RAZISKOVANJE ŽIVLJENJSKIH PRIPOVEDI V OBMEJNEM PROSTORU Poglavja o naraciji, intersubjektivnosti in kolektivnem spominu Izvirni znanstveni članek | 1.01 Izvleček: Avtorica v prispevku predstavlja raziskavo o kolektivnem spominu na obmejnem območju Goriške. Poglobi se v način izvajanja terenskega dela in procesov, ki spremljajo nastajanje ter beleženje pridobljenih zgodb. Posebno pozornost nameni vprašanjem interakcije, intersubjektivnosti, identitete ter kolektivnemu in avtobiografskemu spominu v oblikovanju (samo)podobe pričevalca. V zadnjem delu obravnava raziskovalčev pristop k terenskemu delu v odnosu do drugega raziskovalca, ki soustvarja raziskavo. Ker pripadata različnima nacionalnima skupnostma, sta podvržena drugačnim interpretacijam polpreteklih dogodkov v prostoru, kar vpliva na tolmačenje pridobljenih življenjskih zgodb. Ključne besede: življenjske zgodbe, intervjuji, kulturna zgodovina, Goriška, kolektivni spomin, intersubjektivnost, metodologija Abstract: The author presents a study on collective memory in the border area of Goriška. The text focuses on fieldwork methodology and the processes related with the creation and documentation of life stories obtained by interview. A special emphasis is put on the question of interaction, intersubjectivity, identity, and collective and autobiographical memory as a means of creating the (self)-image of the interviewee. The final part of the study examines the author's approach to fieldwork and her relationship with the other researcher who has collaborated on the project. Originating from two different national groups, both are subject to different interpretations of recent historical events in this area, which in turn affect their perception and interpretation of the life stories that they collect. Key Words: life stories, interviews, cultural history, Goriška, collective memory, intersubjectivity, methodology Uvod Kot otrok sem zelo rada poslušala zgodbe o Amerikanih,^ zaveznikih, ki so po vojni živeli na Goriškem in upravljali območje Cone A (Zavezniško vojaško območje). Zlasti so bili priljubljeni med najmlajšimi, saj so jim delili čokolado, bonbone in razna drobna darila. Zgodbe - spomini so se nanašali na zlato povojno obdobje, ko nihče ni stradal in so se vsi imeli lepo. Seveda pod Amerikani. Mojo fantazijo o dobrih Amerikanih so dodatno bogatili paketi, ki jih je teta Rina v osemdesetih letih pošiljala iz Amerike. Daljna sorodnica se je v času zavezniške uprave poročila z ameriškim častnikom in nam letno, predvsem ob praznikih, pošiljala pakete iz Amerike. V paketih so za otroke prihajale sintetične pižame Walt Disney, oblekice na kamufče,'2 za moške majice Fruit of the Loom, za vse žvečilni gumi Wrigley's. Mirne duše lahko rečem, da so bili paketi iz Amerike za nas otroke kot drugo novo leto. Ko so leta minevala in z njimi otroške želje po sintetičnih pižamah, se je tudi moj interes za zlato obdobje Amerikanov spremenil. Predvsem me je začela zanimati dediščina zavezniške vojaške uprave v našem prostoru. Zakaj se, recimo, ljudje spominjajo samo Američanov in ne tudi Angležev? Kakšna je bila vloga obeh skupin v tem prostoru in ali je njihova prisotnost ta prostor kulturno spremenila? V želji, da bi razumela povojni položaj na Goriškem, sem začela zbirati ustna pričevanja o takratnem obdobju. O vplivu ustne zgodovine na sodobno zgodovinopisje je napisanih veliko strokovnih del, najpomembnejši prispevek ustne zgodovine k razvoju zgodovinopisja pa je v tem, da ponuja prenos pogledov, izkušenj in perspektiv skupin ljudi, ki so bili v zgodovini ozna- čeni kot »spregledani«, opredeljeni kot »mali človek«, »navadni ljudje«. V intervjujih tako o svojih izkušnjah, predstavah, željah spregovorijo posamezniki, ljudje, ki niso zasedali pomembnih funkcij in niso igrali »pomembnih zgodovinskih vlog«. A vendar ne moremo mimo dejstva, da prav s pričevanji o vsakdanu, hrepenenju in posameznikovih idealih pridobimo neprecenljiv vir o tem, kako ljudje doživljajo preteklost in kako močna je njihova emocionalna vpetost v dogodke prejšnjega stoletja. Terensko delo sem opravljala na slovenski strani meje. Na obmejnem območju, ki ga v pričujoči raziskavi razumem kot območje konstantne družbene dinamike,3 je stik z mejo del vsakdanjih praks, zato bi bilo izločanje čezmejnega soseda iz raziskave izraz brezbrižnosti in nestrokovnosti. Kako lahko interpretiramo dogodke, če v raziskavo ne vključimo nasprotne strani, ki je v povojnem času sooblikovala podobo Gorice? Laže reči kot narediti; iskanje sogovornikov na drugi strani je bilo namreč vse prej kot lahko - omejena sem bila na krog družinskih poznanstev, na konstrukt stereotipa drugega, onega čez mejo, in deležna nezaupanja. Preobrat v nastajajoči raziskavi je nastopil februarja 2007, ko sem kot štipendistka italijanske vlade preživela študijski semester na Univerzi v Bologni. Tam sem spoznala Alessandra Cattunarja, študenta zgodovine iz Gorice, in skupaj sva začela razvijati projekt zbiranja ustnih pričevanj »Il ricordo goriziano / Goriški spomin«. Ker izhajava iz drugačnih okolij, drugačnih družin, ki vsaka nosi svoj spomin na povoj -no Goriško, se je pred nama odprla tudi širša mreža poznanstev in krog ljudi, ki so bili pred kamero pripravljeni povedati svojo življenjsko zgodbo. Mrežo kontaktov sva dodatno širila in tako prihajala do različnih pričevalcev, ki so soustvarjali spominsko mapo pripovedovanih zgodb. Terensko delo, ki sva ga izvajala 13 1 Amerikani - v pogovornem jeziku ameriški vojaki, Amerikanci (op. a.). 2 Volančki na obleki (op. a.). 3 »Kot vse oblike mejnega so družbene meje, ki temeljijo na razlikah, flu-idne, relativne in v nenehnem oblikovanju« (Berdhal 1999: 105). Dr. Kaja Širok, univ. dipl. zgod. in italijanistka, znanstvena sodelavka, Visoka šola za dizajn. 1000 Ljubljana, Vojkova 63, E-naslov: kaja.sirok@vsd.si med februarjem in septembrom 2007, je pripeljalo do prvih rezultatov raziskave o spominu na Gorico v letih 1943-1947.4 Študija temelji na dvaintridesetih intervjujih z osebami, ki so se rodile pred letom 1934, in nedoločenem številu zabeleženih (zapisanih) spominov, povezanih s tem območjem. Posamezni intervjuji so povprečno dolgi od ene do poldruge ure, z določenim številom pričevalcev sva intervjuje ponovila. Vse intervjuje sva tudi prepisala in zapiskom o osebi in poteku intervjuja tudi sproti dodajala svoja razmišljanja o opravljenem delu. Transkripciji so dodani datum in kraj intervjuja ter osebni podatki pričevalca. Pri italijanskih krajevnih imenih s slovensko različico so imena zapisana v slovenskem jeziku. Pri slovenskih intervjujih sem se odločila za dobeseden zapis povedanega, torej za zapis govora, ki ga uporabljajo starejši prebivalci. Ti v svoj govor pogosto vpletajo italijanske in furlanske besede, (ne)zavedno preklapljajo na dialekt in se v določenih sekvencah trudijo, da bi za potrebe intervjuja govorili pravilno slovenščino. Vsi ti odtenki govorjenega jezika opozarjajo na pripovedovalčevo vpetost v pripovedovano zgodbo. Prepis pričevanj v knjižni jezik bi tako spremenil tudi pripovedi in pomenil nedoslednost v raziskavi, medtem ko bi dialektalni zapis otežil branje in zgodbe oropal njihovega čara. Vse intervjuje v italijanskem jeziku sva posnela skupaj z Alessandrom Cattunarjem, mednje so všteta tudi srečanja z zamejskimi Slovenci, s katerimi so intervjuji potekali v italijanskem jeziku.5 Vse transkripcije ohranjajo obliko ustnih pripovedi, v besedilo je vnešeno le toliko popravkov, da je pripoved razumljiva in dosledna; vse pripovedi sem prevedla v slovenski jezik in jih v besedilih objavila v opombah. Iz lastnega zanimanja sem nekatere intervjuje z zamejskimi Slovenci sama ponovila v slovenskem jeziku. Raziskava je prepletala moje individualno delo s timskim delom in vključuje tako odnos do pričevalcev kot do drugega raziskovalca, ki je z mano sodeloval pri nastajanju av-dio-vizualnih posnetkov. Zaradi časovne stiske, nepripravljenosti pričevalcev, da bi nastopili pred kamero, in nezaupanja, ipd., sem določeno število intervjujev v slovenskem prostoru z diktafonom posnela sama. V nekaterih primerih je v intervjuju sodelovalo več pričevalcev, nekateri intervjuji so bili z več tehnikami posneti v več zaporednih srečanjih. Delni krivec za spreminjanje izbora tehnike in načina dela s pričevalci je bila moja radovednost, da bi ob samostojnem in skupinskem terenskem delu spoznavala različne načine dela po metodologiji ustnih pričevanj. Ti terenski »preizkusi« so botrovali sklepom, ki jih bom predstavila v pričujočem članku. Poudariti je treba, da so ljudje različno reagirali na mojo željo, 14 4 Raziskava je del doktorske naloge Kolektivno spominjanje in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru: Spomini na Gorico 1943-1947. Z zbiranjem intervjujev na obmejnem območju nadaljujemo tudi v letu 2010, saj se nam namreč zdi pomembno, da te pripovedi zabeležimo in jih primerno arhiviramo za nadaljna raziskovanja. V sodelovanju z različnimi inštitucijami, ki so podprle projekt, bodo ti digitalni zapisi na razpolago tudi drugim raziskovalcem. Vsi pričevalci, ki so sprejeli ponudbo in so nam svojo zgodbo povedali v avdio-video tehniki, so tudi podpisali dokument, v katerem se strinjajo z obdelavo in javno uporabo pridobljenega gradiva. - V letu 2010 so k iniciativi pristopila različna združenja, univerze in druge institucije, ki pod projektom »Le vie del ricordo/ Poti spomina« oblikujejo prihodnje raziskave o preteklosti in skupnem razvoju obmejnega prostora. 5 Ker italijanski sodelavec ne razume in ne govori slovenskega jezika, je bil pri beleženju intervjujev pogovorni jezik italijanski. naj pripovedujejo o sebi in svoji preteklosti. Ko sem se tako v začetku pomladi odpravljala na intervju z eno od pričevalk, me je nona vprašala, zakaj bom to gospo intervjuvala. »Da mi pove svojo zgodbo, kako je blo,« sem ji, kot že neštetokrat prej, odgovorila. »Aja, ma je bla ona v partizanih? Meni se ni zdelo, da ma kej za povedat,« je bil njen odgovor. Zgodovina se starejšim ljudem predstavlja z zgodbami junakov in borcev, velikimi bitkami in političnimi odločitvami, zato ne preseneča, da so z zadrego sprejemali ponudbo, da tudi sami kaj povedo o svojih izkušnjah in preteklosti teh krajev. Še vedno so namreč prepričani, da so njihove zgodbe preveč običajne, da bi bile zanimive, in preveč dolgočasne, da bi jim drugi prisluhnili. Tako se sčasoma ti spomini umikajo, pozabljajo in odhajajo skupaj s svojimi pričevalci. Spomin se uklanja sedanjosti in njenim potrebam; te določajo njihovo modalnost - dogodke, katerih spomin je treba ohranjati, njihovo interpretacijo in nauk za poznejše rodove. Spominjanje in naracija Vsako spominjanje je iskanje in dajanje smisla zgodbam iz preteklosti. Osebo, ki se spominja, pravzaprav prosimo, naj da smisel dogodkom, ki jim je bila neposredno ali posredno priča. Pripoved je pomemben vir spoznavanja in poglabljanja razumevanja ne samo zgodovine oziroma polpreteklih dogodkov, temveč tudi nas samih in našega odnosa do sveta okoli nas. V svojem članku o spominu in spominjanju v družinskih pripovedih avtorica Robyn Fivush predpostavlja, da je avtobiografski spomin6 zgrajen v družbenih interakcijah, v katerih so posamezni dogodki in njihove interpretacije poudarjeni, deljeni, pogajani in spodbijani. Pri tem avtorica izhaja iz Brunerja, ki pravi, da smo človeška bitja pripovedovalci zgodb, s pomočjo katerih razumemo svoj svet in sami sebe (Fivush 2008: 50). Ljudje v vsakdanjih interakcijah govorimo o sebi in oblikujemo mnogovrstne narativne identitete, ki se spreminjajo glede na okoliščine in kontekste, v katerih so pripovedovane. Čep rav pripovedovanje o vsakdanjih dogodkih vključuje oblikovanje osebnega »jaza« in tako rabi sprotnemu ustvarjanju njegove kontinuitete, so koncepti, razprave, sistemi razlaganja dogodkov, ki jih uporabljamo v takšnih pripovedovanjih, del pridobljenih struktur. Družbeno okolje in medsebojni odnosi oblikujejo zgodbe, ki jih ljudje pripovedujejo o sebi, in hkrati ustvarjajo občutek »jaza« (Pasupathi 2006: 129-150). Način, kako ljudje definirajo same sebe in svojo identiteto, ni nikoli trdno določen, temveč spremenljiv v času in prostoru. Po Erikso-nu je identiteta konfiguracija sebe, ki se spreminja v času.7 Identitete so tako utemeljene na tem, kaj je poudarjeno in kaj prezrto, in vodijo v selekcijo spominov, v pomnjeno in pozabljeno. 6 Avtobiografski spomin je definiran kot spomin o sebi in je drugačen od enostavnega spominjanja dogodkov po tem, da vključuje tudi informacijo, zakaj je ta dogodek zanimiv, pomemben (...), bistven za osebo, ki pripoveduje (Fivush 2008) - Ustna zgodovina je dialoška naracija, ki ima kot temo preteklost in izvira iz srečanja med subjektom, ki ga bom imenovala pripovedovalec, in drugim subjektom, ki ga bom imenovala raziskovalec, ponavadi je posredovan preko diktafona. Story telling je ustni prenos pripovedi znotraj družinskega in kolektivnega, je pripoved o pripovedovanem. History telling tako kot life history ne obstaja v naravnem pogovoru. Je tip pripovedovanja, dialoga med pripovedovalcem in raziskovalcem, ki vnaprej oblikuje narativni prostor pripovedovalca, ta pa zgodbo pripoveduje na način, ki ga ne bi uporabil v drugem kontekstu ali z drugim poslušalcem (Portelli 2007: 75-77). 7 Citirano po Eriksonu (Pasupathi 2006: 7). To, kar je pomnjeno, izbrano in delno obnovljeno, pa ni samo del aktivnega posameznikovega zavedanja, temveč potrebuje tudi potrditev drugih. Postati mora del diskurzov, ki jih deli z drugimi, šele te si posameznik prilasti in jih prepoznava kot oblikovalce svoje identitete (Sciolla 2005: 22-23). Proces oblikovanja identitete v tem delu razumemo kot proces družbenega pogajanja, v katerega posameznik vstopi, ga modificira ter rekonstruira na podlagi diskur-zivnih praks. V vsakem primeru sta tako konstrukcija kot percepcija proizvoda družbenega dogovora. Predpostavljamo tudi, da je gradnja individualnega spomina neraz-družljiva od kolektivnega »jaza«, saj individualni spomin nikoli ne zmanjša vrednosti kolektivnega. Vloga jezika v organizaciji spomina ter socialne identitete je tu ključna; je obenem iniciator ter pričevalec socialne plati individualnega spomina (Carli, Sussi in Baša-Kaučič 2002: 35). Svoje nadaljnje razumevanje vloge spominov v oblikovanju identet(e) prostora bom gradila na zadnji trditvi, ki postavlja jezik kot ključni dejavnik oblikovanja diskurzov o spominu. Spomini niso le preteklost, saj so del zdajšnjega trenutka in se oblikujejo v nenehno nastajajoči dialektiki med nami in drugimi znotraj pripovedi o tem, kdo smo in česa se spominjamo (Fivush 2008: 56). Ta proces pa je individualen in selektiven, saj si iste dogodke ljudje zapomnijo različno - kot so različne pripovedi, ki jih o dogodku oblikujejo. Pripovedovalec je v trenutku pripovedovanja drugačen od (o)sebe, ki se ji je ta dogodek zgodil ali je o tem izvedel, in pripovedovana zgodba o tem dogodku ne bo nikoli enaka prvi. Pogosto se je, kot piše Alessandro Portel-li, med obema dejanjema zgodila evolucija njegove subjektivne zavesti in njegovega družbenega položaja, kar pripovedovalca vodi k spreminjanju, če že ne dogodkov, pa vsaj mnenj o njem in tako načina naracije (Portelli 2007: 16). Isti dogodki so v različnih skupnostih različno interpretirani in posledično oblikujejo nasprotujoče si spomine. Spomini na konflikt so tudi konflikti spomina, piše Burke (2007: 78), sama pa dodajam, da se prav v omenjenih konfliktih kažejo identitetne izbire prebivalstva, različne zamišljene skupnosti Goričanov.8 Spomina torej ne moremo interpretirati ločeno od samih dogodkov, saj nastopa kot dejanje, kot obdelava dogodka in mnenja, ki si ga je o tem ustvaril pričevalec. Kot tak pove veliko ne samo o dogodku, temveč tudi o tem, kako ga je posameznik sprejel in kako se je v toku časa o njem oblikovala kolektivna sodba.9 A vendar opisani vlogi posameznik - sprejemnik in kolektivno - oblikovalec vendar nista tako enostavni, kot se zdi na prvi pogled. Kaj se zgodi prej? Sprejemanje in posledično oblikovanje spomina ali sprejemanje iz že predhodno oblikovanega (kolektivnega) spomina? Nenazadnje, kdo je tisti, ki izvaja dejanje spominjanja: posameznik ali skupnost? Na nacionalno mešanih območjih, kjer so pretekli dogodki vir različnih zgodovinskih interpretacij in špekulacij, postanejo te (spominske) naracije in mnenja posameznika pomembni za razumevanje procesa oblikovanja kolektivnih (deljenih) spominov ter razlik, ki gradijo te mnemonične mape. Ko smo na primer 8 Nanaša se na monografijo Benedicta Andersona (1998) o zamišljenih skupnostih. 9 O tematiki obširneje piše Alessandro Portelli (2000: 63-86). O kolektivni sodbi v času glej tudi G. Musetti idr. (2006: 13) in Roland J. Grele (2000: 38-52). pričevalce spraševali, kdo je 1. maja 1945 osvobodil Gorico oziroma kdo je prvi vkorakal v mesto, smo dobili različne odgovore, povezane predvsem z etnično pripadnostjo pripovedovalca. Italijansko govoreče prebivalstvo je osvoboditelje mesta prepoznavalo v prebivalstvu mesta, enotah italijanskega osvobodilnega odbora (CLN), kot prve prispele enote v mesto so se spominjali zavezniških enot. Za slovensko prebivalstvo so bili osvoboditelji Gorice partizani, ki so tudi v mesto vkorakali prvi. Po istih pričevalcih so zavezniki prispeli dan pozneje. Iz tega sledi, da je civilno prebivalstvo na Goriškem različno doživljalo razplet vojnih ter povojnih dogodkov. Takšne interpretacije, reinterpetacije in zlorabe določenih spominov kažejo na to, kako deluje individualni spomin znotraj kolektivnega. V tem trenutku in znotraj začete raziskave nas namreč ne zanima, kdo je prvi vstopil v mesto in kdo postal njen osvoboditelj, kaj o dogodku poročajo pisni viri, temveč kako se je spomin na ta dogodek ohranil v spominu pričevalca in zakaj so oblikovane spominske naracije med skupinama diametralne - kar je eni skupini vir spominjanja, druga pozablja. Nobene interpretacije ne moremo torej definirati kot napačne, ker jih pripovedovalci dojemajo kot resnične in bi drugačno tolmačenje dogodkov sprejeli z dvomom, odporom. Kot pravi Portelli, so prav zgrešene pripovedi, miti, legende in molk, zgoščeni in prepleteni okrog dogodkov, vredni raziskovalčeve pozornosti. Ko neka zgrešena različica zgodovinskih dogodkov postane del javne intepretacije, to ne pomeni samo, da je treba dogodke osvetliti in jih razčistiti, temveč se je treba tudi vprašati, kako in zakaj se je ta intrepretacija med ljudmi lahko razvila, kakšna sta njen pomen in cilj. Prav tu se razkriva svojevrstna verodostojnost ustnih virov, ki je po Portelliju pomembna za razumevanje pričevanj. Tudi ko se pripovedi ne ujemajo s tem, kar se je zgodilo, ali se od dogodkov distancirajo, postanejo te razlike in napake same preučevani dogodki, saj nas opozarjajo na želje in bolečine, na iskanje smisla, ki se skriva za takšnimi »obdelavami podatkov« (Portelli 2007: 18-19). Intersubjektivnost in »drugi glas« Claudio Pavone v Prvi lekciji o sodobni zgodovini poudarja, da v intervjuju sodelujeta tako intervjuvanec kot intervjuvar in da je intervju dokument z dvema avtorjema, ki sta hkrati tudi njegova naslovljenca. Na to mora biti raziskovalec izjemno pazljiv, saj način, kako podaja svoja vprašanja, njegov ton glasu in način sodelovanja igrajo pomembno vlogo pri pridobivanju ustnih virov (Pavone 2007: 104). Kot pojasnjujeta tako Portelli kot Tra-verso, je to naporno in težko delo, saj zahteva od raziskovalca, da išče ravnovesje med distanco in empatijo ter da dela tako na odkrivanju razsežnosti dejstev o dogodku kot na njegovi naraciji (Traverso 2005: 22).10 Biti mora pazljiv na situacijski kontekst in njegov pomen, na doživeto zgodbo in njegovo osebno interpretacijo. Na isto problematiko opozarja tudi Gribaudijeva, ko opi- 15 suje dolg zgodovinarja do pričevalca zgodb. Oba skupaj delata na obdelavi spomina, vendar je poslušalec tisti, ki zgodbo napiše in jo predstavi javnosti (Gribaudi 2005: 29-31). Pripovedovalec artikulira spomine, refleksije, osebna pričevanja v dialogu 55 s poslušalcem, ki poskuša sestaviti podobo in vsakdan ljudi v takratnem času. Z zanimanjem, s poslušanjem in spraševanjem ^ Q