glas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAS UVODNIK
Ali res malo beremo?
Jurij Paljk
Boj se bralca ene knjige, so pravili nekoč stari in modri Latinci. Danes najbrž to ne velja več, ker ljudje zelo malo berejo, skorajda nič. Sprenevedanje nima nobenega smisla in zato sem takoj zapisal, da se danes zelo malo bere. Knjige se tiskajo kot še nikoli doslej, toda kaj, ko jih gre večina spet v papirnico, kjer jih zmeljejo in tako spet pridobijo nekaj mase za nov papir...
Bralna kultura je kultura tistih, ki še razmišljajo. Knjiga zahteva od človeka zbranost in mir, razmišljanje, poglobitev in predvsem pa tišino ter umirjenost. Vse stvari torej, ki jih današnji človek skoraj nima več in mu jih moderni tempo življenja vsak dan bolj jemlje. Knjiga zahteva celega človeka, s knjigo človek lahko sanja, potuje v kraje, kamor nikdar ne bo šel, se sprehaja po duhovnih poljanah človeške duše z Dostojevskim ali pa se poda v epsko širino Tolstojeve umetnine Vojna in mir, lahko podoživi s Cankarjem vse tisto, kar je slabega storil svoji materi, ali pa spet z drobceno Kosovelovo poezijo gre čez Kras, zasliši strel in vidi, kako pada brinjevka. Knjiga od človeka zahteva dejaven in oseben odnos, knjiga zahteva celega človeka. Pri branju človek ne more barantati: ali bere in razmišlja ali pa ne, srednje poti ni.
S televizijo in filmi, da niti ne govorimo o drugih naravnost neumnih TV-oddajah, ni tako. Televizija in filmi te »povozijo«, ne pustijo ti razmišljati, biti dejaven; pred njimi si pasiven in običajno še nezbran, nasprotno kot pri branju torej.
Pravimo, da je najbolj prodajana knjiga na svetu Sveto pismo in zlobneži vedo povedati, da je to sicer res, kot da je res tudi to, da je Biblija najmanj brana knjiga na svetu. Lahko samo upamo, da to ni res.
Res je, da premalo beremo, in še tisti, ki beremo, smo osamljeni, zelo težko najdemo sorodne duše, s katerimi bi se pogovarjali o prebranih knjigah, o tem, kar so nam knjige dale. O televiziji pa se lahko pogovarjate z vsemi.
Vprašanje je, kako bo šlo to naprej. V Italiji namreč vsako leto prodajo več hrčkov kot knjig (!!!) in na deset Italijanov štirje po obveznih šolskih knjigah niso vzeli v roke in tudi prebrali več ne nobene.
Samo ljudje, ki berejo in poznajo lepoto knjig, njihovo duhovno bogastvo in globino človeškega-pisateljevega duha, danes še kolikor toliko razsodno razmišljajo, so samostojni in se življenja ne bojijo. Kn jiga namreč človeka uči samostojno razmišljati, dela ga globljega in bolj odprtega, samostojnejšega.
Prav zato moram zapisati, da so vsi tisti ljudje od profesorjev, učiteljev, duhovnikov do vseh vrst intelektualcev, ki silijo človeka k branju, danes še kako potrebni. Nezamenljivi so in v današnjem svetu prepotrebni.
Pomen branja slovenskih knjig je za slovenskega človeka v Italiji temeljnega pomena za narodni obstoj. Tega bi se morali vsi zavedati in zato bi morali zvečer večkrat ugasiti televizor ter vzeti dobro knjigo v roke. Bogatejši bomo in bolj mirni, zadovoljnejši sami s seboj in tudi za težave v življenju dosti bolj pripravljeni. Knjiga nam seveda ne bo rešila problemov v življenju, pomagala pa nam bo, da bo življenje znosnejše in lepše, bogatejše in globlje.
Kljub mnogim težavam se v Sloveniji dogajajo tudi gospodarski »čudeži«
Ob vseh političnih težavah in aferah, ki slabijo strnjenost in enotnost Slovenije, delo in zavzetost ljudi prinašata tudi sadove. Nekateri od teh rezultatov so celo večji in boljši od uspehov, ki jih dosegajo druge države bivšega socialističnega tabora, ali celo od tistih, kijih dosegajo posamezne članice Evropske unije.
Gradnjo avtocest v Sloveniji imenujejo projekt stoletja, ki mu ni para v Evropi. Le poldrugo leto po tistem, ko so se pojavili predlogi o sistematičnem zbiranju denarja od prodaje bencina, ki bi ga uporabljali za gradnjo avtocest, ta načrt uspešno izvajajo. Gre za zgraditev 318 kilometrov novih avtocest v smeri od slovensko-italijanske do slovensko-madžarske meje, s priključki na Avstrijo. Ta projekt naj bi uresničili do leta 1999, saj dela potekajo že na tretjini predvidenih cestnih odsekov. Program bodo najbrž še razširili, tako da bo dejansko zgrajenih 350 kilometrov novih avtocest, stroški pa bodo znašali poldrugo milijardo ameriških dolarjev.
Družba za avtoceste (DARS) je bila vse od svoje ustanovitve pred letom dni sicer deležna raznih kritik in zamer, vendar pa je svoje delo dobro zastavila, tako da se gradnja uspešno nadaljuje. V slovenski javnosti je znano, da gre zasluga za to tudi ministru za promet in zveze Igorju Umeku, ki gaje na to mesto imenovala krščansko-demokratska stranka. Nemara prav uspešno delo tega ministrstva stranki tudi najbolj odsvetuje, da bi se umaknila iz vlade. Poudarjamo nadalje, da se je lani od tako imenovanega bencinskega tolarja (ta znaša 16 odstotkov drobnoprodajne cene goriv) zbralo za gradnjo avtocest 15,5 milijarde tolarjev, kar je za sedem odstotkov več, kot pa je načrtovala Družba za avtoceste. Večji je bil tudi znesek , pridobljen s cestninami; znašal je okrog štiri milijarde tolarjev, od tega pa je 2,2 milijarde tolarjev namenjenih za cestni program.
Slovenija je tudi že skoraj povsem preusmerila svoj izvoz. Ko je spadala še k Jugoslaviji, je kar okrog tri četrtine industrijskih proizvodov prodajala v druge predele tedanje skupne države. Po pridobljeni neodvisnosti pa je Slovenija ves omenjeni izvoz postopno in uspešno preusmerila v zahodne države. Po izvozu naša država v letu 1995 ne zaostaja za Japonsko. To je pomemben uspeh, ki pa je v javnosti skoraj neznan oziroma ga podcenjujejo v odnosu na politične prepire, zdraharstvo in afere. Ob omenjenih uspehih na tujih tržiščih ekonomisti paudarjajo pomen kakovosti blaga in storitev, ki jih podjetja izvažajo v tujino. Sicer pa postaja kakovost čedalje bolj državni
projekt.
Tretji velik uspeh, ki gaje Slovenija dosegla po razglasitvi svoje samostojnosti in neodvisnosti, je napredek turizma. Lani je bilo v raznih turističnih objektih nad poldrag milijon gostov, 5,4 milijone prenočitev. Pri tem je delež tujih gostov znašal okrog 41 %. Dohodek od turizma je v letu 1994 dosegel že skoraj milijardo ameriških dolarjev, v prihodnje pa naj bi se še povečal.
V	turističnih gospodarskih objektih ima naša država 74.725 ležišč, v gostinski in turistični dejavnosti pa je zaposlenih okrog 25 tisoč ljudi.
Uspehi, ki jih na nekaterih področjih dosegajo v Sloveniji, zahtevajo odstranitev raznih ovir in odnosov, ki sedaj preprečujejo možnosti oziroma onemogočajo, da bi država lahko nasploh in v celoti napredovala.
F.Z.
Na Kostanjevici prva mednarodna skupnost za zdravljen je narkomanov v Sloveniji
»Zelo sem zadovoljen in srečen, ker tukaj v Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici odpiramo prvo mednarodno skupnost za zdravljenje narkomanov v Sloveniji. Objemam vse tiste, ki trpijo zaradi droge, pri čemer pa je slednje samo posledica slabih življenjskih izbir oziroma neustreznega življenja. Moja ljubezen je namenjena vsem Slovencem.« Tako je v nedeljo dejal don Pierino Gelmini, utemeljitelj najbolj razširjene metode za zdravljenje narkomanov, v Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici, kjer so odprli t.i. »komuno don Pie-rina«. Vodila jo bo slovenska Karitas, ki je s Frančiškanskim samostanom sklenila zadevno pogodbo, ki bo veljala 50 let.
Potem ko je don Pierino sprejel in nagovoril svojce narkomanov iz vse Slovenije, je bilo v cerkvi somaševanje številnih duhovnikov, med katerimi je bil tudi don Pierino. Somaševanje je vodil koprski škof Metod Pirih, ki se je oblastem in prebivalcem Nove Gorice zahvalil, da so omogočili odprtje »komune«. Med duhovniki, ki so somaševali, je
bil tudi frančiškanski provincial v Sloveniji pater Polikarp Brolih. V programu, ki je sledil, so predstavniki raznih ministrstev Slovenije govorili o boju proti mamilom, ki že ogrožajo tkivo države. V tem smislu je izzvenela tudi poslanica, ki jo je udeležencem poslal predsednik Slovenije Milan Kučan.
Narkomanija je v Sloveniji razširjen pojav, saj uživa mamila okrog 5 tisoč fantov in kakih 3 tisoč deklet. Za nakup mamil na ilegalnih tržiščih porabijo menda do 60 milijonov nemških mark letno. Pater Miha Kramli, ki bo skrbel za duhovne potrebe narkomanov na Kostanjevici in je v slovenski Cerkvi eden izmed strokovnjakov za probleme mamil, zatrjuje, da so v Ljubljani posebne skupine ljudi, ki mlade usmerjajo v svet mamil, zato da jih potem gmotno izkoriščajo. Mamila po večini prihajajo po nezakonitih poteh iz Albanije. Kar zadeva promet z mamili, je po njegovi izjavi »v Sloveniji vse prepovedano, hkrati pa ni nič prepovedanega.«
M.
Preteklo nedeljo smo na praznik Jezusovega krsta sklenili božični čas. To je pomenljiv dan za slehernega kristjana, ker oživlja trenutek našega krsta, ko smo postali na popolnejši način božji otroci, člani Kristusove Cerkve; izbrisan nam je bil izvirni greh in smo dobili pravico do ostalih zakramentov. Naj raste v nas identiteta kristjana! Posebno danes, ko mnogi zapuščajo Cerkev, tudi med nami raste število nekrščenih otrok, množijo se prazna inesta pri službi božji. To je velik odpad, ki ga verniki - duhovniki in laiki - še nismo resno sprejeli, obravnavali, kaj konkretnega v zvezi z njim odločili.
Ali smo tako res živi člani in udje Cerkve?
Papež pride v Slovenijo leta 1996
Slovenski škofje so se zbrali 19. decembra 1994 v Ljubljani na svoji 18. seji. Na njej so z veseljem sprejeli uradno sporočilo z vatikanskega državnega tajništva, da bo papež Janez Pavel II. prišel na obisk v Slovenijo leta 1996 za dva dneva, soboto in nedeljo. Dokončni datum bodo kmalu sporočili. Po novem letu se bo začela duhovna priprava na papežev obisk v Sloveniji. Organizacijski odbor za pripravo papeževega obiska bodo škofje imenovali na svoji prihodnji seji.
Dobro bi bilo, ko bi bil v predstavnik iz zamejstva.
Papež med obiskom v naši deželi pripravljalnem odboru tudi
Videmski nadškof Battisti je maševal na Matajurju
Videmski nadškofje pokazal italijanskim politikom in vsej javnosti v naši deželi, kako mu je pri srcu slovenski svet in slovenski živelj v Nadiških dolinah. Namesto da bi maševal polnočnico v videmski stolnici, je odšel na Matajur in tam daroval sveto mašo s starosto slovenskih duhovnikov v Benečiji, s 84-letnimi Pasqualejem Gujonom. Njegove besede, ki jih je na začetku maše izrekel v lepi slovenščini, so bile: »Dober večer, prišel sem darovat sveto mašo na Matajur v tej božični noči, ki bi jo, če bi se Kristus znova rodil, gotovo izbral za svoje rojstvo.« Besede so nadiškim ljudem pomenile kot balzam za rane njihovega gorskega, gospodarsko in narodnostno zapostavljenega sveta, v katerem še vedno vztrajajo.
V Manili svetovno srečanje mladih s papežem
Na Filipinih vsi že nestrpno pričakujejo svetega očeta , ki bo prišel v njihovo glavno mesto Manilo za Deseti dan mladih, t.i. »meeting mladih.« Za razliko od ameriškega Denverja, v katerem je bilo zadnje srečanje milijonov mladih s celega sveta, je Manila in Filipinci z njo veliko bolj umirjena in se globlje pripravlja na velikansko srečanje mladih s svetim očetom, ki jih zna poslušati in jim govoriti. V teh dneh je v Manili že nad 15 tisoč delegatov mladih, ki se pogovarjajo o svojih težavah in o veri. Pripravljajo se na prihod papeža Janeza Pavla II., kije že povsod prisoten, tako na velikanskih plakatih in panojih, kot tudi v tisku, ki izredno veliko piše o njem. Seveda bodo morali poskrbeti tudi za njegovo osebno varnost, saj so nekateri
*	3
«
f
1995
YOUNG PEOPLE AND THE POPE. TOGETHER.
Ms Ihv !.ithcr sent me, so jm I svndinf; you" ».»ji.
Manila, Philippines 10-15 January
X WORLD YOUTH DAY
prenapeteži obljubili za papežev prihod izgrede. Filipinci v teh dneh skrbno urejajo svoje velemesto, ki je znano tudi po kaotičnem prometu. Za red bodo
skrbele posebne skupine redarjev. Filipinci imajo svetega očeta zelo radi in srečanje mladih zelo skrbno pripravljajo. V teh dneh pa začenjajo odhajati v Manilo tudi prvi čarterski poleti mladih iz Italije; računa se, da jih bo šlo čez dva tisoč.
Že sedaj lahko trdimo, da bo letošnje srečanje Janeza Pavla II. z mladimi precej različno od tistega, ki ga je imel z mladimi v Denverju in to predvsem zato, ker so Američani izredno medijsko pokrivali srečanje in s svojim znanim pragmatizmom tudi skušali nadeti sicer duhovnemu srečanju tipični ameriški blišč in praznino njihovih slovesnosti. Filipinci na srečanje gledajo drugače, ker si od papeža tudi obetajo veliko. O srečanju bomo še poročali.
- zut -
15. januar - 2. navadna nedelja
Prvi čudež na svatbi
»Nezaslišano: učitelj vere in življenja po njej, ki se razglaša za božjega Sina, začenja svojejavno delovanje s sumljivim čudežem spremenitve vode v vino, da ohrani veselo razpoloženje pri napol pijanih svatih!«, se pohujšujejo pobožni ljudje, ki mislijo, da ima Bog strašno rad tiste, ki zavračajo vse, kar človeku nudi užitek ali veselje. Tudi okusno hrano in dobro pijačo. Kot da so te stvari iznajdba hudiča, da nas z njim spelje proč od Boga!
Iz evangelija vemo, kako so farizeji, ki so bili o sebi prepričani, da so od vseh ljudi najbolj blizu Bogu, nekoč apostolom izrazili svoje ogorčenje nad Jezusom, ki je z veseljem sprejel vabilo na kosilo ali večerjo. Učenci so mu to najbrž povedali in ob neki priložnosti je Jezus povedal farizejem v obraz: »Ko je prišel Janez Krstnik, ki ni jedel ne pil, ste rekli: 'Hudega duha ima', zdaj pa je prišel Sin človekov, ki je in pi je, pa pravite: 'Požrešnež in pijanec je!'« Lahko smo prepričani, da Jezus pri jedi in pijači nikoli ni
Silvester Čuk
pretiraval; s svojim zgledom pa kaže, kako naj človek božje darove uživa brez greha in v živi hvaležnosti do Boga. Obstajajo nekateri strogi moški in ženski redovi, ki se močno odpovedujejo hrani, pijači in tudi spanju, vendar ne zato, ker bi na vse to gledali z zaničevanjem, ampak zato, da dvigajo svojega duha. Toda še na misel jim ne pride, da bi tak način življenja vsiljevali drugim ljudem, ki živijo sredi sveta, ali da bi jih zaradi tega, ker se vsemu temu ne odpovedujejo, imeli za slabše.
Bog je vesel, ko vidi, da smo sredi njegovih stvari srečni in jih sprejemamo s hvaležnim srcem. Saj smo veseli tudi mi, ko vidimo, da nekdo, ki smo ga obdarili, ta dar z vesel jem sprejme in ga uporablja. Tak srečnež je bil sveti Frančišek Asiški, ki je v vsem videl božji prst, bližino Boga. Zato ga imenujemo »vesoljnega brata«, prijatelja vseh bitij v stvarstvu, posebej še človeka. Živo je čutil: vse stvari je Bog ustvaril zato, da bi človeku služile na poti k njemu.
Na svatbi v Kani Galilejski je Jezus spremenil vodo v vino in tako razodel svojo božjo moč. To je njegov najbolj »popularen« čudež. Površni ljudje vidijo vtem samo vino kot pijačo, ki je na svatovščini pač ne sme manjkati. Razlagalci Svetega pisma pa so iskali globlji, duhovni pomen. Znamenita nemška vizionarka Katarina Emmerich (1774-1824), kije svoja videnja pripovedovala pesniku Clemensu von Brentanu in ta jih je zapisal, je povedala, da je Jezus svatom razložil svoj čudež. Med drugim je dejal, da svet daje najprej močno vino in potem že opite ljudi vara s slabo pijačo. V kraljestvu njegovega Očeta pa ni tako: čista voda se tu spreminja v žlahtno vino, kakor se mora mlačnost spremeniti v dejavno gorečnost. Svatje so ga pozorno poslušali, pravi. Po čudežnem vinu se je spremenilo tudi njihovo mišljenje. Notranje so bili preobraženi in okrepčani.
Kako pa mi doživljamo čudež spremenitve pri vsaki maši - gostiji, na katero smo povabljeni?
Nadškof iz Vidma je s to svojo izredno plemenito potezo pokazal, da je videmska Cerkev občutljiva za težave Slovencev v slovenski Benečiji, da je videmska Cerkev daleč pred politiki in italijansko družbo, ki nadiškim Slovencem in drugim v videmski pokrajini ne daje nobenih narodnostnih pravic. Med drugim je med svojo pridigo v nabito polni cerkvi tudi dejal: »Prišel sem kot betlehemski pastirji v to cerkev in to ne zato, da bi slišal jok Novorojenega, ampak da bi slišal kaj več o težavah naroda, ki umira.« S temi besedami nadškof ni mislil samo na slovenski narod, ampak na vse ljudi, ki živijo v odročnih krajih. Nadškof se bo letos namreč najbolj posvetil gorskim predelom svoje škofije, vsem tistim ljudem, ki še živijo v vedno manj obljudenih krajih in na gospodarsko vedno šibkejših področjih. Videmski nadškofje s polnočnico v slovenski vasi samo še enkrat pokazal, kako videmska škofija skrbi in hoče tudi
v bodoče skrbeti za slovenske ljudi v videmski pokrajini. Že več let zahteva nadškof Battisti za Slovence v tej pokrajini enake pravice, kot jih imajo na Tržaškem in na Goriškem, in se za to tudi ob vsaki priložnosti zanje bori.
-j P-
Dvoje potrebuje naš narod: Boga in rojstvo
Msgr. Franc Vončina ob božičnem koncertu v sv. Justu
Pojte Gospodu, da bo donelo, da umrje za nas, da bi mi imeli
življenje. Božja ljubezen, ki se razodene v človeku Jezusu, da človek postane član božje družine. Ni namreč Božiča brez Boga, kakor tudi ni življenja brez roj-
i r • r •	7	r •	j.	»
šivu. Misiiiii, aci oi sc morali oo teh besedah posebno danes vsi mi zamisliti. Dvoje potrebuje danes naš narod: Boga in rojstvo. Če bo to ponovno odkril, bo živel in naša božična pesem bo še skozi daljna stoletja odmevala po božjih hramih.
Pa še na nekaj bi hotel spomniti. Večino pesmi, kijih poslušamo pri božičnih koncertih, uporabljamo pri bogoslužju, pri liturgiji. Pesem ima namreč pri bogoslužju svoj poseben pomen, kar je tedaj molitev, ki se v verzih in ritmih dviga k Neskončnemu kot slava, zahvala, prošnja. To je predvsem liturgična pesem, ki je nastala iz srca, iz notranjega nagiba in verskega doživetja. Lahko je to starodavna liturgična pesem, lahko j e to umetniška pesem, lahko pa je tudi preprosta ljudska pesem. Bogoslužna pesem ni prvotno namenjena koncertu, ni namenjena človeku, ampak Bogu. Zato pri taki pesmi tudi čutiš, če prihaja iz vernega srca. Taka pesem je kot ikona upodobitev Neskončnega, znamenje Neskončnega. Kakor ikona j e najprej namenjena češčenju Boga samega. Je kot preprost ali pa umetniški kelih, posvečen in namenjen izključno evharistiji. Toda, kakor najdemo razstavljene ikone in kelihe, tako lahko postane tudi verska in liturgična pesem predmet naše pozornosti z umetniškega in izvajalskega vidika. Zalo se tudi prirejajo koncerti, kjer nam pevski zbori ponudijo versko pesem kot svojstven umetniški užitek.
nam govori bogoslužno besedilo. Gotovo je poseben užitek, ko pri-soshmješ koncertu v veličastni in akustični cerkvi. Pesem ima svoj poseben odmev, prevzame te, posebno ko doni iz številnih grl, v tebi vzbudi občutek mogočnosti in slovesnosti. Ta tvoj občutek dopolnjuje umetniško okolje, starodavno svetišče, ki je v pesmi, rod za rodom, odmevalo skozi stoletja. Poleg tega je to stolnica, mati vseh cerk\>a v škofiji, kjer naj vsi njeni otroci občutijo, da je dom vseh.
Smo na božičnem koncertu. V tem času, ki ga vsi globoko doživljamo, se vrstijo kar naprej božični in novoletni koncerti. Mislim, da je to poseben čas, ki nas spominja na toplino domačega doma, družine, ki se ob teh praznikih zbere v domači hiši in doživi posebno vzdušje, ki ga daje topel dom. Kdor je moral po svetu, si želi ob teh praznikih vrnitve k lastnim koreninam, k lastnemu domu, kjer je zagledal luč sveta. To vzdušje občutimo tudi v širši družini, v skupnosti, kjer smo doraščali ali pa tudi v tisti, v kateri sedaj živimo. Čar teh dni nas na poseben način povezuje. Voščimo si vse dobro, sežemo drug drugemu v roko, pozabimo vsaj za nekaj časa na razprtije, ki nas ločujejo.
K temu vzdušju gotovo pripomore pesem, ki ima posebno povezovalno moč. Tako družina za-poje ob skupnem ognjišču, ob skupnih jaslicah, tako pevski zbori uskladijo svoje glasove in nam ponudijo priložnost, da se zamislimo v skrivnost božične noči.
Tu se nam nudi skrivnost Odrešenika. Bog, ki se rodi v mrzli noči, da občutimo toplino domačega doma. On, ki prihaja,
POLITIČNO	DOGAJANJ
Berlusconi uresničuje načrt lože P2?
Berlusconi in Fini vztrajata pri že znanih stališčih, po katerih bi morali v naj krajšem času, naj raje takoj ali pa vsaj spomladi, iti znova na volitve. Nič se ne sprašujeta, ali to koristi državi, pač pa hočeta izkoristiti morda zadnji ugodni trenutek za volilni uspeh, ki naj bi ga desnici zagotavljalo še kolikor toliko njima naklonjeno javno mnenje. To res še ni razumelo, da Berlusconi ni nikakršen rešitelj države, ampak išče samo svojo korist. Njegova družba Fininvest
-	če verjamemo, kar pišejo strokovni krogi in česar ni nihče zanikal - stoji na trhlih temeljih: imela naj bi 9 tisoč milijard lir dolgov. Berlusconijevo hlepenje po oblasti pomeni torej golo samoobrambno dejanje, ki je bilo nujno, potem ko je odpadel veliki podpornik Berlusconija in njegovih poslov Craxi. Sicer so to že od davnega znane stvari.
O tem je znani škof msgr. Be-tazzi zapisal, da Berlusconi uresničuje načrt takoimenova-nega »demokratičnega preporoda«, ki ga je predlagala loža P2 že leta 1976. Loža P2 je načrtovala odpravo strank in nastanek dveh »polov«, ki bi bila organizirana v nekakšnih teritorialnih in sektor-
skih klubih. Načrt je očitno težil po monopolizaciji v informiranju, po kontroli bančnih zavodov, po čisto večinskem volilnem sistemu, po predsedniški republiki, po političnem nadzorstvu nad sodniki. Vse to pa predstavlja jedro Berlusconijevega programa. Loža P2 je bila sicer uradno obsojena, vendar pa je pred 20 leti predstavljala kljub vsemu nekakšno jamstvo pred sovjetsko komunistično nevarnostjo; zato je bila za Zahod sprejemljiva. Danes predstavlja poskus obrambe interesov najbolj ekskluzivnih gospodarskih krogov. Del tega programa je Berlusconi že uresničil. Če mu uspe izsiliti predčasne volitve, bo to spet voda na njegov mlin. Če bo zmagal kljub umiku Severne lige, se mu bodo odprla vrata za popolno uresničitev načrta lože P2.	-	S
Delavske zadruge pod preizkavo
Zaprli bodo »park svobode« narkomanov
Vsaka stvar, ki je predolga, človeka utrudi in tudi s sodniško raziskavo »čiste roke« je tako. Vsaj tako bi lahko rekli v teh dneh, ko vidimo, kako malo pozornosti posvečajo javna občila sodnim preiskavam t.i. delavskih zadrug (Cooperative operaie, bolj znane kot COOP rosse). Človek ima neprijeten občutek, ko gleda na te stvari, iz več razlogov. Prvič zato, ker je vsedržavni predsednik delavskih zadrug COOP Giancarlo Pasquiniže dobil več sodnih obvestil, a se zanje dobesedno ne zmeni; nasprotno, prav v teh dneh je tožil več časnikov in televizijskih hiš zaradi obrekovanja. Trdi pa tudi, da ne misli odstopiti s predsedniškega mesta Zveze delavski zadrug v Italiji; in to zato ne, ker da sodniki nimajo nobenih dokazov o podkupovanju in nezakonitem financiranju bivše stranke Komunistične partije Italije in današnje PDS. Istočasno pa Pasquini še dodaja, da je v/ teh dneh, ko preiskovalni sodnik Car-lo Nordio nemoteno nadaljuje s preiskavami po vsej državi in ugotavlja vrsto nepravilnosti v delovanju COOP, prejel izredno veliko solidarnostnih izjav, ki ga utrjujejo v prepričanju, da ima on prav in ne sodniki, ki da so se zarotili proti njemu. Drugič pa ima človek neprijeten občutek zato, ker je podobne scenarije že videl; naj bo eden dovolj za vse: to je Craxi, ki se je v začetku, pred svojim velikim padcem, popolnim polomom svojega političnega ugleda in uničenjem stranke ter končno naravnost sramotnim in poniglavim begom v sedaj zna-
meniti Hamamet, branil na enak, če ne še bolj aroganten način, kot sedaj to počnejo Pasquini in vsi tisti, ki stojijo za njim; med temi ne nazadnje tudi PDS z vso svojo garnituro.
Ne trdimo, da je Pasquini kriv, in tudi tega ne, da so vse zadruge COOP sprijene, ker tega ne moremo reči, vse dokler nam tega sodniki ne dokažejo. Lahko pa upravičeno zahtevamo, da se sodnike pusti delati v miru tudi v času, ko se dotikajo levice in gospodarsko zelo močnih rdečih zadrug COOP.
In nazadnje še tole: skorajda neverjetno bi bilo, ko bi levica ne počela v preteklosti vsaj nekaj tistega, kar so počeli vsi ostali politiki v Italiji, ko so s krajo in korupcijo pripeljali državo na rob gospodarskega zloma in moralnega propada.
Brezposelnost v naši deželi narašča
Po podatkih delavskega urada iz Trsta je odstotek brezposelnosti, ki za celo deželo Fur-lanijo-Julijsko krajino znaša 7,87%, med pokrajinami takole porazdeljen:
Trst	6,68;
Pordenon	7,35;
Videm	8,34;
Gorica	8,97.
Najvišji odstotek beležijo v Codroipu (13,29), najnižji pa v Sacileju (5,25).
Brezposelnihje v naši deželi več kot 71.000.
Da nekaj ni v redu tudi z najbogatejšo državo na svetu Švico, smo že večkrat videli, posebno takrat, ko so uvedli t.i. »kontrolirano delitev droge« vsem zasvojencem. V bistvu so pred časom izglasovali zakon, po katerem je lahko vsak zasvojenec z mamili dobival od države zastonj dnevno dozo droge. Sedaj pa so se tudi v Švici zavedeli, da tako ne gre več nikamor, ker so videli, da je strpnost nevmestna z drogiranimi; vedno večje težave imajo z njimi in, kot vse kaže, bodo tudi ta zakon kmalu ukinili. Poleg tega pa prihaja iz Ziiricha še ena vest: zaprli bodo park Letten, ki ga pozna cel svet po tem, da se v njem lahko drogirani po ljubi volji in čez dan svobodno drogirajo pred očmi
Božični dnevi so mimo. Verni človek jim je dal poseben poudarek. V knjigi življenja so zapisane vse molitve (in sem spadajo božične pesmi, dobra dela, maše, obhajila) in to ostane zapisano. Morda bomo pozabili, Bog pa ne pozabi in nam vse to, preprosto rečeno, šteje... v račun. To je za nas tolažilna misel. Ti dnevi torej niso šli kartako mimo, pridobili smo si novo duhovno bogastvo, ki ne bo minilo.
S tako zavestjo se verni človek poslavlja od teh svetih dnevov.
***
Ameriško sodišče je obsodilo na smrt - ponavljam, na smrt! -štiriinštiridesetletnega Jesseja De Wayneja Jacobsa, čeprav so sodniki vedeli, daje nedolžen. Kaj pomaga protestirati, če se bo kaj takega zopet ponovilo?
Na misel mi je prišla ta ugotovitev: tako sramotno človeško početje kliče po drugem, onstranskem življenju, kjer je pravica. Na drugem svetu je Jesseja čakal Bog, ki mu je dal večno življenje.
Zdrava pamet mi narekuje te misli.
Zmago Jelinčič zopet nori. Trdi, da hoče biti Cerkev v Sloveniji največji lastnik, ker hoče vrnitev svojih gozdov (komunistični režim jih je s silo odvzel); dodal je celo, da bo tako postal lastnik teh gozdov Vatikan.
Take budalosti se stalno ponavljajo in zmeraj najdejo koga, ki temu verjame. Cerkev si želi vrnitev tega, kar je bilo njeno, ne zase, ampak da bo lahko dajala tam, kjer je potreba.
vseh. Park je bil za »civilno« Švico od vedno prava sramota, saj so morali vsak dan odpeljati iz njega kakega mrtvega; prav zato ga nameravajo zapreti že v mesecu februarju. Sedaj je torej Švica pred dilemo, kaj naj stori s svojimi številnimi narkomani.
Po eni strani so ugotovili, da legalizirana droga ne zmanjšuje porabe in kupovanja drog na črnem trgu, po drugi strani ne vedo, kaj bi z narkomani, ki se jih je nagnetlo v Ziirichu ogromno okrog parka Letten.
Samo dokaz več, kako krhke in plitve so vrednote potrošniškega sveta, in še en dokaz, da legalizacija droge ne vodi nikamor, ampak samo še slabša stanje narkomanov!
V Italiji imamo Panello, ki tudi zavestno laže, le da dosega svoj namen. Preobjestnost in laž sta slaba tovariša, ki se prej ali slej izkažeta za to, kar sta. Tudi pohodi so postali izsiljevanja. Pomembno je, da mu ne sledimo in ne verjamemo.
***
V Milanu so si delili stolčke Bos-sijeva liga, Ljudska stranka, ostanek socialistov in Dsl kar po stari navadi. Javno obsojajo tak postopek, pod mizo pa delajo drugače.
Koliko jim potem lahko še zaupamo?
Kaj se dogaja v Palestini, točneje rečeno v Izraelu? Palestinci vlagajo prošnje za izraelsko državljanstvo, ker jim je to v korist. Palestinsko vodstvo pa to obsoja. Človek je povsod enak.
***
Znani bivši sodnik Di Pietro je dal zaušnico časnikarju. Kaj bi se zgodilo, ko bi dal časnikar zaušnico Di Pietru? Ali bi šel v zapor?
***
Film Kralj levje namenjen v glavnem otrokom v redu. Toda združenje staršev je protestiralo. Ne zaradi filma, temveč zaradi tistih reklamnih odlomkov filmov, ki bodo »prihodnjič na tem ekranu«. Ti filmi so namreč polni nasilja in drugega; to otroci gledajo... s svojimi starši.
***
»Kavkaška Guemica«: tako so nekateri primenovali rušenje in pokol ruske armade v glavnem mestu in vaseh v Čečeniji.
Guernica je znana slika Pabla Pi-
Teden krščanske edinosti (od 18. do 25. januarja 1995)
Lahko bi jo imenovali molitvena osmina za edinost med kristjani, ker gre predvsem za molitvena srečanja.
To je budilka, ki nas hoče vsaj enkrat v letu prebuditi »iz spanja pravičnega«, ko večkrat mislimo, da je v Cerkvi in svetu vse prav, tudi če smo kristjani sprti in ločeni med seboj. Le da ta ločitev traja predolgo: tisoč in več let. In to je največje pohujšanje za celotno človeštvo, ki pričakuje od kristjanov pričevanja sloge in miru.
Sicer ne gre izključno za molitev. Gre za razmišljanje o naši needino-sti in o tem, kaj je storiti, da se najde primerna rešitev iz tega brezna nesloge. Tu so potrebni razgovori, srečanja, vsestranski in poglobljen študij o tem vprašanju, ki sega močno v preteklost, še bolj pa v sedanjost in bodočnost Cerkve in krščanstva.
Vsako leto ima Teden edinosti svoje geslo, da po njem ves teden molimo, razmišljamo, sklepamo. Letošnje geslo je izraženo z besedami: KOINONIA - OBČESTVO V BOGU, Z BOGOM IN MED NAMI. Grško besedo koinonia, ki je znana iz Svetega pisma nove zaveze, prevajajo z besedo OBČESTVO pa tudi tovarištvo, udeležba, prijateljstvo. Pri tem mislimo predvsem na božje življenje v nas, ki smo ga deležni po Kristusu in v Kristusu, ko smo v milosti božji.
Je pa koinonia tudi občestveno življenje Boga samega v skrivnosti svete Trojice ali treh božjih oseb, Očeta, Sina in sv. Duha, ki so sicer med seboj različne in hkrati tesno povezane v izmenjavi skupnega življenja in dobrot, ki izvirajo iz tega občestva.
Prav ta skrivnost občestva v Bogu pa je najlepše znamenje in ideal občestva med nami kristjani ko se zbiramo v skupnosti. Pa naj se za skupnost imenuje družina, župnija ali katera druga skupnost, ko nas združuje ista vera, pa tudi isti način življenja (zapovedi), še bolj pa zakramenti in predvsem evharistija, ki je središče in vir edinosti med kristjani in Bogom.
Naše cerkveno občestvo ne more biti povsem popolno, dokler ni skupne vere in načina življenja, predvsem pa če ni edinosti v zakramentih in še posebno v evharistiji. Torej v vseh vidikih vere in pričevanja o njej. In tak je naš položaj danes, ko smo kristjani razbiti po različnih cerkvah in verskih skupnostih.
To je tudi naš končni cilj: postati popolno občestvo ob oltarju, ker je naše sedanje občestvo le delno, ker ga moramo še izpopolniti in dovršiti po vzorcu svete Trojice in našega občestva s Kristusom. Temu namenu služi vsako ekumensko prizadevanje. Tudi letošnji Teden krščanske edinosti.	a.K.
cassa iz leta 1937 v spomin na boj v tem mestecu v Biskaji na Španskem.
Pokol in rušenje mest in vasi je torej le... notranja zadeva neke države?
Na deset ljudi danes eden kronično tipi lakoto, trije so podhranjeni, trem primanjkujejo proteine. Ostali trije? Debeli in živčno bolni...
***
V	tem tednu so v Italiji povišali globe. Kdor ne spoštuje rdečega semaforja in se mu zgodi, da ga pri tem zaloti mestni redar, naj ve, da tvega zaradi prekrška globo od
108.000	do 420.000 lir.
Papež govoril o Bosni in drugih svetovnih
1	•	•	i	V	*V	Vtl
kriznih zanscih
Kot vsako leto je papež Janez Pavel II. tudi letos sprejel vse diplomate, ki so akreditirani v Vatikanu pri sveti stolici. Teh je bito letos deset več, saj ima Vatikan sedaj redne diplomatske stike s 156 državami. Samo zadnje leto je Viatikan naveza! stike z desetimi novimi državami in med temi so tudi Makedonija, Kambodža, Jordanija, Izrael in Južna A frika. Kako dejaven je papež Janez Pavel II., nam priča že dejstvo, da je imel Vatikan pred 16 leti, kojepapež IVovtila začel svojo novo papeško službo, diplomatske stike samo s 97 državami. Letos je papež posvetil posebno pozornost Bosni, saj je v svojem nagovoru diplomatskemu zboru dejal dobesedno takole: »Bosna in Hercegovina sta pravi brodolom Evrope. V vojni v Bosni so na eni strani žrh>e in na drugi napadalci in Evropa je premalo storila, da bi ustavila to morijo.« Med svojim govorom seje papež dotaknil vseh kriznih žarišč na svetu in končal z besedami: »Še enkrat pravim vsem, posebno mladim, da sta vojna in nasilje res nalezljiva bolezen, a obenem vsem tudi pravim, daje prav tako nalezljiv mir.«
Iskrice
Zena - vzgojiteljica za mir
Ob 50-letnici smrti dveh zaslužnih mož (l.dei)
Sveti oče je za letošnji novoletni svetovni dan miru povabil vse žene na svetu, naj bodo vzgojiteljice za mir. Sveti oče trdi: »Resnični mir ni mogoč, če se na vseh ravneh ne dela za priznanje dostojanstva človeške osebe in če se vsakemu človeku ne omogoča, da živi skladno s tem dostojanstvom!«
Vzgajati za mir pomeni odpirati duha in srce za sprejemanje vrednot, ki so temelj miroljubne družbe: resnice, pravičnosti, ljubezni in svobode. Ta vzgojni načrt zajema vse razsežnosti in celoten tek življenja. Človeka oblikuje tako, da postane odgovoren zase in za druge in se zna pogumno in razumno zavzemati za blagor celega človeka in vseh ljudi. Čas, ki ga posvečamo vzgoji, je najbolje uporabljen čas, saj se tu odloča prihodnost osebe in obenem družine ter celotne družbe.
Zato sveti oče naslavlja novoletno poslanico za dan miru predvsem na žene in jih prosi, naj postanejo z vsem svojim bitjem in delovanjem vzgojiteljice za mir.
Sveti oče pozdravlja vedno večjo navzočnost žena v socialnem, gospodarskem in političnem življenju. Žene imajo vso pravico, da se dejavno vključujejo v vsa področja javnega življenja. Vendar pa javno delovanje ne sme okrnjevati nenadomestljive vloge žene v družini.
Če naj žena vzgaja za mir, mora mir gojiti najprej sama v sebi. Notranji mir raste iz zavesti, da je človek ljubljen od Boga in je pripravljen odgovoriti na to ljubezen.
Številne žene pa zaradi družbenih in kulturnih zakoreninjenih navad ne morejo v polnosti dojeti svojega do-
stojanstva. Spet druge so žrtev materialistične in uživaške miselnosti, ki gleda v njih samo sredstvo za užitek. Zato kliče sveti oče: »Žene naj pomagajo ženam!«
VZGOJA ZA MIR V DRUŽINI
Pri vzgoji v družini ima mati prvenstveno vlogo. Vendar otroci potrebujejo ob sebi materin očeta. Dober odnos med materjo in očetom vpliva na otroka, da bo znal v življenju ceniti mir, ki ga je spoznal in užival v svoji družini. Otroci naravnost vdihavajo vrednote, ki krepijo mir: ljubezen do resnice in pravice, čut za odgovorno svobodo, cenjenje in spoštovanje drugih. Vzgoja za mir se seveda nadaljuje v vseh razvojnih obdobjih in je nadvse pomembna v letih doraščanja.
Na dlani je, kako hude so posledice, če družina zabrede v krizo. V takih primerih žena skoraj vedno ostane povsem sama. Takrat nujno potrebuje ustrezno pomoč in solidarnost drugih družin.Sveti oče prosi žene, da se v vsakem primeru postavijo na stran življenja. V kršenju pravice do življenja posameznega človeškega bitja je v kali že navzoče tudi tisto skrajno nasilje, ki ga predstavlja vojna. Nadalje prosi za pomoč trpečim ženam in otrokom.
Sveti oče sklene svoje razmišljanje s prošnjo Mariji: »Prosim najsvetejšo Devico, naj podpira može in žene, ki služijo življenju in s tem gradijo mir. Ob njeni pomoči naj pred vsemi, zlasti tistimi, ki so lačni in žejni pravice, ker živijo v temi in trpljenju, pričujejo za ljubečo navzočnost Boga, ki je Bog miru!«
(Povzel SZ)
Iz zadnje seje SSO
Prejeli smo s prošnjo za objavo
Posebno skrb je v razpravi predstavljal problem koordinacije dejavnosti tako v okviru SSO kot tudi glede na skupne ustanove v sodelovanju z drugo krovno organizacijo. Treba bo narediti vse, da bodo te ustanove (Glasbena matica, Slovensko stalno gledališče, SLORI, NŠK) res skupne. Tako mora priti do tega, da bo imela tudi SSO dejansko enakopravno vlogo in besedo pri vodenju in upravljanju teh ustanov, sicer to ne more veljati za skupne, saj se še danes pozna dolgoletna praksa enostranske režije, izhajajoče iz idejnopolitične delitve in usmeritve politike takratne matične države do Slovencev v zamejstvu.
Svet slovenskih organizacij ob prehodu-v novo leto želi in upa, da bo prišlo končno do rešitve glavnih vprašanj slovenske manjšine v Italiji, zlasti do pravične zakonske zaščite. Želi tudi, da bi znotraj manjšine prevladala politična modrost in bi se proces poenotenja in skupnega zastopstva Slovencev dejansko uresničil.
V	sredo, 4. januarja, so se v Čedadu srečali predstavniki Sveta slovenskih organizacij in Zveze izseljencev iz Beneške Slovenije.
Poleg osrednje organizacije ima v Čedadu sedež tudi kulturno društvo Studenci, ki izdaja bogato istoimensko revijo. Beneško kulturno društvo pa izdaja tudi razne druge publikacije in knjige. Naj omenimo lepo knjigo Micheline Blasutig »Ne samuo spomini - Non solo ricordi«. Prav tako je zanimiva jezična revija Forum della Slavia - Naš glas z aktualnimi prispevki.
Pred prazniki je bilo razgibano tudi v Kanalski dolini. V Naborjetu je župnik Mario Garjup izdal knjigo o problemih Slovencev oz. optantov v Kanalski dolini med drugo svetovno vojno.
Pri proslavi ob 70-letnici GMD v petek, 9. decembra, so nam v prostorih Zavoda sv. Družine govorniki prikazali njeno delovanje in delovanje mnogih sotrudnikov, ki so v težkih časih zgodovine primorskih Slovencev skušali ohraniti pri življenju to hvalevredno in koristno ustanovo. Moje misli so se takrat vrnile v leto 1944, ko smo prav zadn je dni meseca decembra pred petdesetimi leti izgubili Goričani dva zaslužna moža in sotrudnika pri GMD, ki sta že prva leta ustanovitve pomagala graditi to stavbo. To sta bila dr. Janko Kralj in prof. Jožko Bratuž. V njuno družbo sem prišel že leta 1930, ko sem iz Gorice prejel povabilo, da bi prevzel mesto prefekta v Alojzijevišču. To je bila zame velika sprememba, ki mi je odprla globlji pogled na naše tedanje razmere; na to skupno delovanje ohranjam nepozabne spomine.
Dr. Janko Kralj je bil znana politična osebnost na Primorskem. Rodil seje v Zaloščah pri Dornbergu 18. avgusta 1898. Po končani osnovni šoli v rojstni vasi je nadaljeval študije v Gorici. Posvetil se je
Dr. Janko Kralj
Bralci pišejo
Listanje po Racetovi knjigi
Knjiga gospodu Borisa Raceta Razlogi za vztrajanje bo gotovo ostala kot dokument in priča naše prisotnosti na tem prostoru, našega dela in napak, ki smo jih storili v bližnji preteklosti.
Razlogi za vztrajanje v čem? V delu za uveljavljanje manjšinskih pravic, v širjenju m krepitvi narodne zavesti ali v zmotah in napakah, kijih g. Race omenja kar precej ? Ali v tihem sprejemanju tega, kar določijo politične stranke, tudi če je določeno v škodo slovenske manjšine? Upam, da ne. Prav zdaj, ko stranke izgubljajo moč in veljavo, ima SKGZ priložnost, da se te politične odvisnosti znebi.
Prav je, da so te napake omenjene v knjigi, da bo jasno tudi mlajšim rodovom, kdo je bil in kdo ni bil že takrat za enotno nastopanje slovenske manjšine. Da ne bi mi vsi, posebno pa naši odgovorni - nekateri od le-teh so tudi plačani - še danes o takih stvareh kaj razmišljali, napisali, potem pa pustili v predalu celih dvajset let.
Nihče, ki je na tako odgovornem položaju, kot je bil g. Race, si ne sme in ne more tega dovoliti. Dolžnost teh ljudi je. da zaključke svojih razmišljanj javno povedo takoj in da jih skušajo uveljaviti ne glede na to - kot pravi g. Brezigar v recenziji knjige -, če je to oportuno ali ne.
Zanimivo je, da se ta stalnica oportu-nosti vleče prav do današnjih dni. Prav v tem letu smo imeli marsikje priložnost
odvetniškemu poklicu in študiral v Gradcu, Zagrebu, Ljubljani in končal v Padovi. Odvetniškega poklica ni nikoli izvrševal. Že kot di jak je imel poseben čut za socialna vprašanj a tudi zato, ker je izhajal iz revne družine. Ko je prišel v Gorico, se je takoj posvetil javnemu delu. Bil je dober organizator mladine in časnikar. Že v Ljubljani je bil zaposlen pri Slovencu. V Gorici je skupno s Kemper-letom urejal Goriško stražo, v kateri so izhajali njegovi članki. V mesečniku Naš čolnič je pisal članke z vzgojno in socialno tematiko.
Zvesto je skrbel za vzgojo mladine.
V	članku V novo leto je nanizal nekaj misli o poti, po kateri naj hodijo krščanska prosvetna društva na Primorskem. V istem času je napisal knjigo Boji malega naroda, v kateri popisuje trpljenje irskega naroda za dosego neodvisnosti. S tem delom, ki je bilo kasneje zaplenjeno, je hotel pokazati na razmere našega slovenskega naroda, ki so ga fašistične oblasti zatirale.
Mnogo je delal pri GMD; skrbel je za pripravo programov za publikacijo knjig. Kot dober organizatorje znal navezovati stike s kulturnimi delavci in pridobiti družbi dobre in priznane pisatelj e ter takratne zastopnike slovenske likovne umetnosti. Ža vse to je skrbel Janko Kralj. Temu v potrdilo so v arhivu Mohorjeve družbe še ohranjena njegova pisma nekaterim slikarjem. Kralj je pisal tudi v Jadranski almanah, v katerem je izdal članek Kultura in civilizacija. V letniku 1924, ki gaje on sam uredil,je izšel njegov članek Sončnemu domu. Leta 1926 je pripravil za GMD prvi del Socialne čitanke; gre za zbornik člankov o naravnih pravicah in socialnem nauku Cerkve. Vsi njegovi članki so pisani na vsem dojemljiv nac in. (se nadaljuje v prihodnji številki)
Maks Komac
slišati, kaj je in kaj ni oportuno. Recimo: ni bilo oportuno manifestirati pred pomorsko postajo, ravno tako ni bila opor-tuna dijaška manifestacija itd. Podpredsednik deželnega sveta Miloš Budin je dijakom, preden so se le-ti zvrstili v sprevod, jasno povedal, da samo s takimi pobudami ne bomo dosegli ničesar. Mogoče ga dijaki niso razumeli ali slišali; ne vem. Po skoraj dvajsetletnem molku o poročilu tajnika KP1 Rossettija na partijskem kongresu leta 1975, v katerem je tajnik ostro nasprotoval vsakemu skupnemu nastopanju manjšine, nam Boris Race ne pove nič, kako je SKGZ takrat reagirala. Po razkosanosti naše skupnosti in po dogodkih, ki so se pozneje razvijali, lahko sklepamo, da je SKGZ podlegla ali pa da se je s temi idejami strinjala. Posledica vsega tega so toliko bolj opazne danes, ko iščemo, vendar tako težko najdemo skupni jezik vseh komponent slovenske manjšine.
Po vsem, kar je rečeno v knjigi, po tistem, kar smo sami doživeli in še drugje brali, prav ne moremo reči, da je SKGZ apolitična organizacija. Precej poguma je moral zbrati njen sedanji predsednik, da je vključil v svoj govor v Kulturnem domu ta nesrečni stavek. Da pa ne bo zamere: vse, kar smo zamejski Slovenci naredili in kar še delamo po naših društvih, organizacijah, ustanovah itd., je politično obarvano, ne glede s kakšno barvo, in SKGZ ni pri tem nobena izjema.
Vprašanje je zdaj. kako te barve omiliti in združiti naše moči v korist enotnosti. To pa je že drugi problem, ni več razlog za vztrajanje, temveč nuja za naš obstoj. S spoštovanjem
Aleksander Furlan
PRAVILA JAVNE ZDRAVSTVENE OSKRBE ZA LETO 1995
UPRAVIČENCI	ZDRAVILA			SPECIALISTIČNI PREGLEDI
	pas A	pas B	pas C	
Otroci do 6. leta, starejši nad 65. letom, katerih dohodki v letu 1994 niso presegli vsote 70 milijonov lir	redni ticket na recept (1)	redni ticket na recept (1)	celotni strošek za zdravila	redni ticket 6.000 lir
Zavarovanci med 6. in 65. letom	redni ticket na recept (1)	50% stroška	celotni strošek	proti plačilu do 70.000 lir
Oproščenci zaradi patologije, vojni in delovni invalidi od 6. do 8. kategorije, delovni invalidi z manj kot 2/3 nesposobnostjo, koristniki zaradi poškodbe na delu ali poklicne bolezni	redni ticket (1) (2)	redni ticket (1) za patologijo ali nesposobnost (3); 50% stroška za ostala zdravila	celotni strošek	6.000 lirza patologijo ali nesposobnost (2); do 70.000 za druge
Vojni invalidi, kat. 1-5delovni invalidi, 1. kat. 100-odstotni civilni invalidi, invalidi s pravico do pomoči	brezplačno	brezplačno	celotni strošek	brezplačno
Invalidi nižje stopnje	redni ticket (1)	redni ticket (1)	celotni strošek	6.000 lir na recept
Koristniki socialne pokojnine, bolniki z neozdravljivo boleznijo, pacienti, ki čakajo na presaditev organov, koristniki minimalne pokojnine nad 60. letom in brezposelni (če je druž. dohodek nižji od 16 milijonov, z zakoncem nižji od 22, z dodatnim 1 milijonom za vsakega vzdrževanega otroka)	redni ticket (1)	redni ticket (1)	celotni strošek	6.000 lir na recept
1) 3.000 lir za zdravilo; 6.000 lir za 2 ali več zdravil;
2) razen vojnih invalidov.
Da se upravičenec izogne plačilu samoprispevka, po novem zadostuje, da napiše na hrbtno stran recepta samoizjavo (»Izjavljam, da ima naslovnik tega recepta pravico do oprostitve ticketa na osnovi finančnega zakona za leto 1995«) z lastnoročnim podpisom. Za recepte ni potrebna samoizjava, ampak le lastnoročni podpis.	(pripravil	DH)
»Moja poezija je iskanje poštenega sveta«
Pogovor s pesnikom Jurijem Paljkom (1. del)
Jurij Paljk je predvsem in povsod pesnik. Predstavljena je že bila njegova druga pesniška zbirka. To je Nemir. Ob Paljku je tedaj sedel Igor Torkar, avtor skelečega Umiranja na obroke (1984), ki »čisti zgodovinski spomin, opozarja na človečnost,« njegova sta izbor in spremna meditacija h knjigi. »Jurij Paljk je med temi, ki izpovedujejo,«je izjavil. Kdor izpoveduje, pa ne goljufa. Paljk ljubi slovensko besedo, postavljajo na pravo mesto, samo na tistem ona drami, žarči. Ko piše, izkrvaveva, v žilah teče črnilo. Zapisal bo včasih samo dve besedi, si zaželel, da bi bila med njima tista neizgovorljiva. Z ženo Adriano sta dala na svet lepi punčki, Ivano in Tino, spisal je dve knjigi in morda že zasadil lepo slovensko lipo na svojem domu v kraju Terzo d'Aquileia. Otrok, knjiga in drevo, kakor po perzijski modrosti. Med nami je torej pesnik. Paljk nas navaja, da so to dobri ljudje, ki spregovorijo v ritmu in obliki, ki ju srce zaigra ob zaresnih izkušnjah. Nepošteno je govoriti slabo o dobrih pesnikih, se jih ogibati; to so dobri in uslužni ljudje, resnično darežljivi, predani, pogumni, ker je poezija neizprosna izpostava, ko pesnikzahre-penipo križu, po zemlji pod njim, se pripravlja na kesanje, čuti preveč sramu za življenje. Njegove
poezije so razčiščena jedrca preiskrenih besed, »kristalčki umetniške stvaritve«. Živeti ob njem je priložnost za dragoceno človeško bližino, da tudi kože ni več med nama.
Še preden sem Paljka karkoli vprašal...
Zelo mi je težko govoriti o poeziji predvsem zato, ker je to moja poezija. Najhuje pa bi bilo, ko bi si kdo pričakoval, da bi svojo poezijo razlagal. Težko je o njej že govoriti; če jo še razlagaš, ji ukradeš čar, njen glas. V poeziji prej kot v prozi, predvsem skušam
-	stilno gledano - napisati čimbolj preproste besede, da uporabim čim manj pridevnikov: napraviti iz besede skelet, spraviti besedo na kost, zato da na nji, takem okostnjaku, vidi bralec tudi svoje življenje. Nihče ne piše sam zase, pisati za svoj predal človeka boli, da tipi.
Iz kakšnega sveta izhajaš, kako te je poezija srečala?
Rodil sem se na mali kmetiji na Vipavskem. Z doma sem šel pri petnajstih letih, najprej v malo semenišče v Vipavo, potem k vojakom in tako naprej, da sem se od 17. leta sam preživljal. Prišel sem študirat v Trst. Za vzdrževanje sem bil turistični vodič, delal sem na Petrolu, prodajal dela slikarjev in spet tako naprej. In sem se srečeval z zamejci.
Zelo zgodaj sem začel pisati: v osnovni šoli v Dobravljah za šolski časopis Čaven, potem sem bil v malem semenišču, v dobi srednje šole, urednik Isker in sem v njih objavljal poezije pa tudi črtice in novele. Že dvanajst let živim samo od pisanja. V tej deželi ob meji sem že pisal za vse publikacije razen za beneške, ker mislim, da bi morali vsi pišoči Slovenci
priti z osebno besedo na dan, pisati najprej o skupni pripadnosti narodu, šele potem o razlikah. To poudari! Vedno pišem samo v slovenščini; popolnoma tuje je zame pisati v drugem jeziku, v italijanščini, in sploh ne razumem teh, ki trdijo, da lahko pišejo enakovredno v obeh jezikih. Kako je slovenski jezik izredno lep, plastičen, bogat! V slovenščini se da vse povedati in še več, kot smo sami sposobni izraziti!
Rad imam svoj jezik in doma učim punčki in ženo vipavskega narečja. Jezik je živ, njegova prva stopnja je narečje, v njem spoznaš korenine. Jezik na višji stopnji, knjižnega, so pa ustvarili slovenski velikani. Dovoli mi učen citat. Wittgensteinjenapisal: »Tvoj svet je tako velik, kakor je veliko poznanje tvojega jezika.«
Univerza mi je bilo semenišče, kraj imenitnih profesorjev, življenjskih usmerjevalcev: Otmar Čmilogar, klasični filolog in učitelj starih jezikov, slavist Anton Požar, profesor Janez Zupet, Franc Pivk in še drugi. Oni so me speljali v svet knjige, čeprav so bile že na kmetiji, na vipavskem domu, zmeraj na mizi knjige, oče jih je kupoval: prva izdaja Gregorčiča, stare mohorjevke, sveta pisma iz prejšnjega stoletja. Ko spoznaš svet knjige, ni več poti nazaj, si knjigi zapisan. Človek, ki meje najbolj »zastrupljal« s knjigami, je bil veliki duhovnik in ljubitelj knjige Ludvik Rusjan, daroval mi je nešteto knjig. To so moji temelji.
Nisem sin mesta, čeprav živim na asfaltu. Preteklo je že toliko časa, da nazaj ne morem. To je razkol, ki boli. Manjkajo mi zrak, polje, gozd, zemlja in nebo.
(pogovarjal se je I. Devetak)
(dalje v prihodnji številki)
Obnovljen križev pot iz cerkve v Gradnem, delo slikarja Zorana Mušiča
Knjižna zbirka Mohorjeve družbe iz Celja za leto 1995
Tudi letos je celjska Mohorjeva družba izdala svojo redno knjižno zbirko, ki je namenjena najširšemu krogu slovenskih bralcev. Pri celjski Mohorjevi družbi že vrsto let izdajajo poljudne knjige, ki se še najbolj približajo slovenskemu preprostemu bralcu in s tem Mohorjeva družba v bistvu nadaljuje svoje poslanstvo, ki je v tem, da mora knjigo ponesti v kar največ slovenskih domov. Zato ne preseneča dejstvo, da so v letošnjo zbirko uvrstili enega najbolj prodanih in branih slovenskih pisateljev, Ivana Sivca, in njegovo avtobiografsko zbirko črtic-spominov-doživetij z naslovom Kruh ponoči spi. Knjiga je tudi bogato fotografsko opremljena in se bere zelo lahkotno. Čeprav se večina slovenskih literarnih kritikov zmrduje ob Sivčevem pisanju, lahko rečemo, da piscu delajo veliko krivico; knjiga v letošnji zbirki to tudi potrjuje.
Jelka Semec je prispevala izredno zanimivo knjigo z naslovom Končno je bil čas. Po poklicu je učiteljica in prav o tem knjiga govori; brati bi jo morali tako učenci kot učitelji; knjiko bogatijo lepe slikovne priloge.
Osip Šest je napisal knjigo Kar po domače, dopolnil in priredil pa jo je Simon Preprost. To je zares imenitna
knjiga o tem, kako se mora olikani človek vesti v družbi: lepo in mestoma šaljivo ilustrirani bonton, ki ne bi smel manjkati v nobeni družini.
Dr. Jože Ramovš je v redno zbirko celjske Mohorjeve prispeval drugi del knjige z naslovom Sto domačih zdravil za dušo in telo. Ža naslov nam pove, da ne gre za neki vsakdanji zdravstveni priročnik, ampak za tehtnejšo knjigo, ki je namenjena tudi duševnemu zdravju.
Knjiga Mrzle peči je zbirka zgodb, črtic, spominov in še česa Irme Ožbalt, ki je svojo mladost preživela ob reki Krki. Prav o ljudeh in krajih ob tej lepi slovenski reki govorijo njeni lepi zapisi.
Zbirko celjske Mohorjeve družbe dopolnjuje izredno oblikovan in bogato ilustriran Mohorjev koledar, ki je tako pester, da bo v njem vsakdo našel nekaj zase.
Čisto na kratko: celjske mohorjevke za letošnje leto so zelo prijetne, izredno lepo in preprosto oblikovane, njihova največja odlika pa je dostopnost vsakemu slovenskemu bralcu. Kot odprta in bogata hiša so, v kateri lahko vsakdo najde nekaj zase in to zastonj domov odnese.
-jupa-
Nova knjiga Mohorjeve družbe iz Gorice
Pri Goriški Mohorjevi družbi so tik pred koncem lanskega leta izdali zelo lepo knjigo o slikarju in duhov-niku-salezijancu Viktorju Godniču.
1
mjmM:
VI. postaja: Veronika poda Jezusu potni prt
V	Hiši umetnikov, ki jo je na Humu v Goriških Brdih odprl slikar in fotograf Marjan Bažato, je na ogled obnovljeni križev pot iz župne cerkve v
Gradnem. Gre za delo, ki ga je leta 1924 ustvaril slikar Zoran Mušič, ki je bil tedaj na začetku kariere, sedaj pa je med naj večjimi likovnimi umetniki v Evropi.
Križev pot, kije bil v nevarnosti, da zaradi zoba časa in vlage propade, je obnovila restavratorka Mira Ličen-Krmpotič iz Pirana. Obnova je stala okrog milijon tolarjev, ki sta jih skupaj prispevala omenjena Hiša umetnikov (iz izkupička od prodaje posameznih likovnih del) in novogoriška enota slovenske Zavarovalnice Triglav.
Razstava križevega pota iz Grad-nega bo v Hiši umetnikov odprta do nedelje, 22. januarja, potem pa ga bodo spet preselili na njegovo mesto v cerkev svetega Jurija v Grad-no. Obnovljene umetnine seje slikar Zoran Mušič zelo razveselil ter je dejal, da bo kmalu prišel na obisk v Goriška Brda, kjer bo napravil nekaj slik.	M,
Pomembni priznanji našima zaslužnima kulturnima delavkama
V	ponedeljek, 9. t.m., je bilo v Peterlinovi dvorani Društva slovenskih izobražencev v Trstu vzdušje posebno slovesno. Dve naši zaslužni kulturni delavki, Marta Požar in Lučka Susič, sta iz rok predstavnikov Zveze kulturnih organizacij Slovenije prejeli lepi in pomembni priznanji: Marta Požar je namreč prejela Maroltovo listino za svoja dolgoletna prizadevanja za ohranitev slovenskega ljudskega izročila pri Sv. Ivanu, Lučka Susič pa Linhartovo listino za svoje delovanje na področju ljubiteljske gledališke dejavnosti.
Marta Požarje pri Sv. Ivanu znana in priljubljena kulturna in prosvetna delavka, zlasti v okviru tamkajšnjega Marijinega doma. Predvsem so ji pri srcu stari svetoi-vanski ljudski običaji, ljudsko izročilo, za katerega se vrsto let trudi, da bi ne dokončno zašlo v pozabo, z njim pa tudi slovenska prisotnost v tem nekdaj popolnoma slovenskem tržaškem predmestju. Posebno pozornost posveča Marta Požar svetoivanski ljudski - noši, katere rabo stalno priporoča. Za svoje delo je Požarjeva prejela iz rok predstavnice ZKOS Mete Benčina Moraltovo listino.
Vlado Ravnikar je prav tako v
imenu ZKOS izročil Linhartovo listino (to listino je pred kratkim prejel tudi openski režiser Drago Gorup) Lučki Susič, ki je - kot je pisano v utemeljitvi - veselje do pisanja in igranja prejela že v družinskem krogu. Nastopala je v okviru Radijskega odra ter se priljubila kot mentorica, avtorica tekstov in režiserka v okviru slovenske šole ter igralske skupine » Tamara Petaros« z Opčin in gledališkega krožka Slovenskega kulturnega kluba. Pisala je tudi za Radio Trst A. Njene igre odlikuje posebnost, da na svet gleda skozi otroške oči, zato sta v njih prisotna živa fantazija in smisel za humor.
Spored, ki ga je povezovala članica gledališkega krožka SSK Sara Bakle, je obsega! tudi recitacijo nekaterih odlomkov iz dela Zore Tavčar »Svetoivanski Božič«, ki pripoveduje o starih običajih pri Sv. Ivanu v adventnem in božičnem času in ki jo je podala Matejka Maver. Lučko Susič pa so počastili kar člani skupine »Tamara Petaros« in gledališkega krožka SSK z uprizoritvijo odlomkov iz letošnje Miklavževe igrice in znane »Igre zamenjav, « s katero so igralci SSK nastopili v raznih krajih v zamejstvu in matici, konec meseca pa bodo gostovali v Rimu.
Ivan Žerjal
Ena izmed obljavljenih slik: Križani Kristus na televizijskih antenah
Bogato knjigoje avtoropremil s svoji-
mi barvnimi reprodukcijami slik, ki jih je narisal zadnja leta, potem ko je krajinarstvo in golo risbo zamenjal s simboličnim svetom slikarstva in novo metafiziko; lahko bi celo rekli, da gre pri slikarju Godniču za konceptualni simbolizem, v katerem ima evangeljsko sporočilo glavno besedo. V predgovoru knjige zvemo, da se je slikar in salezijanec rodil leta 1920 v Nabrežini, v skromni družini, ki je morala v izgnanstvo; pod fašizmom je trpela kot vse ostale zavedne slovenske družine in zato je moral Viktor Godnič kmalu oditi delat. Bil pa je izvrsten nogometaš in je profesionalno igral tako za Triestino kot na Siciliji in med drugo vojno v Genovi za klub Genoa. Trpljenje in vojna sta ga silila k razmišljanju, spoznal je nekega bivšega salezijanca in se odločil za
duhovniški poklic. Pri 35-letih je pel novo mašo v rodni Nabrežini in kmalu zatem opravil potrebne izpite za poučevanje telesne vzgoje. Od vedno pa je risal in slikal, se zato odločil za študij slikarstva in tako poučeval na šolah risanje. Bil je krajinar do pred nekaj leti, ko zasledimo v njegovem slikarstvu velik preobrat; Godnič se je nato odločil za simbolizem in temeljne verske tematike. Svoje izkustvo vere slika na platna in knjiga je posvečena prav temu delu njegovega slikarskega opusa. Velika, izredno lepa barvna reprodukcija njegovih del ima zraven še tekst, v katerem slikar govori o veri in verskih resnicah. Dr. Kazimir Humar pa je v knjigi prispeval še intervju z avtorjem, ki osvetljuje nastanek in pomen Godničevega slikanja.
-j upa-
6 goriške novice
Katoliški glas
12. januarja 1995
-
t
30 let delovanja dramske skupine
Standrež
Pogovor z Božidarjem Tabujem
Prosvetno društvo Standrež iz znane goriške vasi letos praznuje veliko lepih obletnic, gotovo pa je najpomembnejša 30-letnica obstoja in delovanja dramske skupine v društvu. Prav zato so se pri društvu odločili, da bodo jubilej primemo proslavili. Tako je bilo že včeraj v Standrežu v župnijski dvorani Antona Gregorčiča, kije sicer osrednji kraj, okrog katerega se člani društva Standrež zbirajo, slovesno odprtje dokumentarne razstave o delovanju dramske skupine in Prosvetnega društva Standrež s predstavitvijo publikacije, ki nosi naslov 30 let dramske dejavnosti 1965-1995. Že to soboto pa bodo člani dramskega odseka društva Standrež uprizoril; krstno izvedbo igre Janeza Povšeta z naslovom Kandidiraj, le kandidiraj!.
Igra se bo začela v domu Antona Gregorčiča ob 20.30, v nedeljo pa jo bodo ponovili za vse tiste, ki sije v soboto ne bodo mogli ogledati. V nedeljo, 22. januarja, bodo v Standrežu ob 10.30 darovali sveto mašo za pokojne člane dramske skupine in ob 17. uri imeli slovesno proslavo 30-letnice dramske dejavnosti. V torek, 24. januarja, bodo slovesnosti sklenili ob 20. uri v domu Antona Gregorčiča z okroglo mizo o ljubiteljskem gledališču, kamor vsekakor spada tudi njihova dramska skupina.
Trideset let delovanja je dolga doba. Zato sem povabil v prostore našega uredništva enega najbolj dejavnih članov dramske skupine iz Štandreža in obenem enega glavnih igralcev skorajda vseh uprizorjenih iger v Standrežu, Božidarja Tabaja.
S širokim nasmehom in naravnim darom za humor je začel takole: »Ja, resje, 30 let je dolga doba in v tem času seje veliko spremenilo.
Sam sicer nisem bil pri dramski skupini od začetka, ker so mi vsi pravili, da nisem za na oder! Potem pa si je leta 1968 eden od igralcev zlomil nogo in sem jaz vskočil namesto njega. Tako se je začelo. Začel sem torej tri leta po tem, ko je gospod župnik Jože Žorž v Standrežu zgradil dvorano in začel z dramsko skupino; on je bil tudi prvi režiser in velik ljubitelj gledališča, velik kulturni buditelj. Naj tudi povem, da še sedaj v dramskem odseku društva delujejo nekateri ustanovni člani, ljudje, ki delajo pri dramski skupini že od samega začetka; prav je, da jih tudi naštejem: Majda Zavadlav,
Damjan Paulin, Jordan Mučič,
Marko Brajnik, Marjan Breščak. Tri
leta kasneje sem prišel še jaz.«
Ko ga vprašam, če ve, koliko iger so pri društvu do sedaj že igrali, se na široko nasmehne in reče: »Veš, da bi moral dobro pomisliti! Zase vem, da sem igral najmanj 28 celovečernih iger in vsaj 18 krajših. Pri društvu pa smo do sedaj gotovo naštudirali najmanj šestdeset iger, saj vsako leto pripravimo vsaj dve, eno celovečerno in drugo krajšo; običajno so krajše igre satirični prizori in komedije z malo igralci, tako da lahko gostujemo povsod, bodisi v gostilnah kot na prostem in v manjših prostorih. Tu moram poudariti, da delamo vse prostovoljno in ljubiteljsko; dvakrat na teden imamo vaje in seveda mora čutiti človek veselje za odrske deske. A, ja, pozabil sem ti še povedati, da smo sodelovali na številnih Prešernovih proslavah, na vseh miklavževanjih in raznih drugih prireditvah; tudi to je delo dramske skupine.«
Vprašam ga, kaj najraje igrajajo, in mu rečem, da je prav dober igralec s pravim obrazom za komedije. Zasmeje se:»Ja, zanimivo, da mi to rečeš, ko pa so mi do 22. leta govorili, da nisem za na oder! Šalo na stran! Veliko smo igrali slovenske avtorje, Linharta in druge, največ pa seveda komedij, od Goldonijevih do Nušičevih tekstov, Feydeauja, Molliera in tako naprej. Pomisli, da se je v Standrežu v dramskem odseku zvrstilo nad 130 ljudi, ki so igrali ali bili kako drugače zaposleni z dramskimi igrami! Poleg gospoda Žorža so pri nas režirali še Aleksij Pregare, Mira Štrukelj, krajše tekste pa smo sestavljali in pisali tudi sami, posebno Ivanka in Majda Zavadlav, ki sta domačinki.«
Vprašam ga še po željah za naprej. Božo razširi roke, globoko vdihne in reče resno: »Veš kaj, z mladimi je križ, ker jih večina študira in zato ne utegne obiskovati
Asquinijev dekret le strankarska propaganda?
Prvi teden novega leta je v goriški politični prostor po novoletnih praznovanjih in praznikih prinesel nadaljnjo obravnavo odprtih vprašanj. Po pomembnosti je gotovo na prvem mestu vladni dekret, ki dejansko odpravlja bencinske bone za Goriško. Slednji uvaja nekakšno privilegirano območje, ki zajema celo Fur-lanijo-Julijsko krajino, v kateri naj bi se bencin prodajal po znižani ceni. Dežela naj bi bila razdeljena na tri pasove, v katerih bi bile posebne cene za bencin. V prvem pasu, v katerega naj bi spadala Gorica, naj bi liter bencina stal okrog 950 lir (z boni stane sedaj okoli 700 lir liter). Cena pa bi bila postopoma višja v pasu, ki zadeva Videm, in v tistem, ki zadeva Pordenon. Glavni pobudnik tega dekreta je podtajnik pri ministrstvu za finance in ligin parlamentarec Roberto Asquini.
Ta novi zakon je razdelil naše mesto na dva tabora. Na eni stra-
ni je večinska skupina, ki mu nasprotuje, ker nalaga Goriški največje breme. Na drugi pa so v glavnem prodajalci bencina, ki bi na tak način, vsaj po predvidevanjih, znatno povečali tržišče. Toda kateri so glavni vzroki, ki so privedli do vladnega zakonskega dekreta? Sam podtajnik Asquini je takoj na začetku povedal, da bo tak zakon preprečil izliv italijanskega kapitala izven meja, sklicujoč se na pogosto tankanje bencina italijanskih avtomobilistov v Sloveniji zaradi ugodnejše cene. Iste razloge je podtajnik Asquini zagovarjal v ponedeljek, 9. januarja, ko je v goriški trgovinski zbornici branil dekret pred ostrim protestom goriških občinskih upraviteljev in ekonomskih operaterjev. Ti so trdno zagovarjali možnost, da bo tak zakon zadal Goriški težak gospodarski udarec. Isto bi lahko namreč rekla Slovenija glede številnih kupcev, ki prihajajo v Gorico po nakupih.
Ali ni to obojestransko izmenjavanje kapitala nekaj popolnoma normalnega na obmejnih področjih? In še se lahko vprašamo, kaj se bo zgodilo, če se bo tudi Slovenija začela obnašati na tak način?
Na drugi strani se lahko vprašamo, ali bo tak poseg res obrodil ekonomski uspeh. Na Goriškem se bo cena življenja zvišala, kar bo našo ekonomijo še bolj obubožalo in izpostavilo morebitnim gospodarskim reakcijam Slovenije. Torej le navidezen uspeh, ki daje slutiti, da je zakon predvsem politična oz. strankarska propaganda za bližajoče se volitve, ki ne upoštevajo dejstva, da je na mejnih področjih potrebno upoštevati dvostranske interese. Napredek je namreč zagotovljen ob zdravi izmenjavi vrednot in bogastva, kapitala in ekonomskih uslug.
Julijan Čaudek
Goriška občinska uprava v novo leto
Ob koncu leta je občinski svet sprejel proračun za leto 1995. Debata o tem problemu je trajala tri dni in je prikazala celo vrsto problemov, ki jih zlasti po mnenju opozicije prinašajo izbire sedanje uprave. Gre zlasti za podpiranje nekaterih predlogov, kot sta šola za finančne stražnike na letališču, ki jo nova uprava jasno zagovarja, ali pa jez na Soči, o katerem se jasno ne izreče. Na splošno velja ugotovitev, da gre nova uprava počasi po poti privatizacije nekaterih uslug ter da so napovedane spremembe zelo počasne. Med pozitivnimi postavkami proračuna je vsekakor večja vsota, namenjena nadaljnji posodobitvi upepeljevalnikavSovodnjah, zlasti glede stalnega merjenja kvalitete plinov, ki prihajajo iz dimnika. Ob zahtevi svetovalca Špacapana, da se nakaže v proračunu tudi finansiranje, ki je namenjeno za popravilo šole Trinko, ugotovljamo, da do tega sicer ni prišlo; vendar se je odgovorni odbornik obvezal, da bodo ta dela gotovo opravljena. Med ostalimi obveznostmi, ki jih je sprejela uprava, naj omenimo potrditev del za greznično omrežje v Pevmi s podaljškom proti Štmavru in za razširitev pokopališč v Pevmi, Pod-gori in Standrežu. Proračun je bil
vaj. Tokrat smo, recimo, z režiserjem Emilom Aberškom začeli vaditi že meseca septembra in to dvakrat tedensko zvečer. Mladih jetudi malo in se jih veliko udejstvuje tudi na športnem področju. Pa vendar nam uspe skoraj v vsako novo igro vključiti kakega novega člana in tudi tokrat je tako. Sicer pa bi rad videl, da bi imeli spet kako lepo gostovanje, taka, kot so bila v ZDA, Švici, Rimu, Parizu. Običajno redno gostujemo na Goriškem, Tržaškem, avstrijskem Koroškem in v Sloveniji. Največja moja želja pa je, da bi v naš dramski odsek prišlo več mladih in bi tako tudi razbremenili delo starejših članov. Prav zato vabim mlade, naj se z veseljem pridružijo našemu društvu in dramskemu odseku. Odrskih desk se nihče ne sme bati, ker je igranje zelo lepa stvar!«
Jurij Paljk
odobren z nasprotnimi glasovi opozicije.
Sprejeta je bila tudi enotna resolucija za to, da bi goriška bolnišnica ne izgubila specialističnih služb, kar je zlasti nevarno, če bi prodrl predlog, da bi jo prenesli v sedanjo bolnišnico Usmiljenih bratov, ta predlog je zagovarjal predvsem senator Romoli, ne da bi se zavedal, da bi s tako rešitvijo goriška bolnišnica imela manj postelj kot tržiška; vsekakor je dokončno zamrla ideja o eni sami veliki bolnišnici za celo pokrajino. Najbolj verjetna se zdi možnost, da bi prišlo do zgraditve novega objekta za razne usluge in do temeljite prenovitve obstoječe strukture; specialistične oddelke pa si bosta delili goriška in tržiška bolnišnica.
Župan je sprejel predlog, da bi mrežo na meji pred svetogorsko
železniško postajo enostavno nadomestili s črto. Predlog so ponudile v javno razpravo tri revije: Isonzo-Soča iz Gorice, Oko iz Nove Gorice ter študentsko glasilo Zuf de Žur, ki izhaja sicer v Gorici, vendar združuje dijake obeh mest. Gre vsekakor za velik napredek v primeru z znanim predlogom novofašistov, ki so s svojim državnim tajnikom Finijem na čelu pred leti s krampi hoteli razbiti sedanjo mrežo. Pozitivno so se o predlogu izrekli razni upravitelji ter tudi goriški nadškof, čeprav je jasno, da ideja ni takoj izvedljiva. Vsekakor beležimo ta dogodek kot nov dokaz, da je želja večine Goričanov ta, da se odnosi ob meji izboljšujejo, ne pa, da pride do zaostritev, ki bi jih radi sprožili nekateri elementi na obeh straneh meje.
B.Š.
Vrh
Člani mladinskega pevskega zbora Vrh sv. Mihaela so v sredo, 4. januarja, s pesmijo razveselili svoje domove, hiše ostarelih in bolnih oseb. Mladi pevci so ob jaslicah zapeli božične pesmi, podali voščila in tako prinesli otroško razposajenost, radost in veselje v domače hiše. Domačini so bili navdušeni nad prihodom in lepo pesmijo vrhovskih
otrok ter tako izrazili željo, da bi se ta običaj ohranil tudi v bodoče.
Na praznik sv. treh kraljev pa sta vrhovski cerkveni svet in mladinski zbor priredila lepo božičnico z obdarovanjem otrok. Prisotni so z zanimanjem sledili izvajanju mladih: »pastirjev«, ki so nestrpno pričakovali božji prihod in ob tem velikem dogodku obljubljali najrazličnejše darove.
Vljudno Vas vabimo v galerijo naše knjigarne na odprtje fotografske razstave
Paula D. Redferna
v petek, 20. januarja 1995, ob 18 uri.
Govorili bodo Fabio Smotlak, Lucianu Berini in Sergij Cesar.
KATOLIŠKA KNJIGARNA
Str
^ yi©miiiini
GORICA - Ulica Trivigiano 41 - Tel. (0481) 20671
tt plinsko olje za ogrevanje i> maziva
it pogonska goriva a avtoprevozi s cisterno
telefonirajte nam, da bo zima topla, pri nas sta prijaznost in resnost Vam na razpolago
« u n u s
14 Slovencev iz Trsta na taizejskem srečanju v Parizu
Lansko leto se je pet deklet iz Trsta odločilo, da se priključijo skupinam iz Slovenije, ki vsako leto romajo na novoletna taizejska srečanja. Tržaške udeleženke so se vrnile domov polne močnih vtisov in so za tako obliko praznovanja novega leta navdušile še nekatere svoje sovrstnike. Tako se je skupina letošnjih udeležencev iz zamejstva skoraj potrojila.
Na letošnjem srečanju, ki je bilo v Parizu, se je zbralo 100.000 mladih. Iz Slovenije je v> Pariz odpotovalo 65 avtobusov, to pomeni 3.300 mladih. Srečanje je trajalo od 27. decembra do 1. januarja.
Ob prihodu v francosko prestolnico je vsaka manjša skupina mladih dobila namestitev v eni izmed župnij v mestu ali okolici. Tržačani smo bili tako razdeljeni v dve župniji, v Boulogne in v Chelles, ki je prijazno naselje v predmestju Pariza. Tam so nas domačini najprej pogostili s prigrizkom ter nas razvrstili v družine ali skupna bivališča (šole in telovadnice).
Dan v Parizu je potekal po ustaljenem programu. Jutro smo preživeli v župnijah, kjer je bila najprej krajša molitev in meditacija, potem pa smo se razdelili v
skupinice. V okviru teh smo prisostvovali zanimivim pričevanjem ljudi, ki se profesionalno ali prostovoljno uk\>arjajo na socialnem in vzgojnem področju:	tako	z
brezdomci, alkoholiki, bivšimi kriminalci, z bolniki, s skavtsko mladino itd. Pogovarjali smo se tudi o nestrpnosti, rasizmu, nasilju, torej o problemih, ki smo se jim sami želeli zoperstaviti že tako, da smo v dneh skupnega življenja dokazali, da mladi lahko živimo in diskutiramo v miru in spoštovanju drug do drugega.
Opoldne so se vsi odpravili v Pariz, vPortede Versailles, to se pravi na veliko pariško razstavišče, kjer se je odvijal preostali del programa. Najprej skupna molitev, potem kosilo, popoldne pa smo imeli različna srečanja (npr. neke vrste lectio divina in pogovore po malih skupinah, nacionalno srečanje z mašo za vse Slovence in pa poslušanje pričevanj mladih, ki prihajajo iz različnih držav in stvarnosti - Japonske, Zaira, Romunije, Srbije...). Po skupni večerji je bilo na vrsti še večerno srečanje v velikanskih halah, kjer so mladi lahko prisluhnili tudi besedam karizmatičnega voditelja taizejske
skupnosti brata Rogerja.
Seveda smo si med enim in drugim srečanjem vzeli tudi nekaj časa, da smo si ogledali Pariz, se morda povzpeli na tour Eiffel, na Montmartre, si ogledali Notre Dame, kak muzej, se sprehodili po ulicah latinske četrti ali po Champs Elisees...
Na Silvestrovo smo se mladi zbrali v župniji, v kateri smo živeli. Novo leto smo pričakali ob molitvi za milna svetu. Ob polnoči se je molitev prelila v spontan aplavz in voščila, ki sta jim sledila zabava in ples (brez dima in alkohola). »La fete des nationalites« je trajala do zgodnjih jutranjih ur. Pn>ega januarja smo imeli po maši vsi, tudi tisti, ki smo drugače prespali v šolah in telovadnicah, možnost, da smo bili za novoletno kosilo gostje francoske družine. Domačini so dokazali veliko gostoljubnost in prijaznost do množice mladih, ki so prišli od vsepovsod.
Mladi, ki smo se vrnili s tega srečanja, smo obogateni z novimi duhovnimi izkustvi in s prelepimi spomini; že sedaj radovedno ugibamo, kje bo taizejsko srečanje prihodnje leto.
Breda Susič
Tradicionalni gostinski kraški večer
V	ponedeljek, 16. januarja, z začetkom ob 20. uri, prireja Slovensko deželno gospodarsko združenje tradicionalni gostinski večer, ki bo tokratvznani restavraciji UrdihKras v Mavhinjah (Devin-Nabrežina). Večer, ki je nastal na pobudo gostincev, postaja pravo družabno srečanje vseh zamejskih podjetnikov, saj se ga vsako leto udeležujejo tudi predstavniki ostalih sekcij pri Združenju in ne le iz Tržaške.
Letos bo gostinski večer povsem v znamenju Krasa. Mlada gospodinja Tanja Urdih bo gostom ponudila značilni domači menu, ki ga bo v vseh predvidenih postojankah, od pristne »slovenske dobrodošlice« do sladice spremljala in dopolnjevala izvirna kraška kapljica.
Someljer Sergij Cesar bo pokrovitelj predstavitve najznačilnejših
krajevnih vin: vitovske, malvazije in terana. Ob tem bodo gostinci in ostali gostje imeli priložnost se seznaniti z dejavnostjo Konzorcija za zaščito kontroliranega porekla vin Kras, ki ga sestavljajo tržaški vinski pridelovalci. Gost večera bo predsednik novonastalega Konzorcija vin ZKP (DOC) Kras, ugledni vinogradnik iz Praprota pri Trstu Edi Kante.
Navdušence plesa pa bo razveselila prav tako domača poskočna glasba Kraškega kvinteta.
Gostinci pri SDGZ vabijo torej vse včlanjene (in ne) kolege iz Tržaške, Goriške in Benečije, pa tudi ostale zamejske gospodarstvenike, da se udeležijo prijetnega družabnega večera. Za prijave je vsem interesentom na razpolago organizacijsko tajništvo pri SDGZ v Trstu (tel. 040/362949)
V	nedeljo, 15. januarja,bo ob 16.30 v cerkvi v Nabrežini
koncert božičnih pesmi
ob 200-letnici cerkve
Nastopajo ženski, moški in mešani zbor Igo Gruden pod vodstvom Bojane Kralj.
Na strani državljana
Pred časom je predsedstvo deželnega sveta izdalo publikacijo »Dalla parte del cittadino«. Ko je naklada pošla, so ob ponatisu poskrbeli tudi za slovenski prevod z naslovom Na strani državljana. Publikacija obsega koristna navodila, kako si lahko državljan sam izstavi nekatera potrdila, kakšne pravice ima do informiranja o zadevah, ki se ga neposredno tičejo (npr. v zvezi s prošnjo za stanovanjski prispevek ali z izidom kakega natečaja) oziroma ki se tičejo njegovih interesov (npr. v zvezi z načrtom ceste, ki naj bi jo zgradili na ali ob meji kakega njegovega zemljišča in podobno). Obenem prinaša tudi glavna navodila v zvezi z državljanovim branilcem, ki ima nalogo, da brezplačno ščiti in brani državljana pred morebitnimi krivicami javne uprave. Končno prinaša še vrsto zakonov v slovenskem prevodu s
pripombo, da so omenjena besedila priložena samo kot informacija in dokumentacija. V pravne namene velja edinole besedilo v italijanščini.
Ne v slovenski in niti v italijanski izdaji ni navedena letnica izida.
(mab)
Zahvala dobrotnikom
Slovenska Vincencijeva konferenca se iskreno zahvaljuje vsem, ki so jo podprli z darovi pri njeni dobrodelnosti.
Zlasti hvala tistim, ki stalno podpirajo naše delo za pomoč beguncem, zlasti otrokom, v Ajdovščini. Za te zbirajo prispevke zlasti članice v Barkovljah in jih tudi vozijo v Ajdovščino. Pa tudi v trgovini Fortu-nato bodo radi sprejeli vaš dar. Na oglasni deski pred cerkvijo v Barkovljah lahko berete zahvalno pismo Karitasa iz Ajdovščine.
Dobri Bog naj v letu 1995 obilno poplača vašo dobroto!	N.M.
ČESTITKE
Ob prejemu Maroltovega priznanja celotna svetoivanska slovenska župnijska skupnost toplo čestita Marti Požar in se ji obenem iskreno zahvaljuje za opravljeno delo v domačem kraju.
50-letnica napada na borštanski bunker
Prebivalci Boršta so se v nedeljo, 8. t.m., spomnili 50-letnice nacifašističnega napada na tamkajšnji bunker, v katerem so izgubili življenje trije partizanski borci, četrti - Danilo Petaros, torej domačin - pa je bil ujet in usmrčen v zloglasni Rižarni.
Proslava je potekala v gledališču France Prešeren v Boljuncu pod pokroviteljstvom dolinske občinske uprave; priredila sta jo krajevna sekcija Vsedržavnega združenja partizanov Italije in PD Slovenec iz Boršta. Po polaganju vencev k obeležju pred bunkerjem je spored v boljunškem gledališču obsegal nastop učencev osnovne šole iz Boršta in Zabrežca, recitatorjev, pevskega zbora Sla-vec-Slovenec, pihalnega orkestra Breg in partizanskega zbora Pinko Tomažič. Udeležencem proslave sta spregovorila Emil Petaros v slovenščini, Giorgia Marzia pa v italijanščini.
V stolnici je zadonela slovenska božična pesem
Božičnemu koncertu je prisluhnilo veliko število ljudi (Foto Kroma)
Tudi letos je Zveza cerkvenih pevskih zborov pripravila svoj tradicionalni božični koncert v tržaški stolnici sv. Justa v nedeljo, 8. t.m. Pela sta združena ženski in moški zbor pod vodstvom Aleksandre Per-tot.
Priprava božičnega koncerta ZCPZ je bila vsako leto problematična, saj se (maloštevilne) pevske vaje odvijajo med božičnimi prazniki, vrhu tega pa so tik pred le-temi razni koncerti in revije, katere prirejajo oz. se jih udeležujejo domala vsi krajevni slovenski zbori. Vendar je tudi letos uspelo pevcem se naučiti v kratkem času vrsto pesmi, katerih izvedba je bila ubrana in prepričljiva, kardokazuje izredno »treniranost« naših pevcev, mnogi izmed katerih pojejo tudi v kvalitetnejših pevskih sestavih.
Uvod v spored je predstavljala znana božična Adeste fideles - Hitite kristjani, ki jo je zbor zapel v
mešani zasedbi, zatem je ženski del zbora izvedel Filejevo Božično ter Harejevo Nocoj, nocoj in Tiho je v gozdu. Sledilo je pet skladb, ki jih je izvedel moški del zbora: Lahar-narjeva Težki so dnevi, Mihelčičeva Angelsko petje, Vodopivčeva Le spavaj, sladko detece ter Bratuževi Veseli čas praznujmo in Noč najjasnejša.
V	drugem delu, v katerem je prišla v poštev tudi orgelska spremljava Vinka Škerlavaja, smo zopet slišali dve pesmi za ženski zbor (Bratuževo Ena lučka in Vrabčevo Sredi tihe polnoči), na koncu pa še Rinarjevo Prisvetil je veseli dan in Poglejte, čudo se godi. ki sta ju izvedla ženski in moški zbor. Koncert pa se seveda ni mogel zaključiti brez priljubljene Gruberjeve Svete noči, ki jo je zbor zopet zapel v mešani zasedbi. Spored je z napovedmi in recitacijami povezovala Tamara Stanese.
iž
Zbor Consortium Musicum nastopil na Opčinah
Župnijska cerkev sv. Jerneja na Opčinah je bila zopet prizorišče kakovostnega glasbenega večera. Na praznik sv. treh kraljev je namreč nastopil priznani mešani pevski zbor Consortium Musicum iz Ljubljane, ki ga vodi Mirko Cuderman. Koncert sta priredila domača župnija in Slovenska prosveta iz Trsta.
Spored, ki ga je zbor izvajal na koru, je obsegal vrsto skladb pretežno sodobnih avtorjev. V prvem delu smo slišali skladbe, ki segajo v vrh mednarodne nabožne glasbe od zornic iz pravoslavne liturgije Sergeja Rachmaninova do slovitega Mozartovega Ave verum corpus in Dvorakove maše v D-duru. Drugi del je obsegal božične pesmi sodobnih slovenskih skladateljev Matije Tomca, Leopolda Cveka, Angelika Hribarja, Ivana Zupana, Mirka Re-nerja, Lojzeta Mava in Stanka Premrla. Slo je za skladbe, ki jih
-	vsaj v zamejstvu - le redkokdaj slišimo, tako da so se res številni poslušalci (cerkev je bila namreč nabito polna) seznanili s prijetno novostjo.
Petkov koncert je bil na visoki kakovostni ravni, tako da so ljudje odšli na svoje domove z lepimi
in prijetnimi občutki. Izkupiček prostovoljnih prispevkov je bil namenjen kritju stroškov za popravilo cerkvenih orgel. Openska župni ja je tako res lepo pričela novo leto.
8. pohod za mir
Na dan sv. treh kraljev seje v petek, 6. t.m., odvijal po tržaških ulicah 8. pohod za mir, ki ga prirejajo krajevne družbene in kulturne organizacije pod pokroviteljstvom tržaške občine. Pohod se je pričel na trgu Garibaldi, končal pa seje pred dvorano Tripcovich. V le-tej bi moral biti po načrtih organizatorjev tudi nastop pianista Alojše Starca kot opozorilo na težave Glasbene Matice, aje bila dvorana iz tehničnih razlogov zaprta. Udeležencem pohoda so spregovorile tri ženske, ki so kot prostovoljke dejavne na socialnem področju: delavka Lore-dana Scrigni, ki je opozorila na probleme tržaškega gospodarstva, socialna delavka Marisa Semeraro, ki je govorila o problematiki mladoletnih, v slovenščini pa je spregovorila odbornica škedenjskega slovenskega kulturnega društva Ivan Grbec Roža Počkar. V imenu tržaške občine je spregovoril podžupan Damiani.
Za resnico, pravico in demokracijo
Tisk in z njim vsa sredstva obveščanja moremo ločiti v dve kategoriji: laični tisk in katoliški tisk. Laični tisk je tisti, ki se drži laične morale, to je morale, ki sloni le na človeški modrosti, na raznih filozofijah od Kantove etike do dialektičnega materializma Karla Marksa in drugih. Vsem je skupno, da odklanjajo moralo, ki se opira na krščanstvo ali na kako drugo verstvo. S tem še ni rečeno, da je laični tisk nujno proti Bogu ali brez Boga; pomeni le, da Bog in njegovo razodetje nista končno merilo pri vrednotenju človekovih dejanj. Pri nas velja to še posebej za nauk cerkvenega učiteljstva. Ko gre za moralno presojo človekovih dejanj, jim nauk papeža in škofov ni merilo moralne presoje. Tako zagovarja npr. laični tisk ločitev v zakonu, svobodne spolne odnose, splav in podobno. Taki časopisi sicer poročajo tudi o papežu in njegovem delu, posebno še o sedanjem papežu, ki je bil oklican za »osebnost leta 1994«. Poročajo tudi o kakih dogodkih Cerkve, vendarle kot kronisti, ki morajo beležiti tudi verske dogodke. In kadar poročajo, so velikokrat pristranski, tako da je Carlo Cremona zapisal: »Večina današnjega časnikarstva je zmeda, ideološki interes, ki izrablja neresnico.«
Na drugi strani je katoliški tisk. Njegova temeljna usmeritev je resnica ali vsaj iskanje resnice; ne samo, ko gre za poročila, temveč še bolj takrat, ko gre za vrednotenje moralnih vprašanj. Priporočilih se lahko ukrade nezadostna informiranost, nikoli namerna neresnica oz. laž. Katoliški časnikar ne sme zavestno in namerno zapisati kaj neresničnega. More se motiti, ker je to človeško; ne sme pa se lagati, kajti v prvi vrsti mora biti v službi RESNICE.
Druga njegova značilnost mora biti ta, da se pri presojanju moralnih vprašanj ne sklicuje le na človeško vest, temveč da ima pred očmi evangeljske zapovedi in nauk Cerkve, kot izhaja iz Katekizma katoliške Cerkve.
Zgodi se pa lahko, da se tudi katoliški list zaplete v polemiko z mnenji drugih, posebno ko gre za različna gledanja na stvari in dogodke npr. v politiki, gospodarstvu, ocenjevanju zgodovinskih dogodkov ali oseb. Takšna različna gledanja so neibežna, saj ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje. To je osnovno pravilo demokracije. V takih primerih naj velja pravilo: Resnica z ljubeznijo. Torej tako, da nikogar ne žališ. To ni vedno lahko, kot priča zgodovina. V polemiki človek lahko zaide predaleč, toda odpraviti polemiko bi bilo znamenje diktatorstva.
Ko smo avgusta 1945 ustanavljali prvi slovenski katoliški tednik, ki smo ga poimenovali Slovenski Primorec, smo ga ustanovili v prvi vrsti zaradi resnice. Takrat se je širilo toliko neresnic in laži posebno na račun Cerkve in cerkvenih ljudi, da smo čutili kot prvo dolžnost se boriti za resnico zoper lažnive obtožbe.
Drugo pravilo pa je bilo: držati se nauka Cerkve (papeža in škofov). Pri tem je Slovenski Primorec nujno zašel tudi v polemiko, ker so nekateri hoteli imeti monopol nad resnico: biti edini glasniki in poročevalci med Slovenci na tedanjem Primorskem. V tej polemiki je bil posebno borben pokojni msgr. Mirko Bru-mat, neustrašen borec za resnico, tako kot so tedanji časi zahtevali.
Pozneje smo se uredniki pri Katoliškem glasu v Gorici in pri Tednu v Trstu naprej trudili za zvestobo resnici, pravici in demokraciji. Zato smo prišli v polemiko z raznimi časopisi na desni in levi. Bil je čas, ko KG ni smel v SFRJ in so ga iskali po raznih župniščih; toda pri svojih poročilih smo ostali zvesti resnici in si nismo pustili kratiti demokratične svobode. To je bilo poslanstvo KG. Takšen naj ostane tudi v bodoče.
K. Humar
Pravoslavni Božič
Tržaška srbsko-pravoslavna skupnost oz. občina je v soboto, 7. januarja, praznovala Kristusovo rojstvo (srbsko-pravoslavna Cerkev se še vedno drži starega julijanskega koledarja). Praznovanja so se pričela že v petek, 6. t.m. zvečer, ko so si člani skupnosti izmenjali tradicionalno hrastovo vejico v znak miru (»badnjak«), v soboto zjutraj pa se je odvijala slovesna služba božja, ki jo je vodil sam metropolit Jovan (Trstje, kot znano, postal sedež velike škofije, ki obsega Slovenijo, Hrvaško in Italijo) in katere seje udeležilo zelo veliko število vernikov. Le-tem je spregovoril tržaški pop Raško Radovič, kije svojo božično homilijo uglasil na temo miru in sprave.
Sv. Anton pri Kopru
Prihodnjo nedeljo bo župnijska skupnost pri Sv. Antonu pri Kopru obhajala praznik svojega farnega zavetnika sv. Antona opata.
Prvi del praznovanja bo v cerkvi, po maši bo krajevna cerkev sprejela dar ikone sv. Antona, delo umetnice Silve Bogateč. Nato bo sledil kulturni spored v dvorani krajevne skupnosti, kjer bo tudi odprtje razstave Škedenjskega etnografskega muzeja, ki bo trajala en mesec.
Kaj več prihodnjič.
PRELAT MSGR. DR. MAKSIMILIJAN JEZERNIK, pobudnik in rektor papeškega zavoda Slovenika in voditelj slovenske teološke akademije v Rimu, je bil v četrtek, 29. decembra, umeščen v ljubljanski stolnici za častnega kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja. Veseli smo tega skromnega, a pomembnega priznanja za ogromne zasluge, ki jim ima slavljenec.
Bog je, kjer sta dva, trije, odpri dušo, zasij v srce, le samotni jaz obupuje, skupni jaz zmaguje, zmaguje.
S. Kosovel
OBVESTILA
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ sporoča, da bo v sredo, 25. januarja, ob 19. uri v prvem in ob
19.30 v drugem sklicanju na sedežu zborov v Devinu redna seja Sveta SSO. Vabljeni člani izvršnega odbora ter po en predstavnik vsake članice združenja in zvez.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE, Marko Camoletti: PRIDI GOLA NA VEČERJO. Gostovanje MGL, režija Zvone Šedlabauer. V četrtek, 12. t.m., ob 20.30 ABONMA RED D in E, v petek, 13. t.m., ob
20.30 ABONMA RED A in F, v soboto, 14. t.m., ob 20.30 ABONMA RED B, v nedeljo, 15. t.m., ob 16.00 ABONMA RED C.
PONOVITEV V KULTURNEM DOMU V GORICI: v ponedeljek, 16. t.m., ob 20.30 ABONMA RED A, v torek, 17. t.m., ob 20.30 ABONMA RED B.
V	nedeljo, 15. jan. 1995, bo ob
10.30 v župnijski cerkvi v Pevmi SV. MAŠA ZA POKOJNEGA EMILA VALENTINČIČA. Ob desetletnici smrti bosta pri spominski maši pela MePZ Pevma in MePZ Podgora. Po maši bo sledil kratek koncert božičnih pesmi v izvedbi MePZ Podgora.
***
V	GORIŠKI KNJIŽNICI V NOVI GORICI bo v četrtek, 12. januarja 1995, ob 19. uri v oddelku za mladino in odrasle v ulici Gradnikove brigade 25 počastitev 70-letnice obstoja GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE s predstavitvijo njene zbirke za leto 1995: 20. snopič Primorskega biografskega leksikona, Koledar 1995, Alojz Rebula - Vinograd rimske cesarice, Zorko Jelinčič - Pod svinčenim nebom. Sodelujejo: prof. Martin Jev-nikar, prof. Marija Češčut, Marko Tavčar in dr. Branko Marušič.
Jckic
Do nedelje, 15. jan., je v župnijski dvorani v Nabrežini odprta razstava ARS SACRA 14 akademskih slikarjev o sv. Klari. Poleg slikarske
Čestitke
Naš glavni in odgovorni urednik Dušan Jakomin je v sredo slavil svoj sedemdeseti rojstni dan. Ob visokem življenjskem jubileju slavljencu čestitamo in mu želimo, da bi vedno ostal tako mladosten, kot je. Obenem mu kličemo še na mnoga zdrava, delovna in uspešna leta.
Uredništvo, uprava in sodelavci Katoliškega glasa
razstave je odprta tudi tradicionalna razstava na božično tematiko. Ogled je možen od 15. do 18.30. Vabljeni!
***
V	SOBOTO, 14. januarja, bo ob
20.30	v Marijinem domu v ulici Cor-daioli 29 v Trstu nastopil VLADIMIR ZUBITSKY. Gre za izjemnega harmonikarja, v Evropi popularnega skladatelja in dirigenta, ki ga že ves harmonikarski svet pozna zaradi odlikovanj in priznanj, ki jih je prejel na tekmovanjih harmonike in kompozicije. Trenutno poučuje na kijevskem konservatoriju in vodi seminarje po ZDA, Italiji, Španiji, Franciji, Poljski, Finski in drugod.
Obeta se torej izjemen koncert s pravim mednarodnim glasbenim mojstrom. Izvajal bo dela Scarlat-tija, Bacha, Čajkovskega in svoje skladbe na jazzovski način.
Vsi toplo vabljeni!
VZHODNA LITURGIJA ali sv. maša v bizantinskem obredu in v starocerkvenoslovanskem jeziku bo v nedeljo, 22. januarja, ob 16. uri v kapeli sv. Leopolda Mandiča pri Dom j u. Sodeluje Ekumenski zbor pod vodstvom dr. Zorka Hareja. Vljudno vabi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v T rstu.
***
V CERKVI NA KOLONKOVCU bo v nedeljo, 15. t.m., ob 15.30 KONCERT BOŽIČNIH PESMI. Nastopajo slovenski in italijanski pevci.
***
V DRUŠTVU SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V TRSTU bo v ponedeljek, 16. januarja, govoril dr. Drago Ocvirk na temo Nova šola v Sloveniji za človeka ali proti njemu?. Začetek ob 20.30.
DAROVI
Za cerkev sv. Ivana: v spomin krstne botre Milke Sfiligoj Verena in Iva Koršič 100.000 lir.
Za sovodenjsko cerkev: Pelicon Gabrijela 200.000; N.N. 1.000.000; T.S. 100.000; N.N. 60.000; P.S. 100.000; G.G. 200.000; N.N. 50.000; ob 16. obletnici smrti moža žena Rozalija 100.000; v spomin na pokojne starše Ivana in Terezijo Rozalija 100.000; za ogrevanje Karmela Petejan 50.000 lir.
Gabrj e: Za cerkev: N.N. za novo preprogo in delo 150.000; N.N. s Peči material in delo opaža; N.N. iz Gabrij prostovoljno delo več oseb.
Vrh. N.N. za cerkev 100.000; za misijon p. Kosa 100.000; za Zavod sv. Družine 25.000; za A loj zij evišče 25.000 (skupno 250.000 lir).
Za Katoliški glas: Oskar Kovic 37.900; Slokar Jure 45.000; M.K.
50.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N.N. z Opčin 200.000; Milka Černič 100.000 lir.
Za slov. misijonarje: J.Ž. 40.000; K.C. 100.000 lir.
Za slovensko Karitas: ob smrti Katarine Vončine Ljuba in Danilo 50.000 lir.
Za otroke iz Bosne: N.N. Mačkolje
500.000 lir.
Za mleko begunskim otrokom v Ajdovščini preko slov. Vincencijeve konference v Trstu: M.Tavčar50.000; namesto cvetja na prezgodnji grob Davida Martellanija družina Nardin
100.000 in N.M. 20.000 lir.
Za otroke iz Ruande: N.N. Mačkolje
1.000.000 lir.
Za cerkveni pevski zbor pri Sv. Ivanu v Trstu: ob 25-obletnici smrti dragega moža in očeta Romana Bizjaka Marija in mama 50.000; ob obletnici smrti predragega strica Maria
SLOVENSKI VERNIKI IZ LAŠKEGA IN DRUŠTVO JADRO vabijo na tradicionalni
koncert božičnih pesmi
v nedeljo, 15. januarja, ob 15. uri v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah. Nastopila bosta cerkveni pevski zbor Rodik (Koper) in zbor Novega sv. Antona (Trst) pod vodstvom Edija Raceta.
ZAHVALA
Na praznik Gospodovega razglašenja je odšla po večno plačilo naša dobra žena, mama in stara mama
Milka Pahor por. Sfiligoj
alje
Žalujoči domači
Kocjančiča Magda in Gracija 50.000 lir.
Ob 25-letnici smrti dragega moža in očeta Maria Kocjančiča žena Pini ter hčerki Marta in Boži z družinama
25.000 lir za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu in 50.000 lir za SZSO pri Sv. Ivanu v Trstu.
Za cerkev v Mačkoljah: Francka za ogrevanje 50.000; Ljuba Purger 270.000; v blag spomin pok. Katerine Vončine skupina žena iz Mačkolj
310.000 lir. ZacerkevvRicmanjih:druž. Žuljan
Romano 50.000; N.N. 80.000; Favsta in Rosana Uliveti v spomin na pok. starše in sorodnike 100.000; M. in F. v spomin na pok. starše in sorodnike 100.000; N.N., Krmenka 50.000 lir.
Za cerkev v Boljuncu: F.V. v blag spomin pokojne mame g. Vončine
50.000 lir.
Za nagrobni spomenik g. Albinu Grmeku: ob smrti pok. Katerine Vončine Ljuba in Danilo 50.000; Andrej Starc 50.000; Mundi Prašelj 50.000; Edi Prašelj 50.000; v spomin na Marijo Starc druž. Danieli Pertot 40.000; Slavko Danieli 30.000; Božena Rustja z druž. 50.000; Vera Puntar 10.000; Marija Regent 10.000; druž. Križman Starc 50.000; druž. Doljak 30.000; Josipina Danieli 50.000; Olga Štokovič 100.000; druž. Danieli Marija 100.000 lir.
Za obnovo cerkve v Zgoniku: Ce-rutti Lucia v spomin pok. Justa Vodopivca in Karla Štolfe 50.000 lir.
Darovi za poplavljence
F.V. 100.000; Francka Smotlak 100.000; Olga Štokovič 100.000; Adriana D. 100.000 lir.
Doslej so darovi za poplavljence znašali 11.338.500 lir.
Skupaj z današnjimi je znesek
11.738.500 lir.
Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam izrazili sožalje in darovali v dobrodelne namene.
Videm. Devin, Madrid (Španija), Gorica, 6. januarja 1995
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je naslal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta, 18 - Gorizia ■ P.l. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta, 18 - Gorizia Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija 55.000 inozemstvo 80.000 zračna pošta 100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v enem stolpcu) 45.000 lir + 19% IVA. Možne so sestave z več enako velikimi moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV
fiC