št. 1. 15. januarja 1864. XIII. tečaj. Pridiga za 1. predpepelnično nedeljo. (Vgovori grešnikov, ki pokoro odkladajo; g o v. M- T.) „Nebeško kraljestvo je e lako hišnemu gospodarju, kteri je zjutraj zgodaj šel najemat delavcev v svoj nograd." Mat. 20, 1. V vod. v. Avguštin priliko današnjega sv. evangelja razlaga in pravi : Hišni gospodar ni nihče drug, kakor Bog sam. Bjg iz nezmerne ljubezni in iz usmiljenja zmiraj ali sam hodi, ali pa preroke, »posteljne, mašnike in pridigarje pošilja, da postavajoče ljudi, to je: grešnike k zveličanju kliče, in jim za to denar večnega plačila obeta. Tako Bog skerbi za zvelsčanje grešnikov. Alj se mm pa ni čuditi, zakaj da bi potreba bila, grešnika še klicati in vabiti k pokori? Zakaj, kdaj je bilo pač slišati, da bi bilo treba še le dolgo prositi jetnika, naj bi priliko k begu porabil ali bolnika, naj bi zdravje dosege!, ali siromaka, da bi obogatel, ali pa k smerti obsojenega, naj po-milostenja išče? Jetnik pa je grešnik, ker je zvezan s peklenskimi verigami; bolen je in sicer do smerti bolen na svoji duši; siromak je in v velikih potrebščinah, ker je oropan naj drajšega zaklada gnade Božje; obsojenec je k smerti. Po tem takem, čemu še grešnika klicati? čemu ga prositi? in ga tako rekoč po sili k pokori vleči? Pač le zato, ker je pokora silno težavna reč, in ker Bog noče smerti grešmkove, temuč da se spokori in živi Ali vkljub tega, da se kličejo k pokor/ grešniki, po jese-dah sv. Avguština vendar le Adama posnemajo, misle: Saj je Bog usmiljen; saj ni verjeti, da bi precej za pervi greh loliko kazen poslal, le žuga nam in bi nas le rad osirašil; in kftko Slov, Prijatel. 1 bi tudi moglo to, pokusiti eno samo jabelko, tolika pregreha biti? Tako grešniki. Oni imajo greh in kazni za male stvari. Resnice od smerti, sodbe, pekla in večnosti so jim le prazne strašila. Ako jih k pokori svariš, pravijo, da je za njo še časa dovolj. Ce jim praviš, naj tuje blago povernejo, izgovarjajo se s svojo revščino. Če jim govoriš od dolžnosti, na otroke in posle čuti, pravijo, da je nemogoče, ali jih opominjaš pred grehom in grešnimi priložnostmi bežati, kažejo na Božje neskončno usmiljenje. In tako se jim izgovorov nikdar ne zmanjka. Ze zadnjič sem vam pokazal, kako nevarno da je s pokoro do smertne postelje odlašati. Ali vem, da ima tudi zoper to resnico grešnik vgovorov pripravljenih. K ter i so pa ti vgovori grešnikov in kako puhli in prazni da so, me danes poslušajte! Razlaga. 1. Med drugim sem vam zadnjič pravil, da je do smertne postelje odložena pokora zalo nevarna, ker si tisti čas peklenska hudoba s svojimi zvijačami in skušnjavami najbolj podviza, da dušo ugrabi v svoje kremplje. Kaj pa grešniki k temu pravijo? Oni sicer verjejo, da ima peklenska hudoba do grešnika veliko oblast, pa se zanašajo na pomoč angela varha in cerkvenega mašnika, ki ga v poslednjem boji ne bota zapustila. Res je ljubezen in skerb angela varha velika in nerazumljiva, toda le do tisitih pokornih kristjanov, ki njih svarjenje poslušajo, se priložnost v greh ogibljejo, ter greh bolj kakor vsako drugo hudo na svetu čez vse sovražijo, ali, če so iz slabosti padli, sopet berž vstanejo. Proti nepokornim kristjanom pa, ki njegove svete zaničujejo, vse svoje žive dni Boga žalijo, spreobernjenje in pokoro pa do zadnjega odlašajo, proti takim pa mora biti angelj varh terd in oster. On ga ob njegovi smertni uri zapusti, zato ker vse njegove žive dni od njega ni drugega prejemal, kakor nepokorščino in zaničevanje. In verjetno je, pa bati se je, da bo angel varh pri tacih grešnikih nazadnje le tiha in nema priča, kako huda in terda se njim godi, ker ima hudoba do duše več pravice zato, ker je bila dle y njegovi posesti. Ali mu bo pa morda spovednik kaj pomoči prinesel? Tudi ta ne ? Le povej mi, ljubi moj, kaj bi ti pomagalo, ako bi prišel spovednik k tvoji smertni postelji, ki bi hebrejski ali pa gerški s tebo govoril? Ravno tako pa je z^grešnikom, ki se svoje žive dni ni nikoli učil, Boga čez vse ljubiti, ki ne ve, kaj se pravi, gr< h zavoljo Boga čez vse sovražiti. Kdor se tega v svojili zdravih dneh ni naučil, ta do smerti bolen spovednikovega jezika ne ume, ne ume ga, ki mu govori od ponižne spovedi, resnične grevenge in prave pokore. To nam spriču e učeni kardinal Belarmin. Ta gre obiskat koga svojih znancev; bil je ta silno bogat pa sedaj za smert bolen. On ga tedaj opominja, naj pravo serčno kesanja nad svojimi grehi obudi. Pa bolnik mu reče, da ne ve, kaj je kesanje. Belarmin inu odgovori, da pravo kesanje v tem obstaja, da v sercu občutiš bolečino nad grehi, iz ljubezni do Boga, najsvetejšega in najdobrotljivšega, iz vsega serca jih sovražiš, in terdno skleneš, nikoli več ne prostovoljno grešiti. Tudi na to mu bolnik odgovori, da takega govorjenja on ne ume, in da pa tudi ni več zmožen, take djanja v sebi obuditi. In tako kmali na to umerje in zapusti očitne znamnja svojega pogubljenja. Tako je torej umirajoč grešnik nepripraven, da bi se pripomočkov v zveličanje mogel poslužiti, ako se v zdravih dneh tega ni navadil. Okoli njegove postelje je velikrat po več duhovnov zbranih; po steni okoli njega visijo britke m ar tre, podobe svetnikov i. t. d.; ne manjka se mu morda ne blagoslovil, ne odpustkov. Ali kaj mu vse to pomaga, ako pa najmanjša iskrica Božje ljubezni ne tli v njegovem sercu? Godi se mu ob smei tni uri, kakor kralju Davidu v njegovih poslednjih letih, ko sv. pismo pravi, „da se ni mogel ogreti, ako-ravno je bil z obilo odejami pokrit". Taka je z grešnikom. Kjer manjka notranje gorkote v sercu, tu vse zunajne obeze in odeje nič no pomagajo. 2. Drugi, ki odlašajo pokoro do zadnjega, izgovarjajo se s tem, da je za odpuščenje grehov dosti, le kratko zdiho-vali: „Gospod, spomni se na me I" kakor je bilo pri desnem razbojniku. Ali premislimo umirajočega Dizma in njegovo 1* obnašanje, premislimo kaj bolj in vidili bomo, kako abolno ravna grešnik, ki se s tem izgovarja. Na pervo, kteri dan je bil, ko se je spokorni razbojnik zveličal? Bil je tisti najimenilniši vseh dni, da svet njemu enakega nikoli ni, in ga nikoli več ne bo imel. Bil je tisti dan, ko se je Kristusova kri križem svet razlivala, dan, ob kterem je Sin Božji tako rekoč hotel spričevanje dati, koliko da njegovo terpljenje in njegova smert k zveličanju duš po-morete. Pervo tako spričevanje je dal razbojniku, od druzega pa nam ni nikjer znano: „Eden je, pravi sv. Avguštin, da ne obupaš; pa en sam je, da se ne prederzneš." — Pomislimo pa še besede Kristusove, ki mu jih je bil odgovoril. Rekel mu je: »Resnično, ti povem, še danes boš z menoj v raji." (Luk. 23, 43.) Beseda ^Resnično" pomenja toliko, kakor prisega. Zakaj pa je Sin Božji prisegel? Zato, ker je spre-obernjenje grešnika ob smertni uri tako neverjetno, da je Jezus prisegel in le tako zamogel verjetno storiti. „Ti povem", tebi in nobenemu drugemu, le tebi povem, in ne tvojemu tovaršu, ne komu drugemu tebi enakemu, ki do smerti pokoro odklada. „Danes, pravi, boš z menoj v raji", danes, ko zaklade svojega usmiljenja bogatejše in obilniše, kakor kdaj, svetu delim. „Danes", ko moja mali pod križem stoji' in zale prosi, „danes", ko me očitno, vpričo mojih sovražnikov, za Boga spoznavaš. Zraven teh okoliščin pa še vedi, da desni razbojnik tudi brez zasluženja ni bil. Več cerkvenih učenikov od njega terdi, da je bil Dizmas tolovajski poglavar, pa varoval je Jožefa, Marijo in Jezusa na potu v Egipt, da jih tolovaji niso napadli in pokončali. Kako si pa ti postregel in kaj dobrega si pa ti storil Jezusu in Mariji? Kaj ne, da si njo in njenega Sina žalil, in njune imeni preklinjal! Potem je desni razbojnik pokazal, da je Bogu voljno pokoren, ker je pri tej priči Kristusa za Boga spoznal, akoravno poprej še od njega ni slišal. Pokazal je, da ima veliko ljubezen do Jezusa, ker ga je zoper preklinjevanje in zaničevanje Judovskih in Rimskih vojščakov serčno branil, rekoč: „Ta pa ni nič hudega storil." Pokazal je, da ima veliko gorečnost za Božjo čast in zveličanje bliž-njega; goreč je bil za Božjo čast, ker je svojega tovarša ostro posvaril, goreč pa tudi za zveličanje bližnjega, ker je želel, da bi se še on ž njim vred spreobernil, rekoč mu: „Ali se tudi ti Boga ne bojiš?" Razodel je po besedah sv. Gregorja veliko vero in zaupanje; razodel je vero, ker je Kristusa ob tistem času za Boga spoznal, ko je ta ves zaničevan, zaveržen, raztepen, hudodel-niku enak na križu visel, zatajen bil od Petra, zapuščen od vseh svojih učencev; razodel je upanje, ker se je nadjal s pomočjo sv. Križa Božje kraljestvo doseči. Pokazal je, pravi sv. Hieronim, serčnost in ponižnost. Serčnost, ker je bil križan, kot tolovaj, umeri pa je, kakor mučenec; in ponižnost, ker je svoje grehe očitno spoznal, in smcrt na križu za pokoro svojih grehov voljno sprejel. Zato pravi učeni Arnold od njega: „On veruje, se boji, kesa, in se pokori, spozna in pridiguje, ljubi, zaupa in moli." Poglejte, ljubi moji, da je bilo spreobernjenje Dizmovo vse drugačno, kakor si ga pa grešniki domišljajo. Le, ako bi se pri kterem grešniku vse to zamoglo zedinili, kar se je pri desnem razbojniku, potlej bi od njega zamogli reči: Ta je drugi na smertni postelji spokorjeni Dizma, od tega je mogoče verjeti, da je zveličan, drugače pa ne. „Eden je, da ne obupaš, le en sam je, da se ne prederzneš." 3. Da je silno nevarno pokoro do zadnjega odlašati, omenil sem zadnjič tudi zavoljo tega, ker Bog takemu grešniku po vsi pravici gnado spreobernjenja odtegne in ga pusti, da se pogubi. Kaj pa nekteri grešniki še zoper to ugovarjajo? Oni pravijo: Saj je Bog neskončno usmiljen, ki noče grešnikove pogube, temuč je pripravljen, vsegdar ga sprejemati, in ravno v tem se posebno usmiljenega skazuje, če grešniku še na zadnje vse odpusti, in ga vzeme v svete nebesa, naj se je ravno še le na smertni postelji spokoril. Bos: je neskončno usmiljen, to je res. Ali vedi, da Božje usmiljenje je dvojne baže. Pervo usmiljenje je to, da spokor-nega grešnika sprejme, mu odpusti, mu nasproti gre, in mu poljubljej ljubezni na lice pritisne, kakor je storil oče zgubljenemu sinu, ko se je bil ves spokorjen k njemu povernil. Le od tega usmiljenja moremo reči, da ga Bog nobenemu ne odtegne. — Je pa še drugo usmiljenje, tista pomoč, poleg ktere Bog grešnika k pokori kliče, ga k njej priganja in v tem sklepu ulerduje. Od tega usmiljenja pa moramo reči, da je ne le včasi, ampak večidel grešnikom odrečeno, ktcri z nehvaležnostjo to gnado od sebe pahnejo in prederzno tje v en dan greše na Božjo milost. Število na to vižo pogubljenih grešnikov samo v sv. pismu imenovanih, je tako veliko, da sv. Avguštin pravi : „ Veliko zdravilo je pokora za tega, kleremu jo Bog dodeli — ako ima kdo to srečo." Zapomnite si zlasti besede : „Ako ima kdo to srečou, ker ž njimi hoče reči, da so laki spokorniki na smertni postelji tako silno silno redki, da nam gre po vsi pravici dvomiti, če je kdaj ta gnada kteremu dodeljena. Bog ni le usmiljen, tudi svet in pravičen je, ni le dobri oče, tudi ostri sodnik je! Sklep. Po tem takem, ljubi moj! nikdar ne odlašaj s pokoro, sedaj dokler le še Bog kliče, ker lahko je mogoče, da ti je ravno današnja pridiga svariven oznanovavec tvoje bližnje smerti. Delaj neutrudljivo v Gospodovem nogradu, da zvečer, kedar se dan tvojega življenja nagne, tudi ti prejmeš zasluženi denar. Amen. Pridiga za 2. predpepelnično nedeljo. (Kako zveličanska je za grešnika pokora: gov. M. T.) „In drugo je padlo v dobro zemljo; in rastlo, in storilo stoteren «ad." Luk. 8, 8. V vod. Med vsemi obertnijami in rokodelstvi ga ni kmali, kteri bi toliko dobička prinašal, kakor kmetijstvo in poljedelstvo. Glejte, seme, ako se na dobro, preorano, zrahljano in gnojno njivo vseje, rodi z Božjo pomočjo stoteren sad ! Zato so od kmetijstva že kdaj imeli navado reči, da bi kmet, če bi mu od njegovih pridelkov ni bilo treba nobenemu nič plačevati, v petih letih lahko s srebernim, v desetih letih pa z zlatim plugom obdeloval svoje polje. Nek Rimljan, Krezen, si je na svojem malem posestvu nenavadno veliko premoženje pridobil. Tožen je bil, da zna čarati alj coprati. Boje se, da bi ne bil obsojen, prinese vse poljedelsko orožje pred sodnike, pripelje tudi svojo terdno in močno hčer sebo, svoje krampe, lopate, motike, pluge in vole, ter pravi: Glejte, sodniki ! to so moje čaranja, po kterih sem si v kratkem opomogel. Kako sem se pa sam trudil, koliko terpel, kako se potil in koliko bdel, tega pa vam ne morem pokazati. — Glede torej na vse to je bil za nedolžnega spoznan. Res kmetijstvo in poljedelstvo veliko dobička prinaša; zato je bilo pri vseh ljudstvih v velikem spoštovanji. V Ki-nežkem cesarstvu je še sedaj navada, da gre cesar sam vsako leto enkrat orat, naj bi poljedelstvu spodobno čast skazal. V duhovnem obziru pa razločujemo dvojne sijavce. Pervi so grešniki, ki sejejo grehe svoje brezbožnosti, od kterih bodo ob času žetve, to je : konec svojega življenja le sad večnega pogubljenja želi, zakaj „kdor v mesu seje, bo od mesa troh-nobo žel", veli apostelj. (Gal. 6, 8.) Drugi sejavci pa so spokorniki, ki žele Boga z dobrimi deli toliko gorečniše častiti, kolikor bolj ga hudobni žalijo. Te smemo blagrovati z besedami kraljevega preroka, ki pravi : „Tisti, kteri s solzami sejejo, bodo z veseljem želi." (1'25, 5.) Dobiček sploh vsacega človeka nase vleče; zatorej naj vam še jaz danes z Božjo pomočjo pokažem, kakošen dobiček da imajo spokorniki od vrednega sadu pokore pričakovati. Poslušajte! Razlaga. 1. Pervi dobiček, ki ga pokora prinaša grešniku, je ta, da njegove grehe pred Bogom zbriše, in grešnika zopel z Bogom spravi. Veiik grešnik je bil David; zabil je bil na vse dobrote, ktere mu je Bog bil skazal, da ga je iz pastirja kralja storil; doprinesel pa je vendar dvojno pregreho, hudobijo prešeslva in — 8 umora. Klical je pa s potertim sercom k Gospodu: »Grešil sem !" In glejte ! prerok Nalan mu oznani milost in odpuščanje, rekoč : „Gospod je tvoj greh odvzel." Zato pravi sv. Krizo-stom : „Ena sama beseda, v enem samem trenutku resnobno in odkritoserčno izrečena, dodelila je spokorniku popolno odpuščenje." Oh kako velika dobrota Božja pa je to odpuščenje! To vidimo iz tiste prilike v sv- evangelju, kjer Kristus pripoveduje od kralja, ki je obrajtoval s svojimi hlapci. Tu mu pripeljajo nekega, ki mu je bil 10 tavžent talentov dolžen. Ker pa ni imel s čem plačati, zapovedal je Gospod, njega in njegovo ženo in otroke za sužnje prodali. Ali hlapec pade prednj na kolena, ponižno prosi in doseže odpuščenje vsega svojega dolga. — Ali ni bil ta gospod posebno usmiljen ? Gotovo, da je bil. In zato sv. Krizostom misli, da je la kralj, še preden je hlapca k rajtingi klical, sam pri sebi mislil mu odpustiti. Če je pa to že poprej mislil, zakaj pa je vendar hlapca k sebi klical ? Sv. Krizostom pravi, da zalo, ker mu je hotel pokazati, kako veliko in kako velike dolgove da mu je odpustil. Ako podobo te prilike odkrijemo, pomenja kralj Boga, in dolgovi od 10 tavžent talentov so grehi, s kterimi smo lomili njegovih deset zapoved. Bog nam pa odpušča ves dolg! Kdor hoče to dobroto božjo spoznali, mora najprej vse grehe posamezno preudariti, kako veliki da so in koliko jih je. Pre-udariti mora, da je vsak greh neskončno razžaljenje Božje, ker je stvar bolj, kakor Stvarnika ljubil. Premislili mora, da je greh največe pregrešenje zoper Sinu Božjega, ker ga je v svojem sercu ž njim znovič na križ pribil; nnjveča nehva-ležnost zoper sv. Duha, ker je iz svojega telesa, ki je bilo njegovo prebivališče, storil prebivališče satanovo. Pomisliti mora še dalje, da je greh za dušo neizrekljivo težka peza, ker je Luciferja in vse njegove punlarske tovarše iz devetih nebes v globočino peklenskega brezna potegnil. Preudariti mora, da mora greh strašna gerdobija biti, ker dušo tolikanj oinadežva, da Bo