Ljubljansko Posavje v Ijudski revoluciji
Načaljujemo z objavljanjem od-lomkov iz knjige Ljubljansko Po-savje v Ijudski revoluciji avtorja Mlhe Čerina. Knjiga bo izšla za praznik občine Bežigrad, ki je 24. junlja, v zaloibi Občtnske konfe-rence SZDL. Gradlvo za objavo Iz-blra avtor.
PRVA ŠOLA
Velik napredek v kulturnem razvoju Posavja je ustanovitev fare na Ježici, ob njej pa tudi ustanovitev prve šole. Cerkev in zraven nje šola in farovž so sestavljali značilno podobno skoraj vsake slovenske vasi.
Ustanovitev fare na Ježici je tesno povezana s cerkvenim življenjem v šempetrski fari v Ljubljani. Pipane vire o njej imamo šele v 12. stoletju (1163). Približno ob tem času je najbrže tudi že stal prvi grad na grajskem hribu. Zgodovinar Vrhovnik Ivan stavi usta-novitev šempeterske fare v leto 1290, tedaj je imela že tudi vse podružnice v porečju Ljubljanice, med temi našteva tudi Ježico (1. c. str. 7). Cerkev v Stoži-cah je morala biti zgrajena še pred ježensko, ki se omenja 5. aprila 1451; Jesischa bei sand Jurigen (Ježica pri sv. Juriju), s čimer je mišljena cerkev v Stožicah. Sklepati smemo, da so v po-savske podruinice šempeterske fare (Stožice, Ježica) hodili maševat du-hovniki iz Ljubljane (Šempetra). Stari Ijudje vedo povedati po tradiciji, ki se je ohranila na Posvaju, da je bila v Stožicah že davno romarska cerkev sv. Sobote, pomembno zbirališde ver-nikov iz bližnje in daljne okolice. Se-danja cerkev v Stožicah je vsaj pozno-gotska in se prvič omenja 1526; polem je bila: večkrat prezidanal Ni znano, zakaj so romanje opustili - morda so ga protestanti zatrli in se kasneje ni več obnovilo, morda tudi zato, ker so v
17. sloletju tudi Posavci začeli hoditi na božjo pot k sv. Roku v Dravlje (15. in 16. avgusta) v zahvalo in zaobljubo, da je prenehala več let trajajoča kužna epidernija, ki je močno prizadela Po-savce. Baročna cerkev sv. Roka v Dravljah je bila zgrajena: 1646 v zahva-lo in odvrnitev kuge in ima menda še danes vzidane v zadnji steni 4 priproš-njike zoper kužne bolezni - sv. Roka, Urbana, Boštjana in Marijo.
L. 1787 je Ijubljanski gubernij dal dovoljenje za ustanovitev male fare ali lokacije na Ježici. Tedaj so vasi Ježica, Savlje, Mala vas. Kleče, Stožice imele skupno 123 hiš in 776 prebivalcev:
Kleče 17 hiš s 112 prebivalci Savlje 31 hiš s 201 prebivalci Ježica 32 hiš s 172 prebivalci Mala vas 17 hiš s 115 prebivalci Stožice 26 hiš s 176 prebivalci Skupaj 123 hiš s 776 prebivalci
IMENA VASI
Ime Ježica (v imenovanem viru Jes-sitz, pa tudi Jesischa) pride od imena ježa (savska terasa, nasip, nemško Damm), na kateri so prebivalci zgradili svoja bivališča, deloma tudi iz bojazni pred poplavami, ki so često ogrožale vasi. saj še pomnijo Ijudje, da je Sava pred regulacijo večkrat poplavila prav do roba Male vasi. Starejši prebivalci še pomnijo naraslo Savo, ki je v svo-jem stranskem rokavu tekla pod mo-stičem med bivšo gostilno »Pri Flori-jančku« in sedanjo gostilno »Pri An-gelci«. Po ježi se prebivalci imenujejo Ježenci (pridevnik ježenski) in ne Je-žičani In ježiški kot še danes tolikokrat slišimo in beremo! Po Savi so dobile ime tudi Savlje, ki imajo najvišjo lego (305 m); Kleče pomenijo vas na pešfie-ni sipini ob vodi - kleč, pa tudi kleče, klečeta. Stožice so poimenovali po
številnih stogih ali kopah sena in žita, ki jih je bilo videti na travnikih pred vasjo, dokler jih niso nadomestili ko-zolci. Mala vas je pač najmanjše nase-Ije, prvotno le kakšh 10 hiš v spodnji vasi, danes že skoraj izginja z zemlje-vidov zaradi močne deagrarizacije prebivalstva; obe vasi Mala vas in Sto-žice brez določene meje prehajata druga v drugo (na primer: na eni strani Titove ceste je Mala vas, na drugi Sto-žice), obe pa v mesto.
JURIJ JAPELJ
Šempeter - ustanovitelj - je poslal znanega cerkvenega pisatelja in pre-vajalca (pravzaprav organizatorja pre-vajanja) sv. pisma v slovenščino - Ju-rija Japlja (1744-1807) kot prvega župnika na Ježico. Japelj je bil doma iz Kamnika, se je šolal pn jezuitih v Ljub-Ijani. Pred prihodom na Ježico je bil škofijski tajnik v Ljubljani in od 1.1779 vodja Schillingove ustanove pri sv. Petru.
Na Ježici razen male cerkvice ni bilo ničesar. zato se je Japelj lotil vsega na novo: zgradil je najprej župnišče, gradnja je trajala 4 leta, doklej je Ja-pelj stanoval na Ježici pri Kukeljnu; tudi novo cerkev je pričel graditi, a ta je bila dograjena šele 1802, ko je bil Japelj že odšel z Ježice (1795).
Poleg skrbi za cerkveno.(versko) živ-Ijenje svojih faranov je Japelj, ki je bil zelo izobražen; govoril je več jezikov, bil je privrženec janzenizma, zagovar-jal je strogost v cerkvi, pa tudi prepro-stejše obrede in branje sv. pisma; mi-mo nabožnih pesmi je pisal tudi lepo-slovna dela laične vsebine, kakor na primer libreto za opero Artekserkses, pesmi uživaške vsebine za ožjo druž-bo; na Ježici je ustanovil prvo šolo.
Japelj se je iskreno in z vnemo lotil dela, ko je na Ježici pivi odprl farno
šolo in tudi sam začel poučevati po-savske otroke branja, računanje, pisa-nja in pa seveda verouka, ki je bil glav-ni predmet. Učenci so imeli pouk kar v njegovem stanovanju; ob lepem vre-menu je organiziral »šolo v naravi«» pod kakim drevesorn ali ob Savi, kjer so otroci uprizarjali tudi igre za re-kreacijo. Pomagali so tudi kmetom in pobirali kamenje z njiv in tako združili koristno s prijetnim. Japelj sam je pri-redil šolsko knjigo »Ta veliki kateki-zmus s prašanjami in odgovorami« (6 izdaj 1779-1809), za kar mu je cesari-ca Marija Terezija podarila zlato kolaj-no. Knjiga je pospešila razvoj osnov-nih šol (triviljalk) po deželi.
Japelj je posegel tudi v gospodarski razvoj Posavja in učil Ijudi sadjarstva in umnega kmetijstva (kako se na Kranjskem proso mane), učil je šolar-je, ki niso mogli v redno šolo hoditi (Kratki katekizmus), mnogo se je za-vzemal za slovenski jezik in ga hotel povzdigniti med prve slovanske jezike; ob neki priložnosti, ko so ga oblasti (kranjski deželni glavar grof Franc Jo-' žef VVurmbrand) vprašale, katerega: od slovanskih jezikov naj bi se učila iolska mladina, da bi se najbolje naučila ostalih slovanskih jezikov, od-govoril, da je najprimemejša slove-nščina (kranjščina), ki da je ne le eden najstarejših jezikov, ampak tudi zelo preprost in stikovit. Svetova! je, naj bi tudi nemški plemiči, živeči med Slo-venci, poskrbeli, da se bodo njih otro-ci naučili slovenščine, vlada pa naj ustanovi slovensko akademijo, ki naj izda splošen slovar in slovnico slovan-skih jezikov. Na Zoisovo pobudo, je začel pisati slovensko slovnico; bil je prvi pisatelj, ki je rabil namesto pokra-jinskega imena Kranjci izraz Slovenci za ves narod. Za svoj hobi se je ukvar-jal tudi s tehniko in snoval perpetuum mobile.