561 2023 1.01 Izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.3.06 CC-BY-NC-ND Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0003-0367-0141 Dvorec Trnovo – tri razrešene neznanke: nastanek, izginotje in lokacija IZVLEČEK Dvorec Trnovo, imenovan po istoimenski vasi, danes delu Ilirske Bistrice, je eden tistih zgodnjenovoveških dvor­ cev, sedežev zemljiških gospodov, katerih lokacija je utonila v pozabo, zelo dolgo pa je bil pozabljen celo njegov obstoj. Glavna razloga za to sta dva. Prvič, majhno zemljiško gospostvo z imenom dvorec Trnovo je obstajalo samo del 18. stoletja, stavba dvorca pa po videzu ni tako izstopala, da bi jo pozneje nujno povezovali z nekdanjim sedežem zem­ ljiškega gospoda. Gospostvo so ustanovili baroni Oberburgi in je kot pravna oseba dejansko prenehalo obstajati že leta 1762, ko si je njegovo posest razdelilo pet dedičev barona Volfa Antona. Dvorec, v resnici le boljša hiša, je tedaj pripadel baronovi sestri, ki ga je dve desetletji pozneje prepustila sorodniku iz druge veje Oberburgov, ko pa je prišel v neplemiške roke, se je spomin na njegovo nekdanjo funkcijo dokončno izgubil. Prispevek na metodološki način pri­ kazuje odkrivanje nastanka, lokacije in izginotja dvorca. KLJUČNE BESEDE dvorec Trnovo, Trnovo pri Ilirski Bistrici, baroni Oberburg, kastelologija, kataster ABSTRACT TRNOVO MANSION–THREE MYSTERIES SOLVED: ITS ORIGIN, DISAPPEARANCE, AND LOCATION Trnovo Mansion, named after the eponymous village, which now forms part of Ilirska Bistrica, is one of those early modern mansions and seigniorial seats, the location of which has sunken into oblivion and the very existence of which has remained forgotten for a very long time. There are two main reasons for this. First, the small seigniory, named Trnovo Mansion, only existed for a part of the eighteenth century, and the appearance of the building itself was in no regard so distinct as to be later necessarily associated with the former seigniorial seat. Founded by the Barons Oberburg, the seigniory de facto ceased to exist as a legal entity in 1762, when its estate was divided among Baron Wolf Anton’s five heirs. At that time, the mansion itself, no more than a fine house, belonged to the baron’s sister, who, two decades later, handed it over to her relative from another branch of the Oberburg family. Once it passed into non­ noble hands, the memory of its former function was definitively lost. The article methodologically presents the process of tracing the construction, location, and disappearance of the mansion. KEY WORDS Trnovo Mansion, Trnovo near Ilirska Bistrica, Barons Oberburg, castellology, cadastre 562 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 Dvorec Trnovo je eden tistih zgodnjenovoveških dvorcev, sedežev zemljiških gospodov, katerih lokacija je utonila v pozabo. Celo njegov obstoj je bil pozabljen tako naglo in temeljito, da za dvorec oziroma graščino s tem imenom očitno že konec 19. stoletja ni vedel nihče. Vsakršno omembo ali vsaj namig na kak dvorec v Trnovem tako pogrešamo že v domoznanski mono- grafiji Postojinsko okrajno glavarstvo iz leta 1889. 1 T udi v Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1968 ni o tem plemiškem domovanju nobene besede. 2 Kaže, da je v strokovni literaturi na obstoj dvorca prvi bežno opozoril trnovski rojak, gospodarski zgo- dovinar Vlado Valenčič (1903–1999). Leta 1980 mu je v prvi številki Bistriških zapisov, v prispevku o go- spodarski preteklosti Bistrice in Trnovega, namenil le nekaj omemb kot enemu od zemljiških gospodov, ki so sredi 18. stoletja v obeh vaseh imeli podložnike. Zasledil ga je v terezijanskem katastru, kot njegovega lastnika pa imenoval barona Oberburga brez oseb- nega imena. 3 Poleg tega je zapisal, da se rodbina ba- ronov Oberburgov v 18. stoletju omenja v matičnih knjigah trnovske župnije in da je živela »menda celo v Trnovem«. 4 Več podatkov o dvorcu je lahko Valenčič kmalu zatem prebral v monografiji arhivistke in zgodovi- narke Majde Smole Graščine na nekdanjem Kranj­ skem, ki jo je dve leti po njenem izidu (1982) več- krat citiral v drugi številki Bistriških zapisov (1984). 5 Smoletova, ki je celovito obdelala gradove in dvorce v deželi – vse je nediferencirano imenovala s skupnim imenom graščina –, je za čas od srede 18. stoletja kot glavni vir uporabljala deželno desko za Kranjsko, te- daj novonastalo zemljiško knjigo za zemljiške gospo- de. 6 V njej je našla posest z imenom Dvorec Trnovo (Hof Dornegg), o kateri so na voljo le podatki do leta 1781 in dobrih sto let pozneje (1887) zabeležba o izbrisu dvorca iz evidence kot brezpredmetnega. Prvi podatek o njem je datiral v leto 1762, ko je Volf An- ton baron Oberburg v oporoki njegovo posest razde- lil med več dedičev. Ne da bi se oprla na kak vir, je M. Smole obstoj Trnovega pravilno pomaknila nekoli- ko nazaj, v drugo četrtino 18. stoletja, in lastništvo v tem času pavšalno pripisala baronom Oberburgom. Tako kot se nasploh ni ukvarjala z lokacijami gradov in dvorcev, se je pri Trnovem zadovoljila z navedbo katastrske občine (Trnovo) in s številom kmetij (7 in 5/6 po deželni deski leta 1767). 7 1 Postojinsko okrajno glavarstvo, zlasti str. 68–80. 2 Krajevni leksikon Slovenije, str. 90–91. 3 Valenčič, Iz gospodarske preteklosti, str. 73 in 87. – Valenčič je na str. 70, kjer je vse zemljiške gospode naštel, dvorec Tr- novo pomotoma izpustil, ga je pa omenil v opombi, ki se na to mesto nanaša (str. 83, op. 14). 4 Prav tam, str. 70. 5 Valenčič, Nekdanji bistriški okraj, str. 33. – Valenčič je tudi opozoril, da je Smoletova graščino Zemon napačno imeno- vala Zemono (prav tam, op. 8). 6 O deželni deski: Smole, Graščine, str. 6–7. 7 Prav tam, str. 503. Če izvzamemo Valenčičeve bežne omembe iz leta 1980, se je pisana zgodovina dvorca Trnovo pravza- prav začela šele s Smoletovo (1982). Valenčič ji je kmalu dodal svoj prispevek, ko se je v drugi številki Bistriških zapisov (1984) temeljito lotil terezijanske- ga katastra za celotno območje nekdanjega bistri- škega sodnega okraja. 8 V katastrskem operatu tega prvega katastra za naše ozemlje, sestavljenega sredi 18. stoletja še po posameznih zemljiških gospostvih in ne po teritorialnem načelu, 9 je ohranjeno tudi gra- divo zemljiškega gospostva z imenom Dvorec Trno- vo. 10 Po različnih dokumentih iz katastra je Valenčič Trnovo strnjeno opisal z besedami: »Gospostvo pod nazivom Dvorec Trnovo je pripadalo baronu Volku [Volfu – op. B. G.] Antonu Oberburgu. Obsegalo je 6 1/2 hub [kmetij] podložnih zemljišč, imelo je tudi nekaj podružnikov [kajžarjev] in dva mlina v Bistrici. Pristave ni imelo, pripadala pa sta mu le dva mala vrtova in dva travnika. Po nazivu gospostva bi sodili, da je imelo graščinsko poslopje, dvorec, vendar iz spisov ni videti, kje je stalo.« Valenčič je glede na katastrsko oznako Hof pravilno presodil, da je moral tudi fizično obstajati dvorec oziroma graščina, druga- če kot pri (nekaterih) manjših zemljiških gospodih, katerih posest se je imenovala imenje (Gült). Tako je za imenje Marije Antonije baronice Oberburg z obsegom 8 hub zapisal, da »najbrž ni imelo niti gra- ščine«, in sicer glede na to, da ni premoglo »domi- nikalnih zemljišč, to je zemljišč, ki bi jih zemljiški gospod obdeloval v lastni režiji«. Tudi za manjšo po- sest Marije Ane pl. Raab, rojene baronice Oberburg, s tremi podložnimi hubami in pol je ugotovil, da je bilo brez dominikalne zemlje. 11 Neobstoj dvorca ozi- roma graščine kot sedeža je nasploh značilnost tistih imenj, ki v katastru in tudi sicer niso poimenovana s toponimom, ampak zgolj po lastniku; ta je lahko prebival kjer koli, denimo v kaki hiši v mestu ali na podeželju. Imenja so pogosto inkorporirali kakemu gospostvu, v okviru katerega pa so administrativno ostala posebno telo. 12 Ker sta Smoletova in Valenčič vsak na svoj na- čin in vsak po drugem viru (deželni deski oziroma terezijanskem katastru) že precej natančno obdelala lastnike in podložno posest dvorca, bom njune ugo- tovitve o tem v nadaljevanju v glavnem samo pov- zel in po potrebi dopolnil. Podrobneje bom obdelal manjkajoči del kronologije obravnavanega predmeta – njegove začetke, o katerih za čas pred terezijanskim 8 Valenčič, Nekdanji bistriški okraj, zlasti str. 7. 9 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 321–324. 10 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109. 11 Valenčič, Nekdanji bistriški okraj, str. 7. 12 O imenjih prim. Vilfan, Zemljiška gospostva, str. 194–195. – V Trnovem je bilo takšno imenje, imenovano po lastniku, Klapšetovo imenje v rokah tamkajšnjega mitničarja in po- štnega mojstra; posest je sicer ležala v Velem Brgudu v hrva- ški Istri, tedaj na Kranjskem (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 21, P 169); prim. Smole, Graščine, str. 80). 563 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 katastrom nismo vedeli ničesar. Nadalje bom osvetlil vprašanje, kako in zakaj je dvorec poniknil v pozabo, in se kot osrednjemu problemu posvetil njegovi loka- ciji. V kastelološki in domoznanski literaturi namreč od Valenčiča dalje beremo, da ni znano, kje je stal. 13 Nastanek in zaton dvorca Pri dvorcu Trnovo je – kot sploh pri oznaki Hof – treba razlikovati med stavbo in pravno osebo (z dominikalno in podložniško ali rustikalno posestjo). V virih je skoraj vedno mišljena le pravna oseba – zemljiško gospostvo (v širšem pomenu besede, ne kot pravo, teritorialno gospostvo). Kot tak je dvorec Tr- novo obstajal zelo kratek čas, le nekaj desetletij v 18. stoletju. Njegov sedež, domovanje lastnikov iz rodbi- ne baronov Oberburgov, ga je krepko preživel, vendar sam po sebi ni vzbujal posebne pozornosti in mu na prvi pogled ne bi pripisali takšne vloge. Glede védenja o dvorcu pred nastankom terezi- janskega katastra (1747–1756) smo za zdaj v celoti odvisni od kranjske imenjske knjige, davčne evidence nad zemljiškimi gospodi, ki so jo od prve polovice 16. stoletja vodili deželni stanovi. 14 Tega dragocenega vira, čeprav zaradi neažuriranega vodenja ne vedno tudi najbolj zanesljivega, M. Smole žal ni uporabljala, prav na njegovi podlagi pa je mogoče rekonstruirati začetke dvorca kot pravne osebe in tudi kot stavbe. Nobenega dvoma ni, da dvorec Trnovo niti kot pravna oseba niti kot stavba s tem imenom še ni ob- stajal v Valvasorjevem času. V Slavi vojvodine Kranj­ ske (1689), kjer so tovrstni majhni dvorci v XI. knjigi vsaj omenjeni pri opisih drugih gradov in dvorcev – Valvasor o vseh nediferencirano govori kot o gra- dovih (Schloss) –, ga pogrešamo. Opis gradu Bistrica ima na koncu samo omembo pol ure oddaljenega dvorca Zemon (Seml), ki je bil tedaj že v rokah ba- ronov Oberburgov. 15 Druga veja te rodbine je šele nekaj desetletij pozneje zasnovala majhno novo ze- mljiško gospostvo s sedežem v vasi Trnovo, po kateri je posest dobila ime. O Oberburgih je Valenčič izrazil domnevo, da bi bil lahko med njihovimi predniki Janez Oberburg, sredi 15. stoletja izpričan kot upravitelj in kastelan (gradiščan) na Premu. 16 Kranjsko deželanstvo in z njim sedež na deželnih zborih je rodbina pridobila leta 1571, 17 Lovrenc pl. Oberburg pa je leta 1669 pri cesarju Leopoldu I. zanjo izprosil še baronski naslov, in sicer predvsem zaradi vojaških zaslug rodbinskih članov. 18 Na ilirskobistriškem območju Oberburge 13 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 346; Sapač, Grajske stavbe, str. 184; Simčič, Ilirskobistriški gradovi, str. 57. 14 O imenjski knjigi gl. Polec, Svobodniki na Kranjskem, str. 16–33. 15 Valvasor, Die Ehre XI, str. 135. 16 Valenčič, Iz gospodarske preteklosti, str. 71. 17 Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 499. 18 SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 66, Oberburg, srečamo že v 16. stoletju, 19 nato pa kontinuirano od druge polovice 17. do zgodnjega 19. stoletja kot la- stnike dvorca Zemon. 20 Po Valvasorju je Janez Jakob baron Oberburg, mejni proviantni mojster Kranjske, Zemon pridobil s poroko z Ano Marsilijo Marasto- ni, hčerko Valvasorju prvega znanega lastnika, in ta je kot Oberburgova vdova gospodarila v času izida Slave vojvodine Kranjske. 21 Vendar pa »ustanovitelja« dvorca Trnovo Janez Jožef baron Oberburg (1670–1734) in njegov sin Volf Anton (ok. 1699–1762) nista izšla z Zemona. Oče se je rodil v dvorcu Prestranek v župniji Slavina pri Postojni, 22 sin pa skoraj nedvomno v Klani v hrvaški Istri, 23 tedaj na Kranjskem. Janezu Jožefu so v imenjski knjigi leta 1706 pripisali manjšo posest, imenovano vas Klana (Dorff Clana), ki je prej pripa- dala klanskemu gospostvu, bila leta 1673 prodana in jo je Oberburg odkupil nazaj ter dal prepisati nase. 24 V imenjski knjigi so jo z 11 goldinarji imenjske ren- te vodili kot vas Klana oziroma posest Klana (Guett Clana). Pod tem imenom jo je baron Janez Jožef leta 1720 zamenjal z Adamom Danijelom pl. Lazarini- 3. 9. 1669. – Rodbine Oberburg ne pozna temeljno delo o plemiških povzdignitvah (Frank, Standeserhebungen und Gna­ denakte 4, str. 2). 19 Henrik pl. Oberburg je imel po urbarju postojnskega go- spostva iz leta 1576 žago v Bistrici (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 30, RDA, P 98, No. 42, urbar gospo- stva Postojna, s. d. [1576], s. p., Feistriz). Vsaj že leta 1620 so Oberburgi posedovali dvorec Turn pri Premu (Smole, Grašči­ ne, str. 509), kjer jih kot nekdanje lastnike leta 1689 omenja tudi Valvasor (Valvasor, Die Ehre XI, str. 459). 20 Sapač, Grajske stavbe, str. 196; Smole, Graščine, str. 568. 21 Valvasor, Die Ehre XI, str. 135. 22 Janez Jožef baron Oberburg je bil krščen 12. decembra 1670 kot sin barona Andreja Bernardina in Katarine Sidoni- je (ŠAK, Ž Slv, MKK 1650–1695, s. p.; prim. Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken, str. 280). Umrl je 23. novembra 1734 v Trnovem, mrliška matica pa mu prisoja 66 let (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1702–1747, s. p.). Njegov oče Andrej Bernardin je bil sin Lovrenca, ki je leto poprej dosegel baron- ski naslov in čigar baronska diploma omenja tudi zasluge sina Andreja Bernardina, stotnika v Otočcu (SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 66, Oberburg, 3. 9. 1669). Dvorec Pre- stranek je Andrej Bernardin kupil leta 1669 in ga obdržal do prodaje leta 1675 (Smole, Graščine, str. 390). O času rojstva sina Volfa Antona priča navedba njegove starosti okoli 63 let v trnovski mrliški matici 15. avgusta 1762 (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p.). 23 Matične knjige župnije Klana, ki je tedaj že obstajala (Val- vasor, Die Ehre VIII, str. 754), so vse izgubljene za čas pred letom 1821 (t). – Valvasor leta 1689 piše, da je gospostvo Kla- na v posesti dedičev pokojnega Andreja Bernardina barona Oberburga (Valvasor, Die Ehre XI, str. 303). Po M. Smole ga je za njim imel Jožef baron Oberburg, nato pa ni poznala lastnikov do leta 1735 (Smole, Graščine, str. 216). Gl. tudi naslednjo opombo. 24 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 699r. – Leta 1673 je to posest 20 hub in z imenjsko rento 11 goldinarjev od klanskega gospostva kupil Rafael Panizoll (Raphael Bonicelli) (prav tam). Valvasor gospode Panizolle navaja kot lastnike gospostva Klana, in sicer pred Horacijem Scampichem, ki so mu sledili baroni Oberburgi (Valvasor, Die Ehre XI, str. 303). Gospostva Klana kot takega v imenjski knjigi ni mogoče najti. Potemtakem je bila posest z imenom vas Klana temeljna posest klanskega gospostva, ki je v tem času že imelo sedež v tamkajšnjem novem gradu. 564 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 jem, lastnikom gospostva Gotnik, ki je imelo sedež v dvorcu pri Zabičah jugovzhodno od Ilirske Bistrice. Janez Jožef je v zameno za klansko posest postal la- stnik imenja s 15 goldinarji in 45 krajcarji imenjske rente, odcepljenega od gotniškega gospostva. 25 Tako je ta veja baronov Oberburgov prišla na bi- striško območje, kjer so tedaj že živeli in gospodarili zemonski Oberburgi. Družina barona Janeza Jožefa, ki mu je bilo leta 1720, ko je posest kupil, petdeset let, se je naselila v samem Trnovem, o čemer priča- jo župnijske matične knjige od leta 1729 dalje, 26 eno leto potem, ko je tu na poti na Reko prenočeval ce- sar Karel VI. Vprašanje je, zakaj se je cesar nastanil v župnišču, 27 ne pri Oberburgih, če je njihov dvorec že stal. Morda še ni bil dokončan in za visokega go- sta dovolj udoben. Župnik je tudi veliko laže izpra- znil župnišče, poleg tega pa je bila trnovska župnija pod deželnoknežjim, torej cesarskim patronatom. 28 Kot bomo videli v nadaljevanju, je dvorec nastal na zemljišču, ki ga je kupil Volf Anton baron Ober- burg, ta pa v dvajsetih letih še ni bil lastnik posesti. Oberburgi bi potemtakem v Trnovem najprej živeli v neki drugi hiši. Nič manjša ni možnost, da so se vendarle – kot najemniki ali zakupniki – nastanili v hiši, ki jo pozneje srečamo kot dvorec Trnovo ozi- roma jo je Volf Anton prezidal ali zgradil na novo na istem mestu. Kot krstni botri z izrecno navede- nim krajem bivanja Trnovo (ex Ternoua) se od konca 25 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 699r. – Podrobnosti o kupljeni posesti ne poznamo, ker za ta čas niso ohranjeni urbarji gospostva Gotnik (prim. Žnidar- šič Golec, Vodnik, str. 71). 26 Na srečo so v trnovskih krstnih maticah za sleherno osebo, tako za starše kot za botre krščencev, navajali, iz katerega kra- ja v župniji ali zunaj nje prihaja. Tako lahko trnovske Ober- burge jasno razlikujemo od zemonskih, s katerimi so, deni- mo, skupaj botrovali 22. januarja 1736 (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1714–1746, s. p.). 27 O cesarjevem obisku Trnovega gl. prispevek Vanje Kočevarja v isti številki Kronike. 28 O deželnoknežjem patronatu gl. Höfler, Gradivo, str. 107. dvajsetih let pojavljajo naslednji Oberburgi: baron Anton, v katerem prepoznamo poznejšega lastnika dvorca Volfa Antona, 29 njegova neporočena sestra Terezija, navedena kot hči barona Jožefa, tj. Janeza Jožefa, 30 ter druga še neporočena sestra Marija Ana, prvič označena kot Antonova sestra in Jožefova hči, drugič pa le kot hči slednjega. 31 Baron Janez Jožef se je neznanokje, najverjetneje okoli leta 1730, vnovič poročil, 32 tako da sta se mu v zakonu z drugo ženo Marijo Antonijo rodila še otroka Ferdinand (1732) in Elizabeta (1733), oba v Trnovem; za krstne botre so jima šli zemonski baroni Oberburgi in gotniški pl. Lazariniji. 33 Že 23. novembra 1734 pa je »začetnik« kratkotrajne trnovske veje Oberburgov preminil. 34 Njegovo posest, ki so jo v kranjski imenjski knjigi še naprej vodili pod imenom vas Klana, sta naslednje leto, 1735, dala prepisati nase brata barona Franc Jo- žef in Volf Anton kot očetova dediča in pooblaščenca svojih sorojencev. Po poravnavi med njimi so hkrati s tem dejanjem dve hubi prenesli na njuno mačeho, očetovo drugo ženo Marijo Antonijo kot skrbnico dveh mladoletnih otrok, tako da se je imenjska renta bratov Oberburg zmanjšala na 12 goldinarjev in 25 krajcarjev. Dve leti pozneje, leta 1737, je lastnik pose- sti, ki je obsegala 11 hub in se je še vedno imenovala vas Klana (darff Clana), na prošnjo in po deželno- stanovskem dekretu postal Volf Anton sam, obenem kot zastopnik omenjenih sorojencev. 35 Istega leta 29 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1714–1746, s. p., 1. 2. 1729, 12. 3. 1732, 22. 1. 1736. 30 Prav tam, 23. 3. 1731. 31 Prav tam, 12. 3. 1732, 22. 1. 1736. 32 Poroke ni v trnovski poročni matici (prav tam, MKP 1702– 1773). Prav tako je ne pozna Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken. 33 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1714–1746, s. p., 22. 5. 1732, 21. 11. 1733. – Pri prvem otroku je ime matere navedeno kot Jožefa An- tonija, pri drugem pa samo kot Antonija. V imenjski knjigi jo najdemo kot Marijo Antonijo, kar je glede na naravo vira vsekakor pravilno (SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 699r, 700r). 34 ŠAK, Ž Ibi, MKU 1702–1747, s. p. 35 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 699v. Zapis o preimenovanju posesti z imenom vas Klana v dvorec Trnovo v kranjski imenjski knjigi leta 1740 (SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 699v). 565 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 1737 se je, star blizu štirideset, oženil, in sicer z neko precej starejšo Marijo Ano, ki mu ni rodila otrok, saj je imela ob poroki že okoli petdeset let, in ki najver- jetneje niti ni bila plemiškega rodu. 36 Tedaj ali kmalu zatem se je spremenilo še nekaj stvari. Z utemeljitvijo, da je bila vas Klana, po kate- ri se je imenovalo imenje barona Volfa Antona, že leta 1720 prodana Adamu Danijelu pl. Lazariniju, so imenje v imenjski knjigi leta 1740 uradno preimeno- vali v dvorec Trnovo (Hoff Dorneg). 37 Tedaj se dvo- rec po dosedanjih ugotovitvah sploh prvič omenja, oznaka Hof namesto Gült (imenje) za Oberburgovo posest pa kaže, da je že morala stati stavba dvorca, četudi majhna, in to v Trnovem. Posest barona Volfa Antona je nato leta 1743 v imenjski knjigi doživela še dve spremembi. Najprej so tri hube in pol z imenjsko rento 4 goldinarje (kot dediščino) prenesli na Ma- rijo Ano pl. Raab, rojeno baronico Oberburg 38 (ok. 1697–1787), v kateri prepoznamo malo prej omože- no, za poroko ne več mlado sestro Volfa Antona. 39 Kot bomo videli, je ta oseba, poročena v Brezovico v Brkinih, pozneje postala lastnica in stanovalka stav- be dvorca, prav njeno ime pa bo ključno za določitev lokacije zgradbe. S prepisom manjšega dela posesti na sestro je Volfu Antonu ostalo sedem hub in pol, v imenjski knjigi napovedanih z 8 goldinarji in 25 krajcarji imenjske rente. Istega leta 1743 so njego- vemu dvorcu Trnovo pripisali še skromne 4 krajcarje rente, in sicer oštat Marka Nucija v Trnovem (die zu Darneg ligende Marco Nuzische hoffstatt). 40 36 V njegovem zapuščinskem inventarju je popisana poročna pogodba z datumom 20. november 1737, brez navedbe kra- ja in ženinega imena (SI AS 309, Zbirka zapuščinskih in- ventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 78, O-19, 20. 9. 1762, pag. 4–5). Z Marijo Ano, kot se je žena imenovala, se ni poročil v župniji Trnovo (ŠAK, Ž Ibi, MKP 1702–1773). Ob smrti 10. februarja 1766 ji mrliška matica daje okoli 80 let (prav tam, MKU 1748–1790, s. p.), kar pomeni, da se je rodila približno leta 1686, kakih 13 let pred možem. Pomen- ljivo je, da ne v njeni oporoki ne v zapuščinskem inventarju ni naveden dekliški priimek (SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III. serija, O-17, 26. 3. 1765; SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega so- dišča v Ljubljani, šk. 78, O-22, 25. 4. 1766). V oporoki, pod katero se je samo okorno podpisala, je sicer za več baronov Oberburgov navedla svoje sorodstveno razmerje z njimi (Vöt­ ter, Mumb, Neve), vendar so bile imenovane osebe v resnici v takšnem sorodstvu z njenim pokojnim možem, ne pa z njo. 37 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 699v. 38 Prav tam. 39 Marija Ana se je 20. junija 1742 poročila z Janezom Jurijem pl. Raabom iz župnije Brezovica v Brkinih (ŠAK, Ž Ibi, MKP 1702–1773, s. p.). V zapuščinskem inventarju njenega moža, malega graščaka v Brezovici, je med listinami navedena po- ročna pogodba z datumom 18. junij 1742 (SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 99, R-97, 13. 3. 1759, pag. 12). Ob smrti 1. februarja 1787 daje trnovska matična knjiga Mariji Ani 90 let (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p.). 40 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 699v. Prav Nucijev oštat (domec) je ob vsem, kar o njem vemo, lokacija Oberburgovega trnovskega dvorca. V prid trditvi govori več dejstev. Prvič, v približno desetletje pozneje nastalem terezijanskem katastru ni med podložniško posestjo v vasi Trnovo popisan noben oštat, ampak samo dve kajži, 41 kar kaže, da je baron Oberburg oštat očitno pridržal za svoje biva- lišče in sedež posesti. Drugič, čas prenosa v imenjski knjigi, leto 1743, nikakor ne pomeni tudi dejanskega časa pridobitve določene posesti, saj je šlo pri vpisih pogosto za časovni zamik. Baron Volf Anton je oštat torej lahko kupil pred letom 1740, ko so njegovo imenje preimenovali v dvorec Trnovo, za prepis pa je prosil tri leta pozneje. In tretjič, ko so Nucijev oštat stoletje prej, leta 1645, z enako imenjsko rento 4 krajcarjev vpisali v imenjsko knjigo – tedaj ga je imel Mario Nuci (Dornegg Mario Nuzi) –, je posest opi- sana kot (nova) hišica z dvema majhnima vrtovoma (wegen eines New angesagten heüsels und zweÿer khlai­ nen Gärtl). 42 Ravno ta vrtova sta ključ k identifikaciji lokacije. Po terezijanskem katastru namreč dvorec Trnovo leta 1749 ni premogel nobene pristave, am- pak samo štiri dominikalna zemljišča: dva travnika in dva majhna kuhinjska vrtova (!). 43 Iz imenjske knjige ni razvidno, kaj se je z Nuci- jevim oštatom, tj. hišico z vrtovoma, dogajalo med letoma 1645 in 1743. V naslednji knjigi, nastavljeni leta 1662, je tako kot v prejšnji voden med deželnimi svobodniki in vseskozi pod imenom Marka Nucija (Dornegg Marco Nuzÿ). Vpisov o spremembah obse- ga in lastništva nato ni vse do leta 1743, ko so oštat prepisali na Volfa Antona barona Oberburga, ki je izrecno naveden kot njegov kupec (als erkauffern). 44 Dejstvo, da v vmesnem času niso vpisali nobenih sprememb, kaže na to, da je oštat ohranjal nespreme- njeno skromno posest in ostajal v rokah iste rodbine – morda sicer pod različnimi priimki –, zato ni bilo potrebe po novih vpisih. Nucijev oštat je torej ku- pil Volf Anton, ki je lastnik glavnine očetove posesti postal leta 1737 (solastnik dve leti prej), in ne že nje- gov oče Janez Jožef, umrl leta 1734. Kot rečeno, pa bi Oberburgi lahko tu že dotlej prebivali kot zakupniki ali najemniki. Če povzamemo, je dvorec pred letom 1740 po- zidal ali prezidal novi lastnik imenja Volf Anton ba- ron Oberburg, in sicer na mestu nekdanje Nucijeve hišice, 45 najsi je ta tedaj še stala ali ne oziroma je tu 41 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749; No. 3, štiftni register 1756, s. p. Prim. Valenčič, Nekdanji bistriški okraj, str. 11. 42 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 482v. 43 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749. 44 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 668r. 45 Podrobnosti o pridobitvi posesti ne razkriva niti popis listin v zapuščinskem inventarju Volfa Antona barona Oberburga. Razen njegove poročne pogodbe iz leta 1737 so vse izvirale 566 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 že bila večja zidana hiša. Ni tudi izključeno, da Volf Anton na kupljeni stavbi sploh ni izvedel bistvenih sprememb. 46 Referenčna vira za pozni nastanek dvorca sta še dva, oba »ex silentio«. Če bi v Trnovem leta 1728, ko je tu na poti na Reko prenočeval cesar Karel VI., že stal dovolj velik dvorec v lasti baronske rodbine, bi se cesar prejkone nastanil pri Oberburgih, tako pa je imel »glavni kvartir« v bližnjem župnišču, 47 o kate- rem iz poznejših kartografskih virov vemo, da ni bilo veliko. 48 In drugič, na Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744 je pri Trnovem (Dornek) samo znak za župnijo in poštno postajo, ne pa tudi za grad v širokem pomenu besede (v legendi Arces). Res pa je, da oznako za grad pogrešamo tudi pri kraju Zemon. 49 Najbogatejši vir o dvorcu Trnovo je terezijanski kataster, ki je nastajal konec štiridesetih in v petde- setih letih 18. stoletja in v katerem je V. Valenčič to posest sploh odkril. Ni pa omenjeni kataster vir take vrste, ki bi kar koli povedal o samih grajskih stavbah. Če že, gre za veliko izjemo; podatki so praviloma le posredni, še največ o pristavah, obravnavanih v na- povedih dominikalnih zemljišč. 50 Kot rečeno, dvorec Trnovo po katastrski napovedi iz leta 1749 ni imel pristave, njegova dominikalna posest pa je bila zelo skromna: dva majhna kuhinjska vrtova in dva travni- ka. 51 Ravno podatki o teh štirih zemljiščih bodo po- zneje podkrepili spoznanja o lokaciji dvorca, tako kot je bila navedba dveh vrtov pri Nucijevi hišici ključna za enačaj med lokacijo te nepremičnine in dvorca. Na kratko si oglejmo, kaj je po katastru sredi 18. stoletja obsegala podložniška posest trnovskega dvorca, tedaj še vedno v lasti Volfa Antona barona Oberburga. Po štiftnem registru iz leta 1756 je dvor- cu pripadalo šest hub in pol, ki so bile razdeljene med 16 podložnikov. Od tega sta bili po dve hubi v Dolnjem Zemonu in Meračah, po ena v Dobrem Polju in Vrbovem ter pol hube v Jasenu. Poleg tega šele iz obdobja 1747–1762 (SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 78, O-19, 20. 9. 1762, pag. 2–6). 46 Obstajali so namreč tudi dvorci, sedeži zemljiškogosposke posesti, ki so se komaj razlikovali od (večjih) kmečkih hiš. Tak je bil, denimo, dvorec Podšentjur v današnjem Podkumu, tako na Valvasorjevi upodobitvi (Valvasor, Die Ehre XI, str. 182) kot še slabih sto let pozneje, ko iz zapuščinskega in- ventarja lastnika (1781) spoznamo tudi posamezne prostore (Golec, Slovenska posebnost, str. 104–105). 47 O cesarjevem obisku gl. prispevek Vanje Kočevarja v isti šte- vilki Kronike. 48 Prim. cestno karto iz okoli leta 1780, na kateri je župnišče opremljeno z napisom Pfahrhof (SI AS 1068, Zbirka načrtov, št. 3/526), in franciscejsko katastrsko mapo iz leta 1823, kjer je prikazano kot leva stavba na stavbni parceli št. 19 (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Trnovo, mapni list VII). 49 Florijančič, Deželopisna karta, list 8 in legenda na listu 11. 50 Golec, Zemljiški katastri, str. 307–308. 51 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749. Prim. Valenčič, Nekdanji bistriški okraj, str. 7. je imel dvorec v Trnovem dve kajži in eno v Dolnjem Zemonu, v Bistrici pa dva mlina, ki so ju računali kot eno hubo. 52 Dvorec Trnovo se je tako po podatkih v deželni deski, novonastavljeni zemljiški knjigi za zemljiške gospode, uvrščal med najmanjša zemljiška gospostva na Kranjskem. 53 Stavba dvorca je svoje »polnokrvno življenje« – kot sedež zemljiškogosposke posesti – živela le eno generacijo. Baron Volf Anton jo je pozidal, prezidal ali zgolj prevzel z nakupom Nucijevega oštata, kar se je zgodilo med letoma 1735, ko je postal (so)lastnik očetove posesti, in 1740, ko je prosil deželne stanove, naj njegovo posest (skladno z novim realnim stanjem) v imenjski knjigi preimenujejo v dvorec Trnovo. Prelomnica v življenju dvorca kot zemljiškega go- spostva je nastopila s smrtjo barona Volfa Antona, ki se je od tega sveta poslovil 15. avgusta 1762, po trnovski mrliški matici star okoli 63 let. 54 Kot je iz njegove oporoke s 27. marca istega leta povzela M. Smole – oporoka je bila tudi najstarejši njej znani vir o dvorcu Trnovo –, je baron svojo posest razdelil med pet dedičev: brata Jožefa Dizma, sestro Mari- jo Ano pl. Raab, nečakinji Marijo Frančiško in Ano Mihelino ter ženo Marijo Ano. Smoletova je precej podrobno opisala, koliko kmetij in kajž ter v katerih krajih je dobil kateri od dedičev. Nato je po listinah in železnobarvnem kvaternu deželne deske sledila posestnim spremembam v naslednjih dveh desetlet- jih. Razen bratovega deleža – šestih kmetij, ki jih je brat Jožef Dizma prodal Jožefu pl. Nicolettiju 55 – so vsi drug za drugim do leta 1781 na različne načine pristali v rokah »nečaka« Franca Ksaverja, sicer gra- ščaka na Zemonu. V železnobarvnem kvaternu so nazadnje pri vseh spremembah zapisali, da je posest postala del Zemona. 56 Tako je zemljiško gospostvo z imenom dvorec Trnovo dejansko prenehalo obstajati že leta 1762. Odtlej je v virih govor le še o njegovih delih, imenovanih imenje Trnovo, 57 in o »iz dvorca Trnovo izločenem imenju«. 58 Administrativno so dvorec sicer še dolgo šteli za samostojno gospostvo. 59 Toda ko so leta 1833 pri deželni pravdi v Ljubljani 52 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 3, štiftni register 1756. Prim. tudi Valenčič, Nekda- nji bistriški okraj, str. 9–12. 53 Gl. razpredelnico gospostev v: Smole, Graščine, str. 16–19. 54 ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p. 55 Smoletova kot letnico prodaje navaja 1783, pravilno pa je 1763 (Smole, Graščine, str. 503). 56 Prav tam. – SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 1, 1. železnobarvni kvatern, fol. P 3. 57 SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodi- šča v Ljubljani, šk. 78, O-22, 25. 4. 1766, pag. 1. 58 Na primer »aus dem Hoff Dornegk excorporiert geweste […] Gült« (SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 16, 1. modri kvatern, fol. G 1, 18. 3. 1763), »Gült […] aus dem Hoff Dorneg extindiret worden« (prav tam, Q 5, 1. rumeni kvatern, fol. F 4, cesija pl. Raabove 20. 1. 1780, fol. F 4). 59 V deželnem šematizmu za leto 1807 je med gospostvi in po- sestmi še naveden kot Hof Dorneg in v lasti (tedaj že pokoj- nega) Franca Ksaverja barona Oberburga (Schematismus für Krain, str. 47). 567 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 nastavili glavno knjigo deželne deske z zemljiško- knjižnimi vložki, so v vložek za dvorec Trnovo vpisali zgolj njegov naslov (Dornegg Hof) brez imen nekda- njih lastnikov in drugih podatkov. Kot deželnode- skina posest je naslednjega pol stoletja ostajal mrtva črka na papirju, dokler niso vložka ob nastavitvi nove glavne knjige leta 1887 po sklepu deželnega sodišča v Ljubljani izbrisali kot brezpredmetnega (als gegen­ standslos gelöscht). 60 Tako kot po letu 1762 ne najdemo več posesti, imenovane dvorec Trnovo, je iz virov izginila nanjo vezana stavba, ki bi nosila tako ime. Kot bomo videli, jo odtlej srečujemo le še kot navadno hišo, v kate- ri s težavo prepoznamo nekdanji Oberburgov sedež zemljiškogosposke posesti. Toliko teže, ker po zuna- njosti ni dovolj izrazito odstopala od drugih večjih zgradb v okolici. Tako opisni del jožefinskega voja- škega zemljevida iz let 1784–1787 pri vasi Trnovo ne izpostavlja nobene stavbe, ampak zgolj pravi, da so vse zgrajene iz kamna. 61 Edina svetla izjema je Kindermannov zemljevid Notranjskega okrožja iz leta 1795, ki ima rahlo de- sno nad Trnovim, označenim z znakom za župnijo, znak za grajsko razvalino (stari bistriški grad), rahlo levo nad krajem pa za grad oziroma gospostvo, 62 s čimer je lahko mišljen samo trnovski dvorec. Pri tem je zanimivo, da takšnega znaka ni pri Zemonu, pri katerem ga, kot smo videli, pogrešamo že na pol sto- letja starejšem Florijančičevem zemljevidu Kranjske (1744). Ne vemo, na katere oziroma kako stare vire se je Kindermann opiral. Bližnji Prem, denimo, označu- je kot trg, tj. z oznako, ki je v znanih virih nismo sre- čali že vse od Valvasorja dobrih sto let prej (1689). 63 Vrnimo se v prelomna zgodnja šestdeseta leta 18. stoletja. V zapuščinskem inventarju barona Volfa Antona, sestavljenem 20. septembra 1762 v Trno- vem, dvorec Trnovo (Hoff D ornegkh) še zadnjič srečamo kot posestno celoto. Kot pokojnikova edina nepremičnina je naveden v rubriki Zemljišča, in sicer z nekaj manj kot 16 huba- mi ter ocenjen na dobrih 5310 goldinarjev vrednosti. Drugo pokojnikovo zapuščino so sestavljale izključ- no premičnine, med njimi precej skromna oprema in oblačila, vse skupaj pa je bilo vredno nekaj več kot 7016 goldinarjev. O prostorih v stavbi, ki jih včasih navajajo zapuščinski inventarji, ne izvemo ničesar. 64 60 SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, gl. knj. VIII, fol. 405. – M. Smole ima pravilen datum, a napačno letnico 1883 (Smole, Graščine, str. 503); slednjo je povzela poznejša litera- tura ( Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 346; Sapač, Grajske stav­ be, str. 184). 61 V rubriki Trdne zgradbe z navedbo »enako kot zgoraj« (Slo­ venija na vojaškem zemljevidu, str. 178) napotuje na opise okoliških naselij, kjer se ista trditev samo ponavlja (prav tam, str. 170–178). 62 Kindermann, Atlas von Innerösterreich, No. 11. Prim. Baraga, Gradova v Trnovem, str. 133–134. 63 Golec, Senožeče in Prem, str. 378 in 382. 64 SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodi- šča v Ljubljani, šk. 78, O-19, 20. 9. 1762. Tudi v literaturi o stavbi za čas po letu 1762 ne najdemo nič otipljivega. M. Smole, ki je v Graščinah na nekdanjem Kranjskem precej natančno navedla, katere nepremičnine so po baronovi oporoki pripa- dle kateremu od dedičev, ni omenila stavbe. Ker je citirala oporoko, po kateri naj bi preostalo premič- no in nepremično premoženje dobila njegova vdova Marija Ana, 65 bi seveda sklepali, da je stavba dvorca pripadla njej. Zato je tem bolj nenavadno, da nekaj let pozneje ni nobene omembe stavbe dvorca ne v vdovini oporoki ne v zapuščinskem inventarju. V oporoki, sestavljeni 26. marca 1765 v Trnovem, vdova govori samo o podložniških hubah in kajžah v Zare- čju in Trnovem ter o desetini. 66 Prav tako je v njenem zapuščinskem inventarju, datiranem v Trnovem 25. aprila 1766, ob zelo skromnih premičninah kot edi- na nepremičnina navedeno zgolj imenje Trnovo (die gült Dornegg). Vredno je bilo malo manj kot 1700 goldinarjev, 67 pač ustrezno posestnemu deležu, ki ji ga je zapustil mož, čigar še nerazdeljena posest je štiri leta prej imela trikrat višjo vrednost. Kaj je vzrok tega, da je stavba skrivnostno izgini- la, je mogoče ugotoviti ob natančnem branju oporoke barona Volfa Antona. M. Smole je v objavi izpustila za nas ključen podatek, da je baron Oberburg svojo hišo v Trnovem (mia casa in Ternova) namenil sestri Mariji Ani, vdovi pl. Raab, in sicer po ženini smrti ali že prej, če njegova vdova tu ne bi želela prebiva- ti. 68 Hiša, kot je v oporoki na dveh mestih imenovan trnovski dvorec, je torej pripadla sestri. Tako postane razumljivo, zakaj dvorca oziroma hiše ni ne v oporoki ne v zapuščinskem inventarju baronove vdove. Osta- rela gospa, ki se je enako kot baronova sestra ime- novala Marija Ana, je najbrž vendarle ostala v hiši do smrti 10. februarja 1766, 69 če upoštevamo, da so njeno zapuščino popisali v Trnovem. 70 Potem pa bi se vanjo po logiki stvari preselila nova lastnica, vdova pl. Raabova, ki je prej živela v Brezovici v Brkinih in jo v sedemdesetih letih kot stanujočo v Trnovem srečujemo v vlogi krstne botre. 71 65 M. Smole ni uporabljala izvirnika oporoke, temveč njen pre- pis v 1. pepelnatem kvaternu deželne deske (Smole, Graščine, str. 503). 66 SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljublja- ni, III. serija, O-17, 26. 3. 1765. 67 SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodi- šča v Ljubljani, šk. 78, O-22, 25. 4. 1766, pag. 1. 68 SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljublja- ni, III. serija, O-16, 27. 3. 1762. – Marija Ana pl. Raab je ovdovela tri leta prej. Zapuščinski inventar Janeza Jurija pl. Raaba so sestavili 13. marca 1759 v Brezovici (SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljub- ljani, šk. 99, R-97), kdaj natanko je umrl, pa ne vemo, ker se prva ohranjena brezoviška mrliška matica začenja šele 19. oktobra istega leta (ŠAK, Ž Bre, MKU 1759–1784). 69 ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p. 70 SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodi- šča v Ljubljani, šk. 78, O-22, 25. 4. 1766. 71 Na primer ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–17873, s. p., 25. 9. 1778. – Kot prebivajočo v Trnovem jo omenja tudi vdova Jožefa Antonija pl. Oberburg v svoji oporoki, napisani v dvorcu Ze- 568 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 Kot bomo videli, je Marija Ana pl. Raab, rojena baronica Oberburg, leta 1787 umrla v Trnovem št. 66, sočasno nastali jožefinski kataster pa jo pozna kot posestnico (Grundbesitzer) te hiše in dveh vrtov ob njej. Hišna številka je sicer lahko zelo dobro izho- dišče za ugotavljanje lokacije stavbe, vendar je treba potrditi, da je to resnično hiša, ki jo je pl. Raabova četrt stoletja prej podedovala po bratu Volfu Antonu baronu Oberburgu, in ne kaka druga, pridobljena po- zneje, denimo z nakupom ali zamenjavo. Kje je dvorec stal oziroma stoji še danes Eden najzanesljivejših, če ne sploh najtrdnejši po- datek, na katerega se lahko opre določanje lokacije stanovanjske stavbe, je hišna številka. Toda na Slo- venskem še niso poznali hišnega oštevilčenja, ko sta v šestdesetih letih 18. stoletja drug za drugim umrla zakonca Volf Anton in Marija Ana Oberburg. Uve- dli so ga namreč leta 1770, hkrati z oblikovanjem uradnih krajev. 72 17 let pozneje, 1. februarja 1787, ko se je od tega sveta poslovila Oberburgova sestra Marija Ana pl. Raab, v trnovski mrliški matici naj- demo zapis, da je 90-letna »prečastita gospa« umrla v hiši št. 66. 73 Ker v njenem zapuščinskem inventarju ni navedena nobena nepremičnina, 74 bi lahko skle- pali, da je na tem naslovu samo prebivala in da se št. 66 ne ujema z nekdanjim dvorcem Trnovo. Poraja se vprašanje, ali je vdova pl. Raabova medtem zamenja- la stanovanje in je hiša prešla v druge roke ali pa se je zgodilo samo slednje, pri čemer bi kot najemnica ostala v svoji nekdanji hiši. Še več, zapuščinski inven- tar z datumom 16. november 1787, skoraj leto dni po pokojničini smrti, je bil podpisan in pečaten v dvorcu Zemon, ne v Trnovem, kar poraja dodatna vpraša- nja. Zadeva je razložljiva tako, da so njene skromne premičnine medtem prenesli na Zemon, kajti hišo je pokojnica, kot bomo videli, že prej prodala zemon- skemu graščaku. Ključni podatek o domovanju pl. Raabove, ki tega nedvoumno povezuje s podedovanim dvorcem Trno- vo, se skriva v cesiji, datirani v Trnovem 20. januarja 1780, istega dne kot njena oporoka. S cesijo je vdo- va Marija Ana svojemu sorodniku (Vöttern) Francu Ksaverju baronu Oberburgu še za življenja izročila podložniško posest (ki jo je deloma podedovala po možu in deloma po bratu), vključno s hišo št. 66 (!). Še več, hišo je navedla skupaj z dvema dominikal- nima travnikoma, »v deželnem jeziku imenovanima Mala Žabavca in Župenca« (in der Landessprache mon (SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III. serija, O-22, 1. 10. 1779). 72 V trnovskih matičnih knjigah so hišne številke začeli vpisova- ti v začetku novembra 1770 (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–1783, MKP 1702–1773, MKU 1748–1790). 73 Prav tam, MKU 1748–1790, s. p. 74 SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodi- šča v Ljubljani, šk. 96, R-144, 16. 11. 1787. malla Schabauza, und Suppenza genannt). 75 V njiju prepoznamo tisti dve travniški parceli, ki ju je Volf Anton baron Oberburg navedel v dominikalni napo- vedni tabeli za dvorec Trnovo leta 1749 (Velika Sabo­ uiza in Supniza), le da je prvi travnik tam imenovan Velika Žabov(i)ca, ne Mala. 76 Pl. Raabova je sorodniku Francu Ksaverju zem- ljišča odstopila skupaj s pravico, da jih lahko takoj inkorporira svoji posesti Zemono, kar je ta v deželni deski čez dobra tri leta tudi storil. 77 Od leta 1780 oziroma uradno od 1783 je bil torej lastnik nek- danjega dvorca zemonski graščak Franc Ksaver pl. Oberburg. Kako dolgo je to ostal, vseskozi do smrti leta 1803 ali ne, niti ni tako pomembno. V njego- vem zapuščinskem inventarju so zemljišča navedena samo sumarno, 78 tako da ta vir ne daje odgovora na vprašanje. Naše ključno vprašanje je drugo, in sicer kako ugotoviti, katera hiša v Trnovem je od leta 1770 ime- la hišno št. 66. V delno pomoč je lahko jožefinski kataster, katerega parcelnik je za Trnovo ohranjen v celoti. 79 Kataster je bil izdelan v letih 1785–1789 kot prvi po teritorialnem načelu (po novooblikova- nih davčnih oziroma katastrskih občinah) in je ostal v veljavi le kratek čas. Gre za sploh najzgodnejši vir s celovitim pregledom nad posestniki hiš, njihovimi 75 SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 5, 1. rumeni kva- tern, fol. F 4. 76 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749. 77 SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 5, 1. rumeni kva- tern, fol. F 4, 2. 5. 1783, 12. 5. 1783. 78 SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodi- šča v Ljubljani, šk. 78, O-31, 17. 6. 1803. 79 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska občina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s. d., s. p. Stavba dvorca s hišno številko 66 na Lieberjevi cestni karti iz okoli leta 1780 (SI AS 1068, Zbirka načrtov, št. 3/526). 569 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 hišnimi številkami, vsemi zemljišči in njihovo pod- ložnostjo različnim zemljiškim gospostvom. Nima pa še katastrske mape s tlorisno upodobitvijo zemlji- ških in stavbnih parcel, 80 na podlagi katere bi slednje umestili v prostor. Po parcelniku za trnovsko občino iz okoli leta 1787 je hišo št. 66 še vedno posedovala Marija Ana pl. Raab, 81 čeprav jo je v resnici že prej iz- ročila sorodniku pl. Oberburgu in je omenjenega leta umrla. Ni nepomemben podatek, da pri tej in dveh bližnjih hišah št. 63 in 64, obeh prav tako v plemiški lasti – dveh baronov Lazarinijev 82 –, ni navedbe, ka- teremu gospostvu pripadajo, očitno zato, ker niso bile podložniški domovi, a je na drugi strani pri župnišču (št. 74) in dveh kaplanskih hišah (št. 72 in 73) kljub temu navedeno, da spadajo pod župnijsko imenje. 83 Ob hiši pl. Raabove s hišno št. 66 sta bila tudi dva prav majhna hišna vrtova (Haußgarten), prvi pred in drugi za hišo, 84 o katerih ni dvoma, da sta identična z dvema majhnima kuhinjskima vrtovoma, popisani- ma med skromno dominikalno posestjo dvorca Tr- novo leta 1749 (zweÿ khleine kuchelgarten). 85 Drugi dve hiši v plemiški lasti sta nasprotno imeli le po en 80 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 324–327. 81 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska občina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s. d., s. p., parcela 1859/135. 82 Hiša št. 63 je pripadala Ignacu, hiša št. 64 pa Francu baronu Lazariniju (prav tam, parceli 1852/128 in 1855/131). 83 Prav tam, parcele 1876/152, 1878/154 in 1880/156. – Žup- nijski zapisnik duš iz okoli leta 1830 razkriva, da sta obe hiši, tedaj s hišnima št. 4 in 5, spadali pod župnijsko imenje: Dom: Pfarrhof (ŠAK, Ž Ibi, SA 1, status animarum 1804 [dejansko ok. 1830], pag. 3 in 4). 84 Prav tam, parceli 1860/136 in 1861/137. 85 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 32, RDA, P 109, No. 1, 10. 6. 1749. večji vrt, št. 63 pa pred hišo še majhen travnik. 86 Po- datki o vrtovih bi imeli neprimerno večjo težo, če še ne bi vedeli, da je bil nekdanji dvorec Trnovo istove- ten s hišo št. 66 in bi morali kot potencialni lokaciji s pomočjo ugotavljanja lastnikov izločiti drugi dve ple- miški hiši, v času jožefinskega katastra Lazarinijevi. Lokacija hiš je praviloma razvidna šele iz tretjega katastra, franciscejskega, ki ima prvi tudi katastrsko mapo, in sicer v merilu 1 : 2880. 87 Mapa za trnovsko katastrsko občino je bila zrisana leta 1823, 88 pri če- mer je tako kot pri številnih drugih krajih oziroma katastrskih občinah medtem prišlo do preštevilčenja hiš (v Trnovem okoli leta 1814), 89 parcelne številke pa so druge kot v jožefinskem katastru. Za locira- nje nekdanje hišne št. 66 bi bilo tako treba najprej ugotoviti novo številko, kar je najlaže pri tistih hišah, kjer se je vseskozi obdržal isti priimek stanovalcev oziroma za katere iz poročnih in krstnih matic vemo, kateri priimek je v hišo prišel s priženitvijo. Ker so se lastniki marsikje zamenjali s prodajo, ker stanovalci niso bili vselej tudi lastniki in ker fizično zaporedje hišnih številk iz časa franciscejskega katastra pravi- loma ni enako onemu iz leta 1770, je treba za zane- sljivo identifikacijo določene hiše pritegniti še druge vire, kolikor so na voljo (zlasti zemljiškoknjižne, ur- barje, župnijske zapisnike duš ipd.), uspeh pa skoraj nikoli ni popoln. Tudi velikost stavb na franciscej- ski katastrski mapi ne more biti zanesljiv kriterij za identifikacijo, čeprav s pomočjo jožefinskega katastra in matičnih knjig vemo, da je hiša z nekdanjo št. 66 morala stati nekje blizu župnišča. Večjih hiš je bilo namreč leta 1823 več, 90 zunanji videz kraja pa se je v desetletjih od jožefinskega katastra spreminjal. Tako je, denimo, več novih hiš zraslo ob cesti med obrav- navano hišo in križiščem z glavno, deželno cesto. Velika sreča za zastavljeni problem in celotno Trnovo je Lieberjeva cestna karta iz okoli leta 1780, ki ponazarja vse hiše v kraju. Za povrh so vse razen peščice pod župnijsko cerkvijo opremljene s hišni- mi številkami, kar omogoča natančno identifikacijo številk, 91 ki jih od leta 1770 srečujemo v matičnih knjigah in okoli leta 1787 v jožefinskem katastru. Tlorisi hiš so, če jih primerjamo s franciscejsko ka- tastrsko mapo, 92 prikazani precej natančno, le gospo- 86 SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, šk. 292, Naborno gospostvo Prem, katastrska občina Bistrica [prav: Trnovo], parcelnik, s. d., s. p., parcele 1853/129, 1854/130 in 1856/132. 87 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 327–333. 88 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo. 89 O času preštevilčenja med letoma 1813 in 1815 pričajo žup- nijske matične knjige v primerih, ko se pri isti družini spre- meni številka (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1804–1841, MKP 1804– 1841, MKU 1804–1841). 90 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo, mapni list VII. 91 SI AS 1068, Zbirka načrtov, št. 3/526. – O dataciji karte gl. prispevek o trgu Trnovo v isti številki Kronike. 92 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo, mapna lista III in VII. Nekdanji dvorec Trnovo ima na franciscejski katastrski mapi iz leta 1823 številko stavbne parcele 12 (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Trnovo, mapni list VII). 570 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 darskih poslopij, ki so za razliko od stanovanjskih zgradb v sivi barvi, je (pre)malo. 93 In kje na karti najdemo hišo št. 66, nekdanji dvorec Trnovo? Stala je na križišču vaških poti, na mestu, kjer se zlijejo v manjši tržni prostor, od koder vodi ena proti deželni cesti, druga proti Gabrjam in tretja mimo župnišča navzgor do župnijske cerkve sv. Petra. V celotnem Trnovem je bila to največja hiša ali druga po velikosti za bližnjo hišo št. 63 in pred hišo št. 64, ki sta po jožefinskem katastru prav tako imeli plemiška lastni- ka, vsaka enega člana rodbine Lazarini, vendar obe šele krajši čas. 94 Kdaj je nekdanji Oberburgov dvo- rec dobil obliko, kot jo prikazuje zemljevid, ne vemo. Verjetno ga je pozidal ali do te velikosti prezidal šele Volf Anton pl. Oberburg, lahko pa tudi že prejšnji lastniki oštata. Če tloris stavbe na cestni karti iz okoli leta 1780 primerjamo z natančnim tlorisom na franciscejski katastrski mapi iz leta 1823, 95 opazimo, da je stavba zdaj dobila obliko pravilnega pravokotnika, prej pa je bila zgornja polovica širša. Kaj se je v vmesnem času z njo zgodilo, ostaja zunaj dosega naših spoznavnih možnosti. Omejili se bomo samo na to, kar nam pove franciscejski kataster. Katastrska mapa priča o tem, da se je križišče oziroma tržni prostor pred njim od okoli leta 1780 razširil. Stavbna parcela št. 12, na kateri je stala stavba nekdanjega dvorca (Trnovo št. 93 Kot razberemo iz cestne karte, hišno oštevilčenje ni dosledno sledilo fizičnemu zaporedju stavb, ampak je včasih preskočilo cesto ali skupino hiš in se nadaljevalo drugje, je pa ohranjalo rdečo nit oziroma notranjo logiko. 94 Hiša št. 63 je prej pripadala mitničarski družini Klapše in jo je Anton baron Lazarini kupil šele leta 1771, po njegovi smrti naslednje leto pa na tak ali drugačen način prevzel nje- gov brat Ignac, oba z bližnjega Gotnika (o tem gl. prispevek o trgu Trnovo v isti številki Kronike). Za mitnico je služila vsaj še leta 1771, ko je tu kot oče krščenke izpričan mitničar Matevž Ernest Kušman (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1766–1783, s. p., 2. 8. 1771). Lastnik sosednje hiše št. 64 Franc baron La- zarini bi bil lahko bodisi brat Antona in Ignaca Lazarinija Franc Ksaver, sicer trnovski župnik, bodisi Ignačev sin Franc Ksaver, prav tako z Gotnika in pozneje začetnik smledniške veje Lazarinijev (prim. Lazarini, Zgodovina rodbine Lazarini, str. 111–114, 127 in 174 sl.). Ko je župnik Franc jeseni 1789 umrl (v mrliški matici je ravno v tem času vrzel), niso v nje- govi zapuščini popisali nobene nepremičnine ali dokumenta o lastništvu kake hiše. Če gre za pravo osebo, je hišo morda maloprej prodal ali komu izročil, tako kot je pl. Raabova pred smrtjo dvorec Trnovo (h. št. 66) prepustila sorodniku baronu Oberburgu in ga zato v njenem zapuščinskem inventarju ni. Hiša št. 64 bi lahko bila v duhovniški lasti že prej. V tere- zijanskem katastru namreč okoli leta 1755 v okviru župniji podložne posesti najdemo kajžo duhovnika Andreja Šajna, popisano takoj za oštatom, in kajžo gospoda Leopolda Klap- šeta (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 25, RDA, P 14, No. 5., s. d.). Šajn je umrl v Trnovem 10. marca 1759, star okoli 65 let (ŠAK, Ž Ibi, MKU 1748–1790, s. p.). – Po franciscejskem katastru iz leta 1823 je nekdanja hiša št. 63 pripadala Jakobu Zoretu in imela hišno št. 5 (stavb. parc. 8), nekdanja št. 64 pa je bila šola s hišno št. 4 (stavb. parc. 5), v zapisniku stavbnih parcel pomotoma vodena pod h. št. 6 (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Trnovo, zapisnik stavbnih parcel, 1. 1. 1824; mapni list VII). 95 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo, mapni list VII. 18), je merila 57 kvadratnih sežnjev (205 m 2 ), njene meje pa so se natanko ujemale s pozidano površino, označeno kot stanovanjska stavba. Prostora za majh- na kuhinjska vrtova pred in za hišo, ki ju poznamo iz obeh prejšnjih katastrov, zdaj ni bilo več. Tisti pred hišo se je očitno umaknil razširjeni cesti, tržnemu prostoru, drugi, nekoč za hišo, pa je po vsem sodeč postal sestavni del njive (parc. št. 57), ki je bila v ro- kah istega lastnika in na karti štrli v prostor za stav- bo. 96 Ista parcela velikosti 96 kvadratnih sežnjev (345 m 2 ) je v drugem parcelniku označena kot majhen vrt (!), podložnost dvema gospodoma – polovica župnij- skemu imenju in polovica gospostvu Postojna – pa govori o njeni sestavljenosti. Žal omenjeni parcelnik pripadnost zemljiškim gospostvom navaja le za zem- ljiške parcele, ne pa tudi za stavbne. 97 Stavbišče št. 12 je moralo zdaj pripadati posesti Zemon, in sicer kot dominikalno. Lastnik hiše in nanjo meječe njive je bil po franciscejskem katastru Jožef Jenko, po domače Drist, ki je imel tudi sosednjo hišo na stavbni parceli 11 s hišno št. 26. 98 Te okoli leta 1780 še ni bilo in v njej je Jenko, po poklicu trgovec, s svojo družino de- jansko živel, kot priča župnijski zapisnik duš iz okoli leta 1830. Ta potrjuje tudi podložnost zemljišča ime- nju Zemon. 99 Po katastru je Jenku pripadalo skupno 41 zemljiških parcel, združenih v eno posest. 100 Historiat lastnikov in stanovalcev nekdanjega dvorca od smrti pl. Raabove dalje (1787) bi zahte- val posebno temeljito raziskavo, v katero bi bilo treba pritegniti staro in novo zemljiško knjigo, župnijske matične knjige, zapisnike duš in druge razpoložlji- ve vire. Omejimo se samo na nekaj znanih podatkov do nastanka franciscejskega katastra. Ni jasno, ali je zemonski graščak Franc Ksaver pl. Oberburg, ki je hišo dobil od Raabove leta 1780, še bil njen lastnik ob svoji smrti leta 1803. Lastništvo ni razvidno ne iz njegove oporoke ne iz zapuščinskega inventarja, ki nepremičnine navajata le sumarno. 101 Hiša je torej v 96 Prav tam, zapisnik zemljiških parcel, 4. 4. 1823; zapisnik stavbnih parcel, 1. 1. 1824. 97 Prav tam, Cenilni operati, A 26, k. o. Trnovo, zapisnik zemlji- ških in stavbnih parcel, 1. 1. 1824. 98 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo, zapisnik zemljiških parcel, 4. 4. 1823; zapisnik stavbnih parcel, 1. 1. 1824; mapni list VII. 99 ŠAK, Ž Ibi, SA 1, status animarum 1804 [dejansko ok. 1830], pag. 9 in 12. – Jožefu in Heleni Jenko s hišnim imenom Drist se je na tej številki leta 1815 rodil sin Anton (ŠAK, Ž Ibi, MKK 1804–1841, pag. 16). Drug za drugim sta tu leta 1820 umrla 63-letni Jožef Jenko st., označen kot »pater familias«, in njegova 26-letna hči Frančiška (prav tam, MKU 1804– 1841, pag. 14). 100 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo, abecedni seznam posestnikov, 1. 3. 1824. 101 Urbarji za Zemon iz tega časa niso ohranjeni (Žnidaršič Go- lec, Vodnik, str. 243). V deželni deski in poznejših rektificira- nih dominikalnih aktih dvorca Zemon ni nobene zabeležbe o odtujitvi hiše (SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko, Q 1, 1. železnobarvni kvatern, fol. P 21); SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 39, RDA, P 147). – V izkazu o raz- delitvi vojnega davka iz leta 1802, priloženem oporoki, baron Oberburg omenja tri svoje dominikalne podložnike oziroma 571 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 roke Jožefa Jenka prišla pred letom 1823, ko je nastal franciscejski kataster. Iz matičnih knjig razberemo, da je tu v zgodnjih devetdesetih letih prebivala dru- žina Jakoba Fabianija, umrlega leta 1792, 102 v prvih dveh desetletjih 19. stoletja pa najdemo več družin in oseb, ki so tu očitno le prehodno stanovale, med njimi leta 1802 cestnega nadzornika iz Ljubljane in naslednji dve leti trnovskega tobačnega nadzorni- ka. 103 Sklenemo lahko, da se je spomin na nekdanjo funkcijo stavbe dokončno izgubil, potem ko je prešla v neplemiške roke. V 19. in deloma 20. stoletju je na tem mestu stoječa stavba v lasti družine Jenko služila za trgovino. 104 posestnike dominikalnih zemljišč – kar je bila tudi hiša v Tr- novem –, ne vemo pa, kateri so to bili in kje (SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani, III. serija, O-27, 19. 10. 1801, 21. 2. 1802). V njegovem zapuščinskem inventarju so nepremičnine navedene le sumarno: posest Ze- mon s priključenimi posestmi in pripadajočimi dominikalni- mi zemljišči v vrednosti nekaj manj kot 18.561 goldinarjev (SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega so- dišča v Ljubljani, šk. 78, O-31, 17. 6. 1803, pag. 13). 102 ŠAK, Ž Ibi, MKK 1783–1790, s. p., 11. 5. 1790; MKK 1791– 1803, s. p., 11. 8. 1791; MKU 1748–1790, s. p., 9. 8. 1790; MKU 1791–1803, s. p., 5. 8. 1792, 9. 9. 1792 in 4. 10. 1792. 103 Prav tam, MKK 1791–1803, s. p., 31. 5. 1802, 11. 5. 1803; MKK 1804–1841, pag. 2 in 4; MKU 1804–1841, pag. 13 (že nova št. 18). – Kljub pričakovanjem ni bil v pomoč župnijski zapisnik duš (status animarum) z letnico 1804, shranjen v Škofijskem arhivu Koper (ŠAK, Ž Ibi, SA 1), saj je v resnici nastal šele okoli leta 1830. 104 Po župnijskem zapisniku duš iz okoli leta 1830 je družina Jožefa Jenka, po domače Drista, prebivala na št. 26, tu pa je Tako kot okvire pričujoče obravnave prese- ga vprašanje lastništva nekdanjega dvorca do naših dni, prepuščam nadaljnjim raziskovalcem raziskavo o stavbni zgodovini, ki zahteva tudi pristop drugih ved. Po sekundarno dorisani šrafuri na mapi francis- cejskega katastra (1823) 105 in sedanji zunanji podobi stavbe je mogoče sklepati, da so staro stavbo pozneje v celoti nadomestili z novo, ki je na zahodni strani širša od njene predhodnice. 106 Na mestu dvorca stoji danes dvonadstropna oziroma trietažna hiša: 107 Jur- čičeva ulica 18. 108 kot gostač stanoval trnovski duhovnik zorničar (ŠAK, Ž Ibi, SA 1, status animarum 1804 [dejansko ok. 1830], pag. 9 in 12). Po zapisniku duš iz leta 1857 je bilo stanje zelo podobno: Jenkovi so živeli na št. 26, tu pa sta bila samo trgovina, »Sta- cuna«, in nekaj časa stanovanje za služkinjo (prav tam, SA 2, status animarum 1857 [1857–1866], Ternovo, fol. 18 in 26). 105 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 26, k. o. Tr- novo, mapni list VII. 106 Za mnenje se iskreno zahvaljujem dr. Igorju Sapaču. 107 Hiša razen prizidka na zahodni strani daje vtis enovite, soča- sno postavljene zgradbe iz druge polovice 19. stoletja. Danes si jo delijo štirje lastniki. Za pomoč pri terenskem ogledu 18. avgusta 2023 se iskreno zahvaljujem g. Viljemu Gombaču in solastnici hiše ge. Dušanki Vičič, tej še posebej za dragocene informacije. 108 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6- 0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti) in raziskovalnega projekta J7-50216 (Materialna struktura plemstva na Slovenskem v poznem srednjem in zgodnjem novem veku), ki ju iz javnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. T. i. Jenkova hiša na lokaciji nekdanjega dvorca – Jurčičeva ulica 18 (foto: Viljem Gombač, avgust 2023). 572 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko SI AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodi- šča v Ljubljani SI AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev De- želnega sodišča v Ljubljani SI AS 315, Deželna deska za Kranjsko SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom SI AS 1068, Zbirka načrtov ŠAK – Škofijski arhiv Koper Ž Bre – Župnija Brezovica Ž Ibi – Župnija Ilirska Bistrica Ž Slv – Župnija Slavina LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Baraga, France: Gradova v Trnovem. Trnovo: ob 300­letnici omembe trga (ur. Ivan Simčič). Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kul- turo, 2013, str. 133–134 (Zbirka Ilirske teme 11). Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744. Faksi­ mile (Monumenta slovenica VI). Ljubljana: Slo- venska knjiga, 1995. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Öster­ reichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich öster­ reichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt­Österreichischen Adels­Lexikon« 1823–1918 . 4. Band. O–Sh. Schloss Senftenegg: Selbstverlag, 1973. Golec, Boris: Senožeče in Prem – nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih. Kronika 54, 2006, št. 3, str. 365–384. Golec, Boris: Slovenska posebnost dvorec Podšentjur v Podkumu: Od nenavadnega nastanka do desetih ro­ dov rodbine Čop. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2020 (Thesaurus memoriae. Dissertatio - nes 14). DOI: 10.3986/9789610504733 Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno zgodovino. Arhivi 32, 2009, št. 2, str. 83–338. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjo­ žefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglej­ ski patriarhat, Tržaška škofija). Ljubljana: Vihar- nik, 2016. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Kindermann, Joseph Carl: Atlas von Innerösterreich. Reprint. Wien: Archiv Verlag, 2005. Krajevni leksikon Slovenije. I. knjiga. Zahodni del Slo­ venije (ur. Roman Savnik et al.). Ljubljana: DZS, 1968. Lazarini, Franc: Zgodovina rodbine Lazarini. Kroni­ ka, dokumenti, genealogija, komentarji, zgodbe. Ra- dovljica: Didakta, 2013. Polec, Janko: Svobodniki na Kranjskem. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XVII, 1936, str. 5–142. Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodo­ vinski opis. V Postojini [Postojna]: R. Šeber, 1889. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgo- dovino. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. III. Notranjska. Tretja knjiga. Porečje Reke z Brkini. Ljubljana: Viharnik, 2007. Schematismus für Krain, Görz und Gradiska auf das Jahr 1807. Laibach: Leopold Eger, [1807]. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstver- lag, 1905. Simčič, Ivan: Ilirskobistriški gradovi pripovedujejo. Občina Ilirska Bistrica: monografija (ur. Ivan Sim- čič). Ilirska Bistrica: Občina, 2011, str. 48–57. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi. 3. zvezek (ur. Vinko Rajšp). Ljubljana: Znanstve- noraziskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1997. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS, 1982. Valenčič, Vlado: Iz gospodarske preteklosti Bistrice in Trnovega. Ob koncu srednjega in v začetku novega veka. Bistriški zapisi (Ilirska Bistrica), 1, 1980, str. 67–87. Valenčič, Vlado: Nekdanji bistriški okraj v terezijan- skem katastru. Bistriški zapisi (Ilirska Bistrica), 2, 1984, str. 1–35. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog­ thums Crain, I–XV. Laybach, Nürnberg: Wolf- gang Moritz Endter, 1689. Vilfan, Sergij: Zemljiška gospostva. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrar­ nih panog. II. zvezek. Družbena razmerja in giba­ nja (ur. Pavle Blaznik et al.). Ljubljana: SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1980, str. 75– 239. Žnidaršič Golec, Lilijana: Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. 5. zvezek. Popis na novo evi­ dentiranih urbarjev, zbir podatkov o urbarjih v vseh petih zvezkih in skupno imensko kazalo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2021. ELEKTRONSKI VIR https://www.klana.hr/index.php/template/2014-12- 18-10-48-47?start=15 573 BORIS GOLEC: DVOREC TRNOVO – TRI RAZREŠENE NEZNANKE: NASTANEK, IZGINOTJE IN LOKACIJA, 561–574 2023 SUMMARY Trnovo Mansion–three mysteries solved: its origin, disappearance, and location Trnovo Mansion (Germ. Hof Dornegg), named after the eponymous village, which now forms part of Ilirska Bistrica, is one of those early modern man- sions and seigniorial seats, the location of which has sunken into oblivion and the very existence of which has remained forgotten for a very long time. There are two main reasons for this. First, the small sei- gniory, named Trnovo Mansion, only existed for a part of the eighteenth century, and the appearance of the building itself was in no regard so distinct as to be later necessarily associated with the former sei- gniorial seat. Once it came into non-noble hands, the memory of its former function was definitively lost. The article methodologically presents the process of tracing the construction, location, and disappear- ance of the mansion. It was first documented as a legal entity in sources in 1740, when its owner, Wolf Anton Baron von Oberburg, requested the Carniolan provincial estates for the small landed property that he inherited from his father to be renamed Trnovo Mansion in the seigniorial tax records (Germ. Gült­ buch). His father, Johann Josef Baron von Oberburg, came into the possession of the above-mentioned estate through an exchange in 1720, and in the sec- ond half of the 1730s or no later than 1740, Wolf Anton himself bought a farmstead (Germ. Hofstatt) in Trnovo where, according to the seigniorial tax records, a small house with adjacent two small gar- dens stood at least from 1645 onwards. At the time of Oberburg’s purchase, a sizeable building might have already stood there that he rebuilt, built anew, or simply settled in. A turning point in the life of the mansion as the seigniorial seat came with the death of Baron Wolf Anton in 1762 and the division of his property (in accordance with his last will) among his five relatives. By that, the seigniory under the name Trnovo Man- sion de facto ceased to exist, even though it was not eliminated from the provincial rent roll until 1887. The mansion, simply referred to in Oberburg’s last will as the house, was inherited by his sister Maria Anna von Raab. Its exact location was determined thanks to house number 66, which the building had from 1770 onwards and in which von Raab died in 1787, after we excluded the possibility that von Raab had moved within Trnovo and that the house number might therefore mislead us. One reference for identifying the building as the right one is the two gardens and meadows stated as the mansion’s feudal property in 1749 and after that as von Raab’s property. The floor area of the building with house number 66 was drawn on the road map from about 1780, when it was the biggest or the second largest building in Trnovo. In 1780, von Raab handed it over to her relative, Franz Xaver von Oberburg, and the house passed into non-noble hands before 1823. To- day, a large storey building with the address Jurčičeva ulica 18 stands in its location. The chronology of its owners and its architectural history over the last two centuries still wait to be addressed by researchers of historical and other disciplines.