Leto 26__________ANGELČEK_________Stran 165
Letske bajke.
______                          1.
I^lllupki kmet se je peljal v Rigo, da si kupi tam i|raj žitnega škrata. Po dolgem barantanju se [1013111 končno pogodi s prodajalcem, a si hoče ogle-dati škrata. Prodajalec mu da zvit kosec blaga in mu rečc: »Glej, da prineseš to nerazvito domov; toda vedi: kroti svojo radovednost! Doma pa odvij in stresi v predal v svoji kašči.« Kmet vzame kosec blaga in se odpelje. Med potom pa se ne more zdr-žati radovednosti — in po dolgem pomišljaniu odvijc zavoj, V zavoju pa ne najde ničesar drugega kot kosček vrvice iz lipovega lubja. »Grdi slepar!« zavpije in vrže vrvico in zavoj v jarek kr,aj ccste,
Čez nckaj časa pa mora kmet zopet v mesto1. Tu seveda poišče prodajalca, da ga dobro ošteje. Ta mu pa reče,- »Zakaj si bil tako radoveden? No, pa sc morebili šc vse dobro izteče. Vrni se na ono me-sto>, kjer si vrgel vrvico v jarek, in poglej, kaj boš tam našel!« Kmet stori tako. Oh, koliko moke in žita jc bilo tam skupaj nanesenega v jarku! Sedaj kmet spozna, da je to napravil žitni škrat. In toliko časa zdaj iščc, da zopet najde vrvico in ooai kosec blaga. Potem se vesel odpeljc domov, strese zavoj v predal, tako da pade vrvica notcr, in gre potem mirno spat. Ponoči pa — in vsako naslednjo noč — jc zletel škrat v obliki ognjenega zmaja iz kašče in je nosil iz neznanih shramb brez miru moko, žito in druga živila domov, tako da je bil kmet vsak dan bolj bogat.
2.
Bogat kmet je imel dva škrata. Eden mu je nosil skupaj žito, drugi pa denar. Stanovala pa sta oba na podstrcšju. Kadar so v hiši pripravili kako dobro jed ali spekli svež kruh, tedaj jc nesel kmet sam vedno najboljše kose na podstrešje. To je nekoč opazii prvi hlapec, in polastila se ga je silna rado>-vednost, da vidi škrata.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------?
Stran 166               ANGELČEK                   Leto 26
Ko nekoč ni bilo doma kmeta, gre hlapec v podstrešje in se ozira tam okoli sebe. Toda, četudi je preiskal vse kote, o škratih ni bilo ne duha, ne sluha. Pač pa je stala v nekcm kotu skleda dobro zabeljenega zelja. Hlapec použije z veliko slastfo tisto zelje, pljune potem v skledo in odidc. Proti večeru pa sta se vrnila škrata z izleta domov in sta se hotela spraviti nad zelje — pa glej, skleda je bila prazna in vrhutega še onesnažena. To je razdražilo škrata. Puhajoča od jeze sta "zletcla skozi streho vun, pa sta jo zažgala s svojima gorečima repoma, tako da je zgorela kmetu vsa hiša.
3.
Neke lepe poletne noči se je vračal mlad kmet iz gostilne domov. Med potom je pa videl na robu nekega brezovega gozda goreti ogenj. Ker mu je bila ugasnila pipa, je stopiJ bliže in si \a je hotel prižgaii. A zaman! Tobak se ni hotel vžgati, Nevoljen prime kmet nekaj ogljev, jih položi na pipo in gre dalje. Ali tudi sedaj je vlekel pipo brez uspeha, Čez nekaj časa pa opazi, da leže na pipi mesto oglja trije rublji iz čistega srebra. Pa se kmet spomni, kar si pripove-duje ljudstvo — da namreč tam, kjer ponoči na sa-mem gori kak ogenj, gori zaklad,
4.
V neki kmetiški hiši je začelo čudno strašiti. Ponoči, kt> jc bilo vse temno, se je čul glas izza peči: »Počil bom! Počil bom!« Doraači stanovalci niso vedeli, kaj naj ukrenejo zoper to vpitje. Skrbno so preiskali vse kote, a ničesar niso našli, Končno pa so se privadili temu nočnemu glasu.
Nekega večcra pa se je vrnil kmet pijan in slabe volje iz gostilne domov. Usedel sc jc za mizo in pričel vecerjati. Naenkrat pa se mu zaleti — prič-ne kašljati in pri tem ugasne svečo, tako da postane temno. Tcdaj pa začuje glas izza.peči: »Počil bom! Počil bom!« To ujezi kmcta, da zarohni: »No, pa poči že enkrat, če te zlod jezdi!« Komaj je pa to
Leto 26                     ANGELČEK                  Stran 167
izrekel, je že počil za pečjo mch iz kozlovske kože, ln kup zlatega in srebrnega denarja se jc zakotalil po sobi.