delavstvo. P j] i !|ll \\\V 'lil' Štev. 1. V Ljubljani, M 7. decembra 1905. Letnik i. Naša moč. Gorje mn, kdor nima drugega na prodaj, kot svojo moč. Vsaka druga reč se boljše prodaja od te; pri vsaki drugi kupčiji je prodajavec bolj varen pred kupčevo sebičnostjo, kot pri ti. Delavci to izkušamo vsak dan. Fa nam pravijo; „Saj imate postave, obrtni zakon govori za vas. Če se vam godi krivica, kar h glavarstvu, na magistrat, ali k sodišču pa bo vse dobro." Ko bi ne poznali, teh preklicanih zavitih pravnih potov! Zamašimo usta pomirljivim žlobudram z zgledom. Dne 27. novembra je v Bonačevi kar-tonažni tovarni gospodar izjavil, da drugi dan lahko izostane, kdor hoče. Bila je namreč za 28. t. m. določena delavska demonstracija za splošno in enako vo-livno pravico in razumni gospodarji niso nikjer delavcem delali težav. Na Dunaju je celo društvo tovarnarjev sklenilo, na bo 28. november dela prost dan. Bonač je torej dne 27. novembra prav govoril, Nekaj delavk, ki so pa razmerno slabo plačane, je res izostalo in niso šle delat. Dne 29. novembra zjutraj pa pride Bonač v delavnico in odslovi kar meni nič tebi nič eno izmed delavk M. V., češ: „tu imaš knjižico, ko bi ti ne bila drugih našuntala, bi bile prišle vse delat." Do-tična delavka je že nad poldrugo leto prodajala svoje moči za piškav zaslužek Bonaču. Morala je oditi. Šla je na magistrat pritožit se in zahtevat za 14 dni plače; pošiljali so jo od ene osebe k drugi in nazadnje so ji rekli, da take reči urejajo pri sodišču. Reva je šla dvakrat k sodišču. Tam so ji pa dejali, naj se izlepa poravna z Bonačem, češ Bonač ne pride niti k nam, če ga kličemo za take stvari. Sklicuje se na delavni red. Sicer bi pa taka pravda veliko stala in če propade, bi morala delavka plačati stroške. To se je zgodilo te dni. Tako se pa godi zelo velikokrat. Ali ima torej delavec kaj pravic? Ali se ne domislijo gospodje, ki tako delajo z delavcem, da nazadnje ta mora priti do prepričanja; „Po postavnem potu se ne da nič doseči." Kdo je kriv teh misli ? Drugi pravijo : Saj imate delavciosvoje organizacije. Te naj se postavijo za Vas. Pametna, toda svet ne ve, kako trnjeva je pot naših organizacij. Predno se rodč, že preži nanje vse polno volkov. Najlepši zgled zato imamo v Radečah. Ra-jdeški delavci v papirnici so se hoteli priklopiti organizaciji papirnih delavcev v Vevčah, ker je samih premalo. Organizacija jim je pa potrebna kot oko v glavi. Komaj je pa zašumelo o tem, že je bil tovarnar ves izven sebe. Smešno je, kar je vse počel. Delavcem, ki so imeli knjižice od vevškega društva, jih je pobral in še le po odvetnikovem posredovanju vrnil. Proti predsedniku vevškega društva je pisal naravnost neresnične stvari glavnemu vodstvu v Grat-\vein. Pravil je n. pr., da ta organizacija, ki se namera ustanoviti, hoče izpodriniti vse Nemce iz tovarne. Obleta! je tudi razne duhovnike, češ, naj to zabranijo. Okrajno glavarstvo v Krškem mu je šlo na roke. Po nekem shodu v Radečah so žandarji povsod okrog izpraševali, kaj se je govorilo. Proti ubogemu delavskemu društvecu toliko boja ! Tako ne sme, tako ne more iti ! Vse ima v javnosti koga, da ga brani. Mi delavci, organizovani v neodvisnih organizacijah, svojih delavskih društvih, moramo tudi imeti svojega branivca. Zato smo si ustanovili list, ki je naš, delavski in nikogar druzega. Delavska društva so zložila denar zanj; zastopniki teh društev so edini lastniki in gospodarji njegovi List nas mora braniti, ko prodajamo svojo moč. Ž njim hočemo dobiti pa tudi v javnosti nam pripadajočo moč. Zato smo ga krstili Naša moč. Mi'poznamo samo eno reč: Obrambo naših delavskih pravic. Ti obrambi služi naš list in ničemur drugemu. V zaupanju na božjo pomoč in na pravičnost naše svete stvari, pričenjamo svoje delo. Med brati in sestrami. Tekstilno delavstvo na Slovenskem. Podjetniki. Predilnice so že stare in danes stoje podjetniki še vedno na stališču, da je delo v predilnicah lahko, ker se izdelava vse le s stroji. Zaradi tega pa ima tudi delavstvo še vedno, ko nek daj, ene in iste plače, ki jih je bolj srna' trati za beraško miloščino, nego za pla- F- S. Finžgar : Še zadnjo iskro njemu . . . Prebral je pismo . . . Kladivo mu je padlo iz rok. V čelo se je zagrizla mračna senca, v lici sta se zarezali dve brazdi, polni žalosti. Besedice ni izpregovoril. — Stal je hipoma sredi ulice. Srečavali so ga elegantni šetalci. Iainta se je ozrl na umazanega delavca. Na uro je pogledal in se obrnil do spremljevavca. Spogledala sta se in se začudila. „Čemu ta umazani človek na ulici ? Ni še zatrobilo v tvornici? pa že hodi mimo nas snažnih ljudi z veliko burjo." Gospod se je ozrl na komolec lepe suknje, koder je hitel mimo sajast človek. Z novo rokovico si je otrl komolec, ker se ga je morda prijelo kaj umazanega, ko je hitel sajast človek mimo ... Delavec pa ni videl pogledov, ni sli-šal pogovora. Njegovi koraki so bili dolgi in urni. Kolena so se mu zdela negotova. »France!“ Žena je vskliknila, ko je ob nenavadni uri kakor padel v sobo. Dojenček je zajokal v njenem naročju. Šlo je preko ravnine, šičalo, hroplo, zagugalo se na ovinku, da je vstrepetala svetilka na stropu vagona. Celo noč je tolklo kolesje ob sklepu tirnic, celo noč čez mostove, skozi predore — ustavljalo se, bežalo dalje po dolinah in soteskah. On je pa sedel čuječ sredi dremajočih potnikov, na čelu z mračno senco, na licih brazde polne žalosti . . . Veselo jutro se je razlilo čez dolino, ko je rahlo pritisnil na kljuko lesene koče. Nič se ni ganilo v koči. Trkalo je veselo jutro na okna, pa so bila gluha. Zapahnila jih je smrtna perot. Le Francetovo srce je plulo. Sunki so mu šumeli v senceh. Počasi se je sklonil v zakajeni veži — ognjišče mrtvo — nekdaj se je vži-vilo vselej v prvi zarji — pa je odprl vrata v sobo. Drobna luč je bledela na čelešniku ob žarkih veselega jutra. Pri peči je dremala zgubana starica — na postelji je ležala mati. Oči zaklopljene, v licu nobene kaplje krvi. Sina je pretreslo. Mrtva. Brezslišno se je približal postelji. Še diha — trudno, pa tako pokojno! Kakor ura, ko se utež že dotakne poda. Sin se je razveselil. Probudil je sta-rico ob peči. Široko je odprla oči. „Pa ne, ko bi bil ti France?" Glasno je izgovorila in se kolebala s klopi. „Da si le prišel! Sedaj lahko umre, takoj, boš videl; na nitki še visi, komaj iskrica, je v njej!“ Pa je sin posvaril starico, naj miruje, naj pusti mater. čilo za delo, ki ni tako lahko, kot si ga predstavljajo milijonarji teh podjetij! Zaradi tega je delavstvo zaostalo v vsakem oziru za vsemi drugimi strokami v celi Avstriji najmanj za pol stoletja, ako pomislimo, da je že več let v vseh drugih strokah delavni čas skrajšan na deset ur na dan. V predilnicah je še vedno 11 urni delavni čas. V neki tovarni na Kranjskem traja delo celo po 12 ur, ako se zljubi tovarnarju, da se preskrbi za „Vor-rat“ za par mesecev, ako kaj sluti. Tako hoče biti vedno pripravljen, ako se kdo oglasi za zboljšanje ali za skrajšanje delavnega časa, da lahko z običajnim podjetniškim izrazom na zahteve delavstva odgovori: „Pa štrajkajte. Jaz lahko čakam 2 ali pa 3 mesece. Ko boste lačni, me boste pa prosili za kako delo, ali zapomni si naj tisti, ki bo stopil v boj za zboljšanje delavcem proti podjetju, da ga izbacnem brez milosti." Mojstri. Ubogo delavstvo se tlači v staroveško sužnjost in to še, kar je najžalostnejše, s pomočjo mojstrov, ki so vsi izkušali sami bedo delavcev in krutost svojih podjetnikov, ki so bili kot navadni dninarji vstopili v tovarno. A ko so postali priganjači, so dobili boljšo plačo; in kdor je bolj tiransko postopal z delavstvom, ta je bil večji ljubljenec podjetnikov. Tako se je godilo in se še godi skoraj brez izjeme v vseh predilnicah. Da se pa odlikujejo mojstri pred svojimi sotrpini, si pa pribore čast s silo in s krutim postopanjem, toda spoštovanja v takih podjetjih ne uživajo taki mojstri; so taki, ki so nadarjeni in da se vsaj nekoliko zavedajo kaj so bili, ali ti so redki in nimajo tiste veljave pri podjetnikih, ker se jih smatra za nezadosti zanesljive. Na sposobnost se morda v nobeni stroki tako malo nezahteva od mojstrov, kot v predilnicah. Glavno je, da je brezobziren proti delavstvu, dokler je to, da se ne zahteva nobenih strokovno - obrtnih mojstrskih kurzov za usposobljenost, ko se to zahteva v drugih podjetjih, in lahko si stori sodbo vsak navaden bravec, kako bi se mu godilo, ako bi bil pod bičem takih, ki ne znajo brati. Otroci. Geslo podjetnikov je: „Za katerega ni, pa naj gre.“ Pritožbe proti priganjačem so toliko izdatne, ako se delavec pritoži, kakor če se kristjan v Makedoniji pritoži proti Turku. Da se pa delavstvo ne zedini, zato se pa jako „Da brez tebe umrje? Nak! — Neža — France je prišel, France!" Sklonila se je nad bolnico. Zadonelo je ime sinovo na uho matere. Oči so se dvignile in obvisele na sinu, ki se je sklanjal na posteljo. Nič se niso premaknile, ne ozrle na levo in se niso na desno. Obtičale so na edinem cilju . . . Na brezkrvno lice se je razlilo veselo jutro. Niso skalne planine tako goreče zadrhtele v rdečih plamenih in se tako ljubeznivo nasmehnile veselemu jutru, kakor se je to koščeno materino lice — sinu. Vpale ustnice so se premikale; ali beseda ni prišla preko njih. Sin je pa sedel prav blizu njene glave in jo prijel z žuljavo, izdelano roko. Dvigalo se je solnce na vzhodu. Kakor velika ljubezen je objelo svet. In zagledalo je skozi okno v tesni koči mater in sina — in je vstrepetalo na zelenem rožmarinu, kakor v globokem spoštovanju. Niso se več ganile sinove ustnice, umetno skrbi od nekdaj v teh podjetjih, da se vzgoji zadosti vohunov, ki za en par krajcarjev boljše plače počrnijo onega delavca ali delavko, ki še čuti, daje človek in da so razmere, v katerih živi to vbogo delavstvo v nebo vpijoče krivice, katere more pretrpeti s pritajeno jezo in s skritimi solzami! Ako bi hotel napisati vse krivice, ki jih store delavstvu nekateri priganjači, rabil bi zato cele cente papirja. Toda nekaj pa vendar le nesme izostati, da, priti mora v javnost, ono postopanje, ki ni več dostojno za čas, v katerem živimo. Oglejmo si v prvi vrsti delavstvo kot tako. Dasi je postava, da se ne sme sprejemati v delo deca pred 14. letom, se ta postava ne izvršuje. Da je to istina se lahko prepriča. Tu se jemljejo že otroci obojega spola v 12 letu svoje starosti še sedaj. V prejšnjih časih so se jemali v 9. letu svoje starosti. Sedaj pa pomislimo vzgojo takih otrok oziroma delavcev. Ko je ravno najbolj potreben, da hodi v šolo, pa pride vsled družinske revščine si iskat košček grenkega kruha v predilnico, ker ga drugod ne sprejmejo v delo, ker je nezakonito sprejemati otroke, ki so obvezni hoditi še v ljudsko šolo. Toda v predilnicah se vživa še vedno svoboda iz za časa 18. stoletja, ko je bil podjetnik še sam postavodajalec. Kakšna je potem ta uboga zavržena mladina, ko se navzame že v tako nežni mladosti vse sprijenosti od odraslih delavcev in delavk. Pretužno je, da se pahne otroka za borih 35 kr. dnevne plače v tako podjetje, ki je zdravju tako škodljivo, posebno pa se mladina spridi duševno, ker se v tem oziru nihče ne briga za njih duše, samo da gara in da molči na psovke, ki so pogosto tako divje, da se jih ne more pisati v javnost. Da je javno pohujšanje že stara navada v takih podjetjih, je gotova stvar, toda kdo se meni zato, ako se mladina tako pogubi, da se sploh ne-more pouspeti do boljših razmer, ker je jasno, da človek, ki ni imel v rani mladosti potrebnega varstva, ki se mu uniči ves osebni ponos in ki po krivdi takih razmer pride popolnoma ob vso moralno moč, da je tak človek največji siromak in se da najbolj izkoriščati. Tudi žganjepitje je eno sredstvo, ki vbije delavcu duševno moč in ga podvrže v pasjo ponižnost nasproti izkoriščevalcu. Znano je, da postanejo iz takih otrok potem delavci in mojstri, ki so ravno tako šolani, kakor drugi. in se niso več premaknile materine. Prej so vendar oboje govorile sladke besede ljubezni, visoko do solnca in globoko do morskega dna. Žulji na sinovi roki so se poljubo-vali z žulji materine desnice. Zamislil se je sin v ta jasni obraz, poln vzhajajoče zarje . . . Zazdelo se mu je to lice popisana knjiga, povest življenja tiste, ki je jedla v potu svojega obraza kruh . . . Celo življenje — sam pot, samo delo, vse dolgo življenje prašna cesta brez sence . . . Vstajale so podobe. Na pol boso nogo svoje matere je videl. Pa je bila zima. In vendar je šla na delo z raztrganim čižmom, da je Franček sedel ob peči in se na večer veselil s kosom belega kruha. — — — Na velik praznik je bilo. Novih oblek so razpostavili trgovci, lepih rut obilo in za krila prijetnega blaga na izber. Šle so žene bogatih mož, trdih tolarjev so naštele pred trgovce . . . Zašumelo je na praznik, zadišalo je po novem blagu. Tobačna tovarna. (Boj jetiki. Kuhinja.) Tako daleč menda še ni prišla veda, da bi kar z golimi paragrafi jetiko omejili, kakor se to pri nas v tovarni poizkuša. Povsod visi vse polno razglasov, oklieov itd., da bi se pa dejansko kaj v prilog delavstva storilo, to gospodom zgoraj ne pride na misel. Dokazano je, da ne toliko prah in sedenje, kakor slaba hrana in prehlajenje provzro-čujeta jetiko Naša uprava to ve, zato je osnovala kuhinjo, ki pa ne odgovarja potrebi. Iz te kuhinje se je obljubljala delavstvu dobra zdrava hrana v prvi vrsti juha, zdaj je pa vsaka jed ki je na jedilni deski zapisana le z jedjo istega imena požegnana. Kakor je moral nevešči slikar pod svoj „umotvor“ zapisati: „to je petelin!" tako bi morali tudi pri nas na vsakem loncu zapisati n. pr. na krompirju: „to je golaž!" Poleg tega imajo pa tiste delavke, ki imajo v tovarni hrano, še to neprijetnost, da morajo opoldno celo uro na stopnjicah prezebati. V kuhinji namreč ni za vse prostora in je tam tudi vsled dima in smradu zelo neprijetno. Koliko se jih prehladi, ki v slabem vremenu vse premočene k delu pridejo, potem po opoldne, s slabim kosilom v želodcu, po kamenitih stopnjicah posedajo. Kolikokrat katera paznika za božjo voljo prosi, naj jo v oddelku pusti, kar ji, sklicevaje se na strogo prepoved ne dovoli. Ali res ne more v tem oziru pomagati? Naši gospodje mačko vedno le za rep lovč; rajši bi videli, da bi zdravniki malo zdravil pisali in še te menda po 3 solde k večjemu po grošu, da bi iz bolniške blagajne prav malo ven šlo, da bi pa na kak drug način izkušali bolezen preprečiti kakor s paragrafi, si ne domislijo. Delavni čas. Pravijo, da je delavnega časa v tab. tovarni 9 ur, pa to ni res, ker dnevno plačani morajo priti pred določeno uro v tovarno, da ne zamude takozvane „vorlesunge“. Kdor jo zamudi — gorje mu! Vorlesunga ni druzega, kakor šikaniranje delavstva, ker itak vsak paznik v svojem oddelku pregleda in naznani, če kdo manjka. Med temi so pa na najslabšem prejemalke. Poleg vor-lesunge se morajo še za vizitacijo vrstiti. Tiste, ki vizitirajo, gredo 10 ali pa še več minut čez predpisano uro iz tovarne, kar je zlasti opoldan zanje velikega pomena. Če preračunamo ves ta čas, pa bomo dobili ob tednu par ur. Ce pa Vse se je izpogledovalo; sam solnčni dan je na široko gledal ves začuden izpod jasnega neba. Edina mati brez moža in brez trdih tolarjev je v sivem mraku že pokrila staro ruto, oblekla staro krilo, stisnila se v kot za klopi v cerkvi, pomolila je k Bogu, vrnila se v kočo in zapahnila duri slovesnemu dnevu. Franček je pa šel drugi dan v šolo v novih črevljih in knjigo je tiščal pod pazduho . . . Pa so pirovali tam v visoki hiši sredi vasi. Kaj en vol — nič? Najlepša telica iz hleva — kakor smet. Od miz je teklo, kosci potic so padali na tla ... • Napi rovali so se. Dobrot trudni so vsi polegli in spali težko spanje. Mater so tedaj poklicali. Po kolenih se je plazila pod mizami, po stopnicah — prsti so ji krvaveli, ko je brisala in snažila, da izmije madeže, ki jih je razsulo na tla razkošje. Obdarovali so jo. Belega kruha in mesnine je prinesla domov. Kako je zadišalo po koči! Veselje, kakor bi potrkavalo. Pokusila je dobrih jedil — ali kcto od dnevno plačanih prosi, vsied gotovega opravka, za kako uro prosto, so pa vsi križi doli! Ker smo pa že pri dnevno plačanih delavcih, vprašamo še to-le: Kake koristi ima tob. režija, da ob dnevih, ko so vsi akordno plačani delavci prosti, n. pr. pred Božičem, Veliko soboto, itd., da zahteva dnevno plačane delavke v tovarno, kjer brez dela pose- J dajo, medtem, ko so morali prej z ostalim delavstvom vred za tisti dan z delom prehiteti? Svetovali bi za zdaj, da merodajne osebe o tem razmišljajo in to odpravijo. Jesenice. (Z a d n j i shod in manifestacija.) Dne 26. novembra je bil shod pri nas zelo zanimiv. Šlo se je za to, ali naj praznujemo dne 28. novembra in se s tem pridružimo tem krepkeje delavstvu v boju za splošno in enako vo-livno pravico. O tem pa ne mislim pisati; pač pa z zadnjega shoda poudarjam, kako krepka je naša strokovna organi ■ zacija. Na shodu je nastopil mož R., ki bi bil pred desetimi leti imel vse zase; hvalil je industrijske družbe upravni svet, ki je daroval bratovski skladnici in bolniški blagajni 40 000 kron in govoril proti praznovanju dnč 28. nov. Delavci so za-šumeli in moral je z odra. Iz ust uradnika Pongraca smo nato slišali, da je žalostnih razmer v bolniški blagajni krivo tudi podjetje. Podjetje ni nič prispevalo, kar bi moralo. Sam je videl zapisano, da so za delavski denar dali prejšnji direktorji študirat svoje sinove. Priznal je tudi, da se more le po državnem zboru ozdraviti slabi položaj bratovskih skladnic. Zato je pač umljivo, da se potezamo tudi za politične pravice. Zadnji čas izkušajo iz Ljubljane zanesti prepir v naše strokovno društvo. Naj bo povedano nepoklicanim agentom, da pri , nas ne bodo nič opravili. Mi imamo v sedanjem strokovnem društvu trdnjavo, ki je ne pustimo razdreti. Kdor tu vmes hoče begati ljudi, je izdajavec in bežal bo kakor R. z zadnjega shoda. Strokovno društvo delav. „Kranj-ske industrijske družbe“ na Savi. Lansko leto, ko smo se postavili v boj za naše delavske pravice, bili smo še nezdruženi, razcepljeni. Toda ta boj nas je dobro poučil, da morajo biti delavci prej strokovno združeni in edini, predno morejo nastopiti v boj za svoje pravice, hvala Bogu, takrat smo sicer zmagali na vsej črti, a največ koristi nam je prinesla lanska stavka s tem, da smo si takoj potem ustanovili svoje strokovno društvo, ki nam je že mnogo dobrega storilo v tem kratkem času. Tudi članov imamo nad 700 in prav gotovo jih bo kmalu | mnogo več, ker so delavci zelo zadovoljni z našim društvom; vsak dan dobivamo še novih članov. Naše društvo pa tudi vrlo deluje. Vsakodrugo n e -deljov mesecu imamo dobro obiskano predavanje v svoji veliki dvorani „pri Jelenu", kjer nam razni predavatelji predavajo o socialnem vprašanju in drugih za nas koristnih stvareh. Delavci so se že tako navadili na predavanja, da jih že vselej težko pričakujejo. Zraven se pa pogovorimo tudi o naših domačih razmerah. Društvo je že večkrat nastopilo za svoje člane, če se je komu krivica godila; svojim članom daje tudi brezplačno pravno varstvo in bolnim udom pa bolniško podporo. Seveda se vedno ne držimo samo resno, ampak društvo poskrbi s prireditvijo veselic in koncertov tudi za zabavo, kar je za nas res velikega pomena; bolniški blagajni pa prinese marsikak krajcar. Idrijski rudnik je imeniten radi tega, ker pridela veliko živega sreba. L. 1902. so izkopali 88,188.000 q (metričnih stotov) rudarskega kamenja, iz katerega so dobili 506.000 q srebrne rude. Le rudnik „Almaden“ na Španskem pridela več živega srebra. Toraj je naš idrijski rudnik drugi na svetu glede množine, a je prvi oziraje se na čistoto rude. Drugod je primešano srebru več drugih kovin, oso-bito svinca. V Idriji se pa dobi živo srebo najbolj kemično čisto, radi tega je poznano po vsem svetu, ker ga rabijo za najbolj občutljive aparate in priprave. Ne da se namreč tako razkrojiti, ter očistiti primese drugod, da bi ga porabili za fine instrumente. Naše idrijsko pa pride iz žgalnice kot najbolj čisto živo srebro na trg. Ker v našem rudniku dela nad 1200 rudarjev, je pač vredno, da si rudnik malo natančneje ogledamo. Fred štiristo in nekaj leti svet o Idriji ni ničesar vedel. Kjer sedaj drugo mesto Kranjske stoji, bila je takrat le pusta in divja dolina, obraščena s prostranimi gozdi daleč naokrog. Le kaki oglar ali ubog gozdar si je tu napravil leseno kolibo, da je napravit kopico oglja, ali izdelal nekaj lesene posode. Fo dokončanem delu se je vrnil gozdar zopet k svojim na hribe, in za zapuščeno divje obraščeno kotlino se zopet dolgo časa nihče zmenil ni. Ni čuda! Saj potov ni bilo, še manj cest in ker je prometnih sredstev primanjkovalo, ter so lesne izdelke slabo plačevali, se ni nihče potrudil v ta od sveta oddaljeni kotel po bornem in pičlem zaslužku. Splošno se trdi, da je leta 1497. neki samo pokusila. Vščipnila je v pogačo in kosec mesa je prigriznila. Vse drugo je zavila in nesla sinu. Fri trdem kovaču se je učil. Veliko je delal, užil dosti bridkosti — in bil tako lačen. Tedaj se je prikazala izza vogla mati in mu stisnila v roke, kar je odtrgala sebi, kar je prislužila s krvavimi prsti . . . Prihajale so slike vse po vrsti. Francetu ob postelji umirajoče matere se je zdelo, da so vse te podobe, kakor bi kapljala kri iz materinepa srca — kapljala dan za dnem, dokler se ni izkap-Ijala. In sedaj je to srce prazno. Vsa kri je bila darovana njemu — sinu, vsa, samo ena kapljica ne. Tedaj se je zganila ta poslednja. Večni ogenj materinega srca je zapluskal, še zadnja iskra je zažarela . . . Koščeno roko, iz katere je izginilo vse — ostali so samo obronki žuljev to koščeno roko je zganila zadnja kaplja krvi, dvignila jo, in sinovo lice je izpreletela mrz-lota smrti. Pobožala ga je koščena — žuljava roka, pobožala tako iskreno po dolgih letih, kakor še nikoli. Za trenotek se je pomudila na njegovem obrazu, pritisnila je nanj še enkrat z zadnjo iskro in z zadnjo silo vse, kar je imela — svoje žulje — edino doto . . . Nato je omahnila, in telo je zadrhtelo, kakor se zgane jesenski list, predno pade z veje . . . Na licu se je pa zgodilo, kot bi naenkrat utonilo solnce za goro. Zaigrala je zarja, oko je ugasnilo, zadnja kaplja krvi je bila darovana — noč je užgala zvezde . . . In zopet je šlo preko ravnine, sičalo, hropjo, gugalo se na ovinkih, da je omahoval zubelj svetilke na stropu vagona . . . Sin se je vozil od materinega pogreba. Seboj je nosil zadnjo iskro materinega srca — in edino doto — sledove dela na delavnih rokah. sodar v našem kotlu izdeloval leseno posodo. Namočeval je čez noč svoje škafe v malem studencu. Ko pa hoče neko jutro dvigniti svoj leseni umotvor iz vode, zdi se mu nenavadno težak. Pomaga si, kakor si človek v takem slučaju navadno pomaga. Odlije nekaj vode. A ko nagne škaf, zasvetlika se na dnu belo svitlo kakor tekoče srebro. Odlije vodo in čudom gleda novo tekočino še čistejšo kakor studenčico. Škaf je še vedno težak, dasi je v njem malo nove tekočine. Kaj je to ne ve, misli, da je srebrna voda. Tudi prav! modruje, ponesem še to v Škofjo Loko zlatarju, ko privedem na trg svoje lesene izdelke. Rečeno storjeno. Zlatar je takoj uganil kaj mu navaden gozdar kaže, izprašuje ga, kje je dobil to vodo in ali je še več take tekočine v onem kraju itd. Zvedavo zlatarjevo popraševaaje, kje je to zasledil opozori priprostega delavca, da bi to znabiti bilo kaj dragocenega. Prodal je molče živo srebo, ter se zopet vrni! k svojemu poslu. A kar ni maral razodeti zlatarju, zaupal je drugemu. Domov grede došel je deželnega vojaka — Landsknecht — Kancijana Anderle po imenu in temu pove, kako je pri namakanju svoje lesene posode zasledil nekaj čisto novega. Najbrže je bil mož malo dobre volje. Čuditi se temu ni, ker je napravil dobro kupčijo in si je za daljno pot privoščil kozarec več, kot navadno. Ali pa je bil dotični vojak zadosti premeten in izvabil iz delavca skrivnost, ki jo zlatarju ni hotel razodeti. Naj bo temu že kakor hoče, gotovo je le, da je Kancijan iz-poznal, za kaj se gre, ter kot povzeten mož poznal vrednost živega srebra in poznal še bolj visoko ceno nove rude. Privzel si je s sodarjem nekaj tovaršev, ki so šli nemudoma na delo, iskat še več žive rude. To je bila prva rudarska družba v našem idrijskem kotlu. Naglo je zaslovel rudnik daleč na okrog. Že v prvih letih nahajamo tu rudarje iz Koroške in Štajerske. Kopati so začeli ondi, kjer je prvotno zasledil sodar živo srebro, to je po splošnem mnenju tikoma današnje cerkve sv. Trojice v Idriji. Začetkoma je dobro kazalo, kmalu pod površjem so zasledili bogato žilo. A ne dolgo in je prenehala, kazala pa je na južno stran, tam bi se nahajalo več rude. Napravili so že tri leta pozneje okrog 1500 sedanji An-tonijev rov. Morali so pa tu globokeje v zemljo in kot priprostim delavcem zmanjkovalo jim je denarnih sredstev in še drugih pripomočkov. Vedeli so, da se v globočini nahaja obilo rude, a do nje le niso mogli. Primorani so bili radi tega odstopiti vse pravice do rudnika večji rudarski družbi, ki naj bi z veščaki in z boljšimi pripomočki nadaljevali započeto delo. Kako se je pa pozneje razvil rudnik, povemo v prihodnji številki. Surovosti. (Iz Kamne gorice.) Dne 28. nov. vršil se je pri nas javni shod. Bilo nas je zbranih blizu 300 delavcev. Po shodu smo priredili demonstracijo za splošno in enako volivno pravico po vasi s slovensko zastavo in z godbo na čelu. Pevci so pa zapeli nekaj narodnih pesmi, nazadnje pa »delavsko". S teni smo pokazali, da razumemo, kaj delavstvu manjka; namreč pravic. Slovesen red in mir pri nas! In vendar zasmeh! Neka „gospa" se je izrazila, da naj bi bili mi rajši kupili koruzne moke, namesto, da smo dali za godca, ki nas je spremljal pri demonstraciji. Oni si pač lahko kaj boljšega privoščijo kakor je koruzna moka za delavske žulje. Tudi neki propali alkoholist, nas je smešil in izzival. Rekel je celo, da bi nam zastavo raztrgal, ako bi bil bolj pijan. Toda to se pa slabo vidi — je rekel vrli Bohinjec. Ker pri vsaki priložnosti zadira svoj strupeni jezik v delavsko bralno društvo, zato mu danes svetujemo tole: Prvič naj poravna pri žebljarski zadrugi, kar ima poravnati; drugič, naj nas pri miru pusti, kakor mi njega. Ako se pa še kdaj kaj tacega primeri pri enaki priložnosti, bomo pa drugače ž njim postopali. V tovarno Goričane - Medvode bo zahajalo 46 listov „Naša Moč“. Upamo, da se bo število kmalo povečalo. Imamo delavsko društvo, ki nam veliko koristnega prinese. V novem letu nas bo še več pristopilo v društvo. Tudi pri strokovnem društvu nas je veliko. Hudi časi so bili za delavsko društvo letos. Hujskali so ravnatelja z nepodpisanimi pismi zoper delavce, hujskali tudi na Dunaju pri centrali zoper delavce. Vse so počenjali, da bi delavce počrnili. Pa ni šlo. Delavci smo ostali mirni. Mi delavci nimamo časa, da bi pisali taka pisma. Pre pošteni smo. Taka pisma zamorejo le barabe skupaj skovati! S stidom se obračamo od takih ljudi! To so skriti sovražniki delavcev. Tržič. Pri tovarnarju Karl B. Mallyju imamo posebno hudega psa. Ta laja posebno nad ženskami; večkrat se tudi v katero naravnost zaleti. Takega lajanja žalostni konec je pa prav velikrat kazen 50 vin., ki zadene tistega, kateri je nala-jan. Treba bo mrcini naviti ušesa, če pojde tako dalje. PredilnicaTržič. Manifestacija v torek dne 28. nov. je naše nasprotnike zelo razburila. Drugi dan je prišel neki liberalni podrepnik v predilnici k nekemu 'naših, ter ga zabavljal z žlindro i. t. d. Seveda ta tudi ni bil tiho in pove tudi njemu par dobrih. Ta surovež pa skoči k njemu in ga udari. To je olika napredne stranke. Ako bi mogli kaj narediti, bi vse v žlici vode vtopili. Toda vedo naj, da so še drugi za njimi in da jih morajo, ako ne odnehajo tudi drugače pogledati. Položaj poslov. Neka priprosta ljubljanska dekla nam je poslala sledeče: Mislim, da priobčite, če napišem nekaj o položaju nas dekl pri ljubljanski gospodi. Veste, tudi me smo velike revice, večje morebiti, kakor splošno sodijo o nas. Pomislite! Me nimamo nobenega določenega delavnega časa. Delamo kakor črna živina od ranega jutra do pozne noči. In slabo smo plačane, slabo! Za nas ne skrbi nihče. Ve navadne delavke in delavci imate vsaj svojo, dasi pičlo bolniško podporo, če obolite, me pa nič. Navezane smo le nato, kar si prihranimo in pa na — bolnišnico. Ni to žalostno? Saj delamo in se trudimo, a pravic pa nimamo. Kaj hočem reči pa o naših gospodinjah! So sicer med njimi tudi blage žene, a le malo jih je. Nekatere mislijo, da ne morejo živeti drugače, kakor da iztresejo vso svojo prirojeno surovost nad ubogo deklo. Celo take hijene so med njimi, ki svoje dekle pretepavajo in jih pode iz službe za najmanjšo malenkost. (Opomba uredništva: Radi smo priobčili ta dopis. Le na dan z vsemi krivicami, ki se gode poslom, ki tudi pripadajo delavstvu.) Škofjaloka. Pri nas v tovarni se nobeden prav nič ne zmeni, da bi se naredilo kakšno strokovno društvo, če prav bi bilo zelo potrebno. Kar je starejih delavk, so si nekaj dale na stran in se zato nič ne zmenijo, ker vsaka misli bo pa ven šla, če bo treba. Imamo sicer skupno bolniško blagajno v kateri pa ni veliko, ker smo pred nekaj leti vse ven vzeli. Kadar bomo kar po dve uri na dan več delali, bom že naznanila. Za Puštal pa ne vem za sedaj druzega povedati, da so tam zelo veseli ljudje posebno o pondelkih. Kadar bo kaj novega bom že še poročala. Novo delavsko društvo. (Miren pri Gorici.) Naš Miren je pravcati delavski kraj. Imamo usnjarje, črevljarje in kamnoseke. Gibljemo se in imamo svoja društva, a strokovno nismo bili združeni. Pa poročila, kako se gibljejo in stanovsko združujejo drugod, je liki iskra vžgala tudi naša srca. In razgovarjali J smo se o ustanovitvi stanovskih društev. Ostali nismo samo pri besedah, sledila so jim dejanja. V nedeljo smo si ustanovili strojarsko strokovno društvo. Vpisalo se je 60 delavcev, kar je res veliko, ker nas je vseh strojarjev kakih 80. Prepričani smo, da tudi ti še pristopijo k nam; v vrsto svojih bratov, sotrpinov, da se skupno potegujemo za svoje pravice, skupno skrbimo za izobrazbo našega uma in se medsebojno podpiramo, kadar pridejo za delavca žalostni časi. A ne samo mi usnjarji, združiti se morajo tudi črevljarji in pa naši kamnarji. Veselo je pri nas tudi, ker se je našlo 10 vrlih junakov, ki so sklenili, da ne vživajo več alkoholnih pijač. Čitali so naši abstinenti tudi, da ste ljubljanski abstinenti ustanovili svoje društvo „Abstinent" , o katerem z veseljem čitamo, da se vrlo razvija. In tudi mi ustanovimo lastnega „Abstinenta". Krvoses kapitalizem. Kaj se delavcu vse prodaja? V tovarniški kantini na Goričanah prodaja gostilničar Ko lene pokvarjena, nevžitna jedila. Delavci so se že mnogokrat pritoževali nad tem, da dobivajo za denar v papir zavit sir, klobase, meso ali slanino, ki je že tako gnila,da jepol-na črvov. Če se delavec pri njem pritoži, pa pravi ta „vzorni“ gostilničar: „Ali moje pivo pa lahko piješ?" Toda ta lumparija je postala že vnebovpijoča in državno pravdništvo v Ljubljani je dne 28. m. m. o b s o d i 1 o Kolenca na 40 K in sodne stroške, njegovo ženo pa kot soudeleženko na 40 K. Delavci, če se kje v kaki tovarniški kantini tudi morda tako godi, naznanite to takoj našemu uredništvu. Za delodajalce — tovarnarje. Da se v mnogih krajih ne skrajša delavni čas, je vzrok predsodek tovarnarjev, ki mislijo, da delavec manj naredi, če manj j časa dela. Povedali bomo par vzgledov, | ki naj to pojasnijo. Tovarnar Henrik Freese j v Berolinu je počasi skrajševal delavni ! čas od 13 ur na 8 ur. In kakšen je bil vspeh? Videl je, da so delavci v 8 urah ravno toliko naredili kot prej v 10, 12, ali 13. In še nekaj! Računi koncem leta so izkazali, da je imela tovarna dobiček! Če tudi je namreč plačevala delavcem ravno toliko za 8 ur dela, kakor prej za 13, so se zmanjšali stroški pri strojih in motorjih. Cestna železnica. V večjih mestih, kjer je mnogo uslužbencev cestnih že-i leznic, so zdravniki preiskovali, kako vpliva vedna vožnja na uslužbence. Splošno dobivajo uslužbenci cestnih železnic največ bolezni od prehlajenja. To je razumljivo, ker so vedno izpostavljeni prepihu. Dalje se pojavljajo pri vodnikih očesne bolezni zaradi prepiha in prahu. Nekaterim vpliva vedno tresenje jako slabo na želodec. Splošno so zdravniki mnenja, da bo treba skrajšati delavni čas. To se bo pa zgodilo šele tedaj, ko bodo mesta prevzela cestne železnice v svojo lastno upravo. Z lastnimi močmi. Naznanilo. V Ljubljani se je nedavno izvolil na zaupnem shodu kršč.-soc. delavstva v Ljubljani'izvrševalni odbor, katerega naloga je ustanavljati, voditi in nadzirati strokovna in delavska društva; tudi ima nalogo paziti na vsa važna politična in socialna uprašanja in delavstvo opozarjati nanja. Zato pa je nujno potrebno, da je ta izvrševalni odbor n a -ta n č no poučen o gibanju in delovanju posameznih strokovnih in delavskih društev v Ljubljani. Izvrševalni odbor krščansko-socialnega delavstva v Ljubljani, ima tudi nalogo dajati posameznim društvom nasvete, ako jih kdo od njega želi. Prosimo torej, da nam društva o tem vsem vedno hitro in natančno poročajo, nas uprašajo za nasvete, kakor tudi če potrebujejo govornikov za shode, predavanja itd., katere jim bomo po možnosti radi pošiljali. Svoja pisma pa naj naslove na odborovega tajnika Ivana Nep. Gostinčarja, Katoliška tiskarna v Ljubljani. — Izvrševalni odbor krščanskosocialnega delavstva v Ljubljani. Tržiško konsumno društvo prav dobro napreduje; v teku 7 let ima že rezervnega zaklada čez en tisoč kron, ! letnega prometa pa nad 50 tisoč kron. ■ ! To najboljše odgovarja našim škodoželj-j nim nasprotnikom. Delavska društva pozor! Drugi vseslovenski delavski shod bo prihodnje leto v Preski (Medvode) o priliki, ko se otvori društveni dom, ki ga zida ondotna organizacija. To bo koncem majnika ali začetkom junija. Posamezna naša delavska društva prosimo, naj naznijo pismeno našemu listu, o katerih predmetih žele, da se razpravlja na II. vseslovenskem delavskem shodu. Krajevni sestanki naših delavskih društev. Jeseniško delavstvo je sporočilo našem uredništvu željo, naj bi se vršila še to zimo dva sestanka zaupnikov kranjskih delavskih društev in sicer eden v Ljubljani, eden pa na Jesenicah. Prav tako. Pozdravljamo to misel. Četrti letni shod avstrijskih kon-sumnih društev je bil dne 9. septembra na Dunaju. Na shodu se je pokazalo, da zadružna misel tudi v Avstriji vedno bolj napreduje. Lani so imela združena konsumna društva v Avstriji 15 milijonov kron dohodkov in približno toliko izdatkov. Torej 30 milijonov kron prometa. Najbolje seveda uspevajo konsumna društva v delavskih krajih. Sklenilo se je ustanoviti skupno veliko trgovino, ki bo kupovala vse na debelo in potem oddajala konsumnim društvom po nižjih cenah. 78.000 K so konsumna društva takoj zložila v ta namen. V zvezi je sedaj 343 konsumnih društvev. Letošnje leto je pristopilo 44 novih. Važen sklep na shodu zveze avstrijskih konsumnih društev je bil, da se je sklenilo, naročiti vsem konsumnim društvom, ki so v zvezi sledeče: Vsak društvenik mora pustiti toliko časa svojo dividendo pri društvu, da ta znaša 100 K. Potem se mu bo šele redno vsako leto izplačevala dividenda. To je važno zato ker delavec dobi teh 100 K takrat, ko je v kaki sili ali potrebi. Če umrje, se seveda izplača dedičem. Na izgubi delavec ne more biti. Večkrat, Če je pa res sila, mu pa prav pride 100 K. Društven koledarček za leto 1906. je izšel. Nekoliko pozno je sicer za koledarček, če izide šele decembra, a Kole-darčkovo uredništvo ni provzročilo zamude. ^osrečilo se nam je izvedeti, kje 1 je krivda. V naše začudenje smo izvedeli, da nekatera društva niso pravočasno poslala letnih poročil. Vemo, da ne iz slabega namena, a vsekakor prav pa le ni. Upamo, da prihodnje leto ne bo treba pričeti ocene s takim rahlim migljejem, prizadetim društvenim vodstvam, ki so provzročila letošnjo Koledarčkovo zamudo. Nas je prav razveselil rdeči „Zvezni Koledarček." Vsakdo, ki mu je mari pošten napredek slovenskega ljudstva naj bi imel „l