3 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI Solkan, korenika Nove Gorice, ali »Pojdimo v Solkan po pamet« (Novice, 31. 1. 1872) BRANKO MARUŠIČ | znanstveni svetnik v pokoju branko.marusic@guest.arnes.si Izvleček: Nova Gorica ni mesto, ki bi zraslo na »zeleni trati«. Arheološke izkopanine na nekdanjih solkanskih poljih in utrdba Castellum Siliganum (prvič omenjena in zapisana leta 1001), zgrajena na zaenkrat še povsem določljivi lokaciji, pokažejo, da imata kraj Solkan in iz njegove dediščine nastala Nova Gorica naselitvene ter življenjske korenike, ki segajo ne le v pozno antiko in srednji vek, marveč daleč v pradavnino. Kakor je bila za nastanek Ljubljane odločilna antična Emona ali za Ajdovščino rimska Castra, je za Solkan in mnogo kasneje nastalo Novo Gorico obrambni kastel Siliganum strateški pendant v verigi, ki je segala od ostankov langobardskega limesa do vrtovinske Ortaone in se od tod morda vila še naprej. Ključne besede: Solkan, Siliganum, antika, naselitvena kontinuiteta, dediščina, Nova Gorica. Solkan, le radici di Nova Gorica, ovvero «Andiamo a Solkan per la saggezza» (Novice, 31 gennaio 1872) Riassunto: Nova Gorica non è una città cresciuta su un «prato verde». Gli scavi archeologici sui campi di Solkan (Salcano) e nella zona della fortezza Castellum Siliganum (menzionata e documentata per la prima volta nel 1001), le cui posizione è ancora indeterminata, mostrano che Solkan e Nova Gorica, che ne è l’erede, vantano degli inizi che risalgono non solo alla tarda antichità e al medioevo, ma alla preistoria. Come l’antica Emona fu decisiva per la creazione di Ljubljana e la Castra romana per Ajdovščina, cosi per Solkan e più tardi anche per Nova Gorica fu importante il castello difensivo di Siliganum, punto strategico di un sistema defensivo legato ai resti del Limes Longobardo ed ad Ortaona etc. Parole chiave: Salcano, Siliganum, antichità, patrimonio, Nova Gorica, continuità insediativa V neprekinjenem vencu slovenskih vasi in naselij, ki so obdajale in še obdajajo Gorico ter Novo Gorico, je imel Solkan posebno me- sto. To je dolgoval in še dolguje svoji zemlje- pisni legi, ki ga je postavila na levi breg reke Soče, ob vznožje gorá, kot so Sabotin, Ška- brijel s Sveto Katarino in zlasti Sveta gora z mističnostjo, ki izvira še iz predzgodovinskih časov. Ohranja jo še danes. Od tod izvirata predvsem prometna in strateška pomemb- nost Solkana ter njegova s stoletji pridoblje- na in uresničena vloga pravega predmestja bližnje Gorice. Tem značilnostim primerno je kraj prilagajal in gradil svoje gospodarsko Izvestje 20 • 2023 4 Izvestje 20 • 2023 4 ČLANKI ��� ter družbeno življenje. Iz tega širokega vse- binskega razpona stoletij na tem mestu po- sebej opozarjamo le na nekaj zgodovinskih in prirodoslovnih posebnosti ter na nekate- re krajevne narodopisne in jezikovne prvine, ki so soustvarjale koreniko Nove Gorice. Domoznanec Štefan Kociančič, rojen pred več kot dvesto leti v Vipavi, je leta 1853 v slovenskem jeziku prvi nekaj več pisal o Solkanu in ga uvrstil med naselja na zgodo- vinskem Goriškem, kot so bila Ajdovščina, Kanal, Tolmin, Cerkno, Bovec in Kobarid. V daljnem letu 1001 prvič omenjeni Solkan kot grad (castellum) Siliganum 1 se je dokončno oblikoval v latinski in kasneje pogosteje rabljeni Salcanum (ital. Salcano) ter nato v slovenski Solkan. Kdaj se je prvič tako zapi- salo, ni še ugotovljeno, a se je Solkan na pri- mer v slovenskem periodičnem tisku prvič pojavil leta 1842 (Slovenska Bčela) oziroma leta 1844, ko se kot naročniki prvega sloven- skega časnika Kmetijske in rokodelske novice omenjajo tudi trije bralci iz območja Solka- na, in sicer župnik Filip Peric, kaplan Jernej Štrekelj in župnik na Sveti gori Franc Serafin Albert. Leta 1850 se v edinem takratnem slo- venskem listu na Primorskem, v tržaškem Jadranskem Slavjanu, Solkan omenja v pove- zavi s tu živečim plemičem (»vlastelac«) Vi- ljemom Puppijem, ki je bil član Slavjanskega društva v Trstu. Tujejezični tisk pa je omenjal Solkan že veliko pred tem, zlasti v povezavi z božjo potjo na Sveti gori. Leta 1843 se 1 Ta toponim se je z leti različno zapisoval kot Silika- num, Celcan, Celkanum, Celchan, Salcanum, Czelkan, Selcanumn, Zellekhan, Zelkon, Zalkann itd. Pogled na Solkan proti Sabotinu, foto: 5. december 1937 (iz publikacije Drevo raste iz korenin, 2021). 5 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI 5 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI pojavi ime v Solkana (»nad Solkanam«) v slo- venskem prevodu (Videm, 1843) patra Ga- spara Pasconija v latinščini napisane zgodo- vine božje poti na Sveti gori (Benetke 1746), kjer pa se sicer omenja izključno kot Salca- num. Nabožni pisatelj Filip Jakob Kafol bi kraj preimenoval kar v Solkamneno (1863). Leta 1866 je v svoji zgodovini slovenskega naroda Janez Mencinger pisal o Solkamnu pri Gorici. Malo pred tem (1845) je župnik v Št. Vidu pri Vipavi (Podnanos) in pisec stro- kovnih objav Matija Vertovec načrtoval tudi izredno pomembno železniško progo nav- zgor po dolini reke Soče. »Nad Salkanam« naj bi reko prečkal most (zgrajen šele leta 1906), kjer bi, po Vertovčevem predlogu, v skalnatem Sabotinu izklesali klet za skladi- ščenje briškega vina; od tod naj bi ga po že- leznici razvažali odjemalcem. Zagotovo je bila in je še danes Soča s svo- jo energijo, svežino ter živahnostjo posebna oznaka in značilnost kraja. To potrdi tudi ljudska pripoved o izvoru imena kraja. Soča se namreč po izlivu iz naravne tesni med Sveto goro in Sabotinom obrne proti jugu ter pri Solkanu »naredi velik suk, torej: Su- kan«. Kot piše dopis v Novicah leta 1863, naj bi Solkan dobil svoje ime zaradi reke Soče. Taki malo verjetni razlagi toponima Solkan so sledile druge. Neslovensko glaseči se in etimološko težko razložljivi Solkan je vzbujal zanimanje in zaradi imena so nastanek Sol- kana očitno pravilno postavljali v rimske ča- se. Nepodpisan dopisnik v tržaški Edinosti je leta 1882 zapisal: »Pridem v Solkan, narodno, krasno in obrtno vas. Ker sem že marsikdaj vr- tal kot črv v kako filologično knjigo, začnem besedo Solkan raztelesovati/ razsekati sl, sol, solk, suk, silcanum, slokan itd.« S tem pa raz- glabljanj o izvoru imena Solkan še ni bilo ko- nec. Profesor klasičnih jezikov Štefan Širok, ki se je rodil v Ravnici »pri Kovačevih« in leta 1890 umrl v sedanji Ukrajini (Mikolaiv), je v svojem opisu potovanja iz Gorice na Trnovo (Soča, 1871) postavljal na »jezikovno rešeto« tudi imena krajev, skozi katere je pešačil. Razlagal je, da pride ime Solkana tudi od se- stavljenke solni kamen, kar naj bi bilo verje- tno glede na to, da naj bi nekdaj Jadransko morje segalo do podnožja Svete gore. Širok je omenil tudi razlago sal-canum, torej pasja sol. Domačin in ljubiteljski jezikoslovec Luci- jan Vuga je v solkanskem zborniku iz leta 2001 iskal rešitve problema tako na sloven- ski kot tudi na latinski jezikovni osnovi. A dlje od ugibanja ni prišel. Tudi Marko Snoj v svo- jem etimološkem slovarju slovenskih topo- nimov iz leta 2009 ni dal dokončnega odgo- vora. Silicanum naj bi po njegovem prišel iz latinske besede silex, kar je v slovenskem prevodu trda skala, kremen. Gore, ki obdaja- jo Solkan, so sicer bolj polne mehkejšega apnenca, v katerem pa se je našlo veliko (Mrzlek) okamenelih ostankov morskih živa- li iz geološkega obdobja pozne krede (pik- nodontne ribe). O njih se je pisalo v znan- stveni literaturi (nazadnje leta 2014). Dunaj- ski geolog Stache je v »Skavnici« na pobočju Svete gore najdeno okamenelo želvo poi- menoval Sontiochelys, pri čemer je za Sočo rabil latinsko obliko njenega imena. Današnje generacije ne poznajo več baje- slovne zgodbe iz starega Solkana. Gre za gozdnega škrata, ki je bil sicer močno nav- zoč v mislih in dejanjih ljudi predalpskega sveta. Na Tirolskem so ga poznali z imenom Ilustracija piknodontne ribe iz Mrzleka (vir: Križnar 2014). Izvestje 20 • 2023 6 ČLANKI ��� Izvestje 20 • 2023 ČLANKI ��� Orca, Furlani pa so mu pravili Orcul. Solkanci so ga slovenili kot orkljič in tako ga je zapisal tudi pisatelj Fran Erjavec, ko je s svojo popo- tno torbo v sedemdesetih letih 19. stoletja obiskoval Solkan. Orkljič se je z rdečo kapico na glavi vozil ponoči po deželi in prepeval. Spremenil se je tudi v velikana, da je mogel z eno nogo stopiti na vrh Sabotina/Sv. Valenti- na, z drugo pa na Sveto goro, in tako zaje- mal vodo iz Soče ter jo pil. Zdi se, da je ta ju- nak furlanskih legend med Solkance zašel mimogrede, saj o njem v Posočju razen Er- javca ni nihče drug poročal. Tudi v ljudski tra- diciji kraja ni najti besed o tem, da je orkljič pil Sočo, ki mu je dajala moč, s katero je vznemirjal ljudi. Toda Soča je imela posebno moč, da je ob svojih bregovih ustvarjala veliko malih Sv. Katarina, foto: 27. december 1932 (iz publikacije Drevo raste iz korenin, 2021). velikanov, ki so kraj ohranjevali in gradili na različne načine. V prvi vrsti pomislimo na ti- sto množico Solkancev, ki so stoletja in več ohranjali kulturo ter tradicijo svojih predni- kov, urejali podobo kraja, ki je dajala najbolj- še pogoje bivanja, kljubovala vojnam in na- ravnim nesrečam ter utirala pota novim družbenim in gospodarskim pobudam, kot je bila zlasti od srede 19. stoletja mizarska obrt, poleg nje pa še tovarniški obrati ob So- či, sicer v lasti tujcev, a z delovno močjo do- mačinov. To nam je ta brezimna množica za- pustila in na to v stoletjih preizkušeno »sol- kansko pamet« – to besedno zvezo so po- znali in širili goriški slovenski meščani – so prenašali na tiste male in večje velikane, ki so jo dograjevali in prenašali skozi stoletja v naš čas. Pri tem pomislimo tudi na druge solkan- ske rojake, ki jim je življenje omogočalo, da so se uveljavili kot duhovniki, zdravniki, uči- telji, visoki uradniki, politiki, kulturniki in vo- jaki. Živeli so povečini zunaj rodnega kraja, a nanj ohranjevali blag spomin. Podatek, da so se med 17. in 18. stoletjem rodili v Solkanu tri- je profesorji medicinske fakultete univerze na Dunaju in v Pragi, je zelo prepričljiv. Ljudi, ki so se tu rodili in zapustili pomembne sledi svojega življenja ter dela, ne bomo posebej omenjali. A vendar je zanimiva primerjava z današnjim časom, saj je po doslej zbranih po- datkih med našimi rojaki in ljudmi, ki se čutijo krajani Solkana, nekaj več kot dvajset Sol- kancev doseglo mesto univerzitetnega uči- telja, če dosežkov ostalih na drugih podro- čjih življenja ne opredeljujemo posebej. Že omenjenega Štefana Široka je s Solka- nom najbrž povezovala ljubezen do pisatelji- ce in pesnice Pavline Doljak, poročene Pajk. Ta je živela kot sirota pri svojem stricu, sol- kanskem županu, deželnem poslancu in ustanovitelju solkanske čitalnice Matiji Dolja- ku. K opisu Solkana je Širok še dodal: »Sol- kan! to ti je gotovo znano ime, ako si kaj pri- dno prebiral slovenske novine (časopise). Menda nij bilo nikjer toliko dopisov na 7 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI 7 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI Goriškem skovanih, kakor v Solkanu. Iz tega tudi lahko sklepaš, da Solkan mora biti inteli- gentna vas ...« Takrat, ko je to pisal, je v Sol- kanu že peto leto delovala čitalnica. Njeno odprtje (1867) je bil velik dogodek. Počastil ga je tudi pesnik Miroslav Vilhar, avtor pona- rodelih Po jezeru bliz’ Triglava in Lipa zelene- la. Solkancem je namenil himnično Solkan- ska, ki pa se kljub rodoljubju, ki ga izžareva, ni uveljavila. Širok se je posvetil tudi etimologiji imena Solkan, a je šel še dlje v jezikoslovje in je opo- zoril na rabo nosnikov v solkanskem govoru, o čemer bi bilo po njegovem vredno opozo- riti slavista in dunajskega profesorja Frana Miklošiča. Tako naj bi po Širokovem mnenju Solkan proslavili še »suhoparni slovničarji«. Svoj poziv je končal s prav solkanskim razpo- znavnim geslom: »Mati, mačka je nesla maslo po Sukani.« Bila je prva objava teh tako zna- nih besed, takrat objavljena še brez ustre- znih pravopisnih znakov. V zadnjih desetle- tjih 19. stoletja se je radovednost povečeva- la in ustvarjala veliko družbeno aktivnost, veliko raziskovalno gibanje tako na polju pri- rodoslovnih kot družboslovnih in humani- stičnih ved. Ker pa začetek tega besedila vsebuje jezikoslovne poudarke, naj se z njimi nadaljuje in tudi konča. O tem, ali je Širokov poziv prišel na Dunaj do velikega Frana Miklošiča, lahko le ugiba- mo. Se je pa dobro leto po Širokovem jav- nem predlogu, sredi leta 1872, pojavil v Gori- ci ruski jezikoslovec poljskega rodu Jan N. Baudouin de Courtenay z namenom, da bi raziskoval govore zahodne Slovenije. Teren- sko delo ga je pripeljalo tudi v Solkan, kjer je s svojimi raziskavami, kakršnih ljudje dotlej niso poznali, naletel na prijazen odziv neka- terih, medtem ko so ga drugi imeli za ruske- ga vohuna. Posamezniki so zasmehovali svoje rojake, ki so profesorju izkazovali na- klonjenost. Med pripovedovalci iz Solkana se je Baudouin de Courtenay posebej spo- mnil na Štefo Juga, po domače Grmiča. Zagotovo pa je bil Baudouinov najboljši in- formator v Solkanu dijak goriški Miha Vuga, ki se mu je rusko-poljski profesor v sloven- skem časopisju posebej zahvaljeval za posla- na poročila. Baudouin je svoje prve izsledke objavil v ruščini v knjigi Opit foneteki rezijan- skih govorov (1875). Govore slovenskega za- hoda je v knjigi porazdelil na devet skupin. Solkanskega je združil skupaj z govorom Pr- vačkovcev in Bricev. Kasnejše raziskave so Baudouinove ugotovitve znatno spremeni- le. Gradivo, ki ga je zbral, je danes ohranjeno v arhivu ruske akademije znanosti in ume- tnosti v Sankt Peterburgu ter čaka sloven- ske raziskovalce, da dokončajo pregled celo- tne zapuščine. V njem je tudi tisto, kar je v Solkanu za jezikoslovje pomembnega zbral Miha Vuga. Brskanje in paberkovanje nas je zapeljalo v enosmerno pot, v nekakšno »kulturno« zgodovino. Če se vrnemo na križišče, bomo težko izbirali med potmi in smermi, ki se po- nujajo, da se po njih usmerimo in se jim po- svetimo. S koliko drugimi zgodbami se bo- mo na teh poteh še srečali. Pri tem pa je vre- dno opozoriti na preskok dogodkov kar ce- lih stoletij (razmere Solkana v fevdalni dobi, turški vpadi, protestantizem, beneške voj- ne, epidemije kuge, francoska zasedba, raz- pad fevdalizma in obuditev slovenske nacio- nalne zavesti), da pristanemo v času, v kate- rem je Solkan doživel dve svetovni vojni, šti- rikrat menjal državno pripadnost, trikrat po- stal okupirano ozemlje in bil več mesecev upravno središče severne Primorske ter veli- ko let mnogo več kot le šantula/botra Nove Gorice. Njena korenika je postal zaradi sple- ta okoliščin po končani drugi svetovni vojni, predvsem pa zaradi lege in zemljepisno-zgo- dovinskih pogojev ter dejstev. Izbira Solka- na in njegovega južnega predela, da posta- ne prostor za izgradnjo Nove Gorice, ni bila slučajna, čeravno ne direktno posledica, da je urbanizem Solkana, porušenega v prvi Izvestje 20 • 2023 8 ČLANKI ��� svetovni vojni, zastavil arhitekt in urbanist Maks Fabiani. Med vsemi temi izkušnjami je iskala svo- jo pot tudi »solkanska pamet«, a ne kot pri- slovica, marveč le kot golo dejstvo, in spo- min nanjo se zrcali danes tudi v spomenikih, ki jih srečujemo v Solkanu, v spominskih plo- ščah in mizarskih znamenjih na hišah, v knji- gah in brošurah, ki kot kraj izida in v samem naslovu navajajo ime Solkana, dalje v 115 šte- vilkah Solkanskega časopisa: 1001, predvsem pa v krajevnem šolstvu, v dejavnosti solkan- skih društev, razpetih med športom, petjem in gledališko dejavnostjo, v krajevni skupno- sti, njenih odborih in komisijah, v delu novo- goriške mestne občine, političnih organiza- cij in Cerkve, navsezadnje pa tudi v delu ti- stih osemdesetih solkanskih piscev, ki naj bi bili predstavljeni v žal neuresničenem zbor- niku Solkanska pismenost. Morda le obrobno sodi med korenike Nove Gorice tudi pripoved nepreverjenega izvora o »grgarskem oslu«. Nekoč, v zim- skem času, so si ostanke osla, ki je zaradi mraza poginil na Prevalu, razdelili bližnji so- sedje. Solkanci so dobili mehur, zato so jih zasmehljivo (morda jih še vedno) imenovali »meharji«. Ravničanom je pripadla oslova koža, zato so dobili ime »guznarji«. Večji del poginulega osla je pripadal Grgarcem in s tem tudi neobzirno poimenovanje »grgarski osli«. Ta frazem (»grgarski osel«) je uporabil tudi Ciril Kosmač in tako je prišel v slovensko književnost. Očitno je bila ta oznaka za Gr- garce poznana tudi sosedom v dolini reke Idrijce. Taka dodatna in bolj šaljiva poimeno- vanja krajev in ljudi pod hribovjem med Sve- to Goro, Sabotinom in Škabrijelom, so utrje- vala in povezovala človeško in ozemeljsko skupnost iz katere je rasla in še raste Nova Gorica. Solkan je starostno ozadje Nove Gorice, je korenika mesta, ki ni nastajalo le »na zele- ni trati«, marveč je nastalo tudi na koreni- kah, ki segajo, po doslej opravljenih arheolo- ških raziskavah sodeč, še v obdobja od praz- godovine naprej. Ali ni Ljubljana nastajala iz rimske Emone, Ajdovščina iz rimske Castre in Solkan z Novo Gorico vred iz gradu (ca- stellum) Siliganum, prvič omenjenega leta 1001 ? Ta grad je imel zelo verjetno strateške naloge, morda tudi kako vlogo v upravni ureditvi tistega časa. Tudi njegova lega še vedno ni povsem določena, a bi jo lahko po- trjeval tudi že bežen zračni pogled na pol- krožni sklop hiš, ki obdajajo severovzhodni del cerkve sv. Štefana v Solkanu. Te hiše so videti, kot bi bile dozidane na nekem stavb- nem zidovju, obzidju, ki je pripadal gradu. Tudi še danes ohranjeno ime »Zagrad« za območje jugozahodno od sedanje solkanske cerkve se veže na grajsko poslopje, ali pa je zgolj s kamnitim zidom zaščitena posest. Nad Zagradom se dviga mala vzpetina Sv. Katarina (320 m), danes imenovana Kekec, s cerkvijo z istim imenom. Najdbe na tem oze- mlju so potrdile obstoj višinskega naselja od Naslovnica knjižice goriškega odvetnika L. G. Ciprianija iz leta 1799 o domnevni antični Noreji, ki naj bi se nahajala v bližini Gorice. 9 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI bronaste dobe do pozne antike. Rezultati raziskave bi lahko dali novo razsežnost v razpravi o temeljih naselja Solkan in posle- dično tudi Nove Gorice. Pred stoletji so goriški domoznanci (Mar- tin Bavčer, Giuseppe L. Cipriani) na Sveti Ka- tarini in drugod v okolici Gorice med ostanki starodavnih gradenj ter tudi na podlagi sta- rejše literature iskali dotlej še neugotovljeno lego zagonetnega antičnega mesta Noreja. Pri tem delu bi bile lahko v pomoč primerja- ve naravnih danosti (relief) in toponimi, ki se tudi navajajo v že omenjeni listini z dne 28. aprila 1001. Del v tem dokumentu začrtana fevdalna posestna meja poteka med opre- deljenima točkama castellum Siliganum in v listini le golo navedeno Ortaono. To pa ne more biti drugega kot ime kraja (čeprav bi se tako lahko imenoval tudi potok ali hudour- nik), po besedah arheologa Slavka Cigleneč- kega »poznoantična semiurbana utrjena na- selbina Sv. Pavel nad Vrtovinom«. Školj sv. Pa- vla je geografsko izpostavljena vzpetina (520 m n. v.), ki je že več kot stoletje pozna- no in deloma tudi preiskano arheološko na- hajališče. Ledinsko ime »Pod školjem« ima tudi skalnat predel med Solkanom in Krom- berkom, nad katerim je bila po drugi svetov- ni vojni dokončno porušena cerkev sv. Kata- rine. Z načrtno raziskavo in gradivom, ki bi ga pri tem pridobili, bi lahko ugotovili, ali ni- so prav tu pri školju in na ravnini, razprostrti na njegovi severni strani, skrite korenike s povsem miroljubnimi nameni in zaradi te- meljnih življenjskih potreb od leta 1948 na- stajajoče Nove Gorice. VIRI IN LITERATURA Ciglenečki, S. 2021: Poznoantična semiurbana utrjena naselbina Sv. Pavel nad Vrtovinom. V: Goriški letnik, 45, 193–213. Edinost, 18. 3. 1882, št. 11. Erjavec, F. Iz popotne torbe. V: Letopis matice slovenske 1875, 1879, 1880, 1882, 1883. Kafol, F. J. 1863: Cerkvica, sv. Mohora na Tolmin- skih Pečinah. V: Slovenske večernice 1863, 16. Kociančič, Š. 1854: Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane v letu 1853. V: Arkiv za povjestnicu jugoslavensku, 3/1854, 173–222, pass. Kratka zgodovina božje poti na Sveti Gori nad Solkanom blizu Gorice v starem zapisu iz leta 1843, Sveta Gora 1993. Križnar, M. 2014: Ostanki zob piknodontnih rib (Actinopterygii, Pycnodontidae) iz krednih plasti Mrzleka pri Solkanu … V: RMZ-Materials and geoen- vironment, 61, št. 2–3, 5, 183–189. Marušič, B. (ur.) 2001: Jako stara vas na Goriškem je Solkan. Zbornik ob tisočletnici prve omembe kra- ja. Solkan: Krajevna skupnost. Novice, 30. 12. 1863, štev. 52, str. 411. Novice, 31. 1. 1872, štev. 5, str. 37. Pasconi, G. 1993: Kratka zgodovina božje poti na Sveti Gori nad Solkanom blizu Gorice v starem zapisu iz leta 1843. Sveta gora: Frančiškanski samostan, 1993. Ravničan Štefan Širok (1849–1890) Publicist in profesor klasičnih jezikov v carski Rusiji. Lokve: TKŠ Društvo Lo-Ko, 2022. Seidl, F. 1913: Geološki izprehodi po Goriškem. Gorica, 1913, 20. Snoj, M. 2009: Etimološki slovar slovenskih ze- mljepisnih imen. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Modrijan založba d. o. o., Založba ZRC, 388–389. Trdina, J. 1866: Zgodovina slovenskega naroda. V Ljubljani: Matica Slovenska, 119. Vuga, T. 2018: Projekt: Nova Gorica. Ljubljana: ZRC SAZU.