Kraljevič Marko in razbojnik Musa. Narodna. Vino pije Musa Arbanaški, pije v Stambolu, v gostilni beli; ko se Musa je nažlampal vina, takrat začne pijan besediti: : »Glejte, let je že devet rainilo, odkar dvorim carju jaz v Stambolu ne zaslužim konja ne orožja, pa ne suknje stare niti nove; a tako mi moje vere trdne! [ Kar v primorje se odpeljem ravno, tam zatvorim vse pristane morske : in vse ceste okolo primorja, pa postavim vtrdbo si v primorju, okrog vtrdbe v zid železne kljuke, . da povesim hodže in hadžije.«1 Kar je Turče vinsko govorilo, to je trezno tudi učinilo: Res odpelje se v primorje ravno, tam zatvori vse pristane morske in vse ceste okolo primorja, koder vozi se blago državno po tristo tovorov vsako leto, vse je Musa res pridržal sebi; vtrdbo si v primorju je sezidal, :. okrog vtfdbe del železne kljuke, nanje vesil hodže in hadžije. Kadar čuje car pritožbe take, pošlje nanj Čuprilijič*vezirja,2 z njim pa tisoče tri hrabre vojske Ko dospeli so v primorje ravno, vse premaga Musa po primorju in ujame Čuprilijičsvezirja in navzkriž mu zveže bele roke, pa odvede carju ga v Stambolu. 1 Turški duhovniki in romarji v Meko. 2 Carski namestnik. /172 Začne car iskati zdaj junaka in blaga obeča mu nebrojno, kdor ubije Muso kesedžijo,1 marsikdo od doma je odhajal, ali v Stambol nihče ni prihajal. To je carja silno zaskrbelo; pa mu reče hodža Čuprilijič: »Gospodine, care od Stambola! Da imel bi kraljeviča Marka, on bi zdrobil Muso kesedžijo!« Pa pogleda care ga postrani in zalijejo oko mu solze: »Pusti mene, hodža Čuprilijič, ko spominjaš kraljeviča Marka. Že kosti so davno mu sprhnele. Tri minila dolga so že leta, kar sem vrgel bednega v temnico in poslej je nisem več otvoril.« Pa mu reče hodža Čuprilijič: »Milost, milost, care gospodine. Kaj bi dal ti onemu junaku, ki ti živega privede Marka?« Veli njemu care gospodine: »Dal na Bosni njemu bi venrstvo brez prestanka za devet let dolgih, pa ne vprašam pare ne dinarja!« Skoči hodža zdaj na lahke noge in temnici brž otvori vrata, pa privede kraljeviča Marka, pa privede ga naravnost carju; sezajo lasje do zemlje črne, pol jih vleče, pol se z njimi krije; nohti so mu, da oral bi z njimi; strla plesen ga je kamenena, očrnel je kakor kamen sinji. Veli care kraljeviču Marku: ' »AK si še -količkaj živ, Marko?« »Živ sem še, živ, care, a prav malol« ________ • » 1 Razbojnik na konju. 173 Sede car in pripoveda Marku, kaj učinil je razbojnik Musa; pa on vpraša kraljeviča Marka: »Ali bi se drznil ti, moj Markc, da odideš tja v primorje ravno in poraziš Muso kesedžijo? Dam blaga ti, kolikor ti drago!« Odgovarja kraljevič mu Marko: »Aja, bogme, care gospodine: Strla me je plesen kamenena, še z očmi več gledati ne morem, kam li se dvobojevati z Muso! Kamorkoli me namesti v krčmo, kjer dado naj vina in rakije in bravine naj dajo mi tolste, pa piškotnega dado naj hleba; nekoliko dni naj tam posedam, pa povem, kdaj Marko zmore Musol« Car pokliče brž tri brivce mlade: eden mije, drugi Marka brije, tretji mu nohtove obrezuje. Namesti ga car v gostilno novo, predenj dene vina in rakije in bravine daje njemu tolste in piškotnega mu reže hleba. Marko tam sedi tri mesce dolge, da se mu življenje prav povrne. Vpraša car pa kraljeviča Marka: »Ali zdaj se drznil boš, moj Marko? Dosti mi je bedne sirotinje, vse prokletnika tožeče Musok Veli Marko carju zdaj spoštljivo: »Suhe mi donesi drenovine, ki pod streho let devet je celih, da pogledam, če sem že za borbo!« Doneso mu suhe drenovine, Marko stisne jo z desnico roko, hrstne drenje na dva, na tri kose; a iz njega voda ne udari: 174 »Bogme, care, nije čas še pravil« In ostane še ves raesec dolgi, da se Marko malo oporavi. Kadar vidi, da je že za borbo, on poišče suho drenovino. Doneso res drenovine Marku. Kadar stisne jo z desnico roko, hrstne bedna na dva, na tri kose in dve kaplji vode posolzita. Marko takrat carju sporočuje: »Cas je, care, čas je zdaj dvoboja!« Pa odide k Novaku kovaču: »Kuj mi sabljo, moj Novače mojster kakor nisi še skoval nikoli!« Da zato mu trideset dukatov, pa odide vnovič še v gostilno, pije vino tri — četiri dneve, pa došeta zopet do Novaka: »Je li si, Novače, skoval sabljo?« Ta prinese sabljo že skovano. In pobara kraljevič ga Marko: »Je li dobra, moj Novače mojster? Novak Marku tiho beseduje: »Imaš sabljo tu in nakovalo, pa ogledaj sabljo, če bo dobra!« Mahne s sabljo zdaj v desnici roki, mahne in po naklu vdari Marko, naklo je, glej, kar na pol presekal, pa on bara Novaka kovača: »Boga ti, Novače, čuj me, mojster! Ali pa si kdaj skoval že boljšo?« Veli njemu zdaj Novače mojster: »Oj, Boga mi, kraljevič moj Marko! Samo eno že skoval sem boljšo, boljšo sabljo boljšemu junaku: ko se vrgel Musa je v primorje, kadar njemu bil skoval sem sabljo, pa udari z njo po nakovalu, niti panj pod njim zdrav ne ostane!« In razljuti kraljevič se Marko, ¦, 175 pa govori Novaku kovaču: »Daj mi roko, moj Novače mojster, daj mi roko, da ti plačam sabljo!« Prevari se, pičila ga kača, prevari se, da mu desno roko, mahne s sabljo kraljeviču Marko, roko mu odseka od ramena: »Vidiš zdaj kovač, Novače, mojsterl Zdaj ne skuješ boljše več ne gorje; tu imaš pa stotino dukatov, da preživljaš z njimi se do smrti!« Dal je njemu stotino dukatov, pa zajezdil Šarca za dvoboje in odšel je kar v primorje ravno; povsod stika in po Musi vpraša. Dvigne pa se neko jutro rano ob prepadih gore Kačanika in eto ti Muse kesedžije, na konjiču noge je prekrižal, topuz1 meče nebu pod oblake, pa lovi ga zopet v roke bele. Ko približata se na srečišče, reče Marko Musi kesedžiji: »Junak Musa! Umakni se s pota, se umakni ali se pokloni!« Odgovarja Musa Arbanaški: »Beži, Marko, ne začenjaj svaje, ti odjaši, da pijemo vino, a jaz ti se umakniti nečem, pa najsi rodila te kraljica v gornji sobi na blazini mehki, v čisto svilo naj te povijala, z zlato vozo te povezovala, pitala te z medom in sladkorjem; mene pa je ljuta Arbanaska med ovcami tam na hladni skali v črno raševino povijala ter s srebotom pustim me vezala, i Buzdovan, porat . 176 pitala me s sokom je ovsenim; pa še rajša me je zaklinjala, naj nikomur se ne vmikam s pota!« To začuje od Prilipa Marko in izpusti svoje bojno kopje med ušesi dragemu on Šarcu deli2 Musi kar v jtinaške prsi. Na topuz ga Musa je dočakal, preko sebe je odbil mu kopje, pa pograbi svoje bojno kopje, da udari kraljeviča Marka, na topuz ga Marko je dočakal in prebil ga na tri polovine. Potegnila sablje sta kovane, druga drug junaško zdaj naskoči: Mahne s sabljo kraljeviču Marko, deli Musa buzdovan podstavi in zdrobi jo na tri polovine, pa potegne svojo sabljo naglo, a podstavi topuzino Marko in mu zbije sabljo iz ročaja. Sežeta po težkih buzdovanih in začneta z njimi se mahati; buzdovanoma osti zdrobita, vržeta jih po zeleni travi, •skočita sedaj raz svoja konja, sprimeta se za kosti junaške, zaženeta po zeleni travi, srečal se je res junak z junakom, deli Musa se s kraljičem Markom, on ne more na tla streti Marka, Marko Muse skloniti ne more. Nosita se letni dan dopoldne; Musa sika iz ust belo peno, kraljevič pa belo in krvavo. Pa govori Musa kesedžija: »Ti omahni, ali jaz omahnemU Omahuje kraljeviču Marko, nič ne more učiniti, 1 Deli — junak. 177 kar omahne Musa kesedžija, pade z Markom na zeleno travo in na prsi sede mu junaške. A zavzdihne kraljevič zdaj Marko: »Kje si danes, posestrima vila? Kje si danes? Da bi te ne bilo! Glej, da si se krivo zaklinjala, da. v nesreči hočeš pomaga ti meni, pa me došla kadarkoli?« Javi mu se iz oblaka vila: »Kaj je, brate, kraljevič moj Marko! Ali nisem, bedni, govorila, ne začenjaj na nedeljo svaje? Ni sramota, dva da sta na enem; kje so neki tvoji gadje tajni?« Gleda Musa v brdo in oblake, odkod z Markom da govori vila. Seže Marko zdaj po nožu skrivnem in razpara Muso kesedžijo od pasu pa v samo belo grlo; mrtev Musa se zvali na Marka, da se komaj koplje izpod njega. Ali ko ga preobrne Marko, vidi v Musi tri srca junaška, troja rebra ene kar na drugih; eno srce je že bilo mrtvo, drugo mu se komaj razigralo, a na tretjem ljuta kača spava. Kadar se je kača prebudila, mrtvi Musa skače po ledini, pa je Marku kača govorila: »Hvali Boga, kraljeviču Marko, da se nisem preje probudila, kadar Musa bil je še v življenju. Kako grozno bilo bi po tebi!« Ko to vidi kraljeviču Marko, solza orosi mu belo lice: »Gorje meni! Bog se me usmili! Boljega pogubil sem od scbe!« Na to Musi on odseče glavo 178 in jo vrže šarcu v ovsno torbo ter odnese tja jo v Stambol heli. Kadar vrže carju jo pred noge, skočil car je od strahu na noge, pa mu reče kraljeviču Marko: »Ne boj mi se, care gospodine! Le kako bi živega pocakal, ko se strašiš njega mrtve glave?« Car mu dal blaga je tri tovore. Šel domov je Marko v Prilip beli, Musa ostal vrhu Kačanika. Ivo Trošt JHESMCE-FUŽffllE 1 179