ niji, Kanadiji itd. Zlasti sloveči so jezuitski misijoni v Paragvaju. Tukaj sol. 1580. Frančiškani poskušali Indijane spreobrniti, pa brez posebnega pospeha; srečnejši so bili Jezuiti, kteri so s poučevanjem v krščanskem nauku sklenili tudi pouk za vnanjo omiko. V začetku so sicer imeli prestati mnoge težave, in marsikteremu zmed njih je bilo dati tudi življenje. Leta 1610. jim je španski kralj Filip privo¬ ljenje dal, nova naselišča napraviti v indijanskih krajih, v ktere ni nobeden Evropejec smel iti, da bi bili novi kristjani 76 vsega pohujšanja obvarovani. Kmalu so več kot 30 novih naselišč v Paragvaju ustanovili; misijonarji so bili novim krist¬ janom v vseh rečeh kakor očetje; učili so jih sv. vero in po¬ božno živeti, vadili so jih na polju delati, orodja, oblačila in druge reči napravljati, hiše zidati in poslopja tesati, tudi z orožjem se vesti, da bi svojo deželo proti divjakom in sovraž¬ nikom branili; napravili so jim šole, v bolezni so jim sami stregli in potrebna zdravila pripravljali. — To ljudstvo je bilo pa tudi srečno, nedolžno in pobožno kakor nobeno; ko so pa malopridne vlade 1. 1760. pregnale Jezuite, se je tudi v te kraje pot odprla samopašnosti in pohujšanju. Tudi v severni Ameriki so Jezuiti 1. 1611. začeli seme sv. evangelja sejati; sicer je tudi tukaj njihova kri zemljo na¬ pajala, vendar so pa sv. vero vtrdili, zlasti odkar je bila prva škofija v Kvebeku 1. 1675. ustanovljena. Posebno vesela pri¬ hodnost se je katoliški cerkvi začela v severno ameri- kanskih državah, ko so se 1. 1783. angleške oblasti opro¬ stile; zakaj ondi se vsaka vera svobodno oznanuje, vrhu tega se je veliko katoličanov iz Evrope tje preselilo; že 1. 1789. je bila v Baltimori nova škofija ustanovljena, in dan današnji je že blizu 60 škofij pod 13 nadškofijami, in le po gozdih klati se še nekoliko divjakov. § 38. Razširjanje krščanstva v Aziji, Afriki in Avstraliji. Vzhodna Indija (v Aziji) je sicer že v prvih časih po sv. apostolu Tomažu luč prave vere zagledala, toda maliko¬ valska prazna vera, globoko v ljudstvo vraščena, indijski modrijani (bramani) in pozneje še mogočno muhamedanstvo so jo skoro popolnoma zatrli. L. 1542. se sv. Frančišek Ksaverij, tovariš sv. Igna¬ cija, mož poln gorečnosti, srčnosti in zaupanja v Boga, s pa¬ peževim privoljenjem v Indijo podd, kjer so Portugizi že obilno oblast imeli. Ko je v poglavitno mesto Goo prišel, bila je njegova skrb malo število ondešnjih kristjanov k čisti veri in pravičnemu življenju obrniti; začel je svoje delo pri otrocih in po njih segel je starišem do src. Njegova goreča ljubezen, njegova krotkost in potrpežljivost, zraven pa še dar mnogih jezikov in čudežev nad bolniki in tudi nad mrliči, vse to mu je bogato evangeljsko žetev pripravilo, velike množice never¬ nikov je spreobrnil in v sv. krstu posvetil. Pomagalcev si je dobil nekaj iz svojega reda, nekaj pa tudi iz spreobrnencev; skrbel je za prestavo sv. evangelja, spokornih psalmov in 77 katekizma v indijskem jeziku. Pri svojem delu mu je bilo veliko trpeti in prestati, pa tolažila ia veselila ga je obilna rast cerkve Božje. Po tolikih delih in tako srečnem uspehu se tudi Indije apostol imenuje. Ali vse to delo mu ni bilo zadosti; ko sv. vera v Indiji začne lepo cveteti, se v Jap o ni j o poda, seboj nese apostol¬ sko vero v japonski jezik prestavljeno in razloženo. Pa ja¬ ponska srca so bila še malo pripravljena za pravo vero, ma¬ likovalski služabniki (bonci) so se trdovratno nasproti stavili; vendar je apostolski mož tudi ondi sv. vero zasadil, posebno v kraljestvu Bungu; pozneje se je krščanstvu boljši pot odprla, ko so celd kraljeviči v katoliško cerkev stopali: prišli so ondod prvi poslanci do papeža 1. 1555. Že h koncu svojega življenja sveti mož še želje dobi, na Kitajskem ali v Kini sv. evangelje oznanovati, ktera de¬ žela je bila tujcem ostro zaprta. Po velikih težavah in na- sprotkih blizu dežele pride; na otoku S a n c i a n, malo milj od suhega, ga poslednja bolezen zadene ; od vsega zapuščen sklene ondi svoje življenje l. 1552., njegove poslednje besede so bile: „Gospod, v tebe sem zaupal, ia ne bom osramoten“. Po smrti sv. Frančiška so Jezuiti v teh krajih sv. evan¬ gelje oznanovali; k njim so se pridružili Frančiškani, pozneje še Dominikani in Avguštinci. V Japoniji je po gorečem ozna- novanju število kristjanov čedalje bolj rastlo; tudi na cesar¬ skem dvoru in med učenimi možmi je bilo že najti vernikov.. Leta 1587. je pa razuzdani cesar Tajkosama, kterega je stanovitna čistost krščanskih devic razsrdila, sklenil krščanstvo v svojem kraljestvu zatreti, in pričelo se je hudo preganjanje,, v kterem so se novi verniki tako stanovitno obnašali kakor prvi kristjani. Med drugimi je zlasti pomniti častite muče- niške smrti 27 mučencev v Naugazaki, med kterimi je bilo nekaj misijonarjev in nekaj drugih vernikov, tudi dva mlada dečka: križani so bili in potem ob glavo dejani. Teh 27 mu¬ čencev so papež Pij IX. o binkoštih 1. 1862., vpričo 279 škofov iz vsega svetd, slovesno za svetnike razglasili. Najhuje preganjanje se je pa vzdignilo pod cesarjem Taksogunsamom; njegovo lastno hudobijo so podkurili kalvinski Holandci, kteri bi bili radi katoliškim Portu- gizom trgovstvo v Japoniji odvzeli. Grozovitno trpinčenje so nad kristjani poskušali, pretepali so jih do belih kostij, na grmadah žgali, v smradljive jame in kačje brloge spuščali, v ognjeno brezdno bljuvalne gore metali, na tisoče pa jih postrelili s topovi — izposojenimi od Holandcev. Da bi krščansko vero popolnoma 78 zatrli, bilo je vsakemu Japoncu zapovedano podobo malikovo na vratu nositi, tujim trgovcem, ko so iz ladije stopili, podobo sv. križa z nogami teptati; kdor tega ni storil, ga je smrt za¬ dela, in tako je luč sv. vere v tistih krajih morala ugasniti. Skušnje novih misijonarjev 1. 1745. so bile brez sadu. V Kini ali Kitaji so si Jezuiti s posebno umetnostjo pot odprli; Kitajci namreč so do vseh tujcev zelo nezaupljivi, čislajo pa učenosti, umetnosti in rokodelstva. Zatorej so ozna- novalci sv. evangelja k njim prišli kakor učeni možje, umet¬ niki, zvezdoznanci in rokodelci; in ko so si po tej poti zaupanje pridobili, začeli so potem tudi sv. vero ozuanovati; 1. 1582. so prvo katoliško cerkev sezidali; 1. 1692. je bila krščanska vera cel6 po postavah pripuščena. Pa jedna reč je bila razširjanju in vednemu obstanku krščanstva na poti, namreč stara kitaj¬ ska navada, da so cesarju, starišem in mrtvim praznoverske časti skazovali, in ktere si niso dali po nobeni ceni odvzeti. Prepiri zavoljo te kitajske navade so imeli žalostni nasledek, da se je jela krščanska vera preganjati in zatirati. Tudi v Kini je veliko mučeniške krvi bilo prelite. Najhuje prega¬ njanje je bilo 1. 1759. Le malo vernih kristjanov je tam še ostalo v samotah in po hribih. Tudi zavoljo francoske vojske 1. 1884. prišli so zopet hudi časi za kristjane v Kini. Manj kakor v Ameriki in Aziji je bilo moč storiti za sveto vero v Afriki; vendar je tudi to spomina vredno. V Berberiji in na otoku Madagaskaru so se trudili mašniki iz reda sv. Vincenca Pavljanskega. Več sadu se je pokazalo na vzhodnih afrikanskih bregovih, kjer so Portugizi nova naselišča postavili. Najbolj se je pa sv. vera ukoreninila v d olj ni Guineji, kjer so delali misijonarji kapucinskega reda. V današnjih časih 1. 1846. se je sv. evangelje jelo ozna- novati zamorcem v srednji Afriki na beli reki okoli Hartuma; med temi misijonarji se je zlasti veliko Slovencev iz Kranj¬ skega in Štajerskega trudilo: namreč : Ignacij Knoblecher f, Matevž Milharčič f, Janez Kocijančič f, Martin Dovjak j, Jernej Možgan f, Oton Trabant f, Jožef Lap f. In še ni¬ mamo gotovih znamenj, da se bo v teh krajih sv. vera uko¬ reninila in jenjalo prekletstvo, ki ga je Noe izgovoril nad svojim sinom Kamom in njegovim rodom. V pospeh razširjanja sv. vere se je v tej dobi več kato¬ liških družeb ustanovilo ; najpoglavitnejšo je papež Gregorij XV. 1. 1622. ustanovil, ki se propaganda imenuje. Posebne mi¬ sijonske družbe so se ustanovile tudi v Parizu, L i j o n u, Neapolju, na Angleškem, Bavarskem in Avstrijskem, ki 79 misijonarje podpirajo z molitvijo in z denarjem. Družba sv. Leopolda se trudi za spreobrnenje severne Amerike, Ma¬ rijino društvo za zamorce v Afriki, dejanje sv. Detinstva pa za rešenje ubogih, zavrženih paganskih otx6k. ■J Drugo poglavje. Krivoverstva in cerkveno prizadevanje jih zatreti. § 39. Martin Luter in njegova kriva vera. Med tem, ko se je katoliška cerkev razširjala v Ameriki, Aziji in Afriki, odpadlo jej je pa v Evropi veliko vernikov, zlasti po nemških krajih. Mož, tega razpora kriv, je bil Martin Luter. Rojen je bil v Izlebenu na Saksonskem 1. 1483.; njegov oče je bil rudar in mu je skrbel za učeno izrejo. Po oče¬ tovi volji se pravoslovja poprime, pa verske reči so se bolj prilegle njegovemu srcu. Ko je nekega prijatelja vpričo njega strela ubila, mu ostrašena vest ni dala pokoja, dokler ni leta 1503. k avguštincem v Erfurt pribežal, ondi naglo storil me¬ niške obljube in tudi v mašnika bil posvečen; leta 1508. je za učenika na Vitenberško vseučilišče prišel. Papež Leon X. je želel, veliko cerkev sv. Petra v Rimu, največjo in najlepšo hišo Božjo na zemlji, dozidati*); prosil je milih darov pri kristjanih po vsem svetu, in 1. 1517. po¬ polnoma odpustek razpisal; med navadnimi pogoji, zadobiti ga, je bila tudi miloščina za cerkev sv. Petra v Rimu. Na Nemškem so ga dominikani oznanovali; nekteri zmed njih so res tudi odpustke čez mero poviševali, med temi je bil tudi Tee el, dominikanec iz Lipskega. Lutra to nepristojno oznanovanje tako razkači, da je na cerkvena vrata v Viten- *) Več stoletij se je zidala, 64 milijonov tolarjev je bilo stroškov, največji zidarski in slikarski umetniki so pri njej delali, kakor p. Rafael in Mihael Angelo, leta 1626. jo je papež Urban VIII. posvetil. Zidana je v podobi grškega križa; nad njeno sredo prelepa kupla v nebo kipi, ki je najumetnejše delo zidarstva, nad kuplo je laterna in nad njo križ. — Cerkev je 487 čevljev visoka, 666 čevljev dolga in 461 čevljev široka: kupla pa je 130 čevljev široka po . sredi. Pod kuplo je altar, na kterem le papež mašujejo, pod altarjem so pa sv. ostanki sv. Petra in sv. Pavla. 80 bergli 95 stavkov od odpustkov Teeel-u nasproti nabil. V teh stavkih se je na videz le zoper Teceiove napake pri napove¬ dovanju odpustkov vzdigoval, pa razne pomote so se tudi njemu vpletle, vedoma ali nevedoma ne vemo. Naglo so se ti stavki daleč razglasili; in nekteri so Lutrovo početje hvalili, ker so menili, da se za resnico poganja; nekteri so pa koj spoznali njegove pomote in se zoper nje vzdignili ter jih v spisih in bukvah svetu odkrili. Med nasprotniki je bil učeni Janez Ek, vodje namestnik na vseučilišču v Ingolstatu; njegove bukve so Lutrove zmote najhuje udarile. Luter je naglo odgovoril vsem nasprotnikom, pa njegove bukve so bile polne nespodobnega grajanja in zasramovanja, in beseda je bila velikrat sebi nasproti in pravi katoliški veri zoper. Tako se je iskra krive vere utrnila, ki je strašno pogo¬ rišče napravila. Papež Leon X., ko sliši o teh početkih, leta 1518. gene¬ ralu avguštinskega reda naroči, naj Lutra po pokorščini k mol¬ čanju prisili, ter mu naznani, da pride v 60 dneh v Rim na odgovor. Luter se je v ponižnem, a hinavskem pisanju za¬ govarjal in lepega delal; v pogovoru s papeževim poslancem Kajetanom v Avgsburgu svoje besede ni hotel na rav¬ nost preklicati, rekoč, da ni nič zoper sv. pismo in zdravo pamet govoril in pisal. Papež je na to v svoji buli katoliški nauk od odpustkov natanko razložil in poslanca na Nemško poslal, da bi bil prepir utolažil, dokler nemški škofje v zboru vsega ne poravnajo. Luter nov list do papeža piše, v kterem spoznava, da je predaleč segel, toda storil je to le v dobrem namenu; drugam pa je pisal, da je papež Antikrist; tako je na dvojo stran govoril in svojo hudobno misel, kjer se mu je zdelo, z lepo besedo zakrival. Leta 1519. se je učeni Ek z Lutrom v Lipsku v besedni prepir spustil, ga očitno zmagal in mu vse poglavitne zmote odkril. Preprevzeten je pa Luter zavoljo svoje učenosti bil, da bi bil spoznal svoje zmote, tem¬ več jih je po navadi vseh krivovercev še dalje gnal in v bukvah razodeval. Ko se mu je pokazalo, da je njegovim zmotam ustno izročilo nasproti, je dejal, da ustnemu sporočilu ni ver¬ jeti, ampak le sv. pismu; ko se mu pomota izkaže iz sve¬ tega pisma, pravi, da ima vsak kristjan pravico, sv. pismo razlagati, kakor mu je ljubo; nazadnje je pa še nekaj bukev, ki so mu bile najbolj nasproti, zavrgel in iz sv. pisma izbrisal; tako se je iz zmote v zmoto zamotaval, in tako daleč za¬ bredel, da je dejal, da dobrih del ni treba, ne molitve, ne 81 posta, ne duhovščine, ne vnanje Božje službe, ne papeža, ne maše, ne sv. zakramentov. Ko je papež izvedel daljno početje Lutrovo, ni dalje od¬ lašal obsoditi predrznega krivega učenika; 1. 1520. je prišla papeževa bula na dan, po kteri je bilo 41 Lutrovih izrekov zavrženih in Lutru žugano z izobčenjem, ako svojih zmot v 60. dneh ne prekliče. Papeževa bula je bila po več škofijah in mestih sprejeta in oznanjena, v nekterih krajih pa gra¬ jana in zaničevana. Luter pa je v svoji prevzetnosti in pre¬ drznosti zašel tako daleč, da je papeževo bulo in cerkveni zakonik na Vitenberškem trgu očitno sežgal (10. decembra 1. 1520.). Cesar Karol V. je mislil prepir poravnati na državnem zboru v Vormaciji (Worms) 1. 1521.; Luter je bil pred ta zbor poklican, kjer se je predrzno zagovarjal. Ko cesar vidi, da Luter ni volje preklicati svojih zmot, mu ukaže iz Vorma- cije pobrati se, in oglas oznani, po kterem je bil novi krivo¬ verec tudi iz države izobčen. Pa le v avstrijskih in bavar¬ skih deželah in nekterih mestih je obveljala cesarjeva beseda; saksonski knez Friderik je pa dal Lutra na tihem odpeljati v grad Vartburg in ga je ondi hranil in varoval; in tu je no- votar ponemčeval sv. pismo, po svojih zmotah je prenarejevaje. Z državnim izobčenjem pa prepiru ni bilo konca; Lutrovi tovariši in prijatelji so se njegovih zmot še trdneje poprijeli; novi krivi nauki so pa tudi začeli svoj sad kazati, in sicer najprej v Vitenbergu. Ondi so altarje podirali, Božjo službo vso v domačem jeziku opravljali, sv. obhajilo brez vse spo¬ vedi delili, nehali otroke krščevati, menihi so se svojim ob¬ ljubam odpovedali in ženili. Te nagle in silne prenaredbe je Luter sam od začetka grajal; kmalu je pa začel sam še huje razsajati in daritev sv. maše še s silo odpravljati; tudi sam je meniško kuto slekel in si, že 40 let star, ženo vzel izpel¬ jano nuno Katarino B o r o. Tako se je vstaja zoper sv. cerkev s pregrešno ženitvijo dovršila. Izmed učenih mož sta Lutra podpirala K ar 1 st a d t, učenik bogoslovstva v Vitenbergu, dostikrat še bolj nagel in srdit, kakor Luter sam, in M e 1 a n h t o n, mož dobro izurjen v starih jezikih in modroslovcih, sicer bolj pokojen in pre¬ viden in dobrega srca, pa premalo stanoviten in odkritosrčen; izmed plemenitnikov sta bila, bolj iz drugih namenov kakor verskih, z Lutrom zvezana: Huten, zaničevalec vsake vere, in Sikingen, mož željen prekucije in ropa. Najbolj pa je Lutra podpiral in branil saksonski knez Friderik; predrzni Zgodbe sv. kat. cerkve. 6 82 novotar se je pa še cel6 ustil, da ne potrebuje nobene člo¬ veške pomoči, ker ima za se veliko višjo brambo. § 40. Žalostni nasledki Lutrovih zmot. Luter je sicer nižje ljudstvo zoper duhovsko gosposko hujskal, evangeljsko prostost (svobodo) oznanovaje; ali kmetje so to prostost po svoje umeli, torej so začeli vstajati, pokor¬ ščino odpovedovati ne le duhovski, ampak tudi deželski go¬ sposki ter jej davke in druge pravice kratiti; in kmalu (1525) se je vnela kmetska vojska, ki je silno divjala, samostane po¬ dirala, grajščine ropala in požigala, nedolžne ljudi neusmiljeno morila. Tomaž Mincer se jim je za vodjo posilil ter učil, da naj se odpravijo vse gosposke. Luter, ki je vstajo podpihal, začel je zdaj k pokoju opominjati in kmalu silno ostro govo¬ riti in pisati zoper uboge, zapeljane kmete in deželske go¬ sposke podpihovati, da naj kmete pokončavajo kakor stekle pse. Kmetska vstaja je bila s silo zatrta, toda velike mno¬ žice kmetov (njih 100.000) so bile pomorjene; tudi Tomaž Mincer je bil vjet in neusmiljeno umorjen, pred smrtjo se je pa vendar povrnil v katoliško cerkev ter priporočal kmetom pokorščino, gosposkam pa usmiljenje in pravico. Odslej si je Luter prizadeval deželske vladarje na svojo stran pridobiti, in sicer zlasti s tem, da jim .je privolil, kar je kdo poželel; tako je deželskemu knezu v Hesiji pripustil zraven prave zakonske žene še z drugo skrivaj zaročiti se; braniborskemu grofu Albrehtu iz reda nemških križarskih vitezov je privolil oženiti se in duhovsko posestvo spremeniti v deželsko vladarstvo, in tako se je pričela pruska vlada. — Kdor je bil pa zoper Lutra, njega je predrzno obrekoval, grajal in preklinjal, kakor kaže njegov prepir z angleškim kraljem Henrikom YIII. in učenim možem Erazmom Eoter- damskim. Lutrovi zmoti vdani deželni knezi so se 1. 1526. v Tor- g a v i zavezali luteranstvo podpirati; katoliški vladarji pa so jim nasproti postavili zvezo v Regensburgu storjeno. Ravno za časa teh hoinatij je cesar v hudo stisko prišel. Turki so na Ogersko udarili; cesar Karol V., pomoči iskaje pri nemških knezih, pokliče državni zbor v Spil' (Speier) 1. 1529. in tu je bilo skleneno, da se vzdignejo vsi knezi zoper Turke, v ver-' skih rečeh naj pa ostane pri tem, kar se je dozdaj zgodilo, dalje naj se pa ne gre, dokler se ne snide vesoljni cerkveni 83 zbor. Luteranski knezi se pa niso vdali temu sklepu, temveč so zoper njega ugovarjali, protestovali in od tod so ime protestanti (ugovarjalci) dobili. Z nevoljo je sprejel cesar Karol V. to luteransko ugo¬ varjanje ; spozuavši, da bo Nemčija po tej poti oslabela in po¬ slednjič razpadla, pokliče 1. 1530. nov državni zbor v A v g s - burg, da bi Nemčijo zjedinjeno ohranil; ali tukaj izročili so protestantje cesarju svojo versko spoznavo, v kteri je razložil Melanhton Lutrove nauke z bolj zložno, toda prikrito besedo. Katoliški bogoslovci so zmote tega verskega sostavka razjasnili, in cesar je luterane silil se zopet povrniti v pravo cerkev; Melanhton je tudi hotel v več reččh odjenjati, pa Luter ni hotel ne besede slišati o zjedinjenju; cesar je versko spoznavo zavrgel, rekoč, da hoče po svoji vesti staro vero braniti, in vsi katoliški knezi so mu obljubili podpirati ga. — Temu nasproti so luteranski knezi v Šmalkaldi zvezo sklenili z orožjem braniti se zoper cesarjeve sklepe; in res se je šmalkaldska vojska vnela 1. 1546., ki je bila nesrečna za luterane; vendar jim je državni zbor v Avgsburgu 1. 1555. dovolil svojo vero očitno spoznavati; leta 1648. v vestfalskem miru pa so jeduake pravice s katoličani prejeli. — Luter je 1. 1546. med šmalkaldsko vojsko umrl v veliki otožnosti. § 41. ileformovanci. Lutrovi nauki se verskim novotarjem kmalu niso prav prilegli. Kar je Luter rekel, da si sme vsak sv. pismo raz¬ lagati po svoje, ni bilo nikakor mogoče, da bi se bila jedi- nost ohranila v krivi veri; zlasti sta Cvingli in Kalvin Lutrovo vero, kakor sta dejala, popravljala (reformovala), in od tod se njuni verniki imenujejo re formo vanci t. j. po¬ pravljeni kristjani. a) Cvinglijani. L. 1618. je v Švajci Ur eh Cvingli, župnik pri Mariji Devici v Puščavi (Einsiedeln) začel vero „popravljati“. Go¬ voril je zoper Božja pota in češčenje matere Božje; zavoljo pohujšljivega življenja je moral ta kraj zapustiti; potem je pridigoval v stolni cerkvi v Cirihu, kjer se je hudo znašal ne le zoper cerkvene napake, ampak tudi zoper sv. vero. Kmalu si je stranko pridobil in ciriško svetovalstvo se je že 1. 1520. predrznilo ukazati, naj vsi pridigarji nauk le po sv. pismu 6 * 84 razlagajo brez pogleda na ustno izročilo. Cvingli si je kmalu tudi pomagalca dobil Ojkolampadij a; oba sta se oženila in novo službo Božjo vpeljala, odpravila sta daritev sv. maše; sv. podobe, altarje in orgije sta razdejala in vse zakramente zavrgla. Ko se je to v Cirihu godilo, so se drugi švajcarski jedinci zbrali v Lucerni; sklenili so pri stari pravi veri ostati in so tudi poslance odpravili v Čirih s prošnjo, naj bi matere katoliške cerkve ne zametavali; toda ciriško svetovalstvo je pri svoji misli ostalo; švajcarska krivoverca sta se od Lutra precej ločila in pred cesarja v Avgsburgu položila posebno versko spoznavo, nad ktero se je Luter močno srdil; ta verska spoznava se helvetska (švajcarska) imenuje. Krivo¬ verska stranka se je še to leto (1541) s katoliškimi kantoni v vojsko zapletla, v kteri je bila zmagana, in Cvingli, ki se je bil tudi podal v boj, je v njem konec vzel. i<) Kalvinci. Tudi Cvingli je svoje naslednike dobil; najhujši je bil Janez Kalvin, rojen v francoski Pikardiji 1. 1509.; ker pa kralj Prane I. ni trpel verskega novotarstva v svojem kra¬ ljestvu, moral je iz Francoskega pobegniti; podal se je v čenevo, švajcarsko mesto ob francoski meji: tu je sicer našel veliko nasprotja, vendar si je z umnostjo in silno krep- kostjo vse podvrgel. Kdor je drugače učil, bil je pregnan, kdor muje nasproti govoril, bil je ostro in trdo pokorjen; in vendar je nespametne zmote trosil; oznanoval je med drugim strašni nauk, da je Bog po svojem večnem sklepu jedne na¬ ravnost za zveličanje vstvaril, druge pa naravnost za pogub¬ ljenje, tako da ne morejo oni zgubiti svojega zveličanja, ti pa ne uiti svoji večni nesreči. — Leta 1564. je Kalvin oženjen umrl; njegova kriva vera se je razširila iz Švajce na Nemško, Francosko, Angleško in sosedne kraje. Na Francoskem, kjer so se Kalvinci imenovali Hugenoti (od Hugonovih vrat v Turu, kjer so se zbirali), se je zoper nje huda vojska vnela, v kteri je bilo svetega Jarneja noč (24. avgusta 1572) veliko (4000) Hugenotov pokončanih. § 42. Razširjanje nove vere na Anglikanskem. Henrik VIII., kralj angleški, M se je za katoliško vero zoper Lutra poganjal, hotel se je od svoje prave žene ločiti 85 in z drugo ženo poročiti se; ker pa papeževega privoljenja ni mogel dobiti, ločil se je (1535) od katoliške cerkve in sebi prilastil višjo oblast tudi v verskih zadevah; vsa duhovščina bi bila morala njemu kakor svojemu višjemu duhovnemu po¬ glavarju priseči in kdor se je branil, njega je čakala smrt; v drugih rečeh se je še katoliške vere držal, torej zraven kato¬ ličanov tudi luterane preganjal. Katoliška cerkev je zdaj zopet dobila častitih mučencev; najbolj sloveča sta kardinal Fišer in kraljev kancelar Tomaž More, obd pobožna, kralju zvesto vdana, visoko učena mož d, sta po dolgi ječi dala glavo pod trinoško sekiro, ker hudobnih kraljevih početkov nista potrdila; še na morišču sta stanovitno pričala svojo trdno vero. Razun teh dveh je za pravo vero umrlo 20 škofov, 13 opatov, 500 menihov, 38 učenjakov, 12 vojvod in knezov, 164 plemenit- nikov in še 234 drugih mož in žen. Pa tudi za kraljeve bližnjike ni bilo bolje; izmed šest kraljic, ki si jih je kralj zaporedoma zbral, ste bili dve pregnani, in dve ob glavo de¬ jani, in tudi Tomaž Kromvvel, ki je pri vseh grozovitnostih pomagal kralju, dal je glavo pod sekiro. Po Henrikovi smrti (1547) je njegov mladi sin tretje žene Edvard VI. kralj postal; pod njim je krivoverstvo očitno na dan prišlo, vse katoliške šege so bile ovržene in nov kate¬ kizem vpeljan. Po Edvardovi smrti 1. 1553. je Marija, hči prve žene Henrikove, z vojsko kraljev sedež v posest vzela. Kot zvesta katoličanka, si je prizadevala katoliško vero zopet vpeljati; da bi si ljudstvo ložje pridobila, je od začetka bolj mehko ravnala, 1. 1554. je pa ostre postave zoper krivoverce oznanila. Ali Marija je 1. 1558. umrla, in Elizabeta, hči druge (prešestne) žene, je kraljica postala; ker pa po kato¬ liških pravicah nezakonska ni mogla kraljica ostati, se je v krivoverstvo obrnila, višjo duhovsko oblast je na se potegnila, nasprotnikom ječo in zgubo vsake službe žugala, 39 členov nove krive vere oznanila, in lastno službo Božjo vpeljala; ime in nekaj vnanje časti je škofom še pustila, in od tod se an¬ gleška kriva vera tudi episkopalna ali škofovska imenuje; jeden del angleških krivovercev pa škofov ne spoznava, ampak ima le duhovnike ali starašine (prezbitere); od tod njih ime prezbiterijani ali starašinci. Y Skočijo je nova vera tudi zgodaj zašla in seje precej grozovito skazala; kraljica Marija je kalvinskega učenika Janeza Knoksa pregnala; pa kmalu se je nazaj vrnil in ni samo zoper katoliško cerkev, ampak tudi zoper mlado kraljico Marijo Stuartovo hudo razsajal. Ta kraljica je bila po žalostnih 86 skušnjah prisiljena v Anglijo zbežati; ondi pa jo je hinavska kraljica Elizabeta v ječo vrgla in celo ob glavo dejati obso¬ dila; vsa v Božjo voljo vdana je Marija kot stanovitna ka¬ toličanka na odru umrla; in potem so se krivi veri vrata odprla. Na Irskem je siloviti kralj Henrik VIII. kakor v sužnji deželi gospodaril in jednako kakor v Angliji hotel pravo vero zatreti; pa ljudstvo se je stanovitno zvesto držalo katoliške vere; za nekoliko časa je nesrečna dežela pokoj dobila pod Marijo kraljico; pa z Elizabeto se je zopet začelo zatiranje, ki je 300 let silno hudo trpelo in še dan današnji tam ni brez njega. ' § 43. Tridentinski zbor. Med tem, ko so se nesrečni krivi nauki sejali med ljud¬ stvo in cele dežele trgale od prave cerkve, mati katoliška cerkev, skrbna in ljubeznjiva mati, ni zamudila svoje dolž¬ nosti : temveč si je prizadevala omahljivce v resnici utrditi, nevedne poučiti, begajoče pridrževati, zgubljencev iskati in ločene zopet zjediniti, da bi bili vsi narodi jedini v veri in sv. ljubezni. Med vsem je najpoglavitnejše cerkveno prizadevanje bilo, sklicati vesoljni zbor, zlasti ker so luterani obetali takemu zboru vdati se. Papež Pavel III. napove leta 1537. zbor v Mantovo, ali krivoverci so polno izgovorov imeli, zlasti jim ni bil všeč zbor po stari katoliški šegi; vrh tega pa še vojska med cesarjem in francoskim kraljem ni dopuščala škofom v Mantovi sniti se; po dolgem prizadevanju seje 1. 1545. vendar vesoljni zbor v Tridentu, na meji med Italijo in Nemčijo, sešel. Papeževi poslanci in 277 škofov in veliko učenikov je bilo tam; luterani pa, ki so poprej gnali vedni glas po vesoljnem zboru, zdaj niso hoteli poslati svojih mož, ker jim ni bilo mar za resnico, ampak le za nasprotovanje. Zbrani očetje so naj- pred jasno razložili poglavitne katoliške resnice, ktere je Luter s svojim naukom iskal ovreči, namreč o sv. pismu, izvirnem grehu, opravičenju in sv. zakramentih sploh. V sedmih sejah se je to zgodilo. V tem času (1546) je Luter umrl, Božja pravica ga je pred sodbo poklicala na odgovor, ker je Kristu¬ sovo cerkev raztrgal, ljudstva razdelil in veliko duš v zmote zapeljal. Nikdar ni bil pokojen v življenju, tudi njegova smrt je bila nesrečna, jednaka smrti vseh krivovercev. Ne s pravim prepričanjem, ampak s prevzetno svojeglavnostjo je svoje nauke 87 na dan spravil in razširjal. V svojem dejanju, govorjenju in obnašanju je bil tako nespodoben in nesramožljiv, da se je zares čuditi, kako da se luterani svojega začetnika ne sramu¬ jejo. Lutru pač tudi v smrti vest ni mogla dati miru, videvšemu slabe nasledke, ktere so imele njegove krivoverske prekucije; sam je že 1. 1533. tožil, da je svet po njegovem uku čedalje hudobnejši, od mladenča do starca; pa tudi ni moglo drugače biti, ker malopridno drevo rodi le malopriden sad, in grozdje se ne bere s trnja, smokve ne z osata. L. 1547. se je mestu Tridentu kužna bolezen približala, in papež je zbor razpustil; 1. 1562. ga je papež Pij IV. pa zopet sklical; in bili so razloženi še drugi nauki: o sv. obhajilu, sv. maši, mašniškem posvečevanju in zakonu, o vicah in češčenju svetnikov; in še mnogotere postave za duhovski in meniški stan bile so oznanjene. S pet in dvajseto sejo je bil ta pre- važni vesoljni zbor sklenen, in veliko delo je bilo dovršeno za ohranitev čiste vere in zboljšanje cerkvenega stanu. § 44. Luteranstvo na Slovenskem. Tudi slovenske dežele, Štajerska, Koroška, Kranjska in Primorska, so bile okužene z novimi Lutrovimi nauki. Na Štajerskem se je kriva vera najprej v Gradcu vselila, deželni poglavar Janez Ungnad jo je z vso močjo podpiral; po nje¬ govi podpori se je tudi na Koroškem vkoreninila; v Celju je Primož Trubar 1. 1530. začel krive nauke trositi, in leto pozneje tudi na Kranjskem v Ljubljani; od tod je moral sicer kmalu bežati, za njim sta pa Jurij Dalmatin in Seba¬ stijan Kr el hudobno delo izpeljevala; 1. 1550. so luteranski deželni stanovi Trubarja za pridigarja nazaj poklicali, vendar je pa moral zopet kmalu deželo zapustiti. Luteranstvo je bilo sprejeto tudi na Primorskem, zlasti v Trstu in Gorici. Večjidel so ga sprejeli plemeuitniki in deželni stanovi, prosto ljudstvo le malo, in sicer bolj po sili. Branitelji prave vere so bili zlasti cesar Ferdinand I., ljubljanski, lavantinski in sekavski škofje in nadvojvoda Fer¬ dinand, kteri je, ves vnet za pravo vero, 1. 1597. storil sklep, krivoverstvo v teh krajih popolnoma zatreti; v ta namen je romal v Loreto in Rim; papež Klemen VIII. mu je lepi sklep potrdil in mu apostolski blagoslov podelil. Vrnivši se iz Rima dal je 1. 1598. povelje, da morajo vsi krivoverski pridigarji v kratkih dneh Gradec in vsa druga mesta njegovih dežel zapu- 88 stiti in ni se dal premotiti krivoverskim plemenitašem; ljudstvu pa je bilo na prosto voljo dano ali h katoliški veri prestopiti, ali pa s svojim premoženjem iz dežele iti; večjidel so se Slovenci v katoliško cerkev vrnili, in le malo jih je šlo v ptuje kraje. Plemenitašev sicer ni tako ostra kazen zadela, vendar morali so krivoverskim učenikom dati slovo in zdržati se vsega očitnega spoznanja svoje krive vere. Po tem takem so bile slovenske dežele kvasu krive vere skoro popolnoma očiščene. Škofje, ki so nadvojvodi zvesto in srčno pomagali, so zlasti: Krištof E avbe r, Urban Tekstor, Tomaž Kren, ljubljanski škofje; Jurij Št ob e j, lavantinski in Martin B r e n n e r, sekavski škof. Tretje poglavje. Služba Božja. § 45. Služba Božja katoliške cerkve je bila v prejšnjih 15 sto¬ letjih dejana že v tako lep red, da je v tej dobi treba bilo le malo dostaviti, več pa je bilo treba odpraviti; bile so se namreč semtertje vrinile marsikake napake zoper voljo in poučevanje svete cerkve. Tridentinski zbor je tudi te odpravil. Stare postave, ki katoličanom prepovedujejo v zakon je¬ mati nekatoličane, ako ni poprej zagotovljena katoliška izreja vseh otrok, oklicale so se vnovič m začele povsod natančneje spolnovati. V tej dobi se je veliko bratovščin ustanovilo v ponovljenje in obudo pobožnega duhi, zlasti se je Marijino češčenje jelo poviševati. Papež Klemen XI. je praznik rožnega venca na prvo nedeljo meseca vinotoka postavil v spomin dvojne zmage nad Turki (pri Lepantu 1. 15$1. in 1716. na Oger- skem), ki so se sploh pripisovale goreči molitvi bratovščiue sv. rožnega venca; praznik presv. rešnega Telesa je papež Klemen V. 1. 1311. vsej cerkvi obhajati zapovedal; tudi praz¬ nika Jezusovega in Marijinega srca pričela sta se v tej dobi. 89 Četrto poglavje. Krščansko življenje. § 46. Novi duhovni in meniški redovi. Močen in trden jez se je krivoverstvu postavil z novimi me¬ niškimi redovi, ki so se v teh časih ustanovili s potrjenjem svete cerkve. Opomina vredni so zlasti ti-le: 1. Red sv. Ignacija Lojolskega (družba Je¬ zusova ali Jezuiti). Začetnik tega redd je sv. Ignacij Loj ol s ki, iz ple¬ menitega rodu na Španskem; v mladosti srčen vojak je bil v boju pri Pampeloni ranjen, o času ozdravljanja je dobil bukve življenja svetnikov v roke in lepi zgledi so ga toliko vneli, da je sklenil vse drugačno življenje začeti. Njegov poglavitni namen je bil, delati za razširjanje svete vere med neverniki; zatorej začne, akoravno že 33 let star, v Barceloni v latinske šole hoditi, potem se v Pariz podd ondi pridobit si potrebne učenosti; pridobil si je pa tudi veliko prijateljev, za učenost in pobožnost vnetih mož; leta 1534. je Ignacij s 6. svojimi prijatelji, med kterimi sta bila Frančišek Ksaverij in Kanizij, v cerkvi Montmarter blizu Pariza obljubo storil, vse svoje življenje posvetiti za večjo čast Božjo, v zve¬ ličanje svojega bližnjega, zlasti za spreobračanje nevernikov delati in zraven treh evangeljskih svetov še četrtega spolno- vati, namreč 'iti v misijone, kamorkoli jih papež pošlje. Ignacij se potem kmalu v Rim podd, ondi postave no¬ vega meniškega reda sestavi ter jih papežu v potrjenje izroči; papež Pavel III. leta 1540. novi red pod imenom „ družba Jezusova" potrdi, in.bili so Jezuiti cerkveno ustanovljeni. Kmalu se je novi red utrdil in po krščanskem svetu daleč razširil, papeži so mu tudi mnoge podelili posebne pravice. Postave tega reda so posebno modro osnovane; poglavitni namen udov je: vse v večjo čast Božjo delati; zatorej je njih dejanje obrneno na lastno posvečenje in na zveličanje bliž¬ njega. Pripravljanje za ta red je dolgo in ostro; prvi novi- cijat trpi dve leti, po dokončanih letih lastnega učenja in poučevanja šolske mladine nastopi drugi novicijat skozi jed n o leto, po kterem se poslednje obljube storč; vendar se jih do četrte obljube le nekoliko pripušča. Korist jezuitskega reda 90 spoznati se more zlasti po njegovem dejanju; on je posebno močna bramba zoper krivo vero, razširjevalec prave vere ined neverniki, učenik zdrave katoliške učenosti in pobožnosti, pou¬ čevanja in izreje katoliške šolske mladine; on se trudi za utr- jenje katoliške vere in za oživljenje prave pobožnosti pri pravovernih kristjanih na prižnici in v spovednici sploh, po¬ sebno pa v duhovnih vajah in misijonih. Sovražnik vsega dobrega, kteremu po tem takem odjemlje velik rop, nikdar ne more pokojno gledati njegovega početja, zato si z obrekova¬ njem, grajanjem in preganjanjem po vsi moči zoper ta red sploh, zlasti pa ob nekterih časih, prizadeva. Božja previd¬ nost je dopustila, da je papež Klemen XIV. 1. 1773. ta red razpustil; ali zdaj se je še-le pokazalo, kolike koristi je bil, , torej ga je papež Pij VII. leta 1814. zopet oživil. - ' 2. Kapucinski red; leta 1528. ga je ustanovil Ma¬ tevž de Bas si, kije vpeljal ostrejše življenje po pravilih sv. Frančiška; njegov namen je oznanovanje Božje besede in skrb za spreobrnenje velikih grešnikov. — Po svojem oblačilu se kapucini imenujejo. Pri svoji ubožnosti ni nikjer po¬ sebne zavidnosti obudil, in se je brez posebnega zatiranja do današnjega dne ohranil. 3. Bed usmiljenih bratov; njegov začetnik je sv. Janez od Bogd (1545); posebni njih namen je, bolni¬ kom biti na pomoč v dušnih in telesnih potrebah; veliko dobrega so njegovi udje storili bolnikom, zlasti v bolnišnicah po vseh katoliških deželah; oni ne gledajo ne na vero, ne na stan bolnikov, ampak jedino na njih potrebnost. 4. Pijaristi ali očetje pobožnih šol. Sv. Jožef Kalasancij, pobožen in zlasti za sirote skrben mož iz Špan¬ skega, je ta red leta 1600 ustanovil v izrejo in poučevanje mladine. 5. Oratorij ani ali društvo duhovnih in neduhovnih, ktero je sv. Filip Nerij za poučevanje mladine, strežbo bolnikov in spreobrnenje grešnikov 1. 1564. osnoval in papež Gregorij XIII. 1. 1574. potrdil. 6. Skoro vsem pobožnim namenom, ki jih imajo imenovani redovi, ustreči hoteč, je sv. Vincencij Pavijan novo društvo ustanovil 1. 1632. Ta sv. mož je bil v Franciji blizu pirenejskih gor 1. 1576. rojen, mlad je čedo pasel, zavoljo brihtne glave in dobrega srca je bil potem v šolo dan; ko je dorastel, je v duhovni stan stopil, v kterem se je trudil za lastno izobraženje in tudi za poučevanje šolske mladeži. Na poti čez morje so ga morski roparji vjeli in v Tunis v sužnost 91 peljali; ondi je svojega muhamedanskega gospodarja spreobrnil, in potem je bil rešen. Zdaj se je kot duhovni pastir trudil blizu Pariza z izrejo otrok in v dobrih delih do revežev in bolnikov; začel je tudi misijone v odložnih soseskah na kmetih, zbral semtertje društva pobožnega ženstva v pomoč revežem, bolnikom in sirotam; na vse to ga je kralj Ludovik XIII. vsem jetnikom na galejah za duhovnega oskrbnika postavil. Pač čudno, da je zamogel toliko raznih opravil zvesto spolnovati; ali njegova opravila so se še pomnožila, ko je dolga vojska v Francijo prinesla revščino in kužno bolezen; takrat se je sv. Vincencij še-le pravega očeta cele Francije skazal; nešte- vilni mili darovi so dohajali po njegovi roki. Da bi misijone, ktere je spremljal obilni blagoslov Božji, bolj utrdil, je v ta namen več mašnikov nabral v društvo, ktero je papež Urban VIII. 1. 1632. potrdil; kmalu se je to društvo razširilo po vsem svetu; njegovi udje so se imenovali od hiše in kapelice sv. Lazara v Parizu misijonski duhovniki ali lazaristi. Sv. Vincencij je zasluženja bogat umrl leta 1660. 7. Društvo, Lazaristom podobno, je učeni, mobožni in go¬ reči škof sv. Alfonzij Ligvorij leta 1$32. ustanovil; po potrjenju papeža Klemena XII. se je imenovalo društvo presvetega Odrešenika; njegovi udje si prizadevajo za posnemanje Jezusa v lastnem življenju, za poučevanje mladine in odraslega ljudstva, zlasti v misijonih; imenujejo se sploh rede m tor isti ali ligvorijani. Tudi med ženskim spolom so se nova duhovna društva osnovala, ne samo v lastno posvečenje, ampak zlasti v dušno in telesno pomoč bližnjemu; med temi zlasti imenujemo: 1. K a r m e 1 i t k e, 1. 1562. ustanovljene, med kterimi je zlasti sv. Terezija poprejšnjega duhd zopet ponovila. Iz žlahtne hiše v Španiji rojena je bila že v mladosti posebno pobožnega duhd. Bog je bil pa dopustil, da je v svojem živ¬ ljenju poskusila slabost in nestanovitnost človeškega srca; s časom bolj utrjena je pokazala razsvetljenega duhh in po¬ božnih občutkov navzeto srce. Po svojih bukvah, ki so polne sv. naukov, je za veliko duš duhovna učenica postala. Papež Pij IV. jej je 1. 1562. dovolil, nune karmelskega reda prenarediti, s čemur je veliko samostanov v boljši red spra¬ vila; še celd med menihi karmelskega reda razširila se je njena poprava. 2. Uršulinke; sv. Angela Merici, duša čistega srca, ki je na se popolnoma pozabila in le na reve svojega bliž- 92 njega gledala, je leta 1537. društvo bolnikom v postrežbo in ženski mladini v izrejo osnovala; papež Pavel III. jej ga je potrdil; ona si je sv. Uršulo v pomočnico izbrala; in od nje se te nune imenujejo uršulinke. 3. Sestre od obiskanja matere Božje ali Salezijanke, društvo uršulinkam podobno; ustanovil ga je sv. Frančišek Salezijan s pomočjo pobožne in blagorodne vdove sv. Jovane Frančiške Šantalske z namenom, da bode bolnikom v postrežbo in otrokom v izrejo. Papež Pavel V. jih je 1. 1618. potrdil. 4. Usmiljene sestre; posebno v postrežbo bol¬ nikov, ubožcev in sirot, pa tudi v izrejo otrok in skrb za jet¬ nike je postavil sv. Vincencij Pavijan 1. 1634. žensko društvo, ki se je sčasoma iz družeb usmiljenih žen prerodilo, in od tod ime usmiljenih sester dobilo. Ves pobožni svet se je pre¬ pričal, kako koristno je to društvo zlasti za bolnišnice in jet- nišnice, le brezbožneži jih črtijo. Pri toliko koristnih naredbah za razširjanje svete vere, izrejevanje in poučevanje vernega ljudstva in napeljevanje k pravi pobožnosti in k večnemu zveličanju se je pač čuditi, da marsikteri zgodovinarji to dobo grajajo, češ da je pravo krščansko življenje zginilo. Le slepci, brezbožneži zamorejo pregledati toliko slavnih zgledov prave krščanske čednosti in gorečnosti, ki jih v 16., 17. in 18. stoletju najdemo, kakor so: sv. Karol Boromej, veliki škof milanski in kardinal, zgled uboštva, zatajevanja in sv. gorečnosti za Božjo čast in človeško zveličanje; sv. Frančišek Salezijan, škof genefski, lep zgled pohlevnosti in ljubezni; sv. Vincencij Pavijan, občudovanja vreden zavoljo svoje ljubezni in skrbi za vsakoršne nesrečne ljudi; sv. Ignacij L o j o 1 s k i, začetnik jezuitskega reda, in njegovi udje: sv. Frančišek K s a v e r i j, goreči oznanovaleč sv. evangelja, sv. Alojzij, angelj v človeškem mesu, sv. Stanislav Kostka, zgled deviške čistosti, sv. Frančišek Borgijan, zaničevalec vse posvetne nečimernosti; — dalje sv. Frančišek P a v - ljanski, Janez od Boga, Filip Nerij, Jožef Kalasancij, Alfonz Ligvorij, Terezija, Fran¬ čiška Šantalska, Angela Merici itd. Po prizadevanju zgoraj omenjenih ustandv, teh in drugih svetih mož in žen širil in krepil se je duh pobožnega življenja, lepo razvijala se tudi cerkvena učenost, zlasti veroslovje, cer¬ kvena zgodovina in cerkveno pravo. Vzrasla je v tej dobi tudi marsiktera krasna cvetka cerkvenega pesništva. § 47. Stan katoliške cerkve, njeno vojskovanje in zmage in upanje v novejšem in današnjem času. Kakor je sploh človeško, tako je tudi cerkveno življenje vedno vojskovanje od njenega začetka do današnjega dne; in tako ho tndi do tistega časa, da bo vsled Kristusove obljube jedna čeda in jeden pastir. V prejšnjih časih je šla vojska za posamezne verske resnice, v novejših in današnjih časih pa se jej je zlasti vojskovati s sovražniki, ki si z vsemi močmi prizadevajo, vse krščanstvo sploh podkopati in zatreti. Ti sovražniki izhajajo zlasti iz Lutrove krive vere, kteri je cerkvi odrekel vso Božjo veljavo; vsled te zmote so začeli brez- božneži že v 17. stoletju vse zametavati, kar s svojo slabo pametjo ne morejo obseči ali spričati; take krivoverce ime¬ nujemo p a met njak e (racijonaliste); po njihovem modro¬ vanju zginejo iz sv. vere vse skrivnosti, sv. pismo nima nič višje cene, kakor druge bukve, krščanstvo je človeški pameti nasproti, ki so ga duhovniki iznašli, in vsa pobožnost je le v praznih občutkih. Tako brezbožno in satansko modrovanje se je v Angliji pričelo, in od tod sčasoma skoro po vsem svetu razširilo, zlasti pa se zaneslo v Francijo in Nemčijo, iu je povsod strašne prekucije napravilo. V Franciji se je posebno društvo tega krivega in brezbožnega modrovanja osnovalo, ktero je krščanstvo silno črtilo ter si skrbno prizadevalo, zatreti katoliško cerkev. Vod¬ niki tega društva so bili Volt er, d’ Alain b er t in Bi¬ de r o t. Velika nevera in pohujšljivo življenje, ki je izhajalo iz tega krivega modrovanja, sta jako pomogla na dan spraviti grozovito francosko prekucijo. Vse premoženje je bilo kato¬ liški cerkvi vzeto, da so se državni dolgovi poplačali; duhov¬ niki so bili iz dežele izgnani in njih veliko pomorjenih; vsa oblast v cerkvenih rečeh je bila papežu odrečena, samo po imenu je bila Francija s papežem v zvezi; vsi meniški redovi so bili ob jednem razdejani in njih posestva v državno last potegnena. Vse to in veliko drugega hudobnega in krivič¬ nega se je zgodilo leta 1790.; in kralj Ludovik XVI. je bil s silo primoran te sklepe podpisati. — Ali pri tem še ni ostalo. Prekueneži so jeli cerkve ropati, križe podirati in z nogami teptati, altarje in cerkve podirati; konec vsega so sklep storili, da ni Boga; očitno razuzdanko, s križem pod nogami, so v 94 procesiji peljali v staro častito cerkev Matere Božje in ondi kot boginjo pameti na oltar postavili; 50.000 katoliških cerkev je bilo po celi Franciji v tempelje boginje pameti spreme¬ njenih ; da bi spomin v Boga uničili, so še pratiko predelali, vse praznike odpravili in namesto nedelje vsak deseti dan v državni praznik odločili. Pri toliki brezbožnosti in razuzda¬ nosti se ni čuditi, da si ubogi kralj ni bil življenja svest; torej je skušal s kraljico, sinom, hčerjo in svojo sestro skrivaj zbežati; pa na potu so ga spoznali in v Pariz nazaj peljali, 1. 1792. pred sodbo postavili in ga v smrt obsodili; ves Bogu vdan se je kralj k smrti pripravljal in za svoje morilce od- puščenja prosil. Besede: „Pojdi gori v nebesa, vnuk sv. Lu- dovika,“ so bile zadnje besede, s kterimi mu je spovednik na morišču prigovarjal. Sekira, ki je Ludoviku glavo odsekala, je pozneje tudi kraljici Mariji Antoniji in kraljevi sestri Eliza¬ beti po nedolžnem življenje vzela; mladi kraljevič Ludovik XVII. je bil hudemu čevljarju izročen in v ječo vržen, kjer je same reve umrl; le kraljeva hči Marija Terezija in dva njegova brata, Ludovik XVIII. in Karol X., so na ptuje ubežali. Tako žalostno je torej bilo v Franciji, ko so v Gospo¬ dovem tempelju boginjo pameti častili in po trgih in ulicah kričali jednakost, prostost in bratovsko ljubezen. Vendar tako ni moglo ostati; ko nevera do bogotajstva, t. j. do vrha pri- kipf, se nima drugam kot nazaj obrniti: in to se tudi zgodi; državni zbor (shod) se snide, in očitno naznani, da je Bog in da je človeška duša neumrljiva; in tudi očitna služba Božja je bila dopuščena v cerkvah, ki še niso bile podrte. Ali tudi pravica Božja se je jela kazati nad hudobneži, državni shod se je namreč zdaj obrnil zoper tiste, ki so bili prekuciji glava, morali so dati glavo pod gilotino (sekiro). Papež Pij VII. je imel posebne želje, Francijo zopet spra¬ viti z apostolskim sedežem; večkrat je rekel: da bi mu nič prijetnejšega ne bilo, kakor svoje življenje dati za to ljudstvo, ako bi s tem zamogel njegovo zveličanje odkupiti. — Tudi Napoleon Bonaparte, ki se je sam za prvega konzula ali župana postavil, želel je sprave s papežem; spoznal je namreč, da francosko ljudstvo pri vsem tem, kar se je godilo, ni brez¬ božnega duha, in da brez vere ni mogoče stanovitno in po¬ kojno vladati. Božja previdnost je tako obračala, da jej je mož, kteri sicer sam ni imel vere, vendar služil v ponovljenje katoliške vere v Franciji. Tako je bilo mogoče, da so se cerkvene reči poravnale s konkordatom, ki ga je papež 1. 1801. potrdil. S to pogodbo so bile poglavitne homatije 95 poravnane, katoličani so smeli zopet službo Božjo očitno obhajati; cerkve, kolikor jih ni bilo podrtih ali prodanih, so bile nazaj dane, škofje in mašniki so smeli domu vrniti se; začetek boljših časov za katoliško cerkev v Franciji je bil z veliko slovesnostjo obhajan. Napoleon se je leta 1804. dal za cesarja oklicati in je papeža prosil, da gaje po cerkveni šegi kronal; papež Pij VIL se je s solzami v očeh in v pozni jeseni vzdignil na pot čez snežnike v Francijo; z velikim veseljem in z visoko častjo je bil na poti sprejeman, in njegov prihod v Pariz je v mno¬ gih srcih duhd vere in pobožnosti obudil. Po dokončanem kronanju se je moral papež še celo zimo v Parizu muditi, kjer je iskal od cesarja boljše naredbe za cerkve zadobiti; sicer ni dosegel vsega po volji, vendar se je veliko zboljšalo. Ali Napoleonova prijaznost do papeža ni bila iz pravega duhi, bilo mu je le mar za utrjenje svoje oblasti; njegovega prevzetnega duhd je pokazala beseda, s ktero si je sam ce¬ sarsko krono na glavo dejal, rekoč: Bog mi jo je dal, gorje mu, kdor se je dotakne. Težko mu je delo, da je zraven nje¬ gove še druga oblast, namreč papeževa, v njegovih deželah veljala; njegov sklep je bil torej, papeževo moč kakor si bodi zmanjšati ali s poti spraviti. Kmalu je več postav cerkvi sovražnih razglasil, in papeževo mesto Jakin (Ankona) sredi mini v svojo oblast vzel in od papeža tirjal, da naj z njim drži zoper vse nasprotnike, zlasti Angleže. Papež se ni dal spregovoriti in tudi z žuganjem ne prestrašiti, temveč mu je odgovor poslal, da je Bog višji od vseh vladarjev in se maš¬ čuje za pravico in nedolžnost. — Napoleon je zdaj še prešer- nejše proti papežu ravnal; leta 1808. je ukazal rimsko mesto z vojaki obsesti, več pokrajin in leta 1809. celo rimsko mesto papežu odvzame z vso deželsko oblastjo. Papež Pij VIL, stanoviten v svojem poklicu in nepre- strašen, zoper vse krivice svoj glas vzdigne in bulo izobčenja oznani zoper vse, kteri v deželah rimske cerkve silo delajo; akoravno ni bil v tej buli nikdo z imenom imenovan, bilo je vendar vsemu svetu očitno, koga izobčenje zadeva. Mogočnež Napoleon se je sicer posmehoval papeževi obsodbi, rekoč, da njegovim vojakom ni v stanu orožja iz rok izbiti; ali papež je prepustil svojo sodbo najvišjemu sodniku, da jo dovrši; kar se je tudi ob svojem času žalostno spolnilo. Po tem je Napo¬ leonova silovitost še dalje šla, papež je bil iz Birna odpeljan v Francijo v grad Fontenebld blizu Pariza leta 1812.; toliko omagan je starček ondi došel, da več mesecev ni mogel iz 96 postelje. Tu je cesar mnogo tirjal od papeža, česar mu ta ni mogel dovoliti, stanovitno drže se cerkvenih postav. Toda zdaj, ko je sila najvišje prikipela, začela se je Božja pravica nad predrznim cesarjem kazati; njegovo početje zoper Rusijo je bilo nesrečno, pogorišče velike Moskve ga je posi¬ lilo vrniti se, in strašna zima, pomanjkanje in napadi sovraž¬ nikovi so njegove neštete vojake malo manj kakor vse po¬ končali. Zdaj se je hotel s papežem ali v resnici ali na videz spraviti, ker je videl, da razpor s poglavarjem katoliške cerkve njegovo ljudstvo in druge narode zoper njega vzdi¬ guje. Cesar je s cesarico šel k papežu v Fonteneblo, ali papež mu je želje zavrnil, ker je preveliko zahteval; ali zdaj se je približala njegova ura; njega, kterega si je Božja pre¬ vidnost malovernim ljudstvom za malo časa v šibo izbrala, so združeni vladarji pri Lipskem popolnoma potolkli leta 1813., in kakor za kralje in za narode, tako so tudi za katoliško cerkev veselejši časi nastopili; združene vojske evropskih vladarjev so za bežečim Napoleonom vrele ter ga premagale; on, ki z velikim cesarstvom ni bil zadovoljen in bi bil rad ves svet pod se spravil, je bil od cesarstva odstavljen, mali otok Elba poleg toskanskega brega v Italiji mu je bil v užitek ddn ; papeža pa so združeni vladarji 24. maja 1. 1814. peljali v Rim, kjer ga je ljudstvo z velikim veseljem in spoštovanjem sprejelo. Začetkom leta 1815. je Napoleon sicer zapustil otok, se v Francijo povrnil in se zopet cesarstva polastil; papež Pij je moral zopet Rim zapustiti, vendar le za malo časa; zakaj Napoleonova slava je le 100 dnij trpela, njegova nagloma zbrana vojska je bila vnovič zmagana, in Napoleon se je moral vdati v roke svojih nasprotnikov in kakor jetnik je bil dejan na mali otok sv. Helene, v daljnem morju. Ondi mu je boljša luč posvetila, in začel je svoje tolažbe iskali v veri, ktero je poslednja leta tako predrzno zatiral. Papež Pij VII. se je zopet v Rim povrnil in dunajski zbor mu je njegove dežele nazaj dal. Kar se je na Francoskem godilo, ni bilo brez nasledkov tudi drugod, zlasti na Nemškem; tudi na Avstrijsko je švignila kriva luč brezbožne omike in se je prijela še cel6 cesarja Jožefa I I.. ki je v drugih rečeh prav po očetovsko skrbel za blagor svojih dežel. V cerkvenih zadevah pa si je prizadeval svojo oblast zvikšati, zmanjšati pa papeževo. Rad bi bil videl, da bi bila vez škofov in menihov s papežem in duhovnikov s škofi bolj ohlapna, torej jo je zelo oviral; 97 vzgojo mlade duhovščine vzel je škofom iz rok, odprav¬ ljal je pobožna društva in bratovščine, zatrl veliko samostanov, menihe razkropil, z njihovim premoženjem pa samovoljno go¬ spodaril; dalje je hotel prenarediti tudi vse, druge cerkvene reči, cel6 službo Božjo, le po svojih mislih, in brez števila postav je v cerkvenih zadevah razglasil. Ni se torej čuditi, da so vneti dušni pastirji svoj glas z močjo povzdignili, in ce¬ sarja na cerkvene postave opominjali. Tudi papež Pij YI. se je najprej obrnil v listih do cesarja, potem se je pa še celo sam na pot podal do cesarja na Dunaj, ker je mislil, da bode z besedo več opravil. ' Cesar je papežu obljubil, da njegove naredbe ne bodo zoper nauk sv. cerkve in zoper čast njenega višjega pastirja, in je res odslej v več reččh bolj s previdnostjo ravnal; vendar pa papež poglavitnega namena ni dosegel, duh samovoljnega prenarejanja se je bil že preveč vkoreninil. Ob svoji smrtni uri spoznal je cesar Jožef vendar, da njegova pot ni bila prava. Hvaležno pa spoznamo, da je Jožef tudi v cer¬ kvenih zadevah marsikaj dobrega storil, zlasti za boljšo uredbo in razdelitev škofij, pomnoženje župnikovin (far) in duhovnih pastirjev in njih dohodkov. Takrat so bile tudi škofije na Slovenskem drugače razmerjene: ljubljanska, krška, labodska in sekovska so bile povečane, tržaška z istrij- skimi drugače osnovana, in nadškofija prišla je iz Gorice v Ljubljano, ki je bila pa 1. 1807. zopet v Gorico prestavljena. Po dokončani francoski vojski so katoliški in protestantski vladarji nemški spoznali, kako potrebno je za mir in tudi časni blagor ljudstvom, da so s papežem v lepi zastopnosti, torej so tudi stopili v zvezo z njim. Srečnejši časi so za cerkev nastopili; zapuščene škofije so zopet pastirje dobile, veliko duhovnih šol je bilo ustanovljenih in zopet cerkvi izro¬ čenih. Pa ne le to, ampak vrnilo se je tudi veliko učenih mož v sv. katoliško cerkev, n. p. grof Friderik Leopold Stol- berg, Friderik pl. Šlegel, Zaharija Werner i. dr. Y Franciji in Angliji so se kristjani še ce!6 vneli za sv. vero in pogostoma je slišati od prestopov učenih in žlahtnih mož in rodovin v katoliško vero. Slavni irski poslanec Daniel O’ Konel potegoval se je v državnem zboru s krepko besedo, pa tudi z velikim vspehom za katoličane v Angliji, da so skoro jednake pravice z luterani dosegli. — Tudi v Holandiji se je katoli¬ čanom 1. 18JO. vresničila pravica prosto spoznavati katoliško vero; in še cel6 turški sultau jim je varstvo zagotovil; 1. 1837. se je v Stokholmu na Švedskem nova katoliška cerkev sezi¬ dala, kjer se sme katoliška služba Božja obhajati. Zgodbe sv. kat. cerkve. 7 98 Vendar pa sv. cerkev med tem ni bila brez bridkostij in trpljenja. L. 1833. se je vnel velik upor v Španiji, ki je cerkvi marsikaj bridkosti naklonil; k vladarstvu so prišli možje ne¬ vere navdihnem, ter so začeli očitno preganjati cerkvi zveste škofe in duhovnike, jih iz dežele izpojati, samostane in cerkve ropati. Nič manj niso namerjali ti prekucneži, kakor špansko deželo odtrgati od jedinosti katoliške cerkve. —• Toda spodle¬ telo jim je. Tako se je tudi v Švajci katoliški cerkvi marsikaj žalega storilo. V Nemčiji se je bilo cerkvi bojevati zlasti s Prusijo zavoljo sv. zakona med katoličani in nekatoličani. Papež Pij VIII. razložil je katoliški nauk o takih zakonih, škofje pa so naznanili vladi, da se hočejo držati cerkvenih pravic in ravnati po naukih sv. cerkve; zato bila sta zaprta dva škofa, najiskre¬ nejša zagovornika: Klemen Avgust, Kolinski, in Martin Dunin, Poznanski škof. Kmalu potem pa je pruski kralj umrl; njegov sin in naslednik Viljem IV. pa je spoznal kri¬ vico svojega očeta ter jo skušal popraviti; škofa je iz ječe spustil ter spoznal, da sta nedolžna, s papežem pa je zastran zakonov pogodbo sklenil. Tudi Rusija vsekala je katoliški cerkvi hudo rano; Grki, ki so se bili 1. 1593. s katoliško cerkvijo zjedinili, so bili siljeni od katoliške'jedinosti odstopiti in se z rusko cer¬ kvijo zjediniti; kar se je tudi žalibog zgodilo, le malo jih je bilo stanovitnih. Z neprestrašljivo srčnostjo, veliko modrostjo in močno besedo, pa tudi pohlevnostjo in ljubeznijo občudo¬ vanja vredno, potegoval se je papež Gregorij XVI. za ruske katoličane pri cesarju, kterega je 1. 1839. po svojih poslancih opominjal, toda brez sadti; potem je 1. 184A v očitnem oglasu vsemu svetu razodel stiske katoliške cerkve v Rusiji; 1. 1845. pa, ko je car Nikolaj sam prišel v Rim obiskat papeža in svoja ravnanja zagovarjat in lepšat, mu je Gregorij resnico v obraz povedal, ga opominjal Božje sodbe in s tem pretresel trdo voljo mogočnega vladarja. Vendar pa vse to ni mnogo pomagalo. Katoliška cerkev je v Rusiji še vedno v velikih stiskah. Ravno tako navdušen za pravice katoliške cerkve, kakor papež Gregorij, bil je tudi njegov naslednik papež Pij IX. Iz rodu grofovske hiše Mastaj - Pereti bil je kardinal- škof v Imoli, ko je bil 16. junija 1. 1846.. za papeža izvoljen. Veliko veselje se je razodevalo“nacT to izvolitvijo v rim¬ skem mestu in povsod, kjer so novega papeža poznali, povsod 99 se je ime Pija IX. razglašalo in slavilo; on pa, kterega je ta čast zadela, je globoko čutil in spoznal svoj težki poklic, pa vdal se je v voljo Božjo in zaupal v pomoč Božjo. Y prvem svojem nagovoru opominjal je kardinale, patrijarhe in škofe, naj si prizadevajo zlasti za čast in lepoto katoliške cerkve ter se zvesto drže svete vere, kakor je od Boga razo¬ deta in v ustnem izročilu vedno ohranjena, ne po goli člo¬ veški pameti modrov&je; nove krive nauke in prekucneže člo¬ veške družbe naj zatirajo in krščanskemu ljudstvu s spodobnim življenjem svetijo. —• Ker je po modrem in razsvetljenem duhu previdel velike stiske in vojske sv. cerkve, podelil je popolnoma odpustke, da bi vsi verniki z njim vred molili in Božje pomoči prosili za srečno zmago. Naglo se je obrnilo njegovo oko tudi na potrebe svojih dežel, milostno pa do tistih, ki so bili zavoljo prejšnje vstaje ob¬ sojeni; iskal je duM prekucije utolažiti, skrbel je državne dol¬ gove poravnati, ljudstvu teže polajšati, z dobro vzgojo in z zdravim poučevanjem boljši mlad zarod zasaditi; z lastnimi očmi se je sam iskal prepričati o vseh zadevah; tudi ni opustil sam po cerkvah Božje besede oznanovati. Za tega voljo se je slava njegovega imena še močneje glasila; ali priseženim sovražnikom sv. cerkve in prekucnežem vseh po¬ stav človeških družeb to ni bilo po volji, temveč so si pri¬ zadevali vsa ljudstva spuntati zoper vladarje, in zlasti tudi Bimljane zoper papeža; in res, zgodilo se je, da so tisti, ki so Piju pri nastopu klicali Hozana, kmalu upili: križaj ga! Življenja si ne več svest, Pij skrivaj pobegne na Napolitansko v Gajeto dne 24. nov. 1. 1848., kjer mu je napolitanski kralj pokojno in varno mesto pripravil. Srce je rimskim puntarjem upadlo, ko papeža ni bilo več med njimi; ves katoliški svet je bil presunjen, ko je slišal o begu sv. Očeta iz Bitna; mo¬ litve so iz ust vernih v nebo puhtele za poglavarja vesoljne cerkve, in od vseh stranij pošiljali so se mili darovi pregna¬ nemu nasledniku sv. Petra. Francija, Španija in Neapoljska vlada so svoje vojake poslale krotit predrzno rimsko mesto, ktero so bili spuntali le ptuji prekucneži in plačana sodrga, tudi Avstrija je pristopila in nepokorne dežele papežu zopet podvrgla; leta 1850. četrti dan aprila povrnil se je Pij zopet v Bim, v veliko veselje dobrih pravih Eimljanov in vesoljnega krščanstva. Iz hvaležnosti do Boga, pa tudi, da bi se zape¬ ljana in pohujšana ljudstva zopet k Bogu obrnila, pregrehe poslednjega časa poravnala in od Boga rešenje od takih zgledov za prihodnje čase sprosila, oznani Pij sv. leto ter si n* 100 neutrujeno prizadeva popraviti zlege, ktere je nesrečna pre- kucija v njegovih deželah napravila. Mirni časi pa niso dolgo trpeli. Sardinski kralj Yiktor Emanuel leta 1859. z Avstrijo vojsko prične, da bi milanske in benečanske Lahe zjedinil s svojim kraljestvom; Napoleon III. ga s svojo armado podpira. Avstrijo premagata, jej skoro vse Milansko odtrgata, in v Vilafranki sklene Napoleon mir z našim cesarjem. Predrzni in brezbožni Viktor plane nad papeževe dežele, mu jih dve tretjini s silo vzame zoper vse narodske postave ter si neprenehoma prizadeva mu vzeti še ostalo tretjino z rimskim mestom vred. Leta 1870. začne Nepoleon III. vojsko s Prusi in pokliče iz Kima francosko posadko, ki je do sedaj branila papeža in njegovo skrčeno po¬ sestvo. Po odhodu francoskih vojščakov je bil Pij IX. ves zapuščen. Sedaj je prišel ugodni čas za Viktor Emanuela, da plane na sv. Očeta in vzgrabi rimsko mesto. V treh tropih privihra vojska sardinskega kralja do Rima. Bilo je 20. septembra 1. 1870., ko Piemontezi pri Pijevih vratih pre- derejo v mesto do trga sv. Petra. Tu polože papeževi vojaki svoje orožje in se vdajo Lahom. Laška vlada proglasi Kirn za glavno mesto zjedinjene Italije, papež pa je oropan dežele, mesta in posestev — le Vatikanska palača se mu pusti, ktere pa Pij IX. ni več zapustil. Tisti dan pa, ko so poslednji francoski vojaki zapustili brez pomoči papeža in njegovo deželico, so Prusi prvokrat Napoleona- premagali. Po nesrečni bitvi pri Sedanu zgubil je prestol in umrl v pregnanstvu na Angleškem. — Sredi tolikih britkostij je P i j IX. pa vendar tudi vžival veliko tolažbe: kakor nikoli poprej obrnile so se v Kirn oči vseh vernih kato¬ ličanov in njih srca navdušila za velikega papeža in trpina v Vatikanu. Od vseh stranij celega svetit pošiljali so mu škofje, mašniki in verniki inilovalna pisma vdanosti in obilnih milih darov. Štirikrat pozval je Pij IX. škofe vesoljnega svetd k sebi v Rim: a) Dne 8. decembra 1. 1854. je slovesno oznanil v pričo 200 škofov resnico svete vere, da je Marija Devica brez ma¬ deža izvirnega greha spočeta; b) o binkoštih 1. 1862. se je sešlo več nego 300 škofov, da so bili priča, ko je papež razglasil 27 japaneških mučencev za svetnike; c) dne 29. junija 1. 1867. zbralo se je nad 500 škofov, da so s papežem slavili osemnajststoletnico smrti sv. apostolov Petra in Pavla in 101 d) dne 8. decembra leta 1869. pričel je od 700 škofov obdan v cerkvi sv. Petra dvajseti cerkveni občni zbor (concilium vaticanum). Ker se je 1. 1870. vnela fran¬ cosko-nemška vojska, moral je cerkveni zbor prenehati; kar je bilo v štirih očitnih sejah skleneno, to je sv. Oče dne 18. julija 1. 1870. slovesno potrdil. Kazun sv. apostola Petra, prvega papeža, ni nobeden nje¬ govih 258 naslednikov toliko let na papeževem prestolu do¬ živel kakor sv. Oče papež Pij IX. Po dolgem, trudapolnem, ali jako blagoslovljenem delovanju za čast Božjo, povzdigo svete cerkve in zveličanje duš umrl je 7. dan svečana 1. 1878., v 32. letu svojega vladanja. Pij IX. se prišteva največjim papežem cele cerkvene zgo¬ dovine. Že 20. dan svečana tistega leta so zbrani kardinali novega papeža izvolili; bilje to kardinal Vincencij Joahim Peči, škof peruški, ki si je privzel ime: L e o n XIII. Dne 3. sušca posadili so mu papeško krono na glavo. V Leonu XIII. dobila je sv. cerkev poglavarja, kakoršnega ravno o sedanjih razburjenih časih potrebuje: moža razsvetljenega duha, krepke volje in neomagajoče potrpežljivosti, globoke pobožnosti in visoke učenosti. Občudujejo ga cel6 sovražniki ter se ga toliko bolj boje; verniki pa ga toliko bolj ljubijo. Rojen je bil iz plemenite rodovine v bornem gorskem mestecu Karpineto, blizu Kima, dne 2- sušca 1. 1810., učil se z redko pridnostjo in nadarjenostjo in dne 23. grudna 1. 1837. bil v mašnika, pet let pozneje', dne 19. svečana L 1843., pa tudi že v škofa posvečen. Kot tak je prišel za nuncija v Bel¬ gijo, kjer se je posebno brigal za duhovenske učilnice in pri¬ pomogel k ustanovitvi belgiškega kolegija v Rimu. L. 1846. pa je dobil škofijo peruško (Perugia), ktero je do leta 1878. vladal z apostolsko gorečnostjo. Papež Pij IX. ga dne 19. grudna 1. 1853. izvoli za kardinala, pred svojo smrtjo pa za kamornika sv. rimske cerkve, kteremu pristoji za čas izpraz- nenega papeškega stola cerkvena vlada. Greh dela ljudstva nesrečna, in odpad od Kristusa, ki se je izcimil iz „reformacije“, in sovražni upor zoper njegovo sv. cerkev tira čedalje v vedno hujša zla države in družine. Kakor pa je Kristus odrešenik od greha in iz njega izvirajočega zla, tako njegova cerkev odrešenica vseh narodov po sv. za¬ kramentih in nauku Kristusovem; in ravno papežem je prva 102 dolžnost, zoper vsako zlo ponujati rešilno sredstvo. Sv. ode Leon XIII., kakor njegovi predniki, zvesto spolnuje to dolžnost svojo. V duhovito zloženih okrožnih pismih vabi, od¬ padu nasproti, v povrnitev k večnim, razodetim resnicam, na kterih sloni vsa sreča časna in večna, in kliče vse vernike v tesnejo zvezo s poglavarjem cerkve Kristusove; opominja na dolžnost krščanske vzgoje mladine in na potrebno soglasje med svetovno učenostjo in katoliškim naukom, ki je v bistvu res¬ nice in se krha le s tem, da se prodajajo od strasti nareko¬ vana mnenja za resnico; opominja družine na jedinost, ne- razvezljivost in svetost zakramenta sv. zakona; vlade pa uči v zgodovinsko pomenljivi okrožnici o uravnavi krščanske države od dne 1. listopada 1885 snovati se na krščanski podlagi, da dopolnijo svoj od Boga jim določeni poklic v blagor človeške družbe; (in po tej okrožnici bodo morali državniki in državljani prej ali slej obrniti se, če hočejo, da bode boljše). Opozarja tudi v posebnej okrožnici na nevarnosti, ki pretijo Človeški družbi iz socijalističnega in komunističnega gibanja, ter obsoja in pre¬ poveduje, kakor prejšnji papeži semkaj od Klemena XII. (1738) že večkrat, društva „prostih zidarjev" in druga skrivna društva, iz kterih se vodi skoro vsa vojska zoper sv. cerkev, hoteč jo vkončati — zato sv. oče poznamenuje taka društva kot „narobe - cerkev hudega duha“. Tem društvom nasproti pri¬ poroča cerkvene bratovščine, pred vsemi pristop v tretji red sv. Frančiška, kteremu je 1. 1883. pravila času pri¬ merno popravil in dolžnosti zdatno zlajšal; opozarja na važnost, vrednost in neobhodno potrebnost dobrega katoliškega časopisja iu spodbuja k pisanju, izdajanju in podpiranju takih listov. Nadaljna skrb Leona XIII. je, uvesti ugodnejše raz¬ mere med sv. stolico in vladami, kterih pripomoči je pač treba, da se lažje doseže zboljšanje človeštva in zveličanje duš. V Nemčiji dognal je sv. oče po večkrat pričetem pa delj časa nevspešnem prizadevanju zadnjič vendar le konec tako zvanemu „kulturnemu boju“. To je bil boj, ki ga je bojevala Prusija z mogočnim kancelarjem Bismarkom na čelu, zmag nad Francozi pijana, od leta 1871. zoper svobodo svete cerkve, hoteč je odtrgati od zveze s papežem ter v državno cerkev spremeniti. Rubili in zapirali so zveste du¬ hovnike zavoljo opravljanja Božje službe in delenja sv. zakra¬ mentov in škofe zavoljo nastavljanja duhovnikov; več škofov je zbežalo k papežu, da se odtegnejo ječi; redovniki pa so bili izgnani iz domovine kot „državui sovražniki" — celd usmi- 103 ljene sestre so morale iti. Tedaj je ostalo na stotine duhovnij in tudi več Škofij praznih, na sto tisoče vernikov pa brez dušnih pastirjev. Toda katoličani niso omagali, še le zbudili in utrdili so se v vojski za sv. cerkev; pošiljali so po volitvah trdne katoliške može v državni zbor, bi so se tam krepko potego¬ vali za pravice katoličanov — dolgo zastonj. Ali 1. 1885. se vname hud prepir med Španijo in Nemčijo zavoljo pravice do Karolinških otokov; Bismark prosi papeževe razsodbe, kar je tudi Španiji po godu. Leon XIII. hitro ustreže in razsodi obema državama povoljno. To in omenjena stanovitnost ka¬ toličanov in njih zastopnikov v državnem zboru napotila je zdaj Bismarka, s cerkvijo skleniti mir; majnika 1886 so bile sprejete prve postave, ki ga omogočijo. Prazne škofovske sto¬ lice so se namestile, in kar še treba, se ima zgoditi. Prijazne razmere so nastopile tudi v Belgiji, odkar so se predramili katoličani in 1. 1884. vrgli prejšnjo prostozidarsko, cerkvi sovražno vlado in brezverske šole odpravili. Uravnale so se tudi homatije v Švajci; v Franciji pa že več let prostozidarstvo hudo divja zoper sv. cerkev. Z Rusijo, kjer so bili prišli po vstaji poljski 1. 1863. še hujši časi preganjanja in zatiranja katoličanov, sklenil je sv. oče pogodbo dne 27. grudna 1882, po kteri so se name¬ stile že leta dolgo izpraznene škofovske stolice ter se poklicali škofje in duhovniki iz dvajsetletnega prognanstva nazaj; kar pa prav nič ni branilo vladi, proti vsej pravici začetkom leta 1885. v prognanstvo poslati katoliškega škofa viljenskega, Karola Grinjeveckega, ker je brez straha branil svojo cerkev in z gorečnostjo skrbel za duhovno dobro svoje črede. Celo Turčija, Perzija, Kina in Japonija so se sprijaznile s papežem, kar daje upanje na večjo varnost in daljše razširjanje katoliške cerkve v ondešnjih deželah. Jako blagoslovljeno je delovanje sv. očeta za razšir¬ janje sv. vere po še neverskem ali krivoverskem svetu. Najprvo njegovo delo je bilo uvedenje cerkvene vlade v Ško¬ fiji. Zjedinil je delj časa ločene Armence s sv. cerkvijo ter jim dal prvega kardinala v osebi stanovitnega spoznovalca patrijarha H a s u n a. Povzdignil je cerkev severne Amerike z imenovanjem dveh kardinalov in po dogovoru z nadškofi Zjedinjenih držav sklical 1. 1884. tretji narodni cerkveni zbor v Baltimoru. Kardinala je dal sv. oče celd Avstraliji, kjer se je katoliška vera že toliko razširila in utrdila, da se bode mogel v kratkem obhajati prvi avstralijski cerkveni zbor. Misijonarji iz raznih redov in misijonskih družeb se pošiljajo 104 na vse kraje svetži, zmirom bolj se množi njih število, pa tudi število novih vernikov, in ne preide leto, da bi se ne ustano¬ vilo po več škofij ali vsaj apostolskih namestništev (vikari- jatov). Zdaj si prizadeva nad 300 škofov in pod njihovim vodstvom okoli 20.000 duhovnikov privesti deloma divja, de¬ loma nevedna ali zapeljana ljudstva v kraljestvo Božje, in to brez vsega svetnega plačila, samo iz ljubezni do Boga in do bližnjega — za večno plačilo. K podpiranju misijonov z mo¬ litvijo in nabiranjem milodarov za nje in za dejanje sv. Detin- stva spodbujal je sv. oče v posebnem listu, pa tudi sam daje, kar največ more. Posebno dobrotnega se skazuje Leon XIII. Sl o venom s počeščenjem sv. Cirila in Metoda, da bi po njiju pri¬ prošnji dosegel zjedinjenje vseh Slovenov s sv. katoliško cer¬ kvijo. V okrožnici „Grande munus 11 od dne 30. kimavca 1880 opisuje življenje sv. slovenskih blagovestnikov, obnavlja po- trjenje slovenske Božje službe od papeža Janeza YIII. ter zaukazuje njiju god obhajati 5. dan malega srpana po vsem krščanskem svetu in ju poprositi „da naj z milostjo, ki jo pri Bogu imata, krščanstvo na vzhodu varujeta ter katoličanom izprosita stanovitnost, razkolnikom pa voljo se zopet z j edini ti s pravo cerkvijo 11 . In ko so prihodnje leto prišli pod vodstvom škofa Štrosmajera mnogoštevilni slovenski romarji v Rim, svetega očeta zahvalit za to počeščenje slo¬ venskih blagovestnikov, sprejel jih je kar najsijajnejše, izrekel veliko radost svojo nad tem romanjem in povedal srčno željo po zjedinjenju vseh Slovenov z rimsko stolico. „V spomenik temu romanju iu v dokaz ljubezni svoje do Slovenov 1 ' je dal postaviti v cerkvi sv. Klemena v Rimu posebno kapelo na čast sv. Cirilu in Metodu. Ob priliki tisočletnice Metodove smrti 1. 1885. je privolil popolni odpustek romarjem na Vele- grad za tisto leto in cčlo desetletje tega praznovanja. V Rimu pa je dal obhajati tisočletnico sv. Cirila in Metoda skozi tri dni z veliko slovesnostjo; „njiju priprošnja 11 , rekel je tiste dni, „bo še bolj zategnila vezi zjedinjenja med svetim sedežem in slovenskimi narodi 11 . — Bosni in Hercegovini je dal nadškofa v Serajevu, škofa pa v Banjaluki in Mostaru. — S črnogorskim knezom je sklenil pogodbo in za črno¬ gorske katoliške bogoslovce ustanovil posebno učilišče v Rimu. — Bolgarom, kterih se je poslednja leta mnogo zjedinilo s katoliško cerkvijo, ne da bi jim bilo treba pustiti slovenskega obreda pri Božji službi, odločil je sv. oče Leon XIII. jednega nadškofa s sedežem v Carigradu in pa dva škofa, ki sta 105 za zdaj apostolska vikanja: jednega za severnejše kraje, to je, deželo Trapijo, drugega za južne, deželo Maeedonijo s sedežem v Solunu; toda žalostno je še njih stanje, manjka jim maš- nikov, cerkev, šol in denarja. Bog daj, da bi obrodilo priza¬ devanje sv. očeta v Slovenih vedno več zaželjenega sadu! „če hiše zidal ne bode Gospod, Zastonj se zidarji potijo; Če mesta čuval ne bode Gospod, Zastonj stražniki bedijo." (Ps. 126.) Resnice teh besed kraljevega pevca si svest, vodi papež Leon XIII. svoje ljudstvo po poti zveličanja in mu zapove¬ duje v vojski; pa tudi, kakor Mojzes, v molitvi povzdiguje roke k nebesom za vspeh in zmago in tudi drugim se daje podpirati. Trikrat že je spodbudil ves krščanski svet k splošni molitvi in pokori po milosti sv. jubileja, t. j. 1. 1879., 1881. in 1886. Posebno goreče pa priporoča in z odpustki oblago- darja češčenje Marije Device z molitvijo sv. rožnega venca, kteri naj postane po nekdanji šegi zopet vsakdanja mo¬ litev v krščanskih družinah. Da bi vojskujoči se cerkvi pri¬ dobil novih pomočnikov v zmagoslavni cerkvi, je več blaženih za svetnike in več služabnikov Božjih za zveličance slovesno proglasil, med zadnjimi Moravca o. Klemena Hofbaura (Dvoraka). A tudi mož učenosti je Leon XIII., ki je v malih letih svojega vladanja skoro neverjetno veliko storil za nje povzdigo, tako da je le malo papežev, ki bi mu bili jednaki. Ne samo da je postavil neverskim ljudskim šolam v Rimu verske na¬ sproti, za ktere daruje nad pol milijona na leto, on snuje ves čas tudi nova višja učilišča ali pa razširja stara in je krepko podpira. Poučevanje v modroslovju je v okrožnici leta 1879. vsem škofom zaročil uvesti po uku sv. Tomaža Akvinskega ter je tega sv. učenika izvolil za zavetnika višjim učilnicam. Ker sovražniki cerkve tako radi napadajo cerkev, papeže in verske resnice z lažjo in pačenjem resnice, zato je odprl Leon XIII. vatikanske arhive, ki so najbogatejše založeni med vsemi arhivi na svetu, ter je pozval učenjake, naj zajemajo resnico tukaj iz neskaljenih virov, da jo oznanjajo svetu. Cerkev se resnice nič nima bati, vse pa sme le od nje pričakovati. Tako deluje papež; — as tem še davno ni opisan ves delokrog njegovega delovanja; od laške vlade je v mnogih rečžh oviran in nadlegovan. Oropan in omejen na vati¬ kansko palačo, kakor Pij IX., hvaležno prejema milodare 106 vernikov,’ da more še več dobrega storiti; a pri vsem tem kraljuje kot najslavnejši vladar sveta, obdan pač z oblastjo Njega, ki je rekel: „Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji". § 48. Sklep. Tako je ob kratkem razloženo, kar se je z Božjo cerkvijo godilo od začetka do sedanjega dne. Krščanskemu pogledu odprle so se v zgodbah starega zakona modre Božje priprave za odrešenje človeškega rodu v starem času; — v zgodbah novega zakona pa čudno ustanovljenje Božjega kraljestva na zemlji, ko so se bili časi dopolnili; in slednjičv zgodbah sv. kat. cerkve nepreneh- ljiva rast tega kraljestva in častita zmaga v silnih prega¬ njanjih, lep razvitek resnice in svetosti tudi med divjimi narodi. Zdaj šteje katoliška cerkev po vsem svetu 74 kardinalov, 12 patrijarhov, 175 nadškofov, 716 škofov s škofijo, 17 škofov pa brez škofije, 123 apostolskih namestnikov (vikarijev), 35 apostolskih predstojnikov (prefektov) in 7 apostolskih odpo¬ slancev (delegatov); vernikov pa je 275 do 300 milijonov — in ti niso razcepljeni, kakor so udje drugih krščanskih spoznav, ampak vsi so zjedinjeni po svojih škofih z naslednikom sv. Petra, rimsk im papežem, višjim pastirjem črede Kristusove. * * * Tako je očitno, ktera cerkev je prava in kje je zveličanje za vse narode pripravljeno. Res, da ima sv. cerkev Božja še x vedno vojsko, pa jo bo tudi imela do konca sveti, ker je * prinesel Jezus meč na zemljo; ali Gospod, ki jej je do zdaj slavno zmago dajal, ohranil jo bode častito tudi do konca sveti. Čast in hvala mu bodi na vekomaj! Vrsta rimskih papežev ali poglavarjev svete katoliške cerkve. 1. Sv. Peter, ap. in m. 34—67. Apostolski cerkveni zbor v Jeruzalemu 1. 50, 2. Sv. Lin, m. 67—78. v Nice ji 1. 325, . 34. Sv. Marko 336. 35. „ Julij I., m. 337—352. 36. Liberij 352—366. 37. Sv. Feliks II. Liberijev namest¬ nik 355. 38. „ Damaz I. 366—384. II. vesoljni zbor v Kon¬ stanti nopelju 1. 381. ‘ 39. Sv. Siricij 385—398. 40. „ Anastazij 398—402. 41. „ Inoeeneij I. 402—417. 42. „ Zožim 417—418. 43. „ Bonifacij I. 418—422. 44. „ Celestin I. 422—432. 45. „ Sikst III. 432—440. III. vesoljni zbor v Efezu 1 . M* • / «' ■ 46. Sv. Leon I. veliki 440—461. IV. vesoljni zbor v Kalee- donu 1. 451. i'i> ■*:< ift::. 47. Sv. Hilarij 461—468. V. vesoljni zbor v Kon- f štantinopelju 1. 553. 108 61. Sv. Pelagij I. 555—560. 62. Janez III. 560-573. 63. Sv. Benedikt I. 574-578. 64. Pelagij II. 578—590. 65. Sv. Gregorij I. vel. 590—604. 66. Sabinijan 604—606. 67. Bonifacij III. 606—607. 68. Sv. Bonifacij IV. 608—615. 69. „ Deusdedit 615—618. 70. Bonifacij V. 619—625. 71. Honorij I. 625—638. 72. Severin 638—640. 73. Janez IV. 640—642. 74. Teodor I. 642—649. 75. Sv. Martin I. 649—655. 76. „ Evgenij I. 655—657. 77. „ Vitalijan 657—672. 78. Adeodat 672—676. 79. Don I. ali Konon 676—678. 80. Sv. Agaton 678—682. VI. vesoljni zbor' v loa- štantinopelju 1. 680. 81. Sv. Leon II. 682—683. 82. „ Benedikt II. 684—685. 83. Janez V. 685-686. 84. Konon 686—687. 85. Sv. Sergij I. 687—701. 86. Janez VI. 701—705. 87. Janez VII. 705—707. 88. Sisinij 708. 89. Konštantin I. 708—715. 90. Sv. Gregorij II. 715—731. 91. „ Gregorij III. 731—741. 92. „ Caharija 741—752. 93. Štefan II. 752. 94. Štefan III. 752—757. 95. Sv. Pavel I. 757—767. 96. Štefan IV. 768—772. 97. Adrijan I. 772—795. VII. vesoljni zbor v Ni¬ ce j i 1. 787. 98. Sv. Leon m. 795—816. 99. Štefan V. 816—817. 100. Sv. Paskal I. 817—824. 101. Evgenij II. 824—827. 102. Valentin 827. 103. Gregorij IV. 827—844. 104. Sergij II. 844—847. 105. Sv. Leon IV. 847—855. 106. Benedikt III. 855 — 858. 107. Sv. Nikolaj I. veliki 858—867. 108. Adrijan II. 867—872. VIII. vesoljni zbor v K o n - štantinopelju 1. 869. 109. Janez VIII. 872—882. 110. Marin I. 882—884. 111. Adrijan III. 884—885. 112. Štefan IV. 885-891. 113. Formos 891—896. 114. Bonifacij VI. 896. 115. Štefan VII. 896—897. 116. Homan 897. 117. Teodor II. 898, 118. Janez IX. 898—900. 119. Benedikt IV. 900—903. 120. Leon V. 1 „„„ 121. Kristofor J 122. Sergij III. 903—911. 123. Anastazij III. 911—913. 124. Lando 914. 125. Janez X. 914—928. 126. Leon VI. 929. 127. Štefan VIII. 929—931. 128. Janez XI. 931—936. 129. Leon VII. 936-939. 130. Štefan X. 939—942. 131. Marin II. 943—946. 132. Agapet II. 946—955. 133. Janez XII. 956—964. 134. Benedikt V. 964. 135. Janez XIII. 965—972. 136. Benedikt VI. 973—974. 137. Don II. 974—975. 109 138. Benedikt VII. 975-983. 139. Janez XIV. 983—984. 140. Janez XV. 985. 141. Janez XVI. 985—996. 142. Gregorij V. 996— 999. 143. Silvester II. 999—1003. 144. Janez XVII. Janez XVIII. 145. Janez XIX. 1003—1009. i) 1003. 146. Sergij IV. 1009-1012. 147. Benedikt VIII. 1012—1024. 148. Janez XX. 1024-1033. 149. Benedikt IX. 1033—1044. 150. Gregorij VI. 1044 — 1046. 151. Klemen II. 1046-1047. 152. Damaz II. 1048. 153. Sv. Leon IX, 1049—1054. 154. Viktor II. 1054-1057. 155. Sv. Štefan X. 1057—1058. 156. Benedikt X. 1058. 157. Nikolaj II. 1058-1061. 158. Aleksander II. 1061 — 1073. 159. Sv. Gregorij VII. 1073—1085. 160. Viktor III. 1086—1087. 161. Urban II. 1088—1099. 162. Paskal II. 1099—1118. 163. Gelazij II. 1118 — 1119. 164. Kalikst II. 1119—1124. IX. vesoljni (1. lateranski) zbor v Rimu 1. 1123. 165. Honorij II. 1124—1130. 166. Inocencij II. 1130—1143. X. vesoljni (2. lateran¬ ski) zbor v Rimu 1. 1139. 167. Celestin II. 1143-1144. 168. Lucij II. 1144-1145. 169. Evgenij III. 1145—1153. 170. Atanazij IV. 1153—1154. 171. Adrijan IV. 1154—1159. 172. Aleksander HI. 1159—1181. XI. vesoljni (3. lateran¬ ski) zbor v Rimu 1. 1179. 173. Lucij III. 1181—1185. 174. Urban III. 1185—1187. 175. Gregorij VIII. 1187. 176. Klemen III. 1187—1191. 177. Celestin III. 1191—1198. 178. Inocencij III. 1198—1216. XII. vesoljni (4. lateran¬ ski) zbor v Rimu 1. 1215. 179. Honorij III. 1216—1227. 180. Gregorij IX. 1227—1241. 181. Celestin IV. 1241. 182. Inocencij IV. 1242—1254. XIII. vesoljni zbor v Lionu 1. 1245. 183. Aleksander IV. 1254-1261. 184. Urban IV. 1261-1264. 185. Klemen IV. 1265—1268. XIV. vesoljni zbor v Lionu 1. 1274. 186. Gregorij X. 1271—1276. 187. Inocencij V. 1276. 188. Adrijan V. 1276. 189. Janez XXI. 1276—1277. 190. Nikolaj III. 1277—1280. 191. Martin IV. 1281—1285. 192. Honorij IV. 1285—1287. 193. Nikolaj IV. 1288—1292. 194. ' Sv, Celestin V. 1294. 195. Bonifacij VIII. 1294—1303. 196. Benedikt XI. 1303—1304. 197. Klemen V. 1305—1314. XV. vesoljni zbor v Vieni 1. 1311—1312. 198. Janez XXII. 1316—1334. 199. Benedikt XII. 1334—1342. 200. Kle m en VI. 1342—1352. 201. Inocencij VI. 1352—1362. 202. Urban V. 1362-1370. 203. Gregorij XI. 1370-1373. 204. Urban VJ. 1378—1389. ==£# 205. Bonifacij IX. 1389—1404. 206. Inocencij VII. 1404—1406. 207. Gregorij XII. 1406-1415. 208. /Aleksander V. 1409—1410,1 209. \ Janez XXIII. 1410-1415, / (kriva papeža.) XVI. vesoljni zbor v Kost¬ nici 1. 1414-1418. 210. Martin V. 1417—1431. 211. Evgenij IV. 1431—1447. XVII. vesoljni zbor v Bazelu, Ferari in Florenci 1. 1431—1439. 212. Nikolaj V. 1447—1455. 213. Kalikst III. 1455—1458. 214. Pij II. 1458-1464. 215. Pavel II. 1464—1471. 216. Sikst IV. 1471—1484. 217. Inocencij VIII. 1484—1492. 218. Aleksander VI. 1492—1503. 219. Pij III. 1503. 220. Julij II. 1503—1513. XVIII. vesoljni (5. lateran¬ ski) zbor v Rimu 1. 1512—1517. 221. Leon X. 1513—1521. 222. Adrijan VI. 1522—1523. 223. Klemen VII. 1523—1534. 224. Pavel III. 1534—1549. Začetek XIX. vesoljnega zbora v Tridentu 1. 1545. 225. Julij III. 1550—1555. 226. Marcel II. 1555. 227. Pavel IV. 1555—1559. 228. Pij IV. 1559—1565. Konec tridentinskega zbora 1. 1563. 229. Sv. Pij V. 1566—1572. 230. Gregorij XIII. 1572-1585. 231. Sikst V. 1585—1590. 232. Urban VII. 1590. 233. Gregorij XIV. 1590—1591. 234. Inocencij IX. 1591. 235. Klemen VIII. 1592—1605. 236. Leon XI. 1605. 237. Pavel V. 1605—1621. 238. Gregorij XV. 1621—1623. 239. Urban VIU. 1623—1644. 240. Inocencij X. 1644—1655. 241. Aleksander VII. 1655—1667. 242. Klemen IX. 1867—1669. 243. Klemen X. 1670—1676. 244. Inocencij XI. 1676—1689. 245. Aleksander VIII. 1689—1691. 246. Inocencij XII. 1691—1700. 247. Klemen XI. 1700—1721. 248. Inocencij XIII. 1721—1724. 249. Benedikt XIII. 1724—1730. 250. Klemen XII. 1730-1740. 251. Benedikt XIV. 1740—1758. 252. Klemen XIII. 1758—1769. 253. Klemen XIV. 1769-1774. 254. Pij VI. 1775—1799. 255. Pij VII. 1800-1823. 256. Leon XII. 1823—1829. 257. Pij VIII. 1829—1830. 258. Gregorij XVI. 1831—1846. 259. Pij IX. 1846—1878. Začetek XX. vesoljnega zbora v Rimu..1. 1869. /pj:' ,x 260. Leon XIII. od 20. febr. 1878.+ , OBSEG. Stran Uvod. ■ • 3 I. doba 33 — 312. § 1. Ustanovitev cerkve Kristusove. ... 5 § 2. Razširjanje cerkve Kristusove. 6 § 3. Razdejanje tempelja in mesta Jeruzalemskega. 9 § 4. Preganjanja Jezusove cerkve in kristjanov.11 § 5. Krive vere: Ebijonitov, Nazarejeev, Cerinta, Gnostikov, Mani- hejcev, Montanistov, Unitarjev, Novacijana.17 § 6. Cerkev se krivim veram krepko ustavlja; cerkveni učeniki ali očetje .19 § 7. Sveti zakramenti, služba Božja.20 § 8. Sveti časi in kraji službe Božje.24 § 9. Druge svete šege te dobe. 25 § 10. Krščansko življenje.25 II. doba 312—800. § 11. Konštantin veliki in njegovi nasledniki. 28 § 12. Daljše razširjanje krščanstva.34 § 13. Pokristjanjenje nemških rodov.35 § 14. Pokristjanjenje slovenskih rodov.39 § 15. Kriva vera Arijanov in prvi cerkveni zbor v Niceji. ... 41 § 16. Drugi krivoverci: Donat, Nestorij, Evtih, Pelagij; vojska zoper svete podobe.42 § 17. Muhamed in njegova kriva vera.43 § 18. Cerkveni očetje ali učeniki te dobe.44 § 19. Daritev sv. maše, sv. obhajilo.49 § 20. Sveti dnevi in kraji.50 § 21. Notranja cerkvena ustava.50 § 22. Življenje kristjanov.51 § 23. Menihi na vzhodu, sv. Anton puščavnik, Bazilijani, nune. . 52 § 24. Menihi na zahodu, Benediktini. 54 § 25. Korist in blagoslov po menihih.55 III. doba 800 — 1513. § 26. Karol veliki in njegove zasluge za katoliško cerkev. ... 56 § 27. Razširjanje krščanstva zlasti med Sloveni. 57 Stran § 28. Krive vere: odcepljenje grške cerkve od Jezusove cerkve. . 61 § 29. Krivoverci: Katari, Valdovci, Albižani.64 § 30. Krivovera Husova na Češkem.65 § 31. Sv. krst, sv. obhajilo in pokorila.66 § 32. Sv. časi in kraji.66 § 33. Notranja cerkvena ustava in njena zveza s posvetnimi vladami. 67 § 34. Krščansko življenje: splošne opombe.69 § 35. Novi meniški redovi; posebni zgledi sv. krščanske čednosti. . 70 § 36. Križarske vojske leta 1096., 1147., 1187., 1202., 1217., 1247. in 1270. — viteški redovi: Jovaniti (Rodijani ali Maltezi) templjani in nemški vitezi.70 IV. doba 1513 — 1886. § 37. Razširjanje katoliške cerkve v Ameriki. 75 § 38. Razširjanje krščanstva v Aziji, Afriki in Avstraliji; Frančišek Ksaverij. . . * .76 § 39. Krive vere: Martin Luter. . 79 § 40. Žalostni nasledki Lutrovih zmot na Nemškem.82 § 41. Reformovanci: Cvinglijani, Kalvinci.83 § 42. Razširjanje krivih ver na Angleškem.84 § 43. Tridentinski vesoljni zbor. ..86 § 44. Luteranstvo po Slovenskem.87 § 45. Služba Božja.88 § 46. Novi duhovni ali meniški redovi: Jezuiti, Kapucini, usmiljeni bratje, Piaristi, Oratorjani, Lazaristi, Ligvorjani (redemto- risti), Karmelitke, Uršulinke, Salezijanke, usmiljene sestre. . 89 § 47. Stan katoliške cerkve, njeno vojskovanje, zmage in upi v no¬ vejšem času.93 Leon XIII./ • .. 101 § 48. Sklep.106 Vrsta rimskih papežev.. . v . . . ^ .107 ^iCP. 'J-.' fc-*—J'*' V- .