•5H2J
F |	3]
Karmelska bratovšina
sv. škapulirja.

Za Slovence po knjigah Serapion in Celinšek f/— ,	posnel
Ladislav.
~ K\
IgjIV/-
v. o. knezo-akofljatvu.

Marija Karmelska.

Karmelska bratovšina
sv. škapulirja.


Za Slovence po knjigah Sevapion, Celinšek posnel
gso-vlLadislav'
4s:
0) floVijljpyž»it-lvii‘. ,,nV}ljuhljanskega knez.-škofijstva.
X1 V\!.
Samozaložba. Tiskal J. Krajec v Novem mestu.
Sprejmi ljubi otrok ta škapulir kot znamenje moje bratovšine.
Kdor bo v tej obleki (pobožno) umeri, ne bo trpel večnega ognja.
(BI. Dev. Maiija.)
Karmelska bratovšina sv. škapulirja.
I. Uvod.
Gora K ar m el je v sveti deželi, v Palestini; ta gora je odrastek gorovja Libanon. Razgled z gore je krasen ; ona stoji na obrežji medzemskega morja; proti zahodu vidiš širno morje, proti vzhodu na obnožji so lepa rodovitna polja. — Ta gora Karmel je slovita že od starodavnih časov, Na Karmela je prebival prerok Elija, in za njim Elizej. Tukaj se je godilo, kar se bere v bukvah kraljev (III. gl. 18.): Elija se je prepiral s preroki in častivci malika Baala; Baalovci so darovali, kričali in kričali, toda žertev se ni vnela. On pa je žertev
polil z vodo trikrat, pa nebeški ogenj je po ml žertev, dreva in kamenje, pa posušil vodo. — Tukaj je bilo, ko dežja ni bilo 3 leta in 6 mesecev. Elija moli in moli za grešno ljudstvo, kar se vzdigne iz morja mala meglica, plava proti Kar-melu, ter se razlije obilen dež po celi deželi, in mertva narava se zopet oživi. — Sveti učeniki pravijo, da je ta meglica predpodoba Marije Device. — Ta gora je iz apnenika, ima mnogo velikih dupelj (votlin), je čisto pripravna za samotarce; in res, od Elija so živeli zmiraj ondi posamezni puščavniki in služili Bogu do prihoda Odrešenika. (Joanes Vipacensis [IV. 310.]) — In ko so na Binkoštno nedeljo stopili apostoli Gospodovi javno pred ljudstvo in stopilo toliko ljudi na Petrov nagovor h kerščanski veri, šli so nekateri možje v samoto na Karmel. Kmalu po V n e b o v z e tj u Marije so si naredili kapelo, ondi se zbirali vsak dan, molili in premišljevali, imeno-
vali so sc ,,13 ra tj e preblažene Device Marije ICarmelske“. — Ustno sporočilo pravi, da je tudi Marija hodila na Karmel premišljevat svete reči. Res, to ni zapisano, mogoče pa je, verjetno tudi, da je hodila tolažit svoje prijatelje, saj je od Nazareta samo 2 milji daleč do Karmela; saj je šla 25 milj daleč v Hebron obiskat teto Elizabeto — tran-scendit montana. V tem mnenji nas naj uterja tudi to, da je praznik Vnebovzetja Marije tako star, da se ne ve, kdaj se je pričel. Verojetno so ga začeli že ti njeni prijatelji, vede da je hodila na goro. Spomin svoje prijateljice so nam zapustili.
Karmelu je po vsem podobna naša lepa božja pot Ž a p 1 a z ; misli si romar, da je od jarka naprej proti Savi mesti hribov golo morje, pa imaš pred saboj goro Karmel. Kapelo imaš, Marijo imaš. Le lepo počasti Marijo!
II. Bratje.
Papeži so potrdili naslov: ,,13 ra tj e preb laž en e device Marije K a r -melske“, ter celo odpustek podelili tistim, kateri bodo imenovali tako celo družbo, ali posamezne ude. Bratje so posebno častili Marijo brezmadežno, spočeto brez podedovanega greha. Imeli so tisto meglico, ki jo je videl Elija, za predpodobo Marije; zakaj kakor se je v stari zavezi Bog večkrat prikazal v megli, govoril iz megle, tako je Bog in človek, Jezus, tako rekoč bil zakrit v Mariji celih devet mesecev. Marija je pa počastila družbo z naslovom „bratje“ in podelila sv. škapnlir, da bi se ločili od drugih, in bili obvarvani pred pretečimi zlegi, nesrečami.

lil. Začetek škapulirja.
Začetnica sv. škapulirja je Marija sama, ona ga je podala sv. Simona Stok, ki je kil višji predstojnik (general minister) karmelskemu redu. — Preglejmo v kratkem njegovo življenje.
Ta svetnik izhaja iz baronovske farnih je Štok (po naše Štor) na Angleškem; rojen je bil 1. 1164. na graščini Haksford v grofiji Kent. Že v nežni mladosti je častil Devico Marijo s posebno pobožnostjo. Da bi jej prav zelo dopadel, obljubil jej je serčno čistost; da bi nedolžnost ohranil, prizadeval si je kolikor moč samotariti, biti sam za se; že v otročjih letih si je nalagal spokorna dela. — Njegov starejši brat je bil povsem drugačen. - Da bi se ognil zapeljivostim njegovim, in drugih, zapustil je Simon na božji miglej že kot dvanajstletni deček rojstno hišo, ter sc podal v
samotni gozd, izbere si za bivališče prav debel, star, votel hrast. V tej votlini je imel Simon samo — sv. Križ, podobo Marije in psalme.
V taki samoti je noč in dan premolil, prebiral psalme, hvalil Boga, prijazno razogovarjal se z Marijo in angelji. Živež mu je bilo skozi dvajset let divje sadje, koreninice in sirovo zeliše. Voda mu je bila pijača. Od časa do časa mu je pošiljala previdnost Božja čudovito nekaj kruha. — Takim dušam, ki v samoti žive, se predstavlja misel na večnost prav živo pred oči. Premišlje-vaje večne muke, terpljenje zaverženih v peklu, in večno veselje izveličanih v nebesih, zdihujejo take duše nad lahko-mišljenostjo posvetnih ljudij, in želijo, da bi se sprcobernili in poboljšali, ter ušli peklu in se izveličali.
Naš Simon je zdihoval z Davidom: ,,Groza me obhaja zavoljo greš-
n i k o v, kteri tvojo postavo za-p u st e“. (Psi. 118.): — ,,Ti za v er ž e š vse, kteri od tvojih zapovedi odstopijo; zakaj njih misli so krivične11. (ondi). — ,,Moj e oči točijo potoke solz, ker ljudje tvoje postave ne drže. (ondi). — Iz Veličan j e je daleč od grešnikov, ker tvoje postave ne iščejo11, (ondi). — Tako je sveto Terezijo v srce bolelo, da množina ljudij še ne misli na večnost. — Sv. Katarina Stenska se je postavila v molitvi z duhom na peklenska vrata, ter Gospoda goreče prosila, naj nikar nobenega notri ne pusti. — Sv. Simon je v samoti zdihoval nad slepoto ljudij; prosil goreče za njih razsvitljenje, naj bi se grehom odpovedali, ter ušli peklu.
Se druga skerb mu je težila dušo. — V neki prikazni je preblažena Devica nasvetovala Simonu, naj stopi v družbo ,,K a r m e 1 s k i h bratov11 (v red
Karmeli to v). Simon uboga Marijo ter stopi 1. 1196. v Red Karmelitov. Serce ga žene na Jutrovo v sveto deželo; ondi je obhodil bosonog vse svete kraje posvečene po Jezusu, našem Odrešeniku; na zadnje gre na goro Karmel, da bi se navzel duha Elijevega. Ondi je živel še bolj sveto, nego doma v svoji puščavi; čez 6 let se verne nazaj na Angleško, navdušen ognja svetega preroka Elija za čast in ljubezen božjo, za iz-veličanje duš. Leta 1245. ga izvolijo za glavarja Karmelitov. Sedaj pokažo pravo gorečnost za spreobernjenje grešnikov. Zlasti pa se trudi iz vseh moči za pobožnost k Materibožji. Le to ga peče v serce, da peklenski ne počiva.
Ob njegovih časih je imel red Karmelitov mnogo nasprotnikov, sovražnikov; rekali so da je nepotreben, neznan in brezkoristen. — Res, bil je neznan pred v Evropi; ob križarskih vojskah sta pripeljala s Karmela na Angleško Lord V esej in
Lord Grej te Brate Karmels ke; bežali so namreč pred Saraceni. — Silno so pritiskali na Papeža Honorija III., naj bi ga prepovedal in zaterl. Ali Marija se prikaže papežu v sanjali, ter mu veli, ,,naj Brate blagovoljno sprejme11. In papež poterdi red. — Vse to nasprotovanje je silno peklo v srce Simona. Molil in molil, prosil Marijo za pomoč; saj je bil še vselej vslišan; njegovi red ,,Bratj e Kar m e 1 s k i“ se posebno poganjajo za čast in česčenje brezmadežnega spočetja Marije.
In res, njegova molitev je bila vsli-sana na čudni način. — S v a n i n g t o n, njegov spovednik, pripoveduje, da je rajni Simon, čeravno oslabljen starosti in spokornega živcnja, cele noči prečni v molitvah za od verni te v preganjanja, ki so ga trpeli bratje. Ko je bil nekega dne v molitvi, obsula ga nebeška tolažba. To poroča sam v nekem pismu na vse brate takole:
Dragi bratje!
,,Hvaljen, češčen bodi Bog, ki ne zapusti onih, kteri zaupajo vanj ; češčena bodi preblažena Devica Marija, mati našega gospoda Jezusa, ki vas je že v prejšnjih časih toliko nadlog rešila; saj morajo vsi preganjanja trpeti, kteri živijo v Kristusu. Ona vam pošlje po meni obljubo, ktere hote veseli vsi. — Ko sem jaz, prah in pepelj, v pričo Gospoda mojo dušo v prošnjah razlil, ko sem polen zaupanja prosil našo ljubo Gospo, naj nam ona, ki nas imenuje svoje brate, in nam je že tolikrat pomagala iz nadlog in zadreg, naj nam ona tudi sedaj poda kako znamenje milosti. — Glej, zgodilo se je, ko sem prav presrčno molil: ,,0 ti cvetljica Kar-melska, ti cvetoča vinska mladika, o ti svitloba nebeška, o ti nedosežna devica, o ti ljubezniva mati, o daj nam Kar-melskim bratom znamenje tvojega varstva — daj nam ti zvezda morska11. — Glej
prikazala se je kraljica angel je v z mno-gobrojnim spremstvom, imela je škapuliv v rokah in rekla:
,,Sprejmi, ljubi otrok. sv. škapulir, kot znamenje moje bratovšine, za tebe in vse Karmelske brate; kdor bo v tej obleki (pobožno) umeri, ne bo trpel večnega ognja. Glej, znamenje i z v e 1 i č a n j a. Glej, rešitev v nevarnosti, glej, znamenje miru in večne zaveze11.
Njena veličastna navzočnost me je vsega prevzela, njene veličastnosti nisem mogel prenašati, — zginila je hitro; rekla pa je: ,,Pošli k papežu Inocenciju, namestniku mojega Sina, on bo vse pre-skerbel11. Prizadevajte si, moji ljubi, z dobrimi deli, z molitvijo, da bodete vredni otroei Marije. Na čast sv. Trojice in pre-blažene Device Marije11. — Ta list je bil pisan 16. julija 1. 1251., ravno ta dan se obhaja sedaj praznik Karmelske Materebožje. — Simon je umeri 1. 1265.
cerkev ga šteje meti svetnike; praznik mu je 16. maja.
Sv. škapulir je o b 1 e k a milosti. Marija jo je dala Simonu Stok v znamenje Njene bratovšine; zato se imenuje ta bratovšina Bratovšina naše ljube Gr o s p e Karmelske, tudi S k a p u 1 i r s k a b r a t o v š i n a.
Po pravici je rekla neka pobožna grofinja svojema hčerama, ktere je dala vpisat v bratovšino: ,,No, drage hčerke, sedaj imata Marijino obleko“.
Udom te bratovšine je sv. škapulir nekako očividno poroštvo za obljubo Ma-terebožje, da bo ona s svojo mogočno priprošnjo zadobila milost srečne smerti, da bodo obvarvani smertnega greha, ali vsaj spovedali se o pravem času, ter rešili se pekla. — To je perva glavna milost (gnada), ki jo daje sv. škapulir; druga glavna milost je ta, ki jo je Marija obljubila papežu Janezu XXII., da bo rešila duše umerlili udov kolikor mogoče
kmali po smerti iz vic, zlasti ob sabotah. — To je tako imenovana S abotna predpravica — (privilegium sabbatimnn.)
IV. Varstvo pred peklom.
Česa nam treba, da se obvarjemo pekla? — Prava vera; biti v stanu g n a d e božje (milosti); spolnjevati zapovedi Božje, zapovedi cerkvene in stanovitnost v dobrem. — Za vse te reci prav dober in zdaten pripomoček je sv. škapulir; le premišljujmo nekoliko.
Kar se tiče vere, kaže že sam pristop k bratovšini, da človek ima vero, toda na priprošnjo preblažene Device se vera bolj ogreje, oživi in pomnoži.
Tudi razne vaje in opravila na čast Marije mnogo pripomorejo k temu. Pobožnost sv. škapulirja opominja nas misliti na preblaženo Devico, in kjer je v mislili Marija, tam je tudi Jezus. Dokler se
2
ogreva ljubezen do Marije in Jezusa, vera ne bo pešala.
Ravno tako si opomore pošteno ker-ščansko in pobožno živenje po prosto prevzetih molitvah na čast Materebožje, po pogostih obhajilih. Po nekaterih krajih imajo lepo navado, da se bratje v gotovih časih zbirajo na shode, ondi slišijo primerne pridige za lepo kerščansko, pobožno življenje, imajo tudi procesije. In tako se unemajo še drugi, da pristopijo v družbo. — Zlasti v sedanjih časih je potrebno, da se živa vera pokaže javno, očitno vsemu svetu.
Kako pa še dalje varje sv. škapulir pred peklom? — S tem, da daje priložnost, ostati v gnadi božji, ali pa bolj dopolniti stan gnade božje. — Kedar stopiš v bratovšino, dobiš popolnoma odpustek, ako si se spovedal, in prejel sv. obhajilo. Res je, da lahko vstopiš kedarkoli, toda odpustika nimaš. — To vedeti je važno.
Oh, koliko priložnosti imajo bratje, vterjevati se v g muli božji pri tolikanjih odpustkih, pri pogostim sprejemanji svetili zakramentov. In kolikor bolj se oklenejo Jezusa, tem dalje so od pekla.
Ko pa bi bil kak brat tako nesrečen, da je zabredel v pregrehe, ter nastopil polzko pot proti peklu, če le ni prav terdovraten, — Marija mu bode spro-sila časa za pokoro, sprosila mu milosti za spoznanje svoje revšine, da ne bo lahkomiselno odlašal na zadnjo uro.
Tudi v časnih nadlogah je sv. ška-pulir dobra izdatna pomoč, ali jih od-verne, ali pa oberne na basen duši, da jih prenaša z vdanostjo v voljo božjo. Uči človeka, da si služi za nebesa, ako terpi voljno; če pa godernja, terpi vse jedno, nasluženja pa ni.
Že sama želja, obvarvan biti pekla, že ta nekako povzdigne duha, da ne bo lahkomiselno pozabil na svoj cilj in konec v večnosti. In ta misel močno naklauja
dušo, spolnjevati zapovedi božje in zapovedi cerkvene. — Navadno si vzame ud bratovšine Marijo za izgled svojemu pobožnemu živonju; kolikokrat sliši v pridigah opomin, naj po izgledu Marije iz ljubezni do Boga spolnuje voljo božjo; naj iz ljubezni do Jezusa hodi po njegovih stopinjah.
In ravno te resnice so vodilo za pravo, kerščansko pobožnost. Glotovo bo vsak ud karmelske bratovšine prizadeval si, iz ljubezni do Boga, iz ljubezni do Marije, da bo deržal stanovsko čistost. To čednost pa Marija zahteva od bratov svojih; na to merijo tudi molitve duhovna pri sprejem bi; on prosi Boga: „N a j da bratu g n a d o, da bo obleko nedolžnosti nosil n e o madeže vano“.
Pa samo škapulir nositi, to še ni zadosti, treba je pravega kerščanslcega, pobožnega živenja. Papež Benedikt XIV. pravi: V prikazni Marije sv. Simonu ne
beremo, kdor nosi škapulir, da bo samo za to n šel peklenskemu ognju, druzega pa nič storil, treba jev še družili dobrih del. — Zato opominja Simon svoje brate, naj si prizadevajo z dobrimi deli, da postanejo in ostanejo pravi bratje Marije. Marija sprosi bratom milost in gnado pobožnega živeuja in srečne smerti. — In da ne bi bilo kake pomote, pristavila je kongregacija (rimski odbor obredov) Marijini obljubi besedo ,,pobožno“, da se glasi: ,,Kdor (pobožno) umre s ška-pulirjem, ne bo trpel peklenskega ognja11.
V. Rešitev iz vic.
Svetost božja odvrača od sebe vse duše, ktere niso popolnoma čiste; ktere so še omadeževane s kakim majhnim grehom. Pravičnost božja zahteva, da toora biti izbrisano vse, kar smo grešili. Sveta vera nas uči, da pridejo take duše v vice, in tam ostanejo tako dolgo,
da so očiščene pred Bogom. Tudi pobožne duše so pri prestopu v večnost več ali manj omadeževane.
Za duše bratov pa Marija še tudi v vicah skrbi, kakor jih je varvala v življenji in ob smertni uri. — Rimski brevir ima na praznik Karmelske Ma-terebožje 16. julija to-le pisano: „Prebla-žena Devica Marija je odlikovala ta njej dopadljivi red Karmelitov z mnogimi predpravicami ne samo na tem svetu, ampak tudi na imem — po smerti —-(ona povsodi veliko premore s svojo mogočnostjo in milostjo), ker hoče ude, zapisane v bratovšino sv. škapulirja, ako so deržali stanovsko čistost, malo postili, opravljali pridno kratke molitve, v vicah tolažiti z materno ljubeznijo, in jim s krepko podporo kolikor moč kmali v nebeško domovino pomagati11.
To zagotovilo, posebne pomoči bratom sv. škapulirja po smerti, še ni bilo dano sv. Simonu s škapulirjem vred; pač pa
eno in sedemdeset let pozneje papežu Janezu XXII. — Marija se mu je prikazala ; priporočila mu red Karmelitov, in obljubila, da bo udom sv. skapulirja tudi v vicah pomagala, ter jih kolikor moč k m a 1 i, zlasti ob s a b o t a h iz vic rešila. — Papež Janez XXII. je razglasil to milost v Buli 3. marci j a 1. 1322. — Ta dogodek je nova priča, da je ška-pulir, podeljen sv. Simonu, res milostna obleka Marijina. Sovraštvo do skapulirja se je poleglo ; mnogobrojni pristop v bra-tovšino se je čudovito širil. Ravno te velikanske obljube so dale povod, da so jeli na novo preiskovati. Posledica je bila ta, da je vzela sv. cerkev vse to v rimski brevir. In leta 1609. so zopet na Portugalskem ugovarjali temu; na to je papež Pavel V. po triletnem preiskovanji razglasil 1. 1613. meseca 15. tebruvarja: ,,Karmelitom je dopuščeno pridigo vati, naj kerščansko ljudstvo pobožno veruje, da bo preblažena Devica
Marija po smerti — zlasti v saboto, ki jej je posvečena — z neprestano priprošnjo, molitvami in zaslugami, in svojim posebnim varstvom na pomoč prišla dušam tistih udov bratovšine škapulirske, kteri so v gnadi umerli, nosili v življenji ška-pulir, ohranili stanovsko čistost, opravljali dnevne molitve Materebožje (Ofti-cium parvum), ali pa če ne znajo brati, deržali cerkvene poste, in zderžali se v sredo in saboto mesnih jedi.
Ce se govori o prikazovanji Marije, temu se ni čuditi, saj so se prikazovali angelji v stari in novi zavezi zasebnim ljudem, zakaj bi se ne mogla kraljica angel je v prikazati namestniku Kristusovemu, da mu naznani kar je občno koristno za verne Kristjane. — Sv. Dominik pravi: Jedna sama želja Marije, izražena sv. Trojici, več izda, kakor vse prošnje angel jev in svetnikov11.
Tudi temu so ugovarjali, češ, zakaj ravno v soboto, zakaj pervo soboto bi
duše rešene bile iz vic. — Vse tako ugovarjanje je brezumno. Usmiljenju Božjemu in posredovanju Marije mi ne moremo staviti mej. Ze naša pamet nam veli, kdor več plača, več stori na tem svetu, manj bo imel plačevati na unena svetn. In kako različni so udje; eden dela veliko, drugi malo. Reklo se je: J eden umerje v petek, ima veliko plačati, pa bi že v saboto rešen bil; drugi umerje v nedeljo ima malo plačati, pa mora čakati do sobote, — vsi taki ugovori so gola bedarija. — Mi se moramo držati besed Marije, v brevirju stoji ,,quan-tocv u su, kolikor mogoče pred11. Saj je tudi lahko — pervo — drugo — tretjo soboto, če ni preje mogoče. Tudi vse duše ne terpijo jeduako; nck-tere huje, pa manj časa; druge manj, pa dalje časa. — Z eno besedo, o tem mi nimamo nič govoriti.
TI. Udeležba bratov na zasluženji bratov.
Ali zamorcjo Svetniki in Blaženi podeliti tudi drugim kaj od bogastva svojih zaslug, vsaj kot miloščino? Seveda. — In kakšna je ta miloščina?
1.) Ta, da za nje prosijo. — Priprošnja pa je veliki dar. Po spriče-vanji sv. pisma je Bog uslišal velikrat prošnje pravičnih za druge; na primer Mojsesove, Davidove, Elijeve, Jeremijeve, Danijeleve in dr. — In Kristus, naš Gospod, sam je molil za svoje učenee, da bi ostali ljubezni do njega, in do Očeta. (Jan. 17. 9.). Po izgledu Jezusovem so molili ap o stelji za verne. — Po taki molitveni miloščini se medsebojna ljubezen med vernimi Kristjani na zemlji, med dušami v vicah, in med blaženimi v nebesih še bolj osko strine.
In ker „Gospod vsliši prošnje pra-vičnih“ (Preg. 15. 29.), o kako liva-
ležni morajo biti udje škapulirske bra-tovšine, da so pristopili k temu društvu! Le pomislimo, koliko svetili oseb, koliko Svetnikov je že od začetka te bratovšine ravno iz tega društva! Vsi ti ljubljenci Božji prosijo gotovo za tiste, in za njih naslednike pred tronom Božjem, s katerimi so bili nekdaj na zemlji v bratovšini škapulirja. — Res to je lepa miloščina.
2.) Ker so molitve in prošnje Svetnikov izdatne zarad njihovega z a služenj a, dobimo z molitveno miloščino tudi delež na sadu njegovega zaslu-ženja. — Zavoljo Abrahamovega zaslu-ženja je bil Lot rešen iz nevarnosti. Ko bi bilo le deset pravičnih v Sodomi in Gomori, ne bili bi končani. Zavoljo Jakobove pobožnosti je Bog blagoslovil Labana. Zavoljo Jožefove nedolžnosti je dal Bog obilen blagoslov hiši Puti-farjevi. — Veliko več vreden mimo zem-skega blagoslova je dušni blagor, ki ga deli Bog po zasluženji Svetnikov.
Na ta način imamo Svetnikom mnogo zahvaliti. Oni so nekako namestilno delali za nas ; njihove zasluge, preobilje njihovega zadostenja Bog nam obrača na basen. — Čudovita ojstrost njihovega po-korjenja; posti, neprespane noči, neprestane molitve, mertvičenje, razni križi in težave, vse te reči so storile Božji pravici več zadostenja nego je bilo treba za njihove osebe pri njihovi pobožnosti. Vse to preobilje njih zasluženja milost Božja obrača na korist naših duš; in Svetniki nam z veseljem dajo — lepo miloščino. — To stoji na podlagi katoliške vere. ,,0bčestvo (gmajna) Svetnikov". — Vsi pravoverni Kristjani na zemlji, vse duše v vicah, vsi Svetniki v nebesih — smo jedna cerkev, glava jej je Kristus Jezus; ta cerkev obstoji iz treh delov: borijoča cerkev (na zemlji), ter peča cerkev (v vicah), z m a g o n o s n a cerkev (v nebesih). — Pomniti je to : V sv. pismu so Krist-
jani imenovani ,,Svetniki", ker so posvečeni v sv. kerstu, ker morajo hrepeneti po večji svetosti: in zato se imenuje namestnik Kristusov na zemlji, papež Sveti Oče.
3.) Udje škapulirske bratovšine so v duhovni zvezi z oj stri m redom Karmeli t o v , zato se imenuje tudi K a r m el ska br ato vsi na. Oni so toraj deležni vseh molitev, premišljevanji, spokornih del, vseh postov in vseh maš.
Dalje so udje deležni vseh dobrih del in zasluženja drugih bratov. Koliko milijonov bratov je že bilo v bratovšini; bili so papeži, škofje, duhovni vseh verst, menihi vseh redov; cesarji, kralji in dr. Nekteri so že svetniki: Franc Šaleški, Karol Boromej, Jožef Kalasanci, Alfons Liguori, Kralj Ludovik. Nekateri so umerli v duhu svetosti.
Oh pač velika je ta miloščina! Kako lahko bi jo dobili ljudje! Cena čisto
mala za njo. Lahko jo dobiš, ako pristopiš k bratovšini škapulirski. Poglejmo dolžnosti udov.
VII.	Dolžnosti udov karmelske bratovšine.
A.) Da postaneš ud škapulirske bratovšine, je pač malo treba; treba je samo:
I. Da ti duhoven, ki je za to pooblaščen, škapulir blagoslovi, in položi čez ramo, tako da je j eden del na persili, drugi del čez pleča. Duhoven naloži škapulir na levo ramo, potlej vsaj na večer si ga dene osoba sama na vrat, tako da slika Marije visi spredaj na persa, in drugi konec čez lierbet.
Pomniti je tudi to, ako bi bilo preveč ljudi j pa premalo škapulirjev, velja da se vsi zapišejo in jeden škapulir naloži večem osebam, in opravi dotični blagoslov pri vsaki posebej ; potem kedar
dobijo osebe škapulir, denejo ga si same na vrat. Ker bistvo je to, da so zapisane in jim naložen škapulir veljavno. (Serap. p. 113).
Ako se ti škapulir pokvari, zgubi ali premoči ali razterga, dobodi druzega in deni na vrat, ni treba blagosloviti. — Da si le zapisan in blagoslovljen pervi škapulir.	(Serapion.)
II. Da ga nosiš vselej, podnevi in ponoči, zlasti v bolezni in na smertno uro.
Pomniti je: Ime brata mora biti zapisano v bratovskih bukvah, da bo deležen vseh odpustkov ; oseba mora biti sama navzoča (pričejoča). Na dan spre-jembe je popolni odpustek, če je bila oseba pri spovedi in sv. obhajilu; sicer se pristopi v bratovšino v vsakem dušnem stanju lahko.
Kdor je storil to, da se upiše v bratovšino, sprejme škapulir in ga nosi, ta
postane ud Karmelske bratovšine, ima delež na vseli molitvah in dobrih delili Karmelitov in vseli bratov, dobi bratovske odpustike, seveda, ako opravi navadne molitve za odpustike. On je otrok Marije, in dobi pod njenim mogočnim varstvom milost (gnado) pobožnega življenja in srečne smerti, ter je obvarovan pred peklom.
Posebne molitve niso predpisane in določene od bratovšine. Kaj in koliko naj se moli, naj si odloči vsak za sebe. -— Pač se spodobi, da otrok Marije posebno časti in ljubi Marijo; naj se varje vsega, kar bi jo žalilo; naj jej daruje vse svoje terpljenje in opravila; zjutraj naj jej daruje celi dan — večer naj izpraša vest; naj si odloči kako molitvico, na primer: Cešena bodi kraljica mati milosti11 i. dr. — Če ne dru-zega, moli 3 Oče naš. 3 Cešena Marija. — Moli pri delu — moli gredoč.
B.) Kar se tiče s ob o t n j e predpravice — (Privilegium sabbatinum), da bo namreč Marija rešila iz vic duše bratov pred ko mogoče — quantocyus, kmali po smer ti, zlasti v soboto; nastavil je papež Pavel V. te pogoje:
a)	, da bratje nosijo škapulir zmiraj ;
b)	. da ohranijo stanovsko čistost;
c)	, da opravijo vsak dan Oficij Ma-terebožje (otfieium parvum); ako pa ne znajo brati, naj se postijo na zapovedane postne dni; verh tega naj se ob sredah in sobotah zdržijo mesnih jedij, smejo pa se nasititi.
Kar zadeva stanovsko čistost, pomniti je, da bratovšina nikakor ne ovira stopiti v zakonski stan; zakonski naj živijo pošteno po keršanski v svojem stanu; naj ohranijo jeden drugemu, med seboj zvestobo in zakonsko ljubezen do smcrti. —- Kteri pa niso v zakonu, ne smejo grešiti zoper čistost. Ako pa so se pregrešili, naj delajo pokoro, naj se
z Bogom spravijo — tudi oni bodo deležni sobotnje predpravice.
Kdor moli Oficij Materebožje, vzame samo j eden Nocturn dotičnega dne in ,,L a u d e s“. — Za duhovne velja opravljati navadni ,,B revi r“ pristavi se še ta namen.
Škapulir sme se tako nositi, da ni ravno na golem životu, da je med spodnjo in gornjo obleko.
Blagoslovljen mora biti samo pervi škapulir pri vstopu v bratovšino. Ako se sterga, ali ga zgubiš, vzemi dru-zega, blagoslavljati ni treba več. Pametno je, da se vzemata po dva za spremembo. Za silo si narediš sam — vsemi dva ko-ščeka suknja, naredi škapulir.
VIII.	Popolni odpustki.
Za popolni odpustek se mora vselej opraviti izpoved in prejeti sv. obhajilo. Navadne molitve za odpustke; ali pa
vsaj 7 očenaš, in 7 češenamarija. Ti so:
1.	Na dan pristopa v bratovšino.
2.	Skapulirski praznik, t. j. 16. julija.
3.	Vsak mesec jedno nedeljo, če se obiše farna cerkev.
4.	Vsako sredo v domači cerkvi.
5.	Ob smertni uri, če se zaupljivo izgovarja ime — Jezus — Marija —-J ožef.
6.	Ob smerni uri je vesoljna odveza za brate.
7.	Vsaka maša, brana za mertve
brate in sestre bratovšine, ima popolni odpustek (Altare privilegiatum. Pius IX. 22. jun. 1865.)	(Serapion)
IX.	Beseda vernikom.
Bogoljubni bralec! Nuj, hiti k duhovniku pooblaščenemu, da te vpiše v bratovšino Karmelsko, blagoslovi ti škapulir, ter ti ga naloži.
3*
Sprejmi ga veselo, in obleci obleko Ma-terebožje; imej za čast in srečo, da nosiš obleko, ki kaže po vnanje, da si otrok Marije; nikar ne slači te obleke, razim kedar staro zamenjaš za novo. Ne jedno uro ne bodi brez škapulirja, če le moč ; glej, duhovnik ga blagoslovi, da ti škit in varuha pred vidnimi in nevidnimi sovražniki; on ga blagoslovi, naj ti bo škapulir znamenje, da si Mariji udan, da si postal nje služabnik, da si njeni otrok; da ona tebe varuje v življenji in smerti, samo če jej ti hočeš ostati zvesti otrok. —- Ako živiš pošteno, po kerščansko in ob jednem častiš Marijo — že samo za to da nosiš škapulir, že samo vsled tega si deležnik vseh molitev, vseh dobrih del toliko in toliko milijonov udov Karmelske bratovšine.
Dalje, koliko odpustkov zamoreš prejeti, če izpolniš to malenkost, kar so sv. Očetje papeži določili bratom udom za odpustike.
Toraj, dragi kristjan! Nuj, vzemi ška-puliv na rame, nosi ga noč in dan — in pekla se ti ne bo bati.
Veruj besedam Marijinim!
In poslednjič, ako boš rad spolnoval one male pogoje, in deržal kar je treba za sobotno predpravico (privilegij), zaupaj terdno da boš rešen iz vic pred ko mogoče po obljubi Blažene Gospe Marije. Oj pomisli, kolika je ta milost! -— Nobenemu se ne more dosti priporočati, naj vendar si prizadeva, kolikor moč, da doseže to veliko dobroto. Ni mala dobrota to, da je duša kmalu rešena iz ognja čiščenja; ali odpustek je gotov, ker ga je obljubila Marija, in poterdili papeži. — Pa, žalibože, redki so, ki bi si prizadevali spolniti predpisane pogoje, in deržati, kar je treba. Saj se je Blažena Gospa sama pritožila bo-goljubili nuni Frančiški, da jih malo doseže sobotno predpravico, če tudi je toliko upisanih. Oj, ne pustimo, da
bi se pritoževala tudi nad nami Blažena Devica Marija!
Se enkrat rečeno, bogoljubni kristjan! vpiši se v K a r m e 1 s k o bratovšino; pa ne samo ti nosi škapulir, priporočaj bratovšino vsem, na ktere imaš upliv — otroci, posli, sosedje, prijatelji; otroci naj se posvetijo v mladosti Mariji, da jih bo varovala hudega na duši in na telesu. -—-Vsi nosite škapulir — nosite zrniraj — nosite ga pobožno, kakor se spodobi kristjanu; zakaj kdor pobožno um er j e s škapulir jem, ta več-njega ognja ne bo terpel. —- Vzemite seboj škapulir v grob; isti grob naj priča, da ste po križu kristjani, po škapulirju otroci Marije.
(Celinšek S. J.)
X.	Čudežni dogodki po škapulirju.
Bog je proslavil sveti škapulir že z mnogimi čudeži, ki so se zgodili z
Marijinimi častivci. V starih bukvah jih je zapisano veliko. Tukaj navedemo nekatere iz novejšega časa.
a). Marija pomoč kristjanov, zdravje bolnikov.
Veronika Led er na Dunaji je imela skozi šest let lmdo bolezen. .Različni zdravniki so bolezen različno imenovali in različno zdravili. Dr. Stork jo je spoznal za oterpnjenje glasotvornic (Stimmbander); zdravil jo v občni bolnišnici nad dve leti; porabili so vse poskuse, kar jih daje veda, pa vse brez vspeha. Nazadnje je pa pustila Veronika vse zdravila; organizem je bil ves pokvarjen ; vživati ni mogla, le kake tekočine ; vrat je hudo zatekel, da je komaj kaplje vode požirala, kerč jo je lomil, kašelj jo žene, da jej je bilo zadušiti se. -— Prejela je sv. zakramente za umirajoče. Vsa otožna in obupana je bila že sama sebi na poti.
Zgodi se, da se jej je dva večera zapored živo sanjalo, da je prišel rajni stari oče in rekel, naj sc pripravi za smert. Na vse zgodaj vstane in leze v cerkev k spovedi. Spovednik, jesuit Jaroslav jo tolaži in tolaži, naj se poda pod varstvo Marije, naj vzeme škapulir. — Toda preslaba jev bila, da bi spolnila ta dobrotni nasvet. Sele čez 8 dni se je vlekla (13. januvarja 1871.) v cerkev karmelitov, da bi jej naložili škapulir. In glej! komaj je opravil duhoven P. Norbcrt navadne obredne molitve, naložil škapulir — glej na enkrat je ponehala bolezen in vsi nasledki. Vsa polna moči po vseli udih, polna veselja v sercu je letela domov, hitro kakor še nikdar ni :v veselja jokaje stopi pred mater rekoč : ,,Cistb sem zdrava, Marija me je ozdravila čudežno11. Bila je čisto spreminjala na duši in na telesu. — To poroča nje krušni oče, Val. II a m p e 1 , c. kr. uradnik. Dunaj, 25. junija 1871. 4 priče podpisane.
b). Že od nekdaj so pričali vojaki, kteri so škapulir nosili, da jih je Marija v vojski posebno varovala.
1.	) Nadvojvoda Avstrijski Leopold
(pozneje cesar Leopold I.) je pripovedoval 1. 1655. pri Karmelitih: Ko je bil on glavar v Belgiji, je bila vojska 1. 1648. V bitki pri Ipernu v Flandrih je bil neki vojak od kugle zadet; padla nm je na škapulir, podoba Materebožje se je na krogli poznala, vojak pa ni bil ranjen. Nadvojvoda je imel to kroglo v rokah, pa dal vojaku nazaj.	„
2.	) Še se spominjamo, da je bila 1. 1864. vojska z Danci za Holsteinr Tudi naši vojaki so šli pomagat — Nemcem. Huda bitka je bila 18. aprila pri okopih pred Diipelom (DLippclsehan-zen). Nek vojak je pisal v Solnogtaški list: ,,Ta dan mi je nepozabni dan;stali smo v tretji vrsti pred okopi, da bomo naskočili (šturmali). Prejšnji večer me praša tovariš, ko vidi moj škapulir:
,,Kaj pa pomeni to ?“ Odgovorim: „To je moj oklep za jutrašnji dan, jaz zaupam, Marija me ne bo zapustila11. — Drugi dan germijo topovi (kanoni), da se zemlja trese. Ob desetih se začne naskok. O kako goreče sem molil Ber-nadovo molitvico: ,,Spomni se, prebla-žena Devica! spomni se, nikdar še ni bilo slišati, da bi bil kdo zapuščen, kdor priteče pod tvoje varstvo . . . . varuj me, ne zapusti me". — Krogle so frčale kakor bi šla toča; na desni, na levi cepajo kameradi; dve tretjini naše kompanije je ubitih, pobitih — pa zmagali smo, zmaga je naša — jaz pa nepoškodovan. — Sama Marija me je otela11.
3.) Znamenito je, kar se je zgodilo 1. 1866. v bitki pri otoku Lissa. Na italijanski barki San Martino je bilo pri jednem kanonu 14 topničarjev. Ko so ga nazaj potegnili, da bi basali in zopet strelili, priferči skozi luknjo avstrijska
granata, razpoči, 7 vojakov je ubitih, 5 pa hudo ranjenih po nogah — samo 2 sta nczadeta. Jed en nju, Peter Parodi iz Grenue doma, vzdihne nehote — Hvala Bogu ! Madona Marija Karmelska me je rešila11. — Drugi pa reče: Jaz imam tudi škapulir. Parodi je sedaj poštni uradnik, Karmelit P. Serapion ga je videl 1. 1889. v Pizi.
c). N a železnici. Dobrota Marijina do svojih otrok škapulirskih je nezmerna. V dokaz temu navedemo dogodek, ki seje pripetil 1. 1879 na kolodvoru Kortrai v Belgiji,
Neka poštena kmetica je imela iti po železnici v Kortrai. Hčeri je naročila, naj jej popravi škapulir, češ, brez tega varstva ne grem na daljno pot. Čas zg, odhod je prišel, škapulir pa še ni popravljen. V zadregi reče: ,,Dajte mi ta-cega, kakeršen je, saj Marija pozna mojo voljo, na poti me ne bo zapustila11. — Prisedši v Kortrai stopi z voza in gre
čez tir, pa ne zapazi, tla od druge strani hitro pripiha po istem tiru drugi vlak. Ogniti se ni mogoče —- Marijo zaklicati
—	na tla vleči — to je jeden trenotelc.
—	Ko je obstal vlak, šli so bili vsi vagoni čez njo, do zadnjih dveh. Delavci to videti so hitro priskočili, misleči da je zmečkana. — Ali vse stermi, ko vidijo, da kmetica počasi vstaja, čisto zdrava. Rekli so: „No zdaj ste pa jo dobro odnesli; samo dva persta ste bili od smcrti; prav malo je manjkalo pa bi vas osi koles zgrabile in vas zmečkale11.
—	Ona pa je rekla: Le škapulir me je rešil; v trenotku nevarnosti sem imela toliko zavednosti, da sem se prav osko zemlje prijela; Cešena Marija!
In tako vidimo, da Marija škapulirska varuje svoje zveste služabnike tudi pred telesnimi in časnimi nezgodami.
(Serapion).
cl). V dušnih zadevah. Bilo je 1. 1868. V mestu Cikago v Ameriki je
razlagal misijonar velike koristi sv. ška-pulirja; med drugimi rečmi je zlasti po-kladal vernim na serce, da so udje svetega škapulirja deležni vseli molitev, vseh dobrih del in zasluženja vseh bratov in sester. V cerkvi je bil pri pridigi tudi neki protestant. Ta si misli, de te šembraj, to bi bil lep dobiček za mene, jaz nimam časa moliti in se mi tudi ne ljubi. Naj molijo drugi za mene. Po pridigi gre v zakristijo, pa prosi zaškapulir ; misijonar ni vedel, da je to krivoverski protestant, da mu ška-pulir brez vsega premisleka. Protestant je prav vesel tega dani — pa je imel vzroka; Zakaj Marija ga je vzela od tistega časa v svoje posebno varstvo, imel je srečo pri vseh opravilih, kupčijah, in ona mu je dosegla gnado (milost), da je sprevidel resničnost katoliške vere; prosil je pouka v katoliških resnicah. V kratkem času je prestopil k katoliški veri, cerkvi, in odslej je ostal izredni katoliški kristjan in goreči častivec Marije.
Kazalo.
Stran
I.	Uvod......................................5
II.	Bratje....................................8
III.	Začetek sv, škapulirja...................‘J
IV.	Varstvo pre 1 peklom.....................17
V.	Rešitev iz vic . z.......................21
VI.	Udeležba bratov na zasluženji	bratov	.	.	20
VII.	Dolžnosti udov karmelske bratovšine .	. 30
VIII.	Popolni odpustki.........................31
IX.	Beseda vernikom..........................35
X.	Čudežni dogodki po škapulirju	....	38


žri;.-
2r-'
, ■ s.
HROVAT L. Karmelska
3812