4 GLASNIK S1DVENSKEGA 1 ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA BULLETIN OF SLOVENE ETHNOLOGICAL SOCIETY UDK 39/497-12//05/ GLASNIK SED LETO 18/1978 ŠT. 1 - STR. 1-24 28 32 LJUBLJANA, JUNIJ 1978 Glasnik Slovenskega etnološkega društva Glasilo Slovenskega etnološkega društva, zanj odgovoren: Duša Krnel—Umek, predsednica Izhaja štirikrat letno, naklada 600 izvodov Tehnična izvedba — Koštomaj Glavni in odgovorni urednik: Janez Bogataj Člani uredništva: dr. Zmaga Kumer Marija Stanonik (lektorica slovenskih prispevkov Mojca Ravnik Zmago Šmitek Marko Terseglav Anka Novak Inja Jugovec (Študentska rubrika) Damjan Ovsec (Stiki z javnostjo) Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, telefon: 22-1 21, int. 335 Posamezna številka stane: 10 din Tekoči račun: 50100-678-44338 Fotografije in risbe po želji vračamo, rokopisov ne vračamo! Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami! Številko sta sofinancirali Raziskovalna skupnost Slovenije in Kulturna skupnost Slovenije Redakcija zaključena 25. 2.1978 Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo (št. 4210-27/78) šteje Glasnik SED med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. Člani SED do 31. 3. 1978: 77. Valič Katra, Ljubljana 78. Gnilšak Ida, Radovljica 79. Berce Vesna, Kočevje 80. Čeplak Ralf, Ljubljana Slika na naslovni strani: Koline v Orešju št. 16 na Bizeljskem. Etnološka fototeka Posavskega muzeja v Brežicah, foto Boris Mravlje, 1978. Slika na zadnji strani: „Koline in vino, to radost nam bo vlilo!" Posnetek je iz etnološke fototeke Pokrajinskega muzeja v Ptuju. Preslikano iz originala, ki ga hranijo lastniki na Rodnem vrhu. Fotografirano 1959. NAČRTOVANJE KADROV V ETNOLOŠKI STROKI Vprašanje kadrov je bilo med slovenskimi etnologi že večkrat načeto. O tem je govora npr. v Glasniku SED 11/1970 (št. 1, str. 6). V poročilu o delu Oddelka za etnologijo je rečeno, da bo z naraščanjem števila diplomantov, potrebno odpirati nova delovna mesta za etnologe. Nasproti tej zahtevi navaja Zmaga Kumer v isti številki Glasnika podatke o prostih delovnih mestih v pokrajinskih muzejih, ki pa niso zasedena. O želji po reševanju tega problema govori tudi ustanovitev komisije za kadre na zboru slovenskih etnologov leta 1973 (Glasnik SED (14/1973, št. 1, str. 7). Leta 1975 je prevzelo skrb za kadre novoustanovljeno Slovensko etnološko društvo. Ob. zbiranju poročil o etnološkem delu v Sloveniji smo v začetku I. 1976 vprašali ustanove, ali mislijo zaposliti etnologa. Odgovorilo je 11 ustanov in na podlagi njihovih podatkov je bil nastavljen etnolog v Pokrajinskem muzeju v Mariboru še istega leta. Na skupščini SED je bila izvoljena junija 1977 šestčlanska skupina iz predstavnikov ustanov (SEM, ISN, PZE, zavod za spom. varstvo, pokrajinski muzej) in študentov, ki naj bi skrbela za načrtovanje kadrov. Člani skupine so najprej zbrali podatke o možnostih za zaposlitev etnologov v različnih organizacijah združenega dela. Na naslednjem sestanku, ki so se ga udeležili mlajši diplomirani etnologi, absolventi in študentje, je bil sestavljen pregled s podatki, kje bi se posamezniki želeli zaposliti. S tem je bil prvi del naloge opravljen. Predvidevali smo, da bo o tem govor na sestanku o „Smernicah" (novembra 1977) in dogovorjeno je bilo, da bo posvetovanje o etnologiji in sodobni slovenski družbi v Brežicah podlaga za nadaljnjo razpravo o vprašanju kadrov. Priložena razpredelnica daje pregled ustanov in odgovorov, ki smo jih zbrali leta 1976 in 1977. Ustanove bi lahko razdelili v naslednji skupini: A:1. osrednje etnološke ustanove v Ljubljani (SEM, ISN, PZE), 2. pokrajinski muzeji, 3. zavodi za spomeniško varstvo; B:4. muzeji NOB in drugih strok, 5. raziskovalni inštituti drugih strok, 6. področje urbanizma, turizma, komunikacij ipd. Možnosti, kjer bi se etnologi lahko zaposlili, je načeloma veliko. Postavlja se vprašanje, kje so vzroki, da je ostalo v preteklosti toliko možnosti neizkoriščenih in ali so pogoji za izkoriščanje teh možnosti v prihodnje? Kot odgovor na prvi del vprašanja bi mogli navesti naslednje: vzroke je potrebno najprej iskati v teoretični in metodološki usmeritvi stroke v preteklosti, kar je sumarno prikazano v začetku „Smernic" (Glasnik SED (17/1977, št. 4, str. 45); poleg tega se je začelo Poučevanje etnologije na univerzi razmeroma pozno, šele Po drugi* vojni, kar gotovo ni bilo brez posledic za rast vede. Nadaljni vzrok je še premajhna skrb za načrtno usmerjanje kadrov v preteklosti. Tako je ostalo še danes več pokrajinskih muzejev in zavodov brez entologa, kar gotovo ni dobro'niti z vidika stroke, niti z vidika družbenih potreb. Na drugi del vprašanja, ki se nanaša predvsem na ustanove, kjer se etnologi dosedaj niso zaposlovali (skupi-na B), bi lahko odgovorili pritrdilno. Topografski način mziskav, pri katerih je v ospredju človek in njegov način življenja v tem stoletju, daje številne možnosti za inter-disciplinarne raziskave in naj bi dal rezultate, ki bi bili z vidika družbene stvarnosti. K osvetlje-vamju Teh Vprašanj naj bi doprineslo tudi posvetovanje v Režicah. Z načrtovanjem kadrov je povezana še vzgoja in izobraževanje etnologov med študijem. Posebno skrb bo potrebno še naprej posvečati učnemu programu in ga ustrezno dopolnjevati. Študentje naj bi dobili čim širšo metodološko in metodično podlago za svoje delo in spoznali naj bi čim več oblik etnološkega dela v različnih ustanovah. Počitniške prakse in naloge naj bi bile vključene v raziskovalne programe, ki tečejo v okviru naše stroke, še bolj kot dosedaj. Potrebo po načrtnem zaposlovanju etnologov so spoznali tudi v drugih republikah, zato je bil eden od sklepov zadnje seje koordinacijskega odbora ZEDJ decembra 1977, da skrbi za to področje posebna komisija, ki jo sestavljajo delegati iz posameznih republik. Duša Krnel — Umek Pregled delovnih mest je sestavil Janez Bogataj na osnovi podatkov, ki sta jih za Kadrovsko komisijo SED zbrali Marija Makarovič in Anka Novak. DRUŠTVENE NOVICE SESTANEK SED O MUZEJIH NA PROSTEM 9. 2. 1978 Četrtkov društven sestanek je bil namenjen razpravi o slovenskem deležu pri „izgradnji jugoslovanskega etno-parka na področju geografskega centra Jugoslavije". V Sarajevu je bilo 23. in 24. 1. 1978 pripravljeno posvetovanje o tem vprašanju. Organizator je bil iniciativni odbor in Zemaljski muzej BiH v Sarajevu. Zanimiva in sproščena razprava je tekla v dveh smereh. V prvi so bili udeleženci mnenja, da smo Slovenci romantični čas reševanja arhitekturnih spomenikov ljudskega stavbarstva po vzoru švedskega Skansna že zamudili. V Slovenskem etnografskem muzeju je bilo v povojnih letih več poskusov, da bi to idejo uresničili, vendar se zaradi objektivnih razlogov to ni zgodilo. Druga smer razprave je tekla o spomeniškem varstvu. Zadnja leta se vse bolj uveljavlja težnja, da bi skrb za ohranitev arhitekturnih spomenikov vključili v urbanistično ureditev Slovenije. Taka oblika ohranjevanja je ustreznejša, ker stavbna dediščina ni iztrgana iz svojega okolja. Več o tem je v Glasniku SED (17/1977, št. 1 in 2. Končna ugotovitev prisotnih je bila, da se strinjajo s postavitvijo muzeja na prostem, kar predstavlja obliko stalne muzejske razstave, vendar to ne pomeni reševanja stavbne dediščine z vidika spomeniškega varstva. Duša Krnel — Umek Ustanova 1978 1979 198o 1981 1982 Naslednje obdobje ISN SAZU, Ljubljana □ □ h ->□ GNS ISN , Ljubljana □ SEM, Ljubljana Q □ □□¥ SEM - Goričane h h|3 Belokranjski muzej.Metlika □ Muzeji Radivljiške občine o Delavski muzej, Ravne □ Dolenjski muzej, Novo mesto □ ■itn Posavski muzej, Brežice □ Gorenjski muzej, Kranj ■ Goriški muzej, grad Kromberk ■ n- Loški muzej, Škofja Loka ■ Tolminska muz. zbirka ■ Narodopisni muzej,Ribnica o Mestni muzej, Idrija A Kraška muz.zbirka, Postojna □ Muzej, Kamnik □ Pokrajinski muzej, Celje ■ Pokrajinski muzej, Kočevje Pokrajinski muzej, Koper ■ Pokrajinski muzej, Maribor ■ Pokrajinski muzej, Murska Sobota ■ Pokrajinski muzej, PtAJ ■ Muzej, Velenje A Zavod SRS za spom.varstvo,Ljubljana ■ ljubljanski regionalni zavod za spom.v. ZZSV, Celje □ ZZSV, Kranj □ ZZSV, Maribot ■ M ZZSV, Piran □ ZZSV, Nova Gorica ■ Muzaj ljudske revolucije, Ljubljana A Muzej NOB, Celje [A Muzej NOB, Maribor A Oddelek NOB, Cerkno A Mestni muzej, Ljubljana O Tehniški muzej Slovenije, Ljubljana O Pomorski muzej, Piran n Slov.šolski muzej, Ljubljana o Gledališki muzej Slovenije, Ljubljana A Zemljepisni muzej, LjubJIana A ____ 1- -=»□ Železarski muzej, Jesenice A Inštitut za narodnostna vprašanja o Ljubljana Inštitut za zgodovino delavskega o gibanja, Ljubljana Urbanistični inštitut SRS A Glavna zadružna zveza SRS Gospodarska zbomioa SRS Turistična zveza SRS DOM-eksport, Ljubljana RTV, Ljubljana LEGEHDA; EU - Delovno niestoCprosto, sistemizirano^ I--Delovno mesto naSrtovahi v določenem otdotju Pl—Delovno mesto v tem ali naslednjem letu H - Delovno mesto(a) že zasedeno O - Delovno mesto ni predvideno A - Nismo dolili odgovora(podatlcov) - Vprašanje dolgoročnega načrtovanja KRONIKA Sodelavci Glasnika slovenskega etnološkega društva smo na eni svojih sej sklenili, da mora društveno glasilo, še bolj kot doslej, opravljati nalogo informatorja. Domenili smo se, da razširimo in kritično obogatimo rubriko s poročili in novicami. Dva člana uredniškega odbora bosta za to rubriko tudi odgovorna. Kronika in kritika pa bosta nujno še naprej nepopolni, če bosta gradivo zbirala samo dva človeka; zato uredniški odbor Glasnika prosi vse etnološke ustanove, posameznike v njih, skupine in vse, ki se kakorkoli srečujejo z etnologijo, da nam redno poročajo o pomembnejših dogodkih v zvezi s stroko in v njej. Zaželjeno je, da bi Glasnik vnaprej obveščal in objavljal sprotna, sveža poročila o razstavah, prireditvah, oddajah, filmih, publikacijah, predavanjih, obiskih, posvetovanjih, o terenskem delu in novih odkritjih, o napredku ter uveljavljanju etnologije, o za nas zanimivih dogodkih v drugih društvih, o raznih folklornih prireditvah itd. Veseli bomo tudi poročil (lahko kritičnih, prizadetih, s srcem pisanih) o prireditvah, ki niso neposredno povezane s stroko, pa se vam zdi, da bi etnologi morali vedeti zanje (razni festivali, množične prireditve, sejmi, veselice, zbori krajanov ipd.). Včasih bo šlo samo za poročilce, tako da bomo o dogajanju obveščeni, včasih pa bodo (po vaši presoji) ta poročila ocenjujoča in kritična. Tako obveščanje naj bi potekalo stalno, ne pa samo občasno ob izjemnih in najvidnejših dogodkih in razstavah. Vodstva ustanov in inštitutov zato naprošava, da nam priskočijo na pomoč s tem, da po dogovoru zadolžijo človeka, ki bo skrbel za poročanje ter vabiva k najširšemu sodelovanju. Mojca Ravnik in Marko Terseglav POROČILA USTANOV o DELU V LETU 1977 UDK 06.05 : 39 „1977" SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ, LJUBLJANA - SEM si še nadalje prizadeva, da bi izpolnil eno svojih najosnovnejših nalog in uredil depoje v uršulinskem samostanu v Škofji Loki. V letu 1977 je bilo tu opravljenih več vzdrževalnih del, med kate-rimi je bilo posebno zahtevno prekritje strehe nad novo pridobljenim delom samostana. Z lastno angažiranostjo in vsakoletnimi skromnimi denarnimi sredstvi je muzej doslej postopoma uredil 0 prostorov (skupaj cca 1500 m^), katere pa bi nujno morali opremiti s primernimi omarami in policami. Selitev muzejskih Predmetov iz Ljubljane v Škofjo Loko je v glavnem končana; v etu 1977 smo s podstrešja muzejske stavbe v Ljubljani preselili v kofjo Loko še okoli 3.000 drobnih predmetov. Vsi predmeti, razen večjih kosov pohištva in orodja pa čakajo na opremo de-P°jskih prostorov in dokončno ureditev. V tem letu smo povečali muzejske zbirke za 946 predmetov ajveč (740) smo jih odkupili v Posotelju vzporedno s pripravami za razstavo „Titov rojstni kraj". Med najpomembnejše nove pridobitve prištevamo celotno hišno opremo s pohištvom, tekstilom, drobnim inventarjem, posodjem in keramiko, s predmeti iz gospodarstva ter staro krušno pečjo (skupaj 505 predmetov), kar smo vse kupili kot zapuščino v hiši v Bistrici ob Sotli, potem ko je tam umrla zadnja lastnica. S tem odkupom se nam je prvikrat posrečilo, da predmetov nismo ločili od celote, ki sestavlja človekovo okolje, ampak smo dokumentirali primer kompleksne stanovanjske kulture v določenem kraju in času. Vsi predmeti kot celota so pomemben kulturni spomenik. Lepa pridobitev iz Posotelja je tudi kovaška delavnica z nakovalom, velikim usnjenim mehom, z orodjem in nekaterimi izdelki. Od drugih predmetov s tega območja naj navedemo še statve, kamnite možnarje, pletene omare — shrambe za meso, zbirko pleterskih in lončarskih izdelkov ter predmete iz gospodarstva, (plug, jarmi, motike, cepci). — Muzej je povezan s Carinarnico na Jesenicah in je preko nje dobil 69 etnoloških predmetov. Za našo izvenevropsko zbirko smo kupili 46 predmetov, 35 pa smo jih dobili v dar. Med darovi sta dve manjši zbirki himalajskih odprav na Makalu in Kangbačen iz leta 1973—1974, med nakupi pa je zbirka predmetov iz Indije (šari iz batika, vezena pastirska bluza, skoraj celoten nakit pastirjev in nekaj religioznih predmetov). V preparatorski in konservatorski muzejski delavnici so bili preparirani in po potrebi restavrirani vsi predmeti za razstavo „Titov rojstni kraj", precej tudi za etnološko zbirko na Brionih in za razstavo gostiln. Poleg tega so bili očiščeni in deloma tudi restavrirani predmeti za druge razstave, ob selitvi zbirk v Škofjo Loko pa so bili predmeti pregledani in po potrebi ponovno preparirani. Konservirana je bila zbirka lecta in malih kruhkov. V knjižnici smo pridobili 494 novih knjig, zvezkov in periodičnih publikacij. V zameno smo poslali 117 izvodov SE in 391 katalogov občasnih razstav SEM. Zaradi pomanjkanja prostora smo morali skoraj vso zalogo SE in vodnikov po občasnih razstavah preseliti v Škofjo Loko. Dopolnjevali smo hemeroteko ter poskušali ustreči številnim obiskovalcem knjižnice. Med notranjim muzejskim delom naj omenimo še inventarizacijo 270 predmetov ter delo v arhivskem oddelku. Stvarna kartoteka terenskih zapiskov se je povečala za 1190 kartotečnih listov, duplikati pa so bili vloženi v krajevno kartoteko. Ob pripravah za razstavo ljudske umetnosti je bilo izdelanih okoli 400 dokumentacijskih enot, fototeka se je povečala za blizu 2000 fotografij, negativov smo pridobili 1 750, barvnih diapozitivov pa 350. Pomembna pridobitev je 200 diapozitivov predmetov z razstave „Predkolumbovska umetnost starega Peruja". V tem letu smo imeli 11 občasnih razstav. Sami smo pripravili štiri: „Način življenja idrijskih rudarjev" (v Idriji), „Slovenska ljudska umetnost iz zbirk SEM" (v Ljubljani, v Prištini in v Titogradu), „Vezenine na Slovenskem" (v Sežani in Novi Gorici), „Kulture neuvrščenih" (v Goričanah). Razstavo „Titov rojstni kraj" (v Zagtebu in v Ljubljani) smo pripravili skupaj z Etnografskim muzejem v Zagrebu. Muzej Gornje Šlezije iz Bytoma na Poljskem je gostoval z razstavo „Leseni predmeti v ljudski kulturi Šlezije" (v Ljubljani), EM iz Beograda je razstavljal kovinsko opremo in posodje (v Ljubljani), Goriški muzej je gostoval z razstavo „Gora" (v Podsmreki), v okviru meddržavne kulturne konvencije Jugoslavija — Venezuela smo dobili razstavo „Indijanci Amazonke z ozemlja Venezuele", v okviru sodelovanja med ZAMTES in Latinskoameriškim inštitutom iz Rima pa smo dobili razstavo „Predkolumbovska umetnost Peruja" (obe v Goričanah). Sodelovali smo pri razstavi obrti v Slovenj Gradcu. Izreden uspeh sta imeli razstavi „Titov rojstni kraj" in „Predkolumbovska umetnost Peruja". Za ti dve razstavi ter za razstavo z ozemlja Venezuele smo izdali obsežnejše tiskane kataloge, za druge pa krajša ciklostirana pojasnila. Naše razstave je obiskalo skupaj 84.116 obiskovalcev. Po razstavah so imeli naši kustusi 205 vodstev, nekatere razstave (zlasti v Goričanah) pa smo spremljali tudi z diapozitivi in predavanji. V pripravi so razstave „Gostilne na Slovenskem", „Slovenska ljudska umetnost", „Lesene obrti v Sloveniji" in „Vzajemna pomoč na vasi". Poudariti moramo, da muzej ob vsaki večji razstavi, ki jo pripravi, pridobi precej predmetov in fotografij, obsežnejše terenske, arhivske in druge študijske zapiske ter razno spremno gradivo. Razstava je skoraj edina prilika za nakup etnoloških predmetov, kajti problem namenskih sredstev za odkupe še ni rešen, čeprav muzej vseskozi poudarja to potrebo in prosi za denar. Poleg raziskovalnega dela ob razstavah potekajo še nekatere druge raziskave, ki so povezane bodisi s proučevanjem muzejskih zbirk ali s pisanjem razprav za strokovne pbulikacije. V tem letu smo pripravili in dali v tisk 29. številko SE. Sodelovali smo pri Etnološki enciklopediji slovanskih narodov, ki bo izšla pri Sovjetski akademiji znanosti v Moskvi. Muzej sodeluje z nekaterimi pokrajinskimi muzeji v Sloveniji, z etnografskimi muzeji v drugih republikah, s PZE za etnologijo, z Zavodom za šolstvo in z mnogimi šolami. 9 študentov PZE za etnologijo in 3 dijaki srednjih šol so bili na obvezni praksi v muzeju. Aktivno smo sodelovali pri muzejski skupnosti, ki je pripravljala in vsklajevala vrsto samoupravnih aktov. Posebna akcija je potekala ob pripravah za skupni jugoslovanski etnološki muzej na Brionih. V razmeroma kratkem času se nam je posrečilo zbrati in konservirati 125 reprezentančnih slovenskih etnoloških predmetov. Delo muzeja pa so spremljale tudi določene težave, med katerimi je bil na prvem mestu delovni in finančni načrt, za katerega je bila pogodba s finanserji podpisana šele v decembru, namesto v začetku leta. Tudi problem Muljave je ostal nerešen. Zatika se pri načrtih in administrativnih poslih, kot so prepisi lastništva in drugi pravni predpisi. Za sanacijo gradu v Goričanah bi rabili velika finančna sredstva, katerih nimamo; v Podsmreki ogroža stavbo in povzroča večno škodo bližnji kamnolom. Delo v depojih v Škofji Loki zavira pomanjkanje opreme, za potrebe in načrtovane varnostne naprave v naših zbirkah prav tako nismo dobili potrebnega denarja. Muzej bolj in bolj občuti potrebo po primerni lastni zgradbi, kajti v sedanjih razmerah so vse rešitve osnovnih muzejskih nalog (zbiranje in urejanje gradiva, čuvanje in razstavljanje predmetov) močno ovirane. Nekateri pomembni oddelki muzeja (npr. arhivski oddelek) nimajo nobenih prostorskih in drugih možnosti za prepotrebno ureditev. _ * , INŠTITUT ZA SLOVENSKO NARODOPISJE SAZU, LJUBLJANA — Sekcija za ljudsko slovstvo je nadaljevala s pripravo Kazala pravljičnih tipov slovenskih pravljic po AT 1961. V prvi, začasni obliki je delo pripeljala do konca honorarna sodelavka A. Štrubelj. Skupno število slovenskih tipov pravljic po AT se je povečalo na 519, vendar prav gotovo še ni dokončno. Da je to pomembna številka, pokaže primerjava s številom italijanskih pravljičnih tipov, ki jih je po dosedanjih rezultatih 612 (prim. poročilo v Letopisu SAZU za I. 1977), vendar na znatno večjem ozemlju kot je slovensko. — Podobno se je nadaljevala pred leti začeta, nato pretrgana in lani obnovljena akcija načrtnega pridobivanja pripovednega in drugega slovstvenega gradiva. S pomočjo študentov etnologije je bilo ekscerpiranih vsega skupaj 2406 slovstvenih enot, in sicer v Slovenskem šolskem muzeju (šolske kronike in predvojna šolska glasila) in v NUK iz 31 časopisov. Nekaj gradiva so posredovali tudi posamezniki. — Izrednega pomena je tudi pridobitev zbirke ljudskih ugank (1602), ki jih je po tiskanih virih nabral Ljubomir—Andrej Lisac in jih je sekcija do nadaljnjega prevzela v hrambo. — Na terenu je M. Matičetov nadaljeval svoje delo med Rezijani, vendar ne v Reziji, ampak v njihovih začasnih bivališčih v obmorskih letoviščih, kjer je naletel na primere pisanja v rezijanskem nareču, o čemer je temeljiteje poročal v tržaški reviji Dan. Raziskovalno delo v sekciji za ljudske šege in igre je teklo v več smereh. Helena Ložar—Podlogar je z anketo zbrano gradivo o ženitovanjskih šegah na Korošekm (vsega 10.762 odgovorov) dopolnjevala z delom na terenu in z izpisovanjem ustreznih podatkov iz tiskanih virov (Carinthia I, Vaterländische Blätter, Slavin idr.), ki jih je bilo treba kritično pretresti in izločiti problematične. Prav tako je prepisala za svojo tirno upoštevajoče odlomke z magnetofonskih trakov GNS. Za ziljsko svatbo so izpisani podatki vse od 18. stol. dalje. — Zbrane podatke o maskah na Slovenskem je nosilec naloge N. Kuret prenesel na kartice in jih razvrstil po posebni shemi, kar je omogočilo začetek izdelave tematskih zemljevidov. V načrtu je publikacija, ki bo vsebovala vseh 24 predvidenih zemljevidov s podatki in komentarji. Doslej jih je izdelanih 11. — V teku je tudi raziskava današnjih študentskih šeg na Slovenskem. — N. Kuret je tudi intenzivno nadaljeval izpisovanje slovenskega narodopisnega gradiva v treh nahajališčih zunaj slovenskih meja. V t.i. Pogačnikovi zbirki („Sammlung Valentin Pogatschningg") v Deželnem muzeju v Celovcu je evidentiranih 162 enot, v „Ferkovem arhivu" v Štajerskem narodopisnem muzeju v Gradcu pa 71. Podatki iz t.i. Göthove serije (zbirka odgovorov na vprašanja nadvojvode Janeza o Slovenski Štajerski v drugi polovici 19. stoletja) v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu še niso dokončno izčrpani, saj je gradivo zbrano za 510 krajev, doslej pa je bilo pregledano le za 98. — Drabosnjakov arhiv se je I. 1977 pomnožil za šest številk in sedaj znaša 189 enot. Posebno dragoceni pridobitvi sta dva prepisa Drobosnjakovega Pasijona (1841,1854). Sekcija za materialno kulturo v oskrbi T. Cevca je nadaljevala evidentiranje, popis in dokumentiranje več občasno naseljenih drvarskih, oglarskih in pastirskih koč v okolici Železnikov, na Starem vrhu nad Šofjo Loko, v Kamniški Bistrici, Kranjski gori, Ratečah, na Jezerskem, na planini Za skalo in v okolici Kobjeglave na Krasu. S pomočjo zunanjih sodelavcev — arhitektov je bilo arhitektonsko dokumentiranih nekaj občasno obljudenih bivališč, tako npr. drvarska koča v Gačah nad Selško dolino, planšarska koča na nižji planini Pokrovci na Pokljuki, planšarska koča na Velem polju v Julijskih Alpah, „pristaja" v Vršnem v Soči ter drvarska koča v Kamniški Bistrici. Zrisanih je bilo 111 listov načrtov in risb. Urejena je bila tudi zaostala fotodokumentacija z več kot 700 posnetki pastirskih in planšarskih koč iz Kamniških in Julijskih Alp. Zunanja sodelavka M. Fister je ekscerpirala etnološko gradivo iz Planinskega vestnika (okrog 600 ekscerptov). — S pomočjo vrpašalnice je sekcija za materialno kulturo zbrala številne podatke o bivalni kulturi sezonskih gozdnih delavcev z vsega slovenskega ozemlja. Na 60 razposlanih vprašalnic je odgovorilo nekaj nad polovico anketiranih gozdnih gospodarstev. Prejeto gradivo še ni dokončno obdelano, delno so bila nekatera spoznanja zajeta v enciklopedičnem pregledu o stavbah na Slovenskem (za zbornik Etnologija južnih Slovanov). Knjižnica se je letos povečala za 674 enot. Bibliotekarka S. Zemljič—Golob je nadaljevala stvarni katalog iz knjig in revij, sodelovala pri sestavi Biltena o novih knjigah na etnološkem področju in začela urejati knjižnico B. Orla. Strokovno sodelovanje: 2. posvetovanja slovenskih etnologov 27. maja I. 1977 na Rožniku so se udeležili vsi sodelavci ISN, prav tako so bili vsi razen N. Kureta navzoči na 24. kongresu jugoslovanskih folkloristov v Piranu od 3.-6. sept. 1977. M. Matičetov, T. Cevc in M. Stanonik so sodelovali na njem tudi s svojimi referati. Ob tej priliki je M. Matičetov kot konzulent za ljudsko prozo razpravljal s kolegi iz skopskega Inštituta za folklor o vprašanjih katalogizacije in vključevanja makedonskih ljudskih pravljic v mednarodni znanstveni obtok. Kot član Medakademijskega odbora za jugoslovanske ljudske stvaritve se je udeležil dveh sej tega odbora v Beogradu. Član medakademijskega odbora za raziskovanje ljudskega življenja in šeg narodov in narodnosti Jugoslavije je N. Kuret, ki je k sodelovanju pritegnil zunanjega sodelavca A. Baša, da je prevzel uredništvo za slovenski del publikacije Etnologija južnih Slovanov (v seriji Etnografija slovanskih narodov pri Akademiji nauk SSSR). — N. Kuret je na prošnjo Inštituta za literature SAZU prevzel za Literarni leksikon v obravnavo gesla: Duhovna drama in Ljudska igra. — T. Cevc je bil od 26. 11. do 1. 12. 1977 gost Etnološkega seminarja in njegovega inštituta (Volkskunde Seminar, Institut für Volkskunde) v Zurichu. — H. Ložar—Podlogar je kot sodelavka mednarodne narodopisne bibliografije poslala redakciji v Feiburg 127 listkov s podatki o slovenskih etnoloških objavah. Kot predstavnica slovenske nacionalne redakcije za „Demos" pa je za 17 letnik pripravila 12, S. Zemljič—Golob pa 5 referatov. — M. Stanonik je strokovno in organizacijsko sodelovala pri raziskovalni te’mi Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo 1941 — 1945 na PZE za slavistiko na Filozofski fakulteti. Za SBL je na prošnjo njegovega uredništva pripravila prispevek o V. Urbasu (1831 — 1900), njegovo etnološko, slavistično in pedagoško delo pa predstavila tudi za objavo v strokovnem časopisu. Kot članica uredniškega odbora je sodelovala pri GSED in lektorirala (slovenske) prispevke za to glasilo. Sodelovala je tudi z Muzejskim društvom v Žireh, Loškim muzejem v Škofji Loki in RTV Ljubljana. Od 18,—31. julija 1977 se je udeležila 6. mednarodnega seminarja za lužiški jezik in kulturo v Budišinu (NDR), kjer je med drugim navezala tudi strokovne stike s sodelavci Inštituta za serbski ludospyt V letu 1977 je opravljalo obvezno študentsko prakso 17 študentov s PZE za etnologijo, in sicer po eden v sekciji za materialno kulturo in v sekciji za ljudske šege in igre, 15 pa v sekciji za ljudsko slovstvo, od teh jih je 11 sodelovalo pri eskcerpiranju gradiva, 4 pa so bili na terenski praksi v Žireh. Njim se je pridružilo tudi 6 študentov arhitekture. Vseh teh 17 študentov je imela na skrbi M. Stanonik. Najpomembnejša prireditev mednarodnega pomena in značaja v organizaciji ISN je bila v letu 1977 skupna uredniška konferenci revije „Demos", ki je bila v Ljubljani od 5.-9. sept. 1977. Udeležili so se je predstavniki uredništev iz NDR, SZ, Poljske, Češkoslovaške, Madžarske, Romunije, Bolgarije, in posameznih jugoslovanskih republik, razen iz Črne gore in s Kosova. Za tisk je bila končana redakcija Traditiones 5/1976 in od ustreznih organov SAZU sprejet za tisk rokopis Glasbena folklora Prlekije, pesmi, U. Dravca. Končane so tudi priprave za drugo izdajo Grafenauerjeve Lepe Vide. ISN je imel tudi več strokovnih obiskov iz tujine in domovine. Marija Stanonik GLASBENO NARODOPISNA SEKCIJA INŠTITUTA ZA SLOV. NARODOPISJE SAZU, LJUBLJANA - A) DELO PRI RAZISKOVALNIH NALOGAH 1. TERENSKE RAZISKAVE Z ZBIRANJEM GRADIVA NA DOSLEJ NERAZISKANIH PODROČJIH: SLOVENSKA KOROŠKA, JUŽNO POHORJE, GORA NAD VIPAVSKO DOLINO (P-618/6635-77) a) Med Slovenci na avstrijskem Koroškem so sodelavci sekcije v januarju dokončali delo v Ziljski dolini, ki je spadalo še v nalogo za 1976, in sicer predvsem v vaseh Zahomec, Dole pri Šmohorju in Blače; (2 sodelavca po 5 terenskih dni). V marcu se je delo nadaljevalo s štirimi sodelavci vzhodno od ceste Trbiž — Beljak v 13 naseljih od Brnce do Malošč in v okolici Baškega jezera do Št. Jakoba v Rožu. V decembru je 5 sodelavcev raziskovalo ozemlje med Dravo in Vrbskim jezerom v 11 naseljih s središčem v Bilčovsu. Skupno je bilo opravljenih 59 terenskih dni, in zbrano 331 glasbenih enot ter veliko podatkov v zvezi s petjem, glasbili, plesom, šegami itn. s preko 25 urami magnetofonskih posnetkov. — 3. julija so štirje sodelavci snemali filmsko in zvočno šego štehvanja in prvega reja v Blačah. b) Na Južnem Pohorju se je nadaljevalo zbiranje gradiva v širši okolici Vitanja. Vil terenskih dnevih je bilo zbrano 144 glasbenih enot ter 160 enot podatkov o plesih, petju, svatbi, bedenju pri mrliču, godcih, glasbilih in šegah, zvezanih z glasbo, poleg starejše rkp. pesmarice. c) Gora nad Vipavsko dolino. Delo, začeto I. 1976, je bilo I. 1977 dokončano. Ostalo je še eno dogovorjeno snemanje fantovskega petja, potem bo izdelan elaborat o preteklem in sedanjem stanju ljudskega pesemskega izročila na tem razmeroma izoliranem hribovskem področju. 2. TRANSKRIPCIJE Z ANALIZO, KLASIFIKACIJO IN KATALOGIZACIJO PESEMSKEGA GRADIVA TER DRUGA DOKUMENTACIJA (P-618/6636-77) a) L. 1976 začeto delo za dokumentacijo neobjavljenega rokopisnega gradiva iz zbirk raznih zapisovalcev v zapuščinah K. Štreklja in J. Glonarja se je nadaljevalo in v glavnem dokončalo. Obdelano je bilo še 57 rkp. zbirk s 1976 neobjavljenimi enotami, tako da znaša v 152 zbirkah to število 5286 enot. Izdelan je rkp. osnutek s 1350 stranmi za katalogiziranje tega gradiva v 4 kartotekah. Treba je le še izvesti precej zamudno vsebinsko klasifikacijo po pesemskih tipih, ki je bila zaenkrat napravljena za 414 enot. b) Dr. Z. Kumer je kot glavna urednica sodelovala pri 6. snopiču bibliografije, ki je izšel v decembru: Jahresbibliographie der Volksballadenforschung. Annual Bibliography of Folk Bailad Research. 6, 1976. Hrsg, von der S.I.E.F. Komission für Volksdichtung . . . durch Zmaga Kumer in Zusammenarbeit mit Rolf Wilh. Brednich und Jürgen Dittmar, Ljubljana 1977, 61 str. c) Začeto je bilo delo na podrobni analizi melodičnega gradiva v zapisih S. Vraza zaradi njegovih pomot pri identifikaciji napevov, ki so — večinoma brez podloženega besedila — bili pristavljeni v veliko primerih k napačnim besedilom. Obdelano je zaenkrat 50 od skupno 158 napevov, s pomočjo melodičnih tabel za vsak metrični model posebej. č) Nadaljeval se je sistematični pregled raznrh Ms. v rokopisnem oddelku NUK glede na morebitno gradivo Ij. pesmi. Za sekcijo je bilo prekopirano ali izpisano gradivo iz Ms. 451, 670, ^3 * * * * * 9. 713, 781 in 1048. Posebno važna sta Ms. 478 in 479 z Gradivom iz Korytkove zapuščine, ki še ni bilo sistematično obdelano in bo zanj potrebna podrobnejša analiza. 3. PRIPRAVA STROKOVNIH ŠTUDIJ IN OBSEŽNEJŠIH STROKOVNIH IN ZNANSTVENIH PUBLIKACIJ 'P—618/6637—77). a) Končno je bil dokončan in oddan za tisk rokopis za 2. knjigo korpusa „Slovenske ljudske pesmi", ki obsega legende in elade s socialno-kritično vsebino. To delo je deloma zavrlo pri-Ptavo pri študiju in redakciji gradiva z 3. knjigo, ki obsega v celoti pesemskih tipov. Zaenkrat je obdelano od predvidenih 30 v fem letu le 10 tipov. p P* M- Ramovš je za ANTOLOGIJO SLOV. LJUDSKIH OV izdelal 250 strani tipkopisa s koreografskim opisom 110 P esov, ki jih bodo dopolnjevali zapisi v labanotaciji. V prvi polo- ici 1978 bo delo oddano v tisk, za kar bo treba še izdelati 0Dsirnejšo uvodno študijo. c) 2. Kumer je do začetka oktobra dokončala rokopis za pri- ročnik ETNOMUZIKOLOGIJA z ok. 360 tipkanih strani in ga oddala v tisk. Delo bo v založbi PZE za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani izšlo predvidoma v februarju 1978. B) DELO SEKCIJE, KI NI OBSEŽENO V RAZISKOVALNIH NALOGAH 1. ENODNEVNA TE RENSKA SNEMANJA na posebna vabila ali ob posebnih priložnostih so obsegala 19 terenskih ekskurzij posameznih sodelavcev v razne kraje in dve snemanji v Ljubljani (iz Vučje vasi pri Ljutomeru): Krašnji vrh; Cerov log pri Šentjerneju, Račna pri Čušperku, Čušperk; Pirševo v Tuh. dolini, Vrhpolje pri Kamniku, Hrib nad Ribčami (Moravče); Ludranski vrh pri Črni; Žiri, Šentjošt pri Horjulu; Tomaž pri Ormožu; Grad v Prekmurju. Skupno je bilo ob tem delu posneto 459 temeljnih enot. Druga terenska pota so obsegala predvsem strokovno sveto-valstvo in obenem študijsko potovanje M. Ramovša pri TV—snemanju ljudskih plesov oz. lokalnih folklornih skupin na sev,— vzhodnem Štajerskem in Pomurju. 2. UDELEŽBA NA ZNANSTVENIH KONGRESIH, simpozijih ipd. a) Kongresa Zveze društev jugoslov. folkloristov v Piranu (3.-6. 10. so se udeležili vsi strokovni delavci sekcije. Z referati so sodelovali: J. Strajnar (Ljudska glasba na Krasu), Z. Kumer (Socialno-kritično v slov. ljudski pesmi), M. Terseglav (Odsev socialnega porekla zapisovalcev v njihovem delu), V. Vodušek (O sodobnih nalogah folkloristike). b) Zasedanja mednarodne študijske skupine IFMC za ljudska glasbila na Poljskem (12,—16. 9.) sta se udeležila dr. Z. Kumer in J. Strajnar (z referatom „La relation entre la technique instrumentale et la musique populaire") c) Mednarodnega simpozija o evropskih srednjeveških baladah v Odense na Danskem 21—23. nov. se je udeležila Z. Kumer z referatom „Zur Frage der mittelalterlichen Tradition der slowenischen Balladen u. ihrer Stellung innerhalb der europäischen Überlieferung". č) 8. Seminarium ethnomusicologrcum, Smolenice (ČSSR): od 13,—17. 6.: J. Strajnar z referatom „Veröffentlichung der Volksmusik in Theorie u. Praxis". d) Poleg tega je prisostvovala (na stroške prireditelja) Z. Kumer na 5. mednarodnem simpoziju za raziskavo zgodovinskih virov ljudske glasbe v Seggau (Avstrija, 9,—14. 5.); M. Terseglav pa se je udeležil kongresa Slov. slavističnega društva na Bledu (28.-30. 5.). 3. ŠTUDIJSKA POTOVANJA: Asistent M. Terseglav je bil od 9,—23,9. na študijskem obisku etnoloških in etnomuzikoloških ustanov v Bratislavi in Brnu — Z. Kumer je prisostvovala kot povabljeni gost Festivalu ljudske glasbe v Vychodni na Slovaškem (1.—4.7.). 4. INTERNO ŠTUDIJSKO IN DOKUMENTACIJSKO DELO: Poleg priprave kongresnih referatov (gl. pod 2) je posebej omeniti še: za „Etnologijo južnih Slovanov" članka o slov. ljudski glasbi (Z. Kumer) in o slov. ljudskih plesih (M. Ramovš); presnemavanje glasbnega gradiva s posnetkov drugih ustanov ali posameznikov za arhiv sekcije in obratno (J. Strajnar); podrobno evidentiranje temeljnih posnetkov sekcije v letih 1970—1972 (od št. GNI 30.672—33.667) z ustrezno označbo trakov in kazalk na odnosne terenske zapisnike (V. Vodušek); glasbena oprema z zvočnimi posnetki za razstavo SEM „Titov rojstni kraj" in spremno besedilo za gramofonsko ploščo „Helidon" ženskega vok. okteta z Obirskega (J. Strajnar). Naglasiti je treba, da se obračajo na sekcijo v velikem številu za informacije, nasvete in gradivo skladatelji, režiserji gledališč, vodje folklornih plesnih skupin, študenti muzikologije, ki imajo seminarske naloge s tega področja, drugi posamezniki itn. ter so posamezni sodelavci (predvsem M. Ramovš, J. Strajnar, V. Vodušek) precej časovno obremenjeni s takim delom, ki je sekciji honorirano lahko le s strani večjih ustanov. 5. RADIJSKE ODDAJE: Sodelavci sekcije še izza časa bivšega GNI sodelujejo z RTV—Ljubljana pri oddajah za ciklus „Slovenske zemlje v pesmi in besedi", ki spadajo med najbolj poslušane v Sloveniji. S sezono 1977/78 je sekcija sklenila pogodbo z Glasbenim programom RTV—Ljubljana, da prispeva uradno po dve oddaji mesečno skozi vse leto, za kar dobi honorar le sekcija in ne več posamezni sodelavci. V letu 1977 so prispevali sodelavci oz. sekcija skupno 19 takih oddaj. Valens Vodušek PZE ZA ETNOLOGIJO NA FILOZOFSKI FAKULTETI V LJUBLJANI — V štud. letu 19 77/ 78 je pričel veljati novi učni načrt za etnologijo. Študij etnologije pod A traja štiri leta in vsebuje naslednje predmete: etnologija Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov (od 1. do 4. letnika), seminarske vaje (od 2. do 4. letnika), etnologija Evrope (v 2. letniku), etnologija neevropskih etničnih skupin (v 3. in 4. letniku), obča etnologija (v 1. letniku), proseminarske vaje (v 1. letniku), muzeologija in kon-servatorstvo (v 3. letniku), nemški (ital. ali madž.) jezik (vi. in 2. letniku), slovanski jezik (v 3. in 4. letniku), 2 izbirna predmeta (v 3. letniku). Izbirni predmeti so arhivistika, politična ekonomija, slovenska dialektologija in statistika). Razen tega je potrebno v vsakem semestru od 2. do 4. letnika prebrati po deset del obveznega čtiva iz slovenske etnologije, opraviti štiri desetdnevne prakse (2 terenski, spomeniškovarstveno in muzejsko) in napisati proseminarsko (v 2. letniku), seminarsko (v 3. letniku) in diplomsko nalogo. Študij etnologije konča študent z zagovorom diplomske naloge in A dipl. izpitom. Študij etnologije pod B traja 2 ali 3 leta in vsebuje naslednje predmete: etnologija Slovencev in drugih jug. narodov (v 1. in 2. letniku), seminarske vaje (v 2. letniku), etnologija Evrope (v 2. letniku), etnologija neev. etničnih skupin (v 1. in 2. letniku), obča etnologija in proseminarske vaje (v 1. letniku). V 2. in 3. letniku je potrebno prebrati še obvezno čtivo in napisati proseminarsko jn seminarsko nalogo. Po 2. letniku je B diplomski izpit. Čeprav vsebinske spremembe v okviru predavanj, vaj, nalog in praks potekajo že vrsto let, pa bo o bistvenem premiku mogoče govoriti šele z uresničitvijo enopredmetnega študija etnologije, ki bo omogočal uvedbo nekaterih novih etnoloških in drugih specialnih predmetov. Na podiplomskem študiju, ki traja 2 leti je mogoče vpisati smer etnologija Slovencev. Predmeti so naslednji: slovenska etnologija, temelji etnološke znanstvene teorije, razvoj etnologije v Evropi in konsultacije ob magistrskem delu. V štud. letu 19 7 7/ 78 se je vpisalo na etnologijo 116 rednih študentov in 6 študentov ob delu. V 1. letnik seje vpisalo 57 (14 pod A), v 2. letnik 32 (8 pod A), v 3. letnik 27 (8 pod A) in v 4. letnik 6 študentov. V koledarskem letu 1977 je diplomiralo 5 študentov: Branka Berce, Zvona Ciglič—Šalamun, Silvester Gaberšček, Irena Kunčič in Zora Žagar. Počitniška praksa je potekala na PZE za etnologijo v okviru raziskovalnih nalog Vitanje (9), Galjevica (1) in raziskave stanovanjske kulture tobačnih delavk v Ljubljani (18). Pod mentorstvom sodelavcev PZE in s sodelovanjem ustanov so potekale prakse v: Dolenjskem muzeju v Novem mestu (4), Posavskem muzeju v Brežicah (10) in Inštitutu za raziskovanje krasa — Kraški muzejski zbirki v Postojni (1). Študentje so opravljali prakso še v naslednjih ustanovah: v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU (19), v Pokrajinskih muzejih Ptuj (7) in Maribor (2), po eden v Pokrajinskih muzejih Kočevje in Koper, Loškem muzeju v Škofji Loki, Gorenjskem muzeju v Kranju in Posavskem muzeju v Brežicah. V zameno za ekskurzijo poljskih študentov po Sloveniji 1976 je odšlo od 14. do 25. 4. 1977 na ekskurzijo na Poljsko 14 študentov in sodelavcev. Žal zamenjava ni izpolnila pričakovanj niti v strokovnem niti v organizacijskem smislu. Februarja je bil gost naše PZE docent na beograjskem oddelku za etnologijo dr. Nikola Pavkovič, ki je predaval o preučevanju verskih sekt v Vojvodini in družbene kulture v Šumadiji. Oktobra je predaval o stanju poljske etnologije profesor s Katedre Etno-grafii v Poznanju dr. Jo’zef Burszta. V začetku novembra so bili pri nas na ekskurziji študentje beograjske etnologije. Čeprav za ekskurzije lahko rečemo, da so manj uspela oblika sodelovanja in izmenjave, pa so gostovanja učiteljev z jugoslovanskih in evropskih univerz vedno zanimiva in poučna in bi jih morali tudi v prihodnje vsaj toliko gojiti še naprej. Raziskovalno delo poteka tudi letos v okviru večletnih raziskovalnih nalog Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja in Slovenske etnološke bibliografije. Sodelavci PZE so aktivno sodelovali v izvršnem odboru SED in pri Glasniku in se udeleževali strokovnega republiškega posvetovanja na Rožniku, ter zveznih v Novem Pazarju in Piranu. Duša Krnel—Umek ETNOLOŠKI ODDELEK PRI GORENJSKEM MUZEJU V KRANJU — V letu 1977 je obsegalo terensko delo etnologa sku-p^ osemindvajset delovnih dni. V prizadevanjih, da bi dopolnili in vsebinsko razširili dosedanja raziskovanja ljudske kulture in načina življenja v Gornjesavski dolini, je etnolog nadaljeval s terenskim delom v Ratečah in na Srednjem vrhu. S področja materialne kulture je bilo dopolnjeno gradivo o poljedelstvu, vrtičkarstvu, nabiralništvu, turizmu, prehrani, tehničnem znanju in delovnih šegah, zbrano je bilo dragoceno izročilo o načinu življenja rateških rudarjev v rudniku v Rablju. V Ratečah so bila opravljena tudi sondažna raziskovanja o lokalnih skupnostih, fantovskih in dekliških skupnostih, združbah odraslih, društvih. Zbrano gradivo bo seveda treba bolj ali manj še dopolniti z novimi informacijami. V okviru akcije Arhitekturne meritve, je bila dokumentirana baročna kašča na Zg. Jezerskem, v teku je tudi dokumentacija renesančno-baročnega kmečkega dvorca na Golniku. S pomočjo novih vprašalnic je bilo opisno dokumentiranih tudi 10 že izmerjenih etnoloških objektov in sicer: 5 na področju kranjske, 3 na področju jeseniške in 2 na področju radovljiške občine. V sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje je bila dokumentirana tudi pastirska staja na Pokrovcu v Bohinju. S sodelovanjem etnologa iz novogoriškega muzeja Naška Križnarja, smo posneli drugi del filma o naseljih in arhitekturi v Gornjesavski dolini. Etnolog se je nekaj dni mudil na potresnem območju v okolici Preddvora in sicer v vaseh: Hraše, Žabje, Sp. in Zg..Bela, Bašelj in Trstenik ter evidentiral etnološke predmete. V letu 1977 je bilo delo usmerjeno v prvi vrsti na interno delo, na urejevanje depojske zbirke (inventarizacija in kategorizacija predmetov). Pri tem delu je v okviru svoje redne prakse sodeloval tudi študent etnologije Janez Fajfar. Inventariziranih je bilo 480 predmetov, velika večina vseh inventariziranih predmetov pa je glede na njihovo pomembnost kategorizirana v troje skupin. Nadaljevali smo s fotografsko dokumentacijo zbirke. Prepariranih je bilo 216 etnoloških predmetov. Interno delo je obsegalo tudi urejevanje terenskih zapiskov; del zbranega terenskega gradiva je bil po novi etnološki sistematiki urejen na 100 kartotečnih listih. V zvezi s pripravami za postavitev stalne zbirke v Gorenjskem muzeju je bil izdelan osnutek scenarija za etnološki del razstave, ki ga je potrebno dopolniti z nekaterimi sicer še neraziskanimi področji (kultura in način življenja mestnega in delavskega življa). V prizadevanjih po povezovanju muzejske službe z amaterskimi dejavnostmi na terenu je etnolog sodeloval pri postavitvi razstave Besnica skozi čas, ki jo je pripravila Krajevna skupnost Besnica s sodelovanjem domačinov. Muzej je prispeval fotografsko gradivo, mentorstvo ter smiselno in oblikovno ureditev zbranega gradiva. V okviru sodelovanja SED in Dopisne delovne univerze Uni-verzum je bil v Gorenjskem muzeju pripravljen scenarij — sinopsis za filmsko dokumentacijo planšarstva v Bohinju. Muzej je omogočil svojemu etnologu, da se je udeležil dveh zveznih strokovnih srečanj: Kongresa,EDJ v Novem Pazarju in Kongresa folkloristov Jugoslavije v Piranu. Anka Novak ZAVOD ZA SPOMENIŠKO VARSTVO V KRANJU - Zavod obsega ozemlje šestih občin: Domžale, Jesenice, Kamnik, Kranj, Radovljica in Tržič; evidentiranih je 3110 nepremičnih kulturnih spomenikov, od tega 1349 etnoloških. Zavod nima zaposlenega konservatorja etnologa; zasedba tega delovnega področja je po srednjeročnem programu zavoda predvidena v obdobju 1975—1980. Poleg redne spomeniškovarstvene zaščite etnoloških spomenikov (izdaja soglasij, mnenj ali predlogov za lokacijska in gradbena dovoljenja, — ing. arh. Šlegl Bojan) so bila v letu 1977 izvršena tudi neposredna restavratorska dela: — restavriranje fresk v Kamni gorici, h. št. 47 in v Zgornji Radovni, h. št. 18 (restavrator Tone Marolt), — pričetek tesarskih del na Liznekovi hiši v Kranjski gori (obnova ostrešja in kritine). Dokumentacijsko gradivo (fotografije, risbe, načrti,. . .) o arhitekturni kulturni dediščini ureja in vodi (za vsa konservatorska področja) konservator dokumentarist. Fotografsko gradivo obsega 14.400 negativov (format 6 x 6 in 2,4 x 3,6 mm), 4000 barvnih diapozitivov, 590 risb in 282 arhitekturnih topografskih kartonov; gradivo je urejeno v pripadajočih krajevnih in tematskih kartotekah. Vladimir Knific LOŠKI MUZEJ, ŠKOFJA LOKA — Delovno področje Loškega muzeja v Škofji Loki obsega ozemlje nekdanjega loškega gospostva: Loka z okolico. Sorško polje. Poljanska in Selška dolina. V muzeju je zaposlen en etnolog in ni nobenih možnosti za nastavitev še enega v letu 1978/79. V zvezi z raziskovalno nalogo „Gorenja vas z okolico", ki raziskuje način življenja in kulturo od srede 18. stol. do današnjih dni sta dva člana ekipe — etnologa na podlagi vprašalnic etnološke topografije ter z osebnimi, dodatnimi vprašanji preučevala kulturno podobo v krajih Dolenja in Gorenja Dobrava, Dob-ravšce, Todraž, Lajše, Trata in Sestranska vas. Vprašanih je bilo 40 ljudi v starosti od 25—90 let; v obdelavi sta imela 30 hiš. Ugotavljala sta stanje med obema vojnama in po II. svetovni vojni. Zgodovinar, ki sodeluje pri tej nalogi, je preučeval arhivsko gradivo — dokumentacijo iz k. 18. stol., 19. stol. in prve pol. 20. stol. na podlagi seznama fotokopij iz münchenskega arhiva ter občinskega in župnijskega arhiva Trate in Gorenje vasi v ustanovah, ki hranijo to gradivo. Opravljeni so bili terenski odkupi etnoloških predmetov in narejeni zapiski v krajih Škofja Loka, Suha, Hrib nad Zmincem, Staniše, Goropeke, Opale, Žirovski vrh nad Zalo in Davča. Žal zbirki „Čipkarstvo" in „Klobučarstvo" še nista postavljeni zaradi tehničnih zadržkov. Malenkostne spremembe so v zbirki „Visoško pohištvo". V letu 1977 smo pridobili 355 predmetov. Od teh smo bili zlasti veseli sodarskega orodja, ki nam ga je delno prodal, delno daroval mojster Jože Homan iz Škofje Loke, in klobučarskega orodja, ki ga je daroval sin klobučarskega mojstra Jernej Tavčar iz Škofje Loke; drugi odkupljeni predmeti se nanašajo na poljedelstvo in živinorejo. Od pridobljenih fotografij naj omenimo le zanimive stare fotografije o sodarstvu, ki smo jih dobili v zamenjavo za preslikane, in fotografske posnetke vseh faz dela pri kritju slamnate strehe. Predmete, fotografije in zapiske smo urejevali po etnološki sistematiki. Pridobljeni predmeti v letu 1977 so bili preparirani, opravljena pa je bila tudi preparacija vseh deponiranih panjskih končnic. Odbirali smo objave z etnološko tematiko za heme-roteko. Izsledki raziskave o klobučarstvu čakajo na objavo v prihodnjih Loških razgledih, ker jim manjka še potek dela, ki ga bo možno opisati, ko bo zbirka postavljena. Pregledali smo novodošlo arhivsko gradivo o klobučarstvu v Zgodovinskem arhivu Lj,— oddelek v Šk. Loki, v AS v Lj. pa smo iskali podatke o platnarstvu in barvarstvu. Julija je bil na praksi študent I. letnika PZE za etnologijo, ki se je seznanil z notranjim muzejskim delom in delom na terenu. V zvezi s sodelovanjem naj omenimo; izbor fotografij in podatkov za Tehniški muzej v Ljubljani za razstavo o sitarstvu in fotografiranje lesenih predmetov v zbirki „Poljedelstvo", „Prehra-na". „Živinoreja" in „Platnarstvo" v zvezi s katalogom za Dublin •5= ä n POLEMIKA „KONEC FOLKLORISTIKE"? Na moj zapis (gl. SED 17, 1977, št 2, str. 24-25), ki ne obsega niti pol kolone, sta se oglasila dva avtorja, ki ju ne poznam, nisem tudi nikoli ne slišal ne bral kaj o njima. Zavzela sta skupaj tri in pol kolone. In s kakšno ihto! Za kaj pa gre? Čisto preprosto za IZJAVO CELJSKIH SREDNJEŠOLCEV v televizijskih „Pogovorih o glasbi" (z univ. prof. dr. Dragotinom Cvetkom in dr. Zmago Kumer) dne 9. februarja 1977, da MLADINA LJUDSKE PESMI NE POZNA. Ni treba biti star maroltovec (bil sem soustanovitelj starega APZ in njegov član od 1926), da bi te taka izjava ne prizadela. Moja sogovornika govorita seveda z drugim besednjakom kakor jaz. In z drugačnih stališč. V čem je zame bistvo? V tem, da vidim v „LJUDSKEM" psihološko, ne pa sociološko ali kakšno drugačno kategorijo, da torej „ljudskost" ustreza matični, „naivni",vsaki človeški psihi imanentni plasti, da kot taka ne pozna razlike v spolih in starosti, ne v socialnem in ne v zgodovinskem položaju posameznika, naj mu bo to prav ali ne, naj to taji ali priznava! V „ljudski" pesmi — ostal bom pri tem poimenovanju — torej ne gledam njenih „družbenopolitičnih" korenin, ampak jo sprejemam takšno, kakršna pač je, zavoljo njenih ESTETSKIH vrednot. Danes spet poslušamo renesančno in baročno glasbo, čeprav sta bili pisani za „(fevdalno) gospodo" in do (subalternega) „ljudstva" sploh nista segli. Na to nihče več ne pomisli. Cenimo in uživamo njune ESTETSKE kvalitete! In če kje danes zapojo tisto o „ostri kosi, mrzli rosi", ni treba, da so pevci zares kosci. Pevci in poslušalci preprosto čutijo, da je pesem lepa. V tem je opravičilo za njen obstoj. Zakaj ta lepota je nadčasovna, neodvisna od (nekdanje) funkcije pesmi in od „družbenopolitičnih" pogojev raznih dob. Oprostite — tako govori star maroltovec in lepo bi bilo, če bi tako mislil vsak kulturen Slovenec. Tako pa se čudim, ko (nežna) dekliška roka zapiše, da danes „ni časa za opevanje lepot narave, zvezd in lune"! Bežite no, kdo Vam pa verjame! Resnejša pa je stvar, če moj prvi sogovornik meni, da je „folkloristika" kot „neka romantična stroka" nasploh zmeraj bliže grobu (sie!). Predvsem so take izjave anahronizem. Drugje so jih že pred nekim časom preboleli. Vendar o tem prepuščam besedo — ker je govora o pesmi — drugim, bolj poklicanim v naši vedi. Naj samo pribijem, da pisec očitno ne ve — kljub poprejšnjim v prazno naperjenim učeno-strokovnim besedam — kaj je folklora in kaj folkloristika. Tudi rock in pop in kar je še takega so nujno predmet folkloristovega raziskovanja, ker sta del sodobnega „načina življenja". Kdo neki to taji? Dokler bodo ljudje pripovedovali, peli, (se) igrali, plesali, slovesneje obhajali določene dneve in čase, toliko časa bo treba te pojave raziskovati in TOLIKO ČASA BO EKSISTIRALA FOLKLORISTIKA. Roboti je ne bodo potrebovali, to je res. A „etnologi" je ne bodo zatrli. Zame je pravda s tem končana. Za konec samo še eno: S skrbjo se vprašujem, kako bodo sprejsii takšne neodgovorne in nepremišljene sodbe in obsodbe naši zamejski rojaki, ki jim je ta naša „ljudska" pesem ena izmed najmočnejših opor v njihovem boju za narodni obstanek, in naši zdomci, ki čutijo v njej živo vez z domovino? Niko Kuret PRETIRANI SENTIMENTALIZEM? V 3. številki Glasnika SED, 17/1977 beremo dva članka kot odgovor na prispevek Nika Kureta v 2. številki Glasnika SED, 17/1977. Vsebina obeh člankov je taka, da ni mogoče na kratko odgovoriti. Zato se bom omejil le na nekatera dejstva, ki jih pisca obeh člankov najbrž ne poznata in jih bom le nekaj naštel. Prvi članek, ki je nekoliko daljši, je podpisal Bojan Kavčič, drugega pa Mira Omerzel. Naj povzamem besednjak B.K. in ga nekoliko parafraziram: „Ne bom se spustil v brezupno avanturo . ..", da bi njemu in M.O. razlagal nekaj, kar bi morala poznati in vedeti. Vzemimo n.pr. „šolski sistem" oziroma glasbeno vzgojo mladih. Ali je res bilo n.pr. potrebno uvajati v šole tako imenovani Orffov instrumentarij, ki je NAŠEMU, SLOVENSKEMU glasbenemu občutju tuj? Ali so morda NAŠA SLOVENSKA ljudska glasbila (brez takoimenovana!) kaj manj lepa, manj „sodobna" manj vredna, manj pripravna za glasbeni pouk? Ali ni n.pr. v naših otroških izštevalnicah zadosti lepih primerov za razlago najrazličnejših ritmičnih glasbenih posebnosti? Ali ZSMS ne bi mogla kdaj pripraviti TUDI večer ljudske glasbe (brez takoimenovane)? Svet se res vrti naprej, toda vrtel se je TUDI že prej in naše babice in dedki so tudi bili mladi. Zanimiva je „modra" ugotovitev, da pesmi naših prednikov opevajo ptice, rož'ce, potoke, hribe in doline itd. (takih pesrnije sorazmerno malo!) in da danes ni več časa za opevanje lepot narave, zvezd in lune itd. Luno so res osvojili, toda hočeš nočeš, zaenkrat še vedno živimo na zemlji! Torej res „ne bodimo na lastni zemlji (dodal bi slovenski) tujci"! Mimogrede, ker že oba omenjata A. Mežka, tudi on poje: „Najlepše je doma . . .". Koliko časa RTV Ljubljana v svojem dnevnem programu odmerja naši ljudski glasbi (brez zamere, spet brez takoimenovane)? Kar primerjajmo: RTV Ljubljana 6 ur na mesec, radio Sofija okoli 20 ur, radio München kar 35 ur na mesec (uradni podatki s posvetovanja predstavnikov vseh jugoslovanskih radijskih postaj ter predstavnikov radijskih postaj s Švedske, Norveške, Nizozemske, iz Nemčije, Belgije, Avstrije, Bolgarije, ČSSR, Madžarske, Turčije in Gane, maja meseca 1976 v Budvi). Koliko denarja (ali naj napišem sredstev? ) je šlo npr. za tiskanje in izdajanje knjig, piošč, kaset itd. z ljudsko glasbo? Nisem prepričan, da gre „ ... za čisto preprosto zgodovinsko dejstvo . . .", še manj pa, da bi „ . . . narodnozabavna glasba . . . poleg tako imenovane zabavne . . . takorekoč nadomestila „ljudsko pesem" (v navednicah pri B.K.)." Kaj je to „country" glasba, pa „folk", „soul", „rock subkultura" itd.? Napisanih je že nešteto knjig o tem. Recimo. Med drugim tudi npr. revija Stop že celih deset let objavlja razne prispevke, ki jih moraš brati s pomočjo slovarjev, o raznih bendih, elpijevkah, albumih, saundih itd.. Koliko vrstic pa je bilo v Stopu napisanih o ljudski glasbi? O ljudski glasbi je sicer TUDI že kar precej napisanega, samo v roke bi bilo treba vzeti in TUDI to poznati. Koliko in kaj so npr. etnologi med študijem slišali kdaj TUDI o ljudski glasbi? Kaj vse je že prišlo z onstran naših meja (nekaj je tudi zraslo na domačem zeljniku), kar smo za hipec „osvojili", proglasili za napredno, sodobno, „revolucionarno" itd. V goščavi zares neumnih in cenenih popevk, „narodnozabavne glasbe" ter tako imenovane „napredne glasbe" (morda bi moral zapisati kako angleško spakedranko? ), ki se oglaša od jutra do večera (ne dobesedno!) v„erteveju", z gramofonskih plošč, kaset redko kdaj obstane nekaj, kar bi pomenilo nekaj več kot muha enodnevnica. Pri pehanju za čimvečjo naklado plošč — s tem tudi debelejši mošnjiček — postaja že vseeno, kaj in kako kdo poje (npr. Oberkrainarji v „lepih narodnih nošah" in seveda čimveč v nemščini), vseeno je kako se kdo spakuje, samo da je glasno, „moderno" (? ), punk itn.. Upam, da tovrstna glasba in pesem ni .....danes postala orožje, sredstvo boja proti krivicam sveta." Podobno je tudi v slikarstvu, književnosti, jeziku itd. Pri tem pa se vse pogosteje obnašamo tako kot v znani pravljici o cesarjevi novi obleki. Ptice, rož'ce, potoke, hribe in doline, skratka našo zemljo, na kateri živimo, smo že zasvinajali (v novejšem času smo že „napredovali" v vesolje) in proti temu onesnaževanju že teče „akcija" — „smo že pristopili k razreševanju te problematike". O onesnaževanju slovenskega jezika je npr. že pred leti SZDL objavila poziv na „akcijo", medtem pa smo vseeno uspeli postaviti Maximarket, Snack-bare ipd.. Ob tem še o „gospodi" in „ljudstvu". Kdo npr. leta po Ljubljani in pritiska na „veze i poznanstvo", da se bo lahko pokazal v Slovenski filharmoniji, kadar so najavljeni takoimenovani (ta t.i. mi pride kar prav) slavni, odlični in predvsem TUJI orkestri, dirigenti in solisti? Zelo zanimiva snov za etnologa, kolikor je sploh sodobno in spodobno hoditi na tovrstne koncerte. Radijska oddaja „V nedeljo zvečer" je najbolj poslušana oddaja pri nas, toda oddaje „Slovenska zemlja v pesmi in besedi" so na drugem mestu. Poleg tega pa jih kar 75 odstotkov posluša zelo pozorno in le 25 odstotkov manj pozorno. Ali te oddaje posluša ljudstvo? Vsekakor! In v tem „ljudstvu" nismo samo kmetje, babice in dedki pač pa tudi univerzitetni profesorji, delavci, obrtniki, šoferji in, če verjameta ali ne, TUDI mladina. Trditev, da „ . . . folkloristika izgublja svoj predmet . . .", da „ ... ni več zmožna razumeti . . ." je pa res lep sklep članka, v katerem beremo, med drugim, „ ... da je vsak prispevek, objavljen v kakem strokovnem glasilu pač tudi ustrezno obvezujoč . .." Dvomim, da se je hotel Niko Kuret „ .. . postaviti v estetsko arbitraren položaj . . in še več v „ . . . samovoljnega izbranega . . ki „ . . . poziva na akcijo . . To (in drugo) mu namreč neumestno pripisuje B.K. Vse kaže, da je kazalec res že krepko mimo dvanajste ure. Julijan Strajnar KNJIŽNE NOVOSTI HANDBUCH DES VOLKSLIEDES. Bd. II: Historisches und Systematisches — Interethnische Beziehungen — Musikethnologie. Hrsg, von R.W. Brednich, L. Röhrich, W. Suppan. München, W. Fink Verlag, 1975 (Motive. Freiburger folkloristische Forschunge, Bd. 1/11). 824str. Kljub splošnemu naslovu, ki obeta izsledke raziskovanja ljudskih pesmi vsaj v evropskem okviru, se tudi 2. knjigi tega priročnika pozna, da je bil sprva zasnovan pretežno z vidika nemške ljudske pesmi. To je kajpak le ugotovitev, ne očitek, saj je delo po svoji temeljitosti lahko posnemanja vreden zgled. V treh poglavjih je zbranih 29 daljših in krajših člankov. Prevladujejo etnomuzikološki, pri katerih so, več kot pri drugih sodelovali tudi strokovnjaki zunaj nemških dežel. Med članki z zgodovinsko tematiko poroča L. Schmidt o zbiralnem in raziskovalnem delu, W. Heiske o osrednji nemški ustanovi „Deutsches Volksliedarchiv" v Freiburgu, V. Karbusicky obravnava zelo obširno sociološki vidik raziskovanja ljudske pesmi, opirajoč se zlasti na sovjetsko strokovno literaturo; svoja dognanja moderno ponazoruje z grafikoni in razpredelnicami. E. Klüsen je — v skladu s svojim dosedanjim delom — obdelal vprašanje podobe in obstoja ljudske pesmi v sedanjosti. Edini Članek, ki se dotika vprašanj sistematike, je pravzaprav prispeval D,—R. Moser, ki piše o oblikovanju pesemskega besedila. Poglavje o interetničnih razmerjih učinkuje nekoliko enostransko, saj se ozira le na razmerje nemške ljudske pesmi do drugih evropskih, ne obravnava pa problema na splošno, še največ načelnega prinaša članek I. Weber—Kellermannove, ki govori o „problemih interetničnih raziskav v jugovzhodni Evropi" čeprav izhaja z vidika nekdanjih nemških jezikovnih otokov. Sicer pa obravnavajo: A. Taylor skupne snovi angleških in nemških balad, H. Binderjeva nemško-francoske stike v ljudski Pesmi, O. Holzapfel razmerje med danskim in nemškim pesemskim izročilom, O. Sirovatka zveze med nemško in češko balado. Razen tega poroča D. Voder o pesmih Nemcev v Pennsylvaniji. Članek K. Schaafa o ljudskih pesmih „podonavskih Švabov" spada le s pridržkom v to poglavje, kolikor pač odsevajo v izročilu etnične skupine, ki izza druge svetovne vojne ne obstaja več, posledice sožitja s sosednjimi narodi. Približno polovico knjige zavzemajo etnomuzikološki prispevki v redakciji W. Suppana, ki je napisal tudi predgovor. Začenja z opravičilom, da ta del priročnika ni tako vsestranski kot bi želeli. Poleg tega, da nekateri strokovnjaki iz raznih vzrokov niso mogli sodelovati, je treba upoštevati, da je bilo raziskovanje ljudske Pesmi dolgo v rokah germanistov in etnologov, medtem ko se Muzikologija za to glasbeno področje rti dosti zmenila. Nekateri Problemi kot npr. vprašanje oblik večglasja, tipologija melodij 'Pd. so ostali v priročniku neobdelani, ker še niso dovolj raziskani. Vrzel pomeni tudi to, da ni prispevka o terminoloških Problemih. Čeprav Suppan ni imel namena s svojim kratkim Predgovorom zapolnjevati to vrzel, ne okleva navesti nekaj načelno pomembnih dejstev, čeprav tvega, da bodo s tem postavlje-ne na glavo doslej veljavne predstave o ljudski pesmi. Tako je po Mnenju Suppana bistveno za ljudsko glasbo, da se prenaša po ustnem izročilu, da so besedila in melodije spremenljive in da je Povezana z življenjem, šegami, kulti. Torej se je treba vprašati, kako živi in ne, od kod izvira, treba jo je presojati po socioloških. ne vrednostno-estetskih merilih in vrednotiti po uporabnosti. Po Suppanu ljudska pesem umre kakor riba, ki jo P°tegneš na suho, če jo vzamemo iz naravnega okolja in njen *aPis začne veljati za obvezno, edino „pravilno" obliko pesmi, iudska pesem je živa le tam in dotlej, kjer in dokler jo ljudje spontano pojo. T.i. „drugotno bivanje" je le obdobje pred dokončnim uničenjem, ki se začne brž, ko postane odločilna zapisana ali predpisana „pravilna" oblika, ki jo pevci hote ali nehote posnemajo, namesto da bi izročilo poustvarjali in s tem tudi spreminjali. Umiranje ljudske pesmi gre z roko v roki z naraščajočo civilizacijo in je torej v različnih deželah različno daleč. Tako Suppan. Ob tem za Slovenijo lahko rečemo, da Slovenija še ni prišla do skrajne, kritične točke, saj je pri nas na podeželju še zmeraj mogoče slišati spontano petje; še zmeraj se najdejo pevci, ki pojo iz veselja, zase, ne za nastop pred javnostjo. Med prispevki v etnomuzikološkem delu je posebno zanimiv prvi, ki ga je poslala iz Izraela E. Gerson-Kiwi. Ko na primeru razvoja azijskih tonskih sistemov razlaga medsebojne vplive vzhoda in zahoda, opozarja, da je muzikologija doslej pozabljala na eno temeljnih zakonitosti glasbe, namreč, da je na začetku vselej živo muziciranje, ki se ravna po izročilu in ne ve za teoretična načela; le-ta najde šele raziskovalec s pomočjo analize zapisanega gradiva. Več prispevkov posega daleč v preteklost. Npr. B. Rajeczky primerja ljudsko petje z gregorijanskim koralom in ugotavlja, da so nekatere značilnosti koralnega petja znane tudi v ljudskem in torej ni treba iskati vzorcev zanje daleč na Vzhodu. W. Salmen obravnava t.i. „nove pesmi" iz poznega srednjega veka, K. Gudewill nemške ljudske pesmi v večglasnih kompozicijah do srede 17. stol., J. Müller-Blattau nabožne pesmi do 16. stol. in J. Klima ljudsko pesem v tabulaturah za lutnjo. Teoretična vprašanja načenjata A. Elschekovž, ki piše o sistematizaciji, klasifikaciji in katalogizaciji ljudskih melodij, in H. Braun, ki razpravlja o glasbenem variiranju. Pomemben je prispevek O. Elscheka o pričevalni vrednosti starejših zapisov ljudskih pesmi. Isti avtor piše tudi o uporabi elektroakustike v etnomuzikologiji, W. Graf pa razlaga „sonografske" raziskave nekaterih nemških ljudskih melodij. W. Suppan je prispeval dopolnjen ponatis že I. 1968 objavljenega članka o razmerju med himnologijo in etnomuziko-loškim gledanjem na ljudsko nabožno pesem. Končno je treba omeniti še razpravo W. Deutscha o avstrijskem jodlanju, F. Hoerburgerja o nasprotjih med vokalnim in instrumentalnim muziciranjem in razmišljanja H. Seglerja o mestu ljudske pesmi v glasbenem pouku. Na koncu knjige so tri kazala, ki veljajo za oba dela priročnika: osebno, kazalo začetnih verzov in stvarno kazalo. Zadnji dve strani vsebujeta najnujnejše dodatke in popravke. Zunaj nemških dežel bodo z 2. knj. priročnika verjetno najbolj zadovoljni etnomuzikologi, saj je glasbena podoba pesemskega izročila navsezadnje vendarle obravnavana kot enakopravna sestavina ob besedilu, ne da bi bila zapostavljena ali preveč poudarjena. Zdi se, da hoče to povedati tudi oprema: na naslovni strani ovitka je slika pevca z lutnjo. V celoti je priročnik delo, ki bo raziskovalcem ljudske pesmi ne samo dobrodošel informator marveč tudi pobudnik, zato si samo želimo, da bi nekaj podobnega izšlo še pri kakšnem drugem narodu. Edino, kar bi si bralec morda še želel pri takem priročniku, je bibiliografija k posameznim poglavjem stroke. Kajpak je sestavljanje takega seznama, ki more biti samo izvleček najpomembnejšega, kočljivo in garaško delo, zraven pa še nemara mnogih ne bi zadovoljilo. DAS DEUTSCHE VOLKSLIEDARCHIV FREIBURG i.BR. Redaktion u. Gestaltung Jürgen Dittmar, Freiburg i.Br. 1977,24 str., slike. Osrednja nemška folkloristična ustanova že nekaj desetletij izdaja občasna poročila o svojem delovanju. Toda doslej smo bili vajeni, da so bile to bolj ali manj hladne, stvarne brošurice, zdaj pa smo dobili dokaz, da je mogoče o resnem delu poročati resno in prikupno. Začne se s podatki o začetkih ustanove in seznamom strokovnjakov, ki so delovali nekoč v njej ali so zdaj njeni sodelavci. Zraven je slika poslopja, v katerem je Volksliedarchiv, in portret njegovega ustanovitelja J. Meierja. Poročilo o zbirkah dopolnjuje fotokopija Meierjevega poziva k zbiranju iz I. 1914 in enega starejših zapisov iz arhiva. Ker zbira Volksliedarchiv tudi najrazličnejša druga pričevanja o nemški ljudski pesmi v preteklosti in sedanjosti, so na naslednjih straneh objavljeni faksimili pesemskega letaka iz 16. stol., rokopisne pesmarice iz 15. stol. in imenitne upodobitve sejmarskega pevca na trgu v Strassburgu (19. stol.). Kajpak so natanko navedeni podatki o množini tovrstnega gradiva, ki se je doslej nabralo v arhivu, pa opozorilo na tiskane zbirke v fondu strokovne knjižnice, ene najbogatejših, kar jih premorejo ustanove te stroke. Za nepoučenega bralca so na naslednjih straneh s primeri ponazorili, kaj štejejo k pojmu ljudska pesem, namreč da upoštevajo vse, kar se ob raznih priložnostih poje, naj bo staro ali novo, lepo ali „nespodobno". Tako najdejo svoje mesto v arhivu bodisi stara častitljiva balada, plesna poskočnica ali pesem lajnarja iz 19. stol., bodisi protestna pesem zoper gradnjo atomskih central iz I. 1975! Poročilo o katalogih — ki zanima zlasti tiste, ki so sami v podobnih ustanovah — je prav tako ponazorjeno z nekaj primeri kopij kartotečnih listkov. Ker je ena glavnih nalog ustanove znanstveno raziskovanje ljudskih pesmi in objavljanje izsledkov, zvemo na nekaj straneh o stikih s tujino, o akcijah, pri katerih sodeluje, o celotni izdaji nemških ljudskih pesmi, ki so jo začeli pripravljati že 1928. leta in doslej izdali 6 debelih zvezkov (140 baladnih tipov z obširnim komentarjem o besedilu in melodiji), nato o letnem zborniku, ki prinaša razprave in krajše prispevke izpod peresa sodelavcev v Nemčiji in zunaj nje, o izdaji kočevskih ljudskih pesmi (pri kateri sodeluje v osebi podpisane tudi Glasbeno narodopisna sekcija ISN SAZU), o priročniku ljudske pesmi itd. Končno zvemo o dosedanji usmeritvi znanstvenega dela ustanove in o načrtih za naprej pa o praktičnem delu. Tu je omenjeno, recimo, sodelovanje z etnološko stolico freiburške univerze, z radio-televizijo, s šolami, z ansambli pevcev ali s posamezniki iz vrst strokovnjakov ali preprostih ljubiteljev. Na bore 24 straneh je z malo besedami in veliko slikovnega gradiva predstavljena ta vsestransko dejavna ustanova tako nazorno, da imaš vtis, kot bi jo osebno obiskal. Resnično, koliko se dä narediti z malo denarja pa veliko domiselnosti in dobre volje! Ali nebi kazalo posnemati ta zgled tudi pri nas? Zmaga Kumer ETNOLOŠKA EKSKURZIJA BEOGRADSKIH STU-DENATA U LJUBLJANU (2.-4. novembra 1977.) Odeljenje za etnologija Filozofskog fakulteta u Beogradu organizovalo je i finansiralo ekskurziju sa šezdeset učesnika, studenata i nastavnika koji su, u okviru predmeta Etnologija sveta, posetili Univerzitet u Ljubljani i muzeje. Obradovani saznanjem da če nam biti omogučeno da se upoznamo sa studentima ljubljanskog Univerziteta sa Odeljenja za etnologiju, sa kojima su naše starije kolege i ranije imale kontakte, sa njihovim radom i študijama, da vidimo vanevropsku zbirku u muzeju u Goričanima, a i stoga što volimo ekskurzije, krenuli smo na trodnevni put, u posetu Ljubljani. Naš boravak je bilo ispunjen posečivanjem izložbi, obilaženjem grada i prisustvo-vanjem predavanju prof. dr. Slavka Kremenšeka na Univerzitetu. U okviru znamenitosti koje smo videli, posebno nam se svideo muzej u Goričanima. Tamo smo se upoznali sa predmetima materijaIne kulture naroda Kine i Indonezije; a da upotpunimo sliku o kulturi tih nama dalekih i malo poznatih civilizacija, pomogla nam je svojim stručnim i korisnim obaveštenjima kustos muzeja, dr. Paula Štrukelj. Videli smo i projekcije filmova o Sumatri i Keniji, što je podstaklo želju da nam se, kao etnolozima, jednog dana omoguči da i sami budemo medju tim, za nas egzotičnim narodima. Svidela nam se i izložba „Titov rodni kraj" koja nas je, s jedne Strane bliže upoznala sa predmetima materija Ine kulture Slovenije i Zagorja, a s druge sa savremenim načinom postavki muzejskih zbirki v Sloveniji o čemu su nas obavestili dr. Kuhar i dr. Baš. Na Univerzitetu su nas srdačno primili dr. Slavko Kremenšek sa asistentima i studentima. Od velike koristi nam je bilo njegovo predavanje kroz koje je pokušao da nam prenese deo svog iskustva u radu na etnološkim problemima i da nam približi suštinu naše nauke čime nas je, obzirom da smo študenti prve i druge godine, posebno zainteresovao. Kroz diskusiju sa studentima i nastavnim osobljem, koja se potom razvila, bliže smo se upoznali sa životom i radom studenata. Naročito smo se interesovali za rad i afirmacijo studenata i same nauke, o mogućnosti-ma zapošljavanja a mnogi od nas su poželeli da i mi sutra, na našim radnim mestima radimo isto tako uspešno kao i naše kolege u Ljubljani. Zadivljeni smo njihovim oz-biljnom prilazu poslu, ispitivanjem savremenih problema, načinom izrade seminarskih radova i odbrane, samostalnom pripremanju upitnika za terenska istraži-vanja kojima se u njihovim študijama pridaje velika važnost, kao i izradom diplomskih radova koji nisu samo zasnovani na literaturi i teorijskom radu, več i na konkretnoj praksi koja je svuda očigledna. Posebno nas je prijatno iznenadilo učestvovanje studenata u pripremanju Glasnika. Otvorena i neposredna atmosfera koja se razvila tokom našeg boravka na fakultetu, nastavila se i za vreme izuzetno prijatne drugarske večeri koju su nam priredile naše kolege. Otišli smo iz Ljubljane sa saznanjem da je ovo najlepši moguči način upoznavanja i zbližavanja kako sa našom naukom tako i sa ljudima koji se njome bave. Drugarstvo koje smo stvorih, zahvaljujuči pre svega srdačnom gosto-primstvu koje nam je ukazano, verujemo neče se samo na ovome završiti. Mi nismo rekli zbogom našim kolegama, več dovidenja, sa željom da ih vidimo kod nas u Beogradu. Naučne kontakte i saradnju, verujemo i dalje ćemo ostvarivati i to češče nego što je do sada bilo, jer je to od obostrane koristi. Pronašli smo mnogo zajedničkog, a pre svega nas vezuje ljubavza isti poziv koji če biti naša budučnost. Zahvaljujemo se profesorima, asistentima i studentima Odeljenja za etnologiju sa ljubljanskog Univerziteta. Grupa studenata prve i druge godine, sa Odeljenja za etnologiju beogradskog Univerziteta Študentje PZE za etnologijo ob informativnem dnevu 2a novince, 10. 3. 1978 (Iz lista Informator, posebne 'Zdaje Frifaka) Program in pogoji za prehod iz letnika v letnik vam bodo morda dali vtis o lahkosti študija, vendar etnologija k°t izredno obsežna veda o človeku, njegovem načinu življenja in njegovi kulturi nikakor ni lahka. Formalno sicer študija ni tako težko končati, toda vaše znanje, Pridobljeno na fakulteti, je lahko le nekakšen uvod v stroko. Predavanj ni veliko, skript pa tudi ne. Zato je šele vaše zanimanje in sodelovanje v času študija merilo za vašo kasnejšo poklicno uspešnost. Etnologija se uvršča med suficitarne študijske smeri, ker so ustanove in muzeji v Ljubljani polno zasedeni, možnosti zaposlitve so predvsem v ostalih slovenskih mestih. Zato bo na vašo odločitev za študij etnologije verjetno vplivala želja po spoznavanju celotnega slovenskega prostora. Pomemebna je odprtost za vse novo, pripravljenost za delo in to je zahteva, ki se oblikuje že v času študija ob pisanju proseminarjev in seminarjev, diplomskih nalog, poročil o opravljenih vajah v muzejih ali na terenu. Zato je pomembna vključitev v delo PZE, zanimanje za delo etnološkega društva in ustanov, ki se ukvarjajo z etnološkimi raziskovanji. Le tako boste postali dobri etnologi, ker diploma sama še zdaleč ni merilo vaših sposobnosti. BRUCOVANJE ŽIRI 1977/78 LA PREMIERE REVUE ETHNOGRAPHIQUE ET FOLKLORIQUE ar a ? N N qj ^ . s: ^ § .5 a o >■ ... ^ £ ö Znamenja\ethno!ogie : Bled obraz, teman pogled, črn okvir pri očeh, hujšanje, zasliženje, bel jezik, pomanjkanje teka in prebavljivosti združeno z požrešnostjo, slabosti in omotici, posebno pri praznem želodci, vzdignenje kot enega klopčiča do vrata, nabiranje slin, zabuhlenje života, želodečna kisloba, goročica, večkratni riganje, kolika, sprehajalni vetrovi, shodljivi in skupolečni bol in bodenje v črevah. srčno bitje, nepravilnost krvnega toka, izrečno pri ženskih, večkratni naenkrat nastali glavobol, otožnost življenja gnjus in poželjenje umreti. Nadalje se dobi: Santal-glavice ozdravi v teku 8 dneh tok v scalniku, belotok, kapavica, moško nemoč, semenotok, pri ženskih in moških brez brizganja'in pretrganja dela. Ena škatulja stane 2 gld. 50 kr. Za zastarane bolečine stane 1 škatulja 4 gld. s poštnino vred. Te Santal-glavice so za učinek nedosegljive. Vse to-le pravo se dobi pri J. Schneider, lekarju Resicza, ulice št. 5, južno Ogrsko, --s Milijon ljudi se je vže ozdravelo, o— c]ProffrAVn •• DUJ —DEJ 2 KOK PR KOK 3. ovnova Čast PRIŠEL J JE KURENT £ OHCET V DOBREM POLJU KRESNI VEČER NA NJIVI J BAL NA MAŠKARE g. ŠTEHVANJE 9. POSLEDNJA CERGA POJASNILO LEKTORICE Zaradi pripomb nekaterih bralcev o jezikovni neustreznosti srbohrvaških besedil, objavljenih v preteklih številkah Glasnika SED bodi povedano, da sem od začetka zadolžena le za lektoriranje prispevkov v slovenščini. M. S. izolirka 6 1 001—LJUBLJANA IZOLIRKA je eno največjih jugoslovanskih proizvajalcev materialov za hidro, termo in akustično izolacijo, antikorozijo, elektroizolacije in materialov za asfaltiranje cestišč. S svojo široko paleto izolacijskih materialov na osnovi bitumena, styropora in mineralne volne zadovoljuje zahteve tržišča širom Jugoslavije, kakor tudi v inozemstvu. Vsem individualnim graditeljem priporočamo obisk naše industrijske prodajalne v tovarni, kjer bodo dobili vsa tehnična navodila za uporabo naših izdelkov, predvsem za toplotno in hidro zaščito zgradb. V prodajalni vam bodo ponudili tudi cenene drugovrstne izdelke. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA č 121 II 131 829l978 998342616.1 COBISS