ZSZSEL* fnoBiouoM in čebele -PRIMER ČEBELARSTVA V SLOVENIJI
Uvodni referat na kongresu Apiomondia 2003
Uvod
Geslo 38. svetovnega kongresa Apimondie je bilo »Čebelarstvo - način življenja«. Vodilno misel smo med številnimi drugimi predlogi izbrali zaradi znanega tesnega sožitja slovenskih ljudi s čebelami. Sožitje je razumljiva posledica zgodovinskega razvoja slovenskega podeželja v zadnjih nekaj stoletjih.
Za zdajšnje stanje slovenskega čebelarstva so značilni množična uporaba listovnih panjev, čebelnjaki, ki bogatijo kulturno krajino, način prevažanja čebel, kulturna dediščina in dobra organizacija čebelarjev v čebelarskih društvih.
Zgodovinske biološke osnove našega čebelarjenja
Čas rojenja čebel je brez dvoma najbolj kritično obdobje čebelje družine v njenem leto dni trajajočem razvoju. Naša kranjska čebela je v svoji evoluciji razvila poseben vzorec naselitve rojev. Roji se namreč zelo radi vselijo v bližino kraja, na katerem že živi manjše število čebeljih družin, ne več kot 20. Upoštevanje tega vzorca vedenja čebel pri gozdnem čebelarjenju naših prednikov je nujno vodilo v udomačitev čebel v nam znanih čebelnjakih.
Vstavljanje panjev v čebelnjake je bilo precej olajšano zaradi dobro izraženega orientacijskega občutka čebel na teh območjih. Kljub temu pa so čebelarji kmalu opazili, da se čebele med nakopičenimi panji včasih pretirano zaletavajo. To je bilo opazno predvsem v obdobju razmnoževanja čebeljih družin. Z dodatnimi oznakami na pročeljih panjev so želeli preprečiti pretiran nered, poleg tega pa že na prvi pogled prepoznati panj in stanje v njem. Prvotno barvanje pročelij panjev se je zelo hitro razvilo v umetnost barvanja panjskih končnic. Tovrstna umetnost je bila tako najbolj razvita v drugi polovici 19. stoletja. Skupaj je dokumentiranih več kot 600 različnih standardnih motivov na več kot 50.000 panjskih končnicah. Slike so dragocen dokument o življenju slovenskega človeka v tem obdobju, o njegovem verovanju, interesih in humorju.
Lahko si zamišljamo starega čebelarja, ki s pipo v ustih sedi pred čebelnjakom in čaka na izbruh roja iz čebeljega panja. Mlajši člani družine imajo na majhni kmetiji druge naloge, med pa je za celotno družino skoraj edino sladilo, ki ga je moč dobiti. Dedek čebelar je zelo koristen kot hišni čebelar. Prav v tem je tudi razlog, da so bile slovenske vasi tako gosto posejane z
majhnimi čebelnjaki. Sobivanje podeželskega človeka s čebelo je brez dvoma zahtevalo obojestransko strpnost in tudi nekaj dodatnih skrbi čebelarja pri oskrbi čebel. V tehnologiji vzreje je bilo zelo pomembno pravočasno in silovito rojenje čebel. V tem je tudi razlog za uporabo majhnih panjev kranjičev. Posledica čebelarjenja na roje je bilo veliko nihanje števila čebeljih družin v čebelarskem letu, saj se je njihovo število med poletno sezono pogosto celo potrojilo. Povečana gostota čebel in tudi neprimerna oskrba le-teh sta pogosto povzročili množično ropanje in pokole čebel. Nekateri manj pošteni čebelarji so se po svoje pripravili na prežečo nevarnost - čebele so okrepili z dandanes malce čudno dieto: med mešanico medu in sladkega mošta so zamešali nekaj vina ali celo žganja. Tako okrepljene čebele so bile takoj pripravljene za napad na sosednje čebelnjake. Po drugi strani pa so čebelarji ob neprimerni preskrbi čebel dobesedno privabili roparice od drugod. Vse to je vodilo v nujne medosebne napetosti med čebelarji. Njihovi socialni stiki so bili v tem obdobju gotovo na najnižji možni ravni. K sreči so bili nesporazumi do jeseni največkrat zglajeni.
Čebelarji so prezimljali le osnovno število čebeljih družin. Pri izbiri najprimernejših čebel so upoštevali pravila, do katerih so se dokopali v svoji dolgoletni praksi, in sicer:
- odbrani morajo biti srednje težki panji;
- panji izvirajo iz roja drugega roja, to pa pomeni, da je v panju zmogljiva mlada matica;
- čebele morajo biti miroljubne.
Čebelarji so si vedno prizadevali za vzrejo mirnih čebel. Uporaba zaščitnega klobuka in rokavic je ob običajni opazki, da se čebelar boji čebel in čebeljega pika, veljala za sramotno. Razumljivo je, da je bila zato mirnost čebel daleč pred vsemu drugimi merili za odbira. Rezultat množične odbire pa je bila čebela, ki jo dandanes poznamo kot kranjsko čebelo Apis mellifera carnica Pollmann 1879.
Spremembe v čebelarski tehnologiji po letu 1850
Emil Ravenegg Rotschutz (1836-1909) je leta 1857 poslal prve čebelje roje v svoj rodni Eichstädt iz Pod-smereke pri Višnji Gori. Prve izkušnje nemških čebelarjev so bile tako dobre, da se je takoj začelo veliko povpraševanje po čebelah s Kranjskega, zato se je spremenil tudi način čebelarjenja na Kranjskem. Čebelarji so
Slovenski Čebelar 11 /2003	2 83
Etnobiologija in čebele
Razstava čebelarskega muzeja iz Radovljice. mo j m.
se bolj kot prej usmerili v vzrejo dodatnih rojev. Nekaj časa je bilo videti, da je ob proizvodnji čebeljih rojev proizvodnja medu drugotnega pomena. V tem obdobju se je med čebelarji izoblikovalo mnenje: »Mi smo rejci kranjske čebele, moramo biti ponosni na našo čebelo!« Poudarek na reji avtohtonih čebel je tedaj prodrl v podzavest skoraj vseh čebelarjev.
Z uvajanjem premičnih satov, točil in modernih panjev so se konec 19. stoletja srečali tudi slovenski čebelarji. Uveljavljena praksa vzreje čebel v kranjičih, v čebelnjakih, je bila tedaj krepko zasidrana med čebelarji. Zato so želeli tradicijo združiti z novostmi in še naprej čebelariti v čebelnjakih. Rešitev Antona Žnideršiča iz začetka 20. stoletja je bila kar pravšnja zanje. »Naš panj«, pozneje poimenovan »AŽ-panj«, je bil skonstruiran na podlagi prejšnjih izkušenj slovenskega podeželskega čebelarstva, ki so bile obogatene s takrat moderno Ger-stungovo in Albertijevo tehnologijo. Panj se je med slovenskimi čebelarji zelo dobro uveljavil in je še dandanes najbolj razširjen panj na Slovenskem.
Vedenjski vzorci slovenskih čebelarjev
Po podatkih čebelarske zveze Slovenije je povprečen slovenski čebelar moškega spola in se počasi približuje starosti 65 let. Čebelari z 18 panji, na leto pridela 22 kg medu na panj in ga predvsem skrbi, kako bo obvladal čebeljo varozo.
Rad se udeležuje izobraževalnih tečajev in družabnih srečanj, vendar zunaj čebelarske sezone. Spomladi in poleti nima časa za kakšne druge vzporedne dejavnosti. Svoje znanje bi rad posredoval vnukom, uspeh tega prizadevanja pa je po navadi pičel. V svoji okolici je spoštovana osebnost, znan predvsem po izraziti individualnosti. Znan je tudi po svoji zdravi pameti in ima zelo dobre možnosti, da bo živel dlje kot njegovi moški kolegi drugih poklicev.
Med čebelarji tako rekoč ni alkoholikov ali strastnih pivcev alkoholnih pijač. Niso zapravljivi, njihov življenjski stil se približuje življenjskemu stilu čebelje družine. Nezavedno se prilagajajo čebelam in se čutijo odgovorni za njihovo varstvo pred boleznimi, navadno pa jih varujejo tudi pred čebelami drugih čebelarjev. Tako pokroviteljstvo je pogosto vzrok prepirov med čebelarji med začasno nastanitvijo njihovih čebel na čebelji paši.
Sklep
Čebelarska zveza Slovenije je še vedno edina čebelarska organizacija na nacionalni ravni. Združenje več kot 200 lokalnih čebelarskih društev in lokalnih čebelarskih zvez. Čebelarska zveza Slovenije je zaradi svoje enotnosti upoštevanja vreden partner vsem sogovornikom, tudi slovenski vladi.
(Pričujoče besedilo je skrajšan prevod uvodnega plenarnega prispevka »POKLUKAR, J. (2003) Etnobio-logy in honeybees-study case of beekeeping in Slovenia. Final Programme and Hook of Abstracts, .?#. Api-mondia International Congress, Ljubljana, Slovenia, 24.-29 August 2003, 9-12«. Prebran je bil v nedeljo, 24. avgusta 2003, v okviru uvodne slovesnosti naApi-mondii.)
284 Slovenski Čebelar 11 /2003