34
LADJA Hermann   Lienhard
Morje,
tajinstveno temno, s tnstjem prešuinljano, io je moj oolii, obtolčen z valovii Seine in Volge zagfflzil je v Niil.
Najel si krmarja neumrljivega seim v ipriistanišču daljnega liimba, kjer vije se ipraipor vladarja morja,
a brž mu srce
je v željah
zagorelo
in išče zdaj z mano
kot Krištof Koilumlb
svoj veliki cilj,
blaženisitvo išče
in sitalno krm^ari
skoz smrtno temačni
tuji kanal
med zemljo in nebom.
Ponoči seim stopil na krhki svoj čoln in niham še vedno (z njim pri krmilu) po cesti vsem irski navzgor in navzdol.
Našel bi rad
deželo obljubljeno,
njo, haronoinijo,
(ki verujem vanjo)
ki zemljo^ naj s soncem
zedini in oigenj
z vodo.
To brod je, ki plove pod mojim imenom. Pasatni je veter zvezda ga obvel.
35