LITERATURA
Bogdanov. Vcmon (1984). WAai is proportional representation''. Oxford Martin Robertson & Company Lid Carsuin, Andrew M. (I9fi0). A short hntorv of electoral systems m Western Europe. ]xxxlon Unwm Crewe. Ivor (1975). Electoral Rcfoim and the Local MP.»: Advtnarv Politics ami Electoral Reform. l.mdun Anthony Wigram
Dahl. Robert (1989). Democracy and its crwcs. New Haven: Yale University Press
Hare. Thomas, (1859/1865). A Treatise on the Elections of Representatives. London Longman. Brown. Green. Long-mam. & Roberts
Hartwtch A. (1985). Poiink in 20. lahrhundert. Braunschweig: Wcslcrman Vctlag Hirst. Paul (1990). Representative Democracy and Its Limits. Cambridge: Polity Press Icse. Erkhard (1985). Wahlredu swtsdien KowmuOt un Reform. Duiaeldorf: Drone Verlag Kaz. Richard S. (1986). Inuapany Preference Voting, v: Electoral Laos and Their Political Consequences. New York Agathon Press
Kitzingcr. U W (I960). German Electoral Poatta. London: Oxford Univeniiy Press. Machpervoa. Crawford B (1971). The Real World of Democracy. Oxford: Clarendon Press Mill, John Stuart (1977). TAougto on Parliamentary Reform. CW XVIII. Toronto. University of Toronto Press. Mill. John Stuart (1861/1960) in (1861/1991). Considerations on Representative Government. London Oxford University Press V prevodu (M MilharM Hladnlk) je doslopno sedmo pogl. Considerations. Ese/u 3/1991
New land. Robert A- (1982). Comparative electoral systems. London: The Arthur McDougall Fund. Rae. Douglas W (1967). The political consequences of electoral laws. New Hascn and London: Yale University Press. Schleifet. James T. (1980). The Making of Tocquevillei Democracy in America. Chaphel Hill: The University of North Carolina Press
Thompson. Dennis F. (1976), John Stuart Mill and Representative Government. Princeton: Princeton University Press.
IGOR LUKŠIČ*
Politične doktrine v Ustavi Republike Slovenije
V tej razpravi bomo na kratko predstavili tezo, da Ustava Republike Slovenije temelji na liberalnodemokratskih načelih, vključuje pa neke korektive, ki so se razvili v pluralizmu, socializmu, zlasti pa korporativizmu.
Slovenska ustava je zrasla na mednarodnem konsenzu glede legitimitete liberalne demokracije kot sistema vladanja.1 Splošno mnenje je. da liberalna demokracija pomeni predvsem dvo- ali večstrankarski sistem, stranke, ki se na volitvah borijo za glasove volilccv. Ko pa pogledamo ustavo, lahko ugotovimo, da so stranke zgolj omenjene in še to kot nekaj negativnega.-' Zakaj je to tako?
Liberalna doktrina gradi družbeni in politični sistem na posamezniku kot občanu. če je pripadnik civilne družbe, in na posamezniku kot državljanu, če je pripadnik države. V središču njenega zanimanja sta posameznik in njegova svoboda, ki jo lahko od vseh najbolj ogrozi država. Največja zasluga liberalizma za nas danes je koncipiranje pravic in svoboščin človeka in državljana, ki so jih drugi miselni
* Mag Igor I.ukii£. asistent na Fakulteti IS družbene vede v L jubljani
1 Fukuvama |c v intervjuju u Profil ob komelarju svoje plodne leze o koncu zgodovine izjavil I udi naslednje: »Hotel sem povedali seveda nekaj drugega v zadnjih letih se je oblikoval pomemben konsenz glede legitimitete liberalne demokracije kot sistema vladanja- I Delo po Profilu. 7 marec 1992. Sobotna priloga, tu 28) Tu se ne bomo spuitali v problematizi-ranje lega slalitta, ker nam gre samo za prikaz
: •Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti dani poluifnih strank« (člen 42)
305
Teoriia in praksa, let. 29. U. 3-4. Ljubljana 1992
sistemi in politična gibanja brusili, razvijali in spravili do takšne ravni, kot jih najdemo zapisane v Ustavi RS takoj za spološnimi določbami. Med temeljnimi pravicami naj posebej omenimo pravico do zasebne lastnine in dedovanja, ki je temelj ne le ekonomskega, temveč tudi političnega liberalizma. Ustava prevzema liberalno izhodišče, s tem ko najprej določa koordinate svobode posameznika.
Druga generalna liberalna poteza Ustave RS je uveljavitev načela delitve oblasti.' Temeljna ideja delitve oblasti je v nameri, da se omeji zloraba enotne oblasti v korist svobode posameznika. Oblast se najbolj učinkovito omejuje sama s sabo. sama v sebi. Avtonomne veje oblasti, zakonodajna, izvršna in sodna. druga drugo omejujejo, se pogojujejo in tako preprečujejo, da bi se v državi oblast lahko koncentrirala ne nazadnje v eni osebi, kar bi v vsakem primeru ogrozilo ali celo odpravilo svobodo posameznika.
Parlamentarizem je delitev oblasti nadomestil z delitvijo funkcij med izvršne. zakonodajne in sodne organe. Razliko med delitvijo oblasti in delitvijo funkcij vzpostavlja (ne)obstoj samostojne legitimacijske osnove posamezne oblasti. Če imajo posamezne oblasti skupno legitimacijsko bazo, ki jo v parlamentarizmu predstavljajo volitve v parlament, tedaj gre lahko samo za delitev funkcij, če pa imajo svoje, med seboj neodvisne in hierarhično neposredovane legitimacijske baze, tedaj gre za delitev oblasti.
V Ustavi RS imata zakonodajna oblast in del izvršne oblasti, predsednik, lastno legitimacijsko bazo (neposredne volitve ). medtem ko je del izvršne oblasti, vlada, nima. V nasprotju z načelom delitve oblasti je vlada izpeljana iz zakonodajne oblasti, zato ne more biti samostojna veja oblasti v relaciji do zakonodajne veje. Druga pomembna omejitev izvršne oblasti, tokrat predsednika republike, so po ustavi obvezni (dejansko) strankarski dogovori glede odločitve o predlogu za mandatarja. Operativni del izvršne oblasti je v rokah zakonodajne oblasti ali drugače, zakonodajna oblast svoje izvršilne funkcije delegira na vlado.
Pri predlaganju sodnikov je predsednik samostojen in ni zavezan pogovorom strank ali poslanskih skupin, prav tako državni zbor voli sodnike samostojno. S takšnim načinom volitev je konstruirana posebna legitimacijska baza, ki jo tvori aktivno soglasje zakonodajne oblasti in dela izvršne oblasti, predsednika republike. Samostojnost te veje ustava konstituira tudi z devetletnim mandatom in nemožnostjo odpoklica na pobudo ene ali druge veje oblasti. Moč te veje oblasti pa se kaže v možnosti razveljavitve zakona po lastni presoji.
Ustava ne vpeljuje stroge delitve oblasti, kot jo obljublja v 3. členu. Prav tako pa ne vzpostavlja čistega parlamentarnega sistema, saj ima predsednik republike lastno legitimacijsko bazo v neposrednih volitvah in lahko razpusti državni zbor. sodna oblast pa lahko razveljavi zakone po lastni presoji. (V čistem parlamentarnem sistemu ustavno sodišče samo predlaga ukinitev zakona parlamentu, ki o tem samostojno odloča, prav tako pa parlament voli predsednika republike.)
1 Kol je mano. |c to načelo po Lockcm za muli v Dve razpravi o vladi ob koncu 17. «. sistematsko razvil Montesquieu v delu Dc lesprit de Ion. Paru 174«, torej zelo daleč pred obdobjem, ko je demokracija poslala iiroko sprejeta vrednota v razpravah o driavi Montcsquieu je zgradil sistem ravnotežja v okviru ustavne monarhije, po katerem bi uvriilna obla« pripadla kralju, zakonodajna tretjemu stanu. sodna pa tretjemu stanu in plemstvu Programsko je njegova koncepcija merila na redukcijo pristojnosti kralja Uveljavljanje demokracije je revidiralo prvotno koncepcijo delitve oblasti v pnd organov oblasti, ki se legitimirajo z volitvami (zlatu parlamenta), sodno vejo pa legitimira stroka, poklic, torej nedemokratično načelo
306
Tretja liberalna poteza je zapisana v oddelku o gospodarskih in socialnih razmerjih. »Gospodarska pobuda je svobodna. ... Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco« (člen 74).
Četrta liberalna značilnost ustave je ločitev cerkve od države. »Država in verske skupnosti so ločene« (člen 7).
Demokratičnost daje ustavi naslednja, sicer dvoumna' formulacija: »V Sloveniji ima oblast v rokah ljudstvo. Državljani in državljanke jo izvršujejo neposredno in z volitvami ...« (člen 3), ki je podprta z volilno pravico (člen 43) in drugimi političnimi pravicami.' Vsi organi oblasti so voljeni na neposrednih volitvah (predsednik. državni svet in državni zbor) ali postavljeni od njih v postopku predlaganja in volitev (vlada, ustavno sodišče). S stališča demokratičnosti ustave so zlasti pomembna določila, ki omogočajo udejanjanje neposredne demokracije z zakonsko pobudo volilcev in zakonodajnim referendumom ter možnost za sprožitev postopka za spremembo ustave (člen 168) in možnost za referendum o sprejemu predlaganih sprememb ustave (člen 170).
Izpeljava (liberalno)demokratičnega načela je dosledna tudi v poglavju o državni ureditvi, kjer ustava opredeljuje poslance. »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila« (člen 82).
Elementi socializma so v glavnem posredovani, npr. opredelitev Slovenije kot socialne države (člen 2), varstvo dela in možnost zaposlovanja (člen 66), najbolj neposredni pa so delavsko soodločanje (člen 75), sindikalna svoboda (člen 76), pravica do stavke (člen 77). primerno stanovanje (člen 78). Med elemente socializma lahko štejemo tudi pravico do socialne varnosti (člen 50). pravico do zdravstvenega varstva (člen 51), pravice invalidov (člen 52), svobodno odločanje o rojstvih otrok (člen 55), poleg tega pa še samoupravo na področju družbenih dejavnosti (člen 145).
Elementi pluralizma so bolj prikriti, najdemo pa jih lahko v členu, ki opredeljuje pravico do zbiranja in združevanja v zadnji alinei, kjer nastopajo kot ustavna kategorija tudi politične stranke. »Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani politični strank »(podčrtal I. L.) (člen 42). Drugi element pluralizma pa je skrit v členu 111, ki opredeljuje volitve predsednika vlade. »Predsednik republike po posvetovanju z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za predsednika vlade« (podčrtal I. L.).
Vezanost poslancev na navodila strank ali še več - vlade kot koalicije strank, tj. izvrSne oblasti, je, kaže tako, neustavna. Ustava tu abstrahira od dejanskosti večine liberalnih demokracij, kjer imajo osrednje mesto stranke. V številnih državah govorijo o partitokraciji ali o partijski državi. Neposredna (čista) povezava državljanov s poslanci je nujna postavka sistemov liberalne demokracije, saj samo državljani preko volitev lahko legitimirajo državo-politiko. Stranke so zato tudi v Ustavi RS nujno odpravljene na kratko in implicitno: »Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi« (42. člen).
Vse drugo je črna skrinjica, znotraj katere se odvija (bolj ali manj) usklajeno delovanje, ki ga usmerja nevidna roka. Vendar pa je ta nevidna roka tako kot na terenu ekonomije odpovedala tudi na terenu politike. Pred sesutjem je skrinjico
4	Dvoumna lato. ker jo lahko preberemo ne le tako. kot jo lahko interpretiramo glede na ilavek. ki »ledi. temveč tudi tako. da fc ljudstvo v rokah oblasti Taktna formulacija je a suktta optsovanja dejanskih razmerij, v katerih gre a vzajemno posedovanje med oblastjo m ljudstvom, naravno«! bnljantna.
5	Tu gre predvsem za pravico do zbiranja in zdniievanga Klen 42). pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev «len 44). pravico do peticije (den 4$) tn svobodo tzraianja (den 39).
307
Teoriia in praksa, let. 29. U. 3-4. Ljubljana 1992
rešil nastop pluralizma. V liberalnodemokratski ustavi za načela pluralizma ni prostora, ker so v nasprotju z liberalnodemokratski mi načeli, saj namesto državljana postavljajo v jedro politike skupine, v najbolj ozkih formulacijah celo samo politične stranke. Celo država je v pluralizmu samo ena od skupin.
Drugi navedek ne govori o strankah eksplicitno. Vendar jih implicitno priznava. Poslanci niso vezani na kakršna koli navodila (člen 82) (verjetno na nikakršna navodila), naenkrat pa se pojavijo neke poslanske skupine z voditelji. S to formulacijo se legalizira sodelovanje strank pri določanju mandatarja, ali bolje, legalizira se strankarska država. Oblast ljudstva se spremeni v oblast poslanskih skupin = strank. Predsednik države, izvoljen z večino glasov in s tem največjo legitimnostjo (vsekakor pa večjo, kot jo imajo stranke), mora v skladu z ustavo sprejeti odločitev, ki mu jo narekujejo (parlamentarne) stranke. Njegove moči ne omejuje državni zbor, kar bi bilo v skladu z delitvijo oblasti, temveč neke skupine poslancev. Odstopanje od liberalnodemokratskega načela je tu na načelni ravni povsem očitno. Ustava ni zdržala liberalnodemokratske linije pod vplivom teorije in ideologije pluralizma, ki je na delu v praktični politiki.
Ustava je poleg iz navedenih političnih doktrin črpala tudi iz korporativizma in s tem najbolj spračila svojo liberalnodemokratsko naravo. Državni svet je tipični korporativni organ. Sestavljajo ga nosilci socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov ali bolj določno predstavniki delodajalcev, delojemalcev, kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, predstavniki negospodarskih dejavnosti in predstavniki lokalnih interesov (člen 96).
Zahodni liberalnodemokratski sistemi so v tridesetih letih, zlasti pa v šestdesetih in sedemdesetih letih tega stoletja, ob parlamentu zgradili vrsto institucij, ki jih je analitična raziskovalna politološka srenja poimenovala neokorporativizem (npr. Zimmermann) ali liberalni korporativizem (npr. Lehmbruch).
Te institucije so zgrajene za prenos funkcionalnih interesov zlasti delodajalcev in delojemalcev v politični sistem ob liberalnodemokratskih ustanovah. Zato imajo velike probleme z legitimnostjo in ustavnostjo. Legitimnost je v liberalnodemokratskih sistemih vezana na volitve oz. na referendumsko odločanje državljanov. Sistem se legitimira s splošnostjo. enakostjo in formalnostjo, legitimirajo pa ga posamezniki kot državljani. Neokorporativne forme vnašajo v sfero države organizirano civilno družbo neposredno, brez predhodne transformacije v politično. Prinašajo funkcionalne interese, s katerimi v raznih poklicih delujoči ljudje nastopajo v imenu vsebine, posebnosti, organizirane posameznosti in konkretnosti. Neokorporativne forme se skušajo legitimirati z vsebino, kar pa je v liberalnodemokratskih sistemih nemogoče.
Ker te forme niso zapisane v ustavah, so mnogi raziskovalci opozorili tudi na ne, ob ali mimo ustavnost takšnih institucij in političnih procesov. Slovenska ustava rešuje problem ustavnosti, od volilnega zakona pa je odvisno, ali bo za korpora-tivno predstavništvo rešen tudi problem legitimnosti. Če bodo o sestavi sveta odločali državljani na splošnih in enakih volitvah," torej demokratično, potem bodo ti organi pridobili potrebno (liberalnodemokratsko) legitimnost, sicer se bodo morali zadovoljiti z vsebinsko legitimnostjo.' V slednjem primeru bo ukinjena liberalnodemokratska osnova ustave, s čimer bo slovenska država prebila kon-
* Ta nrStev je glede ni volilno pravico, ki je splotna in enaka za vse državljane nad 18 ki. m glede na to da te drtavni svet voli. I udi logkni Se pa lu tepcu korporativno in liberalnodemokratsko naOclo. funkcionalno prcdstaviuitvo s svobodnimi in enakimi volitvami
' Temeljna razlika med vsebinsko in formalno legitimnostjo nam je poznana iz razmerja med vsebinsko, socialistično in formalno, mehansko demokracijo Formalna se dogaja samo v drla vi. vsebinska pa v celotni dnitbi. v civilni družbi in
308
senz, v imenu katerega je prišlo do tretje demokratične revolucije (Dahl). in konsenz, o katerem govori Fukuyama. Kažemo s tem drugim pot ali uveljavljamo le večne oblike prehodnih stanj?
Seveda pa bo tudi korporativni svet za ta poklon države funkcionalnim interesom vrnil uslugo državi: političnemu sistemu bo preskrbel vsebinsko legitimnost, to je tisto legitimnost, ki je moderne stranke niso več sposobne zagotavljati zaradi izgube jasnih navezav na določene družbene skupine" ali pa zato ker so njihove navezave na (bratske, sestrske, stanovske) skupnosti preveč ekskluzivne, kot je npr. v našem političnem sistemu. S tem državotvornim dejanjem bo igral v sistemu pomembno stabilizacijsko funkcijo.
Državni svet za to svojo nalogo ne potrebuje velikih pristojnosti in Ustava RS mu jih tudi ne namenja. Svet ima predvsem posvetovalno naravo, možnost zakonodajne pobude in negativno zakonodajno moč, ki jo lahko udejanja z oviranjem sprejemanja zakonov.
To kaže na preprosto dejstvo, da si slovenski človek (enota ljudstva) težko predstavlja (tudi sebe kot) abstraktnega državljana." Vedno ima pred sabo nekega posameznega delavca, obrtnika, šolnika, ekonomista, žensko, homoseksualca itd. in se za te predstave misli, da so konkretne in zato realne, prave. Njemu nič ne pomeni, če ga v parlamentu zastopa nek abstraktni xy, hoče kmeta, vernika, obrtnika, nekoga, ki ga tam zastopa po naravnih merilih, ker je del istega poklicnega ali skupnoslnega organskega telesa (korpusa). Po tej podobi si je ustvaril tudi ustavo in si ustvarja politični sistem. Zato je malo verjetno, da bodo z uvedbo korporativnih struktur odpadle korporativne stranke od tekmovanja za glasove volilcev v državni zbor. Prej bo prišlo do tega, da bodo te stranke tekmovale za glasove v obeh državnih telesih.
P. S.
Državljani Slovenije smo združeni v državo sui generis, zato je tudi prav, da imamo tako kot štirideset let doslej ustavo sui generis, tj. ustavo, ki jo je skreiral naš politični sistem po lastni podobi in po lastnem samorazumevanju te podobe. Zato se ni bati, da je naša ustava slaba, kot bi bila tista pred njo, seveda dokler nov politični konsenz ne nastavi nove, sebi primerne, a zato nič manj slovenske.
driavi. s 6mer presega loftttv civilne druibe od dttave Projekt socialistiine. vsebinske demokracije je bil moten urno ob posebnem pokolaju suankc. ki je nadomeitala javno politiko z vnaprej tnjo sptoinoatjo.
*	V nalem sistemu je u proces icle na pol poti. saj imamo le vedno stranko obrtnikov, kmetov, delavcev, upokojencev. sem pa smemo tleti tudi stranke, ki 90 vezane predvsem na verske skupnosti
*	Zato ne presenefa sploino prepričanje. da je predsednik vlade lahko samo ekoaomist in da morajo vlado sestavljati strokovnjaki
309	Teoriia in praksa, let. 29. U. 3-4. Ljubljana 1992