E. Gangl: Slovo. — Dolinski: Na poti.                                233
Slovo.
f
a z Bogom! — Grem in ne pridem več! Ljubezni mi je dovolj! Ljubezen je za otroke le, za moške je moštvo zgolj.
A tvoje oči presladke so in strupene tako, in v njih poguba moja leži in moje, moje nebo.
Ah, s sabo bi vzel ti solnci dve, da bi mi svetili na pot, da bi goreli mi noč in dan, da čuvali vseh bi me zmot.
E. Gangl.
-Y¦    ¦+¦
6
fJa poti.
dela detetce je v krilce lahno — in k cerkvi ž njim speje po vasi . . Od stida poveša žareče oko, igrajo ji v vetrcu lasi.
Smeje jo mladeniči zrejo povsod, mežikajo tajno z očmi si . . . Poredno smeji osiveli se rod, češ: prva in zadnja ti nisi . . .
Po strani dekleta jo vaška tam zro. O, čuti poglede te mračne — — pri sebi pa misli si ona tako: »Saj niste, saj niste drugačne ......
Od stida poveša žareče oko, ko stopa z detetcem po vasi. Pri srcu ji je hudo in težko . . . Igrajo ji v vetrcu lasi. —
Dolinski.