43
poteg raznih neštevilnih pogreškov vsebuje nekaj tipičnih napak, ki jih najdemo tudi v Guvonovi slovnici; ker pa je knjiga brez letnice, je težko dognati, kdo je prepisoval: ali Guyon ali Migliorini. Kakor rečeno, se naslanjata prva dva dela Guvo-nove gramatike na naše starejše slovnice. Poleg tiskovnih napak, ki jih najdeš skoro s-vsaki vrsti in ki pačijo i besede i smisel, moti nedoslednost v oblikah, zakaj sedaj navadne oblike so pomešane s starimi, ki jih že zdavnaj več ne rabimo, pač posledica nekritičnega prevzeija iz slov. slovnic različnih dob (prim. nom. dual. sini; loc. sg. ključi, kralji; jest mesto j a z itd.).
Napak ne manjka; vseh ne bom navajal, ker jih je preveč. Mislim, da zadostuje, če navedem ie-le: Konjiki so šli v skok skozi trg; 1'orto del padrone = gospodarski vrt; ali bi bilo najti tolmača dobrega;' otroci imajo zelo strah; tepoč, tepe; šte]6č, šteje; nosevati; grede v zaton solnce svet pozdravi; proti večer; kljubu besedih m o j h   itd.
111. del, najbrže lasten produkt Guvonov: »dialoghi comuni«, pa je res žalosten. Tu si sledi spaka za spako. Naj tudi tu zadostuje par primerov: I o esprimo la mia riconoscenza == jest skazim mojo hvaležnost; prosim odpusii-teme, ki se podstopim tega; nisem slišal govoriti od tega, kar vi ste rekel; ali bi mi hotli svoj n a d p i s (— i n d i r i z z o!) dati; obe-dan me nje zbudil; večernje, jutranje oznanovanje pravi da taljanski vazduhoplavci (!) so napadli   mesto   Ljubljano   itd., itd.
Sledi antologija, ki prinaša par spisov v prozi (zastopani so Slomšek, Zap. Ivan (?), Fr. Marn), 2 Jenkovi, 1 Levstikovo, 1 Vilharjevo, 3 Prešernove in 2 Gregorčičevi pesmi. Za zaključek je naveden začetek in konec črnogorske himne kot »esempio (!) d i relazione fra serbo e sloveno«. Zadnjih 80 strani obsega   slov.-ital.   in   ital.-slov.   slovarček.
Po vsem tem se mi zdi čudno, kako se more pohvaliti pisec, da ga je izpodbudil k drugi izdaji tudi »i 1  g i u d i z i o  b e n e -
vole, espresso su guesto mio lavoro da un illustre lin g u ista, il   boemo   prof. Vondrak«. U?)
Tako slovnico je napisal Guyon (od istega avtorja je izšla tudi srbska gramatika-, ki je pa nimam pri roki), slično že omenjeni Migliorini, in lahko trdim, da boljše ne bo napisal noben Italijan. Da pa je taka slovnica — posebno sedaj — potrebna, ni treba na dolgo razlagati. Odvisno je tedaj od nas samih, ali bo obveljala Guyonova slovnica v tej obliki in ali bodo Italijani nas in naš jezik na ta način »spoznavali«.
R. M
Dr. Hinko Dolenec: Izbrani spisi. (Prosveti in zabavi 3.) V Ljubljani, 1921. (Uredil dr. Janko Šlebinger.) Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga. — Ljubki kozerist Hinko Dolenec, ki ga Glaser samo mimogrede omeni, je v polni meri zaslužil ponatis svojih kramljanj o Cerkniškem jezeru, o gozdu, polharjih, gobarjih, kunarjih in o kraški burji. Človek uživa naivno kakor Jurčiča ali Erjavca in se ob berilu pomladi, ogreje in spet malo posloveni ob lepi domači besedi in nekaj malo polupreteklem besednem redu. Šola bo za Dolenca založništvu hvaležna. Pa tudi kot ljudska knjiga utegne Dolejiec močno vzgajati. Nepri-siljenost in preprostost pripovedovanja je umetnost te knjige, ki ima dušo in vonj, česar nove lovske zgodbe bolj ambicioznih pisateljev naših,  kot je Dolenec,  nimajo.
Dr. I. P.
F r. Roječ: Tončkove sanje na Miklavžev večer. Mladinska igra s petjem v treh dejanjih. Ypodobila I. Erbelnik in F. Roječ. V Ljubljani, 1920. Založila Ig. pl. Kleinmayr in F. Bamberg. — »Mladi Jugoslaviji« (državi ali mladini?) je poklonil svojo verzificirano igro mladinski pisatelj, ki mi je znan po risbah in pesmih iz »Vrtca« in »Zvončka«, v čigar listih se je poskušal kot »podobar« tudi E r b e ž -n i k. Knjiga ni vzbudila neprijetnega razočaranja v meni in kaže resno voljo in tudi precej dramatske rutine, dasi je v besednem in izraznem oziru ponekod precej plitva zgovornost in nič več. Da je pona-