Za poduk in kratek čas. Gospodarska kronika. 1817. Toto leto je bilo malo boljše od ovib. Bilo je mnogo vsakega sadu. Na goricab je bilo vendar malo: za 20 kopačev goric po en polovnjak kislega vina. Sicer pa je bilo močno in je imelo ceno polovnjak 105 gld. Žita in pšenice je bilo malo in jako dračnato; oves in hajdina sta bila rodna. Tedaj je zrnska cena padla. Koic pšenice je veljal 10 gld.; zniesi korc 6 gld. Tak je bilo tedaj, ko so naželi. 1818. Toto leto je bilo vsega malo, vendar Ijudje še so shajali. Žito, pšenica in ječmen — to vse je bilo malo rodno. Hajdine so bile rodne; sadu je bilo le malo. Vina tudi malo. Za 20 kopačev goric je dalo po 7 veder ali polovnjak in je bilo kislo. Ceno je imel polovnjak 100 do 106 gld. Zrnja je veljal korc zmesi 6 gld., korc pšenice 11 gld. V totem letu je bilo mrzlo in veliko deževja. 1819. Toto leto je bilo po srednjem dobro. Vina ni bilo dosti, pa dobro, ker je od Jakopovega do Uršinega suša bila. Zato je grozdje bilo lepo in vino dobro. Za 20 kopačev goric je dalo 2 polovnjaka. Ceno je imel polovnjak 75 gld. ali 80 gld. Žito in pšenica — po srednje rodno. Hajdina ravno tako. Zrnje je imelo tako ceno: pšenice korc 20 gld., zmesi korc 12 gld.; sadja: jabelk in hruaek je bilo nekoliko, sliv pa nič. Kteri je totega leta vino začuval do leta 1820., takrat ga je prodal stertinjak po 300 do 340 gld. 1820. Toto leto bi imelo dobro biti, samo da jo toča na 3 hipe tako potrla, da je v enih krajih vse poruaila! Kraja ni bilo, da ne bi po- trla, če ne jako pa malo. Trikrat je tedaj toča šla do Vidovega, potlej pa dež za dežjem tijan do mešnjaka meseca (avgusta). Zatega voljo so se gorice vse posmodile in vina je bilo malo. Za 20 kopačev goric je dalo 4 vedre in vino je bilo kislo. Ceno je imelo polovnjak 60 gld. Žito, pšenica in drugo zrnje, je po srednjem obrodilo. Ceno je imel pšenice korc 18 gld., zmesi korc 12 gld. Sadu je bilo malo. Toto leto je bil mir med ljudmi in ui bilo jako budo za živež. 1821. Toto leto je nasproto letje lepo kazalo. Lepo vreme ia v goricah dosti naloženega grozdja. Tako mine pol majuika meseca, potem pa piide dež za dežjem in mrzlo vreme. Na Ivanje je bil mraz. Majnik, Ivanjščak in pol Jakoplensčaka (juli) je bilo mokrega in mrzlega, tak da 80 morali plevci po goricah ogenj kuriti, in me sači in kosci na travniku kožuhe in gabanc nositi. Tedaj je vse grozdje prešlo, ker je v dežji cvelo. Vina je bilo malo. Za 20 kopačev goric je dalo 2 ali 3 vedre kislega vina. Ceno pa je imel polovnjak 70 do 80 gld. Sadja ni bilo nič, le nekaj sliv po nekterih krajih. Žito in psenica po srednjem rodna. Hajdine malo, ker je bilo dosti dežja, ko je cvela. Cena zrnja je bila: korc psenicc 16 gld., zmesi korc 10 gld. Žalostno trštvo z Ijudmi. Zljudmi tržijo daleč od nas vjužno izbodni Aziji, kder veliko Kitajsko cesarstvo raejaši z anamskim kraljestvom. Na Kitajskem je sicer že veliko Kiistjanov — vendar ajdov jih je veliko več. V anamskcm kraljestvu je še sicer tudi veliko ajdov, vendar Kristjanov je precejšno število, ki posebno številno prebivajo kraj morja. Zdaj pa se zgodi, da kitajski ajdi s svojimi bitrimi ladjatni prebrodijo morski zaliv kočinčinski ter naglo planejo na anamske Kristjane. Večjidel po noči uderejo v njih mirne vasi, — kdor se jim usfavlja, tega umorijo. Druge pa zvežejo in na svoje ladje zavlečejo. Biž ko so polne, hitro odrinejo črez morje na Kitajsko nazaj. In tukaj zdaj uboge krsčanske vlovljence prodajajo paganskim Kitajcem ali pa jib zopet na ladje naložijo in črez veliko tiho morje v Ameriko prodajo, kder jih za delalce porabijo. Ta žalostna osoda zadene večjidel le moške. Zenske prodavajo večjidel Kitajcem, ki ž njimi stiahovito nesramno ravnajo. In 8tan teb je gotovo bolj žalosten, kakor onih, ki 80 bili v Ameriko odposlani. Nesiečne krščanske ženske so po sili svojirn domačim vzete, na ladjah kakor živina na tesni prostor vpbane, brez dovoljne hrane in obleke. Ali se bujša jih čaka. Piedane pridejo neusmiljenim ljudem v pest, ki jib potem pahnejo v jame pregreh in telesne in dušne nesreče. Tolika nesreča je kitajske Kristjane globoko v srce ranila. In ker drugače pomagati ne morejo, zato pobirajo nied seboj deuarje, da take nesre  čne anamske krščeaike odkupijo od jihovih paganskih gospodov. Vendar ne morejo storiti, kolikor bi radi. Nekaj zato, ker so kitajski Kvistjani sila ubogi. Večjidel pa zato, ker je število nesrečnic preveliko. Po 3000 se jih na leto razproda. Res grdo pagansko trštvo to. Kdaj bo luč pravo vere vsem prisvetila in takim grozovitostim konec storila?