Ne zamudimo rane, zlate ure
Teden otroka je za nami. Vsi, ki delamo z otroki in zanje, smo jih poskušali razveseliti in jih notranje obogatiti še malo bolj in več kot drugekrati. V Ander-senovem vrtcu sta nam pri tem pomagali pisateljica Ela Peroci in ilustratorka Jelka Reichman. Osrečili sta nas.
Tudi dan republike je za nami. Vsi mali šolarji, pa tudi mlajši, vedo zanj in več ali manj poznajo njegov pomen. Mogoče se jih je letošnji praznik dotaknil še malce globlje, saj smo jim za praznik rojstva domo-vine razširili obzorje z željO, da se v njih spočne nekaj lepega. njim še neznanega, doslej namenje-nega le odraslim in občasno nekaterim šolarjem.
Pripravili so jim posebno baletno predstavo Ples kadetov, kratke in preproste vsebine, lepljenko naj-bolj znanih Straussovih instrumentalnihdel. Prvičje bila namenjena predšolsklm otrokom in njihovim
staršem, kolikor bi jih mogli in želeli spremljati. Operna hiša je bila njihova od parterja, preko lož do balkona.
Ob opazovanju otrok, njihovega odziva na pred-stavo, mijepostalojasno, dasmomarsikajzamudili. Verjetno mi odrasli nismo bilj doslej dovolj s srcem v tem svetu umetnosti. Premik je nastal po ustanovitvi Društva Ijubiteljev baletne in opeme umetnosti. Ne-kateri iz našega kolektiva smo člani društva. Naš predsednikpajeMiljutin Ajdič, kiježemnogegene-racije šolarjev uvedel v svet baletne in opeme umet-nosti v letih učiteljevanja. Gojil je in še goji stike s člani baletnega in opernega ansambla, ki so bili prej naši gojenci, uslužbenci, ali starši naših otrok. Nekdo je zanj rekel, da je eden redkih Ijudi, ki ne samo sprejme obveznosti, pač pa jih z vso natanč-nostjo tudi izvede. Pot od predloga do realizacije obiska omenjene predstave mu ni bila v breme, pač pa v veselje in izziv. Izziv tudi vodstvu in ansamblu Opere, da se približa tem posebnim obiskovalcem, ki so prav v tej dobi še zelo vodljivi in čustveno spre-jemljivi. Od njih je sedaj v veliki meri odvisno, ali si bodo pridobili mnoge Ijubitelje, ki jim bodo zvesli dolgo dobo, saj so šele na začetku svoje poti. Za njimi pa bodo prihajale nove in nove generacije.
Očitno imajo v tej hiši posluh za to, saj so se z ve-seljem in vso resnostjo pripravili na to srečanje. Tudi televizijo so želeli pritegniti kot pomočnika, ker se zavedajo njene moči in možnosti. Žal odgovorni na TV namena niso razumeli.
Bo šlo pač z večjim trudom in počasneje. Odziv otrok je potrdil naša prčakovanja in velika škoda bi bila zamuditi rano, zlato uro.
Skrbna priprava otrok že v vrtcu, razgovor o vse-bini in vedenju, o primerni obleki za takšen namen, občajno prijazna pripravljenost opernih uslužben-cev od blagajničarke, garderoberk, biljeterjev do pri-srčne dobrodošlice s strani operne solistke Jelene Markovič, je obrodilo sadove. Vstopnica in gledališki list v rokah branja še neveščih otrok nista bila brez pomena. Predstava se za otroke ni končala takrat, ko so se spustile zavese na odru. Podoživljali so jo še naprej v vrtcu ob pogovoru s sovrstniki, vzgojite-Ijico, ob risanju doživetij in prav gotovo tudi doma, ko so svojimdomačimprenašali svoje vtise in jim poka-zali gledališki list in vstopnico.
Lepota Straussovih valčkov, mazurk, zlita z lah-
kotnim, koketnim in nagajivim plesom je otroke oča-rala, še več, osvojila. Izrazna umetniškamoč plesal-cev je v otrocih zbudila veselo razpoloženje. Odzvali so se z navdušenim ploskanjem, s polglasnimi pri-pombami: »Fant, so dobri, poglej, kako so lepi, kako smešna ravnateljica...« Plesalci so imeli stik z otro-ki, spodbujali so jih v ploskanju, ki je ob izrazito rit-mičnih taktih prešlo v spontano skandiranje. Pri-srčno povabilo Jelene Markovič, naj pride med na-stopajoče, kdor želi, potipa lasuljo, ali vpraša, kar želi, je otroke še bolj zbližalo z baletniki. Medtem ko so eni delili nastopajočim nageljne, so smeli drugi sneti Vojku Vidmarju lasuljoz glave in tako šo ugoto-vili, da je bila komična ravnateljica — moški! Obču-dovali so generala Janeza Megliča in njegovo uni-formo. Primož je vprašal, kako se naučijo tako ple-sati in kako in kam lahko kar odidejo z odra in se spet vračajo nazaj.
Na vse so dobili ustrezen odgovor, ki jih je še za trohico bolj približal tej umetnosti, in se poslovili z ob-Ijubo, da bodo spet preli-.
Ko je biljeter spremil še zadnjega otroka skozi operna vrata, je sam zase dejal: »Mlajši so, pa se znajo lepše obnašati kot nekateri šolarji.«
Ivana Oražem VVZ Andersen