KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 111 LJUBLJANSKA GIMNAZIJA (1773—1808) I. del • J0ŽE CIPERLE Ljubljanska gimnazija ima svoj začetek v protestantski stanovski šoli iz konca XVI. st. Učni program petrazredne deželne stanovske šole (po letu 1584) je približno ustrezial pro- gramu protestantskih gimnazij v Nemčiji; da- jala je izobrazbo, kakršna je bila pogoj za vpis na univerzo v času povečanih zahtev v dobi humanizma. Po zmagi protireformacije je šola morala prenehati z delom.* Jezuiti, ki so prišli v Ljubljano januarja 1597 in ki naj bi tudi tu — kot borbena avant- garda katoliške protireformacije — poskušali katoliški cerkvi na ideološkem področju po- vrniti njen izgubljeni vpliv na ljudi, so se sprva nastanili pri Sv. Jakobu, v naslednjih letih pa so prav tam zgradili svoj kolegij. Že v prvem letu so začeli ustanavljati gimnazij- ske razrede, kajti znano je, da so se jezuiti pri svojem šolskem delu načelno omejevali na srednje in višje šolsitvo (filozofsko in teolo- ško fakulteto), elementarno šolstvo so prepu- ščali drugim.^ Popolna jezuitska gimnazija (studia inferio- ra), urejena na osnovi njihove ratio studiorum iz leta 1599, je obsegala pet stopenj pouka: tri gramatikalne in dve humanitetni, pri če- mer so včasih prvo stopnjo delili v dva razre- da, s tem so dobili šest razredov (infima, ele- mentaris ali parva, principia, gramatica, syn- taxis, poetica in retorica). Samostojni šesti se je v Ljubljani pojavil leta 1604. Glavni cilj jezuitskih študij je bil pouk la- tinščine in le deloma grščine; pri gramatikal- nem pouku naj bi se dijaki naučili latinščine, pri humanitetnem pa naj bi izoblikovali spo- sobnost aktivnega obvladovanja latinskega je- zika v govoru in pisavi. Ves ta pouk je preve- vala verska vzgoja, kar je omogočilo, da ve- rouk na jezuitskih gimnazijah ni bil potreben kot poseben predmet. Koncentracija pouka na en sam predmet, je dala možnost uvedbe si- stema razrednih učiteljev, ki vodijo ves pouk v svojem razredu. Vsi drugi predmeti kot npr. moderni jeziki vključno z nemščino, zgodovi- na, geografija, matematika in naravoslovje, se sploh niso poučevali ali so se iz njih omenjale le posameznosti.^ Kot so si jezuiti pridobili materialna sred- stva za organizacijo svojih študij, kakor tudi za vzdrževanje dijaških domov (konviktov) od premoženja protestantov, ki so se izselili, ali z darili in volili vladarjev, škofov in drugih dobrotnikov, jim je to omogočilo, da je bil pouk na njihovih šolah brezplačen. Tako je število dijakov na njihovih gimnazijah vse do prvih desetletij XVIII. st. stalno naraščalo. V Ljubljani je bilo dijakov ves čas preko 500, največ nad 900.^ VXVIII. st. pa je jezuitsko šolstvo, ki se vse od XVI. st. dalje skoraj ni spremenilo, postalo močno okorelo, njihov vz- gojni in učni ustroj pa je vse bolj zaostajal za potrebami svojega časa, v katerem so prav naravoslovne vede in tehnika napravile ogro- men napredek. Prav v tem času se veča tudi zanimanje za žive jezike in nacionalno kultu- 10, medtem ko so jezuiti vztrajali pri latinšči- ni kot učnem jeziku.' Ker od samega jezuit- skega reda ni bilo pričakovati sprememb, je 112 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 avstrijska državna oblast, ki se preje več kot eno stoletje ni vmešavala v jezuitski šolski si- stem, posegla sredi XVIII. sit. tudi v to šolstvo. V dobi Karla VI. (1711—1749) je dajala jezui- tom vrsto nasvetov, ki pa jih ti skoraj niso upoštevali. Preokret je nastopil šele z ustano- vitvijo študijske dvorne komisije 1760 pod vodstvom kardinala Migazzija in janzenista van Swietna, kateri so bile leta 1762 podreje- ne tudi jezuitske šole. Z instrukcijo za huma- nistične šole, prvi državni učni načrt v Avstri- ji, ki ga je sestavil član te komisije, profesor zgodovine na dunajski univerzi Gaspari, se začne na teh gimnazijah upoštevati materin- ščina (pri ms seveda nemščina), nekaj zgodo- vine, geografije, aritmetike in tudi fizike. Ra- zen tega pa so prišle jezuitske gimnazije že leta 1752 pod vodstvo in nadzorstvo superin- tendantov, ki so obstajali pri deželnih vladah ii) skrbeli za »uvajanje novega načina pouka«. Kljub taktičnemu popuščanju so jezuiti slej ko prej ziaostajali za novimi nalogami in splo- šno razpoloženje do njih, tudi znotraj same katoliške cerkve, se je po vsej Evropi vse bolj zaostrovalo. Pod tem pritiskom je papež Kle- menit XIV. leta 1773 ukinil jezuitski red, na- kar je sledila ukinitev tega reda tudi v avstrij- skih deželah. Po razpustitvi jezuitskega reda je naša usta- nova, ki se je od leta 1773 do leta 1776 imenovala Accademia Labacensis, od leta 1778 do leta 1784 pa Accademia archiducalis (oba termina sta obsegala tudi ljubljanske višje študije), od 1788 pa do 1791 Gymnasium ar- chiducale, prešla v državne roke, poučevali so na njej še nadalje exjezuiti.' Leta 1773 je ime- la naslednji učni zbor: prefekt Inocenc von Taufferer, v I. razredu je poučeval Martin Naglic, v II. (principia) Andrej Schmerl, v III. (gramatica) Salamon Kappus, v IV. (sintaxa) iYanc Novak, v V. (poetica) Johann Horma- yer in v VI. (rhetorica) Jakob Knauer.'^ V na- slednjem šolskem letu so na starih mestih ostali: Taufferer, Naglic in Kappus; II. raz- red (principa) je poučeval K. Rosman, IV. (sintaxa) J. Morak, V. (poetica) J. Knauer in VI. (rhetorica) J. Hormayer (vsi exjezuiti).* Čeprav so na avsitrijskih gimnazijah še na- dalje poučevali dotedanji učitelji, je bilo to vendarle mišljeno kot provizorij, kajti disku- sija o tem, kdo naj poučuje na gimnaziji, je v okviru študijske komisije na Dunaju potekala z vso silovitostjo. Odločiti se je bilo treba, ali naj ostane gimnazija še dalje samo zavod, v katerem se bodo učenci naučili predvsem la- tinščine, ali naj postane splošno izobraževal- na šola, na kateri bodo realni predmeti postali enakopravni z latinščino. Študijska komisija je zaupala rešitev te naloge Antonu de Marti- niju, ki je s pomočjo profesorja zgodovine na dunajski univerzi Ignacija Hessa izdelal na- črt za reformo gimnazij. Hess je predlagal, da naj gimnazija postane splošno-izobraževalna šola, kjer bodo realni predmeti enakopravni z latinščino. V taki šoli naj bi poslej učili pred- metni učitelji in ne več razredni kot doslej. Ker dotedanji gimnazijski učitelji niso bili kos takemu pouku, saj razen latinščine in nemščine drugih predmetov niso obvladali v zadostnem obsegu, je Hess zahteval tudi dopolnilno izobraževanje vseh dotedanjih gimnazijskih profesorjev; novi učiteljski kan- didati pa naj bi se za svoje učno delo izšo- lali na univerzi. Te Hess-Martinijeve misli, podane v novem učnem načrtu, ki so ga razposlali deželnim glavarstvom,^ so nale- Pročelje gimnazijskega (11- cejskega) poslopja (nekda- nji frančiškanski samostan) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 113 tele na odpor in cesarica Marija Terezija je zaupala nadaljnje vodstvo gimnazijske reforme novi izredni komisiji, v kateri de Martinija ni bilo več. Naročila je rektorju Savojske akademije na Dunaju — piaristu Gratianu Marxu'" — naj izdela nov učni načrt, ki ga je cesarica 23. septembra 1775 načelno sprejela in potrdila; 15. oktobra je bil že sankcioniran z nekaj dodanimi po- drobnostmi in nato poslan na gimnazije s pri- pombo, da morajo vodstva gimnazij s šolskim letom 1775/76 prvi razred preurediti po tem učnem načrtu, v drugih pa naj ostane še vse po starem.** Toda na ljubljanski gimnaziji je reforma stopila v veljavo šele v začetku šolskega leta 1778/79.12 Marxov učni načrt je dotedanjo šestrazred- no gimnazijo spremenil v petrazredno z raz- rednimi učitelji (vodijo ves pouk v svojem raz- redu razen verouka in to isti učitelj v vseh petih letih). Prvi trije razredi (I.—IIL) so bili izrazito gramatikalni, zadnja dva razreda (IV. in V.) pa sta bilia humanitetna. Posamezne razrede so po tem načrtu imenovali: I. razred ali principia, II. razred ali grammatica (tudi media classis grammaticae), III. razred ali syntaxis (tudi suprema classis gramaticae), IV. razred ali rhetorica in V. razred ali poesis. Novembra leta 1775 so bile objavljene Le- ges accademicae." Prvi trije paragrafi so po- dajali obširna navodila za sprejem v gimnazi- jo. Po tem načrtu so se morali sprejemni izpi- ti vršiti zadnjih osem dni v mesecu oktobru. Komisijo so sestavljali: prefekt, profesor, ki je poučeval v prvem razredu ter katehet. Pri- četek sprejemnih izpitov je morala gimnazija objaviti na oglasnih listih. Na sprejemni iz- pit so smeli samo dečki, ki so bili stari 10 let (starost je bila predpisana zaradi tega, ker ni- so hoteli, da bi po končani gimnaziji prihajali na filozofijo premladi dijaki) in ki so končali normalko. Na sprejemnem izpitu so spraševali verouk (I. in II. katekizem, zgodovino religije z moralko), zahtevali so gladko branje nem- ških in latinskih tekstov, pravilno in lepo so morali znati pisati nareke v obeh jezikih, ob- vladati so morali nemščino v obsegu, kakor je bilo predpisano za normalko, obvladati so mo- rali latinsko sklanjatev, spregatev, stopnjeva- nje in najpreprostejšo skladnjo, računske ope- racije z znanimi in neznanimi števili ter sklep- ne račune. Učenci, ki ene od teh zahtevnih stvari niso obvladali, so smeli šele čez pol le- ta vstopiti v prvi razred. Četrti in peti člen sta določala religiozne obveznositi dijakov, predvsem obvezno meseč- no spoved in obhajilo, šesti je obsegal določi- la o izključitvi nesposobnih dijakov in dopu- stnosti štirikratnega ponavljanja, sedmi je do- ločal polletne izpite na poetici, rhetorici, syn- tax! in grammatici, osmi in deveti člen pa sta prepovedovala dijakom, ki niso prišli vsaj v drug razred, nadaljnji študij. Zadnji člen pa je vseboval nekatere disciplinske predpise. V samem predmetniku Marxovega učnega načrta je opaziti nekaj manjših novosti. Tako so tedaj prvič omogočili, da so profesorji več povedali o fizikalnih in političnih posebno- stih Kranjske. Pri pouku zgodovine, zlasti sta- re, so še posebno poudarjali primere pošteno- sti, nesebičnosti, velikodušnosti, hrabrosti in ljubezni do domovine starih Grkov in Rimlja- nov in drugih velikih mož. Pri novejši zgodo- vini je bil poudarek na cesarjih avstrijske vla- darske hiše. Novost je bila tudi uvedba naravoslovja, ki ga prejšnji učni načrti niso poznali. Pri tem predmetu so se učenci seznanili z osnov- nimi prirodnimi elementi in poljudno botani- ko. Novo je bilo tudi to, da je Marxov učni na- črt uvajal posebnega profesorja za verouk. Dotlej so profesorji poučevali verouk v svo- jem razredu. V novo oblikovani petrazredni gimnaziji je latinščina tudi po tem učnem načrtu ostala glavni predmet. Dotedanji obseg in izbor la- tinskih avtorjev so razširili s tem, da so uvedli poleg že znanih imen npr. Valeriana Maxima filozofske spise, Vegetia De re militari, Col- lumella De re rustica, Plini j a Naturalis histo- ria, Celsusa De re medica. Še prav posebno pa so priporočali Cicerona. Ker je bila vsa teža pouka in vsa pozornost profesorjev osredoto- čena na pouk latinščine, je gimnazija ostala še dalje izrazita vadnica latinskega jezika. Pa- zili so ne samo na napake pri govornem in pisnem izražanju, marveč tudi na čistosit in pravilnost izražanja. Učbeniki pri pouku latinščine so bili: za I. in II. razred — Anleitung zur lateinschen Sprache I., II. Theil, Wien 1776; Pierre Chom- pré, Seleota latini sermonis exemplaria I. II. zvezek; za III. razred: Institutionum grammaticarum pars tertia in Institutiones ad eloquentiam pars prior et posterior, Wien 1777, Pierre Chompre, Seleëta latini... II. zvezek; za IV. in V. razred — Pierre Chompre, Selec- ta latini... III. in IV. zvezek. Grščino so po tem načrtu začeli poučevati šele v drugem semestru prvega razreda, te- daj po veliki noči. Učenci so se z njo ukvarjali vse do konca petega razreda. Učbenik pri pouku grščine: za IV. in V. razred — Supplementa^grammaticae graecae; Chrestomathia graeca cum lexico herineneut- keo — analytico 114 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 Nemščina je bila v primeru z latinščino ven- darle na slabšem. Učenci so morali obvladaii izražanje v prozi, vaditi so se morali tudi v nemških govorih. Profesorji niso smeli zane- marjati tudi nemškega pesništva. V zemljepisu so v prvem in drugem razredu seznanili učence z Evropo na splošno, nato pa z Nemčijo in Avstrijo, v tretjem razredu so obdelali severno, zahodno in južno Evropo, v četrtem razredu pa vzhodno Evropo, v petem razredu še vse druge dele sveta. Dijaki so se pri geografiji seznanili še s temelji kronolo- gije in haraldike. Pri obravnavanju avstrij- skih dežel so morali biti profesorji bolj obšir- ni. Upoštevati pa so morali tudi zemljepis an- tičnih dežel, kolikor je to zahtevalo branje klasičnih avtorjev. Učbenik za pouk geografi- je: Erdbeschreibung, 5 Theile. Pri zgodovini so se dijaki prvega razreda seznanili z biblično zgodovino starega in nove- ga testamenta, v dugem razedu so obravna- vali vzhodne dežele in Grčijo, v tretjem raz- redu rimsko zgodovino do cesarja Avgusta, v četrtem razredu nemško zgodovino do najno- vejših dni, v petem razredu pa avstrijsko zgo- dovino. Učbenik za pouk zgodovine: Lehrbuch der allgemeinen Weltgeschichte, 5 Theile. V matematiki so v gramatikalnih razredih (I.—III.) vzeli vse štiri računske operacije, v četrtem razredu so jemali elemente aritmeti- ke, v petem razredu pa temeljne pojme algeb- re; in geometrije. Učbenik pri pouku matema- tike: Elementa Arithmeticae, Geometriae et Algebrae; v nižjih razredih pa so uporabljali računice glavnih šol in normalk. V prirodopisu so učenci v prvem razredu spoznali splošno naravoslovje, v drugem raz- redu živalski svet, v tretjem razredu rastlin- stvo, v četrtem razredu pa svet mineralov. Učbenik pri item predmetu: Kenntnisse von natürlichen Dingen. Tik in prodaja gimnazijskih učbenikov je bila v rokah dvornega tiskarja von Trattner- Z dvornim odlokom z dne 5. januarja 1776 so tudi na ljubljanski gimnaziji uvedli poseb- ne izpite iz latinščine in drugih gimnazijskih predmetov za sprejem na filozofski študij (za- četek maturitetnih izpitov).V zvezi s šolsko reformo je bila 3. aprila 1776 izdana tudi po- sebna odločba o svečanih izpitih, nagradah in premijah, potrdilih (atestatih), počitnicah in sprejemu v višje razrede.*' Med šolskim letom so bili dvakrat javni in slovesni izpiti: spomladi po veliki noči in je- seni pred 19. septembrom. Pismene naloge so dijaki pisali že pred pričetkom izpitov, tudi ocene so profeorji v ga vnem zaključili že pred izpitom. Odgovori so na izpitih le izjemo-, ma vplivali na končno oceno. Ocenjevali so vedno samo nravnost (vedenje) in učni uspeh učencev (mores, talentum, applicatio, profec- tus). Pedpisane so bile samo tri ocene; prvo (erste Klasse) dobi učenec, ki ima najboljši uspeh; drugo (mittelmässige Klasse) dobi uče- nec, ki je nekoliko slabši od dijaka z najbolj- šo oceno (srednje dober, poprečen učenec), tretjo (untüctige) pa tisti, katerega znanje ni zadostno. Predsednik pri teh izpitih je bil di- rektor študij (vsakokratni okrožni glavar), prefekt gimnazije je bil le prisednik, tretji član izpitne komisije pa je bil izpraševalec —• profesor, ki je v tem razredu poučeval. Pred- sednik in prefekt sta smela postavljati tudi dodatna vprašanja. K tem izpitom so povabili m.estnega sodnika in mestne očete (magistrat), starše in sorodnike učencev. Izpiti so trajali dopoldne od 9. do 12., popoldne pa od 3. do 6. ure. V vsakem razredu so se morali opraviti izpiti v enem dnevu. V vseh drugih pa je bil med tem časom normalen pouk. Vse ocene, ki so jih učenci dobili na izpitu, so vnesli v vpis- nice (calculae), podpisati sta jih morala direk- tor in prefekft, da so dobile polno veljavo. Ob koncu vsakokratnih izpitov je vodstvo šole izdalo popoln tiskan seznam vseh učencev, ki so uspešno končali izpit (razred) z navedbo, s kakšnim uspehom so razred naredili. Ti tiska- ni seznami so imeli v devetdesetih letih XVIII. st. naslov Nomina juvenum in archiducali li- ceo labacensi. Žal ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj je ljubljanska gimnazija izdala svoj prvi Nomina juvenum. Doslej najstarejši ohranje- ni primerek je iz leta 1762.*' Možno je, da so izšli seznami že nekaj let prej, izdajali pa so jih dvakrat letno, spomladi in jeseni (vča- sih samo jeseni). Z razglasitvijo učnega uspeha je bilo tesno povezano tudi nagrajevanje najboljših učen- cev (podeljevanje premij). Do leta 1774 so naj- boljši učenci v razredu (največ trije) prejeli za nagrado posebne knige. Marija Terezija pa je leta 1774 izdala odlok, da morajo take učen- ce odslej nagrajevati z medaljami. Najboljši učenec v razredu je dobil veliko zlato meda- ljo, njemu najbližji je prejel veliko srebrno, tretji po uspehu pa le malo srebrno medaljo. Na teh medaljah je bila na čelni strani podo- ba Marije Terezije z napisom: »Maria Teresia Augusta Mater scientiarum bonarumque arti- um«, na hrbtni strani pa je bil relief Minerve z napisom »Minervae pacifioae Providentia«, z manjšimi črkami pa »Humanitatis studiis instauratis 1774«. Nagrajeni učenci so te me- dalje nosili na posebnem traku ob nedeljah, praznikih in prostih dneh. Vsi drugi učenci so morali takim dijakom izkazovati posebno čast in spoštovanje. Učenci zadnjih razredov (IV. in V.) so te medalje obdržali kot spomin KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 115 i Faksimile naslovne strani leges academica (AS) na Šolanje tudi potem, ko so gimnazijo konča- li; dijaki nižjih razredov pa so morali medalje vrniti konec avgusta. Pri vsakoletni razgla- sitvi učnega uspeha in podeljevanju nagrad- nih medalj so se prirejale tudi šolske sloves- nosti, na katerih so učenci govorili, recitirali in uprizarjali kaj komičnega.'^ Kdor je med študijem prestopil na drugi za- vod, je dobil pismeno, s pečatom in s prefek- tovim podpisom potrjeno potrdilo (aitestat). Po končanem petem razredu pa so učenci do- bili Testimonium (spričevalo) z vsemi ocena- mi, prepisanimi iz izpitnega zapisnika.** Na teden je imel vsak razred po 18 ur po-j uka. Vsak predmet so poučevali po pol ure (30 minut). Dopoldne je trajal pouk še vedno od 8. do 10, popoldne pa od 2. do 4. ure. Učni jezik je bila v gramatikalnih razredih reformirane ljubljanske gimnazije nemščina; le-te so se morali učenci naučiti že v elemen- tarni šoli (normalki), v obeh višjih razredih (IV. in V.) pa latinščina. Profesorjem je bilp 116 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 strogo ukazano, da se morajo tega predpisa držati. V začetku osemdesetih let so na ljubljanski gimnaziji poučevali še vedno exjezuiti (I. raz- red — parva — J. Holzel, II. razred — prin- cipia — M. Moräutscher, III. razred — gram- matica—K. Rosman, IV. razred—poetica—M Naglic, V. razred — rhetorica — J. Knauer). Funkcijo prefekta je še nadalje opravljal I. von Taufferer." Profesorji so za svoje delo prejemali 350 florintov letne plače, prefekt pa 400. Vrhovno vodstvo gimnazije so na začetku sedemdesetih let zaupali gimnazijski in nor- malno-šolski komisiji. Sestavljali so jo: c. k. svetnik N. R. von Raab, c. k. svetnik J. N. von Edling, c. k. svetnik K. von Pettenek, ka- nonik in generalni vikar J. Kraskowiz, gimna- zijski prefekt I. von Taufferer ter B. Kumer- dej — direktor normalke v Ljubljani. Na osnovi dvornega, dekreta z 2. oktobra 1780 so gimnazijske zadeve izločili iz delovne- ga področja normalno-šolske (gimnazijske) komisije in jih zaupali študijski komisiji (vr- hovno vodstvo filozofskih in teoloških študij v Ljubljani).^« Neposredno vodstvo gimnazije pa je seveda pripadlo prefektu, medtem ko je funkcijo gim- nazijskega direktorja opravljal vsakokratni ljubljanski okrožni glavar. Direktor je oprav- ljal vizitacijo, sprejemal je tudi zapečatene conduitne listine (spričevalo o obnašanju) za vsakega učitelja, ki jih je nato posredoval deželnemu glavarstvu. Leta 1781 so izšle Instrukcije za gimnazij- ske direktorje, prefekte in profesorje (Instruc- tion für Directoren, Präfecten und Lehrer). Le-te so posredovale poleg seznama gimnazij- skih učbenikov tudi priročnike za profesorje: za pouk zgodovine—J. Chr. Gatterer, Hand- buch der Universalhistorie, Göttingen 1761; J. Chr. Gatterer, Einleitung in die synchroni- stische Universalhistorie, 1771; J. A. Remer, Handbuch der Geschichte, Braunschweig 1771; G. M Gruber, Abriss akademischer Vorlesung gen über die synchronistische Universalhisito- rie, Wien 1783; K. Rollin, Alte Geschichte, Halle 1758; Rollin, Römische Geschichte, Halle 1753; J. B. Bossuet, Historia universelle, Leipzig 1757; za pouk naravoslovja — J. Beckmann, An- fangsgründe der Naturgeschichte, Göttingen 1767; J. Blumenbach, Handbuch der Naturge- schichte, Göttingen 1728; J. Ch. Erxleben, An- fangsgründe der Naturgeschichte, Göttingen 1782; J. P. Ebert, Naiturlehre für die Jugend, Leipzig 1785; J. P. Ebert, Neuer Schauplatz der Natur, Leipzig 1775/1781.2* Profesorjem so prepovedovali uporabljati lastne skripte in zapiske, natanko pa so se mo- rali držati predpisanih učbenikov. V tem času so uvedli na naši gimnaziji nova disciplinska pravila (odlok dvorne študijske komisija z dne 31. oktobra 1781).^^ Z njimi so hoteli spodbuditi dijake k vnetejšemu učenju in prebuditi v njih občutek sramoite in časti. Zato so poslej tudi gimnazije poznale sramot- no in častno klop pa tudi sramotno in častno knjigo. Na ta način so hoteli utrditi disciplino brez telesnih kazni, ki so bile sicer še vedno v navadi. Učenec, ki se je v šoli v čem pregre- šil, se je moral sam vpisati v črno (sramotno) knjigo — Schandbuch; če se je ponovno pre- grešil, ga je profesor poslal v sramotno klop, ki je bila ločena od drugih; v primeru, ko se je pregrešil še tretjič, je bil izključen iz šole. V posebnih primerih so učenca kaznovali tudi s klečanjem pred vhodom v cerkev, da so ga lahko vsi dijaki javno zasramovali. Kadar pa se je učenec posebno odlikoval s pridnostjo, pazljivostjo, lepim vedenjem ali kakšnim častnim dejanjem, so ga zapisali v častno knjigo (Ehrenbuch). Nihče ni mogel bi- ti vpisan istočasno v sramotno in častno knji- go. Za plačilo in v znamenje priznanja so jih posadili v častno klop, ki je bila posebno lepo izdelana in iz boljšega lesa kot druge Častna klop je bila v razredu vedno na vidnem me- stu. Kdor ni bil vsaj trikrat vpisan v častno knjigo, ni mogel dobiti spričevala (testimonia) z najboljšo oceno, čeprav se je v vseh pred- metih posebno odlikoval. Kdor pa je bil deset- krat zapisan v sramotno knjigo, so ga izključi- li iz šole. Izšli so tudi novi predpisi o izpitih. Jožef II. je namreč izdal 7. septembra 1784 odlok, s ka- terim je spremenil dotlej veljavna pravila. Izpitna vprašanja so morala biti taka, da so obsegala več možnžosti, da je učenec lahko pokazal, ali je vprašanje razumel ali ne Spre- menjene so bile tudi ocene. Poslej so veljale: prav dobro (sehr gut), to je bil prvi razred po uspehu (I. Fortgangaklasse); poprečno (mit- telmässig), to je bil drugi razred po uspehu (II. Fortgangsklasse); slabo, to je bil tretji raz- red po uspehu (III. Fortgangsklasse). Vmesne ocene niso bile dovoljene. Pri predmetih, pri katerih so ocenjevali tudi uporabnost in spo- sobnost, so morali učenci opraviti tudi pisme- ni izpit. Kdor je prejel tretji napredovalni razred (oceno) v uspehu, je moral razred ponavljati, a smel ga je samo dvakrat. Odslej so ostreje ravnali tudi pri izpitih s privatisti (privatnimi učenci). Le-ti so dotlej smeli opravljati izpite kar doma. Dvorni odlok s 5. decembra 1785 pa je to ukinil. Poslej so tudi privatni učenci morali delati dvakrat na leto v gimnaziji izpite, pri katerih sta bila navzoča tudi direktor in prefekt; tudi privatni učenci so morali biti vpisani na gimnaziji — javno KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 117 veljavna spričevala more izdati le vodstvo gimnazije. Za izpit pa so morali plačati 2 goldinarja takse — za profesorja izpraše- valca.^* Z novimi disciplinskimi predpisi so bila tesno povezana določila o religioznih obvez- nostih dijakov. Leta 1783 so na gimnaziji uki- nili vse Marijine družbe in kongregacije. Di- jaki so se ob nedeljah in praznikih zbrali s profesorji, ki so jih nato odvedli v cerkev Sv. Jakoba ali kako drugo cerkev k maši; po kon- čani maši so se zbrali v šolskem poslopju v dveh oddelkih (I. in II. razred skupaj, III.—V. razred skupaj) k polurnemu katehetskemu pouku. Popoldne so šli dijaki skupaj s starši k cerkvenim opravilom. V dneh šolskega pouka pa so morali biti pri maši po končanem dopol- danskem pouku. Vse druge bogoslužne vaje, ki so bile na gimnazijo dotlej v veljavi, so bile ukinjene, in sicer duhovne vaje, ki so bile v navadi tri dni velikega tedna; na veliko sredo popoldne so morali profesorji dijakom razložiti le pomen velikonočnih praznikov, sicer pa je v teh dneh (prve tri dni veli- kega tedna) pouk potekal normalno. Profesor- ji tudi niso več vodili dijakov k vsakomesečni spovedi in obhajilu, skrb za to so prepustili staršem.-'' Za nadaljnji razvzoj ljubljanske gimnazije je bil velikega pomena odlok Jožefa II. z dne 26. aprila 1784, s katerim je bila z začetkom šolskega leta 1784/5 uvedena šolnina. Dotlej je bil pouk brezplačen. Uvedba šolnine je se- veda močno prizadela revnejše učence, ki so vendarle sestavljali večino dijakov ljubljan- ske gimnazije. Prefekt gimnazije je 1792 le- ta poročal, da tukajšnji učenci zelo težko pla- čujejo šolnino in da je njih število v zadnjih osmih letih nazadovalo za dve tretjini.^' Prefekt res ni pretiraval; leta 1776 je imela gimnazija 369 učencev, leta 1777 310 učencev, 1778. leta 273; 1779. leta 272; 1780. leta 245; 1781. leta 249, 1782. leta 244, 1783. leta 227, 1784. leta 228, 1788. leta 110, 1789. leta 132, 1790. leta 146 in 1791. leta 187 učencev.«« Na leto je šolnina znašala 12 goldinarjev. Plačevati so jo morali vsi dijaki, razen tisitih, ki so prejemali štipendijo. Cesar je poudarjal, da je šolnino uvedel zato, da bi s tako zbra- nim denarjem, ki bo namenjen štipendijam (državnim), podprl predvsem revne in nadar- jene dijake. Da bi olajšali dijakom plačevanje šolnine, je 26. maja 1784 izšel odlok, s katerim so dovolili plačevati šolnino v desetmesečnih obrokih po en goldinar in dvanajst krajcar- jev. Dijaki so morali plačevati mesečne obroke nekemu uradniku na šoli, ki jim je izdal po- trdilo o vplačanem obroku. Šele na podlagi tega potrdila je smel profesor sprejeti učenca v razred. Vsak mesec so profesorji vsa potrdi- la oddali prefektu. Le-ta pa je vsa plačila moral preveriti, nato jih je oddal okrožnemu uradu, ta pa je denar s priloženim seznamom poslal deželni vladi ali gubernirju. Sprva so morali plačevati šolnino tudi dijaki, ki zaradi bolezni niso mogli v šolo. Leta, 1785 pa je bi- lo določeno, da dijaki ne plačujejo šolnine za tisti čas, ko so bili bolni in niso mogli v šo- lo." V prvih letih po uvedbi šolnine so si rev- ni dijaki ljubljanske gimnazije pomagali iz stiske na ta način, da se niso več vpisovali kot javni (redni) učenci, ampak kot hospitan- ti, katerim ni bilo treba plačevati šolnine. To- da država ni pustila, da bi se dohodki iz šol- nine zmanjšali na tak način, zato je 12. junija 1787 izdala odlok, v katerem je poudarila, da dijaki ne morejo biti hospites, če šolo redno obiskujejo. Kranjski deženi gubernij je nato določil, da morajo dijaki za maj in junij 1787 plačati lie en goldinar in oseminštirideset krajcarjev šolnine. Končno je Jožef II. z dvornim dekretom 10. avgusta 1787 pooblastili gubernij, da sme op- rostiti šolnine za tekoče šolsko leto tiste revne učence, ki zaslužijo štipendijo, pa je zaradi pomanjkanja denarja v študijskem fondu ne morejo dobiti. Prošnjam za oprostitev šolnine so morali učenci priložiti spričevalo, da so z najboljšo oceno (mit I. Fortgangsklasse) opra- vili zadnji zaključni izpit, priložiti pa so mo- rali tudi ubožno spričevalo.^^ Od konca osemdesetih let se je število di- jakov na naši gimnaziji, ki so prejemali držav- no štipendijo, sicer počasi večalo, toda število prosilcev je daleč presegalo možnosti šti- pendijskega fonda. Štipendije je podeljevala dijakom dvorna študijska komisija, in sicer zL ves čas študija. Izgubiti so jo mogli le zaradi malomarnosti ali slabega vedenja.^' V začetku šolskega leta 1792/3 so bili na ustanovi, ki se je od leta 1792 do leta 1794 imenovala Archiducale Lyceum, od leta 1795 do leta 1808 pa C. R. Lyceum Labacense (oba termina sta obsegala tudi ljubljanske višje študije), le trije profesorji, ki so poučevali na njej že ob koncu osemdesetih let (J. Holzel — učitelj prvega gramatikalnega razreda, K. Rosman — učitelj tretjega gramatikalnega razreda in J. N. Morak — učitelj grščine).*" Pr efekta I. von Taufferer j a je 7. novembra 1792 nasledil Florian Thanhauser, učitelja poetike J. Knauer j a Jakob Panzel (21. februar- ja 1793), učitelja retorike K. Gönnerja Franz Peesenegger (5. decembra 1792), suplenta dru- gega gramatikalnega razreda W. Zumpeja svetni duhovnik Valentin Mercher (leta 1791?). S tem šolskim letom so odprli tudi no- vo učno mesto za francoski jezik, ki ga je po- učeval Franz Çhaurag. Učiteljski zbor je v 118 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 tem šolskem letu poleg prefekta imel torej še sedem učnih moči (posebnega predmetnega učitelja za verouk gimnazija ni imela). Tudi na naši gimnaziji so kot na drugih av- strijskih gimnazijah bili učitelji v izredno neugodnem materialnem (finančnem) položa- ju. Prefekt F. Thanhauser, ki je imel družino s tremi otroki, je prejemal le 600 goldinar- jev letne plače. Učitelja na humanistiki — A. J. Penzel in F. Peesenegger (prva posvetna učitelja na ljubljanski gimnaziji), ki nista bila poročena, kakor tudi J. Morak (učitelj gršči- ne), so dobivali 400 goldinarjev letne plače; gramatikalni učitelji — K. Rosman, V. J. Mercher, J. Holzel — po 350 goldinarjev; učitelj francoščine — F. Chaurag — sprva le 200, 24. junija 1792 pa so mu letno plačo po- višali na 300 goldinarjev. Skromne material- ne razmere so tako učitelje (med leti 1791 do 1796 gimnazijskim učiteljem ni bil priznan profesorki naslov) prisilile, da so vlado več- krat prosili za posebne doklade in darila.'* Omenjeno je že bilo, da ljubljanska gim- nazija vse do do konca šolskega leta 1792/93 ni imela posebnega učitelja za verouk. Z na- stavitvijo posvetnih učiteljev pa je v tem pogledu prišlo do spremembe. Tako je bilo že 30. novembra 1793 nastavljen z odlokom de- želnega glavarstva excistercianec L. von Schluderbach za posebnega ekshortatorja. Paziti je moral na obnašanje (vedenje) dija- kov in posamezne napake, ki jih je odkril pri učencih, takoj sporočiti gimnazijskemu prefektu. Leta 1795 pa je bilo na osnovi dvor- nega odloka s 5. novembra 1794 prepovedano obema posvetnima učiteljema poučevati Fragment instrukcij za gimnazijske direktorje In njiiiove namestnike (SSM) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 119 i verouk. Nato je ta predmet poučeval v obeh humanitetnih razredih kot suplent stolni pridigar J. Pinhak, ki je v ta namen prejemal 108 goldinarjev letne plače.*« Kmalu nato so bile v učiteljskem zboru še druge spremembe. Na gimnazijsko prefekturo so že dlje časa prihajale pritožbe zoper uči- telja A. J. Penzla, češ da se vdaja pijači. Razen tega je imel mož obilico dolgov. Ti in še drugi razlogi so vplivali na to, da so ga 16. februarja 1798 odpustili. Do konca šolskega leta je na njegovem mestu poučeval upokojeni gimnazijski učitelj J. Knauer, za kar je prejel 10. novembra 1798 100 goldi- narjev plačila. Dne 2. avgusta 1798 pa je bil na to mesto definitivno nameščen exfran- čiškan in mestni kaplan V. Vodnik. Kon- kurzni izpit, ki ga je opravil 24. aprila v zvezi s svojo prošnjo za to mesto, je bil sicer razmeroma slab. Kljub temu so se morali z njim zadovoljiti, ker trenutno niso mogli do- biti bolj sposobnega kandidata. Poleg Vod- nika se je potegoval za to mesto le še ex- cistecianec Wilhelm Zumpe, ki pa zaradi bo- lezni ni mogel opraviti konkurznega izpita, tako se seveda nanj niso mogli ozirati.** Dne 23. februarja 1799 je umrl profesor drugega gramatikalnega razreda V. J. Mercher, bolan jfc bil namreč že ob začetku leta. Do zaključ- ka šolskega leta je v njegovem razedu nato poučeval prefekt. Šele oktobra 1799 je bil imenovan za definitivnega učitelja tega raz- reda Ceh Georg Eisler, rojen v Bratislavi, in star 24 let.*^ V tem letu je bil imenovan stolni pridigar J. Pinhak za kanonika in mestnega župnika. Zaradi tega seveda ni mogel več opravljati službe kateheta pri poetih in retorikih. Nje- govo mesto, ki je bilo še vedno zvezano z letno remuneracijo 108 goldinarjev, je prevzel Zumpe. Na osnovi dekreta dvorne pisarne je odšel 14. aprila 1800 v pokoj profesor III. gramati- kalnega razreda (syntaxe) K. Rosman. Izpra- znjeno mesto je najprej provizorično zapolnil prefekt, 21. julija 1801 pa je bil definitivno nameščen Philipp Neumann s Trebiža na Moravskem, star 27 let. Menjaje z Eislerjem je poučeval drugi ali tretji gramatikalni razred (gramatikalni učitelj je namreč pouče- val vse tri gnamätikalne razrede; napredoval jo z učenci od prvega do tretjega razreda, nato se je zopet vrnil v prvi razred). Medtem ko je učitelj J. Holzel poučeval le v prvem razredu (stalno), ker ga pač v ostalih dveh gramatikalnih razredih ni bilo mogoče upora- biti Razen tega pa je Neumann poučeval od 16. februarja 1802 še grščino (dvorni dekret z 20. januarja 1802). Dosedanji profesor tega predmeta J. Morak je bil namreč upokojen., Vendar ni poučeval dlje časa obeh predmetov, kajti 3. marca 1803 je prevzel suplenco za obolelim profesorjem fizike na liceju B. Schallerjem. Medtem ko je mesto suplenta za grščino (na gimnaziji) še obdržal, pa je pouk v drugem gramatikalnem razredu prepustil prefektu Thanhauserju. Na obeh mestih (31. oktobra 1803 je bil nastavljen za rednega profesorja fizike) je ostal do jeseni 1806, ko je bil imenovan za profesorja fizike na graški univerzi. Za učitelja gramatike (II. razred) je bil drugega junija 1804 z intimatom dvome pi- sarne imenovan profesor Matija Kallister, star 29 let, rojen v Slavini na Notranjskem. Dotlej je nekaj časa poučeval čeitrti razred normalke, bil pa je tudi skriptor v licejski biblioteki.*^ V tem času so izšli tudi podrobni odloki, ki so urejali pouk verouka na avstrijskih gimnazijah. Med drugim je bilo določeno, da mora imeti vsaka gimnazija brez razlike svo- jega učitelja verouka, ki naj ima v vsakem razredu po dve uri pouka na teden, v nedeljah in praznikih pa opominjevalni (bodrilni) nagovor (exhorte), za kar je prejel letno plačo 400 goldinarjev. Na osnovi tega odloka sta bila katehet Zumpe in exhortator Schlu- derbach med letom 1804 večkrat povprašana, če namerava kdo od njiju prevzeti mesto kateheta pod novimi pogoji. Oba sta izjavila, da tega zaradi starosti ne moreta storiti (Zumpe je imel 55 let, Schluderbach pa 48). Tako je bil v začetku šolskega leta 1804/5 nastavljen posvetni duhovnik Johann Kucher najprej provizorično, od 9. januarja 1805 pa definitivno za kateheta in exhortator j a. Od učiteljev z jožefinskega obdobja je poučeval na začetku šolskega leta 1804/5 samo še posvetni duhovnik J. Holzel; ker seje bal, da ne bo kos zahtevam nameravanega novega učnega načrta, je večkrt prosil za upokojitev. Njegovim prošnjam so ugodili šele z intimatom dvorne pisarne z dne 28. februarja 1807, toda dopust (Beurlaubung) so mu podelili že novembra 1804. Njegovo mesto je supliral deloma prefekt, deloma upokojeni gramatikalni učitelj Rosman, delo- ma Gregor Dollar (od novembra 1806). V naslednjem šolskem letu je ustanova izgubila tudi svojega prefekta F. Thanhau- serja. Umrl je daleč od svojega rodnega kraja, Friedberga v Šleziji. Njegovo osebnost kakor tudi njegov značaj je lepo označil direktor filozofskih študij v Ljubljani F. Wilde: »Thanhauser je bil silen mož, ki pa je včasih pozabil voditi podrejene mu učitelje z modrostjo in je bil zaradi tega, pri njih večkrat osovražen.« Vredno je omeniti, da ni nikjer v sicer številnih listinah gimnazijskega 120 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 arhiva moč najti točen datum njegove smrti, kljub temu da si je kot dolgoletni član študij- skega konsesa in kot prefekt pridobil za usta- novo omembe vredne zasluge. Zvemo le, da je bil na začetku šolskega leta 1805/6 bolan in da je še živel 28. febuarja, ne pa 22. marca 1806.36 Že 20. novembra 1805 je moralo deželno glavarstvo postaviti profesorja Peesenegger ja za provizoričnega namesnika prefekta, 21 julija pa je to funkcijo prevzel V. Vodnik. Šele 12. februarja 1807 je bil za prefekta definitivno imenovan z dvornim dekretom direktor normalke Franc Hladnik. Le-ta je to mesto prevzel 7. aprila.^' V Ljubljani je bilo jezuitsko gimnazijsko poslopje zgrnjeno v letih 1658/9 poleg jezuit- skega kolegija (v bližini cerkve Sv. Jakoba). Po požaru, ki je 21. junija 1774 uničil kolegij in močno poškodoval tudi gimnazijsko stavbo, so kranjski deželni stanovi le-to obnovili.'* Tako je potekal gimnazijski pouk v njej tudi po razpustitvi jezuitskega reda. Leta 1786 pa so v njej zgradili še redutno halo (odslej se jezuitska gimnazijska stavba omenja v vseh virih kot redutno poslopje). Za normalko, ki je delovala v mestu od leta 1775, so najeli neko privatno hišo, ki zaradi pomanjkanja prostora ni mogla služiti svojem namenu. Notranje-avstrijski gubernij je zato 21. junija 1786 predlagal, da se novo šolsko poslopje zgradi na prostoru, kjer je nekdaj stal jezuitski kolegij. Z dvornim dekretom s 13. sepembra 1786 je bil ta načrt potrjen, kranjski deželni stanovi pa so v ta namen ponudili vsoto 3000 florintov. Toda medtem so drugačne okoliščine pripeljale do spremem- be tega načrta. Leta 1785 so se namreč franči- škani preselili v avguštinski samostan, v frančiškanski samostan pa so se naselili usmi- ljeni bratje (Barmherzige Brüder), vendar so ga ti zapustili, ker jim je bil podeljen samo- stan diskalceatov, da so tako le-Jti mogli pre- vzeti, ustrezno svojim pravilom, nego bolni- kov v pravkar ustanovljenem mestnem »špitalu«. A. T. Linhart, takrat protokolist pri lju- bljanskem okrožnem uradu, je 14. julija 1786 predlagal notranje-avstrijskemu gubemiju, da se opuščeni in izpraznjeni frančiškanski samostan preoblikuje v šolsko stavbo. To poslopje, pravi Linhart, bi bilo v celoti primemo ne samo za normalko, ampak bi se mogla v njem nastaniti tudi gimnazija in višje študije kakor tudi licejska biblioteka. Deželni stanovi pa bi v tem primeru lahko prodali staro gimnazijsko poslopje ali ga uporabili v druge namene; tako bi dobili povrnjene vse stroške, ki bi jih imeli z adap- tacijo frančiškanskega samostana, S tem predlogom so se kranjski deželni stanovi, notranje - avstrijska vlada kakor tudi ljubljanski okrožni urad strinjali pod pogojem, da jim pripada lastništvo frančiš- kanskega samotana in cerkve. Ustrezna kupo- prodajna pogodba se je izvršila 25. junija 1789. Januarja 1788 pa so se že začela adap- tacijska dela in trajala do septembra 1790 in so stala 33.169 fl. 40 kr. Samo za pozlačenje napisa nad vrati so porabili 15 fl., za uro nad glavnimi vrati in za pozlačenje urnega lista pa 296 fl. Istočasno so bila odstranjena od nekdanjega frančiškanskega samostana tudi velika vrta, ki so predstavljala navzven pravo utrdbo in so ločila samostan od samega mesta. Normalka se je takoj po končanih delih preselila v novo stavbo; drugače je bilo z gimnazijo. Prefekt I. von Taufferer in ves profesorski zbor sta namreč 5. decembra 1789 poslala na študijsko dvorno komisijo predlog, da bi gimnazija ostala v stari šolski stavbi (poleg cerkve sv. Jakoba). Menili so, da so v novi šolski stavbi že glavna mestna vojaška postaja, monturdepo, krušne peči ljubljanske garnizije, (substitucij ski urad rudarskega sodišča, novčni (denarni) urad, šola za kirurge ter anatomska soba in da v to druščino gim- nazija ne sodi. Predlagali so, da se redutna hala, ki je bila glavna ovira za normalno delo učne ustanove, razen tega pa je karne- valsko veselje motilo tudi božjo službo v bljižni cerkvi sv. Jakoba, prestavi v novo šolsko stavbo. Toda na predlog ljubljanskega okrožnega urada je notranje - avstrijski gubernij 12. maja 1790 odredil, »da je treba ostati pri novi stavbi«. Tako so se novembra 1790 začela predavanja v tem poslopju. Poleg normalke in gimnazije so bili ob koncu stoletja in še pozneje v njem tudi licej in licejska biblioteka, ostali pa so tu še vedno glavna mestna vojaška postaja, monturdepo, krušne peči ljubljanske garnizije, substi- tucijski urad rudarskega sodišča kakor tudi novčni (denarni) urad.'' OPOMBE 1. V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I, Ljubljana 1963, str. 64—93; isti Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju, Ljubljana 1952; J. Ciperle, Gimnazije in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja. Razstavni katalog Slovenskega šolskega muzeja (SSM), Ljubljana 1976, str. 6—19. — 2. F. Zwitter, Višje šolstvo na Sloven- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980 121 skem do leta 1918, Petdeset let slovenske uni- verze v Ljubljani (1919 — 1969), Ljubljana 1969, str. 19—32; F. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje (1597 — 1704), Ljubljana 1976, str. 45—61. 3. F. Zwitter, o. d., Str. 20. — 4. F. Zwitter, cd., str. str. 21 ; J. Ciperle, Srednje šole in višji študiji na sloven- skem ozemlju — s posebnim poudarkom na severovzhodni del — do leta 1918, Internationales Kulturbistorischas Symposion Mogersdorf 1976, Szombathely 1978, str. 269. — 5. F. Zwitter, o. d. str. 30—31; J. Ciperle, Srednje šale in višji študiji na slovenskem ozemlju do leta 1918, Kronika, 24/3, Ljubljana 1976, str. 141. — 6. Arhiv SRS JAS!, Pp, S—19—/1—9/; J. Nečasek, Statistik des akademischen Gymnasiums in Laibach von 1770 — 1857, MHVK, XI, 1856, str. 101—102. —^ 7. A Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, 4. ThedL Laibach 1876, str. 197—198; AS, adg, Pp, S—19—1. —8. AS, adg, Pp, S—19—2. — 9. AS, adg, Pp, S—19^3, 12. avgust 1775. — 10. J. Oiperle, Re- iorma Gratiana Marxa in gimnazije na Sloven- skem, Ob 200-letnici Splošne šolske naredbe, Razstavni katalog SSM, Ljubljana 1974, str. 29—37. — 11. K. Schrauff, Des P. Gratian Marx ursprünglicher Entwurf für die Reform der österreichischen Gymnasien vom 7. Juli 1775, Mittheilungen der Gesellschaft für deutsche Erziehungs und Schulgeschichte VI, 1896, str. 123—125; AS, adg, Pp, S—19—3, 14. 10. 1775. —12. J. Nečasek, Geschichte des Laibacher Gymnasiums, Programm und Jahresbericht k.k. Obergymnaiums zu Laibach für das Schuljahr 1861, Str. 4. — 13. Joh. Nečasek, o.d. str. 3; AS, adg, Pp, S—19—3. — 14. AS, adg, Pp, S—19—4, 5. Januar 1776; Nečasek Joh., o.d., str. 3. — 15. AS, adg, Pp, S—19—4, 3. april 1776. — 16. Naro- dni muzej /NM/, knjižnica. — 17. AS, adg, Pp, S—19—5, julij in oktober 1777; K.A. Schmid, Encyklopädie der gesammten Erziehungs-und Unterrichtswesens, 5. Bd., Gotha 1866, str. 373. —18. Zgodovinski arhiv Ljubljana /Ljubljana/ ZALj (Lj) arhiv I. ljublj. gimn. , fase. 24, GA IV/I vrsta spričeval/. — 19. SŠM, F. 244 /IV/ 1—12; Joh. Nečasek, o.d., str. 4. — 20. AS, adg, Pp, S—19—8. — 21. SŠM, inv. št. 1407/8; ZALj (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., fase. 25, GA IV/7, fase 24, GA IV/L — 22. ZALj (Lj), arhiv I. ljublj. gimn. , fase. 24, GA IV/3, fase. 24, GA IV/2, 14. 12. 1781. — 23. ZALj (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., fase. 24, GA IV/2, 12. 9. 1797. —24. ZALj (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., fa3c. 24, GA IV/1, 9. 11 1783; fase. 25, GA IV/2, 16. 8. 1792. — 25. AS, gub. arh., fase. 80, 29. 2. 1792; j. Nečasek, o.d., str. 12; V. Schmidt, Zgodovina, I, o.d., str. 280. — 26^ Joh. Nečasek, Statisük. MHVK, XI, 1856, str. 101. — 27. ZALj (Lj), arhiv I. Ijuolj. gimn., fase. 24, GA IV/3, 11. 11. 1785; fase. 24, GA IV/3, 28. 12. 1V91. — 28. ZALj (Lj), arhiv I, ljublj. gimn., fase. 24, GA lV/3, 10. 6. 1786; fase. 24, GA/IV/3, 28. 12. 1791. — 29. ZALj, (Lj), arhiv I. ljublj. gimn., lase. 24, ga IV/3, 5. 10. 1786; fase. 24, GA IV/2, 30. 3. 1789. —30. J. Nečasek, StatistiK... MHVK, XI, löoo, str. 101; F. WUde, Ueber dea Zustand der Unter- richts — Anstalten in Krain, MHVK, XV, 1860, Str. 70; ZALj (Lj), arniv I. IjuDij. gamn., läse, 24, GA IV/2, 13. ö. 1793. — 31. J. M. Kiimesch, Zur Geschichte des Laibacher Gymnasiiums, jahresoerucm des K.k. uoergymnasiums zu LaiDacn für das Schuljahr lööl, sir. ö—b; ZAL.J (Lj), arhiv I. ljublj, gimn., laao. 24, GA iWb; J. ciperie, Reiormd., o.a., sir. 3ö. —: 3