Slovensko-nacijonalen Ust.
svoboda, cast, narod, rcsnica.
.Jeseniška Straža" izliaja vsako soboto opoldne. — Naročnina za celo leto 3 krone; ako se naroči dva ali več izvodov, pa po 2 kroni izvod. Naročnina naj se pošilja na upravništvo .Jeseniške Straže' (tiskarna Iv. Pr. LampretJ v Kranju Na naročbe brez istodobne vpošiljatve naročnine scneoziia. Pos.SlevilkS po 10 vin.
lf>.
Oglasi in poslanice se računajo po pctit-vrstaii, če Usknno enkrat 10 vin., dvakrat 15 vin., trikrat 20 vin. Večje črke po prostoru. Če se oznanilo priobžnjt večkrat, je cena posebno znižana. — Rokopisi se ne vračajo. — Dopisi naj se izvolijo frankirati in naj se pošiljajo na uredništvo „Jeseniške Straže" v Kranju
^y\f» I. leto.
v	-5.	lOO—.
Jesenice nekdaj in —danes.
III.
Do sczidaiija nove tovarne kranjske obrtne družbe na Savi je trpela v jeseniški občini — izvzeta pa tudi ni najbližja okolica — doba, katero hočemo nazivati „stare, dobre in srečne čase". Novosezidana tovarna je privedla tujce v občino, novosezi-4lana tovarna je nekak vrzelj v vse javno življenje in delovanje jeseniške občine. Od leta 18 9 0. do 1 8|92. je bila nekaka prehodna doba. Do tedaj jc tckJo Jeseničanom življenje mirno in liho odkar pa stoji tovarna, je tukaj vrvenje in drvenje doma, hiteti moramo z velikimi koraki naprej, ako nočemo z a o s t a t i za tekom čas a.
Oni srečni časi, katere nam hvalijo stari ljudje, so minuli. Oni „dobri, srečni" časi, ko je samo domačin prebival v jeseniški občini, ko je samo slovenski kmet oral na sicer ne preširokem jeseniškem polju svojo zemljo in jo obdeloval, ko je pasel svojo živino in pri tem veselo prepevajoč narodne popevke pohajal po pašnikih, ko se mu ni bilo treba bati, da pride zemlja, katero mu je neomadeževano izročil oče, tudi njegovemu sinu neomadeževana v roke, oni „dobri, srečni" časi so se preživeli. Tedaj je
PODLISTEK.
Kako se je Špik boril z medvedom.
Črtica ■/. gorciij.skili pl;miii. Spisal M a k s i m Želo z u i k.
(>c pogledaš v soboto dopoldan v Kranjski gori na Gorenjskem pri „Žnidarju" v veliko sobo, zapazil boš takoj, okoli mize sedeti kopico ljudi, moških in žensk —, to so Bučani iz Trente. Vsak ima velik vogel belega kruiia v rokah in vidi se, da jim gre v slast, kakor nekaj nenavadnega.
Le tam ob peči sedi sam, zelo postaren mož, platnen robec ima zavezan čez lica, kakor da bi ga boleli zobje. Niti besedice ne črhne v živahen pogovor ob mizi, tudi kruha ne zapaziš v njegovih rokah, sploh se vede, kakor da bi ne znal govoriti.
Ko mu prinese „Žnidarjeva" Mina, kakor navadno, skledico mleka, nagne glavo globoko nazaj in si ga vlije, kakor v kako posodo, v usta. Nato zanirmra nekaj nerazločnih besedi in zopet molči. Jako čtiden človek to, kaj ne?
bil naš kmet še srečen in zadovoljen, hvalil je svoje posestvo, veselil se je žetve in pridelkov žuljavih svojih rok in za boljšim ni stremil. Do sezidanja nove tovarne pečala se je večina Jeseničanov s poljedelstvom in-živinorejo. Bili so nastanjeni tudi nekateri rokodelci in tudi svoje trgovce in gostilničarje so imele Jesenice, toda teh ni bilo mnogo, a zadostovali so potrebam občine. Ta ali oni se je pečal tudi z lesno trgovino in si s tem pomagal na noge. Kmet pa je prodal tupatam kako živinče in z izkupilom si je nabavitr.petrebščii!e gospodarske, nekateri pa so si prislužil' marsikateri krajcar z vožnjo. Vsak je imel tudi svoje izdatke, plačevati je bilo treba di-.vke, triarsikateri je godrnjal pri tem, ali vsakdo je bil zadovolj-nejši kakor pa danes, ko so se večini dohodki najmanj podvojili, zato pa tudi stroški in izdatki potrojili.
Tedaj so bile Jesenice še neznaten trg, malo se je govorilo po svetu o njih, tem neznatnejša je bila Sava. Mirno so živeli tedaj ljudje in nikomur se niti sanjalo ni, da se bode to življenje v tako kratkem času izpremenilo in to ne samo na gospodarskem polju, marveč zlastivnarodnem oziru. Pred dvajsetimi leti ni nihče mislil na ta preobrat, di\, celo pred dobrimi desetimi leti, ko je tovarna že stala, je malokdo od
Da, da, jako čuden se je zdel vsakemu, kdor ga ni poznal.
A če se obrneš do enega ob mizi sedečih in vprašaš, kdo je ta mož, boš zvedel, da je to stari Špik, o katerem hočem opisati črtico iz njegovega življenja, katera mu je bila tako tisodepolna. da njegov jezik ne govori več razločne besede.
Kakor orlovo gnjezdo, visoko v skalni razpoklini, tako leži med golim, sivim skalovjem gorenjskih planin mala vasica, Trenta, ena najvišje ležečih vasi Avstrijske države'). Tu sem v to skalno gnjezdo, kjer je beda stalni gost, katere se pa vrli Bučani ne zavedajo, ker oni niti ne sanjajo o razkošnem življenju v nižavah ter si le mislijo, da je ves svet podoben njihovi Trenti, se še ni naselil trgovec, ne krojač ne črevljar; taka in enaka dela si opravljajo prebivalci te male, komaj poznane gorske naselbine sami.
V tem divje-tihem kraju stoji, ali boljše rečeno sloni na skali zakajena koča, v kateri je bil doma Špik. Tu je gospodaril s svojo
') Vas Trenta leži 748 metrov visoko nad morjem.
Jeseničanov mislil na to, kako važne lahko postanejo Jesenice za Slovence v narodnem oziru, kako važno mesto še lahko zavzemajo v zgodovini slovenski.
' hi danes! Koliko se je izpremenilo v kratki dobi dvajsetih let v jeseniški občini na zunaj, koliko pa tudi ljudstvo in njegovo naziranje! Kaka je razlika med danes in nekdaj! Človek, kateri je šel slučajno pred dobrimi petnajstimi leti in gre danes po preteku te dobe zopet skozi jeseniško občino, bi skoro dvomil, ali so to še tisti kraji. Tam, kjer so stali svoje dni smrekovi gozdi, kjer se je vila skozi nje državna cesta, tam štrlijo danes proti nebu umazani tovarniški dimniki, kateri kužijo zdrav planinski zrak, tam stoji sedaj velika tovarna za železne izdelke, poleg nje pa rastejo letonaleto kakor gobe po dežju tovarniške hiše in hiše delavcev, trgovcev ter gostilničarjev. Polje in gozd zginevata, na njihovo mesto pa stopajo razna poslopja.
Res je bila železna industrija tukaj že zdavna dcma. Plavži, v katerih se je topila železna ruda, so stali že prej, predno je prestopila prvokrat kranjska obrtna družba mejo naše občine. Marsikateri novčič je prislužil naš kmet s prevažanjem rude
ženo, od tukaj so tudi poganjali njegovi otroci rogljate koze med skale, da si poiščejo zelen grm in tako potolažijo želodce.
Bilo je pred kakimi tridesetimi leti. Pravkar so odjužinali pri Špiku. Gospodar, kateri je prvi vstal od mize in pustil ostanek otrokom, je dobro vedel, da je to bila zadnja moka in sol, katero so pravkar povžili. A vedel je tudi, da želodci, posebno pa malih kričačev, ne bodo potrpežljivo čakali sobote, ko bo šel v večji družbi v Kranjsko goro, da tam zamenja kozliča za druge potrebščine.
Kaj torej storiti, iti k sodedom na posodo? „Bog ve, če tem samim kaj preostaja," je zamrmral Špik in pd kratkem premisleku malomarno vzel klobuk. Med vrati je še opomnil otroke, da naj bodo pridni, podal ženi roko in stopil v hlev po kozliča, da ga ponese v Kranjsko goro in tam zamenja za razna živila.
„Pazi, da se ti nazaj grede v mraku kaj ne pripeti," dejala je na pragu skrbna žena in gledala za možem, kateri je urno korakal po ozki steni navzgor.	Dalje prih.
lakorekoč mimogrede. Ali ta obrt ni bila velika in razvita, ravnotako sc tudi zaslužek pri tej obrti niti primerjati ne more z današnjim. Pri tem podjetju so delali še sami domačini; domačini so bili vozniki, domačini so bili delavci v plavžu in le semtertja je bil nastavljen kak tujec kot preddelavec, le nekaj uradnikov je bilo Nemcev, toda ti niso imeli tedaj prav nikake odločilne besede in tudi nikakega pomena za razvoj nemštva v naši občini. Kako naj bi ga tudi imeli, saj so bili tako redko zasejani, da se nihče ni oziral na nje.
Dalje prill.
Boj za naše planine.
Dalje
„Nemško in avstrijsko planinsko društvo" se pa ne zadovolji samo s tem, da bi naše planine zadobile tuje — nemško lice, marveč hrepeni po političnih vsenem-ških ciljih in vsako tozadevno gibanje krepko podpira. To društvo, ki nima zibeli na avstrijskih tleh — ki se ne imenuje samo avstrijsko — ampak v prvi vrsti — nemško z ozirom na domovino svojo, na nemško državo, je ena tistih nemškodržavnih ognjišč v Avstriji — ki imajo namen, odpirati Nemcem naše kraje, jim pokazati pot do kolonizacije naših dežela, duševno in materi-jelno podpirati v naših deželah bivajoče Nemce, in skrbeti za to, da ostanejo v stalni zvezi z stremljenjem nemškega naroda proti jugu.
Če vržem v mirno vodo male reke kamen, delajo se okoli onega mesta, kjer je padel kamen v vodo, vedno večji valovi, razširjajo se prav tja do obrežja, kjer se končno razbijejo. Takemu kamnu so podobne naselbine Nemcev v naših krajih nemške planinske koče. V kraje, kjer stoji nemška planinska koča, prihajajo poleg mirnih, samo za planine navdušenih tujcev posebno tudi taki Nemci, katerim je ležeče na tem, da bi spoznanih naše dežele v političnem oziru. Ogledajo si kraje in se dajo poučiti o naših razmerah. Kar naenkrat pride v dolino pod planinami kak tujec, kupi tukaj nekaj sveta, postavi si hišo in kmalu otvori gostilno. Nemškega gostilničarja imamo že tu! Priuči se kolikor-toliko našega jezika in tudi mi, kateri prav radi zahajamo v gostilne takega pritepcnca ravno vsied tega, ker je tujec, ga podpiramo. Pa četudi govori ta oštir naš jezik, po svojem mišljenju ostane Nemec in to svoje nemško mišljenje ne zakriva, marveč vpliva na našega kmeta, hvali mu sploh vse, kar je nemškega, tako da postanejo naši ljudje brezbrižni napram Nemcem in jih celo podpirajo pri ponemčevanju naših krajev. Nemški turisti prihajajo še vedno v naše planine, seveda ne z namenom, da bi se naslajali nad lepoto, marveč da bi nam zopet kje odjedli kak kos zemlje. Četudi prej v dolini niso zahajali v gostilne in to samo radi tega ne, ker niso hoteli dati Slovencu niti krajcarja zaslužka, zahajajo sedaj, ko imajo že svojega človeka, k njemu, dajo mu kaj izkupiti in ga s tem podpirajo. Nemški gostilničar jim razklada svoje križe in težave, kako je sam tukaj, da bi pa vendar izhajal še dobro kak obrtnik, kak
krojač ali čevljar, da bi pa tudi kakemu trgovcu ne šlo preslabo. Nemci zopet ga poučujejo, pri katerih nemških trgovcih dobi to ali ono potrebščino najceneje, kam naj se obrne in podobno. K m a 1 u pri ca pij a za njim v vas kak nemš1<i trgovec in tako imamo že dva, katera kujeta naklepe, kako bi bilo prej možno izpodriniti Slovenca. Ti pa ostanejo v vedni zvezi z Nemci, dopisujejo si in poznavajoč razmere, porabijo vsako priliko, da pridobe novega pajdaša. Vedno in vedno se vabijo tujci, kateri naj se stalno naselijo v naših krajih. Poroča se Nemcem, kaki zakladi ležijo tukaj nedotaknjeni, vabi se jih, naj izkoristijo vodne moči in že prihajajo nemški inženerji ogledovat in merit naše vode, kmalu stoji kaka nemška tovarna na našem ozemlju. In teh nemških tovaren imamo danes že ■ nekaj ravno v naših planinskih krajih. Tovarna ozira se zopet edino 1 e na Nemce, vabi te v deželo, o d k a z u j e jim boljša mesta in nemška naselbina je že gotova. Da je pa le nekaj Nemcev tu, že zahtevajo svojo nemško šolo, če jim država ne vstreže takoj njihovi želji — kar se pa pri Nemcih le redkokedaj pripeti — jo pa postavi nemški „Schulverein". Prostore teh nemških šol pa ne polnijo samo nemški otroci, marveč zanikerni slovenski stariši se dajo preslepiti in pošiljajo -tja'tudi svoje otroke. V teh šolah pa zgube otroci vsak slovenski narodni čut, hvali se jim tam samo to, kar je nemškega, o Slovencih govori se za niči j i vo in otroci postanejo nemškomisleči. V teh šolah vzgoje se potu rice, katere polnijo nemške čete in v par letih zginejo Slovenci s površja, na njihovo mesto stopajo Nemci, prej popolnoma slovenski kraj postane popolnoma nemški; kar je boljšega, je v nemških rokah — Slovenci pa se — izseljujejo in iščejo kruha — v tujini.
Toda ta nemška naselbina ne ostane vedno jednaka, nemški mogotci - kapitalisti i. t. d. enega kraja — podpirajo — posameznike v drugih krajih — nemška moč — se veča — kolobar je vedno širši in v par desetletjih postane cela pokrajina nemška.
Če imamo v sebi le kaj narodnega čuta in narodnega ponosa, ne moremo takega početja mirno gledati, temveč delati na to, da se Nemcem ne posreči ta načrt. In marsikdo je že vtem delovanju Nemcev po naših planinah uvide! nesrečo za nas Slovence in se jim postavil po robu. „Nemškemu in avstrijskemu planinskemu društvu" ni šlo vse tako hitro izpod rok, kakor so želeli, naleteli so na odpor in to jim ni bilo po volji.	Dalje prili.
Opomba. V zadnji številki se nam je vrinila neljuba pomota. V 31. vrsti oci zgoraj priloije se ima glasili Dež m a n o v a in ne Ažmanova koča.
])opisi.
Iz Hrušice. Barbara Kunietz jc najnovejša „Slavenfresserin" na Hrušici, Vsaka natakarica mora govoriti pristno „iiochstcie-riscii" narečje, drugače je spioii ne sprejme. Slovenskemu gostu se niti pošteno ne postreže, ampak se ga grdo in od strani gleda, Če človek pomisli, na kak način si je
ta ženska jirislužila predorsko restavracijo, sc mora res čuditi, da se upa tako postopati napram Slovcncem. „Gnadige", le lepo počasi in mirno, ker z maslom na glavi ni zdravq hodili na solnce.
—	H ii 11 e tepe n. Pretekli teden jo je ta švabski junak zopet enkrat mahnil na Dovje. Zavohal je neko slovensko dekle, po kateri se mu baje zelo cede sline. Pa to pot jo je slabo naletel. Fantje z Dovjega so ga zalotili na njegovi nepošteni poti in bilo je — joj. Trda nemška butica je morala enkrat poizkusiti težo slovenske pesti. Danes hodi junak Htille z obvezano glavo po Hrušici in Jesenicah. Kdor išče, ta najde, gospod „Baurat".
—	Haj lovski kričač Hiille ima svojo ženo, s katero ima 4 otroke nekje na Dunaju. Ločena sta sodnijsko. Čudimo se, da se potem še upa laziti za slovenskimi dekleti. Ali ni dovolj, da je onesrečil učiteljico z Dovjega, s kojo ima sedaj — nezakonskega otroka. Ista jc imela zato — o s e m - m e se če n dopust. Zakaj to trpi in dovoli c. kr. šolska oblast Vedeti bi morala o H ii 11 eje v i h škandalih,
0	katerih že čivkajo vrabci na strehi in so celi dolini v pohujšanje. Ali sm£ razuzdan Nemec res vse početi! ?
—	„Baufat" Hiille je dobil nekoč „laufpos" od podjetništva. Potem pa jc prosil, da so zopet sprejeli revšeta. Spočetka je imel 280 K mesečne plače; ko so ga zopet sprejeli, so.mu dali le še 240 K. In s tem denarjem - pravijo ljudje ta človek vzdržuje več lahkomišljenih žensk. Malo čudno se nam to zdi.
Z Dovjega. S p i t z m u n d e r 1 e. Naš ravnatelj tovarne Pflaum se opira na palico, ker je na jedno nogo šepav. Zato mu pravijo Dreyfus. Ker pa povsod vtika svoj nos, kjer ga sploh treba ni, zato mu pravimo mi delavci tudi — Spitzmunderle. Svojega sina, lekarnarja, pa Spitzmunderle ni videl, ko je v družbi s Scherzom, našim kemi-karjem, v jedni gostilni neki gospodični iz Ljubljane odnesel bluzo, s slamo nabasal ter obesil pred okno. Vse podobe sta ta dva fanta obrnila ter nato razbijala po gostilni. Zakaj ta stvar ni prišla pred sodnijo?
—	B re i t m u n d e rl e. Tako pravimo našemu kemikarju Scherzu, ki je bil deležen omenjene svatbe. Breitmunderle, nikar preveč ne odpirajte svoj široki „kurji britof", pa se malo nazaj spomnite, da vas ne bo treba dajati v „Stražo", in da vam ne bo zopet kaka klobasa priletela v glavo. Ali pa se bo vaš rednik oglasil. Če se rednik oglasi, bo hujša klobasa, kakor ona, ki se vam je po obrazu razlila pri Železniku.
—	H e r r B ti r g e r m e i s t e r! Zakaj se pa v naši skozinskoz slovenski občini pri sejah ne uraduje popolnoma slovenski?
Iz Kranjske gore. Pozor! Po naši dolini se klatita dva neznana fotografa, ki slikata ter tudi pobirala denar, slik pa ne izgotovita ter na ta način vsakega preslepita. Sedaj sta jo možica najbrže mahnila proti
1	Irušici.
—	„ 1) e u t s C h" - K o š i r a 1 i B r il c k e n-Wirt. V tej zakotni gostilni se zbira vse, kar v Kranjski gori le po nemškem — diši. Tu se zabavlja čez Slovence in liajla, da človeka kar ušesa bole. Slovencu je treba v obraz prijazno govoriti, v žepu mu kazati figo, pravi ta „Deutsch"-Košir. Čudno je,
do se pri lias sploh more vzdrževati taiia švabsko-navdahnjena fiostilna. Gospodinja te ^ostihie niti nemško ne zna. Smrdljivega nemškega dniia se je menda navzela v Beli-peči. kjer je nekaj časa prebivala. O priliki izpregovorimo morda več!
- Kranjskogorsko gasilno d r n-štvo je imelo v nedeljo 29. m. m. svojo veselico v prostorih znanega narodnjaka g. 1. Mribarja. Vse sobe so bile okrašene s slovenskimi zastavami.
J^ovičar.
Opravičeni posestniki skupnega gozda „Mirca" se vabijo, da čimprej vzdignejo pri županstvu nanje pripadajoče denarne doneske.
Usoda delavca. Na Hrušici je umrl 18 letni mladenič, Mrvat Ivan Ćrukovič. Prišel je tu-sem šele pred par tedni ter si pri težkem delu v predoru nakopal bolezen, ki je pokopala cvetočega mladeniča. Žalostna je usoda delavca!
140 K sta nabrala v predoru na Hrušici za ženo ponesrečenega Franc Budja, Peter Stermiljan in Jože Mlakar. Res lepa stanovska zavest, da se spomni delavstvo trpečega sobrata.
Rebra si je polomil. V torek 31. p. m. se je peljalo več mladih ljudi na saneh z Mirce." Pot je sedaj močno zmrznjena in sanjkc so se pri hiši g. L. Bizjaka prevrnile. Deček Jelovšek je padel tako nesrečno, da je nezavesten obležal.
Predavanje g. ces. svetnika Ivana Fran-keta je odpadlo, ker je omenjeni gospod oliolel. Predaval bo pozneje enkrat.
Jeseniškemu Sokolu je pristopil kot iistanovnik g. nadpoštar Alojzij Sclirey. Vrlemu narodnjaku kličemo krepak Nazdar!
Podružnica slov. planinskega društva za kranjskogorski okraj ima v sredo, dne 8. svečana zadnjo odborovo sejo pred svojim občnim zborom.
Gigerl na dopustu. V srcu našega gi-gerla je dozorel en sakramenski sklep. Vzel si jc za dva tedna dopust ter se podal pod Stol „na študije". Kadar bo prišel nazaj, bo objavil svoja predavanja v „Straži".
Pri Peričniku sta bili v nedeljo dve turistinji in več turistov iz Kranjskegore, vsi člani podružnice slovenskega planinskega društva za kranjskogorski okraj.
l'Cj'ižoiii x-v'ftji.
Nemški barbari. Berolinski „Vor\v;lrts" je priobčil pismo, ki ga jc pisal neki nemški vojak svojim starišem iz Afrike. V pismu je čitati: „Gorje Herorejem, a ko nam pridejo v roke! Ne prizanašamo ne ženskam ne otrokom. Ti psi tudi drugega vredni niso. Vi na Nemškem si ne morete predstavljati tega; vam se zdi neusmiljeno. Naš polkovnik bi bil v zadnji bitki lahko odpeljal 75 ujetnikov, pa je rajši dal vse po-streliti. Drugače se tudi ne sme delati s temi črnimi psi. Niti otroku v malfcrinem telesu ne prizanašamo!"
Nemiri na Ruskem. Vedno bolj se kaže, da so nemški in angleški listi strašansko pretiravali, ko so pisali o nemirih v Rusiji, zlasti o onih v Petrogradii. Ruska vlada naznanja, da jc bilo 22. jan. v Petrogradu
iibilili 9() oseb, ranjenih pa 333 oseb, izmed i<aterih jih je v bolnici 32 umrlo. Nemiri so ponehali večinoma v celi Rusiji, le v ruski Poljski še nevarno vre. Nad Varšavo je proglašeno obsedno stanje. Razna pisateljska in časnikarska društva v Nemčiji in Avstriji so začela delevati na to, da se osvobodi ruski pisatelj Maksim Gorki, ki je zaprt v Peterpavlovi trdnjavi. Gorki je obdolžen, da je sestavil proklamacijo zoper ruske častnike, in da je ljudstvo hujskal k uporu. Duhovnik Gapon, ki je vodil delavce, se je obril ter spreminja svoje bivališče večkrat na dan, da ga ne zapro. Dosedaj so zaprli v Petrogradu kakih 3200 oseb.
Rusko - japonska vojna.
v Mandžuriji se je pričel boj, ka-koršnih pozna zgodovina malo. Krog milijona vojakov z 2500 topovi si stoji nasproti, težko pričakujoč trenotka, ko bode sovražnik zdrobljen. Kdo bode konečno zmagal, ali Rusi ali Japonci, je sedaj pač težko uganiti, kajti oba sovražnika sta skrajno odločna in skoro jednako številna. Po dosedaj došlih vesteh, pa vendar lahko sklepamo, da se je vojna sreča vsaj nekoliko obrnila na stran Rusov. General Grippenberg narnreč poroča; Oddelki 2. mandžurske armade so 25. m. m. napadli levo jiiponsko krilo in osvojili utrjene vasi Hudziguce, Citajce, Namimaj, Kaj-latoza in Kiiajantan. Ob II. uri ponoči smo po ljutem boju osvojili tudi Kajgataj. Dne 28. m. ni. smo zasedli Santajco in Labotaj. Nismo pa mogli osvojiti Sandepav, ker so Japonci dobili pomoč in so pričeli z ofenzivo na celi fronti. Boj je trajal dva dni. Vsi sovražnikovi napadi so bili vsied junaštva naše armade odbiti. General Miščenko in Kondratovič sta lahko ranjena. — Od 25. do 28. ni. m. so Rusi izgubili 10.000 mož, japonske izgube pa so mnogo večje. — Japonci se počasi umikajo proti jugu, toda kozaki so vedno za njimi.
l<vrn«n ekuk kave	» pnmetanjem
Vydrove žitne kave
MSKUSlTEI **• Vjorih 6r#gov6i,no. Poiini б DOliljka 4 K 60 h lr*mco.
DOMAČI PRIJATELJ"
»Mm	ро«<>ип' m#»*ćnK
t'jlđroei leiirnt jilni »aik Vriifi.\'In.
„Vodttil; po GorenjsHcM"
dobivajo naročniki „Jeseniške Straže"
brezplačno "HMg ako se zglase po dopisnici in prilože 10 vin. za pošto.
Naslov jc poslali na tiskarno Iv. Pr. Lanipret v Kranju.
9—6
QogHlna
Jakob ]№esar
na Jesenicah šh 100
tik državne železnice in v neposredni bližini novega kolodvora se priporoča si. občinstvu na Jesenicah in z okolice. Toči raznovrstna najboljša domača pristna vina in neprekos-Ijivo Gossovo ter Kernovo pivo. Tu se dobe vedno topla in mrzla jedila ter vsak čas iz-boren čaj in dobra kava po najnižjih cenah. Na razpolago ima udobne prostore. Postrežba točna. Za mnogobrojen obisk se prav toplo priporoča
Jakob Mesar.
•Ш:*
Kam pa gremo, Jeseničani in Savča-ni, v nedeljo 12. svečana 1.1.?
Vsi gremo na veliko predpustno veselico, ki jo priredi „Jeseniški Sokol" v kolodvorski restavraciji (prostori g. E. Guština).
— Ples. —
Svira godba na lok si. meščanske godbe iz Kranja. — Začetek ob 8. uri zvečer. — Vstopnina za nečlane 1 K, dame proste.
mm
Melh. Breme
ključavničarski in kleparski mojster na Jesenicah
sc priporoča za vsa v njegovo stroko spadajoča dela in naročiiiK Popravila in zunanja naročila točno in po nizkih cenah. Obenem priporoča slavnemu občinstvu svojo
trgovino s kuhinjskim orodjem, že-leznino i. t. d. и ;

Krojaški salon za gospode
Ivan Mag (lic
Ljubljana, Stari trg št. 8
Izdelovanje vsakovrstne garderobe za gospode po najnovejših žurnalih iz najmodernejšega in najboljšega tuzemskega in inozemskega blaga.	4-7 Uniformiranje in zaloga potrebščin za Sokole.

HOTEL „ILIRIJA
ti
Ljubljana Kolodvorske ulice št. 22
3 minute od južnega kolodvora.
Shajališče vseh Gorenjcev.
Udobni restavracijski prostori, moderno urejena kavarna z dvema najnovejšima biljardoma ameriškega sistema, lepo, nanovo urejene sobe za prenočevanje. — Kopalne sobe v hiši. — Točijo se najboljša štajerska naravna vina, pristni dolenjski cviček iz Gadove peči, kakor tudi priljubljen hrvaški pelinkovec. - Izborna kuhinja. Postrežba točna. Cene nizke.
Z;i milofjobrojcil obisk prosi spoštoviinjcm
Trie Novak.

SIF
m i
■ H vif
Kaj je

(a
SEVDUN
Priziiiiiio iiajboljSii, po ii;ijiiovejJili IzkiiSiijali liigeiiije sestavljetia in večkrat odlikovana kozmetična
ustna voda.
Dobiva se: Lekarna Šaviiik v Kranju. Izdelovalec: O. Seydl, Ljubljana, Špi-talske ulice 7.	3 -7
urar na Jesenicah
priporoča svojo veliko zalogo
vsakovrstnih ur
kakor žepnih, stenskih nr in budilk, verižic, prstanov, uhanov i. t. d., dalje zlatnine in srebrnine od najfinejše do navadne.
Sprejme tudi popravila, katera izvršuje natančno in točno po zelo nizkih cenah.	(j 8
Postrežba točna!
®ЖШ
® B®
j
' /#y • /# Y* .- f ^V- •<.-* ,- ' /*^v'
Bsii Btitelj
pleskar na Jesenicah št. O
se priporoča slnvncnni občinstvu %:i vsa
V pleskarsko stroko
spadajoča dela, katera izvršuje liitro in po nizkili cenah.	5 8
Izdeluje tudi napise na grbe, zid i. t. d.
plVoVarna
G. Hiitr-jefih (leiličtf
Wolfove ulice št. 12
priporoča slavnemu občinstvu in spoštovanim gostilničarjem svoje izborno marčno in na bavarski način varjeno pivo.
Pivo se oddaja v sodcili in zabojih.
Zaloge; v Kranju, Idriji, Dobrepoljah, na Robu, v Mokronogu, Metliki, Vačah, Polhovem gradcu, na Igu, na Dobrovi, v Št. Vidu na Dolenjskem, 'v Mirni, v Podbrdu in na Grahovem (Goriško) in v Podgradu (Istra).
Ustanovljena leta 1854.
Tvrdka je bila v letu 1904 v Parizu in v Londonu odlikovana z najvišjim odlikovanjem, namreč z „grand prix", častnim križcem in zlato kolajno.
M. SUTTNER
urar v Kranju
Zalagatelj društva c. kr. uradnikov za Avstrijsko.
-K)
yt. 785.
Št. 785, Sri'hrna atiker roiu. /. ilvoj. pokrov., (liio kolo^jo iia 1:» kamnov,	pokrov', g!(l.
780. 718. 748. 720. 7%^ 800.
ciliiulor
1»*50 7'50
•1'ЛО 3'8A Г.*2Г)
, , гопвко	, . . ".....
l)(iiii-o niki'lnufU* ciliiulri-rtMii. me ml K'll. - 4:) nupnj.
Moje uro so	Avicarskr^a i/.il Ika iti ho v lamini tl«'laymfi natanko i/ilolano (riijuiairane),
lort'j vsaka /anrwljivu loči', /.л kar janniim dvo loli.
Veiik cenik, kateri obsega blizu 1000 podob, pošljem vsakemu rta zahtevo zastonj in poštnine prosto.
Božifiim in novoletna darila, uro, zlalnina in mrohrnin i. NajveCja i/bor, najnižjo cono. I'riztuin nirke cono. Solidno blaKo. Kor jo po coloni svetu znana moja tvrdka, wo lahko vsak zanesljivo
do meno ohi no.
UUaja narodni kunzurcij .Jeseniške Straže*.
Oilgovoriii urednik Ivan BavUek.
Tiska Iv. l'r. Lampret v j\raiiju,