JCttfiga č* V
SiivCjenje in svet
ep. 24.	JUjublfatia IS, decembra <9®$- J»«t« S.
2. Justin: »Perjatli vpri sajo me, kim?« (lesorez).
Jlendrik vari Loon
Multiplicirani človek
Ta sveža in vedra, niti malo ne šablon« ska razmišljanja so vzeta iz uvoda pravkar izišlega nemškega prevoda knjige »Muitiplis cirani človek« holandskega pisca Hendrika van Loon a.1 Pisca, ki ga ne moremo do-Btojneje predstaviti naši javnosti, kakor če ponatisnemo besede, ki jih jo o tej njegovi knjigi napisal Emil Ludwig:
»Kaj popisuje ta človek? — Ne mnogo manj kakor zgodovino izumov od jamskega človeka pa do mikroskopa, od egiptskega voza pa do Zeppelina — a kako popisuje? Neko poglavje ima naslov »Pet prstov roke,t drugo aNe-ugnani nos« in tako vodi na rahli nitki čitatelja od najpreprosteje ših prvin njegovega lastnega teles sa k najtežavnejšim trikom naše civilizacije Njemu je to lahko, ker enako mojstrsko obvlada besedo kakor sliko, zakaj sleherno teh 250 strani oživlja črno-bela risba, vsaka improvizirana, vse prevete domislekov, diktiranih -po duhomušnosti in človekoljubju, ki dičita le pravega učitelja. — Upajmo, da bodo specijalisti našit hude napake, tako na primer, da so vislice poznali že Egipčani in da niso Rimljani prvi zgradili uporabnih mostov, nego nemara v Indokini neko pleme, o katerem pravkar oiše neki privatni docent na univerzi v Gdttingnu itd. Mi drugi, ki rajši vzamemo 95 odstotc kov iz rok humanega, zelo nad are jene ga umetnika, kakor 100 od oholega strokovnjaka, pa smo piscu hvaležni za knjigo, ki bo ljudi poučevala, s tem da jih bo zabavala, a ne bremenila z balastom.«
V začetku je bilo vse tako strašno preprosto.
Zemlja je bila središče prostranstva in nebo ljubek, višnjev steklen zvon.
Ponoči so iz- rtali angelci luknje v stekleni poveznik, in glej, zagorelo je na tisoče zvezdic.
Toda nekega lepega dne je dejal drzen človek ki si .ie nekje kupil za pol tolarja otroški daljnogled: »Moram vendar pogledati, kaj je na tem!« In tedaj so se zgodile vsakovrstne čudne stvari.
Najprej so solnce najvljudneje naprosili. naj stopi v sredo vesoljstva in naj tam preživi konec svoiih dni.
A • Hemidrik vati Lcnom, »Dar imJIttpfzieirte Memsdi« RukMIF Mocse Buohiv-erlaj. Beriia 1930. —	dotlut« v Tiskovna aadrusi.
Dalje je človeštvo odkrilo da naš sloviti tako zvan-i solnčni sistem nikakor ni začetek in konec vseh stvari, nego le prav majcen delec nečesa, ki je spet le prav majcen delec nečesa drugega, kar plava Bog vedi kje v neznatnem kotičku Rimske ceste.
To nenadno odkritje je učenjake matematične fakultete spravilo v velike težave, zakaj dotlej so mislili, da jim je moči domnevne razdalje med zemljo in luino, med zemljo in solncem in med posameznimi premičnicami lepo in gladko izraziti z metri in kilometri.
Ko pa je iznenada postalo vsemirje nekaj docela drugega kakor ozadje lepe slike, popisane v orijentalski knjigi, ko so ljudje videli, da obstoje zvezde, ki so tolikšne, da bi lahko vanje spustili ves naš solnčni sestav z vsem, kar leze in hodi na njem, ne da bi bilo to zvezdi niti najmanj v nadlego, ko so morali množiti brezkončne ničle s še bolj brezkončnimi trilijoni in kvadrfljoni, tedaj se jim je zdel trenutek primeren, da si napravijo novo merilo za svoje astronomske račune. V ta namen so si izmislila novo dolžinsko mero 92 milijonov milj — to je prav lepa razdalja tudi za ljudi, ki imajo avto ali kolo — toda ko so jo hoteli preizkusiti pri astronomskih opazovanjih, so videli, da jim ne ustreza.
Prav tistikrat je delal Albert Michel-sen poskuse s svetlobnimi žarki (zvod-ljiv izraz, zakaj svetloba je svetloba, a svetlobni žarek je oslovski mostioek, po katerem radi hodijo pesniško navdahnjeni ljudje) in odkril, da se svetloba premika s hitrostjo 299828 km v sekundi. Tako so dobili nekai. kar je sodilo v šaro zvezdogledov. Pomnožili so hitrost svetlobe s 60 sekundami, dobljeni zmnožek s 60 minutami, to spet s 24 urami in naposled s 365 dnevi leta in dobili tako nekako 10..418..673.900 000 km — to je bila pot. ki jo je napravila svetloba v enem samem letu. Astronomi so to razdaljo napravili za novi »centimeter prostranstva« ta ga krstili za »svetlobno leto«.
Človek bi zdaj mislil, da je bilo s tem konec vseh neprilik. Pred odkritiem svetlobnega leta je bil CentauT. eden nam naiMižnh sosedov, na pr. dobrih 25„00Q.000,000.000 milj daleč od nas.
Zda§ pravimo-: Centaur je daleč 4,35 svetlobnega leta. In to se sliši, kakor če bi komu pripovedovali, da je Vič 3 km od Ljubljane.
Toda glad zvezdogledov po čedalje večjih razdaljah je bil tako nenasit-ljiv, da so kimalu postregli z nekaterimi nebesnimi telesi, ki so 20.000 in 30.000 svetlobnih let od nas. Zdaj se je stvar spet nekam zaplela in celo svetlobna leta so nam postala malce komična, ko so se učeni bralci poglobili v tako zva-ne astralne megle, zalite pege na pokojnem nebu, ki nas nekoliko spominjajo na nekatere vrste mikrob, kakršne smo nekoč gledali pod drobnogledom. Zakaj astralne megle, same spet tvorijo vsega spoštovanja vredna svetovja, solnčne sisteme in Rimske ceste, so pogosto dva do tri milijone svetlobnih let daleč od našega planetka. In iznova se je moral začeti hokus pokaš z bilijoni, trilijoni in kvadrilijoni, tako da se je celo profesorju Einsteinu, ki se drugače vendar ne da taiko lahko ugnati, nekoliko zvr-tilo pred očmi.
Ko so zemlji na toli surovi način vzeli čast, da bi bila središče prostrans: /a, so mislili oni, ki o takih stvareh razmišljajo (in teh na žalost ni mnogo), da bo zdaj tudi človek padel z visokega podstavka, na katerega se je pope! v teku stoletij. To je bilo čisto leipo, dokler so stvarstvo merili še z metri in kilometri. A zdaj. ko je isto stvarstvo mahoma tako zraslo, da je v njem dovolj prostora za astralne megle, milijone svetlobnih let razsežne in milijone svetlobnih let vsaksebi, naj bi človek vendar že prestal tako ošabno čenčati o svojem tako imenovanem božijem izvoru.
A ta nada se je kmalu podrla. Bilo je skoro nemogoče, človaku izruvati njegovo staro, slabo navado, da poveličuje samega sebe. Majhen ogenj v soibi njegovega stanovanja ga še zmerom bolj zanima od ognjemiškega izbruha na rdečkastem Antaresu, ljubki zvezdici tako ogromnih dimenzij, da je naše solne e v prime ni ž njo žitno zrnce; sumljiv šum v avtomobilskem cilindru zadaia človeškemu srcu večjo skrb za najbližjo bodočnost kakor vest. da bo neizmerno Beteigeuze v kratkem razneslo: da čisto zamolčimo strašno klju-vanne in razbiiamie v naših zobeh modrosti. ki sTce in dušo hnie pretrese kakor prerokba kake zvezd urne. no kateri bo naša zvesta luna kmalu šla za s voji-
mi petimi sestrami in se poslej prištevala med docela ugasla nebesna telesa. A to prav za prav nič ne škodi ia mogoče je bolje, da ..e vse jstaio kako; je zmerom bilo. Zakij mea tem ko so zvezdouki vsemirje čedalje in čedalje bolj večali in neskončnost tako z neskončnim pomnoževali. da jih naposled nihče ni več razumel, so liziki iznenada uprizorili napad v bok ria '.ajnost sestava svetov in naravnaili svoje duhovne topove na sirotai atom, dokler ni to majceno bitje v nekaj letih skrknilo v tako neskončno majhno »malo neskončnost«, da se je človeškemu umu spet zvrtilo. Tem bolj, ker so odkrili, da ta prosiula in še zmerom nevidna bitja, ki žive v razsežnostih stobilijoninke milimetra, uganjajo tako prečudne akrobacije, da so v svoji popolni neznatnosti in ničevnosti mnogo važnejša od vseh solnčnih sistemov.
Tako so prišli do točke, kjer normalni ljudje v obupu dvigajo roke k nebu in vzklikajo: »Temu naš razum ni kos.«
Bedaki seveda ne rečejo nič in oni v vsem problemu tudi ne bodo ničesar opazili, če ne najde film prilike, da porabi svet atomov za ozadje kake družabne drame. Potlej bo svet deset dni delal učen obraz in izbrskal mnogo ne-zmisla o »Atomu«, dokler ne bo naposled prišel na dnevni red in zadevo popolnoma pozabil
Toda iskanje in razglabljanje tihih samjačev v njihovih laboratorijih je naše nazore vendarle nekoliko izipremenilo
Človek je sicer ostal središče svojega malega sveta, a vendar ne čisto tako kakor prej, ko je zares mislil, da je vsemirje ustvarjeno samo zanj. da vse, kar živi, leti, plava in teka, to dela samo v njegovo zabavo, da bo umorjeno iin iztrebljeno, kadar se bo suverenemu človeku zahotelo utešiti njegovo po-žrešnost: takrat, ko je bil človek z velikim »Jaz« že uverjen, da ima izključno pravico nad vsem. kar je ustvarjenega na zemlji, na nebu in pod morsko gladino.
človek današnjih dni ima še zmerom za začetek in konec vseh stvari, a nekoliko njegove domišljavosti in mce-murnosti je vendarle izginilo, vsaj pri bitiu. o katerem bomo govorili na pri-hodniiih straneh.
Glavna oseba razglabljanj teh vrstic ni niti popoln junak, niti Dopoln looov, nego prenrost. skromen sesalec, ki se od svojih prijateljev in sorodnikov ▼
kraljestvu živali razlikuje le po tem. da se je naučil rabiti duhovne darove, ki so pri živalih ostale neizrabljene.
V globini svojega srca veruje nemara še zmerom, da je začetek in konec vseh stvari, toda ta vera je doživela hudo preizkušnjo, ko je odkril, da prav za prav ni ne začetka ne konca in da je bilo življenje pred bilijoni let natanko tako kakor današnje življenje in življe-ie v letu Gospodovem 234.000.
Morda je res še zmerom (kakor na sfkrivaj upa) krona vsega, kar sope; a on bi rad to presojo odložil, dokler ne dozna. ali ne žive na drugih premičnicah in zvezdah bitja, ki so za milijone let kulture pred sinom zemlje.
Trdno je odločen, vse sam preiskati, proučiti vse dele vsemirja, slehernemu problemu stvarstva iti do skrivnega dna in prodreti v tajnosti stvarstva ne glede na kaj drugega kakor na sveto dolžnost, vselej iskati resnico, resnico, ki temelji na lastnem izkustvu in iskanju.
Ce mu naloga uspe, bo o tem poročal svojim bližnjim, ne da bi se hvalil z doseženim uspehom. Če pa zazna (kar se rado zgodi), da je naletel na ovire, ki mu ne dado, da bi do konca proučil, bo odkrito priznal svoj poratz. ne da bi ga olepšal ali se sramoval, ker mora svoje delo predati bodočemu rodu, ki bo nalogi laglje kos.
Predvsem pa bo imel poguma, potrditi probleme življenja. Opremljen s
potrpežljivostjo in vedrino bo prodiral čedalje globlje v skrivnosti prirode. tja do trenutka, ko bo moral iskrico življenja (energije, sile ali kakor že to imenujejo) spet vrniti vsemirju. ne da bi se upiral; zakaj vedel bo. da sta življenje in smrt besedi, ki imata vrednost in pomen le po pogumu, s katerim stopi Posameznik nasproti največjemu vseh vprašajev, ki se blesti nad vrati svetišča življenja.
To zveni nekoliko zamotano, dobro vem.
Vendar je zelo preprosto, če še enkrat prečitate in pri tem za trenutek pomislite.
Nekateri, nestrpni, me bodo odklonili: drugi me bodo razumeli. Opazili bodo, da — čeprav jim še ne znam pokazati jasne poti za rešitev vseh problemov našega žitja — vendarle dajem v glavnem smer, kjer bodo tu pa tam našli stezico, ki pelje globlje v prostrano deželo «zagonetnih skrivnosti« in jim bo pomagala v svetem boju. ki ga bojuje človeštvo od početkov proti tiraniji prirode, tiraniji, ki je danes utemeljena le še z našo neumnostjo, našim strahom, našimi predsodki in žalostnim pomanjkanjem duhovne neodvisnosti.
Za zmago nad sovražniki človeškega napredka nam je treba duhovnih bojev-nikov-voditeljev. ki jih ni strah, dati svoje lastno življenje za splošmost in bojevati bitko, ki utegne trajati tisoče stoletij.
Kako je z vašim srcem?
Tako vprašuje zdravnik dr. Louis M. VVarfield v časopisu ameriške zdravniške zveze »Hygeia« in ne misli pri tem, kakopak, onih čitateljevih srčnih skrivnosti, kj jim baje ni zdravila. Gre za stanje tistega srca, ki s poštenim utripanjem vzdržuje naše življenje in dela neumorno, kakor radi priznavamo, noč in dan.
Noben trgovec — piše doktor VVarfield — ki res skrbi za svoje podjetje, ne bo opustil, da vsaj enkrat na leto ne napravi inventure, t. j. popiše vseh svojih zalog. To mora storiti že zaradi tega, da dožene dobiček in da se preveri, kako stoji finančno. In vendar — možje, ki toliko dado na dober prospeh svoje trgovine, ne posve-
čajo skoraj nobene pozornosti dobremu prospehu, t. j. zdravju svojega telesa. To pa zbog tega, ker se počutijo povsem trdne. Lahko jedo in spe brez motenj, igrajo golf in hodijo na dolge izprehode. To — menijo — zadostno dokazuje, da so v docela zdravi koži.
Toda v srcu in v žilah lahko med tem nastopijo izpremembe, kj zaenkrat ne kažejo nobenih simptomov. Če bi imeli namesto enega dvoje src. obi-sti in pljuč, bi najbrž lahko pustili, da nam eno srce obnemore. A imamo samo eno srce in le-to dovaja in odvaja kri — naš življenski sok — po vsem telesu. Če pa ta sok, ki vzdržuje in nenehoma oživlja naš organizem in prinaša organom hrano, ne dospeva
več v ta ali oni del telesa, ali ga prihaja premalo, tedaj ta del opeša, ohromi.
Lahko se zgodi, da nastanejo v žilah izpremembe, ki povzroče njih zoženje; lahko se tudi pojavijo izpremembe v srčni mišici, tako da nastanejo brazgotine. Oboje nastopa kot posledica prenapornega življenja, preobilnega uživanja pijače in jedače, pretežkega duševnega dela ali prehudih skrbi, ki jih današnje življenje prinaša tako pogosto. Čeprav razpolaga naše srce z veliko količino odporne moči, ki lahko Prizadejana nasilja nad njim popravi, čeprav ima vedno znatne rezerve svoje delovne energije, se naposled vendar le izrabi — še železo podleže tej usodi — in z njim vred gre človek naravnost v pogin.
Kaj storiti, da ne pridemo tako daleč? Predvsem je treba, da, če smo že dosegli kakih 45 let, napravimo vsako leto vsaj enkrat splošen pregled svojega telesa. To se pravi: damo se temeljito preiskati. Seveda mora tako delo opraviti vešč zdravnik; pri njem je treba preciznih instrumentov, prakse v takih splošnih diagnozah in pravilnega presojanja celotnega izsledka preiskave. Marsikdo misli, da za preiskavo srca in žil zadostuje, če zdravnik prisloni svoj običajni mikrofon na srce in dožene pravilnost utripov, in če izmeri krvni tlak. Tako mnenje je čisto napačno.
Denimo: opazili ste, da vam srce ni v redu. Telesni napori, ki vam prej niso nikoli delali težav, vas zdaj ovirajo pri dihanju. Večkrat lovite sapo, kar vam prej ni bilo treba. Nadalje morda opazite da so vam čevlji zvečer nenavadno ozki, dočim jih zjutraj obujete z lahkoto. Ce poteka vaše vsakdanje življenje mirno, brez posebnih naporov, lahko trajajo taki svarilni simptomi več tednov. V tem času je srce nenehoma zelo napeto in čedalje manj sposobno za veliko naiogo krvnega krogotoka. Nekega dne se pre-hladite in naslednjega dne so vam noge zatečene, dihanje je naglo in kratko, muči vas bolesten kašelj.
Tako stanje bi pomenilo, da je nastopila prava srčna napaka. Prvo, kar odredi zdravnik, je. da mora bolnik mirovati v postelji. Toda koliko jih je, ki ne bi ugovarjali, češ, kdo pa naj leži toliko časa v postelji? Nu, za nekaj dni bodi, več pa nikakor ne. Čim
se vrne lažje dihanje in preneha kašelj, bo zopet vse v redu!
Denimo pa takole: Zlomili ste si nogo. Ali ne pomeni to, da je treba nekaj tednov mirno preležati v postelji? »Kajpada,« ugovarjate, »če ne bi tega storil, ne bi mogel več hoditi.« V resnici pa dve nogi iz mesa in kosti nista baš absolutno potrebni, da lahko hodite. Lahko vam nogo amputirajo in nihče ne bo zlahka opazil, da nimate več dveh naravnih nog. In vendar bo vsak zato, da si ohrani tisti del telesa, ki za njega lahko dobi nadomestil«, ostal bolj ali manj voljno cele tedne v postelji.
Tako je z nogo. A kako naj si nabavite drugo srce, s čim naj ga nadomestite?! Ce je tako, kakor smo zgoraj opisali, je tudi srce zlomljeno, Ako ga hočemo ozdraviti, mu moramo dati predvsem dosti miru, enako kot zlomljeni nogi. Počitek pomeni srcu: manj utripov v minuti, zato pa daljši odmori med utripi, zakaj samo v teh presledkih srce počiva. Nemara ste voljni, ostati toliko časa v postelji, da preneha kašelj, da izginejo otekline na nogah in da se vrne slast do jedi. Potem pa bi hoteli takoj vstati in se vrniti k delu. Toda — ali se lahko takoj vrnete k običajnim opravkom, če so vam z zlomljene noge odstranili mavec? Ne, tega ne morete in ne smete. Izpočetka se morate gibati zelo počasi in malo.
Zakaj ne priznate srcu iste pravice, če* vam je zlomljeno in se zdravnik trudi, da ga spravi v prejšnji red? Ce bi postopali s srcem vsaj tako kot z zlomljeno nogo. bi si pač prih-anili mnogo nadlog in ho'ečin ter bi podaljšali svoje življenje! . . .
ZNANSTVENI POSKUS V KATEDRAL!
Ob zadnjem znanstvenem zborovanju v Firenei je astronom Guido Aifani naredil noskus. ki E?a ie pr^ravlial 2 leH- !stn<ra kakor Foucault v Panteonu 1. 1851., ho-teč dokazati, da se zem'ia vrti. Foueanlto-vo nihalo je merilo 218 Čevljev. Višina Rnmelleschiieve kunole pa ie tokrat orno počila dolžino 344 čevljev. Mizico, na kateri je stala sfl.-leda nes1'«. so deli nn «ror)o ko Ta. V danem trenutku je pater Aifani pritaknil gorečo vžigalico k tanki niti, ki je vezala nihalo k stebru. Tn krogla na koncu nihala se je začela gibati, delajoč brazde po pesku, ki značijo oČinVlen odklon proti zanadu, Čim bolj se zemlja suče proti k-hodu.
Ida Kreutzberg *
Opičje zgodbe s Sumatre
V bližini Medana živi poljedelec, ki se po strani bavi s «poolovečevanjem» orangutanov. Tri velike opice so njegovi domači tovariši: Sultan, dorasel individij nevarne zunanjosti. Charly, uapol dorasel, nekoliko bojazljiv mladenič, in orangutanska dama, za katero se potegujeta oba.
Kadar sem se zjutraj pripeljala s svojim avtom, da bi fiknala te svoje tri prijatelje, je sedel vsak dejanja željan na svojih vislicah' v hiši gospoda Dinkla. Najprvo je prišlo do viharnega pozdravnega prizora. čim me je Sultan opazil, se je vrgel s svojih 6 do 8 m visokih vislic na tla — vselej sem se prestrašila, da se ubije. Potem mi je vedno stresel roko in me objel z rokami nežno okoli vratu. Gorje, 6e sem se drznila pozdraviti najprvo Gharlyja! Tedaj je odtrgal Sultan z najbližje palme dva do tri metre dolgo vejo in udrihal ž njo tako dolgo za mamo. dokler nisem Charlyja ostavila in stopila k njemu.
Ampak tudi Charly je trpet na bolestni ljubosumnosti in ker ni bil dovolj močan, da bi lomi! metrsko dolge veje, si je izmislil drug trik. Sedel je pred mano na tla. ko je prvi pozdravni vihar prešel. Zgrabil me je zavratno z rokami za gležnje. Ko je na ta način zasidral obe moji nogi. je vedel, da ima dovolj časa, stresti vse svoje otroško srce pred mano. Cetvorico opičjih nog spravi človeka lahiko v največjo zadrego. Če si se srečno rešil dveh. te držijo obe drugi tem krčeviteje. a da bi dve opičji roki držal z eno samo človeško roko, to je radi temperamenta v njiju nemogoče. Če Charlv ni hotel nopustiti. mi ie prišel Sultan na pomoč, nn to n! bilo radi viteštva. temveč zaradi sebičnosti, kajti notem me je r>o«k"šal seveda on zasidrati v svoje roke če ni mč diruee-ga noimngalo. ie izrekel ooljedHec oblastno besedo: kajti nieerovj -nairmki služabri''Vi «o se opic nreveč bali, da bi mi nriskočili na pomoč.
Ko sem si sr°čno oprostila srležmie. ep™ n^Ma.io n,Vio nmici pod pazuluho. vsa ko na eno stran in sem ju vedla na pro-
• Avtorka je znana kot ustanovite! iica prekrasnega filma »Bi'i«. ki ga jie predvajala tudi ZKD v Ljubljani
stor, kjer sem ju menila filmati. Seveda sem snemala samo prizore iz njunega vsakdanjega življenja in nič dresurnih umetnij, n. pr. kopel v soboto zvečer. Na mizo so postavili tri velka vedia z vodo; da bi bila stvar zabavnejša, so dali v vsako vedro nekaj perila, ki je bilo potrebno pranja. Takoj so opice naskočile vedra in po kratkem, ljutem boju je zavladala vsaka nad svojim kraljestvom. Opičja dama je pokazala takoj neslutene gospodinjske talente. Perilo je vzela iz vedra in ga marljivo namilila, če se je predrzni! eden izmed njenih častilcev motiti jo pri tem opra /i'u, mu jih je z namiljenim platnom ljuto prisodila nekoliko okrog ušes. Ko je oprala, se je spravila na poskus, kako ji posamezni kosi pristajajo. Sultan in Charly sta pre-žala na nje početje in res, zgodilo se je tako. kakor sta pričakovala. Gospa Orangova je zamenjala srajco in Mače, hlaSe si natika na roke. To je ugodna prilika; kajti ko si je zaplela roke in glavo v perilo, ji lahko vrneta sprejete udarce z dvojnimi obrestmi. Suroveža — seveda moram ostaviti svoj aparat in pohiteti ogrožen ki na pomoč.
Kadar sem trudna in žejna od dela, ve Sultan, kako ustreči. Spleza na bližnjo palmo in mi ljubeznivo vrže dva, tri kokose na tla, a v istem hipu je že sam skočil za njimi, da mi z zobmi in najmanj štirimi rokami odlušči zefeno lupino. Z nožem ali klinom poskuša nato oreh odpreti, na kar mi viteSko poda hladno pijačo. Toda jaz smem le piti; meso je njeeovo. tako sva se zmenMa.
Posebno naklonjenost goji Sultan do nekega male^" Dsa. Po cele ur,e se bavi s tem. da ga posveti v začetne pojme poljubovania. Če ga Dri tem gledam, mu moram biti hvaležna da me smatra očit. no zmožno te umetnosti in mi pouke prihrani.
Med tem se je vrni! gospod Dinkel s svoje plantaže in me povabi na obed. To je tudi za moie opič>e nriiatelie pomemben trenutek. K naši mizi pristavimo mizico s tremi stoli, ki so k mei pribiti Sultan. Charlv m madim sed°'o vsak na svoi stol. Strežaj lahko prične ser-virati. Pred vsakega položi aločevin-jsJ krožnik z rižem in zHemiavo; to jim gre v sl^cf in iedn seveda 7 7K00 in vih'ca-mi. Toda jedi. ki jih prinašajo na našo
da izmakne polno steklenico. Nič nI zabavnejše ne&o prisluškovati opati opicL Pri Sultanu sem odkrila pravcato samostojno premišljevanje. Če sem ga kdaj fimala v polnem tropskem solncu, je odtrgal list z bližnjega banamovca ta si ga držal nad glavo kakor senčnik. Če
mizo. Jčh po vsej priliki bolj privlačujejo. Vedno znova se oglašajo s ponižno prošnjo. Moji braki gotovo ne vedo, kako orangutan prosi. Zaploska s čim večjim hrupom z rokami ta si piha z našpi-čenimi ustnicami tako dolgo vanje, da mu prošnjo ustrežejo. Saj se ne moreš
Na Bataki (vzhodna obala Sumatre) obstoja še vedno nečloveški običaj, da gre vdova prostovoljno na grmado in zgori skupno z mrtvim možem
upirati in košček za košSkom roma na opičjo mizo.
če nas vidi Sultan piti, hoče piti tudi on; damo mu steklenico z mrzlim čajem — takoj jo nastavi k ustom. Toda klic opozori na njegovo dolžnost. Hitro natoči vsakemu svojih tovarišev po en kozarec. Smešno je pri tem, kako vselej spregleda trenutek, ko je kozarec poln. Glasni klici z naše mizie so mu opozorilo.. da mora točenje ustaviti in ?elo nerad odda polna kozarca dalie Čaj ie doiber. alkohol še boljši — takr daleč ie Sultan že naoredoval v svojiem-?nan.iu Prazne steklenice alkoholnih pj jač, ki ostanejo na naši mizi. preišče z vso natančnostjo. Če ne da vrat steklenice niti kanljice več od sebe, poskuša z dnom. Tu ta tam se mu posreči,
ni mogel dosteči velikega lista, tedaj je vzel vsaj nekoliko hladnih, manjših listov in si jih del kakor obvezo na čelo.
Njegovo največje veselje so avtomobilske vožnje. Stoji pokončno za voznikom, mu ovije roke okoli vratu in strmi neprestano v krmilo Če je vožnja trajala dve. tri ure. je od vsega doživljenega in opazovanega tako izmučen, da pade na tla in zaspi kakor majhen otrok, čr'm se voz ustavi. Če potegne voz naprej, se takoi orebudi in se poda na svoje ^mazovaPšče od katerega se ne gane. Če pa se drznejo odnehati se z avtom brez niesra meče za liudmi vse. kar more s svojih vislic doseči.
Reči moram, da bi bila s v i je tri orang-utanske prijatelje najrajši vzela s seboj v Berlin.
Ostp Dimov
Vas in mesto
V	ponedeljek zjutraj sem se vrnil v tnesto iz vasice, kjer sem bil posvetil dva tedna svojemu okrevanju. Par ur po prihodu me je že zopet popolnoma zamotal dirindaj velemestnega življenja. Prečita! sem veliko kopo pisem, ki sem /ih bil našel na svoji mizi, prelistal celo goro časopisov — v štirih jezikih — neusmiljeno klical po telefonu prijatelje, mimogrede mnogo čital, marsikaj slišal in marsikaj poizvedel...
Kaj se je zgodilo v času moje odsotnosti?
V	velikem inozemskem mestu so skušali docela neveliki ljudje delati veliko politiko. Brzi vlak iz N. v NN. se je iztiril, pri tem je izgubilo 25 ljudi življenje, 49 pa je bilo težko ranjenih. Dosegel se je nov, popolnoma blazen hitrostni rekord za avtomobile: veljal je samo šest smrtnih žrtev. Dva nedolžna sta bila obsojena na smrt; štirje bančni ravnatelji so bili oproščeni. Našli so s smrtonosnimi bacili napolnjeno bombo, ki more v par sekundah uničiti cel ar-madni zbor. Dovoljenih je bilo več milijonov za gradnjo novih oklopnih kri-žark. Filmska igralka gospodična X je shujšala za dva funta, pa j' niso izplačali zahtevanih 150 000 frankov. Z bok-sačem X se ne bo meril težki atlet K. temveč Z. V severni Nemčiji je propadlo enajst popolnoma svežih gledaliških iger.
Torej, kratko — prav za prav se nI
zgodilo nič. Vse je točno tako. kakor je bilo prej.
Konec tedna sem zopet pokazal hrbet mestu ter se vrnil v svojo vasico. Bog nebeški, koliko sprememb! Kaj vse se je zgodilo za časa moje petdnevne odsotnosti!
Na stroju za rezanje slame starejšega Klavža se je odvil vijak ter niso mogli delati cel poldrugi dan. Oskar je pri mlatenju s cepcem udaril auština po nogi. Ker sta oba vneta za Metko, prevladuje splošno mnenje, da udarec ni bil nesrečen slučaj. Rjava kobila Loti je vrgla lepo malo žrebe. Končnoveljav-no je sedaj, da bo letos zelo malo repe. Teta Ivana se zopet zelo pritožuje čez bolečine na hrbtu, ki so nedvomno posledice prehlajemja pred pet In dvajsetimi leti. V četrtek zjutraj je bilo zelo oblačno, deževalo pa vendarle ni. V gozdu se je podrlo drevo. Mlajši Klavž je videl dve srni. Stavronek je dobil sinovo pismo: nepridipravu je zopet treba denarja.
Torej kratko, mnogo, zelo mnogo se je zgodilo. Življenje vre samo na vasi.
Svet sestoji iz par velemest — in iz širnega podeželja. Mesta delajo nekaj časa hrup, potem izginejo. Podeželje pa
je trajno, ostane ...
Dr. Th. A. MaaP
Električni tok ne ubija
V časopisih čitamo sem pa tja po« dobne vesti kakor ta«le: »Električni tok ubil devet delavcev. Včeraj dopol« dne kmalu po deseti UTi je električni tok zadel 9 delavcev, ki so pri postav« ljanju drogov prišli preblizu daljnovo« du. Poskusi, da bi jih obudili k življe« nju, so uspeli pri šestih delavcih, do« čim je bil eden takoj mrtev, dva pa le« žita težko ranjena v bolnišnici.«
Smrtni slučaji zaradi električnega toka se laiku zde sicer žalostni, pa ven« dar sami po sebi umevni, dočim so za medicinca še danes velika zagonetka. Ne le na posameznosti, marveč celo na
obe glavni vprašanji: kako in zakaj?, ne vemo odgovora. Toliko je gotovo, da včasi že skromna napetost 50 do 60 voltov lahko človeka ubije, da mu pa drugikrat niti tisočkrat večje napeto* sti ne škodujejo.
Tudi jakost toka v tem pogledu nt merodajna — kakor pričajo opazova« nja. Prei bi človek dejal, da je nevar« nos t odvisna od nekega posebnega raz» merja med električno napetostjo in tokom. Zgodilo se je namreč, da je človeka ubil tok desetinke ampera, ki je pri napetosti 200 do 400 voltov ši* ni.l skozi njegovo telo. znan pa je tudi
primer, ko je človek vzdržal tok šti« rih amperov pri napetosti 30 tisoč vol« tov.
Izmenični tok je nekoliko manj ne« varen kot enakomerni tok, a njegova pohlevnost je odvisna v prvi vrsti od tega, kolikokrat na sekundo obrne svo« jo smer v žicah. Tok, ki zamenja smer stokrat na sekundo, lahko človeka ubi« je; drugi, enako močan, ki pa menja svojo smer desettisočkrat hitreje, je zdravilen in objame vse notranje or« gane s svojo blagodejno toploto.
Poleg oblike električnega toka, pa igra pri ponesrečencih veliko vlogo tu« di njih trenutna dispozicija. Opazuje se namreč, da so posledice elektrizira« nja mnogo manjše, če se človek pri de« In zaveda, kaj se mu utegne pripetiti, kot pa, če ga električni tok zadene iz« nenada, nepričakovano kakor strela z jasnega. V spanju — kolikor je znano — strela doslej še nikogar ni ranila. Mimo tega je učinek električnega to« ka na človeka odvisen tudi od njegove velikosti in vobče od njegove postave. Neki majhen delavec se je nekoč do« taknil daljnovoda, misleč, da je od« klopljen. Zgodilo se mu ni nič. Ko pa ie isto storil njegov večji tovariš, se je mahoma zgrudil mrtev na tla. Prvi se je moral namreč vzpeti na prste, da je dosegel žico pa se jc zemlje do« tikal le s prsti; mimo tega so ga tudi z lesenimi klinci zbiti podplati varo« vali pred direktnim spojem z zemljo. Njegov nesrečni tovariš pa se je s ce= lim podplatom dotikal tal in je imel vrh tega še podkovane čevlje, ki so nudili električnemu toku lahek prehod v zemljo.
Kako električni tok povzroči smrt, o tem vemo nrav malo. Znano nam je sicer, da poškoduje v prvi vrsti živčni sistem in krvni obtok, a to je tudi sko« jaj vsa naša učenost. Mnogi učenjaki trdijo celo, da električni tok neposred«
no sploK ne povzroči smrti, odroma
da je smrt lahko le navidezna, zaradi motnje zavesti in krvnega obtoka, kar pa je moči s primernimi ukrepi naglo popraviti. S temi trditvami se ujemajo tudi mnoga opazovanja, ki so jih na* pravili v Ameriki in Kanadi. Tamkaj namreč dobi vsak, kdor reši od elek« tričnega toka zadetega človeka zlato kolajno, zaradi česar se vsi taki prime* ri natančno zabeležijo. Tako n. pr pra* vi neka tamkajšnja statistika, da je uspelo od 265 ljudi, ki jih je »ubil« električni tok, 200 znova obuditi k živ* Ijenju. Pri tem so opazovali, da se je rešilo več ljudi, ki so prišli v stik z vi« soko napetostjo do 40 tisoč voltov, do« čim so nižje napetosti do 750 voltov zahtevale znatno več smrtnih žrtev. Na prvi mah se to razmerje vidi proti« slovno, pa se vzlic temu popolnoma ujema s poskusi, napravljenimi na ži» valih. Visoka napetost pač povzroči na srcu manjše poškodbe kot nizka. Pri višjih napetostih človek lahko dobi hude opekline, a te utegnejo biti v ne» kih okoliščinah celo rešilne, ker zogle« nela koža prekine nadaljnji prehod električnega toka. Ker se krvni obtok zaradi električnega toka nikoli popol« noma ne ustavi, naj velja v praksi nuj« na zapoved, da je treba poskušati vsa« kega ponesrečenca z umetnim diha« njem zopet oživeti.
V Zedinjenih državah se poslužujejo za »legalne« umore najbolj humanega načina usmrtitve na električnem stolu Toda baš v tem primeru pomeni upo« rahljanje električnega stola onečašča« nje pojma človečnosti, zakaj električni tok, čigar smrtonosnost je še nekaj ta« ko negotovega, je gotovo najbolj ne« primeren v ta namen. Ta način usmr« titve je human nemara za rablja, za obsojenca pa gotovo ne. (Glej članek »Dom električne smrti«, »Žis.«, knjiga 6., št. 19.)
Bodoča mednarodna pot čez Atlantik
V zadnjem času priofcčujejo ilu-sftrovame revije sliike tako zvamih plavajočih otokov, kd bi služili za pristajanje letal na poletih čez Ocean. Gre za načrt ameriškega inžanjerja Edvairda Armstronga, ki je tudi avtor te razpravice.
»Tajnik trgovinskega ministrstva Ze-dSmjenih držav Larnont je zračuinai, da se je v zadnjih 18 mesecih žrtvovalo za zrakoiplovstvo okrog pol milijarde dolarjev. Ta ogromna vsota dokazuje, da so ameriška podjetniki preverjeni, da
modernega transportnega sredstva ter prihranke časa in denarja, ki so ž njim v zvezi.
Da bo zračni promet čez Ocean rea ustrezal svojemu namenu, bodo morali biti poleti v prvi vrsti redni in varni, kar danes še niso. Poskus prepluti Ocean v enem samem poletu je še vedno ha-zardna igra. Leteti čez Ocean samo po sebi ni nevarno; nevarnost je samo * razdalji, ki jo je treba premostiti brez nadomeščanja goriva, brez pregleda motorjev, brez vremenskih poročil in
Model umetnega otoka na oceanu, kjer
mora v kratkem nastopiti doba. ko se bo v Zedinjanih državah dobršen del brzega poštnega in osebnega prometa vršil po zraku.
Za si i črnim razvojem zrak op lovstva streme tudi druge velesile. Letala bodo plula v vseh smereh preko zemlje. Sto-tisoč milj dolge zračne proge bodo vodile preko Evrope. Azije. Afrike, Avstralije, Severne in Južne Amerike, tako da bo možno prepotovati vsak kontinent v nekaj urah. mesto v nekaj tednih ali mesecih kakor sedaj.
Otvoritev zračnega prometa čez Atlantik bo prva gospodarska potreba preden se bo začela snovati kaka druga prefcmorska zračna zveza, zlasti ker države. ki bi imele od njega največ koristi. čedallie bolj uvidev-iio coman temi
bodo lahko pristajala letala med vožnjo
vseh onih prednosti, ki so že tako povečale udobnost in varnost zračnih vožen. nad celinami.
Oceanske zračne proge se bodo morale tudi rentirati. Vsa današnja letala ki bi prišla v poštev za prekooceansi polete, dosežejo kvečjemu 500 milj brzine iin čudež bi bil, ako bi se dala maksimalna brzina zvišati na 1000 milj. Zaradi tega je treba za vsako res varno in gospodarno prekomorsko progo (med Evropo in Ameriko) premagat! glavno oviro, ki je v preveliki razdalji
Razdalja se mora skrajšati; razkosat v več krajših prog, ki jih letala obvladajo brez težave, kakor so dokazala na kopnem. V ta namen je treba zgraditi plavajoča letališča. Vrsta osmerih plavajočih otokov,, ki bi se v medsebojnih
razdaljah kaMh 375 milj zasidrali v Oceanu, bi omogočila reden in siguren potniški in poštni promet po cenah, ki bi bile le malo, ah pa sploh nič višje od cen na brzopanniškib progah.
Na prvi mah se zdi skoro nemogoče zgraditi dovolj razsežne in trdne plavajoče ploščadi in jih zasidrati v globinah severnega Atlantika. Tudi jaz sem tega mnenja. Plavajoči otoki se pač ne bi smeli graditi kakor ladje, marveč kakor trdno postavljene zgradbe, ki bi nepremično kljubovale vetrovom in valovom. Plavači, ploščadi in sidra bi bili vsi vretenaste oblike, tako da sila vetra in valov nikjer ne bi našla zadost-
Poleg tega bi brezžične zveze med
postajami posameznih otokov ter med temi in radi o-posta jami na letalih, skrbele za natančen pregled prometnih prilik na vsej progi. Razume se, da bi se uporabljale tudi vse pridobitve in izkustva zračnega prometa na kopnem, v kolikor bi jih bilo moči prikrojiti za pre-komorsko letalstvo. Letala bi pristajala ponoči prav tako varno kakor podnevi, ker bi bila vsa letališča močno razsvetljena. Posebne ladje bi oskrbovale plavajoče otoke z vsem potrebnim. Bencin in olje, ki bi ga dovažale, bi se črpa! v rezervoar'?	v pdavačih pod
vodno gladino. Za primer slabega vre-
Največje fn
s tremi motorji po 600 k. s. Na njen posadke. Ima veliko
nega prijemališča. Ploščad, razspeta 24 metrov nad morsko gladino, bi bila po sredi dolga 330 m, široka pa 102 m. Na obeh straneh bi se razširila še za 54 metrov. Na tem prostoru bi se zgradila hangarji, prodajalne, restavracije in hoteli. Sredi pod glavno nloščidio bd bili Drostori za uslužbenstvo in raznovrstne reševalne naprave .n potrebščine.
Vsak plavajoči ototk bi bil v sebi zaključena enota s hoteli, elektrarno, brezžično postajo in vremensko opazovalnico. V hotelih bi bilo prostora za kakih 160 gostov. Da bi se letalom čjm bolj olajšala pot, bi se uredila posebna signalna služba od otoka do otoka.
\ncosko letalo
i je prostora za 28 potnikov in 4 može jedilnico in kuhin-io
mena bi se ladje, ki bi razkladale, zavarovale s posebnimi valolomi na stisnjeni zrak. Stisnjeni zrak, ki piha iz hiknjičaste cevi, potopljene v vodo, je namreč v stanu razdeliti valove. Na celi črti, kjer prihajajo zračni mehurčki na površje, se valovi poležejo in zadaj se morje popolnoma umiri Okoli vsakeg3 otoka bi se uredil cel sistem takih zračnih valolomov, tako da bi parniki lahko odlagali na otoku tudi ob najslabšem vremenu. Letala, ki bi bila prevelika za pristanek na ploščadi, bi tudi lahko pristajala na umirjeni vodi, nakar bi jih z žerjavi potegnili na krov in oskrbad za nadaljnjo pot.
S saiova^esn tiaSrtm «a vrsto plava-JoSli letališč v Atlantskem oceanu se ukvarja več izkušenih ameriških mornariških inženjerjev in tehnikov, ki zavzemajo vodilna mesta v trgovinskem in finančnem svetu. One, ki se zanimajo za te načrte, ni težko preveriti, da so plavajoči otoki mogoči. Težko pa je razložiti tehniško naobraže-niim ljudem ustroj sider in jim dokazati njih zanesljivost in trdnost za vse primere, s kakršnimi je treba računati na morju. Sidra bi pri večini teh otokov ležala 3200 do 4800 m globoko. Preprost račun pa pokaže, da bi se vsaka veriga, kakršne uporabljajo za sidra na ladjah, pretrgala že earadi lastne teže. še preden bi dosegla polovico te globine.
Iz jeklene žlice spleteni kabli, kakršni se uporabljajo pri visečih mostovih, so mnogo trdnejši in so jih že večkrat uporabljali za zasidrania v globinah do 4000 m. Za prvi plavajoči otok, ki ga bodo kmalu začeli graditi sredi Atlantika, so sidrslki kabli že zračunani; močni bodo dovolj, da bodo zdržali pritisk največjih valov, hkrati pa pri-tisik vetra, toi sme doseči brzino 160 milj na uro. Ker 'bodo kabli popolnoma pod vodo, bodo trajali dolgo časa; tovarna garantira zanje najmanj 20 let.
Da se izognejo vremenskim neprili-kaim, so zasnovali zračno progo neko--liko južneje od običajnih pamišfcih prog. Južno od štiridesetega vzporednika vlada pretežni del leta jasno vreme.
Preden se bo otvoril javni preko-oceainski zračni promet, bo izvršil hidrografski oddelek ameriške mornarice v Atlantiku še natančna merjenja, da se najdejo najpripravmejša mesta za zasidranje otokov.
Po zgraditvi takih plavajočih letališč bo moči potovati po zraku čez Ocean prav tako varno in udobno kakor s parniki, in na teh otokih bo potnik naše! vse, kar mu more nuditi varno pristanišče. Letala ne bodo nikoli več ko 320 km oddaljena od najbližjega postajališča. Mimo tega bodo v trajni radio-telefonski zvezi z otoki, in v primeru, da bi morala za silo pristati kje na odprtem morju, jim bodo lahko takoj poklali na pomoč reševalne ladje. Za primer nenadnega poslabšanja vremena. jih bodo brezžično v naprej posvaril pred odletom z varnega letališča-
Vrtel tega Ima prefiomorsTd zračni promet še veliko prirodmo ugodnost, da na vsej progi ni treba preleteli nobenega gorovja, kar je za zrako-plovstvo na kopnem velika ovira. Nad Atlantikom se tudi ni bati nenadne spremembe vetrov in vrhu tega je izbrana smer, čeprav daljša od one, ki so jo ubrali Lindbergh, Chamber.-n in Byrd, mnogo bolj varna, ker se vse leto ni bati ledu, niti nevarnih ciklonov, ki divjajo severno odtod.
Vrsta transatlantskih plavajočih otokov bo tvorila veliko mednarodno prometno cesto med Ameriko in Evropo. Nje mednarodni značaj bo še posebno poudarjen s tem. da otoki ne bodo podrejeni nobeni državi; na njih bodo lahko pristajala letala vseh narodov brez vsakršnih določb in dogovorov. Morda bi celo kazalo, vsa ta letališča združiti v nekakšno samostojno državo z lastnimi oblastvi in pravosodstvom. Mogoče je celo, da bi bila taka država sprejeta v Društvo narodov. Morda imajo te kombinacije na sebi nekaj fantastičnega, izvedljive so pa vzlic temu.
Kakor stoje stvari sedaj, je računati, da bo začela prva poskusna preko-oceanska zračna proga obratovati 1932. Potnike bodo prevažala: ameriška, angleška, francoska, nemška, nizozemska, italijanska in skandinavska letala in sicer po takih cenah, da bodo lahko konkurirala mednarodnim brzop.irni-kom na tej progi. Vse zrakoplovne družbe bi lahko prepeljale dnevno po 500 do 1000 potnikov v obeh smereh, vrhu tega pa še dobršen del pošte, ki gre vsak dan čez Ocean.
Ako se bo načrt plavajočih atlantskih otokov uresničil — kar skoro ni dvomiti — se bosta Amerika in Evropa še bo'1ij zbližali, kar bo koristilo obema kontinentoma. Mimo tega pa so plavajoča letališča nujni pogoj za razvoj prekomorskega zračnega prometa vob-če, v vsaki poljubni smeri, zakaj zavedati se moramo, da so načrti s Zepne-lini in drugimi zrakoplovi fantastičnih konstrukcij samo nekaj prehodnega, kar trajno ne more obveljati.«
Popravi: V zadnji štev. »Življenja m sveta« čitaj v črtici »Črna suknja« (diro?! stolpič 14 vrsta) mor d h m ne moda. — Pri sestavku »Katko ie umrl Enrico Curusoa je izostal uvod. o.bsetjaioč sporočilo, da ie sestavek vzet iz knjige, ki jo je izdala Carusova žena.
Junaki morskih globin
Zasidrana ladja se pozibava na valovih. Rahlo udarjajo povezana jadra ob prečko. Soince je pravkar vzšlo in njegovi prvi, blagoslovljeno topli žarki razlivajo po morju kovinski svit.
Ribiči biserov se odpravljajo na delo — kakih trideset velikih, golih postav s pasom okrog bokov in s košarico. Na sprednjem delu ladje so na dolgih vrveh privezani stožčasti kamni. Poleg vsakega visi krajša vrv. Ribiči molče. Nič drugega ni čuti kakor pljuskanje valov in tu pa tam krepko kletvico kapetana. Molčeči možje oblečejo rokavice iz usnja. zapro nos s koščenim ščipalnikom, da jim voda ne vdira skozi nosnice, se zavihte čez krov, poprimejo s palcem na nogi motvoz, si privežejo kamen in se omotajo z vrvjo o kolu zapestja. Potem zajamejo s polnimi pljuči zraka ta zdrknejo navpično pod vodo. Vsak mora doseči dno, ki leži kakih dvajset metrov pod površino. Tam nabirajo ostrige v dvojni svetlobi. Trgajo jih od trdih skladov in peska in alg ter jih mečejo v košare. Kadar se košara napolni, potegnejo motvoz z nogo in na to znamenje jih dvignejo kvišku.
Vsaka potopitev ribičev traja približno tri minute, najbolj izurjeni ostanejo celo štiri minute pod vodo. Kadar dvignejo moža iz morja, ga morajo ujeti in potegniti na krov, zakaj ribič je popolnoma izčrpan. Navadno pade kar po tleh, voda, ki mu je vdrla skozi dupline v želodec, bruhne iz njega, iz nosnic in ušes pa hoče udariti kri. Vid ta sluh sta mu topa. Krčevito ga zvija dihanje. Tovariši ga obstopijo. valjajo sem in tja, pritiskajo mu trebuh ta ga masirajo. To traja toliko časa, da pride mož k sebi. Polagoma mu postane dihanje normal-uejše. Oči si briše s tem. da pritiska veke. Ponudijo mu kave. Malo se izteg- ■ ne, pljune, zakotae. Im nanovo si zamaši ušesa z voskom, obleče rokavice, pritrdi na nos koščeni ščiipalnik ter se vnovič spusti pod vodo.
Negibno stoji kapetan v svojem belem burnusu ta vela pobrati nekaj školjk, ki jih je bil izgubil ta ali oni ribič. Tri. štiri minute potečejo — od spodaj ni nobenega. znaka. Pomočnik, ki sedi ob motvozu, opozori kapetana na to. Navadino krikne. Morala se je zgoditi nesreča: ribiča je napadel kit ali pa mu je pozlilo Tovariši se brž spuste v globino, pre-
iščejo morje, se vrnejo brez njega ta se potope še vdrugič — zaman. »Povleci-te vrv!« ukaže kapetan. A samo stož-čast kamen prileze iz vode, moža ni nikjer. Izgubljen je za vedno.
Kapetan zmaje z rameni. Delo gre naprej. Tako se potapljajo ribiči po štirinajst ur zaporedoma pod vodo, iščejo školjk. Nekateri bruhajo kri, ko jih po-tegajo na površino. Drugi se strahovito razmesarijo v globočin/i — kamenje jim odtrga po cele kose mesa od života. Cesto se t'''', primeri, da se morajo ribiči boriti s kiti ta polipi. Za te borbe se marsikateri previdi z nožem. Vselej pa se tak boj ne izteče zmagovito. So, ki jih ni nikoli več iz globine na sotace — drugi, ki še žive, pa jedo ravnodušno riž iz skodelice ter prigrizujejo datlje. Delo je za danes končano; jutri se bo nadaljevalo.
Ce se jadrnica napolni z ostrigami, kreme k bregu, da izdoži tovor. Takrat odpirajo školjke. Vročica pričakovanja doseže tedaj takšno stopnjo, da niti ne počakajo do kraja. Školjke koljejo z noži, z ranjenimi prsti parajo mehkužce. Pri tem delu se zakotali temu ali onemu ribiču pod nohte biser. Prevzame ga nepopisno veselje. Mornarji plešejo, bijejo z nogami ob les. tulijo. Kapetan je tako prevzet, da strelja s samokresom v zrak ta obvešča druge ladje o svoji sreči. Ampak biser je treba skrbno čuvati pred toplotnimi razlikami. Občutljiv je in se lahko razpoči. Zato ga vzame ribič za nekaj časa v usta.
Veselje je minilo. Zdaj pridejo na vrsto pesniki. Teh je namreč vedno nekaj med ribiči. Opevajo biser in mu dado po orijentalski navadi tisoč pridevnikov, primerjajo ga z zvezdami, z nasmeškom lepotice, z očesom žrebička. Vroč veter dune v jadra. Ladja zavije v pristanišče. Gospodar že čaka, sprejme biser im odide ne da bi zinil besedico.
Mornarji pa pojo dalje o biseru, o neprecenljivem dragulju, ki se je našel na dnu morja in ki prinaša bogastvo njihovemu gospodu ter bo naredil veliko veselje neznanemu ženskemu bitju...
A. Fl.
Byrflova odkritja in spor za južni tečaj
Pred kratkim je šla po svetu vest, da je komander Rihard Byrd s trimo« bornim Fordovim letalom prvič v zgo« dovini človeštva in tehnike preletel južni tečaj. S tem činom je zapisal svo« je i/me tretjič v knjigo modernih pijo« nirjev kulture. Njegovemu poletu čez
Zadnja Byrdova slika
severni tečaj (9. maja 1926) in poletu čez Atlantski ocean (konec junija 1927) se je pridružil nov čin, ki pome« nja hkrati tretje zavojevanje južnega tečaja.
Južni tečaj se je odprl človeku leta 1911., po dolgih pripravah, ki niso mi« nile brez žrtev. Prvi, ki so začeli raz« iskovati tečajno ozemlje, so bili Angle« ži, prvi, ki so položili nogo na južni tečaj, pa Norvežani. Že 1. 1905. naj« demo na ozemlju južnega tečaja nor« veško odpravo Bulla Borchvvinka. To« da njegova ekspedicija ni anektirala niti pedi zemlje. Razvila je samo nor« veško zastavo tam, kjer se je utabo« rila. Šele ko je bilo čisto jasno, da je južni tečaj trdna kopnina, se je od« pravil Roald Amundsen proti njemu in ga je res dosegel sredi decembra 1911. Krstil je antarktično ozemlje za deže«' lo Haakona VII. in je v njegovem ime« nu zasadil na tečaju norveško državno zastavo. Ekspedicija angleškega kape« tana Scotta je dosegla tečaj nekaj dni pozneje. Našla je tam Amundsenov zapisnik in se vrnila vsa razžaloščena. Dejstvo, da ga je prehitel Amundsen, je Scotta tako potrlo, da je klonil in umrl od bede in pomanjkanja, napol od žalosti. In medtem ko so Scottovi tovariši iskali poglavarja ekspedicije, ki se ni od nikoder vrnil, so sprejemali Amundscna v Evropi z največjimi častmi, ki so namenjene uspešnemu raziskovalcu.
Toda obadva raziskovalca, Amundsen in Scott sta prodirala proti južne« mu tečaju s sanmi in traktorji, dočim se je Byrd poslužil najsodobnejšega
Bytdcpo taborišče »Little American* v Antarktiki
tehničnega sredstva našega časa — leroplana.
Na tem poletu je Byrd ugotovil, da ie ozemlje južnega tečaja visoka ravv niča, podobna velikanskemu amfite= ltru. V poročilu, ki ga je radio nesel >irom sveta, pravi, da je videl visoke gore z ostrimi grebeni. Južni tečaj je obletel v koncentričnih krogih in vrgel nanj ameriško zastavo. Srečal je na po= letu tudi geološki oddelek ekspedicije, ki prodira pod vodstvom geologa Lar= ryja Goulda in mu vrgel v vrečah s padali fotografske posnetke, ki bodo Goufdu olajšali težavno raziskovalno delo. Ko je bil aeroplan kakih 150 km
»e. Washingtonska vlada je odgovorila, da tega stališča ne priznava. To mne= nje, ki je prešlo po tisku v ameri« sko javnost, je dobilo še ostrejši po« udarek nekaj mesecev pozneje, ko je Bvrd javil, da je odkril neka nova ozemlja, Deželo Mary Byrdove in Ro* ckefellerjeve planine. Zedinjene drža« ve so se veselile, da sloni Bvrdova aneksijska akcija na dejanskem polo« žaju.
Lahko si torej mislimo, da ni bilo
Ameriki prijetno, ko se je v ta aneksija ski spor vmešala še Norveška. V nje« nem imenu je spregovoril raziskovalec major Gran Tryggve, član nekdanje
Byrd v Fordovem trimotornem letalu nad svojimi šotori
pred tečajem, je posadka ugledala vi« soko gorovje, in z letala so morali od« vreči del živil, da se je aeroplan lahko dvignil višje.
Ta del poročila in pa dostavek, da je odprava opazila nov gorski venec, ki ni doslej zaznamovan še na nobeni zemljepisni karti, ležeč v pravcu Be« ardmorskega ledenika, sta izzvala v svetu živahno polemiko.
Spor se je začel s prerekanjem, ču gava last je prav za prav južni tečaj. Znano je namreč, da je prišlo že lani, tik pred odhodom Bvrdove ekspcdici« je, do uradne angleške note v Wa« shingtonu. Zdaj pa dobiva konflikt na« ravnost mednarodno važnost, ker je posegla vam j Norveška.
Anglija je lani izjavila, da zahteva suverene pravice na južnem tečaju za«
Scottove odprave. Kot takemu so mu dobro znane razmere na južnem teča« ju in sam pravi, da mu to daje v roke argumente za kritično premotrivanje Bvrdovega početja.
Že pred časom je zasledil Gran v poročilu Byrdovih dopisnikov vest, da je neka posebna vrsta rib, velikanov v južnem morju, napadla Byrdovo ladjo in jo ogražala s suličastimi zobmi. 2i> gosal je tisto poročilo za izmišljeno. Prirodoslovci, ki so na pobudo Grans preiskali svoje znanje o morskih pre= bivalcih južnega tečaja, pa so prišli do zaključka, da opisani suličarji ne spa* dajo v tisto živalsko vrsto, kakor jih je postavil Byrdov korespondent, ampak v drugo, nižjo in navadnejšo kategorijo. To je bil Granu že dovolj tehten
povod, da je proglasil Bvrda za člove« ta, ki mu ne velja zaupati
Granova polemika v danskem tisku pa se je po zadnjih vesteh o novih gorah na južnem tečaju razvila v prav« cate žolčljive napade na Bvrda.
Byrd poroča, veli G ran, da je moral preleteti, preden je minil južni tečaj, visoko ravnico z velikanskimi ledeniki. Polet se je vršil v meglenem vremenu. Ko je letel nad gorovjem Quine«Maud, so morali pometati z letala nekaj živil, da se je aeroplan mogel po vzpeti nad 4000 m visoki Livingstoneov ledenik. In še potem se je dvignilo letalo samo 100 m nad najvišji vrh planine.
T<ako je mogel Byrd videti gorovje, ki leži onstran tečaja? vprašuje norve« ški major, in dostavlja:
»Jaz sem svojčas z Amundsenom na« tančno obravnaval značaj pokrajine na južnem tečaju. Tako Amundsen kakor Scott sta mi potrdila, da ni 60 do 70 kilometrov od tečaja nobenih planin, o katerih govori Byrdovo poročilo. Če pa so na južnem tečaju kakšni hribi, je gotovo, da to niso gore. Groza, o ka« teri govori ameriška vest, in ki je baje navdajala posadko Fordovega letala na tem poletu, pa je čisto navadna ameri« ška časopisna raca...
Dalje poroča Byrd, da je z daljno« gledom jasno razločil kupe kamenja, ki sta jih bila pred 18 leti postavila na južnem tečaiu Amundsen in Scott ter vanje zasadila svoji zastavi. Ti kupi kamenja so bili postavljeni v decem« bru 1911. in v januarju 1912. Kdo bo veriel, vprašuje Gran, da so ti kupi celih dvajset let ostali takšni kakor so bili tedaj? Kako, da se ni kamenje v ostri klimi, v mrazu, ki je na južnem tečaju ostreiši nego na severnem, se« sulo in zdrobilo? Tudi zahteva Gran, naj Bvrd natančno pove pozicijo teh kamnitih skladov, da bo mogoče kon« trolirati njegove podatke in jih pri« rnerjati z resnico.
Major Gran zaključuje svojo pole« miko z ugotovitvijo, da ne verjame r ameriško znanost, ker je znano, da se Američani na to ekspedicijo niso pri« pravljali leta in leta in z vso natanč« nostio, kakor je za takšno podjetje po« trebna.
Zanimivo je videti, kakšno stališče zavzemajo k Granovi polemiki Angle« ži, ki so spričo aneksijskega spora vsaj toliko interesirani na stvari kakor Nor« vezani.
Angleži branijo Byrda. Divijo se nje« govi spretnosti, pogumu in elanu, s ka« terim vrši težko nalogo antarktičnega raziskovalca.
Angleški kapetan R. G. England, ki je poveljeval ladji Shackletonove od« prave v vodah južnega tečaja 1. 1907. stoji popolnoma na strani komanderja Byrda. Njegov glas je zelo vpliven, ker ima za seboj izkušnje na ladjah »Nim« rod«, »Morning« in »Discovery«. En« gland se ne boji povedati, da se zelo čudi, kako je Gran bil slep za hribe, o katerih je vedelo vse moštvo Soptto« ve odprave, da so v neposredni bližini južnega tečaja.
Drugi Anglež, ki se je očitno posta« vil na stran Bvrda, je kapetan Col« beek. On pravi, da je videl hribe, o katerih govori Byrdovo poročilo, z ladje »Morning« na lastne oči že leta 1903. In če sem jih videl jaz, pravi Col« beek, pač ni izključeno, da jih je vi? del tudi Bvrd, čeprav na razdaljo 150 do 200 knu
Število velikih ekspedicij, ki so se doslej odpravile proti južnemu tečaju, doseže kakšna dva tucata. Poleg dru« gih so se tudi Nemci trudili, da bi za« vojevali tečaj na jugu naše zemlje, a so imeli smolo. Raziskovalec Drvgal« ski je med 1. 1901. in 1903. prodrl sa« mo do dežele cesarja Viljema II., dr. Filchner pa je imel nesrečo, da se je odtrgala ledena barijera, na kateri se je bil utaboril 1. 1911/12. S tem mu je bil zaprt prehod čez Weddellovo mor« je. L. 1907/8. je našel Shackleton mag« netični tečaj, pozimi 1. 1911/12. pa sta dosegla davno zaželjeni cilj vseh eks* pedicii najprej Amundsen in kmalu za njim Scott.
O kompleksu južnega tečaja se da» nes nimamo jasnih pojmov. Njegovo ozemlje še ni zadostno preiskano. Po« kraiina južnega tečaja je pusta, v njej ni ljudi in tudi ne živih bitij, ki jih najdemo v območju civilizacije. Okostr ja ptičev, ki so se našla, pa pričajo, da so nekoč tudi tukaj bile drugačne raz« mere. Podnebje je moralo biti toplo, znatno toplejše kakor dandanes. A to je bilo pred tisoči ali mili ioni let. Da« nes je najti tam samo tjulenje, pingvi« ne in nekaj sorodnih bitij.
Raziskovalec, ki pride na južni tečaj, je navezan sam nase, zato ima njego« vo delo svojo posebno ceno. Samo s tega stališča bo mogoče tudi oceniti Bvrdova odkritja«
Wittiam Someeset MaugKam
Beg
Samo takojšnji beg more rešiti moškega, če je katera ženska sklenila poročiti se ž njim; o tetn sem bil vedno prepričan. Toda niti beg ne prinese vselej rešitve, kar je moral izkusiti eden mojih prijateljev, ki se je hotel rešiti pred zakonom celo s potovanjem okrog sveta, Videl je jasno pretečo nevarnost ter je v zavesti, da mora ravnati hitro, tako brzih nog pobegnil na ladjo, da ni mogel pripraviti niti svojih kovčegov. Vsa njegova prtljaga je obstojala iz kr-tačice za zobe. Žensike so nestanovitne, si je rekel in čez leto dni me bo že davno pozabila. — Ko se je čutil rešenega, ie pristal v isti luki, odkoder je odplul njegov parnik, in koga je videl tam najprvo in kdo mu je tako prijazno mahal z nabrežja? Mala ženska, ki je bil pobegnil pred njo.
Poznal sem enega samega, ki se mu je posrečila rešitev iz take zagate in ta je bil Roger Ohariing. Ko se je bil zaljubil v Rut Barlovo, ni bil več mlad in zadosti izkušen, da je mogel biti previden. Toda Rut Barlova je imela dar, ki je razorožil skoraj vse moške. Njena pretirana občutljivost je omamila Rogterjti pamet, premagala njegovo preudarnost in svetsko izkustvo. Izgubil je ravnovesje. Gospa Barlova. ki je bila že vdrugič i'dova — je imela čudovite temne oči, izrazite kakor redko kdo. Zdelo se je, kakor da jih imajo zaliti vsak trenutek solze, istočasno pa so nemo tožile, da je za tako slabotno bitje svet preveč, človeka se je lotevala skušnjava, da bi rekel »ubogo bitje, tvoje boli so večje nego bi si kdo mislil«. Močan, razv.i mož kakor Roger, ki je imel tudi ogromno denarja, si je rekel skoraj nehote: stopiti moram med neizprosni svet in to nežno bitje. Kako čudovito mora biti, prepoditi žalost iz teh nebeških oči!
Iz Rogerjevega pripovedovanja sem sklepal, da ie do sedaj ves svet slabo ravnal z gospo Barlovo. Bila je eno izmed onih nesrečnh stvorenj. katerim gre . vse narobe. Če se je poročila, je mož ravnal ž njo slabo, če je imela zaupnika, jo te ogoljufal, če je vzela kuharico, je bila piiatnka.
Ko mi je Roger povedal, da jo je končmo pregovoril k poroiki ž niiim. sem mu želel srečo. »Upam. da bosta dobra prijatelja«, je rekel »Malce se te boji.
ker meni, da si brez Čustev.« — »Ne vem, zakaj misli tako o meni«, sem odgovoril. — »Saj ti je všeč, ali ne?« — »O, pač« sem rekel, »zelo«. — »Zares ji ni šlo dobro, ubogemu bitju. Tako zelo se mi smili.« — »Da«, sem rekel.
Manj nisem mogel reči. Vedel sem, da ni bila pametna in da je rada spletkari-la. Po mojem mnenju je bila trda kakor kamen.
Ko sem se seznami ž njo, smo igrali bridge. Pri tem Je kot moja »partnerica« dvakrat preigrala mojo najboljšo karto. Vsak bi se bil razburil, jaz pa sem ostal tih kakor angel. Če bi imele zaradi tega komu priti solze, sem bil to jaz ne pa orna. Tekom večera je izgubila v moj prid ogromen denar in mi obljubila ček — ki ga pa ni nikoli poslala — in tako bi bil moral pri najinem prihodnjem srečanju biti užaljen jaz in ne ona.
Roger jo je predstavil vsem svojim prijateljem. Podaril ji je sijajne bisere ter jo jemal povsod s seboj. Njuna poroka je bila naznanjena v bližjem času. Roger je bil v sedmih nebesih.
Potem je bilo nenadno konec njegove ljubezni. Nie vem, zakaj. Njena družba mu ni mogla postati naenkrat dolgočasna, saj ni bila nikdar zabavna. Morda je prenehal samo njen žalostni pogled vplivati na njegovo srce. I z, pregledal je in postal zopet svetski človek kik-jr poprej. Nenadno se je zavedel, da si je Rut Barlova prva vtepla v glavo poroko ter je sveto prisegel, da ni stvari na svetu, ki bi ga prisilila poročiti se ž njo. Toda zadeva ni bila tako enostavna. Ko je bil zopet pri zdravi pameti, je spoznal, kakšna je bila ženska, ki je imel opravka ž njo. A>ko bi jo bil prosil za svojo prostost, bi v svoji pretiranosti nesorazmerno visoko cenila svoja užaljena čuv-stva. Poleg tega pa napravi vedno slab vtis, če kdo zamisti žensko; ljudje mu radi zamerijo. Zato je Roger molčal o svojem načrtu. V nobenem oziru ni pokazal. da so se izpremeinila njegova čuvstva do Rut Barlove. Vodil jo je v restavracije, hodila sta skupaj v gledališče. pošiljal ji je rože ter je bil ljubezniv kakor vedno. Stanoval ie v svojem sams/kem domu. ona pa v meblova-nem stanovanju. Kakor hitro bi našla primerno hišo. bi se poročila-
Posredovalci so pošiljali Rogerju naslove in oin jo je vzel s seboj aa ogiede. Ni bilo lahko najti kaj primernega. Ro-geir je zaposloval vedno več posredovalcev. Ogledovala sta hišo za hišo in sicer zelo temeljito od kleti do podstrešja. Včasi je bila hiša prevelika, včasi predaleč od središča, potem zopet preblizu, zidaj je bilo predrago ali potrebno popravil, pretemno, prepihu izpostavljeno ali presamotno. Roger je našel vselej napako in hiša ni prišla v poštev. Bii je nedvomno zelo izbirčen, toda kako naj bi stanovala njegova ljuba Rut drugod nego v brezhibni hiši in te so zelo redke. Lov na hišo je dolgočasen in utrudljiv posel in Rut se je naveličala. Prosil jo je naj ne izgubi potrpežljivosti. Končno se bo vendar le našla prava hiša, zato ni treba takoj vreči puške v koruzo. Ogledala sta si na stotine hiš, prehodila na tisoče stopnic. Rut je bila izčrpana in je izgubila potrpljenje.
»Mo kmalu ne najdeš hiše. je rekla, »se bom morala premisliti. Če bo šlo to tako naprej, še dolgo let ne bova poročena«.
»Ne govori tako, prosim. Potripi vendar! Pravkar sem dobil od drugih posredovalcev nove sezname, na njih je najmanj šestdeset hiš.«
Lov se je pričel znova. Neprestano sta ogledovala hiše. Dve dolgi leti je
trajal ta lov. Rut je postala molčeča ta nejevoljna. Njene ganljive oči so dobile sovražen izraz. Roger je zmagal. Končno je bilo dovolj.
»Ali se hočeš z menoj poročiti ali ne«, je rekla. — »Seveda hočem. Kakor hitro najdeva hišo. se poročiva. Sicer pa sem baš zvedel za eno. ki bi bila morda primerna«. — »Ne počutim se dobro, da bi mogla ogledovati hiše.« — »Ubogo dete, tudi meni se vidi. da si nekoliko utrujena.«
Rut Barlova je legla v posteljo. Ni hotela sprejeti Rogerja, ki se je moral uza-dovoljiti s tem, da je povpraševal po njej in ji pošiljal rože. Bil je pozoren in galanten kakor še nikoli. Pisal ji je sleherni dan in ji poročal o aovih hišah, ki jih morata ogledati.
Po enem tednu je prejel naslednje pismo: »Roger! Mislim, da me zares ne ljubiš. Našla sem nekoga, ki je srečen, da sme skrbeti zame. in danes se poročim ž njim. Rut.«
Poslal ji je odgovor po posebnem slu:
»Rut! Tvoje sporočilo me je porazilo. Tega udarca ne bom mogel nikoli preboleti, toda v prvi vrsti mislim seveda na Tvojo srečo. V prigibu Ti pošiljam sedem novih ponudb. Uverjen sem, da najdeš med njimi primerno hišo. Roger«
Dr. VI. Travne r
Čarovniški procesi na Slovenskem
2. Neštevilni so razni izreki, vraže, zaklinjevanja itd., ki se pečajo s ča« rovništvom in s sredstvi zoper zača« ranje. Tudi ti viri nam nudijo v splo« šnem isto sliko, kakor čarovniški pro« cesi in poročila sodobnih pisateljev. Zato se omejimo samo na tisto narod« no blago, ki nam dopolnjuje že znane čarovniške predstave.1
Splošno.
V soglasju s čarovniškimi pisatelji in sodno prakso misli tudi naš narod, da se pečajo s čarovništvom predvsem ženske. Zato pravijo n. pr. v Gornjem gradu, da čarovnikov vobče ni, temveč da so samo čarovnice. Čarovniki (krs«
1 Kot viri so uporabljeni večinoma Pajkov« »Črtice« in Navratilov« »Slovenske aa/rodrae vraže in prazne vere«.
niki, vedomci itd.) so po ljudskem na« ziranju v zvezi s paganstvom. Čarovs niče se morajo zapisati hudiču »z du« šo in telesom«, za kar jim podeli hu» dič posebne moči (satanska pogodba). Na svetu so tri vrste čarovnic: Ene imajo oblast v zraku in delajo blisk in točo. Te so najhujše, proklel jih je Bog sam in se ne morejo nikdar zve* ličati. Druge imajo moč samo na su> hem. Tem se človek ogne, če skoči v vodo. Tretje pa povzročajo, da živina boleha in crka. Te so najmanj nevar> ne. Čarovnica lahko izroči svoio ča« rovniško moč tudi svoji hčeri. Vendar ne sme o tem nihče nič vedeti, niti rodna sestra čarovnice. Brezdvomno je vplivala tu sodna praksa, ki je sma« trala kot indic čarovništva, če je bi! kak bližnji sorodnik čarovnice osum» IjeD istega hudodelstva.
b) Nočni poleti in sestanki
Za nočne polete namažejo čarovnice svoje telo (navadno pod pazduho) ali predmet na katerem jezdijo, s čarov« niško mastjo. Pri tem pa morajo iz» govoriti posebne besede. Pripoveduje se, da se je neka čarovnica namazala s to mastjo in izgovorila besede: »Frk <•- Beli grad«, nakar je zletela v zrak.' Njena dekla jo je opazovala skozi ključavnico, ni pa prav razumela ča« rovniškega izreka. Iz radovednosti se je namazala s to mastjo ter rekla: »Frk v grah«. Nato jo je vzdignilo in vrglo na njivo med grah. (Središče.) Pri sa« tanskih sestankih jedo čarovnice včasi izbrana jedila, ki se pa spremene po« zneje v živalske odpadke.
Udejstvovanje čarovnic
Umevno je, da pripisuje kmečko ljudstvo čarovnicam predvsem ele« mentarne nezgode in bolezni pri živi« ni. Točo delajo dijaki črne šole. du« hovniki in coprnice. Da se pečajo s tem čarovništvom poleg čarovnic tudi dijaki in duhovniki, je umevno, ker znaio ti ljudie latinsko (torej neraz« timljive besede) in ker doma študirajo (oz. molijo brevir) Točo delati ni tež« ko, ker se io more napraviti tudi do« ma v hiši. Kdor na jo dela za kratek čas, mora paziti, da mu ne uide iz hiše, sicer bi toča pobila devet žimnii. — Čarovnice oovzročaio da dobe krave vdpre mleko — Na Ouhovo (o Rinko« Stih) in o mlarPh ned^liah3 vlarHio ča« rovn'ee pred sončnim vzhodom no neiah itn pašnikih drugih liudi rjuhe 'ako dnino, da so vse mokre od rose R'"hf ožmeio in nnčkrone z ro« so krmo	živine. Tako nreide ves
hasek tuiib načnitov in rnei na krave *arovn'c. (Po Ra^lartu.) — Če se no« konlieio kosti na r>fve. nac+anp sovra« 5tvo in nrenir. — Če žensk« ^arov-n?«
o+ene s svoiim nredr>asr>!Vrvm du« bovmika in natr>	dnmp se«
moro ^n+ipni duhovnik " kratkem 'imret? fr>nborie) — N"vM<;?vec»a se nanravi čarovnica tako rl<i k"ba o nol« noči Čmo morlrn tako r^nlrfo do 0'rlr*a« ^e me?" od kost? 'n rla nosi V<->«!+ r se« Soj _ Honqr nn«!	v ris nri tem
prikazuieio naitrašneiše nrikarni in
' Zin'mivo ie, da pomeni »Beli gTad« satanski =<*stiTi«k
! t i, ob nedlel';«h po mlain M'ai itffl v vraž"h veliko vlogo. (Ve? gl Navratil: Mesec. Letopis 1892. str. 170 i. dr.)
posasti. Ce kdor Je stanoviten dobi do« nar.
Sredstva zoper čarovnice in začaran
Coprnice se spozna, če se moli o polnočnici (na Božič) na stolčku, ki je bil narejen v času od sv. Barbare (4. de« cembra), oziroma od sv. Lucije (13. de» cembra)4 do svetega večera. Vse co> pernice imajo namreč obraz obrnjen proti cerkvenim vratom. Opazovalec pa mora biti previden; če ga namreč čarovnice zasačijo, ga strgajo. — Ča« rovnice se tudi vidi tako: na sveti ve« čer prinesi iz pokopališča desko, ki ima grčo (stržen). Če izbiješ grčo, vi« diš skozi nastalo luknjo vse čarovnice. Če je začarana krava, ji moraš zvrtati f rogu tri luknje, položiti vanje tri miš« niče in nato luknje skrbno zadelati s posvečenim drenom. Tudi se mora v prag pred hlevom zabiti posvečen dren.8 — Čarovnice se prežene, če se na dan sv. Jurija (24. aprila) trobi v rog ali glasno poka z bičem. Ta dan morajo biti gospodinje posebno paz» ljive. — Kako je prišlo čarovništvo na« šemu narodu v kri in meso nam do« kazujejo naslednja dejstva. V Lju« tomeru so bile nekatere ženske še sre» di prejšnjega stoletja prepričane, da so čarovnice. Če jim je kdo žucal, so ga prosile odnuščanja. — L. 1882. pa so trdili ljudje resno, da ie napravil točo, ki je napravMa pri Mali Nedelji in sosednih župnijah veliko škodo, ne« ki diiak. ki je spustil »1'ntverna« (Pa« jek). Takih primerov bi lahko navedli še mnogo.
3. Vnl'v čarovništva se kaže tudi v narodnih pesmih. Ti viri pa prideio za zgodovino (pravega, mo<^rnega) ča« rovništva v poštev le v podrejeni vrsti, ker se da le težko ugotoviti, katere pesmi '"•/Vidiain že iz nreišnie (nosehno paoanst-pl Hobe in katere so nastale š<=le v dob' čarovnikih nrnr^sov. 07?» roma še nozn^ie. Zato bi V>Mp potreb« ne nosebnp obširne študiie.6 Omenimo le, da so take pesmi o »eonru« ra7Šir« ienp nosebno med mladino v Sloven« skih noricah
4 S- LueSia ie čarovniški dan (posebno
pri cl''vak:Viy
4 T* v-mžq je znana tudi fVhom ki rra -ab'i.n dren pred pragom d<re 1 maia (Na«
o St-^Vlipve i»Narr»dnip nptmi, ^ te Stti« diie ti«»o nnco^n^ ufx>-".Wiive. ker žal ni« so (vsaj gledte čarovništva) sistematično urejene.
4.	Neposre3n! spomini na JŠarovn!«
štvo v slikarstvu na Spodnjem Štajer« skem niso znani.7 To je umevno: sli« karstvo je bilo v tej dobi skoraj iz« ključno cerkveno. Umetniki pa narav« no niso hoteli v cerkvi ovekovečiti ča« rovništva, ki je bil najhujši greh. Ze« lo pogoste so slike hudičev (posebno na slikah poslednje sodbe). Te slike pa niso v neposredni zvezi s čarovni« štvom, ker so samo verski motivi. Go« tovo pa je, da. so te slike zelo vplivale na ljudsko domislijo o hudičih v ča« rovništvu. Zato nam slikajo čarovnice (n. pr. Helena Klaničnik t. 57) hudiče s kremplji, rogovi, konjskimi kopiti itd., torej tako, kakor so upodabljali tedanji umetniki hudiča Omeniti pa moramo, da so časov sile (reformaci« ja, sovražni upadi, požari itd.) uničili mnogo slik in da doslej še nihče ni točno pregledal ohranjene slike iz vi« dika čarovništva.
Zanimivo je ustno izročilo, ki se na« naša na grad Hrastovec. V tem gradu je bila krasna, umetniško dovršena sli« ka, ki jo hrani sedanji lastnik (Josip grof Herberstein) na svojem gradu v Libohovicah (Češkoslovaška). Ta slika nam predstavlja lepo mlado ženo (ba« je Agato Niirnberger), s katero je bil neki Herberstein (menda Ivan Pride« rik) tajno poročen. To mlado ženo so baje (radi spletk matere Ivana Fride« rika) ok. 1. 1600. na Hrastovcu zaradi čarovništva usmrtili. Ta motiv je upo« rabil naš pisatelj dr. O. llaunig za svojo tnično zgodovinsko povest »Črni križ pri Hrastovcu« (1928). Če tudi ta ča« rovniški proces ni zgodovinsko doka« zan, je vendar omenjena slika zbog ustnega sporočila lep in dragocen spo« mernik iz dobe strašnih hrastovških ča« rovniških procesov. (Po poročilu V. Škrabarja.)
5.	Umevno je, da so motive iz dobe čarovniških procesov uporabljali več« krat tudi naši leposlovci. Številne pes« nitve o Veroniki Deseniški (Jurčič, Zu« pančič, Novačan in drugi) ne moremo prištevati k »čarovniškim delom«, ker igrajo v teh delih glavno vlogo moč in sijaj naše najodličnejše plemiške rod« bine in tragični konflikt med mogoč« nim grofom Hermanom ter njegovim sinom Friderikom oz. Veroniko. Pisa« telji, ki se bavijo v svojih delih s po«
7 Pač pa na Kranjskem, posebno na konč-
nicah panjev. Na Štajerskem st) mesto lesenih panjev običajni pleteni koši
znejšiml (pravimi) čarovniškim! procei si, se poslužujejo štajerskih čarovni« ških motivov le bolj kot okraskov ozi* roma kot sredstva za razvoj dejanja. Zato omenjajo te procese v splošnem le mimogrede in zato ta dela nimajo za kulturnega zgodovinarja, ki se peča s čarovništvom, večjega pomena. Izra« zitega »čarovniškega« romana, ki bi se pečal s problemi čarovništva na Štajer« skem, pa v našem jeziku še nimamo.8 Želeti pa bi bilo, da dobimo tudi tako delo. Saj nam nudijo štajerski procesi (predvsem seveda hrastovški) izredno mnogo zgodovinskih, kulturnih in psi« hološko zanimivih motivov ter prepu« ščajo obenem pisatelju (pesniku) do« voli možnosti za svobodno umetniško udejstvovanje. Tako bi postavili tem najbednejšim rojakom in mučenikom najstrašnejše zablode človeškega du« ha dostojen spomenik. Taka knjiga bi imela gotovo velik uspeh. Sa; se je spomin na to strašno dobo utisnil na« šemu narodu bolj živo, kakor spomini na vse ostale dogodke, kakor n. pr. na turške vojne, kugo itd. in vsaj so po» stali čarovništvo in čarovniški procesi — bistven del našega narodnega bitja. Po svojih nepopisnih grozotah ter po svojih skrivnostih in nepojmljivih ugankah so čarovništvo in čarovniški procesi veličastni, kakor so veličastni divje razburkano morie, ki brez obzir« no požira v svoje globine ladje, kakor besni požari, ki uničuiejo v malo tre« nutkih ponosna dela človeških rok in človeškega duha, kakor jezni gorski vi« harii, ki podirajo stoletne hraste. — Slednjič se razodeva v čarovniških pro« cesih neutešno človeško hrepenenje po sreči in neznatnost našega živlienja, ki je le igrača višjih, nepoimljivih sil. Tako vsebujejo čarovniški procesi ogromne občf"'oveškc in s tem tudi umetniške vrednote.
(Konec)
' Doslej najznamenitejše slovensko leposlovno delo o štajerskem čarovništvu je omenjena Iiaunigova povest. Za kranjske procese je važna Jakličeva »Zadnja na gr« madi«. Sicer pa uporabljajo pisatelji (n. pr. Tavčar) tudi kranjske oz. ostale slovenske čarovniške procese le bolj kot okraske, ne pa kot probleme. Ta vrsta leposlovja je pri nas le slabo zastopana. Drugi narodi (n. pr. Nemci) imajo že obširno čarovniško 1 ep os lov no literaturo. — Za natančnejše podatke bi bile potrebne obširne literarno študije.
Dr. Iv. lan
Kako so si to zamišljali avstrijski generali...
Tri poglavja k borbi za Jugoslavijo
(Iz avstrijskega vojnega arhiva)
Rhemert: V oodočnosti ni mogoče zabraniti, da bi ne nastala jugosloven« 6ka tvorba.
Kakor se je zedinila Italija, tako se bo zgodilo tudi tu. Toda mi moramo to zedinjenje speljati na taka pota, ki jih potrebuje monarhija.
Sarkotič: Sredstvo se drži zgodovin« skih sporočil. L 1389., po bitki na Ko« sovem polju, je izginila Srbija z zem« Ijevida. Turki so 400 let gospodarili v propadli Srbiji in vendar se je ljud« stvo dvignilo in je bila Srbija obnov« Ijena.
Clam: Jaz bi ravno hotel najti for« mulo, enako nekdanji vojni granici. To bi bilo, mislim, najbolje.
Sarkotič: Mislim, da so časi stare vojne granice že minuli Dalo bi se morda misliti na nekak kompromis med civilno in vojaško upravo.
Clam: Ta rešitev bi ne bila slaba.
Hotel bi še enkrat stvarno konsta« tirati, o čem smo od včeraj govorili.
Vrhovnemu armadnemu poveljstvu bi se imelo kot temeljno linijo pripo« ročati tode: Z ureditvijo srbskega in črnogorskega vprašanja se mora za« četi kar najhitreje, in to tako, da bi razne odločbe ne sledile neposredno druga za drugo.
Končno gre za to ali bi se ne imela vzbuditi v prebivalstvu želja po anek« siji in ali je vrhovna komanda za to, da se nastopi pot, ki jo predlagamo.
Sarkotič: S to akcijo bi se moralo elo hitro začeti, z nekaj milijoni se da uresničiti, odločiti pa bi se morali brzo.
Clam: Ako naj želja po aneksiji iz« ide iz prebivalstva, bi moralo na pri« meren način za to delovati tudi časo« pisje in kot končni akt bi morale ofi« cijelne osebe stopiti v zvezo s temi ljudmi.
K našim sklepom bi hotel pridati še en dodatek:
Naj se vrhovna vojna komanda od« loči tako ali tako, je neizogibno po« trebno, da se navsezadnje nekaj stori, in to hitro, kajti naši nasprotniki so nepretrgoma na delu.
Sarkotič: Naj se zgodi, kar hoče, zgoditi se mora hitro, če ne, bo pre« pozno.
Morda bi bilo mogoče, da bi se mi trije, ki smo se tu zbrali, da prereše« lamo celo vprašanje, odpeljali na Du« naj, da se posvetujemo o tem vpraša« nju z merodajnimi činitelji, z obema min. predsednikoma, z zunanjim mi« nistrom in s skupnimi ministri pod predsedstvom Nj. Veličanstva.
Clam: Tudi jaz smatram to za nuj« no in zelo dobro.
Konec posvetovanja ob 12.30 opoldne.
RESUME
1.	Vsi udeleženci se izjavljajo za priklopitev Srbije in Črne gore k (av> strijski) monarhiji.
2.	Dualizem ima biti za vsako ceno ohranjen in
slovensko vprašanje mora biti rešeno v okviru Avstrije.
3.	Gen. polk. baron Rhemen in gen. major eksc. grof Clam=Martinic se iz« javljata za to, da bi se Dalmacija, Bos« na«Hercegovina, Srbija in Črna gora pripojile k državi kot »državna deže« la«.
4.	Gen. polk. baron Sarkotič ugo« varja proti tej razrešitvi in misli, da bi se imel razvoj vršiti tako:
Dalmacija naj bi se pridružila k Hr» vatski in Slavoniji; Bosni in Hercegot vini naj bi se formalno zajamčilo pri« druženje k Hrvatski, Slavoniji in Dal« maciji, ta združitev pa naj bi se iz« vedla šele, ko bodo končane predhod« ne upravno«tehnične priprave.
Ta rešitev bi zajezila hrvatsko ire» dento.
Ako bi ta predlog glede Bosne in Hercegovine ne bil sprejet, bi bilo do« bro, ko bi se obe deželi pripojili kot »oorpus separatum« k Ogrski, ker je večina muslimanov odločno za to pri' klopitev, in Srbi, ki bi bili postavljeni pred izbiro, ali naj se pridružijo Ogr« ski ali Hrvatski, bi se po vsej gotovo> sti odločili za Ogrsko.
S tem bi bila zadana smrtna rana tudi jugoslovenstvu.
Glede Srbije in črne gore je gen.
polkovnik baron Sarkotič za to, da bi se Črna gora in Sandžak pripojila k Bosni in Hercegovini, h katerima zem» ljepi9no spadata, dočim bi Srbija mo« $la ostati kot samostojna mala drža« va, aH pa bi se združila v obliki mač« vanskega Banata z Ogrsko.
Končno bi se moglo razmišljati še o eni razrešitvi, t. j. da bi se vse, kar je hrvatskega, pripojilo k Avstriji, kar je srbskega, pa k Ogrski.
S tem bi bila ta dva življa, ki sta popolnoma različna in se nikoli ne ujes mata, končno ločena.
Kot razdelno črto naznačuje gen. polkovnik baron Sarkotič razvodje med Bosno in Vrbasom, višavje zapadno od Neretve, s čimer bi staro hrvat« sko ozemlje bilo res pripojeno k Hr* vatski, dočim bi vse, kar leži vzhodno >ziroma južno od imenovane črte, to« rej tudi nameravani mačvanski Banat, pripadlo Ogrski.
Pobrežje južno od izliva Neretve bi se tudi pripojilo Ogrski.
Da bi se bolje uredila združitev Ogr* ske z novim srbskim ozemljem, bi se lahko pridružil vzhodni del Slavonije (Srem) k Ogrski. Ogrska pa bi za to mogla odstopiti Hrvatski Medjimurje.
Ta rešitev se zdi sicer enostavna in jasna, toda zadela bi na močno oviro zgodovinske oddeljenosti Hrvatske od Ogrske.
Razen tega bi se morale pridružiti slovenske dežele v Avstriji k hrvat« skemu ozemlju, s čimer bi nastala v predlitavski polovici večja jugosloven« ska avtonomna tvorba, kar bi morda odgovarjalo nemškim željam.
Obe tvorbi bi se seveda pripojili k obem državnim polovicam v subdua« Ustični obliki.
5.	Vsi udeleženci se izjavljajo za to, ko se imata anektirati Srbija in Črna
gora, da bi se moralo že takoj sedaj začeti s primerno propagando za ane« ksijo, katere prvi cilj bi bil vzbuditi željo po aneksiji med narodom.
6.	Vsi udeleženci soglašajo enodušno •r tem, da rešitev jugoslovemskega vprašanja ne dovoljuje nikakega odla« šania in da se mora neizogibno rešiti čim prej, da se uniči napor antante, ki dela z vsemi sredstvi. Končno pred« lagajo vsi udeleženci, naj bi se pospe= šila rešitev tega vprašanja s tem. da se skliče posvetovanje kompetentnih faks torjev — (obeh ministrskih predsednic kov, avstrijskega in ogrskega, skupnih
ministrov in načelnikov dežel, o katc ih se odloča: voj. generalnega guver« nerja Srbije in Črne gore, deželnega šefa Bosne in Hercegovine, drž. name« stnika Dalmacije, hrvatskega bana in ministra za Hrvatsko) pod predseda stvom Nj. Veličanstva (avstr cesarja Karola), ker edino na ta način more priti do enotnega pojmovanja in pri» bližati celo vprašanje pravilni razre« šitvi.
Clsm Marfinic generalni major
Sarkotič generahpolkovnik
Ta protokol je bil spisan na podlagi stenografskih zapiskov v Sarajevu. Ker i v tej obliki moj nazor ni bil toč* no in pregledno podan, kar smatram za potrebno, ker se nazori deloma raz« likuiejo, dodajam k protokolu svoje mišljenje o tem vprašanju.
Rhemen generahpolkovnik.
Beograd, 23. junija 1918.
Iz teh posvetovanj se vidi, kako bi se nam godilo, ko bi bili zmagali gospodje generali in bi se uresničili njih načrti. Toda zmagoval je med tem že drugi načrt, naš načrt — uedinjena Jugoslavija. Zmagoval je v notranjosti in tudi zunaj, kjer so zavezniške države priznale naše zahteve. Zato so reševali ob tem času jugoske vensko vprašanje tudH na Dunaju. Znanih štirinajst Wilisonovih točk je viselo nad njih glavami, kakor Damoklejev meč. Praške sLavnosti so razburile Nemce, ki so se opravičeno proglasili za hrbtenico države, le to so pozabili, da hrbtenica potrebuje hrane. Medtem so prišli tudi Madžari s svojimi zahtevami: cesar jim je obljubil narodno državo, oni pa so hoteli zase še Bosno in Hercegovino. (Glede Srbije so bili po Tiszovih nasvetih bolj previdni!) Koncem maja so bile avdijence pri cesarju, kjer so nastala glede jugoslovenskega vprašanja med ministri prav taka nesoglasja, kakor med generali v Sarajevu. Zato ni prišlo db nobene odločitve, ki so jo g©= nerali tako nuino zahtevali. Medtem pa je zmagovita Fochova ofenziva v Franciji odnesla vsem poslednje nade, da bi oni razrešili jugoslovensko vprašanje. Vklimb ts-m-u je zanimivo, kaj ie 23. junija predlagal iz Beograda general Rhemen, kakor je ofc« ljubil.)
Dndntek gen. polkovnika pt. Rhe mena-Barensfelda.
NAZORI o vpraSartiu, kako na i se postopa z jugoslovenskimi po krajinami, ki iih ie zasedla Avstro-Ogrska.
Nj. eksc. gospod gen. major Clam-Martinic je pojasnil v svojem ekspo« zeju, ki ga je podal ob začetku proton kola pomen, ki ga ima jugoslovensko vprašanje za našo državo in pri tem poudaril, da je (to vprašanje) odločil« no za »biti ali ne biti« avstro«ogrske države.
Na podlagi svojih izkušenj in spo« manj o jugoslovenskih razmerah in značajih, ki sem jih pridobil pri svo« jem dvajsetletnem službenem bivanju v razliunih časih v jugoslovenskih po« krajinah, se popolnoma strinjam s te« tni nazori in mislim, da sem zato tem bolj opravičen, da jih izrazim, ker sem pri svojem presojanju popolnoma prost vsake nacionalne pristranosti in torej tudi zmožen, da pravilno presojam počasi, v zadnjem času pa vedno moč« neje in hitreje rastočo jugoslovensko zavednost
Ne morem soglašati z nadami, ki bi jih mogli črpati iz davno minulih, sko« raj bajnih časov, da bi namreč jugo« slovenska država, če bi nastala, kmalu zopet propadla.
Razmere so sedaj popolnoma dru« gačne. V onih lepih, starih časih je bil namreč samo meč. ki je združeval dežele, katerih prebivalstva ni vezalo nič skupnega. Bili so proti svoji volji nasilno zdniževani. Zdaj pa vse nji« hovo prizadevanje stremi po uedinie« nju itn to uedinjenje bodo tudi dosegli.
Zgodovina uči, da je borba narodov za zedinjenje imela vedno uspeh.
Različne vere in razlike v kultur« nem napredku so vselej to zedinjenje le ovirale, da se je vršil proces bolj počasi, nikoli pa sa niso zadržale. Kjer sta ta razvoj podpirali tudi zavestna energija in vztrajnost, se je posrečilo celo zedinienje narodov, ki si med se« boj niso bili niti sorodni.
Za prvi primer nudita izrazit dokaz iz nove iin najnoveiše zgodovine Nem« čija in Ttaliia. za drugi način pa Nor« mani in Anglosasi.
Oziraje se na ta neovržna dejstva sem orepričan. da bodo tudi narodi jugoslovenske narodnosti dosegli svo« ie uedinienje. V današnji dobi. ko vse hitro živi. sp razvijaio tudi vsi zčodo* vinski dogodki hitreje nego v starem in sredniem veku.
Ako bi ta jugoslovenska država na« stala izven monarhije, bi bila nepre« stana privlačna sila za nn5e iueoslo« venske pokrajine. Da bi država, če bi
uveljavljala v novi jugoslovenski dr« žavi na vso moč svoj vpliv, to privlači no silo zadržala, se zdi v teoriji zelo mogoče. Praksa pa je pokazala, da te vplive ne smemo smatrati za stalne. Izkušnja, ki smo jo imeli s Srbijo, do« kazuje to dovolj. Za časa vlade kralja Milana je bil avstro«ogrski vpliv goto« vo zelo znaten, za časa vlade kralja Aleksandra je že pojemal in izpre« memba na prestolu je vodila do voj« ne, s katero je nameravala mala, do« slej protežirana Srbija avstrijsko dr« žavo uničiti.
Rumunija, ki jo je vodil vzvišeni vladar iz nemškega rodu v naročje osrednjih držav (Nemčije in Avstrije), je odvrgla že pod njegovim naslednic kom prijateljsko masko. Dinastije v narodnih državah postajajo večinoma že v naslednikih prvega vladarja — sa« me narodne. Kakor hitro se to zgodi, izpremene svoje obveznosti do pokro« viteljev, in če ne postanejo narodne, lahko izgube svoje prestole. Najbolj gotovo jamstvo, da se zagotovi trajen vpliv, je torej, da se take države okp« pirajo in urede tako, kakor je to po» trebno za naše lastne namene. Smo« trena in vztrajna energija, ki se mora kazati v vseh panogah uprave in iz« ključitev vsakega političnega udejstvo« vanja od strani prebivalstva za tako dolgo, dokler se s stalno vzgojo mla« dine ne ukorenini novo mišljenje in čustvovanje, to dvoje vodi gotovo do uspeha.
V takem položaju se nahaja tudi nas ša država glede zasedenega ozemlja v Srbiji in Črni gori. Ako dopustimo, da se ti dve pokrajini zopet vzposta« vita kot samostojni državi, bosta pri» siljeni delati proti nam vedno sovraž« no politiko že zato, ker zaradi izgube tistega ozemlja, kolikor ga bo ostalo v bolgarskih rokah, ne bosta zmožni samostojnega življenja, in si bosta za« to vedno prizadevali, da bi se njima pridružili naši Jugosloveni. kar bi go« tovo tudi dosegli na škodo našega no> traniega miru v deželah monarhiie, in v izgubo naše zunanje moči in veljava.
To neprestano trajno spodkopava« joče in vznemirjajoče delo bi omogo> čilo, da bi Srbohrvati dosegli svoj cilj — popolno zedinjenje, in če se to ze< dinjenje uresniči, kakor je to v tem primeru pričakovati, izven mej naše monarhije, bo ostalo le delno zedinie« nje (torso). ker ne bo imelo moči vele« sile ia bo kmalu zopet razpadlo.
Naša država stoji torej danes zopet — in skoraj gotovo zadnjikrat — pred možnostjo, da za morje prelite krvi uredi za stalno svojo usodo. Ako se ta priložnost zamudi, je pogin države zapečaten.
Kdor res kaj hoče, najde vedno sredstva, da izvrši svojo voljo. Kdor že v naprej strahoma premišlja, na kakšne ovire bi mogel pri tem naleteti, ta nima nikoli poguma in zato tudi ni« koli ničesar ne doseže. Razmere za aneksijo so sedaj ugodne kakor še ni« koli. Predvsem zato, ker imamo sedaj to ozemlje res v svojih rokah. Prebi« valstvo — izvzemši nekaj radikalnih, vročih glav — je prišlo k jasnemu spoznanju, da je prejšnja politika pro« padla. Priznava pošteno, da vlada se« Haj pravica in zakonitost in da je na« stopilo blagostanje namesto obuboža« nja. Poleg tega prihaja zavest, da bi samostojna Srbija, ako bi ne bila ob« novljena v svojem prejšnjem obsegu, postala tvorba, ki bi ne bila zmožna življenja in bi ne mogla nikjer dobiti denarja, ki ga država potrebuje. Taki okrnjeni državi ne bi koristil niti do« hod do morja.
Zato so vsi, ki pametno presojajo položaj — in to je večina naroda — naklonjeni tej misli, da je boljše, če se zedinijo z (avstro«ogrsko) monarhi« jo, kakor da bi živeli v takem stanju. Ako bi kdo trdil, da bi ta »torso« bil primerna vmesna država proti pohlep« ni Bolgarski, bi bilo to mnenje popol« noma napačno.
Trditi glede vere, da je njena raz« lika ovira za zedinjenje srbskih in hr« vatskih pokrajin, je popolnoma ne« upravičeno. Duhovščina je res igrala in igra še v pravoslavnih deželah ve« liko vlogo, toda samo duhovščina, ne pa oblika verskih obredov. To je osta« lo še iz časov, ko ie preganjano krist« janstvo ravno v duhovniku videlo svo« jega predbojevnika nroti Turkom — in mučenika, ki je v boju trpel za svo« jo vero.
Dandanes vera ne igra več take vlo« ge. Duhovnik je agitator vladajoče stranke. Ako vzgojimo pametno in dosledno novo generacijo, bo doigral duhovnik politično svojo vlogo prav tako. kakor se je to zgodilo na Hrvat« skem in v Vojni granici, dokler se ni pravoslavje spremenilo v politično stranko, kar preje nikdar ni bilo.
Tn narod v zasedenih pokrajinah (v Srbiji in Črni gori) se da mnogo lažje
vzgajati nego v Bosni, Hrvatski, SIa> voniji in Dalmaciji. Spoznal bo s hva= ležnostjo blagoslov pravične vlade in svoj procvit v miru in bo poveličeval roko, ki odvrača od njega strankarske politične boje, ki so divjali v času zad« njih Obrenovičev in posebno za časa Karadžordževičev.
Te zasedene pokrajine pa bi morale tri do štiri desetletja biti upravljane samostojno. Nemogoče je, da bi se ta« koj pripojile h kateremukoli delu mo« narhije. Pravičnost bi namreč zahte« vala, da bi se takoj udeleževali države nega življenja — nastali bi stari spori med strankami in ono spodkopavanje, kakršno je bilo prej.
Ravno zato bi morala biti za sedaj izločena vsaka misel na to, da bi se te pokrajine zedinile z Bosno in Herce« govino. Vzeti Bosni in Hercegovini njiju avtonomno ureditev, bi biio go« tovo napačno. Zediniti Srbijo in Črno goro s tema dvema deželama in izlo« čiti ju iz političnega delovanja, je ne« zmisel. Politično delovanje pa ne sme« mo dovoliti v sedaj zasedenih pokra« jinah, dokler ne bo od temelja preurea jena nova vzgoja njihovega prebival« stva.
Ta doba bi morda zadostovala, da bi se popravile tudi vzgojne napake, ki so se zgodile v Bosni in Hercego* vini, v tem smislu, kakor to navaja ekscelenca uospod deželni šef v svo« jem ekspozeju.
Zato priporočam:
1. da bi se jugoslovenske, od nas za« sodene pokrajine pripojile k monar« hiji;
2 da bi se v teh pokrajinah upelja« la voiaška uprava in da bi bila politi« ka izključena. Samo vojaška uprava imponira temu narodu in le ona more imeti uspeh;
3.	Dalmacija bi se mogla priklopitl Bosni in Hercegovini, dasi bi smatral za boljše, da bi še nadalje ostalo se« dan je stanje.
4.	Porečje reke Lim (Sandžak, Plev* Ije), ki smo ga svoi čas zasedli na pod« lagi berlinskega dogovora, bi se ime« lo priklopiti k Bosni, kamor spada po čustvovanju, tradicijah in po krajevnih zvezah,
Rhemen gen. polkovnik.
Nazori tega generala, ki se zefe spočetka tako pametni, kažejo, kako nnrmčno je sodil, vkljub svoiim štiridesetletnim irku» šnjam o razmerah mod srbskim narodom
<n kako se je motil, ko je mislii, da se da vzgojiti »nova generacija«, ki bi »blagoslavljala« roko nasilne švabske vlade, A ti nazori nam kažejo tudi ozadje avstrijske politike in iz njih razumemo vso borbo onih petih mesecev, od začetka julija do konca oktobra, ko se je avstrijska vlada umikala pred zahtevami Jugoslovenov, dokler ni s svojimi generali vred doživela katastrofe, ki je pomenila propad Avstrije. General Rhemen je torej dobro preroko-
val, da bo Avstrija propadla, če ne bo rešila jugoslovanskega vprašanja- Ni ga re» šila in je propadla... Ni ga rešila, ker ga ni mogla rešiti, ker se ni dalo rešiti s stališča Neinoev im Madžarov — dalo se je rešiti samo v samostojni narodlni državi. In še v to so segale te žalostne tradicije avstrijskih časov, in načrtov raznih generalov, da je bilo in bo opasno, dokler ne bodo popolnoma uničene.
Turška nedelja
Najnovejše reforme v novi Turčiji
Vobče se lahko reče, da napreduje Turčija pod vodstvom Kemala paše z orjaškimi koraki. Diktator, mož hlad* nega in treznega razuma, ki se je od* rekel tradicijam stare domovine, da jo obnovi s svežimi sokovi zapada, ne* umorno dela na tem, da uvede svojo državo v evropski kulturni krog na* vzlic nezadovoljstvu starinov. A stari svet odmira, čeprav počasi, njegov prostor pa poplavlja boder naraščaj, ki ne posveča pozornosti samo koranu, ampak tudi gospodarski blaginji in na* predku dežele. Kemal si na vso moč prizadeva, da bi dvignil turško ljud* stvo moralno in gmotno. Zato išče za svojo državo novih virov gmotne bla* ginje, za ljudstvo pa zaslužka, ki bi prijal njegovi eksistenci. Seveda zade* Va pri teh reformah korak za korakom na ovire. Treba se je torej boriti zoper stare predsodke, obenem pa uvajati novotarije, kar pomeni boj na dveh frontah za uspeh v novi smeri.
Turčija je imela doslej petek za praznični dan v tednu. V zadnjih dveh letih pa se je pojavilo gibanje, ki stre* mi za odpravo petka in njegovo nado« mestitev z nedeljo. Muslimani se temu seveda upirajo. Ko se je pojavila mi* sel o odstranitvi petka in o njegovi na* domestitvi z nedeljo prvič v turški javnosti, se je bilo bati, da izbruhne v Turčiji velik odpor zoper namerava* no reformo. Kemal je videl, da se le ne more ukrepati tako čez noč in je zato modro pustil, da je minilo nekaj časa v razpravljanju o tem vprašanju. Dve leti je na ta način omehčaval Tur* čijo, in šele sedaj smatra, da je prišel pravi čas za udejstvitev tega načrta. Ves ta čas ko so Turki lahko razmi* sijali o umestnosti in neumestnosti na* meravane reforme, pa so listi razšk«
jali Kemalovo tendenco in pisali v prt. log odprave petka ter njegove nado* mestitve z nedeljskim počitkom.
Stvar je sedaj v toliko dozorela, da bo predložen turški narodni skupščini v Angori zadevni zakonski predlog. Zanj niso bili tako važni drugi mo* menti kakor gospodarski. Turki sami smatrajo ta postopek za naj radikalne j*
Spomenik Mustaji Kemdu v Carigrada
Mustafa Kemal paša
šo mero Kemalove države, potem ko je bil odpravljen kalifat, cerkev pa lo= cena od države. Pobudo za to namero tudi ni dal sam Kemal paša, ampak baje gospodarski krogi, ki so spoznali, kaj se pravi počivati, kadar drugi de« lajo in obratno.
Za sedanji kurz na Turškem pa je značilno še nekaj drugega. Nova seri« ja turških znamk, ki je pred kratkim prišla v obtok, nosi že izključno la« tinske napise. Latinica je uvedena v
i paradi turških čet
Turčiji na splošno že od 1. junija le» tos. In ker je bila arabska pisava nas domeščena z latinico, je bilo treba do> sledno izvesti to stvar tudi pri poštnih vrednostih. Vzeli so torej znamke iz leta 1926., ko je bila še v veljavi tur« ška pisava ter jih pretiskali z latinico. Prvotno so imeli namen natisniti vse znamke nanovo, a ker je bilo še mno« go starih v zalogi, so se poslužili pro« cedure, ki je bila prva leta po vojni uzuelna v mnogih evropskih državah.
Turško vojaštvo, ki so ga zmoder nizirali nemški in angleški oficirji
Od te nove serije so sedaj v obtoku tri znamke, in sicer po dva, tri in šest piastrov. Na njih ni videti nobene arabske črke. Zgoraj stoji: Turkije Djoemhoerieti (Republika Turčija), spodaj pa »Turk Posta« (Turška po« šta), medtem ko je bilo čitati na starih znamkah drugače: Turkh Djoemhoe« riezi (Turška republika) in »Turkh Po« stalari« (Turška poštna oblast). Ob strani se nahaja vrednost znamke v kurusu, ki pomeni toliko kakor piaster. Tudi ime slike, ki je na znamki odtis« njena, je v čisti latinici, n. pr. »Kisil Irmak Kopriisii (Most Kisil Irmak) itd.
V ostalem je danes Turčija rahlo militarizirana. Po vzorcu Italije je tu« di Keinal uvedel mladinske organiza« cije, ki so razširjene v vsej deželi. Mla« dina hodi okrog v skavtski obleki. Ka« dar so kakšne slavnosti, vidiš defili« rati dolge vrste skavtov pred dikta« torjem. Temu, onemu Kemal pokima, se nasmehne, pa se zopet ustrumi. Ne«
kateri smatrajo to početje za ostanek nemškega duha v turškem organizmu.
Kemal paša pa je tudi velik prijatelj plesa. Njegove prireditve te vrste so zelo svečane. Pišejo, da je užitek gle« dati nekdanjega turškega vojaškega atašeja v Sofiji, kako se je posvetov« Ijanil. Čim odsvira godba turško na« rodno himno, vstane Kemal prvi in se uvrsti med plesalce ter zapleše fox« trott, navadno z gospo Kiazimovo, so« progo predsednika turškega parlamen« ta. Po plesu pa odpelje svojo damo v ložo, kjer se v čašah zaiskri peneči se šampanjec. Rad tudi vrže karte, med« tem ko se okrog njega razliva morje luči in bučnega veselja. Kemal z vse« mi svojimi silami modernizira državo in potiska naprej razvoj, ki naj od« malcne Turčijo od starih tradicij sul« tanata, kalifata in vsega zla, ki se je pod njuno vlado razpaslo med sinov* Alaha in verniki Mohameda.
Trk i
Med obema mora biti samo vpraša« nje stopnje, bi si človek mislil. Saj sta to dva istovetna pojava, različna le po jakosti in trajanju: sunek na vse zad« nje pač ni nič drugega ko zelo močan tn hkratu zelo nagel pritisk. A stvar ni povsem točna, kajti če se sunek ne more izvršiti brez pritiska, se pa pri« tisk prav lahko izvaja brez udara. To se na priliko dogaja, kadar prepustimo kak predmet, bodi stisljiv ali nestis« Ijiv, počasnemu in stopnjevitemu učin« kovanju hidravlične tiskalnice oziro« ma kadar položimo nanj z največjo rahlostjo na svetu težko delo.
Nasprotno pa se ne da uresničiti, ni« ti ne pojmiti trk brez tlaka, in sicer še jako krepkega, ki pa ga je spričo njegove trenutnosti od sile težko me® riti.
★
Koliko znaša na primer v gramih — na sekundo ali na kvadratni milimeter — tlak kladiva, ki mahne žeblju na glavico, biljardne krogle na drugo kro« glo oziroma na okvir, svinčenke iz sa« mokresa ali puške na tarčo? Vpraša« nje se vam utegne zdeti nekazno in neznatno. Enostavno pa še oddaleč ni. Rešitev zahteva tako zamotanih, kakor težavnih računov... Po ameriškem
tlak
učenjaku, prof. Hopkinsu, k! se mno« go ukvarja s takimi odgonetkami, je pri kladivu, bijočem na čavelj, tlak stalen ves čas, ko se čavelj zabija, t. j. 10 do 12 desettisočink sekunde ... Pri dveh biljardnih kroglah, ki se kotalita ena proti drugi ter se praviloma trčita na središčni črti, tlak ni stanoviten med vso dobo trčenja. Od prvega doti« ka raste ves čas, ko se prožna slonova kost stiska, ko se kolobarja širita in se središči približujeta. S početno brzino 2.44 m na sekundo se krogli lahko sploščita za več kot eno tretjino mili« metra in tlak ne znaša nič manj ko 41 kg na mm5. Tako neprevidno bi bi« lo, s prstom udar obeh oblic prepreči« ti kakor vtakniti ga med lub in drevo.. Ako nadomestiš slonokostenke z votli« mi jeklenkami istovredne gmote in če podeliš tema kovinskima oblama isto hitrost kakor polnima slonokostenka« ma, bo tlak udara neskončno večji, ker je kovina toga. Dosegel bo morda — po Hopkinsu — 400 do 450 kg na štiriaški milimeter. To se pravi, da bo treba dokaj trpežnega jelda, če naj pfenese udar brez bunke.
Tlak in zbunčenje po udaru se more. ta meriti zgolj posredno. Meri Se tra* janje stika, ki pri biljardnih kroelah' ne presega kdo ve kaj 25 stotisočink
6ekundc. In za določitev te dobe, be* gotne ko blisk, blizu dve stokrat ur« nejše od pomiga z očmi, si je treba po= magati s svojevrstno električno na* pravo...
Tako nas dan na dan oblega kopa problemčkov, sicer čisto navadnih, a ki jim ne najdeš ključa, če se ne oko« ristiš z najpremetenejšimi dognanji či? ste znanosti, čije področje nima meja. Človeku kaj takega običajno ni še na koncu pameti, kadar vihti v roki kij ali vsaj kej.	E. G.
BEHAIZEM.
V Indiji je nastala nedavno nova vera, ki se naglo širi proti zapadu. Turčija, ki se ji toži po dervištvu, odpravljenem pred nekaj leti, nudi bchaizmu dobro torišče. Poročajo namreč, da je mlada verska sekta dobila mnogo privržencev, zlasti v Smir-ni. Behaizem, čigar vnanja oblika spominja svobodnjaška (prostozidarstva), obsoja prenapetost, fanatizem in se sklicuje na štiri preroke enega in istega stvarnika: Krista, Mohameda, Mojzesa in Budhe. Oznanja enakost zaikonoev, prepoveduje mnogoženstvo ter prepoveduje zvestobo. Oko turškega oblastva pazno bedi.
RAZVOJ TURŠKEGA ŠOLSTVA
Nauoni minister Djemal Husni Bej naznanja število šol in učencev, ki se je od 1914. podvojilo. Takrat jie bilo 3263 osnovnih šol z 222 589 učenci; danes jih je 6589 s 445.726. Enak je prirastek v srednjem in visokem šolstvu. Po>prej 76 srednjih šol s 13.475 dijaki, sedai 118 z 28.161. V šestih letih so se normalke in univerze pošeste-rite ter imajo trikrat toliko naraščata ko L 1923., namreč 15 visokih šol s 4565 slušatelji.
JE LJ IZOBRAŽENEC SREČNEJŠI OD
NEIZOBRAŽENCA?
To vprašanje je postavil v početku listo-pada tednik Dimanclie - 111 u s t r 6. Nagrado je prejel Ch. Dause za tale odgovor: Da, izobraženec je bliže sreči nego nepismeni človek. Mar nima na razpolago tisoS virov za milejše užitke nego materielne radosti, dostopne neizobražencu? Štivo, študij, znanost, umetnosti, pesništvo, godba, slikarstvo, potovanje, itd. In ali mu njegova omika ne omogoča, doseči višji položaj, ki nudi udobnost in ugodje? Ako denar ne osrečuje, pa vsaj pomaga prispeti do prijetnega življenja. Zelo tehten einitelj za blaginjo je umevnost in zavest. 0 srečnem človeku smemo reči isto, kar se pravi o preprostežu: t Kdor je tak, tega ne ve«. Toda pristaviti je: »Kdor to ve, je še bolj«. Dete je baje srečno: zdi se namreč, da ima vse pogoje za to. Vendar je manj srečno, ali pa sploh ni. ker tega ne ve. Enako je z analfabetom, naivnežem, ki pozna zgolj meglene občutkei Omikanec pa se čvrsteje zaveda svojega stanja, saj so se mu poleg duhovnih sposobnosti razvijale tudi nravstvene: uživa torej jače. Če naposlfid žive.ie občuti bolečino, je pa hkratu zimožnejši, da se vda in se zadovolji z malenkostjo. Skratka, sreča je pf»ledni ca iz prebitkov našega veselja nasproti našim nadlogam ali težavam.«
OSNOVNE BARVE
Občutljivi del našega očesa, namre3 mrežnica, je sposobna zaznati tri elementarne barve. O teh se je minogo razprav* Halo. Točen poskus pa je dognal, da so to osnovne boje: rdeča, zelena in vijolična, Z njih pomočjo vidimo in razberemo vse odtenke.
NIKELJ
Novce iz te kovine, ki je dobila ime po nemškem gorskem škratu kakor kobalt po »Koboldu«, rabijo Kitajci izza 18. stoletja, Švica od 1. 1850 Zadinjane države Severne Amerike od 1853, Francija po komaj 25 let
Današnja umetniška priloga
Sfolp I^jubljanskega gradu — Foto Emte
*>ŽIVLJENJE IN SVET« sfane celoletno 80 Din. polletno 40 Din. četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se vri upravi, Ljubljana, Knaflj 'va ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do*
larja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodna tiskarno d, d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani,
Foto Envte
Stolp Ljubljanskega gradu