Baltazar Hacquet in njegov čas Baltazar 2 Hacquet de la Motte se je rodil leta 1739 ali 1740 v kraju Le Conquet v francoski pokrajini Bre­ tanja kot nezakonski otrok, morda tudi kot morga­ natski princ iz zakona med predstavnikom višjega plemstva in žensko nižjega stanu. Novejše raziskave postavljajo pod vprašaj Bretanjo kot kraj njegovega rojstva in menijo, da se je rodil v Loreni, ki je bila pri­ ključena Franciji leta 1766. Zanimiv je podatek, da je znameniti Déodat Gratet de Dolomieu v pismu prija­ telju omenil, da je imel Hacqueta za Nemca, ko ga je obiskal v Ljubljani. Dobil je namreč vtis, da Hacquet slabo obvlada pisno francoščino. Toda te dileme so bolj obrobnega pomena: dejstvo je, da je bil Hacquet Evropejec in svetovljan v najbolj žlahtnem pomenu te označbe. Skozi celo življenje je bil pristen izobraže­ nec svoje dobe, radoveden erudit in polihistor , za tiste čase zelo naprednih nazorov. Šolal se je pri jezuitih v Pont­à­Moussonu, kjer je do ­ segel doktorat, potem pa je v Parizu nadaljeval študij zdravilstva. Leta 1757 se je kot prostovoljec pridružil vojaškemu pohodu v Nemčijo in bil zaporedoma uje­ tnik angleške, pruske in avstrijske vojske, po povratku v Francijo pa se je v Parizu in Montpellieru izpopol­ njeval v medicini. Malo pozneje je odšel v Prago in bil 1 Naslov izvirnika je Oryctographia Carniolica oder Physi- kalische Erdbeschreibung des Herzogtums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbarten Länder, izdajatelj J. G. I. Breitkopf v Leipzigu leta 1778. Slovensko izdajo tega dela sta omogočili Založba Maksa Viktorja in Knjižnica Jožeta Udoviča v Cerknici s podporo Občine Cerknica, vodja pro- jekta je bila Marija Hribar, uredniki pa Tomaž Čeč, Marija Hribar in Valentin Schein. Nemško besedilo je prevedel Primož Debenjak, dipl. inž., latinske vložke pa mag. Matej Petrič. Spremni besedi sta napisala prof. dr. Mihael Bren- čič in akad. prof. dr. Andrej Kranjc. Šlo je za zelo zahteven projekt, v katerega so avtorji vložili obilo znanja in truda. 2 Njegovo krstno ime je Balthasar. (op. ur.) v avstrijski vojski višji kirurg; ko so po koncu sedemle­ tne vojne leta 1763 odpustili vse tamkajšnje zdravni­ ke, je bil tako razočaran, da se je odločil zapustiti kr­ ščanski svet in se je odpravil v Carigrad. Do tja pa ni prišel, ker je na poti zbolel in se vrnil na Dunaj, kjer ga je osebni zdravnik Marije Terezije Gerard van Swie­ ten sprejel v državno službo. Zaprosil je za službova­ nje v Idriji, kjer je živel znani naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli; Hacquet je tam ostal sedem let. V prostem času je začel svoja potovanja po Alpah, Italiji (Vezuv in Etna), avstrijski Primorski in Dal­ maciji, Zgornji Štajerski in Madžarski. Ko je bila leta 1773 razpuščena jezuitska družba, je bil premeščen v Ljubljano in deloval kot javni profesor anatomije, fi­ ziologije, kirurgije in porodništva. Leta 1778 je začel obiskovati visokogorje od Julijskih Alp (1779. naj bi stal na Triglavu, o čemer pa nekateri biografi dvomi­ jo) do tirolskih in salzburških gora. Na svojih poho­ dih se je kot samouk čedalje bolj usmerjal v geologijo in mineralogijo. Ko se mu je zdelo, da je z raziskova­ njem južnega dela monarhije več ali manj končal, je leta 1787 sprejel povabilo, da prevzame prirodoslov­ no katedro na novoustanovljeni univerzi v Lvovu v tedanji Galiciji in današnji zahodni Ukrajini. Leta 1803 je bil premeščen na univerzo v Krakovu, nekaj let za tem je postal dekan tamkajšnje medicinske fa­ kultete, leta 1809 pa so mu dodelili še stolico za kemi­ jo in botaniko. T udi v Ukrajini in na Poljskem ni nehal potovati. Poleg cele Ukrajine je prepotoval še južno Poljsko, bil na Krimu in v Moldaviji ter prehodil ve­ lik del Karpatov. Leta 1810 se je vrnil na Dunaj, kjer je zapisal: ''Zdaj živim, pripravljen za duhovna nebe­ sa, brezdelen in neumen kot ovca … Seveda bi mi bil Mohamedov raj ljubši, toda obrezovanje mi preseda.'' Po štirimesečni bolezni je umrl na Dunaju 10. janu­ arja 1815. LITERATURA Andrej Mašera O Baltazarju Hacquetu, razsvetljenskem polihistorju druge polovice 18. stoletja in njegovem pomenu za slovensko planinstvo, sem slišal in bral že zdavnaj. Prav tako sem v delih drugih avtorjev pogosto videl znameniti bakrorez iz njegovega osrednjega dela Oryctographia Carniolica, ki na stiliziran način prikazuje Triglav. Skoraj 250 let je moralo preteči od prve izdaje te knjige v nemščini, da smo končno dobili prevod prvega dela od štirih v slovenščino. 1 Pod naslovom Oryctographia Carniolica ali Fizikalno zemljepisje vojvodine Kranjske, Istre in deloma sosednjih dežel je bila izdana zelo lepa, oblikovno skoraj razkošna edicija, ki je po zelo dolgem času popravila velik dolg, ki smo ga Slovenci imeli do tega francoskega znanstvenika, ki se je v naši deželi očitno tako dobro vživel, da se je pri nas počutil kot doma in se celo naučil slovenščine. Oryctographia Carniolica prevedena v slovenščino Magnum opus Baltazarja Hacqueta 26 Hacquet je bil v skladu s časom, v katerem je živel, polivalentno usmerjen v celo vrsto znanstvenih di­ sciplin; bil je botanik, etnograf, geolog, mineralog, zdravnik, seveda tudi gornik ali, v današnjem smislu, bolje rečeno pohodnik. V mednarodnem prostoru se je uveljavil predvsem kot geolog, geomorfolog, kra­ soslovec in speleolog. Kraška pokrajina ga je zelo za­ nimala in ker je pri nas veliko kraškega sveta, je Ha­ cquet lahko neomejeno razvil svoj znanstveni eros na tem področju. Ob vseh mnogoterih dejavnostih, ki se jih je lotil, je vsaj iz prvega dela Oriktografije jasno razvidno, da mu je bila geologija najbližja. V knjigi skoraj ni stavka, kjer ne bi omenil česa s področja te vede. T u velja pouda­ riti, da je Hacquet že 13 let, preden je Déodat de Do­ lomieu objavil svoj temeljni članek o kamnini, ki so jo po njem poimenovali dolomit, zapisal, da je le­ ta dru­ gačen od apnenca. Poimenoval ga je Stinkstein (smr­ deči kamen) in ugotovil, da se v vodi ne raztaplja. Čeprav je bil Hacquet član številnih mednarodnih znanstvenih združenj in je vodil korespondenco z mnogimi uglednimi znanstveniki tistega časa, se žal težko ubranimo vtisa, da so relativno slabo upošte­ vali njegove izsledke in odkritja. Kot ilustracijo teh stališč naj navedemo odlomek iz pisma, ki ga je po obisku v Ljubljani in srečanju s Hacquetom napisal de Dolomieu Žigi Zoisu. V njem pravi, da Hacquet ''objavlja ogromno mineraloških in botaničnih del […] ima duha in znanja, toda zdi se mi, da ne preba­ vlja dovolj svojih idej in sistemov ter da se mu preveč mudi odločati na prvi pogled.'' Morda to mnenje drži, morda tudi ne, vendar močno spominja na nekatera strokovna poročila v znanstvenoraziskovalni srenji tudi 250 let kasneje! Pohodi po Kranjskem Hacquet je svoje pohode po kranjski deželi opra­ vil povečini peš, delno tudi na konju. Vse kaže, da je bil močan in vztrajen hodec, saj so bile razdalje, ki jih je prehodil, vse prej kot mačji kašelj. Večinoma jih je označeval z nemškimi miljami, 3 včasih tudi časovno. Višine je označeval s čevlji, sežnji in klaftrami, brez kakega koherentnega sistema. Skoraj nikjer ne ome­ nja kakšnih težav pri pohodih, čeprav v tistem času to gotovo niso bili prav nedolžni podvigi; kje je pre­ nočeval in se prehranjeval, ne omenja, gotovo pa je dostikrat tudi bivakiral v odprti naravi. Prav tako se ni bal ''turških roparjev'' in njihovih harambaš, ki naj bi v tistem času še močno ogrožali popotnike in vzbujali splošen strah; dejansko ni doživel z njimi nobenega neželenega srečanja. Ker je Hacquet bival na Kranjskem kar 20 let, je ra­ zumljivo, da je imel dovolj časa prehoditi deželo v ra­ znih smereh. V svoji knjigi je vse pohode nekako po­ vezal v eno samo potovanje, grobo povedano v smeri urinega kazalca z začetkom v Ogleju na furlanski rav­ nini in s koncem na izviru Ljubljanice pri Vrhniki. Po­ seben poudarek na tem pohodu leži v Julijskih Alpah, bolje rečeno v Bohinju in okoli Triglava; veliko pozor­ nost je posvetil tudi Cerkniškemu jezeru, njegovim 3 Danska ali nemška milja je enaka štirim ločnim minu- tam in znaša 7421,5 metra. Na Norveškem in Švedskem so jo kot zadnji nehali uporabljati na začetku 20. stoletja. 27 marec 2021 PLANINSKI VESTNIK kraškim fenomenom in njegovi okolici. Peš je obhodil celotno jezero pri visokem vodostaju v osmih urah, vtaknil nos v številna žrela in požiralnike, se povzpel na Slivnico, prečil Javornike in skozi Rakov Škocjan ter čez Planinsko polje sledil vodovju do izvira Lju­ bljanice pri Močivniku. Predaleč bi nas odneslo, če bi mu v tem sestavku skušali slediti na vsej poti, ki ga je zanesla tudi v sosednjo Hrvaško, predvsem v Istro in Gorski kotar. Mimogrede lahko omenimo, da mu je bila posebno pri srcu vzhodna obala Istre. Pri njenem opisu je za hipec opustil strogo in hladno držo geolo­ škega raziskovalca in omenil, da bi na obali Liburnije rad živel in si ustvaril dom. Za planince je nedvomno najzanimivejši del knjige, v katerem opiše vzpon na Mali Triglav. S spremljeval­ ci se je znašel na Velem polju in sklenil, da spleza na Triglav. Nihče od spremstva se mu ni želel pridružiti, zato se je odločil za solo vzpon. V tem trenutku lahko živo začutimo, da se je Hacquet preobrazil v planinca in da mu je želja po osvojitvi takrat še deviškega očaka dala zagon, ki žene še danes toliko ljudi v višave. Poglejmo si na kratko z njegovimi besedami, kako se je povzpel na Mali Triglav: ''Pomembni ugovori, ki so mi jih zastran vzpona na goro izražali ljudje, ki so bili z mano, so bili, da veter meče velike kamne, ki lahko vsakogar ubijejo, da je tako močan, da se tudi najmoč­ nejši človek ne more obdržati na nogah. – Nadalje, če si obkrožen z oblaki, ne veš, kako naj bi prišel nazaj. Nihče naj nikoli še ne bi bil prišel gor […] zato sem se odločil zoper vse ugovore in zapustil družbo po 4. uri zjutraj in plezal po skalah gor. Na začetku oko­ li dve uri dolgo nisem naletel na noben velik odpor v odseku skal, kjer so bile velike kamnite in tudi s sne­ gom zapolnjene razpoke. Ko pa sem ga prehodil, sem videl, da so moji ljudje govorili resnico, da so se gor povzpeli le redki ali pa sploh še nihče, vsaj noben po­ znavalec zelišč, ker sem namreč našel rastline, ki jih ni videl ne Scopoli ne kdo drug in ki jih bom nekoč ob primernem času objavil […] Ko sem nadaljeval pot naprej v višave, mi je postajala vse bolj naporna […] V edno sem lovil ravnotežje na poldnevni strani, med­ tem ko je pihal močan severnik, toda okoli 9. ure sem imel srečo, da sem dosegel stranski vrh gorskega gre­ bena, ki ga imenujejo Mali Triglav […] Ko sem prišel na vrh proti severni strani in sem bil povsem izposta­ vljen vetru, me je takojci vrglo po tleh. Na zemlji sem se ozrl proti glavnemu vrhu, ki bi ga kot izurjen po­ hodnik, če bi bilo mogoče, zlahka dosegel v kaki uri hoda; ampak vetrovi, oblaki, ki so zastirali vrhove, in neprehodne navpične skalne stene so mi pokazali, da je to vsaj s te strani, na kateri sem bil, nemogoče. T ako sem se takoj odpravil nazaj, kar pa bi mi kmalu bilo nepremagljivo. Ko sem prišel do vznožja gore, so bili moji ljudje zaposleni s tem, da so me iskali, in so mi­ slili, da sem si polomil vsaj nekaj kosti; vendar pa sem bil, če ne štejem nekaj modric, prav tako zdrav kakor prej; mi je pa bilo zelo žal, da mi kljub naporu ni uspe­ lo priti na najvišji vrh.'' Tako piše lahko le planinec, geolog se je tu umaknil v ozadje, za znanstvena opazovanja pri zahtevnem vzponu ni bilo časa ne volje! Hacquet se je očitno že­ lel povzpeti na vrh Triglava in je odkrito priznal, da ga je neuspeh zelo razočaral. Razlogi zanj, kot so ve­ ter in oblaki, niso ravno prepričljivi. Bolj verjetno so 28 ga odbile ''neprehodne navpične skalne stene'', prav­ zaprav greben med Malim Triglavom in glavnim vr­ hom, ki je bil takrat še deviško oster kot nož ter moč­ no izpostavljen. Kako brati Hacqueta V spremni besedi Hacquetove Oriktografije je eden recenzentov profesor Mihael Brenčič zapisal nasle­ dnje: ''Knjiga je zahtevno besedilo. Za branje in ra­ zumevanje sta potrebni precejšnja potrpežljivost in vztrajnost, tudi pri branju slovenskega prevoda. Ha­ cquet pred nas postavlja številne neznanke in ugan­ ke. Pogosto težko razberemo, kaj je opisoval, njegove razlage se izgubljajo v metežu teorije, ki nam je danes popolnoma neznana, v njegovem času pa je bila pov­ sem samoumevna, zato se nanjo ne sklicuje z natanč­ nimi viri.'' V tej knjigi absolutno dominirata geologija in mine­ ralogija. Zdi se, da avtorja poleg znanstvene vneme po raziskavah teh področij ne zanima prav nič druge­ ga. Planinci bi si seveda želeli več opisov gora, dogo­ divščin na poti, srečanj z domačini, opisov zanimivih razgledov, kdaj pa kdaj tudi kako hvalnico lepoti na­ rave. T ega v Hacquetovem delu ne bomo našli. A to je bila taka doba! Ne smemo pozabiti, da so po domačih lovcih in pastirjih začeli v gore zahajati redki izobra­ ženci, ki so tam našli torišče za svoja znanstvena raz­ iskovanja. Estetski, etični, da ne govorim o športnih vzgibih zahajanja v gorski svet ali sploh v naravo, so se pojavili šele mnogo kasneje. In vendar se ne bi strinjal z mnenjem nekaterih, da je to delo za planinca povsem nezanimivo. Če se malo poglobimo v branje in se skušamo vživeti v način Ha­ cquetovega razmišljanja, se nam počasi odpre njegov svet živahne intelektualne radovednosti, ki je sam po sebi simpatičen in privlačen. Hacquet je bil slab stilist, njegovi stavki so dolgi, pre­ obloženi s številnimi podatki, dostikrat zgubi nit na­ racije. S številnimi digresijami, v katerih skuša natre­ sti čim več bogatega znanja in podatkov, se pogosto močno oddalji od osnovne zgodbe. Po dolgih ''stran­ poteh'' pa nas večinoma opozori, da se vrača k temelj­ ni pripovedi. Planinci lahko v njegovi knjigi občudujemo dolge po­ hode, ki jih je opravil predvsem v našem sredogorju, a tudi v visokogorju, in kako natančno je skušal zapi­ sati lokalne toponime v slovenščini. Pri tem moramo imeti stalno pred očmi, da so bile komunikacije med kraji v njegovih časih vse prej kot ugodne in da je po­ gosto moral zagristi tudi v brezpotja. Naj na koncu tega bežnega pregleda pomembne knji­ ge poudarimo, da je bila odločitev za prevod tega znamenitega dela pravilna in hvalevredna. Čeprav napisana v tujem jeziku in večini slovenskega izobra­ ženstva ob koncu 18. stoletja verjetno neznana, je ka­ sneje vse bolj in bolj postajala eden pomembnejših mejnikov, ki so zakoličili slovensko duhovno in inte­ lektualno samobitnost. Baltazar Hacquet je bil v prvi vrsti znanstvenik in raziskovalec, vendar ga lahko tudi slovenski ljubitelji gora imamo nekoliko za svo­ jega, za nekoga, ki je ob zori porajanja slovenske mo­ derne omike opozoril na znamenitosti naše narave in še posebej njenega najlepšega dela – naših večnih gora! m 29 marec 2021 PLANINSKI VESTNIK