o // L E T O 1 VSEBINA CLANK! Koledarski del (kalendarij)...... Sončni in lunini mrki........ Vremenski prerok .... t ... . Pismo mohorjanom (Dr. J. Hornbock) . . Dobrla ves 1154-1954 (A. Z.)...... O če in njegova vloga v družini (—n —h) . . O vrednosti človeškega življenja (Dr. L. Skerl) Ljudske vere, šege in navade okoli Božiča in Velike noči (Dr. P. Zablatnik) . . . . Pogovor z gmajno (V. Beličič)...... Milan (St. Janežič).......... Frančiška.............. Ko je laž umrla............ Razgledi ob slovenski obali (St. Kosmina) . . Pipica tobaka ............ Kraška legenda (Avg. Zelé)........ Trije cekini (J., in J. Tharaud)...... Nesrečno zlato (J. Malano) ....... Navihani kmet............ Njegov zadnji cvet (Z. Piščančeva) . . . . . Nenavadno svidenje (Hercegovka) . . . . „ Legenda o sv. Tomažu apostolu (P. B. A.) . . Tudi v Ameriki najdete „junakinje aposto- lata" (P. B. A.)........... Misli o materi............. Rodbinska imena v Beneški Sloveniji (Starogorski)......... . . . Katoliška Cerkev in delavski stan (A. Z.) . . . Misli ob 10-letnici slovenskih šol na Goriškem in TržaSkem............ Delavsko vprašanje in ameriški katoličani (P. B. Ambrožič).......... 3 „Očetov naših imenitna dela ..." (M. Jevnikar) . 95 28 Po sledovih kraške dramatike (R. Lenček) . . 100 28 „Mav' nas je pametnih!" (P. B. A.).....104 2'Jf O ribah in ribičih (B.).........108 33 Nafta nekdaj in danes (J. Velikonja) . . . .110 35 Prva slovenska cerkev v Kanadi (J. Kopač CM) 119 37 Zakonska posvetovalnica . . .......123 Usodno pismo (V. W.) . ........124 41 Prosvetno delo na Goriškem (Zas.).....129 49 Pregled desetletnega kulturno-prosvetnega dela 50 na Tržaškem (J. Peterlin)......131 53 Umetnik (A. Jakovljev).........141 55 Bitka na koru (A, G.).........146 57 Smrti v duhovniških vrstah.......147 59 Slovenski pregovori o družini (Nabral J. S.) . . 147 60 f Jože Urbanija — Podlimbarski......148 64 Enajst zapovedi za japonsko ženo.....149 65 Za dobro voljo............149 68 Uredimo zdravo stanovanje.........151 68 Kapusov belin — nevaren škodljivec zelja . . 154 70 Bezeg, naš domači prijatelj........154 72 Pijmo mleko.............155 Nasveti za hišo in dom: Kako naj peremo ve- 76 ženine? — Hranilne soli — Tolšče kot hranila 79 Uporaba kuhinjskih ostankov — Še nekaj nasvetov .......... ......156 81 Pravila Goriške Mohorjeve družbe .... 159 84 Poslovnik Goriške Mohorjeve družbe .... 159 * 86 Na 3. strani ovitka: Faksimile pozdravnega pisma papeža Pija XI. Goriški Mohorjevi družbi ob nje- 87 ni ustanovitvi. PESMI Tri strani mojega dnevnika iz 1. 1933 (L. Šorli) Pomlad (A. G.) . . . . '....... Sonet gotovosti (R. Vouk) ....... Dan mrtvih (R. Vouk)....... . . 54 63 64 67 Domači zvonovi (M, Elizabeta)......71 Blagor mrtvim (Limbarski)..... Ljubezen na grobeh (Limbarski) .... Na svidenje (Limbarski)...... Jesen (Josip Stritar)........ „Kresna" (A. G.) . ........ 80 80 80 99 128 Čolnarjem (Pcdravski) ... Nad morjem tam gori... (Limbarski Vse zima je vzela (Bruna Pertot) . Pokrajina (G. Gosposvetski) . . Popoldne na vasi (G. Gosposvetski) Med stroji (I. R.) ...... Plug na večernih ozarah (G. Gosposvetski) 128 140 140 142 145 14» 150 POPRAVEK: Pri sliki na str. 61 se glasi pravilno besedilo: Grad MIRAMAR pri Trstu. NARODNA IN STUDIJSKA KNJIŽNICA TRST SKL B 1160/1956 019551301 LETO 1956 je prestopno leto, ki se začne z nedeljo in konča s ponedeljkom in ima 366 dni ali 52 tednov in 2 dni. Letni vladar je Merkur. ZAČETEK LETA Cerkveno leto se začne prvo adventno nedeljo., Občno in državno leto se začne 1. januarja. ZAČETEK ŠTIRIH LETNIH ČASOV Pomlad se začne 20. marca ob 16. uri in 21 minut. Poletje se začne 21. junija ob 11. uri in 24 minut. Jesen se začne 23. septembra ob 2. uri in 36 minut. Zima se začne 21. decembra ob 22. uri in 0 minut. PREMAKLJIVI PRAZNIKI To so oni prazniki, ki se ravnajo po velikonočni nedelji. Cerkveni zbor v Niceji je 1. 325. določil, naj se Velika noč praznuje 1. nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Tako je Velika noč lahko najprej 22. marca, najkasneje .pa 25. aprila: pride torej lahko v tem času na 35 različnih dni. — Po Veliki noči se ravnajo vsi ostali premakljivi prazniki. Letos so premakljivi prazniki oz. dnevi razvrščeni takole: sedemdesetnica (septuagezima) 29. jan., pe-pelnica 15. febr., Velika noč 1. aprila, križev teden 7., 8. in 9. maja, Vnebohod 10. maja, Binkošti 20. maja, sv. ReSnjc Telo 31. maja, presv. Srce Jezusovo 8. jun., prva adventna nedelja 2. dec. — Od božiča do p e p e 1 n i c e je 52 dni, to je 7 tednov in 3 dni. Pust traja 39 dni, to je 5 tednov in 4 dni. — Nedelje po razglašenju Gospodovem so 3, po binkoštih 27. Začetek posta je 15. febr., konec pa 31. marca. ZAPOVEDANI PRAZNIKI Poleg nedelj so zapovedani sledeči prazniki: Novo leto (1. jan.); sv. Trije kralji ali Razglašenje Gospodovo (6. jan.); sv. Jožef (19. marca); Vnebohod (10. maja); presv. Rešnje Telo (31. maja); sv. Peter in Pavel (29. jun.); vnebovzetje Marijino (15. avg.); Vsi sveti (1. nov.); brezm. spočetje Device Marije (8. dec.); Božič (25. dec.). — Sv. Jožef in sv. Peter in Pavel nista več zapovedana praznika v Avstriji, ker jih država ne praznuje in jih zato tudi delavci in državni nastavljenci ne morejo praznovati. Praznujejo pa jih šole in tudi drugi verniki, v kolikor niso službeno zadržani. — Poleg omenjenih praznikov praznuje država še velikonočni in binkoštni ponedeljek, praznik sv. Štefana in 1. maj. Cerkveno ti prazniki niso zapovedani. NEZAPOVEDANI PRAZNIKI Svečnica (darovanje Device Marije) (2. febr.); oznanjenje Marije Device (letos 9. apr.); velikonočni ponedeljek (2. apr.); binkoštni ponedeljek (21. maja); rojstvo Mar. Dev. (8. sept.); sv. Štefan (26. dec.). DEŽELNI PATRONI Patron Avstrije je sv. Leopold (15. nov.), avstrijski knez. — Patron Dunaja, Nižje in Gornje Avstrije je istotako sv. Leopold. — Patron Sol-nograške je sv. Rupert (24. sept.), škof v Sol-nogradu. — Patron Koroške, štajerske in Tirolske je sv. Jožef (19. marca). — Patron Gradiščanske je šv. Martin (11. nov.), škof v mestu Tours v Franciji, Patron Predarlske je sv. Gebhard (27. avg.), škof v Konstancu. Ti prazniki niso ne cerkveno (razen sv. Jožefa) ne državno zapovedani. KVATRNI TEDNI Pomladne (postne) kvatre so 22., 24. in 25. februarja. Poletne (binkoštne) kvatre so 23., 25. in 26. maja. Jesenske kvatre so 19., 21. in 22. septembra. Zimske (adventne) kvatre lo 19., 21. in 22. decembra. POSTI IN ZDRŽKI "Ob dnevih zgolj z d r ž k a ne smemo uživati mesa, smemo se pa večkrat najesti do sitega. Dnevi zdržka in posta, t. j. dnevi strogega posta (ne smemo uživati mesa in se smemo le enkrat na dan najesti do sitega) imajo v koledarju znamenje j-j". Za krško škofijo so dnevi zdržka vsi petki v letu. Dnevi strogega posta pa so: pepelnica, veliki petek, včlika sobota (do 11. ure dop.) in sveti večer (do 11. ure dop.). - Za druge škofije veljajo drugi postni predpisi. ZNAKI ZA LUNINE SPREMEMBE Mlaj......© Ščip ali polna luna © Prvi krajec . . . ]> Zadnji krajec . . (J NEBESNA ZNAMENJA Pomlad: oven .... bik dvojčka (H? tfr Jesen: tehtnica . . . škorpijon . . strelec . . . Poletje: Zima: rak lev devica m kozel . vodnar ribi . SONČNI IN LUNINI MRKI Glej stran 281 GODOVINSKO ŠTEVILO Zlato število Epakta Sončni krog 19 XVII 5 Rimska številka Nedeljska črka 9 \G JANUAR-PROSINEC s»% rt tust 1 N Novo leto; Obrezovanje Gospodovo 2 P Ime Jezusovo; Makariji Aleks., op. 3 T Osmina Jan. Ev.; Genovefa, devica 4 S Ti t, škof; Angela Folinjska, vdova (J 5 Č Bedenji dan pred Razgl.; Telesfor, p. 6 P Sv. Trije kralji (Razgl. Gospodovo) 7 S Valentin (Zdravko), šk.; Lucijan, m. 8 N 1. po Razgl.; Sv. Družina; Severin, op. 9 P Peter, škof; Julijam in Bazilisa, m. 10 T Viljem, škof; Gregor X., papež 11 S Higin, papež; Pavlin Oglejski, škof # 12 Č Alfred, opat; Arkadi j, mučenec $ 13 P Osmina Razgli.; Veronika Mil., d. ® ffi 14 S Hilarij, cerk. uč.; Feliks (Srečko) Nol. A 15 N 2. po Razgl.; Pavel, pušč.; Maver, op. ^ 16 P Marcel, p.; Berard in tov., mučenci 17 T Anton, puščavnik; Marijan, muč. SS 18 S Stol sv. Petra v Rimu; Priska, devica fegi 19 č Marij in tov., imuč.; Knut, kralj 20 P Fabijan in Sebastijan, mučen ca h 21 S Neža (Janja), devica, muč.; Hiilda 22 N 3. po Razgl.; Vincencij in Anastazij 23 P Zaroka Dev. Marije; Rajmund 24 T Timotej, škof; Evgenij, mučenec 25 S Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, m. 26 Č Polikarp, škof; Pavla, vdova 27 P Janez Zlatousti, cerkv. uč. in škof © @f 28 S Peter Nolask, sp.; Prikazanje Neže 29 N 1. predpost. (sept.); Frančišek Sal. & 30 P Martina, dev., m.; Hiacinta, dev. & 31 T Janez Bosko, sipoznavalec s*S I. In dali so mu ime Jezus. (Lk 2, 21) 8. Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52) 15. O ženitnini v Kani galilejski. (Jan 2, 1—11) 22. Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1—13) 29. O delavcih v vinogradu. (Mt 20, 1—10) K0)X(0)' /io). ■/o) O \o Vo / O |o> Mo> KDOR ZA TUJE PRIME, OB SVOJE PRIDE. KADAR HIŠA ŽE GORI, JE KASNO GASITI. OKTOBER - VINOTOK U Remigij, Škof; Janez Duklpnski, sp. Angeli varuhi; Teofil, spoznavalec fe Terezija Det. Jez., d.; Kandid, muč. Frančišek Asiški, sp.; Edvin, kr. @ Placid in tov., muč.; Flavijana, dev. Brunon, sp.; F.ides (Vera), dev. muč. ¡$i£ 7 N 20. pob. (rožnovenska); M. K. rož. v. šfc 8 P Brigita, v d.; Simeon, starč.; Pelagija Mi" 9 T Janez Leonard, sp.; Dionizij in t., šk. 10 S Frančišek B„ ap.; Danijel in tov., m. ^ 11 Č Materinstvo Dev. Mar.; Pavlin, šk. 1 $ 12 P Maksimilijan Celjski, šk.; Serafín, s. $ 13 S Posveč. cerkvá (v krški š'k.); Edvard ¿k 14 N 21. pob. (žegnanjska); Kalist, p., m. /t 15 P Terezija Avii, dev.; Avrelija, devica f® 16 T Hedviga, vd.; Gal, op.; Florentin, šk. 17 S Marjeta Mar. Alakók, d.; Aleksander 18 Č Luka, evangelist; Julijañ, pušč.; Just tí* 19 P Peter Alkantarski, sp.; Etbin, op. ® tí® 20 S Janez Kanci j, sp.; Felicijan; Irena, d. & 21 N 22. pob. (misijonska); Uršula in t., m. & 22 P Kordula, m.; Marija Salome; Filip, š. TO 23 T Klotilda, m.; Severin, šk.; Roman, š'k. TO 24 S Rafael, nadang.; Kristina, d.; Feliks 25 Č1 Krizant in Darija, m.; Krispin, muč. 26 P Evarist, p.; Lucijan in tov., muč. pa tam tudi še vrč vina ali mošta. Isto pripravijo za rajne tudi na predvečer novega leta in praznika sv. Treh kraljev. Kolacija V nekaterih krajih slovenske Podjune pripravljajo za Božič neko posebno sladko jed iz posušenega sadja in fižola. Imenujejo jo „kolacijo" in jo zauživajo na sveti večer kot mrzlo večerjo. Graber je mnenja, da prihaja ime te obredne jedi od slovenske besede „kolo", iln misli, da je ta jed imela prvotno dbliko okrogle pogače. Ta razlaga pa je nepravilna. — Laže sprejemljiva bi bila druga razlaga, ki trdi, da izvira to ime iz italijanščine ter odgovarja besedi „colazione" (izg. kolacióne), iki pomeni obed iin sicer zajtrk. — Najbolj pravilna pa se zdi razlaga, ki jo je podal prof. dr. France Kotnik. On prepričevalno dokazuje, da je beseda „kolacija" izposojena neposredno iz srednjeveške latinščine, v kateri je pomenil izraz „collatib" (izg. koläcio) v prvotnem pomenu duhovno etivo, ki se je vršilo v samostanih po večernicah, poleg tega pa tudi malico, 'ki so jo menihi ob praznikih zaužili pred duhovnim čtivo m. Mogoče je obstajala ta malica v posušenem sadju ali pa v kaki drugi j edi, ki je bila morda podobna podjunski „kolaciji". Našemu ljudstvu pa je „kolacija" spomin na to, da sta Jožef in Marija na sveti večer v Betlehemu imela na razpolago samo prav priprosto, mrzlo večerjo. „šapanje" Prastar čarodejen običaj iz predkrščanske dobe je tepežkanje, ki mu koroški Slovenci pravijo „šapanje", koroški Nemci pa prav tako „sehapp'n" ali „tschapp'n". Izgovor in pomen besede je nejasen. Nekateri domnevajo, da je beseda slovenskega izvora, kakor n. pr. Lexer v svojem slovarju „Kärntnerisches Wörterbuch", drugi, kakor n. pr. Graber, pa trdijo, da beseda izvira iz srednjevi-sokonemščine (t. j. iz nemščine, kakor se je govorila pred kakimi 800 leti) in sicer od besede „schoup", ki je pomenila pravzaprav t * *> „snop", baje pa (po Graberjevi trditvi) tudi povezek šib, kakor se rabijo za tepežkanje. Ne ena ne druga razlaga ni zadovoljiva. Tem bolj, jasen pa je prvotni pomen in namen običaja samega, ki mu pravimo „šapanje". Bil je to nekoč novoletni običaj in se je vršil pač ob času, ko je ljudstvo Obhajalo začetek novega leta. To pa je bilo v starih časih krajevno prav različno: ponekod so začenjali novo leto pozimi ob času zimskega sončnega obrata, t. j. okoli Božiča, drugod pa v zgodnji spomladi, ko se je narava zbujala k novemu življenju, t. j. okoli Velike noči. Zato se tudi tepežkanje oziroma „šapanje" kot nekdanji novoletni običaj ne vrši povsod ob istem času: pri nas šapamo v božični dobi na god nedolžnih otrok, v vzhodni Nemčiji, kjer so nekoč bivali Slovani, na Poljskem, na Češkem in sploh pri večini Slovanov pa se vrši ta običaj v velikonočni dobi — na velikonočni torek. Tepežka, t. j. šiba za „šapanje" ne sme biti suha, marveč mora nositi v sebi življenje. Tepežkanje z zimskim oziroma spo-mladinim zelenjem, kakor n. pr. s smolovi-mi, brinovimi oziroma vrbovimi in drugimi šibami je bilo od vsega začetka magičen, t. j. čarodejen običaj, s katerim naj bi tepež-karji ali „šapovci" prinašali v hišo zdravje in srečo. — Čehi imenujejo tepežko (t. j. šibo za šapanje) „pomlaska", t. j. šiba, ki prinaša pomlajenje. Oni naravnost prosijo za tepežkanje, češ: „Dej1 mi štesti!", to se pravi: „Podeli mi srečo!" Tam imajo še navado, da tepežka j o tudi živino, da bi bila zdrava. Pri nas na Koroškem pa so v Rožu svoj čas poslali prvega šapovca, ki je prišel v hišo, tudi še na vrt, da je tam ošapal vse sadno drevje, da bi obrodilo prav obilen sad. Za vsem tem se skriva prastara ljudska vera, da imajo rastline, ki niti pozimi ne izgubljajo zelenja, kakor tudi rastline, ki spomladi najprej ozelenijo, v sebi neko ča-rodejino, pomlajevalno moč, ki se da ob posebnih prilikah, Ikakor ,n. pr. ob začetku novega leta, s takozvanim prenašalinim ča-ranjem, v našem slučaju s „šapanjem", prenesti tudi na druga bitja, na rastline, živali in človeka. • •■,V krščanski ddbi je ljudstvo pri nas dalo temu običaju krščansko vsebino ter ga povezalo z godom nedolžnih betlehemskih o-trok, ker pač pri nas ,po navadi „šapajo" le otroci.. Novo leto Ob začetku novega leta se človek zazre še s prav posebno zaskrbljenostjo v bodočnost in prav rad ibi vsaj1 malo razmaknil skrivnostno zaveso, ki mu zakriva bodoče dogodke. Ni čuda, da je prav z novim letom povezanih vse polno najrazličnejših ljudskih verovanj, šeg in navad. Naj opozorim samo na staro vero, da se iz doživetij novoletnega dneva napoveduje človeku usoda prihodnjega leta. Napovedovalec bodočnosti je lahko človek, žival, kaka stvar ali pa kak dogodek. Nekaj primerov: Kdor na Novo leto zjutraj sreča najprej žensko ali pa izmed živali mačko, se mu je bati nesreče v novem letu; kdor pa se na novoletno jutro spotakne, je zapisan smrti. Kdor ima na Novo leto dolg, se ga celo leto ne bo iznebil. če sveče na oltarju na Novo leto nemirno plapolajo v vetru, grozijo nemirni časi. Koledovanje S hrupnimi obhodi po seliščih in po polju so v poganski dobi skušali odvračati hude duhove. Iz takšnega odvračilnega čara-nja so nastale tako imenovane „kolede", ki so znane in v navadi še danes pri vseh Slovanih. Izraz „koleda" se je razvil iz latinske besede „Kalendae" oziroma grške besede „Kalandai", ki je označevala začetek novega leta in z njim povezano slavljenje. Stari Rimljani so praznovali začetek novega leta z raznimi praznovernimi obredi in razuzdanimi veselicami. To praznovanje se je ohranilo še v krščanski dobi in bilo v srednjem veku razširjeno po vsej Evropi. Cerkev se je borila proti njemu, ga izrecno označevala kot poganski običaj in ga prepovedovala na cerkvenih zborih leta 567 in 692. A vse zaman. Običaj so prevzeli od Rimljanov tudi Slovani in sicer najprej južni Slovani, ki so. bili nekaj časa pod rimsko oblastjo. Od juga sem je romal običaj tudi k ostalim' Slovanom, ki so z Običajem vred sprejeli tudi latinsko ime „Kalendae" v poslovanj eni obliki „koleda". Ker običaja ni bilo mogoče odpraviti, ga je Cerkev slednjič skušala vsaj pokristjaniti in mu dati krščansko obličje s tem, da je nadomestila stare poganske speve s cerkvenimi pesmimi, še leta 1445 se francoski kralj Karel VII. pritožuje nad poganskim načinom koledovanja. V nekaterih sloven- skih pokrajinah je bilo še v preteklem stoletju s koledovanjem povezano razno vese-Ijačenje. Kako se je Cerkev trudila, da Ibi odvzela koledam poganski značaj, se vidi žlasti iz tega, da so se pri Slovanih v mnogih krajih celó duhovniki udeleževali koledovanja ter za kolede pesnili posebne krščanske koledniške pesmi, ki se deloma pojejo še do današnjega dne. V pokristjanjeni obliki se je pravo novoletno koledovanje ohranilo pri koroških Slovencih samo še v Podjuni. Tam gredó koledniki v novoletni noči od hiše do hiše ter pojejo znano kolednico: „Včakdli smo novega leta, čast, hvalo mi dajmo Bogu, tg stare je že minulo, nazaj ga nikol' več ne bo. Pomisli, koliko prijatelov leži na tam žegnanam britofu, k' so üana ta danešnja den leta z veseljem obhajali še. Oj, donas je že ta úosma den, ódkar je biu Ježaš rojen, je biu rojen in nam posüan in notar v te j asi a pod jan. Leži v ani strgani štalici med Ibramno živin'co na súamici — te kralj nebes inoj zamlé, ' on ¿oče trpeta za te. Svet' Jožef je pa tako djau: ,„Oj ljubljeno detece ti, boš moraúo obrezano ¡biti po šaji judovski! Tam tota te bojo pripravili, pred škofa te bojo postavili in tam te boj,' imen'vali, oj, „Jezus" bo tvoje ime. V Rožu in v Podjuini pa je novoletno koledovanje že zamrlo,, ponekod je celó ime „koleda" že pozabljeno. Pač ,pa v teh krajih koledujejo za praznik sv. Treh kraljev. Običaju pravijo „tri krale peta", kar popolnoma odgovarja nemškemu nazivu „Drei-konigsinigen". Običaj se vrši pri Slovencih prav tako kot pri sosednjih Nemcih in je najbrž samo skromen ostanek nekoč tudi pri nas zelo razširjenih ,¿pastirskih iger", h katerim je spadala tudi igra o sv. Treh kraljih. Pehtra baba Ljudska domišljija gleda že od nekdaj' v zimski naravi posebno priljubljeno torišče vseh mogočih temnih sil. Po ljudskem verovanju se klatijo zlasti olb božičnem času po svetu razni hudi duhovi. Tako se v tem času pojavlja pri nas na večer, ki so ga stari Germani imenovali. ^gi-perahta inaht" ali tudi „pernaht", t. j. svetla noč, „pehtra" ali „pehtra baba" kot strašilka otrok. V „pehtro" so verovali stari Germani in so to vero sprejeli Slovenci pač od Nemcev. Po nemškem ljudskem verovanju vodi pehtra nerešene duše v podobi raznih živali ali zveri kot „ponočno jago" zlasti na predvečer sv. Treh kraljev v divjem poletu po zraku. To vero najdemo tudi pri koroških Slovencih v raznih ljudskih pripovedkah. Zanimivo je tudi, da imamo koroški Slovenci še danes ohranjeno kot izposojenko iz germanske dobe staro ime „pernahta" kot naziv za praznik sv. Treh kraljev, pred katerim pride „pehtra" strašit otroke. Z o-troki pa spravlja pehtro v zvezo zlasti še posebna vera, da vodi pehtra v „ponOčni jaigi" med nesrečnimi dušami predvsem duše ne-krščenih otrok. Kot vodnica „ponočne jage" spominja „pehtra" na starogrško boginjo Hekato; kot strašilka otrok, ki prihaja s pečnimi vilami, nožem in svedrom ugrabljat in razmesarit hudobne otroke, pa je podobna čarovnicam starega veka, ki so jih stari Rimljani imenovali „striges". O njih se pripoveduje, da so ponoči ugrabljale otroke, jim iztrgale drobje in izsesale kri. Pehtra pa je na drugi strani prijaizna in dobrohotna prijateljica vseh dobrih in pridnih otrok. Prinaša jim darove, med kate-terimi ne sme manjkati orehov. Oreh (pa ima še prav poseben pomen, on je simbol obilnosti in blagoslova. Obilnost vsega dobrega pa imajo v mislih predvsem Rožani, ko prav lepo prosijo pehtro darov, češ: „Pehtra baba, daj uorfh pouhgn žakpl, pa an mi'h!" B. VELIKA NOČ V zgodnji pomladi, ko se narava zbuja iz dolgega zimskega spanja k novemu življenju, praznuje sveta Cerkev svoj veliki praznik vstajenja Gospodovega. Ni čuda, da je s tem praznikom povezanih mnogo običa- jev, ki so v zvezi s proslavljanj em skrivnostnega vigrednega vstajenja v naravi. „Prajtelj" Neposredna priprava na Veliko noč se prične s cvetno nedeljo. V vsaki hiši pripravijo za ta dan „prajtelj", povezan iz vrhovih vejic in druge pomladanske zelenja-di. Z veliko poibožinostjo ga nesejo blagoslavljat v cerkev, doma pa nato hitijo z njim trikrat ali vsaj enkrat okoli hiše. To spominja na takozvani „magični (t. j. čaro-dejni) krog", s katerim so se ljudje nekoč skušali zavarovati pred škodljivim vplivom sovražnih bitij ali hudih duhov. Po stari ljudski veri namreč zli duhovi ne smejo prestopiti magičnega kroga, ki ga kdo zariše okrog isebe. V tem smislu verujejo tudi pri nas, da hudi duh in njegova zalega nima olblasti nad hišo, okoli katere so na cvetno nedeljo nesli blagoslovljeni „prajtelj". O ljudski veri v posebno moč prajtlja priča še vrsta drugih običajev. Blagoslovljenim prajtljevim vejicam pravijo pri nas ponavadi kratko malo „cvetje". Kadar preti burja in nevihta, položijo cvetja na ogenj, da strela ne bi udarila in toča ne bi pobila. Na sveti večer in na predvečer Novega leta in sv. Treh kraljev mora tleti cvetje v kadilnici, s katero kadimo naše domove. — Cvetje najdemo zataknjeno za razpelom v bogkovem kotcu, pritrjeno pa je tudi na tramih in deskah v skednju, v hlevu, ob čebelnjaku in drugod. Na veliko soboto ali krstnico pa napravijo iz prajtlja križce ter jih nesejo na polje. Po njivah m travnikih jih zataknejo v zemljo ter pokropijo z blagoslovljeno vodo, da bi na polju vse dobro uspelo. — Ponekod uporabljajo „cvetje" tudi za kajenje proti skrnini, protinu in drugim boleznim. Cvet prajtljevih vejic, tako-zvane „muce", pa pomeša kmet na velikonočno nedeljo zjutraj med krmo, da bi jih živina zaužila kot lek proti živinskim boleznim. Prav razširjena je tudi navada, da pastirji spomladi za prvo gonjo na pašo uporabljajo blagoslovljene vejice iz prajtlja. Z narodopisnega stališča se da ugotoviti, da je Cerkev v teh običajih pokristjanila vrsto starih šeg in navad iz predkrščanske 'dobe. Dala jim jie nov pomen in novo vsebino ter v novi obliki rešila z njimi starodavno vero v poživljajočo in pomlajevalno moč vigredinaga cvetja in zelenja za današnjo dobo. Z zellienim prajtljem naj bi simbolično prilšla pomlad v hišo ter posredovala svojo oživljajočo moč ljudem in živalim, pa tudi rastlinam na polju. Vero v poživljajočo moč zelenja nam še posebno nazorno prikazuje znani običaj te-pežkanja ali „šapanja", ki se vrši v naših krajih v božičnem času, drugod, kakor n. pr. pri Čehih, Poljakih in Pru-sih vzhodne Nemčije, pa na velikonočni torek. Življenjska moč in življenjski sokovi zimskega oziroma spomladanskega zelenja naj ibi se s tepežkanjem prenesla na človeka ter mu posredovala svežost, zdravje in srečo. S tem namenom tapežkajo Čehi tudi živino, v Rožu pa je bila svoj čas celo še navada, da je prvi „šapovac", ki je prišel k hiši, moral iti ošapat še vse sadje okrog hiše, za kar je sprejel še posebno plačilo. Velikonočni kres Med koroškimi Slovenci se je ohranil velikonočni kres še v velikovškem in pliber-škcm okolišu. Staro in mlado se pomika na krstnico zvečer z baklami skozi žitno polje; obhod se zaključi z mogočnim velikonočnim kresom'. Običaju pravijo, danes „Krištgša jaskat'" (t. ji. Kristusa iskati) ter mu pripi- sujejo moč, da odvrača vise zlo na duši in na telesu. Baklade in spomladni kresovi te vrste pa so bili v navadi pri mnogih narodih tudi že v predkrlščanski dobi. Kakor z zimskimi tako so pogani tudi s spomladnimi kresovi častili nebeški ogenj sonca ter mu na čarodej en način skušali posredovati večje moči za končno zmago nad zimo in mrazom. Danes nam je velikonočni kres in ogenj simboli vstalega Zveličarja, ki je premagal kneza teme. Tej simboliki odmerja sv. Cerkev vprav v velikonočni liturgiji posebno odlično mesto. — v slovesnem blagoslavlja-nju velikonočnega ognja in velikonočne sveče. — Kristjani vzhodne Cerkve imajo še posebej lepo staro navado, da pri njih roma blagoslovljeni ogenj od oltarja po vsem svetišču; od osebe do osebe prižigajo verniki z njim svoje sveče in, ko drži vsak v rokah sveti velikonočni ogenj 'kot simbol vstalega Zveličarja, se začnejo objemati med seboj s pozdravom: „Ghristos voskres!" kar pomeni: „Kristus je vstal!" Zunaj cerkve pa gorijo kresovi, pred katerimi se ljudstvo polno spoštovanja pokrižava. Po obnovljenem starokrščanskem obredu praznovanja velikonočne vigilije roma blagoslovljeni velikonočni ogenj zdaj tudi pri nas od osebe do osebe po vsem svetišču, iz božjega hrama pa ga verniki nesejo na svoje domove. Tam ga skrbno čuvajo na domačem ognjišču, da jim ne ugasne. Z njim kuhajo velikonočna jedila. Velikonočna jedila Po vseh naših farah prinašajo vaška dekleta oziroma gospodinje na krstnico v lepo okrašenih jeibasih blagoslavljat velikonočno „šunko" (gnjat) in poleg nje pogačo, jajca in hren kot običajni prigrizek. „Žegnano" meso, ki je simbol velikonočnega jagnjeta, so svoj čas po strogem štiridesetdnevnem postu prinesli na mizo na Veliko noč zjutraj še s prav posebno svečano gesto. Kdor ni ibil opravil velikonočne spovedi, ni dobil „žegnanega". Pirhi Med velikonočnimi jedili zbujajo naše posebno zanimanjie pobarvana jajca, tako-zvani pirhi. Narodopisci so dognali, da je bilo jajce od nekdaj simbol vstajenja k novemu živ- ljenju, zlasti simbol zbujajočega se novega življenja v zgodnji spomladi. Za to simboliko se je skrivala nekoč sledeča osnovna misel, neke vrste „coprnija" (t. j. čara-nje); Kakor koklja, ki vali pi-ščeta, s svojo telesno toploto zbuja in kliče na dan izpod bele jajčne lupine mlado življenje, tako naj bi tudi toplota vigrednega sonca čimprej razmaknila belo snežno odejo, ki pokriva zemljo, ter pričarala izpod nje novo vi-gredno življenje. Misel na sonce, ki zbuja in daje življenje V naravi, pa Na blagoslavljale velikonočnega „žegna" čakajo. se izraža še na prav poseben način v pirhih. Le-ti so igrali že v predkr-ščanski dobi prav važno vlogo zlasti pri vzhod, narodih Azije. Perzijci so n. pr. ob začetku spomladi prinašali pirhe v dar svojim sorodnikom, prijateljem in znancem v veri, da jim s tem darom prinašajo srečo, zdravje in blagostanje. Pirhi pa so Ibili prvotno samo rdeči ali rumeni. To pa zato, ker sta ti barvi od nekdaj simbol sonca. Sonce se nam prikazuje rdeče ali rumeno, saj ga tudi naša narodna pesem opeva kot „sonce zilato" ali „sonce rumeno". Bela lupina jajca je torej pomenila sneženo zimsko odejo v naravi, rdeča oziroma rumena barva pirhov pa je kot simbol sonca izražala željo, naj bi »pomladno sonce raztopilo sneg in ¿budilo v naravi novo življenje. Da so bili pirhi prvotno tudi pri nas samo rdeči oziroma lahko tudi rumeni, o tem nam priča celó pomen besede „pirh". Pnvotni pomen te besede se danes ne da več razložiti iz slovenščine same, pač pa iz sorodnih slovanskih jezikov, v katerih so se ohranili še do danes izrazi, ki so v zvezi z našo besedo „pirh". Tu sem spada n. pr. češki izraz „pyréti" (ki pomeni „por-deti, rdeč postati") oziroma izraz „pvriti" (ki znači „pordečiti, rdeče pobarvati"). Iz tega je razvidno, da je beseda „pirh" prvotno označevala tudi samo rdeče ali rdečkasto pobarvano jajce. Cerkev je prevzela prastaro simboliko jajca in pirha ter jo v krščanskem smislu izpopolnila s simboliko vstajenja Gospodovega. Igre s pirhi Nič manj stare kot pirhi sami niso razne igre s pirhi. To, kar imenujemo pri nas „sekanje" pirhov, se vrši n. pr. pri Perzij-cih v Aziji že od nekdaj prav tako kot pri nas. Kdor iz določene razdalje zadene pirh z novcem tako, da novec prebije lupino in oibtiči v ipirhu, je zmagovalec in dobi za nagrado jajce, ki ga je zadel. — Druga, pri nas posebno priljubljena igra je „trčljanje". Ta izraz je v zvezi z besedo, „trkati". S konicami dveh pirhov „trčijajo" tako dolgo, da se ena konica razbije. Zmagovalec je oni, ki je s svojim pirhoui razibil olbe pimhovi konici svojega nasprotnika. Besedo „trčljanje" so prevzeli od Slovencev sosedni Nemci kot izposojenko v obliki „turtschen". Trije pirhi, obarvani z našimi narodnimi motivi. Krščanska razlaga teh iger se nanaša na vstajenje Gospodovo. Kakor se v jajcu skriva življenje, ki prodre na dan skozi prebito lupino, tako stopa Kristus živ iz odprtega groba. Prvotno pa se je za tema običajema Skrivala še neka magična misel, torej „co-prnija" (čaranje). Simbolično so hoteli v poganski dobi s takimi običaji izraziti željo, naj (bi sonce spomladi prodrlo skozi VINKO BELIČIČ: POGOVOR Končal sem zadnji kup zadnje šolske naloge, si pomencal oči in se utrujeno zazrl skozi okno; v> zelenju onstran vrta je že dolgo pel kobilair. Nato mi je pogled zmagoslavno obstal ina sinjih zvezkih kot na sovražniku, ki sem ga premagal iz zadnjimi močmi, na polprazni steklenički rdečila, na peresiniku, ki se mu je jiekiena konica bolj in (bolj sušila, in pomislil sem: mogoče je to delo opravljeno za dolgo ... mogoče za zmerom. Vzel sem iz pisalnega stroja po „Nibe-lungovem prstanu" in „Parsifalu" zadnji lisit: Lohengrin je odšel, da se nikdar več ne vrne. Prevzet od poezije sem pozabil na utrujenost — na dnevne in nočne ure, ko so prsti udarjali po tipkah in so možgani za tuj,o besedo krčevito iskali besedo lepote v mojem jeziku. In pomislil sem: takega dela zdaj dolgo ne bom opravljal... mogoče nikdar več. Napisal sem spričevala, pregledal in vpisal vse zamujene ure učencev, naredil zapisnik, pregledal knjižnico, ali je vse prišlo inazaj, nepotrebne stare papirje zmetal v koš in občutil: opravljeno za letos! In sem pomislil: mogoče za vselej ... O, gmajna — in zdaj sva spet skupaj,, zaljubljeni nasmeh je na mojih ustnicah! Počasi in strnjeno se pomikajo od morja visoki oblaki, tqpla polsvetloba počiva med Obzorji, ptice po jo še kirog in krog — ali bolj kot v ognju ljubezni v skrbi za zarod — tako kakor moje srce. Mislil sem nate in koprnel po dobrem rumenem in vijoličastem cvetju tvojlih tal, po hribih in mladih borih, ki so, pognali upa polne svetlo-zelene sivečke. Gledani te svečke: kjer bi zmrzlino oziroma skozi zadnje ostanke snežne odeje, ki še pokriva zemljo, ter zbudilo izpod nje novo življenje. Ostanki takih magičnih običajev se skrivajo n. pr. tudi še v zelo razširjeni navadi, da pirhove lupine trosijo po polju, da bi žito posebno dobro uspelo, ali pa da jih potrosijo v magičnem krogu okrog hiše, da bi odvrnili vsako nezgodo in nesreča. Z GMAJNO moral goreti plamenček, tam je zmagoslavje 'življenja. MidVa sva si močno podobna in si imava veliko povedati! Preko tebe si podajata roko dva svetova — in mejia med njima gre tudi skozi moje srce: prenašaš bolečine boj:a med hladom Severa in žarom Juga kakor jaz med klicem brezkončne tujine „Nadaljuji pot!" in vzdihom domovine v jarmu „Vrni se!" Trda celina si, vasi mojega rodu dihajo na tvojih prsih, obliva pa te morje s tujo govoricoi in kdajpakdaj pljuskne vate živ-žav mrgolečega laškega mesta — zdrznem se tedaj;, ta hrup me zmoti in, ko se ljudje vračajo razigrani z naročaji tvojie pomladi, se tudi moje srce" čuti oplenjeno. Tvoja lepota ne daje telesnega kirulha — tudi tista, kar je je v mojem srcu, ga ne daje; zato trpim jaiz in, zdi se mi, trpiš tudi ti. Osrečuješ zaljubljence in navdihuješ pesnike — zahval j ena za ta oddih po urah garanja, za ta mir ptičjega petja in daljnih zvonov, za zelenimo borov in svetlobo pomladne rasti... meni vse to mogoče zadnjič. „Tvoje besede, pesnik, so kakor besede pred jokoui: kakor besede odhajajočega zaljubljenca, preden zamiži v navalu poslednje bolečine in nič več ne spregovori, amipak se obrne in sam 'prenaša svoje solze." O, gmajna — tudi v meni je tesnoba slovesa. Moja žalost se zgošča, ker vem, da me boš tem bolj bolela na tujem, čim bolj odprto te zdaj srkam z vsemi čuti, z vso dušo. Eno bil namreč rad vzel s sabo: tvoj zdravi grenki vonj, tvojo zaupno nebogljenost, čvrsto prepuščanost milostim in nemilostim neba, tvoj žilavi in samozavestni mir. V moji tišini si razgrnil zemljevid vsega sveta: nič ne vidiš, kako se mravlja trudi ipo njem z brinovo iglico, in ne slišiš, kako proti repen taborskemu predoru z veliko voljo sopiha tovorni vlak. Veter ti pri-dviguje papir; pazi, da ti ga ne odnese! Kaj boš potem, če ti odnese ves svet?" Ves svet je odprt pred mano — ves svet se odpira v moje srce. Kamor pogledam, tam vidim iznan, ,lj|uib obraz nekdanjih let. Vidim ga v spominu: ne razoranega, ne bolnega, ne zagorelega, ne zaskrbljenega, ne v gnevu; vidim ga v jasnem mladostnem smehljaju, v prazniškem Občutju, vidim ga v preproščini srca. Vendar dobro vem, da tega oflbraza ni v resnici; vem, da je le v spominu. „Spomin slika s svetlimi barvami, zabrisal je ostrine in se smehlja. Slutnja slika temno, neurejeno, z močnimi potezami, s stisnjenimi usti. Življenje gre po sredi, prehaja iz sluten j v spomine čez .most resničnosti. Kje si ti, na kateri strani, mosta?" Stanko Janežič: Jliiiiaii Noč je ibila tiha in svetla. Mehko je moralo postati vsakomur, ki j,e imel v prsih srce. Milan je hodil po ozki, močno shojeni stezi sem in tja. Bil j.e sam. Kako prijetna zavest: sam z luno, z zvezdami, s potokom, ki na dvoje deli dolino pašnikov in njiv, sam s tem dehtečim grmičjem in nizkim drevjem, ki prerašča hrib na obeh straneh. Puška mu je mlahavo visela čez ozka ramena, drobna postava je bila za spoznanje sklonjena, oči so široko razprte nemele v medli sanjavosti, neka ji otroškega je bilo razlitega čez bled in suhoten obraz dvajsetletnega stražnika. Tovairiš — orjaški bosenski mladinec s temno poltjo, z žarečimi očmi in z dolgimi črnimi lasmi — je slonel na drugem koncu obmejne kolibe. Kdaj kdaj je stopil O pomladna gmajna, kako- da si kar čez noč planila v poletje? Nikjer več jieseno-vega in češminovega cvetja, nikjer več velikonočne spočitosti, nikjer več prve daljne kukavičje pesmi in cvetočih divjih jagod ... Zamudil sem tvoj najvišji čar: tekmoval sem s pomladjo, mislil sem, da bom uklonil delo in jo zadržal, ali ona j,e že odvriskala in jaz upehan v zatrtem joku iščem njienih sledov. „Čez most greš in gledaš nazaj:..." O gmajna — gledam nazaj, ker me zmaguje občutek, da je minilo • nekaji čudovitega, kar se meni ne povrne nikdar več: ti v pomladnem prebujenju, v prvem gor-kem soncu, ko se je tako lepo skrivati z& skalami in ogradami, lejžati. negibno na dolgi svetli usehli travi in uživati: zdaj nilhče natanko ne ve, kje sem! Biti skrit v materinem naročju je nekaj drugega nego biti skrit v tujini: kdor te z ljubeznijo išče in te najde, veselo vzklikne in razširi roke; kdor te ne išče in te najde, ti pokaže od mize in izpod strehe na brezkončno cesto. je stala v bližini, segel po dvolitrski ple-tenki pod mizo, si iz dolgočasja utešil 'žejo in z zavistjo premeril „družete", ki so v sosednem prostoru sladko spali, obsijani od mesečine. Najraje bi vse zbudil in legel na njih mesto. Pa je odšel s trdim korakom pred stražnico in tam Obstal ko telefonski drog. Milan se je tu in tam ozrl na službenega tovariša in vsakikrat ga je spreletel mrzek strah. Takoj je umaknil oči in z njimi zaplaval vrh hriiba, kjer se je med zelenjem in v mesečini kopala prijazna vas. Kako rad bi bil tam — na drugi strani. V začetku se je kakor iz podzavesti ustrašil te misli. Potem se je vrnila in se je vračala vse pogosteje in mu je bila vedno bolj draga. Na ono stran — v svobodo! Vedel je, da se dolgo ne Ibo mogel več ustavljati temu hrepenenju. Premočno je in preblizu mu je cilj!. Kako sladko je v tej svetli noči misliti manji! Tudi zato je bil tako rad sami Bal se je, da bi mu kdo iz oči, z obraza, iz kretenj ne bral tega, kar je često celo samemu selbi prikrival kot inajivečjo skrivnost. Bal se jie, da se ne bi izdal. Vedel je, da mu ne zaupajo. Posdbno od takrat, ko so mu očitali, da je premalo strog pri pregledu ljudi, da jim preveč popušča, da ga j(e samo srce. Da, njega je bilo vedno sram biti nizkoten, trd in malenkosten. Vse meje na svetu in vse stražnice z njimi so se mu zdele nepotrebna in poniževalna omejenost. Sredi dvajsetega stoletja živimo in smo v jetnišnicah bolj kot kdaji preji Na glas si ni upal tega povedati, a najraje bi se razkričal in razpisal vsemu svetu. A meje še niso najhujša sramota. Pač pa to, da nekdo mora na ves glas hvalo peti svobodi,, pa ob vsakem koraku, ob vsaki besedi, da, celo ob vsaki misli čuti, kako ga spremljajo vohunske oči, kako mu de-vajo oklep na duha in telo, kako ga pritiskajo k tlom in gospodovalno ikriče: „V prah, na kolena, hlapec, suženj, in za menoj! Če ne, tam je ječa, tam je prisilno delo, tam so taborišča, tam je pogini" Ob koncu druge svetovne morije jie bilo Milanu petnajst let. „Konec j,e grdih sanj!" si je dejal in šel v šole. Bil je poln načrtov in mladih moči kot jutranje sonce, ki 'preganja meglo. Sredi študija so ga poklicali na udarniško delo v bosenske gore. Tam so se mu začele odpirati oči. Kako odvratna mu je postala vsa tista vsakdanja propaganda in smela razdaja moralnih moči med ljubimkajoč© mladino. Zahrepenel je po materi in svojem dolenjskem domu, ki mu je vcepil zdrava načela o življenju tako globoko v dušo in kri, da je še vedno mogel živeti iz njih. Zbolel je. študij: je moral obesiti na klim. Poskušal j,e iz| rokodelstvom, nekaj časa je bil vojak, potem so ga pridelili k policiji. Pošiljali so. ga iz kraja v kraj. Videl j,e Gorenjsko, Savinjsko dolino, Mari- bor, Prekmurje. Tudi daljno Srbijo je okusil. Sedaj je v služihi tukaj blizu morja, na tem obmejnem bloku, ki primorskim ljudem zabranjujie svoboden vstop na zapad — v Trst, v cono A znamenitega Svobodnega tržaškega ozemlja. Tri mesece je že tu. Prijazen je z ljudmi. Preprosti kmečki in delavski okoličani so ,ga vzljubili. Že od daleč opazujejo, če stoji oib stražnici on. Tedaj jim postane laže pri srou. A Milan sluti z vedno večjo jasnostjo, da ne bo več dolgo tu. Premestili ga bo-da v notranjost dežele ali pa ... Zopet jie bil pri svojih sanjah — lepih, tajnih, kot magnet privlačnih. Tedaji je obstal kakor pribit. Kri mu je zledenela. Zaslišal je rahel Išuimot. Skoro istočasno je zagledal na levi, kakih sto metrov od sebe, oib vznožju hriba človeške postave. Globoko upognjene so se skoraj, po vseh štirih plazile naprej,. Tiho, počasi, a vztrajno. Spretno so se skrivale za grimič-jie in drevje. Milan je za hip ustavil korak. Potem j,e nadaljeval pot, kot da ni nič. Stirahoma se je ozrl na driugo stran stražnice. „Da ne ,bi opazil!" mu je kakor nezavedno prišlo iz srca. Premeril je Bosanca od glave do pet. Tisti trenutek se j,e ta premaknil. Strumno se je napel in zgrabil za brzostrelko. „Stoj!" je zakričal, da se j,e odmev zagnal v breg. Vse j,e bilo tiho. „Stoj! Streljam!" Stražnik se jie z dolgimi koraki pognal preko ceste med njiive, vrbe in pašnike. Zašumelo je v gnmičju, postave so se vzpele nekoliko in v mesečini jih je bilo ipreceji razločno videti, kako so se prerivale skozi grmovje, mimo drobnih dreves, in tekle, kolikor so jim dopuščale telesne moči. Počil j,e strel — prvi, drugi, tretji. Sele zdaj se je Milan odtrgal z mesta. Zdrvel je za Bosancem in močno stiskal puško v rokah. Za sabo je slišal krik in tek zbujenih tovarišev. Bosenski stražnik j,e kričal in streljal kar naprej. Milan ga je prehitel, se pognal čez potok in se smukal med grmovjem. Jas- 4» 51 no kot nikoli miu je zasijalo pred očmi hrepenenje in cilj: Še ti beži v svobodo! „Magarac j,edan, kamo si došao!" je zav-pil Bosanec, ko je videl, da je Milan pred njim. Za trenutek jie prenehal z ognjem. „Ubit ču i tebe!" Milan je bil tik za begunci. Krogle so švigale krog njega. Na desni se je zrušila postava. Na levi druga. Pred seboj je zagledal žensko. Odpovedale so ji moči. Ustavila se je, krik-nila, zdaj zdaj se bo zvrnila. Tedaj je Milan zagnal puško od sebe, v silni naglici in odločnosti ujel žensko v naročje in drvel z njo dalje. Še je 'bilo slišati strele. A postajali so redkejši. Utihnili so. Le preklinjanje, divje vpitje in nekaj- obupnih krikov se je kotalilo od daleč po dolini med obema hriboma. Potem je bilo vse tiho. Bežeči se niso ustavili, Z zadnjimi močmi so tekli dalje. Gozd se je razredčil. Bili so na jasi. Spustili so se navzdol, na desno čez njive. Milan je bil prvi. Ob potoku je obstal. Komaj zda) so ga zagledali — v uniformi stražnika. Groza jih je obšla; še bolj pa, ko so uzrli žensko v njegovem naročju. Milan je v zasapljenosti spregovoril: „Ne bojite se. Tudi jaz bežim v svobodo." Gledali so ga osuplo. On pa je položi! breme na tla, stopil v potok, zajel vode v kapo in z njo nezavestni močil čelo. Tudi piti j,i je dal. Šele zdaj je videl, da je v svojem naročju nosil dekle, mlado in lepo. „Mama," je tedaj zašepetala in odprla oči. „O, je že dobra," je veselo zaznal1 Milan. „Še malo,, pa bo hodila." Družba ju je obstopila. Vsem so še vedno trepetale noge, roke, drgetale so ustne. Besede niso> mogli spraviti iz sebe. „Tukaji smo na varnem,," je pomirjeval Milan. „Nikogar se nam ni treba več bati. A bolje bo, če gremo še malo naprej, do prvih hiš." Poznal je dobro kraj1, čeprav še ni hodil tod. Kolikokrat se je oziral hrepeneče po tej dolini, navzdol ob potoku vse do njegovega izliva v morje! Milan je ponudil dekletu roko. Vstala je. „Kje je moja mama?" je blodeče vpraševala. „Pozneje, dragica, pozneje. Pojdimo!" In Milan je stopil v vodo, dvignil dekle in ga postavil na nasproten breg. Enako je brez pomisleka napravil z drugimi. Le velik, plečat mož je stopil sam za njim in počasi prilezel na drugo stran. Nemo so nadaljevali pot. Milan je bil ves moker, nekaj od vode, nekaj od potu. A čutil je, da je ves lahak in močan — zmagovalec. Slekel je svojo stražniško bluzo, snel ¡kapo in vse skupaj, pognal med zeleneče brazde. še vedno je sijala .mesečina. Potniki so ob beli cesti zagledali vrsto hiš pred seboj. Neka ji toplega, prijetnega, vernega jim je tedaj zajelo srce. Čutili so dih ljudi, ki so spali po 'hišah. „Pri ljudeh smo, varovali nas bodo." Pred prvo hišo je stal hlev, pred hlevom travnik s komaj posušenimi kopami sena. Tako lepo je dišalo. „Kar tukaj; bomo počivali," je predlagal Milan. „Kaj bi dramili ljudi!" Ustavili so se in se ozrli drug drugemu v oči. Strah se je mešal z zaupanjem in prehajal v veselje. „Rešeni smo. Bog bodi zahvaljen!" V imenu vseh je tako spregovoril najstarejši v družbi, po vsem videzu kmet. „A moja mama, kje je moja mama?" Dekle je prestrašeno gledalo naokrog in bruhnilo v jok. „In Tone, moji Tone, kje je moj Tone?" Ženska, ki je zastokala, ni mogla imeti nad petindvajset let. A z njenega obraza je odsevalo že nekaj: materinskega. Kmet je stopil k njej. „Ne jokaj, Francka," jo je tolažil. Glas je razodeval, da j,e njen oče. „Tudi študenta Lojizeta ni," je ugotovil fant s težkimi, delavskimi rokami. „Kje so, ah, ustrelili so jih!" je vekalo dekle ... „Kaj, naj počnem zdaj sama, brez mame? Mene bi naj raje zadeli!" „Moj Tone, moj: Tone!" je venomer hli-pala mlada žena. „Božja volja je bila taka," je mirno., tolažeče spregovoril kmet, „da se nekateri rešimo, druigi pa ne. Pustimo zdaj, ne moremo jim pomagati. Zahvalimo se rajši temu mlademu gospodu. Lahko rečemo, da je on naš rešitelj. Če Ibi nas on lovil in streljal, namesto da je z nami 'bežal, bi najbrž nobeden ne utekel. Bog vam povrni, neznani gospod." „No, nikar mi ne pojete takih hvalnici" se je otepal Milan. „Saj sem reševal sebe in ne vas." „To ni res, gospod," se je oglasilo dekle i,n s svojimi velikimi očmi objelo Milana. „Mene ste rešili vi, samo vi, z božjo pomočjo. Do smrti vam bom hvaležna." Milanu je postalo mehko pri srcu kot še nikoh. Nekaj je momljal sam vase, potem pa je le prišel do besede: „Kako vam je ime, gospodična?" „Nadja. Samo ko bi mama bila tukaj, moja mama. Vse bi bilo dobro." „Ne obupujte, gospodična Nadja. Jaz vam bom nadomeščal mater, če boste dovolili." „Vi?" Zopet je pogledala Milana s svojimi lepimi sinjimi očmi. „Da," je šepetal fant. „Kolikor bo v mojih močeh." Še so sedeli in se tiho pogovarjali. Pripovedovali so Milanu zapovrstjo, kaj vse so pustili za mejo: dom, zemljo, sorodnike, delo, vse, samo da bi se rešili tiranije, stra- hu, neznosnih bremen, samo da bi našli in zaživeli svobodo. Na vzhodu je mlada zarja nežno in veselo oznanjala dan. Vsi so se dvignili kakor na njen ukaz in se z močnim srcem podali na pot — novemu življenju naproti. Čez tri leta je pisal Milan iz Clevelanda v Ameriki svoji materi v Slovenijo pismo: „Draga mama! Včeraj je moja žena Nadja rodila prvega sina. Ko bi ga Ti videla! Jutri ga bomo krstili. Ivan mu bo ime — po Tebi. Dobro nam gre. Preceji zaslužim. V predmestju smo kupili hišico z vrtom. Tako prijazna je. Le Ti bi še morala bivati v nje). Toplo Te pozdravljajo Tvoj sin Milan, žena Nadja in mali Ivan." Španska pravljica za odrasle FRANČIŠKA Frančiška je bila mlado, čedno dekle. Le revna je bila. Pa je lepega dne potožila Bogu: „Ljiulbi Bog! če bi imela molzno kravo, bi bila najsrečnejša žena na svetu. O sveta Devica, kako bi skiibela za ¡kravo!" Kristus je šel baš mimo in rekel Frančiški: „Kar domov pojdi in našla boš, kar si si želela." Frančiška je stekla domov in — čudno, — tam je stala lepa, pisana krava in poleg nje se je motovilil teliček. Prihodnji dan je spet šel Kristus mimo in vprašal: „No Frančiška, si zdaj zadovoljna? „Že, že, gospod, samo ... saimo..." ,No, kaj pa samo ... ?" „Saj ni nič, gospod. Če bi imela še lepo hišico... Ničesar bi si ne želela več." In Kristus ji je podaril še hišico. Prihodnji dan jo spet vpraša, če je zadovoljna. „Že, že, gospod, samo ... samo ..." „No, kaji pa spet samo ... ?" „Ah, nič posebnega! Le moje sosede imajo vse tako krasne obleke. Čudovite, pravim! če'bi imela še jaz tako obleko! Kako bi se postavila z njo!" „Kar domov pojdi, pa boš našla!" se je nasmehnil Kristus njeni ničemurnosti. Frančiška je bila vsa srečna nad novo Obleko. Kar celo uro se je vrtela pred zrcalom. Ko je pa drugi dan spet vprašal Kristus, če je zadovoljna, je menila: „Že, že, gospod, samo ... samo..." „Kakšen ,samo' pa spet? Mar še ne bo konec tvojih ,samo'?" „Če bi imela še nekaj kokoši, ki bi jajica nesle, potem.. „Kar domov pojdi in našla 'boš, kar želiš!" In res je našla okoli hiše jato kokoši, belih in grahastih, lepih, da bi jih. človek kar gledal. Pa še ni bila zadovoljna. Ko je je Kristus naslednji dan vprašal, je rekla: „Saj sem zadovoljna, gospod, prav gotovo, da sem zadovoljna, samo ... samo ..." „Samo... samo ... Kaj, res nisi zadovoljna, Frančiška?" „Že, že, gospod. Samo poglejte: zdaj imam kravo, novo hišo, lepo obleko in cel kup kokoši, a sem tako sama. Vsa druga dekleta so poročena ..." „Prav, poskrbel ti bom dobrega moža, ki te bo poročil." Čez nekaj časa se je Frančiška res poročila z županom, ki je bil skrben, dober mož. Naslednji dan je Kristus spet prišel mimo in vprašal: „Si zdaj zadovoljna, Frančiška?" „Kako pa govoriš z mano", se je obregnila zdaj Frančiška. „Jaz vendar nisem Frančiška! Gospa županja sem!" Ljubka šorli: Tzi slta.ni mojega, dnevnika. IZ LETA 1943 I. Večeri se le. Poletni dan v pozabljenje leno se izgublja; zarja rožnata goro poljublja in zlato razsiplje čez ravan. K meni pa ne more zarje luč — mrzli me obdajajo zidovi, kakor da železni so okovi. Kdaj razklene jih svobode ključ? „Oh, kako je dolga, dolga pot.. v kotu pojejo dekleta mlada; hrepenenje dviga jih in nada — proč srce želi jim, proč od tod. , Skozi te zidove na moj dom misli moje s pesmijo hitijo; kakor veter mimo cest bežijo — proste vseh vezi in težkih spon ... III. Ko tajne prepletajo moje noči in misel za mislijo v temi vrsti ser, pred sabo obraza zagledam obrise in V njem dvoje dobrih, iskrenih oči: o mamica, mamica ti... Ko v senci teh mojih razdvojenih dni ob tla me pritiska nemila usoda, vsa topla ko zarja z nebesnega svoda ljubezen mi tvoja srce upokoji, o mamica, mamica ti... II. V samoto mojo sonček posijal je, na drobnem pisemcu pogled obstal je; ročica ljubljena ga je pisala in v mrzlo ječo mamici poslala. Kaj neki moja deklica mi piše? In dečko? Majhen je... in rad le riše. Kot plaha ptica roka mi trepeče — ne vem, če od bolesti ali sreče. Kar srčece povedati je znalo, vse v pisemce pero je zapisalo: da z bratcem prosita vsak dan Marijo, naj me nazaj pripelje v domačijo. Otroka moja — moje vse na svetu ... V bojazni mi srce je in trepetu — če le za hip se sreča v njem ustavi, takoj vsakdanjost kruta bič pripravi. Od tebe me ločijo mesta, vasi, a ni je daljave, ki pot ubranila ljubezni bi tvoji in vez razcepila, ki moje in tvoje združuje poti, o mamica, mamica ti... V pregnanstvu ti bolno srce krvavi, po domu utrujena plakaš v tujini... O, vidim te, mamica, v vsej bolečini ■ v njej meni še dražje so tvoje oči, o mamica, mamica ti... ¡¿a fa tati uvnda -Pravljične sanje, prelepe, da bi se uresničile Trgovec Mlačnik se je začuden v sanjah ozrl po sobi. Mar ni pravkar vstopil nekdo v njegovo spalnico? Re$, tam pri omari stoji svetla postava in mu pomiga z roko. Brez volje Mlačnik vstane, se obleče in že gre s skrivnostnim spremljevalcem po stopnicah. Pri vratih začuden obstane. Mar jie res mogoče: saj je že bel dan, in on je še spal? Pa je mislil, da še polnoč ni mimo. „Kaj pa stojiš? Stopiva no na cesto ven. Marsikaj; iboš doživel. Veš, to noč je laž umrla. „Laž je umrla? No te že ni bilo škoda," meni Mlačnik in stopi za spremljevalcem po ulici. Kakšno razburjenje! Tam pri prodajalcu časopisov stoji cela vrsta ljudi in se glasno meni. Radoveden stopi tudi Mlačnik tja in si kupi časopis. Seveda, zdaj ve, zakaj, to razburjenje. Polovica časopisa je vendar praznega. In ostalo je vse v kratkih stavkih povedano. Politična stran: par stavkov, da dosedanja politika mi bila prava: seveda, laž je umrla, politiki ne vedo več, kaj bi pisali, si misli trgovec Mlačnik vesel. Pa obrača list za listom. Povsod ista slika. Na zadnji strani pa mali oglasi: „Išče službo ..." A ni več govora o dobrih spričevalih, o pridnosti in ne vem, kaj še. Vsak po pravici pove, da tega in onega ne zna, da ima to ali ono razvado. „To j,e pa lepo," se spet veseli Mlačnik. „Zdaj bom vsaj dobil služkinjo, za katero bom že vnaprej vedel, kakšna je. Dosedanje so me vse nalagale. Je pa že lepo tole, da ni več laži." A zdaj se mu zmrači čelo. Tam med trgovskimi reklamami, kjer je prej vsak ponujal najboljše blago za najcenejši denar, so danes preprosti stavki: „Naše blago je cenejše kot sosednjega trgovca, ker je slabše kvalitete." — „če kupite pri inas, boste morda nezadovoljni, ker nimamo prvovrstnih stvari. Veletrgovec nam je prejšnji teden poslal veliko količino zelo poceni, ker ima vsak kos kako malo napako..." Tako in podobno je hral Mlačnik. Te vrste reklama mu ne ugaja posebno. „Bomo že naredili, da bo prav," se potolaži in vtakne časopis v žep. Pri tem pa otiplje, da ima tam že več pol papirja. „Saj res, na davkarijo sem hotel," se brž spomni in se ozre po spremljevalcu. A ta stoji že pri njem in ga opomni: „Prav imaš, kar sedaj stopiva na davkarijo. Sitne reči je najbolje hitro opraviti." Pred davčnim uradnikom razprostre svoje papirje z računi: toliko dobička, toliko zgube: toliko bo torej treba obdavčiti. „Kar sedite, gospod Mlačnik. Bom takoj pogledal!" mu uradnik prijazno ponudi stol. Mlačnik sede in se ozre po sobi. A le prekmalu ga zmoti uradnik: „Gospod Mlačnik! Vi ste pa res pošten. Skoro polovico više ste naraeunali vaše dohodke, kot smo vas mi ocenili." „Saj ni mogoče," se čudi Mlaonik sam. „Kar sami poglejte!" mu ponudi uradnik njegovo davčno polo. Brž si Mlačnik natakne očala in pogleda. Za božjo voljo, kaj pa je to? Saj tega vendar ni on pisal! Vsa njegova črna blagajna je tu črno na belem. In še postranske kupčije, ki jih nikamor ni beležil in skrivni dohodki, ki jih še ženi ni povedal: vse j,e tu napisano. To- bo plačeval davke. „Ne razumem, kje sem našel ta papir," hoče reči uradniku, a ga tajni spremljevalec sune naskrivaj s komolcem, kot bi ga hotel opomniti, da je laž nmrla. In res: čez Mlač-nikova usta ne pride laž. Odkrito prizna, da se računi že ujemajo, da je že toliko izkupil. In uradnik je sedaj ves prijazen z njim. A Mlačnikove slabe volje ne more pregnati. Pred, davčnim poslopjem se ves jezen obrne do; spremljevalca: „Le kdo si je izmislil to neumnost, da je odpravil laž? Veliko lepše se je prej živelo!" „Kar potrpi," ga tolaži spremljevalec. „Čez kak teden te spet obiščem. Bova pa takrat govorila." In že izgine, kot bi ga zemlja požrla. Mlačnik pa nejevoljen odkoraka proti domu. Tam na oglu že kar iz navade seže v žep. Saj je že leta in leta tam posedal slep berač. In Mlačnik mu j,e vselej vrgel kak groš. Smilil se mu je revež in :pa nekaj dobrih del jie tudi hotel imeti Mlačnik: „Za vsak slučaj zaradi večnosti," si je dejal. Danes pa je zastonj segel po grolšu. Berač je sicer še na svoji klopici, a brez temnih očal. V rokah ima časopis in ga jezno mečka. „Ah, laž je umrla," se posveti Mlačniku. „Zdaj bo pa db priberačeni kruh, ta slepar!" In kar (žal mu je za groše, ki mu jih je prejšnje čase zmetal v klobuk, še za tiste stare neveljavne, ki se jih je tako znebil. Kot mesečen pritava domov in spet leže v posteljo, še predno utrujen zadremlje, pogleda še zadnjo stran časopisa. Nekaj osmrtnic je tam! Pa kakšne: nobene (besede več o preljubem očetu, o nepozabni materi. Suhoparni priznavajo otroci, da j.e umrla mati — po dolgi bolezni. Nič več; sicer bi morali zapisati, da so že komaj, čakali, da jie umrla, In neko podjetje poroča, da j(e umrl njih vodja. Pa ni omenjeno, da bi bil nenadomestljiv in da so bili vsi, predstojniki in podložni, z njim zadovoljni. Seveda, laž je umrla. Če bi več hoteli zapisati, bi morali pač povedati, da je rajni toliko let bil pri podjetju in da so se predstojniki jezili, da premalo dela, podložni pa kregali, da je bil siten. Omotičen od te novosti zaspi. Pa ga spet zibudi tajni spremljevalec, kot da bi minil že en teden, odkar sta bila skupaj pri davkariji in se potlej tako neprijazno razšla. „Pa danes stopiva na ulico," povabi neznanec Mlačnika. „Sem kar radoveden, kaj boš rekel!" In že sta pri vratih in na ulici. A danes se ljudje ne razburjajo več. Le nekam bolj veseli so, nekam srečni in vsi tako prijazni med sabo. Kako se zaupno pogovarjajo, kako hitro se lahko za kaj domenijo! „Ni čuda," se oglasi neznanec. „Saj se nikomur ni treba bati, da bi bil oslepar-jen, ko je pa laž umrla." Mlačnik samo pokima z glavo in stopi k prodajalcu časopisov. Radoveden razpro-stre časopis in vesel ostrmi: „Resnicoljubnost in odkritosrčnost sta ustvarila mir!" bere v velikih črkah na prvi strani. Poli- tiki niso mogli več lagati drug drugemu. In spoznanje resničnih dejstev je vse pripeljalo do prepričanja, da je samo mir prava podlaga za srečno življenje. In na drugi strani — spet vesela novica za Mlačnika: Davčni urad naznanja, da se bodo. vsi davki znižali za 50 odstotkov. In spodaji še vzrok: ker večina ljudi plačuje zadnje dni polovico' več davkov, posebno premožnejši. Mlačniku se obraz vedno bolj jasni. Nazadnje mu pa še ne bo treba več davka plačati, čeprav je vse po pravici povedal. Saj bi si bil lahko, mislil: država že toliko obdavči, da dobi denar, ki ga potrebuje. Tretja stran: dobrodelne ustanove sporočajo1, da se je število prosilcev v zadnjih dneh zmanjšalo za dobri dve tretjini. Ostalo. tretjino., ki so zares .potrebni, bo mogoče z danimi sredstvi obdariti z vsem potrebnim. Mlačnik lista in lista: povsod podobne razveseljive stvari. In še zadnja stran: reklame. Pa kakšne: vsak prizna, da se bo potrudil še za boljšo kvaliteto in da bo dosedanje blago prodajal po- močno znižani ceni, ker je le toliko vredno ... „No vidiš," se oglasi neznanec ob njem. „Kaj. pa praviš sedaj,? Ali mar ni lepše na svetu,, odkar je laž umrla?" „Če bo tako ostalo, potlej ne rečem nič," se previdno izvij.e Mlačnik od prenagle sodbe zadnjega tedna. „Res .pa jie: lepše bomo živeli, ker se ne bomo več drug drugemu lagali!" „Da bi le," mu še želi neznanec in spet izgine kot zadnjič. # Mlačnik pa se pretegne na postelji in radovedno odpre oči. Skozi okno že sije ■beli dan . .. Kosmina Stanko, Nabrežina: RAZGLEDI OB SlL&1%£MAÍIL OBALI Severnozapadno od Trsta se strmo nad morjem dviga rob kraške planote s svojimi lepimi razglednimi točkami. Ta kršni kraški greben se začenja nad Trstom in se polagoma spušča v ravnino pri zgodovinskem naselju Štivanu ob izvirih skrivnostne reke Timave. Nekako na pol poti med Trstom in štivanom, obdana od značilnih kraških dolin, ograd in kamnolomov stoji Nabrežina, prestolnica tržaškega Krasa, središče kamnarske industrije in rojstna vas pesnika slovenske brežine Iga Grudna. Če popotnik krene iz vasi v smeri proti morju, se mu na vrhu, ki mu Nabrežimci pravijo Oljšca, na mah odgrne ves prostrani tržaški zaliv, ki ga obkroža furlanska ravnina na eni in istrska (hribovita obala na drugi strani. Ob tem pogledu obstrmimo ob čudovitem zrcalu slovenskega Jadrana, lesketa-jočega se v soncu. Na zapadu se preko morske gladine v meglicah izgublja nepregledna Furlanska nižina. Na skrajnem koncu te ogromne ravnine opazi oko med lagunami kopališko mestece Gradež ter božje-potno cerkev na Barlbani; vidna sta tudi Zdoba, tako se namreč imenuje izliv reke Soče, in stolp starinske oglejske bazilike. Kot ograja vsej tej; velikanski poplavi ravne zemlje in morja, ki tvorita skupaj isto ploskev, se v ozadju bleščijo višnjevobeli vrhovi gorskih velikanov — Dolomitov in Karnijskih Alp. Bolj na desno v morskem kotu je potisnjeno mesto Tržič z dimniki in žerjavi svojih tovarniških obratov in ladjedelnic. Obala se tu prične polagoma Ob jadranski obali: cesta Sesljan — Trst dvigati. Na skalnatih ¡pečinah, ki štrlijo skoraj navpik nad morjem, čepi kot v pravljici starodavni Devinski grad. Nato nam pogled teče po obali mimo nas. Vinogradi v obliki teras, pri nas imenovani p a š t n i, se dvigajo eden nad drugim; vmes so navpične stene, nato spet vinogradi in med njimi se kakor vijugast trak vije lepa obalna cesta. Pogled se ustavi ob drugi znameniti zgradbi: ob Mira-marskem gradu, ki stoji na konici majhnega polotoka. Kakor bi rastel iz sinjega morja, se dviga ta beli cesarski grad, obdan z zelenino gozdov in parkov. Preko Miramarskega gradu nam pogled obstane nad mestom Trstom, ki se tu s svojimi strnjenimi zgradbami spušča v morje. Za mestom se dvigajo miljski hribi, posejani z belimi, komaj vidnimi hišicami. Po vrhovih teh hribov teče na novo začrtana ita-ldjansko-jugoslbvanska meja. Kot podal jt-šek miljskih hribov se naprej vleče istrska obala z mestecema Izolo in Piranom. Za Piranom se nam prikaže še Savudrijski rtič in razgled nam spet pade na morje. Edinstven in čudovito lep je ta košček slovenske zemlje in čudovita in veličastna je tudi podoba morja, ki nenehno valovi ob tej. zemlji. Za človeka je ta pogled vedno globoko doživetje, naj bo to ob zori v ranem jutru ali podnevi, ko se sonce z vso svojo močjo upira s svojimi žarki po morskih valovih, ali pa ob njegovem zatonu. Še posebno lepo je takrat, ko je ozračje sprano in očiščeno od dežja. V takem času se našim očem nudi nepopisno slikovita harmonija barv v vseh mogočih odtenkih, ki se iz zemlje prelivaj a na morje. Lepota naše obale in brezkončnega morja ob njej je močno zasidrana v duši našega naroda. To globoko čustvovanje je dobilo svoj izraz v narodni pesmi. Slovenski pesniki in pisatelji, v kolikor pišejo o tem, so dobili tu svoje navdihe. Pesnik Anton Aškerc je večkrat obiskal naš obmorski svet. Snov za balade in romance „Jadranskih biserov" so mu dali ravno doživljaji in pripovedke naših ribičev. Tudi že omenjeni pesnik Igo Gruden, ki mu je tekla zibelka prav v Nabrežini, je posvetil Novi in stari grad v D e v i n u svoje verze lepoti našega morja in slovenskega brega. Kakor je res, da je ta zemlja lepa, tako je tudi res, da je ta zemlja slovenska. Slovenska posest Sega prav do morja. Od Tržiča pa do Kopra in še dalje slovenski človek živi že stoletja na tej primorski zemlji, ki ji daje pečat z delom svojih rok. Ribiči, ki tod ribarijo, so pristni Slovenci in slovenski viničarji že trinajst stoletij v potu svojega obraza obdelujejo svoje pašt-ne, ki segajo prav do proda, kjer se penijo valovi vedno pljuskajočega morja. Da so ti kraji že od nekdaj slovenski, to najbolj izpričujejo lepa in pristna imena posameznih zemljišč v bregu in drugod. Evo nekaj takih imen z nabrežinskega brega: Trtur, Peljk, Sejunovec, Dolenje, Pečica, Robančevec, Mišelč, Srednje, Draga, De-denca, šestrence, Oljšca itd. — Pa še nekaj iz sosednega kriškega brega: Na ravnah, Te-bunjevec, Klavže, Ravnik, Pri studencu, Lahovec, Straža, Strmec, Palovec, Žlebina itd. Ali nimajo ta imena milodonečega slovenskega prizvoka? Ta imena, ki bi jih našteli prav veliko ob vsej obali od Štivana pa do Trsta in še preko, prehajajo .iz roda v rod ter so in ostanejo živ in veren dokument o svojini te naše slikovite primorske zemlje. Pipica iobaka Pred leti je živel v angleškem mestu mož. Kar Fred Armstrong mu bomo rekli. Bil je poštni uradnik. Njegova naloga je bila, da je odpravljal pisma, na katerih so bili nečitljivi naslovi ali pa pomanjkljivi, da jih redna pošta ni mogla odpraviti. S svojio ženo, z malo hčerko in še mlajšim sinkom je stanoval v stari hiši. Po jedi je bil njegov največji užitek pipica tobaka. Vmes je pripovedoval otrokom, kako se mu je spet posrečilo to ali ono napačno naslovljeno pismo poslati pravemu naslov-Ijencu. In koliko nečitljivih naslovov je že prebral, se je večkrat pohvalil. Kar samega sebe je občudoval pri tem delu kot detektiva. In otroka sta ga strme in vesela poslušala, kot bi jima pravil najlepše prav-ljice. Skromno je bilo njegovo življenje, a brez sence — brez vsake najmanjše sence, dokler ni lepega sončnega dne njegov mali sinček nenadno zbolel. V dveh dneh ga je smrt iztrgala drulžini. Fred Armstrong je bil docela strt. Nobena reč ga ni več veselila, žena in hčerka sta skušali junaško prenašati to strašno žalost. Mož pa ni našel moči, ni imel moči zato. Življenje ni imelo zanj nobenega pomena več. Brez cilja je bil — kot pismo 'brez naslova. Zjutraj je vstajal in odhajal na delo brez besede, kot mesečen. Ni spregovoril besedice. Če ga je kdo nagovoril, je dal le kratek odgovor. Tudi jedel je sam. In pri jedi je sedel tih in nepremičen kot kip. Po zadnjem grižljaju je že legel. In vendar je vedela žena, da ne spi, da celo noč strmi v temo in misli na sinka, na mrtvega Prett-Kli so meseci, a Fred se ni spremenil. Žena mu je očitala, da v tem topem obupu zanemarja svoje dolžnosti, ki jih ima do hčerke in do življenja sploh. Pa ga je zastonj opominjala. Molče jo je Fred poslušal, a spremenil se ni. Nobena beseda ga ni ganila. Tudi hčerka je opazila to spremembo in žalostna spraševala mater, kdaj) ji bo oče spet pripovedoval zgodbe, kda) se bo spet poigral z njo. Mati je tolažila otroka in mu obenem dopovedovala, da bo oče šele v večnosti boljši. „Samo večnost bi mu pomagala!" je dopovedovala otroku. Pa je prišel Božič. Mračnega popoldneva je Fred' spet čepel na svojem visokem stolu v poštnem uradu. Vzel si je kup pisem, da bi jih pregledal. Prav na vrhu je ležalo pismo, za katerega je takoj spoznal, da ga ne bo mogel dostaviti naslovljencu. Na ovojnici je bilo namreč z okornimi, otroškimi črkami napisano: „Jezuščku v nebesih." Že je Fred hotel vreči pismo v koš. A skrivna moč mu je zadržala roko. Počasi je odprl pismo in bral: Ljubi Jezušček! Letos smo ipri nas zelo žalostni, zato Te prosim, da mi ne nosiš nobenih igrač. Moji ubogi mali bratec je ¡pomladi odšel v nebesa. Kar bi Te rada prosila, jie tole: Pridi po njegove igrače, da mu jih boš nesel v nebesa. Pripravila Ti jih bom tam v kotu pri ognjišču. In sicer: konjička, železnico in še druge reči. Gotovo mu je v nebesih malo dolgčas po igračah, posebno po konjičku. Tako rad je jezdil na njem. Zato bodi tako dober in ga pridi iskat. Sama zase ne potrebujem ničesar. Rada bi le, če bi mojemu očetu kaj •prinesel. Najbolje bi bilo, če bi mu prinesel košček večnosti, da bi postal spet tak, kot je bil ¡preji včasih. Da bi spet kadil pipico in meni pripovedoval zgodbe. Mama mi je nekoč rekla, da mu samo večnost še more pomagati. Ali mu jo lahko malo prineseš? Zelo bi Ti bila hvaležna. Oblj,ubim Ti, da bom zato vedno pridna. Tvoja Marija. Avgust Žele: KRAŠKA O svetem Juriju sta se v Devinskem zalivu izkrcala z ladje, ki je priplula z Vzhoda, dva popotnika, ki sta vzbujala pozornost s svojo nošo. Govorila sta nerazumljiv jezik. Posebno eden izmed njiju, čeprav skrajno resen, je bil tak? da se je vsakdo ozrl za njim in vzdihnil: „Tako čudovito lepega človeka še nisem videl." „Hvala Bogu," je rekel spremljevalec tega, o katerem vam pravim in ki je bil uslužen kot njegov sluga; „hvala Bogu!" je torej dejal, ko je del nogo na trda kraška tla. „Ah ta kraški zrak," je razigran čebljal Peter in napenjal prsi, da bi vdihnil čim več zraka. „Kako sem vesel, da sem zopet na Krasu! Velikokrat sem se doma v Palestini in drugod spomnil na te lepe kraje. Zelo sem ti hvaležen, da si vzel prav mene Ta večer je Fred Armstrong šel prej domov kot navadno. Ko je stopil raz razsvetljeno cesto na svoj vrt, je zimski večer že zavil vse v svojo temo. Na vrtu je Fred nenadoma obstal in prižgal žveplenko. Ko je odprl kiihinjska vrata, je puhnil velik oblak dima iz pipice. Bel dim je kot svetel oblak sreče obkrožil obraz žene in hčerke. Od začudenja sta kar obstali in strmeli. Fred je pa spet našel svoj stari dobrodušni smehljaj. In zvečer je pravil hčerki, kako je danes dostavil neko pismo na pravi naslov. In še pomenljivo je dodal: „Kaj: takega bi se nobenemu ne .posrečilo." (Po: Fulton Oursler — iz angleščine.) LEQE NDA za spremljevalca in ne kakega drugega apostola." „Kaj ti pa na Krasu tako ugaja, Peter?" ga je smehljaje prekinil Kristus. „Skoro vse, Gospod! Še ljudje, da jih le ta presneti Trst ne bi tako kvaril. Mleko prodajajo ¡posneto in včasih še vodo doli-jejo, da drugih stvari niti ne omenjam." „Povsod so dobri in slabi." „Že, že, ampak tile Kraševci so pa le preveč nakazani. Saji jim ne manjka drugega kot tičjega mleka .. . Zadnjič so nama pršut ukradli. Tudi to potovanje ne bo brez nevšečnosti, če bi vedeli, kdo sva, bi se naju nihče ne dotaknil." „Popotnike so vedno nadlegovali, Peter, zlasti če so se jim zdeli petični. Tak bo človek do konca dni." Na križpotju za Šempolaj in na Brdo sta se nekoliko ustavila. „Danes 'bova prenočila v Velikem dolu, ker moram tam spreobrniti velikega grešnika," je dejal Kristus. In zavila sta po cesti proti Brdu. Takrat se je tam razprostiralo krasno polje. Rž je vsako leto zrasla tako visoko, da je, kadar jo jie veter majal, zakrivala zid in so se živini cedile sline, če je šla mimo. Še lepši je bil pogled na pšenico. Njive so tako rodile, da je jaro žito dajalo toliko pridelka kot ozimina. Vendar se je zdelo, da med raznimi zvrstmi golica le prekaša vse. Ko sta šla mimo zelo dolge njive ozimi-ne, se je oglasil Peter: „Na takole njivo je najbrž mislil pesnik David, ko je zapisal: Hranil si jih o pravem času s pšenico." Ker takrat niso poznali krompirja, so sejali tudi mnogo prosa. Prosene kaše ni smelo manjkati v nobeni hiši. Prva živa duša, ki sta jo srečala, je bil kosec. Ležal je pod grmom. Roke je imel pod glavo in ena noga mu je bingljala čez koleno. Poleg njega je ležala od trave zlizana kosa. žvižgal jie in še za mar ni imel svetih popotnikov. Pozdravila sta ga in vprašala za bližnjico proti Velikemu dolu. „Kar naprej pojdita, bosta že našla," je kosec komaji odgovoril in z nogo pokazal smer. Nekoliko nejevoljna sta šla naprej kar na slepo. Iz zamišljenosti ju je zdramil lep ženski glas. Mlada plevica j,e kot slav-ček prepevala neko Marijino pesem. Ko je opazila tujica, je nehala peti, ker jo je bilo sram. še preden sta prišla do nje, ju je pozdravila in, ko sta vprašala po bližnjici, je stekla pred njima dober kos poti in na neki vizpetini še z roko pokazala, kod naj gresta. „Ne moreta zgrešiti," je rekla in j,ima voščila srečno pot. „Kakšna razlika med onim pod grmom in to plevico!" „In vendar bo ta postala žena onemu ... Prinesla rmu bo za doto to, česar on nima — prijaznost. Tako Bog druži ljudi, vidiš, Peter." _ #_ Lepo pometen borjač, s skriiami krita hiša ter k okenskim križem privezani osli Kriški portič. (K članku „Razgledi ob slovenski obali" — str. 57). in konji — to je bila zunanjščina velikodol-ske krčme. V veži nista vedela, kam bi krenila. V pivsko sobo med voznike se Kristusu ni ljubilo. Zato sta sedla kar v kot v veži. Krč-mar jiu je opazil od ognjišča in pomignil hčerki, naj, postreže. Ta je, ne da bi prej kaj pozdravila, vprašala, kaj bi rada. Držala je roke v predpasniku in se poigravala s tolarji, da so pozvanjali. Bila je čedno oblečena, a ošabna in videlo se je, da išče ženina. „Kaji malega za Večerjo bi rada naročila, kašo ali kar koli," je prosil Peter. „Dobro," je rekla. Našobila se je, se zasukala na desni peti in odšla k ognjišču. Sveta popotnika sta potrpežljivo čakala. Mimo njiij,u so nosili v pivsko sobo zelje s klobasami, ki so jih pozimi zalili z mastjo, pravtako svinjska rebrca, svežo pomladansko jagnjetino s krompirjem, hren in pršut, ki jie bil tako na tanko rezan, da se je v ustih kar topil. Vse te žlahtnosti so spremljale bučaste majolike terana, ki je — kakor veste — o svetem Juriju najbolj zaželen. Ko je krčmar nesel na deski skozi vežo polno takih dobrot, se mu je ravno pred Petrom nekoliko spodrsnilo in iz velike majolike je pljusknilo na tla za žlico terana. Petra je imelo, da bi vsaj prst pomočil v tisto lužico na tleh in poskusil, ali je teran še tak kot zadnjič. Razume se, da so si tako hrano privoščili le vipavski kmetaši, ki so vozili v Trst vsega in tam vse dobro prodali. Ko so bili vsi vozniki postrežem, je krčmar prinesel v vežo kašo z mlekom. „To ne bo prav drago," je dejal posmehljivo, ošinil s pogledom Kristusa in se umaknil. Kristus je molil naprej očenaš, Peter je odgovarjal. Med molitvijo je krčmar pokukal v vežo in njegov pogled se je srečal s Kristusovim. Postal je nemiren. Peter je prvi odložil žlicoi. „Mislil sem, da bova spila pol litrčka terana, ampak na tole godljo res ne bo teknilo." „Vse o svojem času, Peter. Najprej so duše, potem skrb za telo in pijačo. Plačaj, Peter," je še dodal. Peter je vzel iz mošnjička velik in lep zlatnik, ki je bil takrat prava redkost. „To je vse, kar imava." „Ne skrbi za jutri, Peter!" Ko je krčmar zagledal zlatnik, se je zelo začudil. „Komaji ga še poznam," je čebljal ves uslužen. „Predlanskim so šli tod mimo neki Dunajčani, ki so kupovali teran, pa so plačali ravno s takim. Oh, s tem denarjem bosta še dolgo potovala." Krčmar je šel menjat v kamro. „To bi dobro naletel, kdor bi potipal ta dva capina. Posebno oni, ki je molčeč, se mi zdi sumljiv. Stavim, da nimata samo tega zlatnika; le delata se tako. Orožja tudi ne bosta imela, ker se zanašata drug na drugega. Taka prilika ne pride vsake kvatre." S polnim prgiščem srebrnjakov je krčmar zapuščal kamro. Hudobec pa mu je priše-petaval: „Vse to je lahko tvoje in še tisto, kar imata pri sebi." Ko je štel denar in ga polagal pred Petra, se mu je roka tresla kot velikim skopuhom. Kdor gre iz Velikega dola proti Dutov-Ijiam, ga čaka strm klanec, nato pa hrastov gozd. Sveta popotnika sta molčala, le Kristus je večkrat pogledal proti nebu. Želod, na katerega je stopal z obrabljenimi opan-kami, je delal Petra še bolj nejevoljnega. „Kakšni lepi hrasti — kot libanonske cedre!" Ker se Kristus ni odzval, je nadaljeval: „Skoro bi rekel, da so lepši kot tisti v Pirčevem dolu." — Tedaj! se je zgodilo. Izza debelega debla je stopil človek. Njegova senca je segala prav do popotnikov. Malo je počakal, potem je pa zavpil: „Denar ali življenje!" V mesečini se je za-bliskal klavski nož. Kristus je takoj spoznal krčmar j a in ostal miren. Peter pa se je umaknil za korak in tipal za nožem. „Ne denarja in ne življenja!" je rekel Kristus. Kakor se je senca pojavila, tako je izginila. Pred njiima je kakor iz tal zrasel osel in zarigal. Petra je obšla zona. Prekrižal se je, toda vprašati si ni upal, kaj se je zgodilo. Hodil je, kot bi mu gorelo pod nogami. Šele v Dutovljah pred cerkvijo se je ozrl in glej, živinče je lomastilo za njima. Kristus je pa molčal. „Najbrž razmišlja o človeški hudobiji," si je mislil Peter. _ # _ V Štanjelu so zidali grad. Bilo je tam mnogo kmetov — svobodnih in podložnih, — da so se drug drugemu komaj izogibali. Pot do gradu je bila strma. Po njej, so vozili samo z voli. Po šest parov so vpregali v en voz in vse je škripalo pod težkimi bloki lomi jen ega kamenja, ki so ga vozili iz avbrske in celo repentaborske jave. Ko so robotarji opazili oba popotna in za njima osla, so prenehali z delom. „No, ta dva sta pa pametna; ob praznem oslu pa peš!" je pripomnil nekdo. „Bog daji srečo!" je pozdravil Kristus graščakove podložnike. „Ali ne bi vidva kaj pomagala, da se ne bi tako mučili?" „Živina se mi smili; vi pa ne trpite preveč, kot vidim," je pripomnil Peter. „Kaj je treba teh hribov in rebri? Bog bi lahko ta svet drugače ustvaril," se je oglasil neki jetičnik in pljunil na tla. Kristus, ki je bil sicer krotak in ponižen, ga je ostro pogledal in dodal: „Tebi se torej zdi, da Bog sveta ni prav ustvaril. Glejte, vere nimate, vere in pomoči ga ne prosite. Šest parov volov vpregate, kjer bi zadostovalo eno živinče. Jaz opravim vse vaše delo z osličem, ki ga vidite tu." Vsi so se zasmejali, si začeli vihati brke, se prestopati in stezati vratove. Tole oslovsko klj.use, to da bi?! Kristus se je obrnil k nekomu, ki je bil videti župan, in rekel: „Le izprezite voli, le! Zapregli bomo tale voz," je pokazal z roko, „ker vidim, da nimate večjega." „Ampak," se je oglasil nekdo, „če bo to kaka potegavščina, naj si mož varuje rame." Komaj so vpregli osla, jie Kristus rekel: „Glejte, da kaj ne pade z vozal" Nato je vzel nekomu bičevnik in rekel: „Bog pa sveti križ božji" in počil z bičem. Nihče se ni ganil, nihče zasmejal. Osel je potegnil in vlekel za sabo največji voz, kot bi peljal čebriček vode po ravnem. Pred nosom osuplih kmetov je voz izginjal. Spogiedali so se in z velikim spoštovanjem obstopili Kristusa. Stari Jerin je začel ponujati za osla tri sto goldinarjev, špelnik pa še več. Če bi se Kristus začel pogajati, bi cena trikrat zrasla. Da bi jih pa poučil, naj se ne navežejo na posvetno, še manj pa na take-gale osla, je rekel: „Ne za denar, zastonj vam ga dam; imejte ga, dokler se ne vrnem tod mimo." Tisto poletje je potekalo življenje na Krasu v oslovski senci. Vse se je vrtelo okrog osla in vse se ga je balo. Ljudje so prihajali od vseh strani — celo iz Nabre-žine, da .bi videli tega čudovitega osla. Ženske so mu pulile dlako in jo spravljale za spomin. Župan je tem dogodkom posvetil posebno sejo in določil občinske svetovalce, ki so odgovarjali za oslovo varnost. _ # _ O svetem Juriju, ravno en dan manj kot eno leto sta se na braniški cesti prikazala dva popotnika in se ustavila pri delavcih. „Vidim, da vam je šlo delo izpod rok in da vam žival ni več potrebna," jih je pozdravil Kristus. „Opravila je svojo pokoro." Ob besedi pokora so se vsi prestrašili. Kaj, če je ta žival človek, ki se pokori! Pred Kristusa je stopil župan in snel z glave klobuk. „Bog ti poplačaj, neznani .popotnik," je rekel. „Naši živini si prihranil mnogo martre. Če ima osel tako moč, kakšno šele bi imeli naši voli! Kako lepo bi bilo na svetu! Toda je že božja volia taka, da da moč samo oslom in ne tudi volom. Najrajši bi te imenovali za častnega občana štanjelskega, toda tebi najbrž ni do take časti." „Geri!" je rekel Kristus in žival je krenila proti Koprivi. Še isti dan sta privezala živinče za okenski križ gostilniške sobe v Velikem dolu, kjer sta pred letom dni večerjala. Isti trenutek je krčmarjeva žena nesla prašičem pomije in oblodo, Osel se je iztegnil in pomočil gobec v škaf, žena pa mu je dala brco. Takrat se je zgodilo kot pred enim letom pod hrastom: iz osla se je v trenutku razvil velikodolski krč-,mar, ki je bil dopolnil svojo pokoro. A. G.: POMLAD Ste jo čutili? Prav zdaj je prišla. Z vetrom od juga je zadišala, sprožila deževno je kapljo na tla in s krili dveh ptic pod nebo se pognala. In že je povsod: v češnjevih brstih, v muževnih mladikah v otroških piščalkah in sredi srca. J. in J. Tharaud: TRIJE CEKINI Bil je človek kot vi in jaz, ne 'boljši ne slabši; uboga grešna para. Kaj je bil zakrivil? Ne vem. Nekega dne, ko ga je Bog nedvomno predolgo prepustil njemu samemu, je napravil hujšo napako kot sicer, večji greh, kot so bili drugi. In peljali so ga na vislice slavnega mesta Toulouse; korakal je med rabljem in konzuli sredi množice radovednih in hudobnih pobalinov, ki so pritekli gledat, kaji čaka v bodočnosti nje same. Tisti dan pa je kralj René prišel v mesto Toulose s svojo lepo ženo Aude, s katero se je bil v sosednji deželi malo prej. poročil. Ko sta šla mimo vislic, je kraljica videla obsojenca, ki je stal na stolčku ter je že imel glavo v zanki. Nehote je vzkliknila in si pokrila obraz z rokami. Kralj: je ustavil svoje spremstvo, pomig-nil rablju, naj malo počaka, in se obrnil h konzulom: „Gospodje konzuli," je rekel, „kraljica vas prosi, da bi njej v dobrodošlico blagovolili izpustiti tega človeka." Toda konzuli so odgovorili: „Veličanstvo, ta človek je zagrešil zločin, za katerega ni odpuščanja. Zelo radi bi ustregli gospe kraljici, toda zakon zahteva, da ga obesimo." „Ali je torej, na svetu zločin, ki ga ni mogoče odpustiti?" je plaho vprašala kraljica. „Gotovo da ne!" je odvrnil eden kraljevih svetovalcev. Rekel je še, da je v mestu Toulose tak običaj1, da se vsak obsojenec lahko odkupi z vsoto tisoč cekinov. „Res. je," so odgovorili konzuli. „Toda kje bo ta berač dobil tolikšno vsoto?" Kralji je odprl svojo mošnjo in vzel iz nje osem sto cekinov. Kraljica je večkrat prebrskala svojo torbico, a ni našla več kot petdeset cekinov. „Gospodje," je rekla, „ali ni dovolj osemsto petdeset cekinov za takega reveža?" „Zakon zahteva tisoč cekinov," so odgovorili neomajni sodniki. Tedaj so vsi gospodje iz kraljevega in kraljičinega spremstva zbrali, kar so imeli pri sebi, da bi prispevali tudi oni. Prešteli so vsoto. „Devet sto sedemindevetdeset cekinov," so javili konzuli. „Manjkajo še trije cekini." „Zaradi treh zlatnikov bo torej ta človek obešen!" je vzkliknila kraljica nevolj-ino. „Tega ne zahtevamo mi!" so rekli konzuli. „Zakona ipa ne more nič spremeniti." In namignili so rablju. „Stojte!" je zaklicala kraljica. „Prej pre-iščite tega nesrečneža. Morda ima pri sebi tri cekine..." Rabelj je ubogal. Pretipal je obsojenca in v žepu ubogega zlodeja je našel — tri cekin e, _#_ Kristjani! Človek, ki ste videli v tej. zgodbi, da je bil v veliki nevarnosti, da bo obešen, ste vi, sem jaz, je vse grešno človeštvo. Na sodni dan nas ne bo moglo rešiti nič, niti božje usmiljenje niti priprošnja Device Marije niti zasluge svetnikov, če ne bomo imeli pri sebi za tri cekine dobre volje. * R. Vouk: SONET GOTOVOSTI Enkrat minil bo mračen dan jesenski! Za temnimi oblaki sonce sije, nemirno v hrepenenju srček bije, pomlad nikdar ni bila čas podmenski. Ni spremenljiv li položaj vremenski? Naj megla vlači se in dež naj lije, naj sneg pokrije vse in veter brije, nad zimo žarek zmaga pomladanski. Zaradi tega, narod, ne obupaj! sam v sebi nosiš silni kal življenjski. On ni uničen, vneto le ga čuvaj! Minil bo mraz, sok tekel bo korenski, zgubljeno nič še ni! Brat, kar zaukaj: Miline čaka še zaklad semenski! Juan Malano: Nesrečno zlato Bilo je pet ničvrednih postopačev. Vsi so bili do kraja pokvarjeni. Delo jim ni dišalo. Ko se je v pristaniških mestih razne-sel gllas, da so v Sierra Nevada de Santa Marta odkrili velika in bogata ležišča zlata, so se brž odpravili tja, čeprav o iskanju zlata niso vedeli veliko več kot o kakem drugem delu, to se pravi nič. To so spoznali tudi sami, ko so bili v gorah. Upanje, da bodo hitro obogateli, pa je bilo v njih tako močno, da so prenašali nemajhne napore in s svojimi mulami dneve in tedne blodili po nepreglednem gorovjiu in gozdovih. Trpeli so žejo in včasih tudi lakoto, podnevi sončno pripeko, ponoči pa mrzel gorski veter. Vendar so vztrajali. Tudi prepirali se niso. Trdo življenje v divjini jih ini zlomilo; zdelo se je celo, da postajajo boljši ljudje. Toda to ni bilo res. Njihova slaba preteklost ni bila mrtva. Njihovi slabi nagoni so samo spali; čakali so prilike, da spet butnejo na dan. In ta priložnost je prišla, ko so možje po dolgi blodnji in brezuspešnem iskanju slučajno naleteli na zlato. Eni izmed mul je na strmem pobočju spodrsnilo; s kopiti je sprožila kamenje, ki se je začelo valiti v dolino. Izpod kamenja se je na mnogih mestih zabliskalo nekaj rdečkasto rumenega. Prvi je to opazil1 Pedro. „Zlato!" je zajecljal in začel z rokami riti po zemlji in pesku. Možje so se ustavili in postavili šotore. Takoj nato so vzeli krampe in lopate in začeli kopati. Naleteli niso na nobeno oviro. Vendar je bilo to najtežje delo vsega njihovega življenja, čez teden dni so imeli vse mošnje polne zlata. Kopali pa so naprej, kajiti sklenili so, da bodo zlato žilo čisto izčrpali. Česar ne bi mogli odpeljati, bi pa varno zakopali. Pozneje bi prišli iskat. Toda prav tisto uro se je v njihovih srcih zbudilo nezaupanj,e. Prijela se jih je najnevarnejša bolezen, namreč zlata mrzlica. Nekega jutra je bil Gomez mrtev. Na vratu so se mu poznali znaki davljenja. Ta torej ni umrl naravne smrti. Vendar o tem niso spregovorili niti besede. Odrinili so mrtvo truplo in šli spet na delo. Opoldne so po kosilu počivali. Tedaj sta se Calles in Goles zaradi smešne malenkosti sprla. Goles je v prepiru rekel: „Ti bi rad nas vse pobil, kot si zadavil Gomeza." Galles je vzkipel in segel z roko po revolver. Toda Goles je bil za delček sekunde hitrejši. Iz njegovega revolverja se je posvetilo in Calles se je zgrudil mrtev. Goles je pogledal, kaj bosta storila tovariša. Ker sta ostala mirna, ni nič. rekel. Samo nov naboj je vtaknil v revolver. Potem sta minila dva dneva, ne da bi se med ostalimi tremi kaj zgodilo. Na večer drugega dne pa je Golesa nenadoma zadela velika skala zadaj v glavo in mu razbila lobanjo. Bil je takoj mrtev. „Jutri odrineva," je rekel Pedro. „Ta bi nam bil samo napoti." Juan je prikimal in zamrmral nekaji nerazumljivega. Tisto noč ni spal nobeden. Napeto je vsak opazoval najmanjši gib svojega tovariša. Zjutraj sta bila oba razdražena. Ko je Pedro nakladal blago na mule in je za trenutek obrnil Juanu hrbet, je ta prenaglo skušal Pedra ustreliti. Pedro je slišal, da je oni napel petelina, ter je urno odskočil. Krogla ga je zgrešila. Nato je potegnil svoji revolver. Ustrelila sta oba hkrati in oba sta dobro zadela: oba sta se mrtva zgrudila na zemljo. Kmalu so se nad tistim krajem začeli zbirati jastrebi. Drugo leto je po ukazu vlade prišla v Sierra Nevada de Santa Marta skupina geologov in rudarskih inženirjev. Preiskati so morali zaklade rud v gorovju. Pri tem so naleteli na pozorišče opisane tragedije petih pustolovcev. Iz sledov in okostnjakov so brez težave obnovili, kaj se je zgodilo. „Glejte, možje!" je rekel voditelji skupine. „Ti so se med sabo pobili. Ali so bili neumni! Kako udobno bi lahko živeli ob tem, kar so našli!" 5 65 NAVIHANI KMET Visoko v gorah je imel Šimej svojo kmetijo. Dober gospodar je bil. Vse je bilo pri njem v najlepšem redu. Bil pa je gorjanec. Zato ni čuda, da so ga imeli tržani za malo omejenega. Pač gorjanec, so rekali. A neumen šimej ni bil. Kot vojak je prišel daleč po svetu. In tudi po vojni ni ostal za svojim plotom. Kupčija z živino in z lesom ga je pripeljala večkrat v mesto. In bral je. tudi rad. Vrhu tega je pa znal misliti. Bil je daleč naokrog znan. Trgovci v mestu so ga pozdravljali kot starega znanca, a ponorčevali so se tudi radi iz njega, ker je bil gorjanec. Šimej je vedel to. Zato jih je hotel ob priliki izplačati. In jih je, pa še pošteno. Pomladanskega dne jo je mahnil v mesto. Več opravkov je imel. Najbolj ga je mikala velika trgovska hiša tam na glavnem trgu. Poletno delo se je bližalo: treba bo kos in srpov. Marsikaj bo treba nakupiti. Pa stopi skozi elegantna vrata v trgovino. „O, dober dan, gospod šimej, dober dan!" ga pozdravi trgovec sam. „Kaj pa boste kupili? Vsega imamo na razpolago: od šivanke pa do traktorja!" Beseda o traktorju je Šimeja zbodla. Saj vendar ve trgovec, da v Šimejeve hribe ne prileze noben traktor. Kvečjemu če bi imel taka pljuča kot šimej sam. A potlači nejevoljo in mirno meni: „Marsikaj bi potreboval, a ne vem, če imate!" „Vse imamo, kar želite. Presneto, ta pa bi bila lepa, da ne bi imeli reči, ki jih kmetje tako potrebujete! Nove kose imamo, trdo kaljene, ostre kot strup. Potem blago, da se od lepote kar blešči in trpežno kot kranjski prt. In milo, britve ..." Šimej pa malomarno zamahne z roko: „Ah, kaj! Kar bi pa jaz rad, pa le nimate." „No, gospod šimej, to je pa že preveč. Kar želite, imamo: trakove in čevlje, kose in kosišča, blago in gumbe, klobuke in ka-pe..." Trgovec se kar razburi v vnemi, ko vidi, da Šimej le zmajuje z glavo. „Kar povejte, kaj bi radi. Stavit grem, da imamo!" „Stavit greste?" ga Šimej prime za besedo. „Za sto šilingov bi stavil, da nimate tega, kar bi rad kupili" Trgovec ne more vzeti besede nazaj. Kar v roko udari in stava velja. Smešno, da ne bi imel tega, kar tak gorjanec potrebuje! Šimej se odkašlja in obriše brke: „Veste, volič se mi je zadnjič prehladih Saj razumete: bos, pa ta pomladna rosa. Bi mu pa rad kupil nogavice. Volovske nogavice, številka 10." Trgovec kar zazija: nogavica za vola! Ta je pa dobra! Nobena trgovina jih nima, pa čeprav prodaja šivanke in traktorje. Hočeš, nočeš, plačati mora sto šilingov. S kislim obrazom mu jih da, obenem pa zvijačno pravi: „Veste kaj! Stopite tja k trgovcu Sav-niku. Saj ni daleč. Dobrih pet minut ste tam. Tam boste gotovo dobili nogavice za vola." „Bom povprašal," obljubi šimej in smehljaje spravi stotak. Komaj je šimej skozi vrata, že je trgovec pri telefonu, pokliče Savnika in ga poučuje: „Cuj, čez kake četrt ure bo prišel k tebi Ši-mej. Saj ga poznaš, tistega gorjanca. Hotel bo kupiti od tebe nogavice za vola. Zato daj brž sešiti nekaj cunj skupaj, da bo zgle-dalo kot volovske nogavice. Še prej pa stavi z njim za 200 šilingov, da imaš vse, kar si bo poželel. Sto jih boš dal meni za nasvet. Pred minuto sem jih zgubil zaradi teh neumnih vdovskih nogavic. Sto jih pa tebi ostane. Saj je prav tako." Zadovoljen položi trgovec slušalko na telefon. To bo pogledal Šimej, ko bo moral plačati kar dvesto šilinigov. Še dobro, da ga je Savnik tako hitro razumel in predlog sprejel. Seveda, saj je bil vselej za kako smešno. In pa še sto šilingov bo dobil. Od veselja si trgovec pomane roke. # Komaj so pri Savniku sešili nekake volovske nogavice, že jo primaha šimej skozi vrata. „Dober dan, gospod Šimej, kaj pa bo dobrega?" mu Savnik sam stopi naproti in prijazno poda roko. „Kaj pa boste kupili? Vsega imamo: od šivank pa do traktorja!" „Ti bom že izplačal traktor," si misli Šimej in glasno odzdravi. „Marsikaj bi potreboval, a ne vem, če imate." „Vse imamo: nove kose, blago, lopate, verige ..." „Že, že, a kar bi jaz potreboval, tega gotovo nimate. Kar stavit bi šel, da nimate," ponudi Šimej sam stavo. Savnik naskrivaj pogleda pomočnika. Ta mu pomežikne: zdaj Savnik ve, da so vo-lovske nogavice že nekje pod prodajno mizo skrite in za Šimej a pripravljene. „Pa dajval" se spet obrne k šimeju. „Za dvesto šilingov, če vam je prav, Šimej 1" „Zakaj pa ne? Dvesto šilingov pa še premore moja kmetija!" Brž udarita v roko in že se oglasi trgovec: „No in kaj bi radi? Morda koso, sekiro... nogavice..." Šimej, ¡potisne klobuk na tilnik, se popraska za ušesi in de: „Staro kozo imam, dobro mlekarico. So ji pa oči opešale in se ji na soncu blešči. Še pasti se ne more, revica. Bi ji pa rad kupil temne naočnike, naočnike za kozo ..." Savniku je kar sapo zaprlo in bi se skoraj sesedel na stol: izgubil je stavo ... DAN MRTVIH Spet enkrat prišel dan je vseh svetnikov, da opominja nas na vso minljivost. Oh Bog, izkaži rajnim svojo milost, kesanja usmili se, gorkih vzklikov. Da, mnogo mater je, otrok, očetov, katerih misli romajo v preteklost.. • A končno vse nas čaka večna večnost, veselja polna ali pa — vzdihov. In vse bogastvo nič ti ne pomaga, ne, ali svet te ljubi al' sovraži, ne mlada leta ali žena draga. Obsojen si, na znance le pokaži... ne temnega varujejo te praga: samo vest moč ima, da te tolaži. Žična železnica na Osojščico nad Osojskim jezerom. V dolini je mesto BELJAK, zadaj pa Karavanke in Julijske Alpe s Triglavom in Mangartom * 5* 67 Zora Piščančeva: njegov zaclnji cvei Dan za dnem sem ga srečavala na ulici. S poskakujočimi koraki je vlekel za seboj na pol hromo nogo, torba časopisov na hrbtu mu je tako čudno poskakovala, da sem vedno z neko čudno tesnobo pričakovala, kdaj se mu bodo usuli časopisi po kamnitem tlaku. Včasih sem ga srečala naslonjenega na podboje velikih vrat bližnje palače. Takrat se mi je vedno nasmehnil in me pozdravil. Njegov obraz je bil lep kot obraz deklice, nežen in bel in, ko se je nasmehnil, je preko te nežnosti šinila neka svojevrstna svetloba. Saj ne vem, ne kdaj ne zakaj me je začel pozdravljati, le slutila sem, da mu je ta pozdrav potreben. Skozi vse leto je dan za dnem prehodil vse mesto. Ne dež ne vihar ga nista ustavila. Začel je pri prvi bolnici in končal pri zadnji na šempetrski cesti. Bolniki so ga bili ' vajeni in so ga komaj čakali. Ni jim nosil samo časopise, včasih je iz svojega žepa potegnil tudi kakšno drobno pisemce, pa spet odnesel skrivno pošto, tenko vez med mladimi srci. Nihče ga ni vprašal, od kod je in kje živi. Njegov dom je bila cesta, njegova zvesta spremljevalka razdrapana torba na hrbtu. , Bil je čas, ko sem ga sleherno jutro našla v cerkvi, kjer je tako vneto molil pred oltarjem svetogorske Matere božje. Potem je nenadoma odmanjkal. Le na ulici sem ga še srečevala. Z drobnim cvetom v roki je poskakoval po mestnem pločniku in kmalu sem zapazila, da si je izbral drugo cerkev. Čisto majhno, v tesni zakotni ulici. Tam je pri vratih stal na pol strohnel lesen nabiralnik in na njem je bila pritrjena mala, očrnela slika svetogorske Marije. Pred to sliko je sedaj sleherno jutro položil svoj svet in spet odkrevsal dalje po kamniti ulici. Vse je prešlo že v vsakdanjost. Navadila sem se na njegov pozdrav in na njegov nasmeh in se nisem več spraševala zakaj. # Zelo zgodnja pomlad je bila tisto leto. Že v februarju so vzcveteli zvončki in troben- tice, veje dreves so že brstele. Sončen, nedeljski popoldan je bil, ko sem sedela na leseni klopi za velikim Ljudskim vrtom. Na jasni-ni neba so se v ozadju odražale Sveta gora, Sabotin in Kalvarija, ki je strmo padala navzdol v furlansko nižino. Spodaj pod cesto je neviden žuborel hudournik, od zadnjega deževja močno narasel. Nenadoma sem ga zagledala pred seboj. Opotekal se je po cesti in, ko je prišel do moje klopi, je kar padel nanjo. Šele tedaj me je zagledal. V zadregi se mi je nasmehnil in skušal vstati, kakor da je zagrešil ne vem kakšno napako. „Ali se ti tako mudi, počij malo, danes je vendar nedelja." Še sama ne vem, zakaj sem ga tikala. Zdel se mi je tako otroški, kakor da je komaj zlezel iz ljudskošolskih klopi. „Hvala, gospodična," se mi je ves srečen nasmehnil, kakor da bi mu odstopila svojo lastnino. „Imaš daleč do doma?" sem ga vprašala, da bi premagal zadrego. „Moj dom je bil tam za Sveto goro. Potem nisem imel nobenega doma več." „Ali nimaš nobenega svojih?" sem ga čez čas vprašala. „Nobenega," mi je odrezano odgovoril in umolknil. Zazrl se je proti Sveti gori in nenadoma je začel pripovedovati počasi in z neko pridržano ihto. Le ko je govoril o materi, je bil njegov glas nežno božajoč. „Tam za Sveto goro v Grgarju smo imeli malo, revno hišico. Komaj, da se je še spominjam. Očeta nisem poznal. Drugi ljudje so mi pravili, mama nikdar, da se je večkrat napil in takrat je mamo tudi tepel. Nekega večera da jo je skoro do smrti nabil in še tisto noč sem prišel jaz na svet; mnogo prezgodaj, kakor mi je pravila teta. Ko sem shodil, so šele zapazili mojo hibo. Oče je preklinjal in še huje pil. V hudi zimi so ga nekega jutra našli mrtvega v snegu. Zašel je s poti in zmrznil. Mama ni o njem nikoli govorila, le od drugih sem to zvedel. Jaz sem rasel in se svoje hibe nisem zavedal, dokler me drugi otroci niso začeli zasmehovati. Tedaj je v moje srce padla prva mrž-nja do ljudi. Le mehka materina roka me je znala potolažiti, edino ona me je razumela. štiri ali pet let sem imel takrat, ko me je mama vzela prvič s seboj na Sveto goro. Pot iz Grgarja na goro je zelo strma in jaz je nisem zmogel. Mama me je skoro vso pot nosila. Sedaj šele razumem, s kakšno skrito prošnjo je poromala na to pot. Ko sva prišla na vrh, je nenadoma postal mamin obraz tako bel kot iz voska izklesan. Popadel jo je suh kašelj, naslonila se je na ograjo in bruhnila — kri. Prestrašil sem se, ko sem videl kri, in hotel zavpiti, ona pa mi je s kretnjo ukazala, naj molčim. Ko si je nekoliko opomogla, me je prijela za roko in me odvedla v cerkev. Pozabil sem na vse in samo strmel ves omamljen od lepot, ki jih nisem še nikdar videl. Mama je pokleknila pred glavni oltar in se nepremično zazrla v sliko Matere božje. Gledal sem jo tudi jaz, počasi pa je moj pogled splaval od slike do mame in tam obstal. Skoro petnajst let je minilo od takrat, jaz pa še vedno nosim v svojem srcu jasno in živo to najlepšo mamino podobo. Klečala je na mrzlem kamnu negibna in odsotna za vse okrog sebe. Le ustnice so se ji rahlo premikale. Obraz ji je bil tako prosojen, da se mi je zdelo, da slišim utripe njenih modrih žilic na sencih. Svetli kodri so ji padali izpod rute na čelo, čez ves obraz je bila razlita čudovita milina in nadzemska lepota. Sedaj šele vem, da je molila zame, kajti le materina molitev more dati obrazu tak čar. Njena molitev ni bila uslišana. Vrnila sva se domov in mama je od takrat le naprej bolehala. Tisto jesen, ko sem začel hoditi v šolo, je umrla." Za hip je pomolčal, nato je začel s čisto spremenjenim, upornim glasom: „Mene je vzela k sebi teta, ki je bila sicer zelo dobra, a se je strica, ki me je večkrat tepel, zelo bala. Zato me ni branila. V poletnih mesecih sem pasel živino in navadno sem jo gnal tako daleč, da sem lahko videl na Sveto goro. Zdelo se mi je, da je tam gor moja mama. Hujše je bilo, ko je teta umrla, šolo sem moral pustiti in stric mi je nalagal dela, ki jih nisem zmogel. Ko se mi Mesio GOK1CA, obkrožena od ljuoKin gričev in vinogradov je nekoč krava ponesrečila in si zlomila nogo, me je stric napodil. Imel sem takrat komaj deset let. Priberačil sem do mesta in tu taval kot izgubljen po ulicah. Le malokdo je imel sočutje z menoj. Potem se me je usmilil neki razprodajalec časopisov in mi nataknil torbo na hrbet. Nosim jo že deset let..." Pod cesto je enakomerno šumel potok, zadaj na vrtu se je oglašal kos. „Prej si vedno zahajal v veliko cerkev, sedaj pa te ne vidim več," sem skušala zvedeti od njega še zadnjo skrivnost. „Ne upam si več tja", mi je tiho povedal in me pogledal z velikimi, skoro otroškimi očmi. „Zakaj, kdo ti je pa prepovedal?" „Tako rad sem hodil pred to sliko. Vedno se mi je zdelo, da mi je mama blizu, ko sem tam molil. Nekega jutra se mi je približala lepo oblečena gospa in mi rekla: „Slišiš, ti mali, preveč motiš vernike s svojo nerodnostjo. Ali si ne bi lahko izbral kakšno drugo, manj obiskovano cerkev?" Takrat se mi je zazdelo, da si je Mati božja v oltarju utrnila solzo. Odšel sem in se v tisto cerkev nisem več vrnil. Izbral sem si drugo, revno in pozabljeno in tja prinašam sedaj svoji Mamki božji vsaki dan svojo revno cvetko. Saj moliti znam tako malo ..." Obmolknil je, jaz pa sem se zazrla v nasprotno stran, da bi ne zapazil solz v mojih očeh. To je bil moj prvi in zadnji pogovor z njim. Še sem ga srečevala skoro sleherni dan na ulici, nasmehnil se je in šel mimo. Nagovoril pa me ni več. čuteče duše ne poznajo brezpotrebnih besed. # Mrzlo jesensko jutro je bilo, ko sem hitela na delo. Za prvim ovinkom sem nenadoma zapazila gručo ljudi in ustavljen velik tovorni avto. Zamrazilo me je. Spet nova nesreča. S tesnobnim občutkom sem se približala in vprašala, kaj se je zgodilo. „Eh, tistega otroka, ki je raznašal časopise po mestu, je povozilo. Bog ga je rešil, saj ni bil za življenje," mi je povedala bližnja ženica. Prerinila sem se skozi gručo do njega. V mlaki krvi je ležal pred tovornikom, vsena-okrog so bili raztreseni prvi jutranji časopisi. Iz velike rane na čelu mu je curljala kri in se razlivala po tlaku. V rokah je držal belo krizantemo. Tedaj je pridrvel rešilni avto in ljudje so se odmaknili. Ko so ga dvignili, ni bilo več življenja v njem. Iz široko razprtih, osteklenelih oči je sijalo odrešenje. Roke so mu omahnile mrtvo navzdol in bela krizantema mu je zdrknila iz naročja in obtičala v mlaki krvi. Nihče ni vedel za njeno skrivnost. Jaz pa sem se sklonila do nje in jo pobrala. Njegov zadnji okrvavljeni cvet sem položila na strohnel nabiralnik pred očrnelo sliko svetogorske Marije. Tedaj se mi je zazdelo, da se mi je Mati božja nasmehnila. Hercegovka: Nenavadno svidenje Bosiljka se po sedmih letih spet odpravlja v Hercegovino. Izprosila si je postavno dovoljenje. Mora domov. Dolgo se je premagovala, hrepenela in čakala. „Domov pojdem!" je dejala tovarišicam. — „Idi, me bomo opravljale tvoje delo. Srečno se vrni, prinesi tobaka in žganja!", so jo spodbujale prijateljice in ji krepko stiskale roko, kakor da bi bilo tudi nje prevzelo domoljub-Ije. « „Z_ Bogom, z Bogom!" se poslavlja Bosiljka in hiti na postajo. V naglici si kupi vozovnico in se podviza na vlak. Tu so ljud- je nasmejanih obrazov. Gotovo vsi vedo, da Bosiljka po sedmih letih potuje v domači kraj. Le nekdo sedi tam z mračnim pogledom. „Kaj je tebi, človek božji, kaj te mori? Bodi vesel! Ali ne veš, da grem domov?" si misli deklica. Pogleduje skozi okno. Vsaka najmanjša stvarca v prirodi ji upravičeno pritrjuje: „Srečna Bosiljka!" „Kako se mi bo godilo na domači postaji? Ali me bodo ljudje še spoznali? Zdaj sem drugačna kakor pred sedmimi leti! Kdo bo prvi sporočil očetu veselo novico ali „mu- štuluk" (muštuluk je turška beseda in pomeni: nekomu sporočiti veselo novico; takega, ki jo prvi prinese, ljudje bogato na-gradijo). V tem premišljevanju se vlak ustavi. Na postaji ogleduje Bosiljka ljudi. Vse se je spremenilo. Otrok ne pozna. V času njene odsotnosti so se rodili, a odrasli so se postarali. Kar se je rahlo dotakne ženska roka: „Kajne, da si Bosiljka? Spoznala sem te po očetu. Glava ti je čisto njegova." Ko so otroci to slišali, so pograbili Bo-siljkino prtljago in drveli v hrib, dve uri daleč, tekmujoč, kdo bo prej sporočil novico. Nekaj odraslih se je tudi pognalo za njimi. Bosiljka gre zadnja, čeprav tri noči ni spala, ji je korak lahak, saj gre domov. Otroški glasovi odmevajo od skal: „Muštuluk, muštuluk!" Muštuluk prepeva pastiri-ca svoji čredi in pastir ga žvižga na p'ščalki. Trta se ji priklanja in razkriva svoj sad, tobak ponosno razpenja svoje l'ste, bombaž odpira cvete — mehke in ljubeče, zreli mur-v'ni plodovi pa jo obsipavajo v pozdrav. Deklica se preda čustvom. Krene z glavne poti po bl;žnjici med samim skaloviem. Rada bi naiprei pogledala skalo, katere duplina ji je bila kot majhni pastirid zatočišče in va-ruh!nia pred gromom in bliskom, pred burjo in pekočim soncem. Bila ji je še več: to-lažnica v otroških kržih in težavah. Dospe do nje in jo ogleduje od vseh strani: „Še ista si, skala, le ob straneh pokrita z mahom; bolj si izdolbena in vojna je pustila na tebi precej strelskih sledov," ji šepeče Bosiljka. Sede na zemljo in slavo nasloni na skalo. Mehka domača zemlia, hladna skala in zahajajoče sonce jo zaz;blje v sladak sen. Mirno spi in ne sluti, da ji je oče šel s koniem naproti. Ne ve, da so pred kratkim volkovi prši5 sem dol. Oče jo zaman išče na postaii. Sam se vrne domov. Z ženo gresta iskat Bosiljko v ska-lovie. Oče je bolj človek srca kot razuma. Kl;če hčerko z jokavim glasom. Razumna žena hodi za njim vsa potrta, pa vendar vdana v božjo voljo. V eni roki drži leščerbo, a v drugi kot obrambno orožje rožni venec. „Samo da je ne bi volkovi! Tukaj so se naselili in vsako noč požro kakšno živinče; prejšnji teden so raztrgali tudi človeka," pravi zaskrbljena mati. „Sveta Marija . ..", s strahom odgovarja oče. Ko se je svitalo, zagleda oče spečo Bosiljko vso prezeblo ob skali. Ljubeče jo vzame v naročje in nese kakor dvoletnega otroka, rekoč: „Mati, živa je, srce še utripa. Spi še vedno." šele doma se hčerka zbudi. Ko je slišala o očetovi in materini grozni noči, je glasno jokala. Ihteč od radosti sta jo roditelja tolažila, da jo je Bog obvaroval volkov ter da je živa in zdrava. Kar zagleda deklica na očetovi glavi nekaj sivih las. „Kdaj so vam osiveli lasje, oče?" „Res? To slišim prvič iz tvojih ust." In resnica je bila — oče je v tej noči osivel. Misel na očetove sive lase spremlja hčerko na vseh njenih potih ... Mati Elizabeta: Domači zvonovi Srebrno pesem pojejo zvonovi, srce posluša z žejnim hrepenenjem: vasi so rodne miljeni glasovi. Od tam prihajajo, kjer med zelenjem domača hiša moje sanje sniva, mladostne sanje z blaženim življenjem. O, ti glasovi pravljica so živa: trepeče v vsakem smeh z domače trate, mi v vsakem poje mati ljubezniva. • Glej, v vsakem košček je mladosti zlate, mladosti moje, s soncem prepojene, mladosti moje, tihih sreč bogate. Molitve najdem v njih priproste žene, molila jih je materina duša, ljubezen plava v njih nje — blage, ene. Pozdrave tistih, ki jih krije ruša, prinašate, zvonovi, v pesmi zlati... O, kadar moje vas srce posluša, otrok sem zopet na domači trati. P. B. A.: LEGENDA O SV. 7/>tolCUZU> APOSTOLU Ta legenda je iz prvih krščanskih časov. Učenjaki so jo našli med zelo zelo starimi papirji. V tej legendi imamo pred seboj kos starega krščanskega leposlovja. Že zato je zanimiva. Je pa samo legenda, nič prav zgodovinskega ni v njej. Videti je, da so prvi kristjani kmalu pozabili resničen življenjepis raznih apostolov, med njimi tudi apostola Tomaža. Pa so si zaželeli, da bi bilo kaj več znanega. Ker pa niso mogli dobiti več resničnih podatkov iz življenja in delovanja raznih apostolov, so začeli pisati o njih legende. Te legende so jim služile za spodbudno branje. Po večini so pri sestavljanju takih legend gledali na to, da se je vse lepo ujemalo z naukom, ki je bil zapisan v evangelijih in drugih knjigah novega zakona. Res je pa tudi, da so bile nekatere teh legend — in jih je dolga vrsta — spisane v podporo kakih krivoverskih naukov, ki so se širili že v tistih časih. Tudi legenda o sv. Tomažu je bila spisana v podporo krivega nauka, ki je trdil, da kristjanom zakonsko življenje ni dovoljeno. Pa tukaj bomo prepisali samo tisti kos te legende, ki ne vsebuje ničesar takega, kar bi ne bilo v skladu z razodeto resnico. Legenda o sv. Tomažu je veliko daljša kot naš odlomek. Naslov ji je: „Dejanja apostola Tomaža". Če bi vse prepisali, bi imeli pred seboj precej debelo knjigo. V prvih časih krščanstva so nekateri hoteli prišteti to knjigo med spise sv. pisma novega zakona. Toda Cerkev je to zahtevo zavrgla, zakaj prav lahko je razvideti, da je stvar samo legenda, torej spisana kot nekako povestno delo, kos starodavnega leposlovja, ne pa pod navdih-njenjem od zgoraj. Po tem pojasnilu podajamo kaki dve poglavji iz te legende, ki tvorita nekako celoto zase. 1. V tistem času so bili vsi apostoli zbrani v Jeruzalemu. Simon, ki mu je bilo tudi Peter ime, pa Andrej, njegov brat. Jakob, sin Zebedejev, in Janez, njegov brat. Filip in Bartolomej. Tomaž in Matej, nekdaj cest- ninar. Jakob Alfejev in Simon Kananejec, pa Juda, sin Jakobov. Razdelili so si pokrajine sveta, da bi vsak šel, kamor mu bo odločeno, in spreobračal narod, h kateremu bi ga Gospod poslal. Po žrebu je bilo odločeno, da ima Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, iti v Indijo. Toda Tomaž se je branil, češ da ne more iti, ker je telesno šibek. Vrhu tega je rekel: Kako naj bi jaz šel v Indijo, ki sem Hebrejec, pa naj bi tam pridigal božjo resnico? Ko je tako govoril in dokazoval, se mu je prikazal ponoči Zveličar in mu rekel: „Ne boj se, Tomaž! Pojdi v Indijo in pridigaj božjo besedo. Moja milost bo s teboj." Tomaž pa ni ubogal, ampak je dejal: „Kamorkoli me pošlješ, pojdem. Samo v Indijo na noben način ne grem." 2. In ko je Tomaž tako govoril in razmišljal o svojem poslanstvu, se je nekaj zgodilo. Prišel je v Jeruzalem trgovec iz Indije, ki mu je bilo ime Abban. Poslal ga je bil kralj Gundafor z nalogo, naj si najde dobrega tesarja in ga pripelje s seboj. Abban je hodil okoli po mestu in se ustavljal na trgih, koder so prodajali sužnje. Iskal je med njimi tesarja. Naenkrat je stopil predenj sam Gospod in mu rekel: „Ti želiš kupiti tesarja, kali?" Abban je odgovoril: „Res je tako". Gospod mu je pa rekel: „Jaz imam tesarja in ti ga rad prodam". Ko je to izrekel, je pokazal Abbanu Tomaža od daleč in se pogodil s trgovcem za tri funte nekovanega srebra, rekoč: „Jaz, Jezus, sin tesarja Jožefa, izjavljam, da sem ti prodal svojega sužnja Tomaža. Ti, Abban, trgovec iz Indije, si ga pa kupil v imenu svojega kralja v Indiji, ki mu je Gundafor ime." In ko je bila kupčija sklenjena, je Zveličar poklical Tomaža in ga peljal k Abbanu, trgovcu iz Indije. Abban si ga je ogledal in vprašal: „Je ta tu tvoj gospodar?" „Da, moj gospodar je to," je potrdil Tomaž. „Jaz sem te kupil od njega", je rekel Abban. Apostol Tomaž ni zinil besede. 3. Naslednje jutro je Tomaž molil in klical k Gospodu: „Pojdem, kamor želiš, Gospod Jezus! Tvoja volja naj se zgodi." In je šel k trgovcu Abbanu. S seboj ni imel nič drugega kot vsoto srebra, ki jo je bil odštel Gospodu trgovec iz Indije. Zakaj Gospod je rekel Tomažu: „Le imej tudi to srebro s seboj, kamorkoli pojdeš, da boš imel pri sebi svojo ceno, zraven nje pa mojo milost." Tomaž je torej prišel do Abbana, ki je znašal svoje stvari na ladjo. Abban je sedel na krov ladje in začel spraševati Tomaža: „Kaj pa pravzaprav znaš izdelovati?" In Tomaž je našteval: „Iz lesa znam delati pluge, jarme, lestve, ladje in vesla, jambore in take reči. Iz kamna pa kamnoseške reči, zraven pa templje in kraljeve palače." In Abban, trgovec iz Indije, mu je rekel: „To je vse jako dobro, zakaj tudi za te reči potrebujemo izvedenca." In tako so se začeli pripravljati na odhod. Imeli so pripraven veter in so veselo pluli, dokler niso prišli do Andrapolisa, ki je bilo kraljevo mesto. 4. Izkrcali so se in šli v mesto. Abban je šel h kralju Gundaforju, da mu sporoči, kako je kupil sužnja Tomaža in ga pripeljal s seboj. Kralj je bil novice vesel in je poklical Tomaža predse. Kralj ga je vprašal: „Katero obrt razumeš?" Tomaž je odgovoril: „Sem tesar in postavljam hiše." Kralj je še vprašal: „Kaj pa znaš izdelovati iz kamna?" Tomaž je pojasnil: „Spomenike, templje in kraljeve hiše." Kralj je vprašal: „Ali hočeš meni sezidati palačo?" Tomaž je odgovoril: Mihael Pacher (ok. 1435-1498): Naša ljuba Gospa. (Iz oltarja v St. Wolfgangu — Satokammergut). „Da, kralj, zidal ti bom palačo in jo tudi dokončal. Saj zato sem prišel, da bom zidal in opravljal tesarska dela." 5. Kralj je sprejel ponudbo in vzel Tomaža s seboj na kraj zunaj mestnih vrat. Med potjo je govoril ž njim o načrtih, kako hoče imeti palačo zgrajeno in kako naj bo postavljen temelj. Tako sta prišla do kraja, kjer naj bi zrasla iz tal nova palača. Kralj je rekel: „Vidiš, tukaj hočem imeti svojo novo palačo." Apostol je odgovoril: „V redu. Saj ta kraj je prav pripraven za zgradbo." Kraj je pa bil gozdnat in veliko vode je bilo okoli. In kralj je rekel: „Zdaj pa kar precej začni." Tomaž je odkimal: „Kar takoj ne morem začeti." „In zakaj ne?" je hotel vedeti kralj. „Začel bom v novembru in končal do aprila." Kralj se je začudil in rekel: „Vsi zidarji delajo poleti, ti pa praviš, da boš delal in končal pozimi." Apostol je dejal: „Tako mora biti in drugače je nemogoče." Kralj se je vdal in rekel: „Če si se tako odločil, bodi. Vendar začrtaj tu pred mojimi očmi, kako misliš postaviti palačo. Zakaj čez nekaj časa se bom vrn1! in pogledal, kako pojde delo od rok." Tomaž je vzel in začel meriti. Začrtal je v tla, kje bodo glavna vrata, da bodo obrnjena proti vzhajajočemu soncu in dajala dovolj svetlobe. Okna bodo obrnjena proti zapadu in štirim vetrovom. Pekarna bo proti jugu in vodne cevi bodo tekle proti severu. Ko je kralj videl Tomažev načrt, je dejal: „Ti si res mojster v teh rečeh in je kar prav, da služiš kralju." Dal je Tomažu dosti razne zaloge in odšel. 6. Ko je prišel čas za zidanje, ie poslal kralj Tomažu veliko srebra in drugih potrebščin. Tomaž naj bi vse porabil zase in plačeval delavce. Tomaž je pa vzel dosti tega in začel hod,-ti okoli po sosednjih mestih in vaseh. Vse je razdeljeval med uboge in jim dajal miloščino. Rekel je: „Kralj že ve, kako si bo nadomestil to izgubo, toda siromakom je treba pomagati in deliti mednje, kakor nanese potreba." čez nekaj časa je kralj poslal k Tomažu poslanca, ki je prinesel napisano naročilo: „Sporoči mi, Tomaž, koliko si že napravil in česa še potrebuješ." Apostol je poslal kralju v odgovor naslednje besede: „Palača že stoji, samo streho ji je še treba napraviti." Ko je kralj to slišal, je poslal Tomažu še več srebra in drugih potrebščin, zraven pa sporočil: „Napravi palači še streho, ko je drugo že vse narejeno." Apostol je molil in dejal Gospodu: „Hvala ti, Gospod, za vse, kakor se je obrnilo. Ti si za nekaj časa umrl, da jaz živim v Tebi za zmerom. In ti si me prodal, da bodo mnogi po meni odkupljeni." In Tomaž ni prenehal s poukom po vaseh in je še kar naprej delil miloščino siromakom. Pravil jim je: „Gospod vam pošilja te reči. On skrbi za hrano vsakemu bitju. Zakaj On je opora sirotam in skrbi za vdove. On je tolažnik vsem, ki so jih zadele bridkosti." 7. Ko se je kralj vrnil s potovanja v svoje kraljevsko mesto, je vprašal svoje zaupnike, kako je s palačo, ki jo je postavil Tomaž. Dobil je pa tak odgovor: „Tomaž ni pozidal palače in sploh ni napravil prav nič od vsega, kar je bil tebi obljubil, o kralj. Namesto tega hodi iz kraja v kraj in, če kaj ima, razdaja med uboge. Zraven tega uči novo vero, streže bolnikom in dela velike čudeže. Mi smo prepričani, da je čarovnik. Vendar dela vse iz usmiljenja in za ozdravljenje bolnikov ne sprejme nobene nagrade. Vrhu tega kaže njegova gorečnost, ljudomilost in zvestoba, da je pravičen človek ali pa morda odposlanec novega Boga, ki ga oznanja ljudem. Zakaj sam se neprestano posti in moli. Uživa samo kruh s soljo in pije samo vodo. Na sebi ima samo en plašč, ki je zmerom isti, pa naj bo zunaj vročina ali mraz. Zase ničesar ne jemlje; kar pa ima, vse razdeli siromakom." Ko je kralj vse to slišal, se je udaril po obrazu, čudil se je in dolgo zmajeval z glavo. 8. Končno je kralj poklical trgovca, ki mu je bil kupil Tomaža, in mu naročil, naj moža pripelje predenj. In je vprašal Tomaža: „Ali si mi sezidal palačo?" „Da, kralj, sezidal sem jo." „Kdaj pojdeva in si jo lahko ogledam?" In Tomaž je povedal: „Zdaj je ne moreš videti. Videl jo pa boš, kadar vzameš slovo od tega življenja." Kralj se je na te besede močno razhudil in je dal Tomaža in Abbana vreči v ječo. Medtem je hotel vse poizvedeti, komu je Tomaž razdal kraljevo premoženje. Potem bi dal Tomaža in Abbana umoriti. Tomaž je pa bil v ječi ves vesel in je rekel Abbanu: „Nič se ne boj! Veruj v Boga, ki ga jaz oznanjam. Tako boš oproščen tega sveta in boš živel novo življenje v prihodnjem." Medtem je kralj ugibal, na kakšen način naj bi možaka umrla. Sklenil je, da ju bo dal bičati in sežgati na grmadi. Prav tisto noč je pa hudo zbolel Gad, brat kralja Gundaforja. Mučila ga je grdo-bija, ki so jo bili napravili kralju. Dal je poklicati kralja in mu je rekel: „O, moj kraljevi brat, izročam ti svojo hišo in otroke. Bil sem zelo potrt zaradi nesramnosti, ki so jo bili napravili proti tebi. Toda glej, zdaj umiram. Če ne boš hitro obračunal z onim čarovnikom, ne bo moja duša imela nič miru na onem svetu." Kralj je odgovoril bratu: „O, vso noč sem premišljeval, kako naj ga spravim s sveta. Nazadnje sem sklenil, da ga dam bičati, potem naj pa umrje na grmadi skupaj s tistim trgovcem, ki ga mi je pripeljal iz tujih dežel." 9. Ko je kralj tako govoril, se je poslovila od telesa duša Gadova in odpotovala na drugi svet. Kralj je silno žaloval nad mrtvim bratom, zakaj jako jako ga je ljubil od mladih dni. Za njegov pogreb je naročil dragocena kraljevska oblačila. Ko se je vse to godilo, so angeli sprejeli Gadovo dušo in jo odvedli v nebesa. Tam so ji razkazali vsa bivališča in vse nebeške stavbe. Vprašali so jo: „V katerem teh bivališč se želiš naseliti?" Hodili so še nekaj časa in prišli do palače, ki jo je bil apostol Tomaž zgradil za kralja Gundaforja. Ko si jo je Gad ogledal, je vzkliknil: „Lepo vas prosim, nebeški gospodje, naj mi bo dovoljeno, da se naselim v podzemeljskih sobanah te krasne palače." Toda angeli so mu odgovorili: „V tem poslopju pa že ne moreš stanovati. To palačo je oni kristjan sezidal za tvojega brata." Gad je pa zaprosil: „O, gospodje, lepo vas prosim, dovolite mi, da grem nazaj k bratu in mu odkupim to hišo. Kralj si ne more misliti, kako lepa je, zato jo bo rad meni prodal." Angeli so dovolili Gadu, da se vrne nazaj na svet. Ko so njegovo mrtvo telo ravno oblačili v dragocena oblačila, se je duša vrnila in Gad je oživel. Tistim, ki so stali okoli, je naročil: „Pokličite mojega kraljevega brata, da ga nekaj poprosim." Brez obotavljanja so poslali h kralju veselo novico in so dejali: „Tvoj brat je znova oživel." Kralj se je nemudoma dvignil in odhitel k bratu. Velika množica je šla z njim. Ko je prišel do bratovega ležišča, ni mogel spregovoriti, tako je bil iznenaden. Brat pa je rekel: „O kralj, eno reč dobro vem in sem trdno prepričan, da je tako. Če bi te bil kdorkoli kdaj poprosil tudi za polovico kraljestva v mojem imenu, dal bi ga bil. Zdaj te pa jaz sam prosim za eno reč in gotovo mi ne boš odrekel prošnje. Prodaj mi tisto, za kar te prosim." Kralj je odgovoril in rekel: „Kaj pa želiš, da ti prodam, brat moj?" Gad je povzel: „Prisezi, da mi ne boš odrekel!" Kralj je prisegel in rekel: „Karkoli od moje posesti boš prosil, tisto reč ti dam." In Gad je dejal: „Prodaj mi palačo, ki jo imaš v nebesih." In kralj se je začudil: „Palača v nebesih — od kod pa to meni?" Gad je pojasnil: „Tista palača, ki ti jo je oni kristjan sezidal. Mož, ki je zdaj v ječi, ki ti ga je kupil tisti trgovec od nekega Jezusa. Saj veš, koga mislim. Tistega Hebrejca, ki ga misliš kaznovati zaradi prevare, ki ti jo je naprtil. Zavoljo njega sem bil jaz tako potrt, da sem zbolel in umrl. Ampak zdaj sem se vrnil nazaj v življenje." Kralj je začel razumevati besede, ki jih je slišal. Šlo je torej za nagrado v večnosti, ki ga je tam čakala. Odgovoril je bratu: „Ne, tiste palače ti pa ne morem prodati. Pač pa bom molil, da bi meni samemu bilo dovoljeno nekoč v njej stanovati. Še Bog da sem vreden bivati kdaj med nebe-ščani. Če pa na vsak način tudi ti hočeš imeti tako palačo v nebesih, glej, tisti mož je še živ in ti bo rad še lepšo palačo postavil." Po teh besedah je takoj poslal v ječo po apostola in trgovca. In je rekel Tomažu: „Prosim te, moli zame, ker vem, da si služabnik božji. Prosi njega, čigar služabnik si, da mi odpusti vse, kar sem ti prizadel ali imel namero prizadeti. Naj postanem vreden bivati v tisti palači, ki v resnici nisem nič k njej pripomogel, pa si mi jo ti sezidaj čisto sam in samo s pomočjo božje milosti. In da tudi jaz postanem služabnik tistega Boga, ki ga ti oznanjaš." Tedaj je tudi Gad padel na kolena pred apostolom in dejal: „Tudi jaz te prosim, napravi me vrednega, da služim Bogu in postanem deležen vsega tistega, kar so mi angeli pokazali." Apostola se je polotilo veliko veselje in je vzkliknil: „Zahvalim se ti, Gospod Jezus, da si razodel tema dvema svojo resnico." Dolgo je še molil in hvalil Boga. Potem je ukazal prinesti vse potrebščine in je podelil sveti krst kralju in njegovemu bratu. Rekel jima je: „Jako sem vesel in vaju prosim, sprejmi-ta ta pečat sv. krsta, potem pa se udeležita z menoj svete evharistije, ki je blagoslovljena pojedina Gospodova. Po njej bosta postala popolna. Zakaj on je Gospod in Bog vseh reči, Jezus Kristus, ki ga jaz oznanjam. On je Oče vse resnice, ki sem jo vaju jaz učil, da ji dasta vso vero." # Tako je torej apostol Tomaž uveljavil v Indiji Kristusov evangelij. P. B. A.: TUDI V AMERIKI NAJDET[E -_>£)iuialdaje apostola ta" O eni takih „apostolatki" naj pripovedujejo naslednje vrstice. Ne smete pa pričakovati kakšnih prav velikih reči. Vse se razvija bolj v malem okviru. Pa je morda še bolje tako. Kadar beremo o zelo velikih delih dobrih ljudi, seveda občudujemo. Za posnemanje se pa čutimo preslabe in premajhne. Ob branju teh vrstic nihče ne bo mogel samo — vzdihniti. Naši junakinji je ime Dolores Marino. Doma je v mestu Milwaukee, v državi Wisconsin. Danes je organizatorka mladih katoliških delavcev in je zaposlena zgolj s tem delom. Organizacija „Katoliških delavcev" je razpredena po vsej Ameriki. Njen glavni stan je v Chicagu. Po angleško se imenuje „Young Christian Worker" ali na kratko YCW. Kako je Dolores prišla na to mesto? Sama nam pripoveduje v svojem glasilu, ki nosi ime: „APOSTOLAT". - Poslušajmo: Ko sem končala srednjo šolo (High School), sem bila prav taka kot druga dekleta moje starosti. Edino to je bilo z menoj drugače, da sem imela željo, kaj veli- kega napraviti za Kristusa. To željo sem med šolanjem nekje pobrala in ni šla več proč od mene. Kako naj to željo uresničim? Rada bi bila šla v višje šole, pa starši so živeli v pomanjkanju. Bil je čas, da kaj zaslužim in jim začnem povraČati. Imajo poleg mene še dvoje otrok. Dobila sem službo v veliki milwauški trgovini. Po dveh mesecih sem jo pustila in postala uradnica. Imela sem dvoje takih služb. Pa to mi ni šlo v račun. Ves tisti čas se mi ni ponudila prilika, da bi naredila kaj velikega za Kristusa. Pridružila sem se organizaciji katoliških delavcev. Hodila sem na sestanke. Bile so tovarniške delavke, jaz pa uradnica. In sem delala v uradu, kjer je bilo prostora samo za eno pisarniško moč. Zmerom sama. Ni bilo prilike za dobra dela nasproti bližnjemu. Po glavi mi je hodila znana izjava: Največja tragedija 19. stoletja je, da je Cerkev izgubila delavstvo. Ob tem razmišljanju so se mi porajala najrazličnejša vprašanja. Kateri ljudje sestavljajo „delavski razred"? Podoba Matere božje. (Iz umetniške šole Briigger, okoli leta 1473). Koliko takih ljudi je v mestu Milwaukee? Kako je pravzaprav z njimi? Slišim, da so zašli na kriva pota, na primer, da pijančujejo'. Zakaj tako? Med ljudmi slišim neprijazne opazke o tovarniških delavcih in delavkah. Zakaj jim meščanstvo ni naklonjeno? Veliko deklet dela po tovarnah. Kaj bo nekoč iz teh deklet? Ali bodo dozorele v koristne žene? Ali bodo poznale odgovornost življenja? Ali bodo nekoč v nebesih? O teh in takih vprašanjih sem se menila z duhovnim vodjem pri naši organizaciji. Dogovorila sva se, da odpovem uradniško službo in začnem delati v tovarni. Delo sem dobila v električni tovarni. Zaposlenih je imela nič manj ko 4.000 delavcev in delavk. Zame se je začelo drugačno življenje. Hitro sem se vživela v ves njihov način življenja. V vse, razen v greh. Oblačila sem se enako njim, govorila sem njihov jezik, razen kletvin in unfazanosti. Delala sem z njimi, na izlete sem hodila ž njimi. Rada sem jih imela. Kmalu sem imela pretuhta-ne. Posebno dekleta drugo za drugo. Videla sem, kakšne pomoči potrebujejo, pa tudi, kako jim jaz lahko pomagam. Začelo se je z majhnimi rečmi. Eni je bilo treba prinesti kupico kave, drugi posoditi vsotico denarja. In mnogo takega. Spominjam se, kako mi je ena od mojih prvih znank pozneje rekla: Ker si mi rada posodila, kadar sem bila v potrebi, zato sem ti tako lahko sledila malo pozneje v društvo Katoliških delavcev. Saj to je tisto! Postrezi ljudem, kjerkoli moreš. Nehote se bodo spraševali: Zakaj ta ženska tako rada postreže? Kar čaka, da bi ji kdo namignil, češ: to in to mi naredi. Ugibajo, pa morda dolgo ne uganejo. Ni jim kmalu jasno, da hočeš pač biti „drugi Kristus". Sama vljudnost in ljubeznivost še ne zadostuje. Tudi še ni dovolj, da se delaš, kakor da nisi slišala umazanih dovtipov. Moraš iti delj, v "dejanjih moraš pokazati, da želiš biti na uslugo. Ena tvojih sodelavk je nevesta. Morda nima nikogar, da bi ji pomagal napraviti primeren načrt za poročne dni. Kako bo vesela, če se ji ponudiš! Druga nima nobene prijateljice. Sama je, ko imajo druge svoje zabave. Pridruži se ji in ji bodi prijateljica. Vesela te bo in dobro delo storiš. Naj povem zgled. Eden naših delavcev se je vozil v Milwaukee na delo od nekod iz okolice. V mestu nekje je pa imel sestro. Nekoč je ostal po delu v mestu in se tako opil, da ni znal povedati sestrinega naslova. Seveda ni bilo govora o tem, da bi se odpeljal domov. Dekleta iz našega društva smo šle na delo in po mnogem, spraševanju dognale, kje mu stanuje sestra. Tja smo ga poslale in mu prihranile veliko morebitnih zadreg. On in sestra sta nam vedela veliko zahvalo. Prijateljstvo — kako globok pomen je v tej besedi! Pride nova delavka, nekam boječe gleda po drugih. Morda že sliši kakšno neljubez-nivo opazko. Lasje ji nekam čudno štrle v vis. Ali ima nelep obraz. Hitro dobi priimek — koza! Ali še kaj hujšega. Imej odprte oči za take nevarnosti. Pohiti k njej, brž ji postani prijateljica — precej si jo zavarovala pred ostrimi jeziki. Prvo uro postani prijateljica dekletu, ki je je sama kost in koža. Enako hitro oni, ki je debela, da jo mast kar razganja. In tudi tisti tam, ki se niti prav obleči ne zna, da cunje kar tako vise na njej. In ne odrivaj Meksikank, zamork in Portoričankl In če je katera šele prejšnji teden prišla v Ameriko, naj ne šteje zato nič manj v tvojih očeh. To je Kristusov duh. Moraš biti drugi Kristus — tako ravnaj. Ni zmerom lahko. Tovarne ne moreš kar tako prenarediti. Dela tudi ne. Niti ne ljudi. Prenarediš lahko samo način medsebojnega življenja in občevanja. S tem olajšaš delavno življenje delavnim ljudem. In jim pomagaš v nebesa. Seveda sebi tudi. Obračati se proč'od njih in zgolj poudarjati zavoženost vsega sveta — s tem ničesar ne zboljšaš. Naj povem še kakšen zgled. Naša tovarna je imela polno strojev, ki niso imeli nobenih varnostnih naprav. Neki delavki je stroj odtrgal prst. Kdo je kriv? Rekli so ji, da popolnoma sama, ker pač ni pazila, kam je vtaknila prst. Kmalu potem je stroj neki drugi odtrgal vse prste. Povedali so ji isto. Ali boš samo z rameni zmigo-vala? Nekatere so delale pri stroju, ki je navijal električno žico. Po ves dan je stroj navijal in mi smo morali paziti, da se ni kaj zamotalo. Pa se je zgodilo, in ne redko, da se je žica utrgala. Odtrgan .konec je udaril, kamor se mu je zdelo. Včasih v prazen zrak, drugič pa v lice, v nos, v oko kateremu od nas. Pritožili smo se in zahtevali, da se stroju dajo varnostne naprave. Pa to bi bilo predrago, so rekli. In smo imeli stroje, ki so žico pilili. Drobni delci jekla so frčali na vse strani. Pogosto naravnost v naše oči. Spet in spet smo hodili k bolničarki, da nam je izčistila oči. Včasih celo k zdravniku. Oh, te naše oči! Tovarna najrajši jemlje dekleta med 18. in 22. letom. Take imajo najbolj bister vid. Ko jim vid opeša, kaj je ž njimi? Nič poskrbljeno! Pa še polno drugih problemov: Prehudo priganjanje, slabo zračenje, protežiranje nekaterih, pretežko vzdigavanje tovorov, zatohli prostori za ju-žino... Državna zaščita ni bogvekaj. Hočem reči -v državi Wisconsin. En primer. Postava pravi, da dobiš odškodnino, če si v tovarni na pol oglušil. Pa so prišli s predlogom, naj se uzakoni odškodnina samo za popolno oglu-šenje. V glavnem mestu Madisonu so imeli glede tega zaslišanja. Jaz sem šla tja in se javila, da hočem biti zaslišana v tej zadevi in jim povedati, kako kruti hočejo biti do delavstva. Opazila sem, da so se enako javili k zaslišanju samo neki člani neke komunistične delavske unije. Moj Bog, kje so ostali katoliški delavski zastopniki? Ni čudno, da visoke glave delajo, kar se jim zdi/ in da si za kakšna izboljšanja komunisti lastijo zasluge! Pa vzemimo vprašanje delavskih organizacij sploh. Mi smo seveda imeli strokovno organizacijo. Pa je komaj polovica naših delavcev in delavk redno plačevala mesečne prispevke. Na sestanke jih je prihajalo komaj kakih sto. Večina se je samo tedaj spomnila na organizacijo, kadar je kdo hotel kakšen priboljšek. Kako boš izposloval kako zboljšanje od tovarnarja ali od vlade, če delavstvo nima strnjenih vrst? In so se v našo organizacijo vrinili komunisti. Že takoj pri prvem sestanku, ki sem se ga udeležila, se je dvignil fant, ki je imel dobro namazan jezik. Nekdo mi je zašepe-tal, da je fant komunist. Predlagal je. naj organizacija daruje nekaj denarja za neko stvar, ki nismo vedeli, kaj pravzaprav je. Izglasovali smo zanj 25 dolarjev. In tako je šlo naprej. Kmalu se je pokazalo, da so vsi odborniki bolj ali manj na rdečo plat. Organizacijo so vodili na tak način, da je bil med tovarniškim vodstvom in delavci, zmerom večji propad. Pa ne iz resnične potrebe. Marsikaj bi lahko dosegli, če bi stvari pošteno vodili. Komunistom je pa šlo samo za večji in večji razdor. Na sestankih smo slišali golo zabavljanje uradnikov tovarne. Naravnost so nas učili, naj svoje delodajalce sovražimo. Od njih da nimamo nič pričakovati, samo iz-žemajo nas in to bodo delali, dokler jim delavstvo ne spodkoplje tal. In vendar je dovolj znano, koliko je ameriško delavstvo že doseglo v teku zadnjih desetletij. Pa ni doseglo z revolucijo, doseglo je s tem, da se je strumno organiziralo, pa s pomočjo organizacije vzgajalo samo sebe, vso javnost in posebej podjetnike. Naši komunisti so delavstvu v naši tovarni to dejstvo prikrivali. Seveda jim to ni šlo v račune. Kajpada tudi delodajalec in njegova uprava v tovarni nista v tem smislu poučevala svojih tisočev delavstva. Pred komunisti smo slišali razna svarila. Kako naj si pa brez komunistov pomagamo do zboljšanja slabih razmer, tega ni skušal nihče povedati. Nastajala je večja in večja razpoka med vodstvom in delavstvom, da je življenje postajalo od sile pusto, široke mase delavstva res niso šle za komunisti, zakaj malokomu se je zdelo, da bi se to izplačalo. Vsak delavec in vsaka delavka sta se dala zaposliti samo za tako dolgo, da se jima kje kaj boljšega odpre. Vsak je gledal le nase in zase delal načrte. Ko pride čas, da lahko da tej tovarni slovo — kaj koga, briga, kako bodo živeli oni, ki pridejo na njihovo mesto! Kako so v takih okoliščinah živeli in do-raščali tisoči mladih ljudi obojega spola v naši tovarni? Največje hrepenenje, ki jim je bilo v srcu in na jeziku in v kretnjah, je bilo to, da bi čimprej napočila ura, ko bo za danes delo končano. In ko je ta ura napočila, niso hiteli domov, zavili so redno v gostilno. Fantje in dekleta skupaj. Nekateri so ostajali tam dolgo v večer ali noč ali so pa od tam šli še v druge podobne kraje. Ko je bilo delo končano tudi za pretekli teden, so nekateri „zabili" v gostilnah vso soboto in nedeljo. Naslednji ponedeljek so prihajali na delo ne samo neprespani, tudi še na pol pijani. Omožene mlade ženske so se vlačile okoli s samskimi moškimi in seveda tudi obratno. O počitnicah se je organiziralo osem deklet in so si najele za nekaj dni ob jezeru počitniško kočo. In se je nabralo pri njih toliko moške družbe, ki je z dekleti popivala in počela umazanosti, da je moral gospodar klicati na pomoč policijo. Pregnana družba se je opravičevala napram policiji, da so pač hoteli imeti svojo zabavo, ki jim je po delu v tovarni nujno potrebna... * Dolores Marino je deloma na svoje oči videla, kako se v tem nezdraven ozračju tisoči mladih ljudi izgubljajo. Tisti, ki so bili na novo sprejeti v tovarno, so bili navadno še dokaj dobri. Ko so po nekaj letih zapuščali to delo in odhajali drugam, so bili navadno že vsaj na pol izgubljeni. In novi, ki 'so stopali na njihova mesta, so kmalu šli isto pot. Posebno je bolelo, ko je dekle vi- delo med temi nesrečnimi tudi katoličane, ki so še nedavno sedeli v katoliških šolah! Zmerom bolj je čutila, kako nujno potreben je med temi ljudmi laiški apostolat, saj duhovnik skoraj ni mogel mednje, čeprav bi se še toliko žrtvoval. Če ni hotela, da bodo imeli od vsega tega dobiček zgolj' komunisti, je morala storiti kaj večjega. Tista majhna skupina, ki je bila organizirana v društvu „Mladi katoliški delavec", je imela veliko premajhen vpliv. Dolores se je odločila za nekaj junaškega. Pustila je delo v tovarni, pa ni šla iskat boljšega kosa kruha. Posvetila se je popolnoma delu za krepkejšo organizacijo delavstva v smislu smernic, ki jih zastopa YCW. Delo je sila težavno, vendar prodira med zmerom večje množice ameriškega delavstva. Dolores pravi, da so jo k temu delu gnala taka in podobna neodgovorjena vprašanja: Ali naj pustimo, da bo dvajseto stoletje nadaljevalo pogubno delo devetnajstega in bodo še široke nadaljnje množice delavstva izgubljene za Cerkev in Kristusa? Kdo bo povedal tem mladim ljudem, da so odrešeni v Kristusu in da imajo zdaj tudi. oni sami delež pri nadaljnjem odreševa-nju ljudi? Kdo jim bo razložil, kako lahko vrše tudi najbolj pusto delo v tovarni v čast božjo, v svojo korist in v blagor bližnjemu? K vsemu temu je poklicana katoliška organizacija, ki naj se širi iz vrst delavcev samih. Zaključila je: Tu je moje mesto, da napravim za Kristusa res nekaj velikega — postati moram stoprocentna organizatorka delavskega apostolata! In je res postala! * MISLI O MATERI Uboga mati je ljubila vse svoje otroke; matere ljubijo najbrž najbolj tiste otroke, ki jim pripravljajo največ skrbi in žalosti. (Sv. Alojzij o svoji materi) Dokler ima človek še dobro mater, ne bo tako lahko postal docela hudoben. (Tinhofer) Sveča použiva sama sebe, da nam daje luč. Tako se dobra žena in mati žrtvuje za srečo v družini, a ta naloga jo povrhu še osrečuje. Limbarski: Limbarski: ^BLag&it mrtvim Blagor vam, ki v Bogu spite, krik ne drami vas gorja, večno Sonce vas ogreva, večna luč se vam smehlja. Mrak večerni tja ne seže, ni v neskončnosti noči, vse ljubezen božja veže, nihče več vam ne grozi. Zadovoljstvo vas napaja, ni povoda za prepir, božji vrelci žuborijo, vse objema rajski mir. Ni krivice maščevanja, ni morilcev ne strahu, strmih klancev ni na potih in na cestah ni prahu. Zdaj ste na sionskih dvorih božji ljubljenci doma, pojete pri rajskih zborih in uživate Boga. Jliiibi zen na (/roheli Hladna noč je v večnost zatopljena, večni mir pokojnikom oznanja, nad grobovi se Ljubezen sklanja, mrtvim vsa nocoj je posvečena. Toži jim, kod vse je že hodila, da srce bi na srce privila; vse hotela tesno je objeti, pa je niso marali sprejeti. Hladni svet je njen poljub odklonil, ter se ji iztrgal iz objema. — Z meglo vred je nastopila tema, v luži zmot je čut vesti utonil. Mnogi so jo grdo sramotili... Vsa potrta šla je na grobišče, . da si tam prijateljev poišče, ki so bratsko se nekoč ljubili. Kliče jih in grenke solze toči, prst poljublja, jo s solzami moči; mrtvim danes njena lučka sije in za god jim žalne vence vije. Limbarski: Qla laidetife Ko tesna krsta se zapre in zemeljska jo plast pokrije, na svidenje! se iz srca v slovo bolestni klic izvije. Nad zvezdami smo mi doma, tja vabijo nas rajski dvori. Odhoda tu le čakamo, naš dom je na Sionski gori. Čemu solze? Miruj srce! V nebo kipijo le molitve. — O, tamkaj vidimo se še, od koder več ne bo ločitve. Telo je vzeto iz prsti, zato ga zemlja sprejme vase; a duh, skrivnostni božji dih, ostane živ na večne čase. Na svidenje! Pogum tedaj, če drago bitje grob zagrne! Smrt je polet v nebeški raj, v naročje k Bogu duh se vrne. Starogorski: Rodbinska imena v Beneški Sloveniji Značilno za slovenske družine, raztresene po dolinah in bregovih naše Benečije, je, da imajo večinoma tudi lepo slovensko ime. Nekaj njihovih hišnih imen, „priložkov" je zapisal dr. Metod Turnšek v II. delu svoje knjige „Od morja do Triglava". Zanimivo bi bilo zbrati vsa ta hišna imena, saj jasno pričajo, da prebiva v nadiških in terskih dolinah in v Reziji zares slovenski rod. Skušajmo v naslednjem zbrati beneška slovenska rodbinska imena. V dokumentih so ta imena sicer včasih nekam čudno zapisana, ker so zapisana z italijansko abecedo, ki ne pozna naših črk za glasove „č", „š" in „ž". Pripomnimo pa, da v pogledu zapisovanja slovanskih priimkov z italijansko abecedo ni enotnosti. V Istri in Dalmaciji so pisali črko „č" s črkana „ch", n. pr. Maurich za Maurič. Pri nadiških Slovencih so isto črko zapisali zapisovalci z „g" n. pr. Maurig. Med terskimi Slovenci so, kot piše R. Orel v knjižici „Terski Slovenci", mnogi lepi slovenski priimki popačeni, ker so jih nepravilno zapisovali tuji duhovniki v krstne knjige; včasih so jih celo prevajali. Slovensko zveneči priimki so seveda bodli v oči tudi fašizem. Skušal jih je nasilno zamenjati z drugimi, kot je to storil marsikje na Goriškem in Tržaškem. A temu se je uprl ugledna domači geograf dr. Franc Muzon (prim.: H. špekonja, „Rod za mejo", 1954) in imena so ostala. Od Prapotnega do Ivanca Začnimo ob robu goriških Brd pri reki Idriji, kjer se začenja Slovenska Benečija. Družine, ki živijo na slovenskih tleh občine Prapotno, ki je delno furlanska, imajo imena: Velešič (Velesig), Velišček (Veliszech), Furlan, Jurman, Marinič (Marinig), Durla, Čedermac (Codromaz), Čubic (Chiubiz), Medveščič (Medveszig), Zgubin (Scubin), Kovačevščak (Covaceuszach), Garjup, Pavša (Pausa, t. j. Povše), Cotič (Zottig), Košon (Cosson), Klančič (Clancig), Brdon (Bor-don), Pikon (Picon). Od znane božje poti na Stari gori vodi pot mimo Sv. Miklavža proti sredenjski ob- čini, ki se razprostira od Spodnjega do Zgornjega Tarbljä. Družinska imena, ki jiih srečamo, so: Durjava, Durjavič (Duriavig), Bevčar (Beuzer), Hvalica (Qualizza), Ko-ščak (Coszach), Lavretič (Lauretig), Klinac (Clinaz), Simončič (Simoncig), Jerončič (Je-roncig), černetič (Cernetig), Poštrenja (Po-stregjna). Onstran cerkve sv. Pavla so predvsem: Florjančič (Floreancig), Markič (Marchig), šaligoj, Gerbac, Garbac (Garbaz), Dugar (Dugero, t. j. doma iz Dug), Predan, Čabej (Chiabai), Kos (Quos), Drekonja (Drecogna), Tomažič (Tomasig), Štulin, Baluš, Kavčič (Caucig), Mugerlj, Borgü. Če jo mahnemo iz Tarblja proti Sv. štob^ lanku in ob bregu Kolovrata do Device Marije na hribčku, nas pozdravijo številne vasice, ki tvorijo občino Dreka. Začujemo nova, prav lepa imena družin. To so: Pra-potnik (Prapotnich), Matevčič (Mateucig), Tomažetič (Tomasetig), Medved, Brie (Briz), Zuferlj, Namor, Trinko (Trinco, t. j. doma od Trinkov), Krajnik (Crainich), Dreščik (Dreszich), Dreščič (Dreszig), Dre-ščak (Dreszach), Simonetič (Simonetig), Ber-njak (Bergnach), Cicigoj, Coder (Zoudar), Peternelj (Peternelli), škoda (Scoda), Truš-njak (Trusgnach), škuderin (Scuderin), Fe-letič (Feletig). Iz vasice Trušnje se pride po bregu navzdol k potoku, ki nas vodi v Hlodič, središče občine Grmek. Poleg že imenovanih imen najdemu tu še druga: Filipič (Filipig), Bukovac (Bucovaz), Rukli (Rucli), Gorjup, Šimac (Simaz), Guš, Zdravlič (Sdraulig), Vo-grič (Vogrig), Hlodič (Clodig), Skok (Scuoch), Rutar (Ruttar), Luščak (Luszach), Kragelj (Craghil), Pavletič (Pauletig), Ka-nalac (Canalaz), Primožič (Primosig), Ru-kin (Rucchin), Čuk (Chiuch), Bonini, Beda, Veneto. Od Hlodiča se lahko peljemo z avtobusom mimo Kožice do Škrutovega v občini Sveti Lenart. V tej občini je poleg mnogih že povedanih vrsta novih imen. Takole se glasijo: Kručil (Crucil), Bledic (Bledig), Karlič (Carlig), Černota, Obid (Obit), Kri-žetič (Crisetig), čačič (Chiacig), Ošnjak (Os-' gnach), Oviščak (Ovisziach), Skavnik (Scau-nich, t. j. s Kala doma), Orehuja (Oriecuia), Dornjak (Dorgnach), Dornič (Dornig), De-benjak (Debegnach, t. j.iz Debenjega), Jaku-lin, Leban, Golež (Goles), Zidar (Sidaro), Znidarčič (Snidarcig), Lesica (Lessiza), ši-bau, Terliker (Terlicher), Vizin (Višin), Go-lja, Stanič (Stanig), Bratič (Bratig), Zorzut (Zorzutti), Krašovac (Crasuvaz), Fajdut (Fai-dutti), Pušnar (Pusnar), Volarič (Volarig), Sirk (Sirch). Nekaj priimkov so v naše vasi prinesli priženjeni Furlani ali Italijani: Paravan, Salamant, Londero, Anacleto, Ce-loni, Bonasera, Cecotti, Tuti, Rinani, Bor-ghese, Battiston, Cicuttini, Pontoni. Pod visokim Matajurjem (1843 m), ki se kot očak ozira proti furlanski nižini, je kraj Sovodnje. Pod občino v Sovodnjem spada več gorskih vasic s pobočja Matajurja. V njih živijo družine z imeni: Martinič (Mar-tinig), Loščak (Loszach), Gošnjak (Gos-gnach), Podoreščak (Podoriezsach), Jelina (Jellina), Kudrič (Cudrig), Kocjanič (Coce-anig), Velikac (Velicaz), Mašera (Massera), Medveš, Marko, Golob (Golop), Gorenščak (Gorenszach), Blažutič (Blasutig), Petričič (Petricig), Petrič (Petrig), Perjavica (Peria-vizza), Sekli, Čendou, Mankič (Manchig), Bokin (Bocchin), Čeh (Cecchi), Krapič (Cra-piz), Vuk (Vuch, t. j. Volk), Zabreščak (Sab-rieszach), Moruščak (Moruszach), Kristjan (Chnstian), Blažin (Blasin), Franz, Azzo-lini. Pobočje Matajurja, ki pada strmo navzdol v strugo Nadiže, leži v podboneškem „ka-munu". V vaseh te občine živijo Slovenci z rodbinskimi imeni: Birtič (Birtig), Kuko-vac (Cucovaz), Obala, Jereb (Jerep), Vran (Uran), Batistič (Batistig), Zorza, Gujon, Lavrenčič (Laurencig), Sitar (Sittaro), Kla-vora (Clavora), Pjerih (Pierich, t. j. Pirh), Fantič (Fantig), Gubana, Špehonja (Specog-na), Cenčič (Cencig), Bankič (Banchig), Rosic (Rossig), Trapina, Mršev (Marseu), Hvala (Qualla), Butara (Buttera), Juretič (Jure-tig), Polavšček (Polauszech), Mučič (Mucig), Klinjon (Clignon), Španjut (Spagnut), Markolin (Marcolin); pa tudi Dorbolo, Gu-sola, Cadalino, Manzini, Floran, Malghin Tardarossa, Grandis. Iz Podbonesca pridemo po lepi asfaltirani cesti ob strugi Nadiže v najpomembnejši kraj Nadiške doline - v „špjetar", št. Peter. Poleg že drugih omenjenih imen čuje-mo tu še druga: Juša (Jussa), Jušič (Jusig), Pušič (Pusig), Klemenčič (Clemencig), Koren (Coren), Manič (Manig), Bajt, Koredič (Coredig), šturm (Sturam), Kronac (Cro-naz), Černoja, Domeniš (Domeniš), Kont (Cont), Tropina, Menič (Menig), Mulič (Mulig), Kvarina (Quarina), Vidmar (Vidi-mar), Mavric (Maurig), Podreka (Podrecca), škufet (Scufet), Pagon, Pelič (Pelig), Jev-šček (Ieuszecli), Petruša (Petrussa), Palud-njak (Palugnach), Pašon (Passon), Skrinjar (Scrignaro), Belida (Bellida), Rakar, Ced-ron, Fon: Druga imena so: Costaperaria, Si-monitti, Deganutti, Cornelio, Štrazzolini, Ciccone, Pinatto, Galanda, Venutti, Pussini, De Valentino, Margutti, Berghanian, Ven-turini. Mimo starodavne cerkve sv. Kvirina, kjer se je do Napoleona sestajal slovenski beneški parlament, vodi pot čez most nad Na-dižo, kjer se začenja furlanska govorica. Slovenska imena boš srečal tudi v Čedadu, ki živi od Benečije in je v njem veliko Sloven: cev. Tudi imena Guš, Feletič, Šimac, Trin-ko, Kruol, Namor, Blažič, Gošnjak, Urban-čič, Kausič, Kolobik, Predan, Gruden, Ku-kovac, Belina, Kont pričajo o tem. Tudi v furlanski prestolnici Vidmu (Udi-ne) ne manjka slovenskih družin in slovenskih priimkov. Toda mi jo mahnimo iz Čedada ob potoku, ki se izliva prav tu v Na-dižo. To je Tavorjanska Bistrica. Nad krajem Torreano namreč slišiš Slovence. Svoje vode dobivajo iz vasi pod visokim Iva-nacem (1168), tam okoli Mažerol. Družine, ki živijo po teh vasicah, se imenujejo Ma-korič (Macorig), Matelik (Matelich), Hudič (Cudiccio), čekon (Ceccone), Kasina (Cassi-na), Kamunjar (Camugnaro), Baloh (Ba-loch), Spelat, Zanier, Borjanac (Boreanaz), Scandini. Med terskimi Slovenci Vasi pod Ivanacem: Vile, Pedroža, Pod-cerkev, čanebola pripadajo furlansko-slo-venski občini Fojda (Faedis). Tod srečamo priimke: Beligoj (Belligoi), Trakonja (Tra-cogna), černejac (Cerneaz), Simonič (Simo-nig), Zvonik (Zuanich), Kančelir (Canceglie-ro), Českon (Cescon), Suk (Succo), Brešan (Bressan), Lorenzini, Bortolutti, Pividor. TOPOLOVO v Slovenski Benečiji pozimi Nad krajem Ahtan (Attinis) sta vasici Malina in Subid. V njih bivajo slovenske družine, ki imajo poleg že omenjenih še imena: Matelič (Matielig), Turk (Turco), Topatič (Topatig), Skubla (Scubla), Žgur (Sigura), Kranjac (.Cragniaz), Hrast (Crast). Pod Njeme (Nimis) spadajo vasi na okoliških vzpetinah, ki so že precej pofurla-njene. Imena pa še pričajo o slovenskem poreklu: V Černeji srečaš priimke Pikonja (Piccogna), Matjuca (Matiuzza), Cimbar (Zimibaro), Ferlica (Ferlizza), Kračina (Cra-cina), Žnidar (Snidaro), Budala, Skuntar (Scuntaro). V Krnici: Hrvat (Croatto), Be-nedetič, Turkutič (Turcutto); v Roman-dolu: Kos (Coos), Kusič, Petrovčič. Iz Njem pridemo ob potoku Karnahta v občino Tipana pod Breškim Jalovcem (1615 m). V tej slovenski občini, ki meji na Breginj, ki je pod Jugoslavijo, so naslednja imena: Blažut (Blasutto), Sabotič (Sabottig), Strojac (Stroiazzo), Vačac (Vazzaz), Šimic (Simiz), Cusin (Zussino), Bera (Berra), Novak (Noacco), Tomažin (Tomasino), Zlobe (Slobbe), Pir (Pirro), Kramar (Cramero), Kofol (Cuffolo), Sedola (t. j. z dola), Levan, Moderjan, Mihelica (Michelizza), Cuc (Zuz-zi), Miškorja (Miscoria), Budolič (Budulig), Šturm (Sturma), Skur (Squor), Gruntar (Gruntero), Debelež (Debelis), Jakomin (Giacomini). Pa tudi: Tedoldi, Gasperutti, Kormons, Pascolo, Carloni. Iz doline Karnahte se lahko povzpnemo čez kraj Viskorša v dolino reke Ter, po kateri pravimo tem Slovencem terski Slovenci. Ter dobiva svoje vode izpod gorske verige Muzcev (1820 m), Laneža (1634 m) in Čampona (1710 m). — Vasice ob njenih pritokih tvorijo občino Brdo. Naslednje doslej neznane priimke najdemo tu: Zgrban (Sgar-ban), Batoja (Battoja), Pec (Pez), Kulin (Culino, t. j. oreh), Negro t. j. Črne), Lovo (t. j. Volk), Pino-sa (t. j. Primožič), Molar (Molaro), Mica (Mizza), šinik (Sinicco), Len-dar (Lendaro), Mukin (Mucchino), Kulet (Culetto), Ker, Bobbera, Cer-no (t. j. Črne), Del Dedico, Micco-tis, Markjol (Marchiol), Gašpar (Gasparo). Blizu Tarčenta, ki mu pravijo Slovenci Centa, so slovenske druži- ne s priimki Kušič (Cusig), Treppo, Blažič (Blasizzo), Mihov (Mico), Černet (Cernet), Grimac (Grimaz). Še v Gorjanih blizu Ge-mone so imena: Krapič, Barduš, Meniš (Meniš), Ermacora (t. j. Mohor), Bevilaqua (t. j. Vodopivec), Flajpan (Flaiban). Med Rezijani Onstran Muzcev je dolina Rezija, poznana po Režij anih, ki kot Ribničani na Dolenjskem prodajajo po svetu suho robo. Njih govorica se je samostojno razvijala, ker so imeli premalo stikov z drugimi Slovenci. Tam so vasi Stolbica, Osojani, Sv. Jurij, Ra-venca. Rodbinska imena Režijanov so: Močnik (Moznich), šega (Siega), Letič (Lettig), Pjelih (Pielich), Bobac, Najda, Puška, Cuc, (Zuzzi), Teromac (Teromaz), Kos (Coos), Mičel (Micelli), Tosono, Smith, Butolo, Negro, Quaglia, Valent, Di Lenardo, Ma-dotto, Madrussi, Zanini, Barberino, Long-hino, Chinese. A Z.: \CalolisUa Cvcktv Ut detau&lci stan Mnogokrat danes slišimo in beremo očitek, da Cerkev nasprotuje delovnemu ljudstvu. Ali to odgovarja zgodovinski resnici? Ustanovitelj katoliške Cerkve Kristus, božji Sin in Odrešenik sveta, je s svojim zgledom in naukom pokazal, da ni tako, temveč da je krščanstvo od prvega početka branilo in varovalo stan delovnega ljudstva. Kristus je sam hotel biti preprost delavec. Zato si je izbral poklic delavca — tesarja. Do 30. leta je delal v delavnici svojega krušnega očeta sv. Jožefa v Egiptu in v Nazaretu. Posvetil je delo. Vsako tudi najmanjše delo je veliko, če je opravljeno s pravim namenom. Je božja služba. Krščanstvo je rešilo pereče socialno vprašanje suženjstva. Sužnji so bili brez vsake pravice. Bili so kakor blago, s katerim je smel lastnik razpolagati po svoji mili volji. Bogati Rimljani so krmili svoje ribe v ribnikih s telesi delavcev — sužnjev. Saj so jih kupili za malenkostni denar na trgu sužnjev. Kristusova blagovest je krutost poganstva premagala. Tudi suženj je poklican kot božji otrok, da bi bil deležen milosti posi-novljenja v Kristusu. Tudi on ima neumrljivo dušo, za katero je tekla Kristusova Reš-nja Kri. Ima vse pravice dostojanstva človeške osebnosti. Tako se je suženjstvo nehalo, ko je duh krščanske bratske ljubezni zavladal tam, kjer je bila prej tema poganstva. Vsak objektivni zgodovinar mora pri- znati, da je kat. Cerkev storila največ za najnižje sloje ljudstva, da jim je rešila dostojanstvo človeka in jih socialno osvobodila izrabljanja mogotcev. Kako krasno se je pokazalo medsebojno bratstvo v življenju prvih kristjanov, ki so bili v Kristusu enega srca in enih misli. Ubogega ni bilo med njimi. Vse dobrine so si bratsko delili. Pogani so jih opazovali in morali reči: Glejte, kako se ljubijo... Kraljeva zapoved, ki je v središču Kristusove blagovesti, jim je bila vodnica življenja. Prišli so novi narodi v naročje Cerkve. Dobra mati jih je vzgajala in prekvasila z naukom evangelija. To pa ni šlo naenkrat. Le polagoma so odložili svoje poganske navade in starodavna izročila očetov, ki so nasprotovala krščanstvu in njegovemu nauku bratstva vseh ljudi. Marsikaj je v srednjem veku še ostalo, kar ni bilo v skladu z naukom Cerkve. Mati sveta Cerkev se je vedno borila proti temu in vedno spet obsojala krive nauke na socialnem področju človeškega sožitja, če se ji ni posrečilo povsod odstraniti vse nedostatke, to ni krivda Cerkve, temveč krivda ljudi, ki niso upoštevali nauka Cerkve, ki še niso bili prekva-šeni z naukom evangelija. Koncem srednjega veka se je porajal nov duh v človeški družbi. Začeli so s študijem poganskih klasikov in se navduševali za poganski ideal življenja. Zapuščali so krščansko miselnost. Z odkritjem Amerike, z raz- nimi iznajdbami se je začelo novo družabno življenje. Ker so hoteli vedno bolj izločevati Kristusov nauk iz javnega gospodarskega in političnega življenja in mišljenja, je tudi stopnjema zavladal duh individualizma — sebičnosti, začelo se je novo suženjstvo kapitalizma. Delavec je spet veljal samo kot sredstvo za produkcijo, ki se izrabi in potem vrže v stran, ne da bi se kapitalizem brigal za njegovo usodo. Ta razvoj je postajal vedno usodnejši. Delavci so vzdihovali pod jarmom modernega suženjstva. Cerkev je spet povzdignila svoj glas in opozorila vse narode na socialne nauke krščanstva. Papež Leon XIII. je v, okrožnici „Rerum novarum" zaklical v svet: „Nazaj k socialnemu nauku Cerkve, ki je nauk evangelija Kristusovega. Bog je dal imovino tega sveta za življenje vseh. Proti božji volji je, da bi se kopičilo premoženje v rokah maloštevilnih, množice pa bi gladova-le in umirale . . ." Če bi voditelji narodov in gospodarski mogočnjaki upoštevali glas Kristusovega namestnika, bi moral zavladati pravi duh bratstva tudi v modernem gospodarskem redu. Delavec bi bil deležen sadov dela, družina delavca bi mogla živeti in rasti po božji volji, ker bi imela zadostnih sredstev za vsakdanje življenje. Minilo je spet 40 let. Marsikaj dobrega je bilo v tem času storjenega za delavski sloj, da je bil rešen suženjstva modernega poganskega pojmovanja v krogih kapitalizma, ki je zapustil božji red. Zgodovina bo morala te zasluge Cerkve današnjega časa za osvoboditev delovnega človeka neizpodbitno priznati. Splošno pa načela papeževe okrožnice niso prodrla. Pij XI. je moral z novo okrožnico „Ouadragesimo anno" človeštvo opozoriti na pravo rešitev družabnega sožitja posameznih slojev, narodov in držav. Te smernice zamorejo rešiti sporna vprašanja med posameznimi narodi in dati človeštvu zares pravi mir. Pogoj pa je, da mora človeška družba, voditelji in mase ljudstva ta načela tudi uresničiti. V prvi in drugi svetovni vojni je Cerkev svarila in opominjala odgovorne voditelje narodov, naj prizanesejo množicam ljudstva v tolikih stiskah vojne. Koliko je storila za zatirane, pregnane, izseljene, ujetnike, vdo- ve, sirote itd.! Zmeraj je zagovarjala pravice malih narodov, ki so postali plen brezvestnih krivičnih oblastnikov velikih narodov. Kaj pa med našim ljudstvom? Ali se je Cerkev zavzela za delavca? Kakor vesoljna Cerkev, je Cerkev tudi med nami zmeraj skrbela za kulturni in socialni razvoj delovnega ljudstva: bodisi malih kmetov ali obrtnikov in delavcev v obratih. Spomnimo se le velikega socialnega dela apostola rešitve socialnega vprašanja Janeza Ev. Kreka! V smislu okrožnice papeža Leona XIII. je on za naše razmere izdal temeljito navodilo za vse delavce na polju socialnega vprašanja: „Krščanski socializem". Vzemimo ga spet v roke in spoznali bomo, da je ta pot tudi še danes moderna in vodi do prave rešitve socialnega vprašanja in pravega sožitja v človeški družbi. Krek je pa tudi šolal sodelavce, ki so šli na delo in pomagali povsod, kjer je bilo potrebno v tedanjem času pomagati malemu človeku, reševati družine, malega kmeta in njegov dom, pomagati delavcem, da pridejo do svojih pravic v obratih. Koliko so pomagale razne zadruge, ki so nastale v smislu navodil „Krščanskega socializma" in solidarizma! Koliko družin, koliko domov je bilo rešenih, ki bi sicer propadli DR. JANEZ EV. KREK (1865 - 1917), največji slovenski sociolog, zadružnik, organizator, pisatelj in časnikar. v takratnem gospodarskemu stanju! Bili so brez pomoči vrženi v žrelo kapitalističnega gospodarstva. Novo krščansko socialno udej-stvovanje zadrug jih je rešilo. Tudi v slovenskem delu Koroške so zastopniki Cerkve pomagali stiska-nemu in trpečemu malemu kmetu in delavcu. Koliko kmečkih in delavskih domov bi ne bilo več, če ne bi priskočile na pomoč zadruge, katerih ustanovitelji so bili duhovniki! V katoliških izobraževalnih društvih so šolali mladino in vzgojili plemenite značaje, može in žene, ki so se žrtvovali za ohranitev vere in doma med nami. še danes delujejo po vaseh za ohranitev pravega zdravega življenja, ki je zrastlo med nami po tisočletni tradiciji krščanskih blagovestni-kov. Ustanovitelj prvega rokodelskega doma v Celovcu je bil naš duhovnik Andrej E i n s p i e 1 e r. V industrijskih središčih, kakor v Borovljah in v Celovcu, se je pred prvo svetovno vojno tako lepo razvijalo delo krščanskega delavskega društva s svojim domom. Pokojni profesor dr. Lambert Ehrlich je v neumornem delu zbiral delavce in jim pomagal. Starosta mil. g. prelat Valentin Podgorc je vse svoje življenjsko delo posvetil rešitvi socialnega vprašanja v slovenskem delu Koroške. Zadruge, ki jih je ustanovil in uspešno vodil, pričajo o njegovem požrtvovalnem delu. Presodimo torej sami, ali je očitek, da so krščanski voditelji ljudstva med nami delavca odpisali — opravičen? Za pravo rešitev socialnega vprašanja med nami smo soodgovorni prav vsi. Saj smo krščeni, udje skrivnostnega Kristusovega Telesa — Cerkve. Truditi se moramo, da vedno bolj spoznamo socialni nauk Cerkve, ki ga tolmačita Leon XIII. in Pij XI. v omenjenih okrožnicah iz načel blagovesti Kristusove za današnji čas. Spoznani nauk pa je treba tudi postaviti v resnično, vsakdanje življenje. Vsak izmed nas naj se trudi, da v svojem življenju uveljavi ta nauk, da ga kot apostol uveljavi v svojem okolju. S tem pomagamo graditi na novo, v Kristusu obnovljeno družbo, v kateri bo vladala pravica, resnica in ljubezen! Iflidi ob W-tetniu sfoutMluU šol NA GORIŠKEM IN TRŽAŠKEM V oktobru 1955 je preteklo deset let, kar je bila popravljena Slovencem na Goriškem in Tržaškem nezaslišana krivica, katero jim je bil napravil fašizem več kot dvajset let poprej: dobili so zopet svoje šole. Morala je priti strahotna vojna, da se je to zgodilo. Več kot dvajset let so bili Slovenci brez šol v svojem jeziku. Bili so žrtev ene največjih zmot modernega časa in politike, kateri je nasilje edino orodje, ker ne pozna pojma pravičnosti. Slovenci so postali del države, v kateri je zavladal režim, ki se je z državo istovetil. Režim jih je hotel uničiti kot narod, namesto da bi jih branil in pospeševal njihov razvoj. Skušal je to storiti ne glede na znano evangeljsko dejstvo, da duha ne moreš ubiti — ubiješ lahko samo telo — ter da je vsak poskus v tej smeri že vnaprej obsojen na neuspeh. Razmere, ki so nastale neposredno po zadnji vojni, so prinesle s sabo obnovo sloven- skih srednjih in osnovnih šol. S tem je bilo zadoščeno vsaj najnujnejšim kulturnim potrebam naroda, ki je bil pred dobo zatiranja in preganjanja glede pismenosti svojih članov med prvimi v Evropi. Danes si niti najbolj zaostalega naroda ne moremo misliti, da ne bi imel šol v svojem materinem jeziku. Šola je tisto ognjišče, ob katerem se ustvarja izobraženstvo, to je hrbtenica naroda, nosilec narodne kulturne volje in izpopolnjevanja. V šoli se za vsak rod posebej obnavlja kulturno življenje in se gradijo temelji za napredek. Če vzameš šolo enemu rodu, narod še ne bo usahnil, kajti v njem žive in delajo sile iz tradicije in iz prirojenega ustroja. Usahnil ne bo tako hitro, a možnost za ohranjevanje, napredek in oplemenitenje mu bo vzeta. Kdor to povzroči, je kriv zločina in zmote. V zadnjem desetletju so goriški in tržaški Slovenci, zavedajoč se vrednosti lastnega šolstva, dobro izrabili čas. Skozi osnovne šole je šla z majhnimi izjemami vsa slovenska šoloobvezna mladina, srednje šole pa je obiskovalo nekaj tisoč dijakov. Iz slovenskih srednjih šol je izšlo dozdaj več kot 500 abi-turientov, ki že delajo v praktičnem življenju kot učitelji ali uradniki ali pa so vpisani na univerzah v Italiji in Jugoslaviji. To je lepo jedro narodnega izobraženstva. Ob desetletnici pa moramo pogledati tudi v bodočnost. Goriški in tržaški Slovenci imamo glede šolstva več želja in načrtov. Ker pa nimamo vpliva na šolsko upravo in na razdeljevanje kreditov, ne vemo, ali bodo te želje kdaj postale popolna resnica. Radi bi videli, da bi vsaka slovenska šola dobila lepe in primerne prostore, ki naj bi bili sončni in zračni, da bi se mladina v njih navzela zdravja in veselja do življenja. Na Tržaškem je bilo zlasti po deželi zgrajenih več modernih šolskih stavb tudi za slovenske šole. Vsi otroški vrtci naj dobe prostor za igre pod milim nebom. Srednje šole potrebujejo modernih telovadnic, znanstvenih kabinetov in predavalnic, obširnih P. Prvi ponedeljek v septembru je v Ameriki vsako leto državni praznik — „Labor day" aH delavski dan. Ko bomo letos (1956) praznovali ta praznik, bo od njegove ustanovitve poteklo že 62 let. Bilo je torej 1894, ko je ameriški Kongres pred vsem svetom priznal, da je treba delavskemu vprašanju posvetiti posebno pozornost in da gredo delavstvu posebne pravice. Seveda si delavstvo tega priznanja ni iz-vojevalo kar čez noč. še v samem letu 1894 je predsednik Grover Cleveland dal zadušiti neko stavko v Chicagu z vojaško silo, čeprav sta župan in guverner protestirala zoper tako nasilje. Šlo je za vprašanje, če bo pošta mogla delovati med stavko. Predsednik je izjavil: Če je treba mobilizirati vso vojaško in mornariško silo Amerike, dijaških in profesorskih knjižnic, v katerih bi profesor in dijak našla vsa klasična dela, a tudi nove strokovne publikacije in revije, tako da bi bil lahko vsak profesor vedno poučen o napredku v svoji stroki. Naša želja je, da bi bili učiteljski in profesorski zbori vedno na najvišji dosegljivi stopnji znanstvene in pedagoške usposobljenosti in da bi se brez skrbi za gmotni obstanek in za bodočnost lahko posvečali vzgoji mladine. Učiteljem in šolam naj bi bila vsestransko zagotovljena bodočnost in miren razvoj. Predvsem pa želimo, da bi v vsa, prav vsa srca na Goriškem in Tržaškem prodrlo spoznanje, da so narodnosti božja stvaritev, da je božja volja, če smo nekateri Slovenci in če so drugi Italijani, da pripadnost k nekemu narodu ni niti krivda niti zasluga, temveč po naravi dejstvo, na katero nihče ne more vplivati, kakor si nihče ne more izbirati staršev. Zaključujemo pa z željo, da bi Prešernova beseda, „da smo ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi," ne ostala nedosegljiva utopija, temveč da bi se čimprej uresničila. zadnja poštna dopisnica bo našla svojega naslovljenca. In stavka je bila zadušena, delavci niso uspeli. Pred tem letom in skozi mnoga leta za njim se je moralo delavstvo krepko boriti, da se take reči niso več ponavljale. Preden je organizirano delavstvo doseglo to, kar danes ima, je bilo treba mnogo dela, včasih tudi krvavih spopadov, potrebnih in nepotrebnih. če bi bilo manj vročekrvnosti, bi bilo verjetno šlo brez nasilja. Za Evropo je že takrat veljalo, da je bil po besedah papeža Pij a XI. delavski razred za Cerkev izgubljen. Prav tega se je balo bati tudi za Ameriko. Kar je bilo med delavci katoličanov, so bili v nevarnosti, da odpadejo od Cerkve in Boga. Nekatoličani k Cerkvi itak niso spadali, Boga pa na Bernard Ambrožič: Delavsko vprašanje in ameriški katoličani splošno niso zavrgli. Kako je prišlo do tega, da ameriški delavec, sam zase in preko svojih organizacij, še tudi danes po veliki večini misli na Boga — katoličan v zvezi s svojo Cerkvijo, nekatoličan po svoji veri, ki sicer ni prava, Boga pa le prizna? K sreči so se našli v okrilju Cerkve možje, na čelu vseh morda kardinal Gibbons in z njim lepo število duhovnikov, ki so pravočasno spoznali nevarnost in dejansko posegli vmes. Toda poglejmo nekoliko v zgodovino a-meriškega delavskega gibanja! EKONOMSKI LIBERALIZEM Ko se je razmahnila ameriška industrija v prvih desetletjih prejšnjega stoletja, je vsak podjetnik najemal delavce po svoji potrebi in jih plačeval po svoji uvidevnosti. Pred očmi je imel zgolj svoj lastni blagor in napredek svojega podjetja. Kako so živeli njegovi delavci, za to se ni brigal. Koliko ur vsakdanjega dela človek prenese brez škode za zdravje — takih in podobnih pomislekov pač zlepa kdo ni imel. Tu imaš delo, če hočeš delati; plačal ti bom toliko in toliko, zdaj pa delaj, če hočeš. Če nočeš, bom pač ponudil zaslužek drugemu! Vemo, da so še leta 1840 mlada dekleta delala v tekstilnih podjetjih po 75 ur na teden za neverjetno nizko plačo. Podjetje jim je dajalo tudi stanovanje, pa kakšno! Podstrešne sobe, ki so se komaj dale zračiti, so imele prostora za šest postelj, nastanili so pa v njih tudi po šestnajst delavk. Pri strojih so morale stati brez oddiha po toliko ur na dan, da so se jim naredile na nogah krvne žile in druge take nadloge. Mnoge so zbolele na smrt in res tudi umirale brez olajšanja. O nekem podjetniku ve povedati zgodovina, da je svojim delavcem prepovedal zaj-trkovati, preden so prišli v tovarno, ker je bilo očitno, da po zajtrku postanejo — zaspani! Drug tak možakar je odgovoril na neke pritožbe brez obotavljanja takole: Meni pomenijo moji delavci prav toliko kot moji stroji, nič več in nič manj. Dokler so pripravljeni zame delati in sprejeti plačo, ki jim jo dam, prav! In dokler zame delajo, bom izmozgal iz njih, kar pač največ morem. Prav tako je zapisano iz leta 1830, kakšni so bili odnosi med delodajalci in delavci v tistih časih. Nekega podjetnika so nadlegovali, naj skrajša delovne ure v svojem podjetju. Bil je užaljen, češ: Ali ni moja dolžnost, da skrbim za moralo svojih ljudi? Če jih držim do poznega večera v tovarni, vsaj vem, kje so in kaj delajo, če jih izpustim prezgodaj, kdo more reči, kaj bodo počeli v svojem prostem času? Jaz ne morem garantirati, da se bodo pošteno vedli, kadar jih ne nadzorujem! Iz teh poročil iz tistih časov lahko vsakdo razume, kaj pomeni beseda: gospodarski ali ekonomski liberalizem. Podjetnik si je lastil vso svobodo, da je počel z delavci, kar je hotel. Seveda je tudi imel oči odprte, če se ne bi delavci skušali kako organizirati. Že v kali je lahko zatrl take poskuse in je imel na svoji strani oblasti, tisk, ostale podjetnike in večinoma sploh vso javnost. Poleg vsega tega tudi ni manjkalo novih delavcev, če bi dosedanji odrekli — saj so neprestano nove množice prihajale čez morje in si iskale skorjo kruha. Nasproti izžemanju so bile te množice brez moči, saj tudi v Evropi, od koder so prihajale,ni bilo nič bolje, Tam se je spočel takozvani „surovi indivi-dualizem", ki so ga propagirali liberalni filozofi Hdbbes, Locke in Hume, pa seveda še drugi za njimi. Med trpečimi delavci je bilo kajpada mnogo katoličanov. Iz razlogov, ki jih bomo omenili malo pozneje, v svoji Cerkvi niso našli dosti zaslombe. Kalvinska vera, ki je tudi štela med delavci in delodajalci mnogo privržencev, je pa šla izžemalcem celo na roko. Kalvinizem namreč uči, da je vsak človek vnaprej odločen za nebesa ali za pekel — absolutna predestinacija se ta reč imenuje. Sam si ne more pomagati, da bi to spremenil. Toda kako je mogoče že v življenju sklepati na to, kdo pojde po smrti gor in kdo dol? Odgovor je: Komur Bog pomaga do zemeljskega bogastva, je očivi-dno zapisan za nebesa! Torej je treba takim, ki znajo bogateti v tem življenju, pustiti prosto pot. Tisti, ki so tu reveži, so pa itak zavrženi, kdo bi se zanje vlekel.. Jasno je, da se zastopniki kalvinizma niso mogli navduševati za pomoč trpečim delavcem. Še druge okoliščine so pospeševale neovirano izžemanje od strani podjetnikov in trpljenje delavcev. Že samo temeljno ameri- ško načelo, da je to dežela svobodne podjetnosti in da si vsak lahko na svoj način pomaga naprej, je dajalo podjetnikom ogromno prednost. Domačini že takrat niso posebno radi videli, da toliko priseljencev prihaja iz Evrope, pa jim ni šlo v račune, da bi jim olajševali življenje tu s kakim reševanjem „delavskega. vprašanja". Ti in taki vzroki so bili, da so ostale delavske razmere blizu do konca prejšnjega stoletja domala obupne. Seveda ne povsod v enaki meri, vendar pa precej na splošno. ORGANIZIRANJE DELAVSTVA Kako zgodaj v prejšnjem stoletju so nastale delavske organizacije in kakšne cilje so si stavile, je težko razbrati. Toliko lahko rečemo, da vse do leta 1885 niso prišle do večje veljave in niso mogle pokazati uspehov. Značilno za tedanjo dobo je to, da v javnost take organizacije sploh niso smele. To se pravi, da so bile tajne in, če je prišlo do kakih zborovanj, so se ta morala vršiti tako rekoč v katakombah. Videti je, da so mogle imeti le en cilj — medsebojno pomoč v nujnih potrebah, ko naj delavec delavcu stoji ob strani. Na skupne nastope nasproti podjetnikom, na postavljanje kakšnih pogojev in tako dalje sploh ni bilo misliti. Šele leta 1869 je prišla v življenje organizacija, ki je počasi segla v javnost. Imenovala se je „The Knights of Labor" — Vitezi dela. Začela se je pa tudi ta zelo na skrivnem. Niti imena sprva ni dala v javnost, še manj je objavila svoja pravila in seveda je tudi člane sprejemala tajno. Njen obstoj s cilji in sredstvi vred so smeli prvi člani zgolj od ust do ust širiti med sodelavce in nabirati nove člane. To se je vleklo vse tja do leta 1885, ko je pa organizacija kljub oviram štela že kakih 100.000 članov. V tem letu se je smatrala za dovolj močno, da poskusi s prvim velikim štrajkom. Zagrozila je deželi, da bo ustavila vso trans-portacijo, ako vodstva železnic ne sprejmejo njenih zahtev. In res so železniški ravnatelji sedli skupaj z delavskimi voditelji in se pogajali ž njimi. Štrajk je uspel, Vitezi dela so stopili iz svojih skrivališč in v enem letu je število članstva naraslo na 700.000. Široka javnost je pa ostala še naprej neprijazna delavskemu gibanju. Velik newyorški dnevnik je zapisal vzklik: Kam smo prišli! Pet možakarjev, ki vodijo organizacijo Vitezov, lahko vsak čas odloči, ali naj dva in pol milijona ljudi ima svoj vsakdanji kruh ali pa ne ... Obenem z Vitezi so nastajale še druge delavske organizacije, zlasti je omeniti AF of L — American Federation of Labor, po naše Ameriška delavska federacija. Ta obstoji še danes in je itak znana po vsem svetu. Takrat je pa šele rasla iz tal in ni kmalu pokazala, da bo zrasla Vitezom čez glavo. Vitezom dela je tiste čase načeloval neki Terence Powderly, katoličan. Po naravi ni bil ustvarjen za velikega organizatorja in voditelja. Bil je miren človek, pa zraven zagrizen abstinent. Če je imel nastopiti na kakšnem delavskem zborovanju, ni smelo biti piva naprodaj, drugače je svoj nastop odpovedal. Ko je število članstva tako hitro raslo, kot smo zgoraj povedali, je tudi sam bolj in bolj čutil, da ni zmožen voditi take množice. Deset mož bi komaj zadostovalo, je sam poudarjal, kaj bi sam! Med člani so se pojavljali vročekrvneži, ki so nastopali s silo in se s kakšnimi sejami in pogajanji niso zadovoljili. Powderly jih ni znal krotiti. Že naslednje leto, 1886, je organizacija Vitezov stopila na dan z zahtevo, da se uvede osemurni delavnik. V Chicagu je nastal splošen štrajk. V začetku je šlo vse lepo mirno, toda kmalu so se pojavila nasilja in padle so smrtne žrtve. Štrajk je bil zlomljen, vsa široka javnost se je obrnila proti delavstvu in v naslednjih letih so Vitezi zgubljali članstvo. Leta 1893 je bilo samo še 75 tisoč organiziranih Vitezov in Powderly je odstopil. Vitezi so kot organizacija prihajali bolj in bolj ob veljavo, njihovo zapuščino je pa pobirala Federacija in rasla. K sreči je imela dobro vodstvo in se je bolj in bolj uveljavljala. Mimogrede naj bo povedano, da je Powderly pozneje izstopil iz Cerkve in umrl kot framason. STALIŠČE CERKVE DO DELAVSKEGA VPRAŠANJA Še preden se je pojavila organizacija Vitezov dela, so predstavniki Cerkve, škofje in duhovniki, dobro videli, kako žalostno življenje živi ameriško delavstvo. Saj je bilo po tovarniških podjetjih na tisoče in tisoče katoličanov, ki so bili člani raznih žup- nij. Pa tudi brez tega so imeli duhovniki odprte oči za vse pojave v naglo se razvijajoči Ameriki. Na žalost so bile okoliščine take, da je izžemano delavstvo precej dolgo čakalo na kakšno koncentrirano podporo od strani Cerkve, čeprav ta podpora itak ni mogla biti drugačna kot moralna. Uradni molk cerkvenih krogov so izrabljali nekateri delavski „voditelji" za agitacijo proti Cerkvi in cerkvam sploh, tudi zoper vero in Boga. Kajpada so želi tudi nekaj uspehov. Toda poglejmo, zakaj so škofje in duhovniki tako dolgo molčali oziroma se niso v celoti zavzeli za pravice delavcev. V prvi vrsti ije treba vedeti, da se je Cerkev tiste čase morala boriti za svoj lastni obstoj. Med ogromno protestantovsko večino v Ameriki je bilo katoličanstvo nekaj novega, tujega in ni bilo dobrodošlo. Ameriška javnost je nagonsko odklanjala Cerkev; kmalu pa so nastala organizirana gibanja, ki so poleg drugih „tujih" vplivov napovedala boj tudi katoličanstvu. Te organizacije so skušale zajeti ameriško politiko in celokupno javno mnenje. K sreči so taka gibanja vzplamtela bolj od časa do časa, pa spet ponehala. Njihov zalet je bil dostikrat neokusen in pretirano goreč, da je tudi sam včasih vzbudil bolj odpor kot simpatije v široki javnosti. Cerkev je pa delovala bolj na tihem in vztrajno in je njena veljava končno le prodrla. Obenem, ko se je morala Cerkev zavarovati zoper take navale, so prihajale nove in nove množice čez morje. Med njimi je bilo visoko število katoličanov. Ti pa niso prihajali organizirani, nihče ni mogel naprej vedeti, kje se bodo naselili. In če se je dalo predvidevati, kje se bodo ustavili, je pa bilo takoj tu novo vprašanie: kako dolgo bodo ostali na tem mestu? Prihajali so kajpada brez duhovnikov, domala vsa skrb zanje v duhovnem pogledu je padla takoj na škofe in duhovnike, ki so bili že tu. Teh je pa bilo premalo, da bi bili mogli slediti novim priseljencem po vseh njihovih, dostikrat ne-izsledljivih potih. Cerkev za svojo organizacijo in njej potrebne ustanove ni imela nič podpore od strani države ali druge javne oblasti. Navezana je bila — kot je še dandanes — zgolj nase in na svoje vernike. In prav ta okolnost je pogosto vse preveč od- bijala katoličane, ki so še prihajali iz Evrope, kjer so bile razmere povsem drugačne. Katoliški vseljenec si je krvavo težko zaslužil svoj dolar v tovarni ali rudniku. Ko je prišel v cerkev, je kaj rad preslišal in prezrl vse drugo, kar se je tam govorilo in godilo, zelo dobro si je pa zapomnil eno reč — v cerkev hoditi stane denar ... Vrhu tega in takega je še to res, da je bila tedanja duhovščina v Ameriki sama še vsa „evropska", četudi ni prihajala sem skupno z ljudmi, so vendar ameriški škofje izbezali posamič veliko duhovnikov raznih narodnosti iz Evrope, da so prihiteli vsaj za svojimi verniki, če ne že z njimi. Na žalost se niso zmerom odzvali vabilu najboljši duhovniki, včasih celo prav slabi. Pa čeprav bi bili prišli zgolj najboljši, razmere tu so jim bile sprva silno tuje in je vzelo časa, preden so se vživeli. Medtem je bilo napravljenega med verniki že mnogo zla ,in je bilo treba zmerom od kraja zbirati razbite kosce. Ameriški škofje niso zanemarjali naloge, da čimprej vzgoje domačo duhovščino. Toda tudi v tem pogledu ni manjkalo težav in ovir. Ta reč stane denar, katoliški starši ga niso imeli. Fant naj prime čimprej za delo, da bo prispeval z zaslužkom k vzdrževanju družine, kaj bi mislil na kakšne višje šole! če pa le sili v bogoslovje, naj ga vzdržuje škof! Lahko rečeno, toda kje bo škof dobil potrebne vsote, ko zgolj ustanavljanje novih in novih župnij gre od rok s tako težavo? Končno — ko je kak škof uspel, da je ustanovil semenišče, je moral tudi profesorje dobiti iz Evrope in ti so poučevali po evropsko, za ameriške potrebe niso znali kar brž prilagoditi svojega pouka. Niti niso mogli vedeti v tistih časih, ne sami ne škofje, kako v vse drugačno smer se bo razvijala Amerika, kot se je razvijala Evropa. Nič čudnega torej ni, da se ameriška duhovščina precej dolgo ni mogla vživeti v to, da je treba z vso resnostjo študirati „socialna vprašanja" in aktivno poseči na to tako neobdelano polje. Sicer je pa bilo to polje obupno „neobdelano" takrat tudi v Evropi — še neprimerno bolj kot v Ameriki. Imejmo pred očmi, da tu govorimo o časih, ko o kakšnih „socialnih papeških okrožnicah" še ni bilo nobenega sledu. Morda se čudno sliši, vendar je v bistvu res, ako zapišem: Ko je papež Leon XIII. razglasil v svet svoj „Rerum novarum", je bila Amerika že dosti bolj pripravljena za sprejem takih glasov kot Evropa. Kako je moglo priti do te nepričakovano-sti, skušajmo pojasniti v naslednjem. STALIŠČE CERKVE DO VITEZOV DELA Rekli smo, da je bil načelnik Vitezov dela katoličan Powderly. Kot tak se je imenoval „Veliki mojster delavec" — bili so pač „viteški" časi... Dalo bi se misliti, da je že zaradi tega Cerkev morala simpatizirati z njegovo organizacijo. Nobenega dvoma ni, da je tudi res bilo tako, vsaj krajevno rnno-gokje. Višja cerkvena oblast je pa dolgo imela glede organizacije resne pomisleke in dolgo ni dala nikakih izjav v njeno podporo. Bolj verjetno se zdi, da je celo svarila pred njo. Razlog je bil zlasti dvojen. Prvič tista tajnostnost organizacije, ki smo jo že poudarili. Nihče ni prav vedel, kaj v resnici tiči za organizacijo. Drugič pa okol-nost, da so neodgovorni agitatorji med vitezi pogosto povzročili neljube izgrede, celo krvave spopade, ki so široko javnost silno odbijali. Višja cerkvena oblast ni mogla na dan s kakšno izjavo, ker si sama ni bila na jasnem, kako in kaj. Organizacija Vitezov se je razširila tudi preko ameriških državnih mej v Kanado in tam enako delovala. Vzbudila je tak odpor, da jo je tedanji kardinal v Ouebecu, Ta-schereau, svojim vernikom naravnost prepovedal. Tisti del Kanade je bil seveda že takrat po ogromni večini katoliški in kardinalov glas je imel tam vse drugačno veljavo, kot jo je mogel imeti glas kakšnega ameriškega škofa ali kardinala. Vitezi so se zoper kardinala v Quebecu pritožili v Rim, ta je pa kardinalovo prepoved potrdil. Misel je bila: Francoski katoliški delavci v Kanadi naj se organizirajo sami zase, saj jih je dovolj. Napravijo naj po zgledu evropskih katoličanov, ki stremijo za tem, da si katoliško delavstvo omišlja lastne organizacije, ne pa skupno z nekatoličani. Kanadski zgled je imel svoj odmev v Ameriki. Bilo se je bati, da bo tudi ameriška cerkvena oblast napravila nekaj takega. Takrat je „Veliki mojster delavec" — Pow-derly — stopil do ameriškega nadškofa Gib- bonsa v Baltimoru in mu razložil cilje svoje organizacije v vseh podrobnostih. Nadškof je uvidel, da Ameriki ne kaže slediti kanadskemu zgledu. Začel se je zavzemati za organizacijo Vitezov in je pridobil zanjo kmalu tudi veliko večino škofov. Tako je ameriška Cerkev začela tudi „uradno" stopati na stran organiziranega delavstva in ostala na njegovi strani vse do danes. Ko je bil nadškof Gibbons pozvan v Rim, da sprejme kardinalski klobuk — leta 1887 — je že tudi tam zastavil svojo vplivno besedo in preprečil kakšno prenagljeno prepoved. Naj bo povedano, da je Gibbonsa podpiral tudi angleški kardinal Manning. Z združenimi močmi sta prepričala Leona XIII., da bi za Ameriko ne bilo dobro, kar je morda dobro za Kanado. Važnosti Gibbonsovega uspeha ni lahko pretiravati. Kaj kmalu so se zavedali te važnosti vsi ameriški škofje in ž njimi tudi duhovniki. Delavcem, ki so bili organizirani pri Vitezih ali drugih delavskih organizacijah, ni bilo treba več izbirati ob vprašanju: Ali naj ostanem zvest delavskemu gibanju ali svoji Cerkvi in Bogu? Odslej je zvestoba enemu in drugemu pomenila eno in isto. Cerkev ni pozvala svojih vernikov, naj opu-ste skupne boje za zmago socialne pravičnosti v organizacijah z nekatoliškimi delavci. Samo k temu jih je pozvala, naj se zavedajo pri svojem boju načelne poštenosti in naj skrbe, da se je bodo oprijeli tudi nekatoličani. Če bi bil nadškof Gibbons takrat drugače odločil, kdo ve, kaj bi bilo nastalo iz tega? Katoliške delavce, ki so bili že organizirani, bi bilo težko odtrgati od tam. Zakaj krivice, ki so se godile delavstvu, so bile preveč kričeče. Trganje delavskih vrst bi pomenilo silno zmanjšanje odporne sile. Naj bi bila Cerkev imela še tako idealne namene pri svojih ukrepih, delavstvo je v svojem trpljenju videlo le eno — boj za pravice! Za preudarno izbiranje sredstev je bilo vse premalo časa in notranje zbranosti. Kakšen drugačen poziv od strani škofov, drugačen, kot je v resnici prišel, bi verjetno ne našel razumevanja in tudi v Ameriki bi bilo prišlo do tega, o čemer toži Pij XI. glede Evrope: Delavski razred je za Cerkev [in Boga] izgubljen. Za zgledom kardinala Gibbonsa in škofov je šla tudi nižja duhovščina. Ni bilo dolgo, ko so se začeli dvigati poedini „delavski duhovniki" in stopati na plan. Ta ali oni ie že študiral razprave o socialnem vprašanju in stvar razlagal drugim. Ta ali oni je uvidel položaj brez teoretičnega študija, saj je lahko brez knjig študiral življenje okoli sebe in se je vsaj v konkretnih zadevah uvrstil med zagovornike in branitelje delavskih pravic. Res je pa, da so bili tu pa tam tudi jako nelepi zgledi, ko se je. zgodilo prav nasprotno. Kljub vsemu so bila tla ob prihodu okrožnice „Rerum novarum" prilično pripravljena. Ne, načela, ki jih je izražala okrožnica, niso pognala korenin kar čez noč. Velika ovira je bila že v tem, da je prav takrat temeljito razpadala organizacija Vitezov dela — kot že povedano. Toda dvigale so se druge organizacije, pojavljale so se nove težave in novi nemiri — življenje samo in papeževa okrožnica sta s skupno silo pritiskala na bolj temeljito razmišljanje. NADALJNJI BOJI Ob nastopu novega stoletja — 1900 — že ni bilo več sledu o Vitezih dela. Delavsko gibanje je vodila Federacija. Nastopila je javno in bila prisiljena, da je organizirala celo vrsto stavk. Tedanje razmere naj pojasni naslednji dogodek. Leta 1902 se je udeležilo stavke v penn-sylvanskih premogokopih nekako 140.000 delavcev. Šlo je za zvišanje plač, ki so takrat znašale komaj $ 300 na leto. Štrajk je vodil John Mitchell, katoličan konvertit. Lastniki premogokopov niso hoteli nič slišati o kakem povišanju in stavka se je vlekla v nedogled. Delavci in njihove družine so prišle v zelo težak položaj. Javnost še ni bila prebujena v prid delavstvu in celo marsikak katoliški duhovnik je obsojal stavkarje. Ko je pa bilo le prehudo gledati revščino stav-karjev, so se začeli pojavljati javni apeli na vodstvo premogovnikov, naj vendar nekaj ukrene, da pride do poravnave. In se je oglasil zastopnik delodajalcev, neki George Baer, ki je na vse pozive odgovoril v javnem pismu nekako takole: „Nikar ne pričakujte, da bodo delavski agitatorji zavarovali pravice in interese delavstva. Nasprotno, to bodo storili krščanski bogataši, ki jim je sam Bog dal nalogo, da čuvajo nad lastnino in interesi Amerike ..." Vsebina tega pisma je bila tako kričeče „nesocialna", da je čez noč obrnila tehtnico. Župnik v Wilkes-Barre, Father Curran, ki je bil sprva sam zoper stavko, se je postavil na čelo gibanja za čim hitrejšo poravnavo. Škof Hoban v Scrantonu mu je dal vso podporo. Prišlo je do tega, da je predsednik Teodor Roosevelt pozval k sebi v Washington Johna Mitchella in Georga Baera in sam vzel v roke vso stvar. Baer je bil tako predrzen, da je očital samemu predsedniku Združenih držav: Podpihujete anarhiste ... Roosevelt je pa zagrozil, da bo dal premogovnike zastražiti z vojaštvom in delavce poslal nazaj. To je pomagalo v toliko, da so delavci dobili povišanje za deset centov na uro in stavka je bila končana. Nikakor se pa lastniki premogovnikov niso dali pregovoriti, da bi priznali delavske unije. Iz tega vidimo, da še v pričetku našega stoletja Amerika ni prišla delj kot do prvih korakov v „reševanju delavskega vprašanja". Pa bil je narejen vsaj ta korak, da je prvič v ameriški zgodovini kak predsednik nastopil s posredovanjem — pa to pot ne v prid kapitalistom [kot Cleveland v Chicagu komaj osem let poprej], ampak se je postavil na stran delavstva. Dočim je med gornjim štrajkom župnik Curran samo v tem kričečem primeru nastopil javno v prid delavstvu in ga je podprl njegov škof, se je pa prav takrat pojavil na javni pozornici drugi duhovnik, ki je kmalu postal delavski zgovornik na vsej črti. To je bil Tohn A. Ryan, profesor v znanem semenišču St. Paul, Minn. Ta mož je imel med svojimi učenci v omenjenem semenišču tudi marsikakega Slovenca, zato nam je ime šentpavelskega semenišča res „znano". Profesor Ryan je že več let pred tem z vso resnostjo študiral socialno vprašanje in ugibal, kako naj bi se načela pape-ške okrožnice „Rerum novarum" praktično obrnile na ameriške razmere. Veliko je predaval, še več pisal, zmerom je zastopal pravice delavstva in kazal na krivice, ki se jim gode. Tak je ostal vse do svoje smrti, ki je prišla ponj šele lani — 1954. S svojim delom je zbudil veliko zanimanja za družabno pravdo, veliko pripomogel do zboljšanja delavskega položaja in tudi vzgojil celo vrsto drugih „delavskih duhovnikov". AMERIŠKI ŠKOFJE IN DELAVSTVO Ameriška delavska federacija je stalno rasla in narasla do 5 milijonov članstva. Za-temnila je vsa druga delavska gibanja. Trdijo, da je bilo njeno članstvo skoraj dve tretjini katoliško. Veliko krajevnih društev, ki so bila včlanjena v Federaciji, je imelo katoliške predsednike. Načelo, ki ga je ustanovil kardinal Gibbons, da naj se katoliški delavci ne skušajo organizirati posebej, je obdržalo svojo neizpodbitno veljavo. Ali ni bilo vse pripravljeno kakor nalašč, da stopi Rerum novarum v življenje kar stoodstotno? Ali ni bilo pričakovati, da so možje, kot je bil John Ryan, že dovolj pripravili pot do tega? Do skupne podjetnosti ameriških škofov še zmerom ni prišlo in ni moglo priti. Bilo je še zmerom preveč nasprotnih sil. Med delavstvom so se pojavili močni agitatorji za socializem v protiverskem smislu. Dovolj bi bilo, če bi bolj na široko opisali te boje samo med ameriškimi Slovenci. Toda za kaj takega nam manjka prostora in to sploh ni naš namen. Cerkveni krogi so morali braniti predvsem verske resnice in ni ostajalo dosti časa za kaj drugega. Organizirali so pa vso ameriško katoliško Karitas, ki si je polagoma osvojila vse škofije in storila že takrat veliko dobrega. Premnogi siromaki iz delavskega stanu so bili deležni njenih dobrot. Seveda pa s samim „flikanjem" ran, ki jih je zadajala socialna krivičnost, položaj ni mogel biti prenarejen. Prav na zborovanjih omenjene Karitas so se zborovalci med seboj opozarjali, pa tudi klicali na pomoč škofe, da je treba poseči globoko in začeti zadevo v samih koreninah. Vmes je prišla prva svetovna vojna. Bilo je polno drugih skrbi. Vojna leta so prinesla delavstvu dobre čase — dela dovolj, plače lepe. Minila je vojna in marsikaj se je spremenilo. Delavstvo je zahtevalo svoje, tovarnarji so silili stvari nazaj v predvojne čase. Delavstvo je začelo izgubljati zaupanje v svojo organizacijo in izstopalo iz nje. Boljševiška rovolucija v Rusiji je imela svoj močan odjek tudi v Ameriki. Čeprav v resnici ameriško delavstvo ni kaj prida simpa-tiziralo z boljševiki, so bogataši prav vsak poskus za kakšno zboljšanje med delavstvom razglašali za „boljševiško rdečkarijo". Bolj in bolj so se pojavljali glasovi, da bo morala vlada poseči vmes in napraviti poskus neke socialne zakonodaje. Kdo bo vodil priprave? Kaj naj ta zakonodaja prinese? Tedaj so se sešli ameriški škofje —xleta 1919 — pa sestavili in objavili svoj socialni program. Seveda v smislu okrožnice Rerum novarum. Nastopili so z zahtevami po temeljitih reformah. Uveljavi naj se predpisana najnižja plača, ki jo mora dobivati vsak delavec. Otroci pod 16. letom se ne smejo industrijsko zaposliti. Pravica do organiziranja se mora delavstvu postavno zagotoviti. Država naj skrbi za boljša delavska stanovanja. Dohodki in dobički podjetnikov ne smejo biti brez nadzorstva javnosti. Delavci naj postanejo solastniki podjetij po zadrugah in podobnih ustanovah. V gornjih točkah je delavski program amer, škofov kar najbolj na kratko vsebovan. Dandanes se nam zdi, da so te reči same po sebi umevne, takrat je bilo drugače. Ko je bil program objavljen, je vzbudil mnogo pozornosti, toda ostalo je večinoma zgolj pri razpravah. Korenin stvar ni pognala. Podjetniki so videli v teh in takih zahtevah „rdečkarijo" in so skušali odpraviti svoje zboljšane odnose do delavstva, ki so nujno nastali med vojno. Delavstvo se je pa zatekalo k štrajkom, ki so bili v letih 1919 do 1921 na dnevnem redu. Sledilo je desetletje „prosperitete", ki so jo podjetniki krepko izrabljali nasproti delavstvu, zlasti organiziranemu. Šlo je za to, da javnost dobi vtis: delavske unije so sploh nepotrebne! Brez njih se delavcem bolje godi. Ta misel je zašla tudi v delavstvo samo. V desetih letih je število organiziranega delavstva padlo za poldrug milijon! Šele ko je kmalu po letu 1932 šla prosperiteta v celoti rakom žvižgat in je znana „depresija" objela vso deželo, so razni ljudje, ki so nosili odgovornost za postavodajo, začeli znova citati in premišljevati socialni program škofov iz leta 1919. Počasi je prišlo do tega, da je Washington uveljavil vsaj nekaj točk iz njihovega programa v tako zvanem delavskem zakonu pod imenom „The Wagner Act". Nov zalet v razvoju navzgor je dala leta 1931 nova okrožnica Pija XI. pod naslovom „Quadragesimo anno". V splošni zmešnjavi, ki jo je vrgel v ameriške možgane tedanji gospodarski polom, je bila nova okrož- niča kot težko pričakovan kažipot iz splošne izgubljenosti. Vzbudila je med katoličani več in več zanimanja za razna vprašanja „malega človeka". Zmerom več poučenih mož in žena je stopalo v vrste tistih, ki so dvigali glas po nujni socialni reformi. Leta 1936 je nastala poleg Federacije nova močna organizacija delavcev — C. I. O. Katoličan Philip Murray [zdaj že mrtev] je v njej nastopal za uveljavljenje krščanskih načel v delavskih vprašanjih. Papeške encik-like so mu kazale pot. Nekaj let pozneje je Murray postal celo predsednik celokupne CIO in je tudi kot tak pridno uveljavljal papeževe zahteve. Ni pa imel pred očmi zgolj blagra delavcev, tudi podjetnikovo stališče je skušal zmerom razumeti. Z drugo besedo: Papeževa načela je razlagal in dopovedoval tudi kapitalistom. Dosegel je precej, ne pa vsega. Hote ali nehote so mu sledila tudi ostala udruženja delavstva. Washington je sprejel polagoma še marsi-kako postavo, ki je prišla delavcem v korist. Okoli leta 1950 je bilo citati v ameriških publikacijah članke, ki so skoraj brez pridržka slavili Ameriko kot najbolj zgledno deželo v zadevi sporazuma med organiziranim delavstvom in „prosvitljenim kapitalizmom". Vendar so bolje poučeni ob takih člankih zmajevali z glavami. Bilo se je bati, da bi tako rožnato gledanje uspavalo široko javnost — zlasti seveda katoliško, ki je v prvi vrsti brala take članke — češ da je ameriško socialno vprašanje rešeno — torej ni treba več tratiti časa s to rečjo ... V resnici je pa treba vedeti, da mora delavstvo za vsako najmanjšo svojo pridobitev ostati budno na straži, da je zopet ne izgubi. Sovražnik se pojavi nenadoma in od tam, od koder bi ga človek ne pričakoval. Prav v tekočem letu je spet živahno gibanje po vsej Ameriki, da se uvede po poedinih državah nova zakonodaja (pod zapeljivim imenom „pravica do dela"), ki bi spodbila tla domala vsem dosedanjim pridobitvam delavstva, podjetnike pa postavila tja, kjer so bili pred prihodom Wagnerjevega akta. Morda je prav zaradi te nevarnosti prjšlo do tega, da sta se Federacija in CIO po večletnem vzporednem korakanju lani strnili v eno samo organizacijo. Na žalost katoliški del Amerike v tej reči ne postopa enotno, škofje in druga višja du- hovščina dviga odločen glas v prid delavstva. O nižji duhovščini in premnogih laikih (če ne o večini) se čuje, da vsaj tu pa tam še zmerom ne kažejo zadovoljive poučenosti o resnosti teh vprašanj. Toda to le mimogrede; na tem mestu ni naš namen, da bi se spuščali v podrobnosti. KAKO CERKEV VPLIVA NA SVOJE V teku te razprave smo že dovolj poudarili, da ameriška Cerkev oziroma njeno vodstvo ne misli ne zdaj ne pozneje pritiskati na to, da bi se katoliški delavci sami zase strokovno organizirali. Naj le ostanejo v skupnih unijah z drugoverci in brezverci. Skuša pa katoliške delavce posebej zbirati v zgolj katoliške krožke zaradi pouka in za dviganje katoliške zavesti v njih. Rekli bi: Ne organizira unije, organizira unioniste. Njihovo udruženje je znano pod črkami ACTU-Association of Catholic Trade Unionists. Sem spadajo tudi Young Christian Workers (YCW) — mladi krščanski delavci in delavke. V okrilju teh udruženj se vodijo več ali manj redne delavske šole, po večini pač večerne. V njih obdelujejo papeške socialne okrožnice in se poglabljajo v krščanska socialna načela. Sploh poglabljajo v delavcih in delavkah smisel za Kristusov apo-stolat. Iz teh šol in vzgojnih ustanov naj bi izšli apostolsko navdahnjeni možje in žene, ki bi potem v skupnih vrstah z ostalim organiziranim delavstvom uveljavljali v vsem delavskem gibanju krščanska načela. Ta udruženja izdajajo tudi lastne publikacije in knjižice ali brošure. Uspeh še ni posebno velik, vendar je mogoče pokazati vsaj tu in tam, da krščanska načela prodirajo. Krščanski delavci in njihovo gibanje mora biti na straži zlasti v dvojni smeri. Nasproti „desnici", ki jo sestavljajo poleg kapitalistično usmerjenih podjetnikov zlasti še „ultrakonservativni ka-količani", je treba braniti dejstvo, da delavsko vprašanje tudi v Ameriki še davno ni rešeno. Nasproti „levici", ki so ji jedro v glavnem komunisti in njihovi sopotniki, je treba pobijati propagando za popolni kolektivizem. Težko je reči, v kateri smeri je obramba krščanskih načel težja. Verjetno od časa do časa, pa od kraja do kraja, zdaj ena smer stopi bolj v ospredje, zdaj druga. „Levica" seveda tudi vzdržuje svoje šole in v komunističnem smislu vzgaja svoje pri- padnike. „Desnica" ima pa vsakovrstne možnosti, da napravlja „javno mnenje", ki dostikrat zmore veliko več kot podrobno delo v šolah, pri predavanjih, razpečavanju brošur itd. Čeprav se le od časa do časa zgodi, da morejo katoličani s prstom pokazati na lepe uspehe pri tem delu, je gotova vsaj ena reč: Katoličani — če že ne zapišem Cerkev sama — so med vsemi organiziranimi verami v Ameriki daleč v ospredju, kar se tiče udeležbe pri delavskem gibanju. Tega se zavedajo tudi voditelji velikih delavskih unij in organizirani delavci sami. Povsod veljajo predstavniki Cerkve, škofje, duhovniki in laiki za prijatelje delavstva. Je že res, da komunisti in podobni „radikalci" radi očitajo katoliškim delavskim predstavnikom, da skušajo privesti celokupno delav- sko gibanje pod peto rimskega papeža, da si ne upajo nikjer odpreti ust, če niso poprej dobili navodil od škofov in duhovnikov. Vendar navadno taki očitki ne najdejo pravega odmeva. Izzvene v prazno. Ameriško organizirano delavstvo pozna zgodovino vsaj toliko, da ve: V ogromni večini so bili predstavniki Cerkve vseskozi na strani delavstva in to še zmerom velja o njih. Poedine izjeme med duhovniki in škofi so pač izjeme, ki ne morejo nagniti tehtnice na svojo stran. Tudi katoliške mase, ki le prerade padejo pod vpliv javnega mnenja od strani „desnice", ne bodo zabrisale zgodovinskih dejstev. Ostane veliko upanje, da glede Amerike tudi v prihodnosti ne bo veljalo: Največji škandal stoletja je, da je Cerkev — in Bog ž njo — izgubila delavski razred. Bog daj! Martin Jevnikar: naših irntuitíLCL dela . . " ANTON TOMAŽ LINHART (200-letnica rojstva) Anton Tomaž Linhart je bil poleg Valentina Vodnika najdelavnejši mož v dobi razsvetljenstva. Rodil se je 1. 1756 v Radovljici. Njegov oče je bil Čeh, mati pa Slovenka. Šolal se je v Ljubljani pri jezuitih. Z dvanajstimi leti je stopil v cistercijanski samostan v Stični. Po dveh letih ga je zapustil in odšel na Dunaj, kjer je poslušal predavanja iz finančnih, policijskih in trgov- skih ved. Leta 1780 se je vrnil v Ljubljano. Tu je bil nekaj časa tajnik pri grofu Ed-lingu, nato pri škofu Herbersteinu, zapisnikar pri kresiji, okrožni šolski komisar za Gorenjsko, tajnik deželnih stanov in nazadnje gubernijski tajnik. Umrl je v najlepši moški dobi za srčno kapjo leta 1795. V mladosti je bil Linhart nemško usmerjen in je izdal dve knjigi v nemščini. Na Dunaju je napisal po Shakespearovem zgledu tragedijo „Miss Jenny Love". Igra je zelo krvava, polna nasilnih smrti in nepričakovanih srečanj, premalo pa je psihološko poglobljena. Leto pozneje je izšla pesniška zbirka „Cvetje s Kranjskega za leto 1781". V predgovoru pravi, da je izdal to zbirko zato, da bi dokazal Nemcem na severu, da tudi v nenemški Kranjski uspeva nemško pesništvo. Pesmi so narejene, neosebne, baročno gostobesedne in umetniško šibke. V Ljubljani je prišel Linhart pod vpliv barona Žige Zoisa, ki je zbiral v svoji hiši tedanje kulturne delavce. Linhart je postal Slovenec in je sežgal svoji prvi knjigi. Na Zoisovo prigovarjanje se je lotil domače zgodovine in jo z njegovo denarno pomočjo izdal v dveh knjigah pod naslovom „Poskus zgodovine Kranjske in ostalih južnih Slovanov v Avstriji". Knjigi sta napisani v nemščini. Prepojeni sta s prerodno miselnostjo in zgrajeni na trdnih znanstvenih temeljih. Najvažnejše pa je Linhartovo delo na dramatskem polju, kjer je položil temelje slovenski dramatiki. Slovenskemu jeziku je odprl vrata na gledališki oder in vlil v Slovence zavest, da spada tudi slovenščina med kulturne jezike. Prvo Linhartovo dramat-sko delo je „Županova Micka", ki jo je priredil po igri nemškega dramatika Richterja. Snov je veselega značaja in kaže, kako snubi žlahtni gospod Tulpenheim županovo Micko, a ga kmečki fant Anže užene in dobi Micko. Linhart je prenesel dejanje na Gorenjsko, da jo je še bolj približal Slovencem. Prva uprizoritev „Županove Micke" je bila v ljubljanskem stanovskem gledališču dne 26. decembra 1789. Igrali so jo: trije odvetniki, neki tovarnar, profesor, neka plemkinja, Linhartova žena, Linhart sam pa je bil šepetalec. Igra je doživela velik uspeh. Drugo Linhartovo dramatsko delo je „Veseli dan ali Matiček se ženi". Tudi ta igra ni izvirna, ampak je prireditev Beau-marchaisove francoske komedije. Linhart jo je spet presadil na Gorenjsko in tako predelal, da je 16 prizorov črtal, 14 jih je napisal sam, le malo pa jih je dobesedno prevedel. V igri baron Naletel zalezuje Micko, hišno svoje žene, toda Matiček, baronov služabnik in Mickin ženin, ga tako spretno osmeši, da stoji na koncu poražen in osramočen pred gledalci. V igro je vpletel Linhart polno osti proti tedanjim razmeram, zlasti proti zapostavljanju slovenščine v uradni rabi. Igra je izšla 1. 1790, a je avstrijska cenzura do 1. 1848 ni pustila igrati. Linhartovi igra sta živi še danes in ju od 1. 1848 stalno uprizarjajo. „PESMI ZA POSKUŠNJO (150-letnica prve pesniške zbirke) Letos poteka sto petdeset let, odkar smo dobili prvo slovensko pesniško zbirko. Izdal jo je 1. 1806 Valentin Vodnik pod naslovom „Pesme za pokušino" (Pesmi za poskuš- njo). Vodnik je začel zlagati pesmi že v gimnaziji, ko se je seznanil z bosonogim avguštin-cem o. Markom Pohlinom. Pod njegovim VALENTIN VODNIK (Rojen 3. II. 1758 - umrl 8. I. 1819) vplivom je začel sodelovati pri zborniku „Pisanice". Prve Vodnikove pesmi so gostobesedne, neživljenjske in brez umetniške vrednosti. Leta 1781 je napisai „Zadovoljnega Kranjca", ki je prva dobra slovenska pesem. V njej je nazorno in iepo pr;kazal slovensko zemljo ter delo, obleko, hrano in lastnosti Slovencev. Ko je odšel Vodnik iz Ljubljane za svetnega duhovnika, je opustil pesnikovanje. Znova se ga je spet lotil na prigovarjanje barona Žige Zoisa. Pesmi je* priobčeval v „Veliki pratiki" in „Ljubljanskih novicah". Do leta 1806 se mu jih je nabralo za drobno knjižico. Izbral jih je in izdal. Najbolj znane so: Na moje rojake, Na sebe, Zadovoljni Kranjec, Vršac, Kos in brezen, Sraka in mlade, Nemški in kranjski konj, Stari pevec in druge. V njih se je Vodnik tako izpopolnil, da ga po pravici štejemo za prvega slovenskega pesnika. Njegova pesniška zbirka je zelo vplivala na mlajši pesniški rod do Prešernovega nastopa, a še danes so njegove pesmi v šolskih čitankah. Snov je zajemal iz sodobnega življenja in ljudstva in jo je podajal tako, da ga je ljudstvo razumelo in vzljubilo. Vedno je nekoliko poučen, ker je tako zahtevala tedanja doba, toda nauk ni nikoli vsiljiv. Tudi jezik, slog in metrum sta ljudska. Najrajši je uporabljal veselo alpsko po-skočnico, ki je najbolj odgovarjala njegovemu značaju. Vodnikove pesmi so doživele celo vrsto ponatisov. LETO 1836 Leto 1836 je pomembno v slovenskem kulturnem življenju, ker smo tedaj dobili tri važna dela: prvo povest, prvi ep in prvi natis „Brižinskih spomenikov". „Sreča v nesreči". — Prvo slovensko povest je napisal Janez Cigler (1792-1869) pod naslovom „Sreča v nesreči". V njej pri- JANEZ CIGLER (Rojen 1792 - umrl 1869) poveduje o Svetinovi družini, ki jo francoske vojne raztepejo po svetu. Očeta ujamejo Francozi in ga odpeljejo v Francijo. Pošljejo ga v Španijo, na morju ga ujamejo roparji in ga prodajo za sužnja v Afriko, nato v Ameriko. Mati se medtem zadolži, proda hišo in odide služit. Tako morata od doma tudi dvojčka. Pavle študira in postane škof blizu Dunaja. Janez odide v Trst in se izuči za trgovca. Preseli se na Francosko, kjer dobi veliko premoženje, nevesto in očeta. Zve pa tudi za mater in brata, ki sta se medtem našla. Temeljna misel povesti je versko-vzgojna. Pisatelj- hoče pokazati, kako Bog vse dobro plačuje in hudo kaznuje in kako pomaga tistim, ki vanj zaupajo in se drže njegovih zapovedi. Vsi Svetinovi so dobri, zato dosežejo v življenju srečo, čeprav morajo prestati več preizkušenj. Zgodba je podana napeto, zanimivo, zato se je ljudem priljubila. Levstik pravi, da je postala Ciglerjeva po- vest prava ljudska knjiga. V umetniškem pogledu je pomanjkljiva, kar pa preprostih bralcev ni motilo. „Krst pri Savici". — Prvi slovenski ep je napisal France Prešeren (1800—1849). To je „Krst pri Savici". V sonetu, ki ga je dodal epu, ga je posvetil umrlemu prijatelju čopu in izgubljeni ljubezni do Primičeve Julije. Zato bi lahko rekli, da je „Krst pri Savici" pesem odpovedi. V njem pravi pesnik, „da srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani". Kakor se je moral Prešeren odpovedati Čopu in Juliji, tako je moral tudi Črtomir opustiti misel na zemeljsko srečo. Črtomir, junak epa, je ljubil lepo Bogomilo, svečenico boginje Žive. Odšel je na vojno proti kristjanom in bil poražen. Že se je hotel umoriti, ko se je spomnil Bogomile. Dal jo je poklicati. Prišla je in mu povedala, da je postala med njegovo odsotnostjo kristjana, še več, zaobljubila se je Bogu, če njega reši. Čudežno ga je rešil, zato naj se da še on krstiti; odide naj v Oglej, postane duhovnik in spreobrača svoje rojake. Ona bo kmalu umrla in ga počakala v nebesih, kjer se bosta za večno združila. Črtomira ganejo Bogomiline besede. Skoraj brez ugovora ji izpolni željo, ker je spoznal njeno čisto misel, ker ni verjel v poganske bogove in ker je delovala nanj božja milost. „Krst pri Savici" je še do danes najlepši slovenski ep. Napisan je tako, da kar čutimo, s kakšno zbranostjo in osebno prizadetostjo je oblikoval pesnik to delo. Nesrečni Črtomir je Prešeren sam v tistem času, ko je izgubil najdražji bitji. Na to večkrat tudi sam namiguje. V Bogomili pa je ustvaril najlepšo žensko postavo v našem slovstvu. „Brižinski spomeniki". — Ko so se naši predniki naselili v sedanji domovini, so prišli v stik s krščanstvom. Širili so ga tuji misijonarji. Sprva so oznanjali nauke v latinskem jeziku, Karel Veliki pa je določil, naj se naučijo verniki glavnih molitev v domačem jeziku. Ker misijonarji niso znali slovenščine, so si bogoslužne obrazce in molitve zapisali. Leta 1803 so našli v škofijski cerkvi v bavarskem Freisingu (Slovenci so to ime prekrstili v Brižinj) zbornik latinskih zapisov bogoslužne vsebine. V njem so odkrili tudi tri slovenske odlomke. Te odlomke imenujemo brižinske spomenike. Na- T 97 GlM^llTf föH^* ,ofe golpccil mtbbauvi «r%e bofc »^»vueiifr- mot grrk- { Xuf t^m« «r^c"? i x«fm #irif i'3fa -rrmu rroeharU« - r i a tnlfm cnLnrorm boflirm } i%uett*w»> p? mi- lo^n» Itlom trcflrmn Imteinitimfcmcotk Odlomek iz „Brižinskih spomenikov". (Fotokopija) stali so med leti 972 do 1025. Vsi trije so prepisi, izvirniki so nastali več kot sto let prej. Prvi in tretji brižinski spomenik obsegata splošno izpoved starejše in mlajše oblike, drugi pa je pridiga o grehu in pokori. Učenjaki trdijo, da ima drugi brižinski spomenik zvezo s književnostjo svetih bratov Cirila in Metoda. Leta 1836 je brižinske spomenike izdal Jernej Kopitar v svoji znameniti knjigi „Glagolita Clozianus". Prevedel jih je v latinščino in razložil. Brižinski spomeniki so za Slovence velike važnosti, ker so prvi zapiski v samostojnem slovanskem jeziku. Napisani so v lepi in čisti slovenščini desetega stoletja. Po izrazni moči so bogati, imajo pa še več vezi s staro cerkveno slovanščino. Danes so shranjeni v državni knjižnici v Münchenu. JOSIP STRITAR (120-Ietnica rojstva) V dobi tako imenovanega romantičnega realizma (1848-1881) je bil Josip Stritar osrednja osebnost v slovenskem slovstvu. Nekateri starejši slovstveni zgodovinarji so razdobje od 1866 do 1880 imenovali kar Stritarjevo dobo. Bil je evropsko izobražen, estetsko prefinjenega okusa, podjeten in dober literarni vzgojitelj. Zaradi teh lastnosti je imel velik vpliv na sodobnike. Stritar se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah 1. 1836. Na Dunaju je dovršil univerzo, toda ni takoj stopil v državno službo, ampak je rajši poučeval po bogatih družinah in potoval po Evropi, šele kot zrel mož je postal profesor na Dunaju, kjer je ostal do -upokojitve. V prvi svetovni vojni ta jim je svetobolje, češ da je svet solzna dolina, po kateri je razlito samo trpljenje. Oblikovno so pesmi dovršene, jezik je lep, ritem tekoč, manjka pa jim globine, pravega doživetja in resničnega žara. Izmed pesmi je najbolj znana legenda „Turki na Slevici". - Leta 1872 je izdal Stritar novo pesniško zbirko „Dunajske sonete". Ti soneti so oster je izgubil vse premoženje, zato so mu prijatelji preskrbeli brezplačno življenje v Rogaški Slatini. Tu je umrl 1923. leta. Stritar je bil pesnik, pripovednik, mladinski pisatelj, literarni vzgojitelj in kritik. Kot pesnik se je oglasil že v gimnaziji. Leta 1869 je zbral svoje mladostne pesmi in jih izdal v knjigi „Pesmi". Osnovna no- napad na ljubljanske prvake, na kulturne in politične razmere. Po vsebinski in oblikovni dovršenosti spadajo med višek Stritarjevega pesniškega ustvarjanja. — Znane so „Dunajske elegije", nadalje venec pripovednih pesmi o trpljenju kristjanov pod Turki „Raja" ter sonetni venec „Slovo" in razne socialne pesmi. Kot pripovednik je izdal Stritar pet daljših del: „Svetinovo Metko", „Zorina", „Gospoda Mirodolskega", „Ro.sano" in „Sodnikove". V vseh teh povestih in romanih je Stritar premalo izviren. Z „Rosano" je uvedel v naše slovstvo čustveno novelo po Rousseaujevi „Novi Heloizi". „Zorin" je roman v pismih in je nastal pod vplivom Goethejevega „Wertherja". „Gospod Miro-dolski" je na slovenska tla presajeni Gold-smithov „Župnik Wakefieldski". „Rosana" je Mignon iz Goethejevega „Wilhelma Mei-stra učna leta.". — Edino roman „Sodnikovi' je bolj Stritarjevo izvirno delo, čeprav ima več podobnosti z Jurčičevim „Sosedovim sinom". V vseh delih se zavzema pisatelj za človekoljubje, ljubezen, usmiljenje, dobroto, svobodo, poštenost itd. Iz vseh teh del odseva tedanje slovensko življenje, vsa so prepojena s Stritarjevimi nazori in spoznanji. Napisana so v tako lepem in plemenitem jeziku, da je Stritar ustanovitelj slovenskega salonskega jezika. Poleg pripovednih del je napisal še nekaj dramatičnih spisov, ki so vzgojni prizori in bolj dramatizirane povestice kot prava dra-matska dela. Proti koncu življenja je začel pisati Stritar tudi za mladino. Pri Mohorjevi družbi je izdal štiri mladinske knjige: „Pod lipo" (1895), „Jagode" (1899), „Zimske večere" (1902) in „Lešnike" (1906). Vse štiri knjige so vsebinsko enako urejene: najprej so pesmi, basni, uganke, nato živalski pogovori, dramatski prizori, črtice in povesti. Nekatere izmed teh pesmi spadajo še danes med najboljše mladinske pesmi, n. pr. Mladi vojaki, V šoli, Oba junaka, Žabja svatba i. dr. Izmed povesti je najdaljša „Griški gospod", ki pa je preveč vzgojna. Lepa pa je povest „Janko Bože". Kot literarni vzgojitelj in kritik je nastopil Stritar že leta 1865, ko je ustanovil Josip Jurčič na Dunaju literarno društvo in ga je vodil Stritar. Leta 1866 je napisal zna- meniti uvod v Prešernove „Poezije", v katerem je Slovencem na novo odkril Prešerna. Tedaj je začel sodelovati v Janežičevem „Slovenskem glasniku". V njem je priobčil vbto člankov „Česa je posebno treba našim pesnikom" in „Kritična pisma". Mladim pesnikom je razlagal, kako in kaj naj pojejo, da bodo pesmi dobre. V njih je tudi obračunal s pesnikom Koseskim, ki so ga mnogi precenjevali. Kritična pisma je Stritar nadaljeval v „Zvonu", ki ga je ustanovil sam 1. 1870. Tu je imel proste roke za vzgajanje in ocenjevanje, ker je ves list skoraj sam polnil. Zaradi nerazumevanja je „Zvon" po enem letu ustavil, a ga je ponovno izdajal od 1876 do 1880. Tudi tedaj-je prio-bče-val „Pogovore", kjer je razpravljal o književnosti, umetnosti, domoljubju, o socialnih vprašanjih itd. Bil je večji literarni vzgojitelj in kritik kakor pa pisatelj. Ko se je 1906. leta poslavljal od udov Mohorjeve družbe, je takole označil svoje pisanje: „Mnogo sem napisal udom Družbe svetega Mohorja; ali pa tudi kaj dobrega, o tem ne gre meni sodba. To pa smem reči, da me je pri vsem mojem pisanju vodila dobra misel. Ne samo kaj za kratek čas, zdrave dušne hrane sem hotel podati svojim čita-teljem." Josip Stritar: Jesen je tu. Po vrtu v travi podlesek cvete nevesel, na jug zleteli so žerjavi, hladan je čas se nam začel. Slovo že lastovke so vzele, v grmovju črni kos molči; sinice so prišle vesele od mrzle severne strani. t Po njivah se živina pase, več žitne bilke ni nikjer; plevel zdaj po strniščn rase, pastirčki kurijo zvečer. Jesen rumena, dobra žena! Otroci se je vesele: rdeča, bela in rumena na drevju jabolka zore. rf)o iLtdeaik kraške dramatike Starejšim Kraševcem je iz lastnega doživetja ali iz pripovedovanja starejših še živo v spominu, kako so se slovenski ljudje na Krasu nekoč ženili po „ta starem", kot pravimo. Kako so se na poročno jutro — včasih so se poročali le dopoldne z mašo — „ohcetarji" z ženinom hrupno odpravili po novico ... Starešina in novic sta vodila, godci so šli z njimi. Če so morali v sosednjo vas, potem so šli z vozovi, če ne že prej so se sedaj spotoma dogovorili, kako bodo „igrali" za novico. Da, igrali, kajti po nevesto ne smejo priti kot „ohcetarji", ampak kot sejmarji. Tak je star običaj in običaji se ne smejo spreminjati. Vsi so sejmarji in enemu med njimi, no-vicu, je zletela ptička, bela jerebica ali golobica, lepa bela golobička. Dobro so videli: na dvorišče nevestinega doma je zletela. Ali kraški domovi so obdani z borjači in borjači so vedno obzidani. Vse dni so vrata na široko odprta, le danes ne. Vse je zabito, žive duše ni nikjer. „Hej, ljudje božji, odprite! Pošteni sejmarji so pred borjačem. Odprite!" Nič odgovora. Treba je zaropotati po vratih. Se bo kdo oglasil? Tik vrat na notranji strani nenadoma poči puška. „Ho, kdo strelja? Kdo strelja na poštene ljudi? Ali tako sprejemate poštene popotne sejmarje?" — Starešina odločno protestira in zahteva, naj odprejo vrata. Sedaj hlapec, ki s puško straži Vhod, narahlo odpre „porton". „Kdo ste vi?" „Sejmarji smo." „Pošteni?" „Pošteni ljudje!" „In kaj bi radi?" Novic je nestrpen. Sicer pa, kdo bi ne bil v njegovi koži?... „Jaz grem samo po svoje! Spustite me noter! Na borjaču je nekaj mojega!" „To ni pravo govorjenje," mu zapre besedo starešina. Drugačna je igra, ki jo je treba igrati od začetka do konca. „Med nami, ki smo sejmarji, je lep fant. Ta je imel lepo jerebičko. Zletela mu je naravnost na vaš borjač..." Hlapec pa te zgodbe kar tako ne more verjeti. „Vi niste sejmarji, vi ste .ohcetarji' in iščete novico," jim pravi. „Tako smo slišali o vas, sicer pa sejmarji ne hodijo z godci okoli kakor vi..." „Godce smo srečali na poti," se hitro zmišljuje starešina. „Vsi pijani so se vračali z ohceti... še hoditi niso mogli, pa smo jih iz usmiljenja vzeli na voz..." To bi utegnilo biti res... Godci so res že navsezgodaj sumljivo veseli in so takoj pripravljeni urezati poskočno polko. A zdaj ni čas za šale. Sejmarji morajo priti do svoje jerebice in starešina postaja nestrpen. „S čim pa se lahko izkaže fant, ki pravi, da je jerebica njegova, da je tudi res njegova?" „O, jerebica svojega gospodarja dobro pozna in, ko ga zagleda, precej k njemu zleti," pojasnjuje starešina. V potrdilo tem besedam novicu ponosno zažari obraz: „Moja jerebica je bela, čisto bela.. ." Kdo bi sedaj ne verjel lepemu mlademu fantu, da govori resnico? Saj ga njegova rdečica izdaja, da ne laže... Sicer pa imajo sejmarji s seboj „pisano", pismo, dokument, ki črno na belem jasno govori resnico ... Beseda, govorjena beseda, je lahko lažniva, toda to, kar je pisano, mora držati kot v svetem pismu! Takim argumentom se odpirajo vrata na stežaj. Sedaj je sejmarjem pot odprta, toda ne dalj kot skozi vrata. Naprej jim hlapec s puško brani. Starešina mu sili „pisano", dokument, naj bere, toda hlapec ne zna brati. Bo treba poklicati gospodarja. „Kaj bi radi, ljudje božji, od mene? Kdo ste in od kod ste?" „Pravijo, da iščejo nekakšno jerebico..." „Popotni sejmarji smo in temu našemu fantu je bela jerebica zletela naravnost na vaš borjač... Tudi črno na belem imamo pisano. Dokument! če ne verjameš naši besedi, verjemi pisanemu? Poslušajte, kaj pravi naše pisano!" „Hm! Preberi, pa preberi, da slišimo ..." ,igra' nerodno hišni gospodar in oče, ki mu je danes pri srcu mehkeje kot druge dni. Nima rad čustev, saj je trdna kraška korenina; a danes, ko odhaja njegova edinka od doma, njegova duša kljub vsemu joče ... „Naš novic je imel lepo mlado jerebico. Čisto belo jerebičko. Ona njega dobro pozna in takoj k njemu zleti, kakor hitro ga zagleda ... Našega novica jerebička pa se je zgubila in je zletela na vaš borjač. Novicu se imajo odpreti vrata na borjač, vsa vrata v hiši in vse shrambe... Tako stoji črno na belem in to je resnica ..." Starešinova beseda je svečeniško resna in svečana. Saj je prvi igralec, ki vodi vso ta-jinstveno igro, ki ni igra, kajti za njo se skriva resnejše in pretresljivejše dogajanje. Toda njega se ne tiče vse, kar se dogaja v ženinovi duši, vse, kar joče očetovo srce... A gospodar ne ve nič o kaki jerebici. Morda bi gospodinja kaj vedela o tem. Naj pride ona govorit s sejmarji! Sejmarji pa so nestrpni vedno bolj. No, počakajo še gospodinjo. Ne, tudi ona ne ve nič o kaki jerebici. „Če je tako, potem si jo pa sami poiščemo!" hoče starešina s fanti naprej. Toda že poči strel. Hlapec strelja na borjaču. Zdaj pride starešina s pravo besedo na dan. „Radi bi videli vse ženske te hiše." Ženske pa so že na oknih in, ko to slišijo, zavreščijo: „Kakšni sejmarji pa ste? Res, pravi sejmarji!" Gospodar napravi sedaj še resnejši obraz: „Kaj, prej jerebice, zdaj1 pa ženske? Presneto čudna stvar!" In hlapec je odločen: „Življenje dam, noter jih pa ne pustim! Gospodar, ali naj streljam?" sprašuje. „Enkrat poči, pet jih pade!" Hlapec strelja. Saj to je njegova dolžnost, da strelja. Zdaj so sejmarji še odločnejši in zahtevajo: „Vse ženske sem! Vse bi radi videli. Morda one kaj vedo za jerebico." In ženske v hiši vreščijo ... Vse, prav vse, tudi one, ki so prišle samo za ta dan v hišo pomagat, so se vživele v igro. Še stara mati. Njo potem prvo privedejo pred sejmarje, češ naj njo prvo pogledajo. A z njo so sejmarji kaj hitro gotovi: „Vas so že pogledali..." uide enemu. „Ježeš, je-žeš, kakšno govorjenje!" se igrano zgraža nona, pa ne zameri, saj ve, da mora tudi ona v ženitovanjski igri odigrati svojo vlogo tako, kot jo je njena nona, ko se je sama mo-žila. Potem je na vrsti dekla. Tudi ona ni prava jerebica. Potem privedejo pred sejmarje najmlajšo deklico v hiši. Komaj pet let ji je in vsa prestrašena je pred toliko fanti. „Kako bi bila ta ,ta prava', ko še zob nima," ugovarjajo sejmarji. „Najprej nam pokažejo tako, ki zob nima več, potem pa to, ki ji še niso zrasli... Zdaj pa dovolj šali Ali daste jerebico ali pa gremo sami po-njo!" Napetost je prišla do vrha. Hlapec ne bo mogel ubraniti grozečim sejmarjem, da bi ne prišli v hišo. Zato hišna mati popusti. Fantovska in dekliška tržaška noša „Kar je res, je res! V gornji kamri imamo res eno ptičko, ampak tista ni jerebica ... Nima lepe obleke in jo je sram... Umazana je, ker je šele zdaj prišla z njive ..." „Mi jo bomo oprali, če bo treba," se veselo ponujajo sejmarji. „Suha je, same -kosti so jo . . . Pa še bolna je, v postelji leži..." „Jo bomo že mi poredili in pozdravili." In se domenijo. In jerebica — novica že prihaja. V beli poročni obleki z vencem na glavi, z rožasto bokaleto v roki. „Ta je prava!" kliče novic in za njim svatje z zboru. Zdaj niso več sejmarji, zdaj jim ni treba več vlog in mask. „Živela naša mlada novica!" kličejo svatje in, ko jo novic sprejme in jo s tresočimi rokami tako belo in vso zardelo objame pred starši in vsemi svati, zaigrajo godci, ki so menda samo zato tukaj, da' sedaj s poskočno melodijo preganjajo ženskam solze iz oči. Novic je našel svojo belo jerebičko. V njegovem naročju je, tudi ona s solznimi očmi. A kje bi se našel modrijan, da bi razumel ta njen jok, „na pol sladak, na pol grenak", kot pravi nekje „Goriški slavček". Godci odigrajo in sedaj je na svatih vrsta, da se oglasijo. Že je pripravljena zbadljivka, ki bo ženskam nazadnje pregnala še poslednjo roso iz oči: „Preljubi moj Štefan, kaj boš delal z njo, kaj boš delal z njo?" A novic je pripravljen. Že mu je novica medtem natočila kupico iz svoje bokalete in z njo v roki odpeva, kot bi ne razumel nagajivega vprašanja: „Trav'co bom kosil, odženjala mi bo, odženjala mi bo!" In potem spet zagodejo godci, dekleta razdele poročne šopke, spet zajokajo ženske in vsi skupaj v sprevodu se odpravijo v cerkev. # Taka je bila kraška svatba po „ta starem". Pravzaprav le en del svatbe, leena slika iz kraškega ženitovanja, seveda hkrati najlepša slika slovenskih ženitovanjskih običajev sploh. Toda za njo se nam odkriva še nekaj več. Davno ženitovanjsko obredje se je razvozlalo- v p r a v o ljudsko igro, ki jo moramo postaviti prav na početek slovenskega dramskega snovanja. In kakor bi se na prvi pogled zdela ta trditev tvegana, je ni težko dokazati. 1. Ljudske običaje ureja in ohranja močan smisel za dramatičnost, ki je tako kot pesniški dar vcepljen poedincem sredi množice. Ti oživljajo svoje'okolje, so nekakšni „režiserji" v svoji sredi. Prvotno je seveda tak običaj' „obreden", to se pravi — izvajan po splošno znanem, a nenapisanem ritualu, v katerem ima vsak gib svoj globlji pomen, navadno obramni; prepreči naj delovanje zlih sil. Taka obredja so bila že nekakšna vrsta predstave, nekak „obredni teater". Ko pa so kasneje v krščanski sredi obredja pričela izgubljati versko vsebino, so se ti prizori začeli dramatično vedno bolj sproščati in na tej stopnji lahko govorimo že o pravem gledališču. 2. Zgodovinarji so si edini v tem, da je treba iskati izvor drame v skrajno resnobnem davnem obredju, verskem ali čisto svetnem. Zgodovina grške drame, ki nam velja za izhodišče proučevanja o nastanku in razvoju dramskih vrst, samo potrjuje gornjo trditev. Vemo, da se je grška drama razvila iz Dionizijevega pomladanskega obredja, torej iz prvotno čisto ritualne tradicije prastarega ljudskega izročila. Podobna obredja so poznala vsa pastirsko-poljedelska ljudstva, tudi Slovenci. Pri nas se je nekaj Dio-nizijevemu obredju podobnega ohranilo v belokranjskem Zelenem Juriju, prave drame pa iz tega nismo dobili. Toda brez dvoma je tudi belokranjsko jurjevanje nekakšna igra, pa čeprav samo na pragu ljudske dramatike. Igra zato, ker je namen nastopajočih, da nekaj predstavljajo. 3. Teoretično je ža pravi teater potrebno dvoje: gledalci in živa predstava igra 1 c e v, to se pravi: igralcev, ki nastopajo in govore, še točneje, ki predstavljajo druge ljudi in druge dogodke. Tema dvema zahtevama seveda prvotno obredje v prvem obdobju razvoja še ne more ustrezati. V kultnem obredju nastopajoči človek si je pred nastopom vedno nadeval masko, s katero je skušal postati nekdo drugi. Šele čez dolgo, ko ugasne že dobršen del vere v izvajano obredje, se to spremeni v igranje — in to tedaj, ko si igralec lahko vsak čas pred gledalci sname masko; ko namreč ti vedo, da „igra", se ga ne boje kot samega boga in se zavedajo njegovega „predstavljanja". Na tej stopnji torej lahko že govorimo o obredju kot dramski sliki. Toliko bolj pa seveda šele kasneje, ko se vse, kar je obrednega, še bolj izbrusi, nerazumljeno odpade in se prične krepiti v njem predvsem igralska sestavina. A povrnimo se sedaj k našemu ženitova-nju! Obredni scenarij, kakršnega lahko sestavimo ob sporočilih še živih prič, je seveda že močno okrnjen. Če pa bi to podobo dopolnili s poročili starejših avtorjev in s primerjanjem z drugimi slovenskimi pokrajinami, bi našli ogrodje starodavnega obredja, v katerem ima vsaka poteza svoj določeni smisel in globlji pomen. Toda tega obredja že davno ni več. Nadomestila ga je igra. Ta navidez sloni na drugotni, povsem gospodarski predstavi ženi tovanj a — kupčiji, kot je dejansko bila kmečka ženitev dolga stoletja v naš čas. Toda za igro je še vedno videti staro vero, točneje — stari smisel igre, ki je zrastla na ruševinah prastarega obredja. Vzemimo za primer samo staro slovensko snubo! Ženin pride s starešino v hišo prosit za nevesto. Pa ne vprašata naravnost za hčer, ampak za junico, za živino ali les. Včasih se izdajata za popotnika, ki sta videla med potjo ptičke, ribe in druge živali v parih ter menita, da si mora tudi ženin ,poiskati svoj par. Ali pa povesta, da želita utrgati rožico na vrtu nevestinih staršev. — Zopet smo pri igri, živi igri, pri viru ljudske dramatike. Toda za vsemi temi predstavami sta snubca svoje dni hotela preslepiti zle duhove ter jim prikriti pravi namen svojega obiska. A te vere ni več — igra pa je ostala. Podobno je ponekod na Slovenskem ob vabitvi. Našemljena vabovca prideta k hiši vabit na svatbo. Pa ne, da bi kar naravnost stopila v hišo! Kaj še! Najprej pristopita k vodnjaku, hodita okoli njega in ga prav strokovnjaško merita. Prvotna obrambna sestavina je danes povsem dramska. In enako je z našo kraško „jerebico", igro, s katero se pričenja ožji, osrednji del kraškega ženitovanja. Res je, da se je najlepše ta običaj izoblikoval na Krasu; v tej ali drugačni obliki ga pa imamo tudi drugje po Slovenskem. Skoro povsod čakajo ženina in svate zaprta in zaklenjena vrata nevestine hiše in je potrebno dolgo sporazumevanje in pogajanje za nevesto. Ponekod starešina predstavi sebe in svate za popotnike iz Jutrove dežele, ki jih je pripeljala zvezda do hiše, drugod za lovce, ki gredo za sledjo ranjene živali, lisice, srne, ptice ali izgubljene ovce. — Še vedno je bilo treba zle duhove preslepiti, da bi ne mogli škodovati ženinu in nevesti, zlasti nevesti. Zato je bilo treba igrati, čimbolj prepričljivo igrati. A na to že dolgo nihče več ne misli. Komu bi padlo na um, da se je treba bati hudobnih duhov? Toda igra je kljub temu ostala in ker je ostala in je bila igrana, smemo videti v njej več kot običaj: dragoceno ostalino najstarejše ljudske dramatike. Rado Lenček KDO JE, KI V MENI KOT PTIČKA ČUDEŽNA VES DAN POSEDA, ZVONKO MI VRISKA IN POJE? -NAŠA SLOVENSKA BESEDA! M. Kunčič P. B. A.: ,,MAV' NAS JE PAMETNIH! _HUMORESKA_ Sedela sta pri kupici piva in spravljala svet v boljši red. Prvemu je bilo ime Luka Možganski, drugemu Marko Mislivski. Bilo je videti, da sta že pri koncu svojega duševnega opravka, zakaj nastala je kratka pavza. Po njenem preteku je Luka Možganski zavzdihnil: „Kakor sem rekel: Mav' nas je pametnih!" „Z jezika si mi vzel besede!" je pritrdil Marko Mislivski. Globoko sta se zamislila. Iz globočine svojega razmišljanja je Luka nenadoma vzkliknil, pa obenem krepko u-daril po mizi: „Pa prmojdunski, kje je pravzaprav zapisano, da morajo svet vladati sami gump-ci! Zakaj in čemu bi ne prišel čas, da vzamemo vajeti v roke pametni, kolikor nas sploh je? Na primer kar midva. Ti in jaz, se reče. Vsaj za začetek!" „Iz srca in pameti mi govoriš, Luka," je Marko mogočno prikimal. „Začniva!" Luka je izbočil junaške prsi in se popraskal za ušesi. Tedaj se je nekaj spomnil in nadaljeval, preden je mogel Marko kaj reči. „Nekoč sem bral sijajne besede, ki so navduševale: Začeti je treba, v tem je vsa velika skrivnost! Začneš — in si že polovico dela opravil." „Tudi moja misel, prmojzelenski! Začniva! Pa brez odloga! Kar tukaj in zdajle!" Da bi bolj držalo, je lopnil po mizi s pestjo do komolca. Kupici sta preplašeno poskočili. Nastal je nov odmor. Luka se je spet globoko zamislil. Potem je rekel na pol vdano, na pol kljubovalno: „Treba bo dobiti zaveznikov! „Ustanoviva klub pametnih!" Marku so se zamotali možgani, a ne za dolgo. Glavo je sukal tako nenavadno, da ni odkimaval, pa tudi nisi mogel spoznati, da prikimava. „Klub pametnih je potrebna reč in pametna zraven. Vendar je samo klub premajhna zadeva. Ko že ustanavljava, ustanoviva društvo!" Luki so zasijale oči. „Društvo pametnih, to je res bolje! Pa ko sva že pri tem, stopiva korak dalje. Ime-nujva stvar organizacijo pametnih!" „Prav! Tvoj predlog mi je na moč všeč. Ampak ko že ustanavljava, ustanoviva do konca. Napraviva stranko pametnih!" „Fant, ti si biser! Le kje si tičal doslej? Jaz sem z dušo in srcem za stranko. Saj brez politike ne moreva nikamor. In brez stranke ni politike. Ampak zdaj malo počakaj! Prišla mi je misel in se zapletla v moj možganski klobčič. Naj jo počasi odvijem!" Nagnil je glavo in oboje dlani zagrebel v lase. Tako je bil klobčič kmalu odvit in mož je našel besede: „Ko sva že pri političnem delu, je prav, če pomisliva, kako težko se stranka pririne do vlade. Prepočasna bi bila taka pot za naju. Predlagam, da kar od kraja ustanoviva vlado pametnih!" Tovariš je bil tako navdušen, da je sebi in njemu naročil novi kupici piva. Drugih besed ni našel, dokler nista stali kupici varno na mizi. Potem je dejal: „Stvar premisliva popolnoma trezno. Če bi ustanovila društvo ali organizacijo, bi nama bila potrebna pravila. Ker ustanavljava vlado, je treba imeti ustavo. Nazadnje je tudi ustava nekaj kot kakšna pravila. Imam nujen predlog: Preden bosta pričujoči kupici prazni, mora biti pred nama črno na belem ustava. Narejena naj bo v obliki pravil!" . Preskočimo nekaj minut. Morda jih bo za četrt ure, morda skoraj za pol. Naša vdana počakanost je nagrajena s tem, da na mizi pred Lukom in Markom leži na papirju ustava, narejena v obliki pravil. Glasila se je takole: „Naslov ali ime: Vladna organizacija pametnih. Članstvo: Pristop imajo samo in edine pametni, kar pravzaprav pove že ime. Za pametne se morejo in morajo smatrati samo taki, ki niso: a) ne prenagli, ne prepočasni; b) ne prevroči, ne premrzli; c) ne prezapravljivi, ne prevarčni; d) ne preleni, ne prepodjetni; e) ne preneumni, ne preučeni; f) ne prestari, ne premladi; g) ne preglasni, ne pretihi; h) ne preverni, ne preneverni; i) ne predebeli, ne presuhi; j) ne predemokratični, ne prediktatorski; k) ne prelahkomišljeni, ne prezamišljeni; 1) ne prestarinski, ne premoderni; m) ne prezaspani, ne prebudni; n) ne prezadovoljni, ne prenezadovoljni; o) ne preplitvi, ne pregloboki; p) ne preplašni, ne prepredrzni; r) ne prešaljivi, ne preresni; s) ne prediplomatski, ne prenediplomat-ski; t) ne premoški, ne preženski; u) ne pretrdi, ne premehki; v) ne prerevni, ne prebogati; z) ne prestisnjeni, ne prenapeti. D o s t a v e k : če bi se našlo še kaj več pametnih, naj se zanje porabi grška abeceda: alfa, beta, gama itd. Seznam lahko sega vse do ornega. Članstvo pri vladni organizaciji pametnih ne plača nič pristopnine. Nadaljnja članarina je prostovoljna. Ker je vladna organizacija pametnih strogo prostovoljna ustanova, ni nihče primoran, da postane njen član. Tudi ne, če je o sebi globoko prepričan, da spada med pametne. Kdor noče pristopiti, naj sam sebi pripiše. Bodoča vlada zanj ne prevzame nikake odgovornosti. Sposobnost kandidata se določuje z večino glasov. V spornih primerih odločujeta Luka in Marko strogo po točkah od a do z. Preko ,yz" nič, dokler se ne vgnezdi v usta- vo tudi kaj grških črk. To se lahko zgodi zgolj na podlagi večine glasov. Kdo bo sedel na vladne stolčke, o tem odločuje kolektivna pamet celokupnega članstva." Tako se je glasila s svinčnikom napisana ustava, ki sta jo Luka in Marko skupno prebrala in ji prikimavala z dušo in srcem. „Dovolj točk imava," je Luka zaključil. Marko mu je ves navdušen prikimal. Naročila sta si nadaljnjih kupic in začela sestavljati proglas na javnost. Že naslednji dan je ljudstvo bralo proglas in na zborovanje se je nabralo naroda, da bi se mu pod nogami trli orehi, če bi jih bil kdo po dvorani razmetal. Luka je vodil, Marko je imel pred seboj na mizi papir in svinčnik. Z Lukovim večinskim glasom je bil izvoljen za zapisnikarja. „Zadnji čas je," je povzdignil vzneseno besedo predsednik, „da smo se po dolgem vladanju butcev odločili, kar nas je pametnih, da si podvržemo svet. Na žalost je butcev na svetu zelo veliko. Ampak mi se ne damo! Moje načelo, a odslej tudi vaše, ki me je varno vodilo po velecestah življenja, je in ostane: Mav' nas je pametnih! Zares, veliko nas ni! Ampak če vso reč dovolj temeljito premislimo, bo treba priznati, da na svetu zmerom vlada manjšina ..." „Logika šepa!" Očitno je bilo, da je nekdo napravil neokusen medklic. Luki se je zdel močno neo-soljen in je razburjeno siknil: „Kako si to misliš?" „Če je na svetu največ butcev in so vse do danes vladali svet, je vendar očitno, da na svetu zmerom ne vlada manjšina". Dvorana je zašumela, pa ni vedela, komu naj da prav. Luka se je zmešal in je že sedmič slino požrl, preden mu je prihitel na pomoč Marko. Pošepetal mu je samo na uho in mož se je znašel. „Izkazalo se je že, da je naša ustava dokaj nepopolna. Dodati moramo grško črko alfa in zraven zapisati: ne premalo logičen, še manj pa preveč!" Marko je zapisal in novo točko zboru slovesno prebral. Dvorana je ploskala in logikar ni zinil nobene več. Že je Luka lovil izgubljeno misel, ko je spet jeknil medklic: „Kako se pa ugotovi, da je kdo preveč logičen ali premalo?' Luka je bil spet v boleči zadregi. Marko je pa obdržal stoprocentno prisebnost in mirno povedal, čeprav dovolj glasno: „Zdrava pamet pove!" Zbor je zaploskal in Luka se je spet znašel. Prvotni ogenj je v njem vzplapolal. „Kakor sem rekel in je že davno dogna-no: Mav, nas je pametnih! Velika večina so butci. Zato je jasno kot beli dan, da med ljudmi ni veliko logike v sredi, tako rekoč v zlati skledi. Odkar imamo novo točko v pravilih ustave, morajo vsi premalo ali preveč logični zapustiti dvorano. Vsak naj samega sebe tu na mestu presodi in svojo pamet popraša, če naj ostane ali naj odide." Nastala je huda rabuka. Drug drugega so rinili iz dvorane, sam od sebe pa ni nihče odšel. V gneči je nekdo zakričal, zarigal tako rekoč: „Mene izrivajo, ki mi pamet jasno pove ..." Do konca ni mogel. Marko je planil na noge in pokazal na točko ustave: „človek, če si sposoben pod točko alfa, pa nisi sposoben pod točko ,g". Preglasen si in s tabo ni nič. Zato ne moreš ostati in nimaš besede!" Zbor je zaploskal. Preglasni je očitno pokazal, da ima pameti zvrhano mero, zakaj usta je odprl, rekel pa nič. Namesto besede je krepko pljunil in sicer nekomu na čevelj, ker ni našel prostora na tleh. Naredili so mu tesen prehod in je odšel iz dvorane. Čudo prečudno — za njim se je skozi tesni prehod ulila cela procesija zborovalcev. Prostora je bilo zdaj kmalu dovolj, pljunil pa zaenkrat ni nihče več. Luka je spet povzel vodilno besedo; „Spet in spet se potrjuje moje načelo, moje življenjsko vodilo: Mav' nas je pametnih! Sami vidite, kako malo nas je ostalo. Vendar — vrzite iz svojih src vso maloduš-nost! Jaz pravim, dovolj nas je še za prevzem vlade ..." Osupel medklic se sliši iz dvorane: „V pravilih ali ustavi ne najdem besede o prevzemanju vlade!" Luka je pozelenel. Marko mu je priskočil na pomoč: „Taka reč se ne dene v pravila, butec nedolžni! Pametnim so možnosti na vse strani same od sebe odprte, če bi popisali vse možnosti v ustavi ali v pravilih, bi nastala naj- Idilično BAŠKO JEZERO na spodnjem Koroškem. - V ozadju JEPA (2143 m) na' avstrijsko-jugoslo- vanski meji. večja knjiga, ki se je kdaj rodila na svetu. Sploh se vse ne pove na en mah. Korak za korakom, tako dela pameten človek. Logika sama pove, da pametni ne borno odnehali, dokler niso izčrpane do konca vse možnosti. Zato..." Zopet plašen medklic: „Sem mislil, da smo logiko že spravili spat. Vsaj preveliko logiko. In napravljati zaključke preko pravil je po mojem prevelika logika. Naš zapisnikar je očivid-no preveč logičen, zato po točki pod črko alfa ne more biti naš član!" Zborovalce je prevzel ogromen preplah, medtem je pa Luka prišel do sape: „Tovariš, pomisli, da Marko ni izgovoril svoje pametne misli do konca. Ni mogel, ker si ga ti nemarno prekinil. Njegova misel je po tvoji krivdi obvisela v zraku in še ne vemo, kaj ji je jedro. Tvojo pa pozna mo do konca, zato ti povem kot mož iz ust v oči, da si premalo logičen. Ne moreš biti naš član, zato takoj zapusti dvorano!" Medklicnika je bilo sram prav do nohtov na nogah. Obrnil se je in naravnal korak proti^ratom. Tako je hitel, da je pozabil pljuniti, čeprav je praznota na tleh med zborovalci že kar kričala po pljunkih. Za medklicnikom jih je šlo še kakih petnajst. Ko se je zbor umiril, je Luka vzbočil prsi in ponosno pribil: „Sem rekel, če morda ne trikrat, pa dvakrat: Mav' nas je pametnih! In to ponovim še stokrat, če treba. Ampak ostalo nas je za naše namene dovolj. Marko, preštej nas, da bomo vedeli, koliko nas je ostalo." Marko je porabil vso pamet, da je navzoče vestno in brez pomote preštel. „Veleslavnemu zboru oznanjam, da nas je natančno trinajst!" „Kakor nalašč!" je Luka gromko povzdignil besedo. „Deset bi nas bilo dovolj, pa tiste tri, ki so odveč, bomo napravili za peta kolesa. Brez ministrske aktovke nam bodo pomagali vladati." „Vladati — kaj?" je jeknil medklic. „Svet!" je Luka prepričevalno dodal. „Preozek si, Luka," je vztrajal medklic. „Za vladanje ene države bi nas bilo zadosti deset, za vladanje sveta nas bo treba vsaj dvajset." „Novo točko v ustavo!" je zagrmelo v dvorani. „Pameten ne sme biti ne preozek ne preširok! Marko, grško črko beta dodaj!" Marku je trepetala roka, da ni ničesar zapisal. Luka je padel v omedlevico, dvorana je prebledela. Sploh je nastal tako zapre-paščen prizor, da ga pamet ne more popisati. Tedaj se je Luka zavedel za kratek hipec in zamahnil s papirjem, kjer so bile točke ustave: „Medklicnik je prepredrzen — točka ,p' ga obsoja!" In se je takoj znova pogreznil v stopro-centno nezavest. Za njim se je zgrudil še Marko in kakor mrtev obležal ob njem. Dvorana je vsebovala samo še enajst prisotnih in prisebnih kandidatov za prevzem pametne vlade. Prešteli so se in ugotovili sklepčnost. Enajsti je predlagal, naj ga izvolijo za predsednika. Deseti se je namrdnil in pokazal na točko ,j' v ustavi: „Sam sebi daješ glas, prediktatorski si!" Ko je to izrekel, je nemudoma nečedno zazehal. „Prezaspan si in točka ,m' te obsoja!" Tako je vzkliknil deveti in pokazal vrata enajstemu in desetemu. Brez ugovora sta odšla, za spremstvo sta pomignila sedmemu, ki je krotko sledil. Ostalo jih je torej še osem. Luka in Marko sta bila še nezavestna. Prešteli so se in soglasno sklenili, da je treba voliti predsednika. Postavili so dva kandidata in jima dali tajne glasove. Dobila sta vsak po štiri. „Ožja volitev!" je modro zahteval deveti. „To je zato, ker je sedmi tako nekulturno odšel. Njegov glas bi odločil večino." „Ožja volitev, ožja volitev!" je šel splošen glas po dvorani. Vpitje je bilo tako grozno, da se je Luka prebudil. Povedal je: „Po mojih mislih je bila volitev že zdaj dosti ozka." Zbudil se je tudi Marko in prikimal. Nato se je zopet vrnil v globoko nezavest. Takoj za njim se je potemnilo tudi Luki. Osmi je pljunil, se obrnil in odšel iz dvorane. Za njim jih je takoj odšlo še pet. Tako sta ostala ob nezavestnem Marku in Luki samo še dva. Drugi je rekel: „Moj ljubi, dovolj jasno si slišal in videl danes: Mav' nas je pametnih! Bodiva midva med njimi in spraviva se od tod!" Prvi se je uprl, rekoč: O RIBAH IN RIBIČIH V pristanu „Točka ,p' v naši ustavi: Preplašen si! Ne moreš biti naš kandidat!" Drugi je poskočil prav tako, kot bi ga pičil gad. Pa ni padel iz zraka nazaj na tla v sredino dvorane, ampak skozi odprta vrata ven na hodnik. Samo še prvi je ostal ob nezavestnih Marku in Luki, ki nista imela številk. Sam je torej ostal. Kaj naj počne, ko nima nikomur ugovarjati, pa tudi njemu nihče? Malo je pomislil, kaj bi. Gledal je v tla in zapazil čevelj na nogi. To ga je spomnilo na sočen dogodek med prvimi točkami zborovanja. V ustih se mu je nabirala slina. Vendar se mu je zdelo neumno, da bi pljunil na lastni čevelj. Pogled mu je splaval na Luko in Marka. Njuni čevlji so moleli iz- pod govorniške mize. Pljunil je na Lukovega in potem na Markovega. Ker je še bilo sline, je vdrugič pljunil na Lukovega. Trije pljunki so bili več, kot je mogla prenesti globoka omedlevica. Luka in Marko sta se zbudila, pa preden sta bila na nogah, je bil prvi že daleč zunaj. Luka in Marko sta si obrnila hrbte in odšla vsak svojo pot. Po čudnem naključju sta se kmalu zopet znašla ob kupici piva, sedeča pri znani mizi. Dolgo sta molčala in tudi poznala se menda nista več. Nazadnje je pa le rekel Luka, kakor sam zase: „Sem rekel in še rečem: Mav' nas je pametnih." „Frdacansko mav'!" je pritrdil Marko, tudi kakor sam zase. Kdor gleda s Kontovela ali od Svetega Križa na morje, lahko prešteje, če ima dobre oči, vse čolne, ki križarijo po morju; vidi lahko celo ribiče, ki so v njih. Malokdo pa ve, kako se ribe lovijo in kako pridejo na ribji trg. Po naših obalah lovijo s trnki ali pa z mrežami. Brez dvoma se veliko več rib ulovi v mrežo kot pa s trnkom, če je sreča mila. — Imamo več vrst mrež in več vrst trnkov. So mreže za š k o m b r e, za pasere,za sardine in sardone. Prav tako imamo trnke za mevelce, trnke za g v a t e, za kanjole in trnke za brancine. Kakor se vidi, tudi ribiška obrt ni preprosta, kakor je zapleteno sploh vse, kar je v zvezi z vsakdanjim kruhom. Kmet mora trdo prijeti za orodje, če hoče od svojega dela živeti; prav tako ribič. Kmet vstane navsezgodaj. Tudi ribiča dobi jutranja zarja pri „pošt i" (t. j. pri nastavi, pri mreži za k a 1 a m a r e) ali pri speronih (.pri inrezi za SKombre). Kmeta zaloti mrak večkrat še na njivi, prav tako ribiča, ki pa z mrakom šele začne svoje nočno delo. Največ rib se namreč ulovi ponoči, kakor sovražniki vere lovijo lahkoverneže v temi, katero so sami ustvarili. Kdor nikoli ni lovil rib, ne more vedeti, kaj pomeni obilni ribji lov. Ni samo zagotovljen kruh za enega ali več tednov; tudi veselje, da trud ni bil zastonj, je nekaj vredno. Veselje nad uspehom je ribiču v veliko zadoščenje. Šale tedaj privrejo kar same od sebe na dan kakor za Veliko noč pri polni mizi v krogu prijateljev. Če bi pa radi videli čemerne in jezne ljudi, tedaj pojdite v port ali pristan gledat ribiče po brezuspešnem lovu. Vsaka beseda je kakor zaraščena in ne mara ven, ker bi verjetno ne bila dostojna. Pomislite: celo noč delati zastonj, se truditi zastonj, to ni prijetno. Takšno življenje ima veliko naših Kriški p o r t i č blizu Trstai) obalnih Primorcev, ki so tu edini slovenski ribiči. Naši ribiči lovijo na enak način, kot so lovili apostoli: z istimi težavami in z istim veseljem. V čolnih se čutijo svobodne in gospodarje na morju. Morda pa boste vprašali: Kako se lovijo g v a t i, ki so tako slastne ribe, čeprav dajo malo mesa in tudi poceni niso? Gvate ali guže lovijo s trnkom ali „guco". Da riba trnka ne opazi, ga je treba prekriti z vabo, ki je lahko tudi kos kakega gvata. Če guž opazi trnek, ne je. Tako delamo tudi med ljudmi. Zgrda, vemo, da nič ne dosežeš. — Ko si skril oba trnka — biti morata dva — za vsako, tunjo, ki je privezana na kos plutovine, vržeš trnka in svinec daleč od sebe v vodo. Hitro sta na dnu, kjer živi gvat v blatu. Ko ta zagleda vabo, belo meso, hitro zagrabi in se ujame. Tedaj začutiš močan sunek na vrvici, ki jo držiš v roki. Tudi ti močno potegni in gvat je tvoj; samo še vleči ga moraš k sebi. Trnek se zadere globoko v gobček živalce. Če si spreten, hitro rešiš živalco prevelikega trpljenja in spet vržeš svojo vabo v morje. Tudi ta riba občuti na svoji koži oziroma gobčku, da je bolje ime- ti usta zaprta, kakor jih po nepotrebnem odpirati če je dan „ta pravi", lahko uloviš v petih ali šestih urah od pet do šest kilogramov rib. Stari ribiči pa pravijo, da so nekdaj na svojih „ščifah" (majhnih čolnih) ulovili od petnajst do dvajset kilogramov rib in da so bili gvati debeli kot palec ter so imeli celo muštace. „Zakaj?" modrujejo ti očan-ci. „Ker je bila voda nekdaj bolj čista. Dandanes pa je na dnu do 20 cm žgane nafte. Na takem dnu gvat ne more leči jajčec in zato rib ni." Potem veliko tujih ribičev dobesedno postrga dno naše obale in polovi vse: staro in mlado, veliko in majhno, tudi najmanjše. Najmanjše kar uničujejo. Lampare (luči) privabijo vse ribe, ki so v bližini, celo iz daljave nekaj kilometrov; privabijo tudi neužitne „niče"; to so majhne sardine. Pravijo jim niči; saj razumete, kaj to pomeni. Ker se vse to dogaja, je pri nas vedno manj rib. i) Pripomba: .Tiskarski škrat' je povzročil neljubo zameno: Slika na strani 61 predstavlja grad MIRAMAR pri Trstu. Jože Velikonja: NEKDAJ IN DANES Pred 60 leti po Trstu, Gorici in Celovcu niso vozili avtomobili. Kočijaži so čakali potnike pred postajo, da so jih peljali v mesto. V predmestjih so se na dvoriščih velikih gostiln ustavljale cele vrste težkih voz, namenjenih v mesto ali iz njega. Ob cestah po deželi so bila napravljena napajališča, vozniki so pod klanci v gostilnah dobivali priprego, poštne kočije so na postajališčih menjavale konje. Svet ob cestah, četudi so bile le peščene in kamenite, le z drobirjem posute, ni bil siv od prahu, ker so po prahu copotali le otroci in dvigali oblake. Ni bilo asfaltiranih niti betonskih cest; tudi potrebne niso bile. Voz in kočija sta gospodovala na cesti, vlak pa na „železni cesti". Komaj 60 let je od tedaj, stari ljudje to še pomnijo. Danes je vse drugačno. Pred železniškimi postajami še čaka tu ali tam kak star koči-jaž, ki se noče sprijazniti z mislijo, da bi pred smrtjo menjal poklic. Mladih kočija-žev ni. Ostareli konji tolčejo s kopiti po tlaku in čakajo kakega zapoznelega potnika, takega, ki mu je še kaj do mirne in počasne vožnje po mestu. V predmestnih gostilnah so dvorišča polna, a ne voz, marveč avtomobilov. Nekdanji hlevi so postali garaže, napajališča ob cestah so nadomestile bencinske črpalke. Malokatera večja cesta je brez asfaltnega ali betonskega površja. Začudeno gledajo človeka, ki peš korači po taki cesti. V komaj 60 letih vsa ta sprememba! Marsikaj je odločalo pri tem. Človek drvi z nezadržno voljo proti novemu in nepoznanemu, išče novih virov, novih načinov življenja in dela. Marsikaj je omogočilo te novo-tarije: izumi strojev, napredek znanosti in tehnike, odkritja novih virov bogastev, skritih v zemlji ali raztresenih po njej,. Med ta bogastva, šele malo časa bolje poznana, spada tudi nafta. Danes že vsak otrok ve, kaj je nafta. Za avto, traktor ali letalo je treba bencina, brez njega stroj ne deluje. Bencin pa dobimo iz nafte, a poleg bencina še dolgo vrsto drugih snovi: plinov, olj in mazil. S sodobnimi napravami je mogoče dobiti iz nafte do 5000 različnih produktov. Zato pa je po svetu tudi tako zanimanje za nafto. Ker je surova nafta skrita v zemlji, vrtajo vanjo, da bi našli to dragoceno tekočino. Preiskujejo malo poznane dele sveta, da bi zasledili kak znak o njej. Kdo pa se je menil za nafto pred stoletji! Nafto so poznali že v starem veku. Težko, gosto tekočino so uporabljali za prevleko pri namakalnih kanalih v babilonski državi in v državi faraonov. Grki in Rimljani so vedeli zanjo, uporabljali tako, kot so jo dobili v naravi, ker je niso znali čistiti. Služila jim je predvsem za razsvetljavo. Bakle, namočene v nafto, so dalj časa gorele in jih ni vsak veter upihnil. Večni ognji v svetiščih so bili s smolo pomešana goreča nafta. Za te skrivnosti so vedeli duhovniki, a skrivnosti niso smeli izdajati. Prav ti svečeniki so nafto uporabljali1 tudi za zdravilo proti malo znanim boleznim. Arabci, mojstri urejenih namakalnih naprav, so povsod, kamor so prišli, iskali vode in se zatekali k Alahu, naj jih varuje nesreče, če so pri kopanju studencev namesto do vode prišli do nafte. Umazana, težka in temna tekočina, ki zlepi zemljo in zamori rastline, jim je bila v napotje; le voda jim je bila bogastvo. Ameriški kmet-pionir je obupano tarnal, če je v potoku ob farmi „voda" postala temna in mastna. S svojo živino je moral drugam, do čiste vode. Voda, to je bila dragocenost, nafta, smrdljiva in umazana, je bila v napotje. Pred dobrimi sto leti, ko so začele rasti tovarne kot gobe po dežju, ko so že poznali parne stroje in zajemali silo padajoče vode, ko so kmečki sinovi v vedno večjem številu zapuščali kmetije in se selili v mesta, v tovarne, kjer so služili denar — kajti na kmetiji denarja ni bilo — je začelo premoga, takrat najbolj razširjenega goriva, zmanjkovati. Elektriko pa so še malo poznali. Takrat so se začeli malo bolj zanimati za tisto, že od nekdaj poznano tekočino; morda 'bi jo bilo mogoče uporabiti. Morda bi služila za razsvetljavo, morda bi lahko z njo mazali stroje, morda bi gorela v pečeh namesto premoga. Morda bi bila tudi v korist. A kopanje vodnjakov za nafto je bilo drago. Ponekod so pri kopanju vodnjakov za vodo prišli do nafte. Tako v Rusiji pod Kavkazom in v Ameriki v Pennsylvaniji. A vodnjak je mogoče kopati deset, dvajset metrov globoko. Globlje je mnogo teže. Ko- pati rove in jaške? Je drago in kdo ve, če bi našli nafto. Vendar so tudi s preprostimi napravami, ki so jih tedaj poznali, dobili precej sodov nafte. Mesta so se modernizirala, po cestah so postavljali svetilke, po hišah so uporabljali namesto sveč petrolejke in plinske svetilke. Uvideli so namreč, da je tudi iz nafte mogoče dobiti plin, podobno kot iz premoga. Leta 1859 so prvič v zgodovini uporabili Vrtalni stolp na splavu na vodi nov način prodiranja v zemljo: ne kopanje vodnjakov, ampak vrtanje. Dolgo cev so zavrtali v zemljo. Ker je bila cev dolga, je bilo treba postaviti stolp, lesen in neroden, in z vrtenjem zavijati cev v zemljo. Ko so prišli 69 čevljev (21 metrov) globoko, je skozi cev pritekla nafta. Danes je ostanek tega lesenega stolpa v Titusville v Pennsyl-vaniji spomenik, kajti s tem se je začela nova doba, doba nafte in bencina. Kmalu so uvideli, da je usedlina težke nafte, katran, uporaben za marsikaj1. Uvideli so tudi, da je iz nafte s podobnim postopkom, kot so ga poznali pri kuhanju žganja, mogoče dobiti različne produkte: petrolej za razsvetljavo, kurilno olje, bencin, strojno olje, strojna mazila in podobne snovi. Povpraševanje po teh produktih je bilo vedno večje, zato je vedno več vrtalnih stolpov vstajalo v Združenih državah, nato v Galiciji, ob Kaspijskem morju, pod Karpati v Romuniji, v severni Nemčiji, v Italiji pri Modend in na Japonskem. V štiridesetih letih, od 1860 do 1900, je proizvodnja surove nafte narasla od 67.000 ton na 30,000.000 ton, to predvsem zato, ker so leta 1900 že poznali bencinski motor in so že prvi avtomobili plašili konje po cestah. Za avtomobile je bilo treba bencina. Zato se je črpanje iničiščenje nafte hitro širilo. Podjetni ljudje so iskali nafto predvsem v manj znanih predelih, kjer je bilo laže dobiti pravico za preiskovanje. Tako so prodrli v Združenih državah v Texas, ki daje Prerez skozi naftno polje. Stolpi za vrtanje so najbolj značilna zunanja podoba naftnih področij. danes največ nafte, v Kalifornijo in k obali Mehiškega zaliva. Združene države so bile od začetka do danes prva dežela na svetu po množini pridobljene surove nafte. Druga dežela na svetu je bila takrat Mehika; na njenem ozemlju so izkoriščali nadaljevanje naftnih polj iz Združenih držav. Zaradi nafte so nastala velika nova mesta: Tulsa, Ok-lahoma, Houston in druga — mesta nafte in bencina. Nafta, skrita pod zemljo podobno kot talna voda, je stisnjena med plin, ki je lažji in je nad njo, in vodo, ki je težja in je pod njo. Če dobi nafta izhodišče, buiši na dan, ker jo plin nad njo potisne na prosto. Če plina ni ali če je pritisk plina premajhen, je treba nafto črpati s posebnimi črpalkami. Nafta ni pod zemljo v kakih kotanjah ali podzemeljskih jamah, nafta je shranjena v pesku in kamenju; z njo prepojene sloje zapira nepropustna plast kamenin kot streha. (Glej sliko na str. 112.) V prvih letih so iskali nafto predvsem blizu površja, kajti le po znakih na površju so ujeli njena nahajališča. Danes pa poznajo že mnogo drugih, zapletenih preiskovalnih načinov, s katerimi z dovolj veliko verjetnostjo ugotove nahajališča nafte tiudi v velikih globinah. Vrtanje v globino so namreč zelo draga. Visoki stolpi, ki jih vidimo na slikah, so vrtalni stolpi. Ko pridejo do nafte, stolp pustijo in namestijo črpalko ali ga pa poderejo, če ga morejo drugje koristno uporabiti. V prvih letih črpanja nafte so hitro izrabili ležišča plitvo pod površjem. Naslednja leta je bilo treba vrtati globlje. Najprej sto, nato tisoč, nato nekaj tisoč metrov globoko so prodirale močne jeklene cevi in se zaje- Delo ob naftni vrtini. Delavci privijajo nov kos cevi za vrtanje. 8 113 Naftna črpalka. Na tem mestu je stal prej vrtalni stolp. Nafta teče po cevi do shrambe v ozadju. dale v kamen. Najgloblja doslej izvrtana vrtina, ki so jo opustili januarja 1955, ker niso prišli do nafte, sega 6500 metrov (točno: 21.482 čevljev) globoko. Stroški za to vrtanje v Kaliforniji v Združenih državah so bili preko 2 milijona dolarjev — dolarjev, ne lir ali šilingov! In vse delo je bilo zaman! Velik zagon naftni industriji je dalo napredovanje kemične industrije na eni strani, na drugi pa letalstvo. Letala potrebujejo mnogo bencina, posebno lahko vnetljivega bencina; s starimi tehničnimi načini pa so takega bencina dobili le malo iz surove nafte. Zato je danes tolikega pomena poznavanje tehničnih postopkov, s katerimi je mogoče težke sestavne dele nafte razbiti in dobiti iz njih lahek bencin, po katerem je povpraševanje mnogo večje. To čiščenje se vrši v tistih visokih stolpih, ki jih vidimo v vsaki novejši čistilnici nafte. Pri črpanju, prevažanju in čiščenju nafte je zaposlenih zelo malo ljudi, a ti morajo svoje delo dobro poznati. Za nafto ni treba tisočev rudarjev, kot jih je treba za kopanje premoga in železne rude, ni treba kopati globokih jaškov in rovov, kajti vse delo se vrši na površju, vse z močnimi, a niti velikimi stroji. Iz teh razlogov ni bilo težko začeti z izkoriščanjem nafte v nenaseljenih področjih; dovolj je bilo, da so ugotovili sledi nafte in poslali tja nekaj desetin delavcev s potrebnimi stroji. Tako je bilo v Arabiji, Iraku, Perziji, Kuvaitu, to je v deželah, ki jih danes označujemo za Srednji vzhode dežele, ki do pred nekaj leti niso poznale sodobnih cest ne drugega prevoznega sredstva kot le kamelo in osla, kjer so ljudje živeli od rib, od nabiranja bisernih školjk, pridelovanja dateljnovintkanja preprog. Danes se vozijo po modernih cestah z velikimi, udobnimi avtomobili; na letališčih, o katerih pred desetimi leti ni bilo niti sledu, pristajajo velikanska letala; na prej puščavskih tleh nastajajo nove vasice in mesteca. Zgodovina nafte, njenega črpanja, preva- zanj a, pretvarjanja in uporabljanja bi bila predolga, da bi jo mogli skrčiti v teh nekaj stolpcev. Dobro pa je vedeti, kakšno ie stanje danes. Ne zato, da bi znali pametnjako-vati o številu sodov in globini vrtin, o debelosti cevovodov in velikosti čistilnic, pač za zato, ker je od nafte, od posebne razporejenosti nahajališč, od razmeščenosti čistilnic in lastništva odvisno marsikdaj življenje posameznika in tudi držav. Nafta je ogromno bogastvo, črpanje je poceni, zato imajo lastniki naftnih polj in petrolejske družbe velikanske dobičke in skupnost lahko velike ■koristi. Seveda pa nafta lahko povzroči tudi vojne in dolgoletne, težke spore, še nam je v spominu nedavni britansko-perzijski spor. Le malo področij je na svetu, kjer je nafte v resnici mnogo. Področij namreč, kjer vedo, da je nafte mnogo in kjer tudi morejo do nje. Majhna, skromnejša naftna področja pa so raztresena skoro po vseh delih sveta, kjer je seveda sestavljenost zemeljske skorje taka, da je nafta mogla na- Pravo moč petrolejskih družb si predstavljamo malo bolje, če vemo, da je največja med njimi (Standard Oil Co. of New Jersey) imela 1954. leta 584 milijonov dolar j ev čistega dobička. To je več kot državni proračun marsikatere države. Pri tem pa ni vštet ves dobiček, ki ga ima ta velika družba pri drugih podjetjih, pri katerih je tudi soudeležena (n. pr. Humble Oil & Refining Co., Gulf Oil Co., Texas Oil Co. itd.). Največje petrolejske družbe na svetu so s» stati iz drobnih delcev živih 'bitij v nekdanjem plitvem morju. Danes poznamo štiri velika naftna področja: Severna Amerika, Srednji vzhod, Sovjetska zveza in Venezuela. Prvi dve nista v lasti ene same države. V Severni Ameriki si delijo naftna področja tri države: Kanada, Združene države in Mehika. Na Srednjem vzhodu pa je držav še več. Glavna področja nafte so v Perziji, Iraku, Kuvaitu, Saudovi Arabiji, Katarju in v Nevtralni coni. Razdelitev po državah je sicer bolj malo važna. Važna je v toliko, da znamo najti na pravem mestu na zemljevidu, važna tudi zato, ker ima država ali lastnik zemlje od tega precej koristi, ne da bi kaj delala pri tem — navadno 50 odst. čistega dobička. Kajti črpanje, prevažanje, čiščenje in prodajanje oskrbujejo petrolejske družbe, ne države. Le v deželah Vzhodnega bloka in še v nekaterih drugih je vse v državni upravi. Velike petrolejske družbe so bogatejše in močnejše kot marsikatera država. po vrsti: zgoraj omenjena ameriška družba Standard Oil Co. (N. J.), ki sama pridobi skoro 15 odst. vse nafte na svetu. Druga je britansko-nizozemska družba Royal Dutch Shell Co., ki pridobi 10 odst. vse nafte. Nekaj manjši sta ameriški družbi Gulf Oil Co. in The Texas Co., sledi jima britanska British Petroleum, kakor se od decembra 1954 imenuje prejšnja Anglo-Iranian Oil Co.; nato sledita spet dve ameriški družbi: Stan-dad Oil Co. (iz Kalifornije) in Socony— 115 Surova nafta: proizvodnja in cenitve zalog leta 1954: Proizvodnja Zaloge zadoščajo za Cenitve zalog (milij. ton) milijonov ton % svetov, proizv. 1. Združene države 330 45.8 % 13 let 4.334 2. Venezuela 98 13.9 % 15 let 1.530 3. Sovjetska zveza 60 8.4% 24 let 1.438 4. Kuvait 50 7.0% 80 let 4.000 5. Saudova Arabija 50 7.0% 100 let 5.000 6. Irak 36 5.1% 55 let 2.000 7. Kanada 13 1.9% 25 let 343 8. Mehika 12 1.7% 20 let 236 Ves svet 714 31 let 21.901 Vacuum. Teh sedem družb, od katerih je kar ipet ameriških, je pridobilo lansko leto polovico vse surove nafte na svetu in seveda tudi pobralo največji del dohodkov od tega. Lastniki ozemelj, kjer se vrše vrtanja in črpanja, so ponekod z dobljenim denarjem pričeli obnavljati svoje zaostale dežele. Začela se je obnova dežel v Arabiji, preurejanje Venezuele, na ta denar upajo tudi Si-cilijanci, ko se bo uredilo izkoriščanje nafte pri Ragusi. Tam so namreč v globini 3000 m našli precej močno ležišče nafte. Združene države Sev. Amerike dajejo danes skoro polovico vse nafte na svetu. Zato pa imajo lahko toliko avtomobilov in letal! Vendar ne smemo biti v zmoti. Združenim državam ni dovolj lastna nafta. Nobena druga država na svetu ne kupuje drugod toliko nafte kot prav Združene države. Leta 1954 so je kupili kar 33 milijonov ton, to je več, kot so je pridobili v vsej Kanadi in Mehiki skupaj. Nič čudnega ni to, ko pa tako razsipajo. Vsak otrok ve, da porabi ameriški jeep mnogo več bencina kot italijanski Fiat ali nemški Opel. Imajo bencin, motor bolje teče, močnejši je. Amerikanci pa radi drvijo. V Evropi, revni z nafto, morajo pri izdelovanju strojev paziti tudi na to, da ne bodo porabili preveč bencina. Amerikanci so na svojo nafto, čistilnice in vso naftno industrijo z upravičenostjo ponosni. Ameriške družbe so tudi lastnice dobršnega dela drugih svetovnih naftnih področij. Tako pravzaprav prodajajo ameriške družbe nafto iz področij v drugih državah, ki so njihova, same sebi; z ameriškimi ladjami prevažajo nafto v ameriške čistilnice in prodajajo bencin Amerikancem. Gotovo ne delajo tega iz same želje po redu, kajti dobičku se tudi ne odrečejo. Glavno venezuelsko naftno področje je Maracaibsko jezero, z morjem povezana laguna in svet ob njej. Tudi laguna, ne samo svet ob njej, ne da bi bila voda v zalivu pomešana z nafto! Plač pa je mnogo vrtin danes zavrtanih v plitvo dno in nafto pretakajo kar naravnost na ladje ter jo nato vozijo do čistilnic. Neroden in tudi drag je ta posel, a zaradi tiste umazane, smrdljive tekočine se je vredno potruditi. V Venezueli, kjer dobi država skoraj polovico vsega čistega dobička, so s tem denarjem skoro povsem podrli staro glavno mesto Caracas in zgradili prav tam novo moderno mesto. Ker seveda niso vtajeni reda, so morali ponekod podirati tudi komaj zgrajene stavbe. Pozabili so namreč v naglioi na ceste med hišami. Danes vodi do glavnega mesta od morja široka lepa cesta. Tudi po goratem svetu Andov je speljanih precej novih širokih cest. Potrebne so jim, ker imajo mnogo avtomobilov. Avtomobile pa imajo, ker imajo nafto: ne sicer kmet, ki je revež, niti pastir goveda na suhih planjavah niti pristaniški delavec, pač pa trgovec, veleposestnik, tehnik, inženir, podjetnik, ljudje namreč, ki žive od nafte in delajo pri tem (tudi veleposestnik, če dobijo nafto na njegovem svetu). Srednji vzhod, svet nekdanjih velikih držav, svet mohamedanskih Arabcev in Per-zijcev, je poznal nafto že pred tisočletji. A komaj 50 let je, ko so se začeli Evropci zanimati zia nafto v tem, takrat zelo težko dostopnem svetu. V času prve svetovne vojne so se tudi nekatere države zanimale za tamkajšnjo nafto, ker so jo potrebovale za bro-dovje. Odprli so nove vrtine in pripeljali na evropske trge prve sode. Angleži so kupili precej pravic za raziskovanje sveta in črpanje. Sledili so jim tudi Francozi in Nemci. Težko pa je bilo tedaj že dobljeno nafto spravljati v Evropo zaradi dolge poti. Tovorne ladje, na katere so nalagali tisoče sodov — tedaj še niso poznali modernih tan-kovskih ladij — so morale napraviti dolgo pot. okrog Arabije, nato skozi Sueški prekop, kjer je treba od vsake tone blaga plačati voznino, pa preko Sredozemskega morja proti zapadni Evropi: dolga in draga pot torej! Največja sprememba je bila tod, ko so začeli uporabljati naftovode. Preprosto sredstvo, ki se mu danes nihče ne čudi, a je kot Kolumbovo jajce. Začeti je bilo treba. Enako kot teče voda do vodovodnih ceveh, se pretaka tudi nafta. Cevi so bile v začetku le drobne, danes pa uporabljajo cevi s premerom do 90 cm. Po cevovodih je mogoče spraviti nafto tudi preko hribov, kje! ni cest in naselij. Leta 1934 je bil dograjen prvi cevovod preko puščave: od petrolejskih polj Iraka do obale Sredozemskega morja. Ladjam je bila prihranjena dolga pot okrog Arabije in skozi Suez,'nafta je postala zato cenejša in izkoriščanje donosnejše. Polaganje cevovoda za nafto. — V Arabiji so cevovodi na površju. Amerikanci so vedno v strahu, da jim bo nafte zmanjkalo. Če je ne najdejo nikjer na novo, je imajo samo še za 13 let. Kaj bo potem? Kam z vsemi avtomobili? Zato že precej časa skrbe, da si zagotove naftna področja drugod po svetu. Med zadnjo vojno so ugotovili, da je nekaj sledov nafte v arabski puščavi. Pogodili so se z Ibn Sau-dom in pričeli z vrtanji. Danes so naftna polja v Arabiji najbogatejša na svetu. Arabija je zaradi nafte dobila tudi prvo želez-v nico (od Perzijskega zaliva do glavnega mesta Riad, oaze sredi Arabije), dobila prve ceste in letališča, dobila šole in bolnišnice. Kdo je pred leti vedel, kje je Kuvait? Reven kos puščave ob Perzijskem zalivu le bil. Danes pa je eno najbogatejših naftnih področij na svetu. Izkoriščanje nafte se je začelo šele pred nekaj leti. Meje med državami na Srednjem vzhodu so bile nekoč potegnjene samo na zemljevidu. Nihče se ni menil za nekaj kilometrov puščave več ali manj. Nekaj kosov sveta so pustili kar brez lastnika in jim rekli: Nevtralna cona. Tudi na zemljevidih so jo tako označili. A kaj, ko so pred tremi leti ugotovili, da je tudi tod pod zemljo nafta. Petrolejske družbe so začele iskati lastnika, da bi dobile dovoljenje za črpanje. Seveda se je takoj oglasilo več lastnikov. Po nekaj mesecih prepiranja so se pogodili, da bo družba, ki bo tod črpala nafto, dajala obema mejašema enak delež dobička. Vprašanje lastništva pa s tem ni bilo rešeno. Nekaj podobnega se zadnje mesece dogaja na meji med Omanom in Saudovo Arabijo ter Piratsko obalo. Nepomembne meje postajajo življenjsko važne, prepiri zaradi koščkov puščav pa čedalje hujši. Sovjetska zveza je svet zase. Malo jo poznamo, premalo je mogoče brati o njej, preveč skriva svoja bogastva. Tudi nafto. Dobro je znano le, da ima nafte precej in sicer več, kot je sama potrebuje. Staro središče naftnih polj je Baku ob Kaspijskem morju. Apšeronski polotok je posejan z vrtalnimi stolpi; vedno več jih je tudi v plitvem obrežnem morju. Od leta 1869 črpajo tod nafto in kaže, da je še niso izčrpali. Vendar je nafte tod vedno manj. Zdi se, da je mnogo več nafte v „Novem Ba-kuju", svetu med Volgo in Uralom. Svet je tudi dostopnejši, črpanje lažje in tudi spravljanje na trg je lažje. Gotovo je, da Sovje-tom nafte ne primanjkuje, ker jo prodajajo drugim državam. Odjemalec sovjetske nafle je tudi Italija. Težko je ugotoviti, koliko te nafte je prav sovjetske, kajti lahko je tudi romunska ali avstrijska. Tam so namreč Sovjeti solastniki poznanih naftnih polj. To so glavna naftna področja sveta. Zalog nafte je največ na Srednjem vzhodu, celih 60% vseh doslej ugotovljenih nahajališč. Vse nafte je dovolj še za 31 let, če je vsako leto izčrpajo toliko kot zadnje leto ter če nikjer ne najdejo novih ležišč. Vendar so doslej vsako leto našli več novih naftnih zalog, kot so starih izčrpali. Skoro 22 milijard ton je končno le velika množina. Kaj je z nafto v Italiji, Avstriji in Jugoslaviji? V Italiji so našli prvo nafto že v prejšnjem stoletju pri Modeni. Vedno so upali, da je nafte dovolj v vsej Padski nižini. Po zadnji vojni je res pritekla na dan v močnem curku pri Cortemaggiore, a iz vrtin v okolici je bušnil le zemeljski plin. Ker ni bilo nafte, so začeli izkoriščati plin. Danes je uporabljanje plina, seveda potem ko je izčiščen, v Italiji močno razširjeno. Na leto nadomesti že 5 milijonov ton premoga. Ko v Severni Italiji ni bilo dovolj nafte, so jo Pogled na sodobno čistilnico (rafinerijo) nafte. V visokih stolpih razbijajo težke dele nafte in pridobivajo lahek bencin. iskali še drugod. Močne vrelce so odprli pred kratkim pri Ragusi na Siciliji. Pravo izkoriščanje se še ni začelo, ker so težave zaradi lastništva in odškodnine. Ob koncu leta 1954 so prišli do nafte tudi pri Alannu v Abrucih. Celotna proizvodnja nafte v Italiji je bila leta 1954 nekaj več kot 200.000 ton. Avstrija ima bogato naftno področje pri Zistersdorfu, Matzenu in Aderklaa. Pravo izkoriščanje v velikem obsegu so začeli šele Sovjeti v času okupacije po vojni. Avstrija mora sedaj vse, kar so oni napravili, odplačati. Tako določa mirovna pogodba: 10 let mora vsako leto poslati Sovjetom 1 milijon ton nafte kot odkupnino za naprave na naftnih poljih, 300.000 ton nafte pa za odkup drugih sovjetskih naprav v Avstriji. Kljub temu bo Avstriji sami ostalo dovolj nafte, saj je leta 1954 pridobila več kot 4 milijone ton surove nafte. V Jugoslaviji se je izkoriščanje začelo v malo večjem obsegu med zadnjo vojno. Nemci, ki so zasedli Jugoslavijo, niso imeli doma dovolj nafte in bencina, zato so iskali, kje bi kaj dobili. Znano je bilo že od nekdaj, da je v jugoslovanskih tleh nafta, a je niso črpali zaradi posebnih interesov velikih petrolejskih družb. Po koncu vojne je Jugoslavija dobila iz lastnih ležišč prve večje množine. Najprej iz Slovenije, kjer je precej nafte pri Dolnji Lendavi ob madžarski meji; tod so stare vrtine po večini že suhe, za novo, globlje vrtanje pa ni primernih naprav. Danes daje največ nafte Hrvatska (pri Gojilu in Sumečanih), manj Srbija iz okolice Vršca. Sledove nafte pa so ugotovili tudi drugje, posebno v vsej Posavini in v Črni gori. Vse nafte je premalo za potrebe Jugoslavije. Leta 1954 so je dobili 216.000 ton, a so je morali še 449.000 ton uvoziti od drugod. To kljub majhnemu številu motorjev, avtomobilov in letal, ki jih ima Jugoslavija. ........ Vsekakor je v Jugoslaviji nafta precejšnja vrednost. Za boljše in intenzivnejše izkoriščanje primanjkuje tehničnih naprav. Jugoslavija sama jih nima; imajo jih velike petrolej ske družbe. A te jih ne dado na razpolago, če si ob tem ne izgovore posebnih pravic. Manj kot sto let je, odkar je bila izvrtana prva vrtina v Pennsylvaniji (USA). Eno sto- letje je zelo kratka doba v zgodovini človeštva, a v tej zadnji dobi diši marsikje po nafti in bencinu. Moderni napredek sloni na nafti. Brez bencinskega motorja bi ne bilo sodobnih prevoznih sredstev ne motorjev ne avtomobilov niti reakcijskih in drugih letal. Današnje stanje tehnike in mehanizacije se marsikje opira na nafto, tisto umazano, smrdljivo tekočino, ki se je v milijonih let zbrala globoko v zemlji. J. Kopač, CM.: PRVA SLOVENSKA CERKEV V KANADI Ko je na praznik Marije Snežne, 5. avgusta 1955, škof Pelletier iz Three Rivers blagoslovil stavbišče, na katerem bodo zidali novo veličastno Marijino baziliko v Cap de la Madeleine, ki je največja kanadska Marijina božja pot, je ob tej priliki izrekel tele pomenljive besede: „Trenutek, ko se pričenja gradba nove Marijine bazilike, ima trojen pomen: To je najprej hudičeva ura. On bo gotovo delal vsemogoče ovire pri gradnji te bazilike, ki bo postavljena v čast njegove največje nasprotnice. Dalje je ta trenutek tudi človekova ura, ko se bodo združile sposobnosti arhitektov, gradbenikov in delavcev, da postavijo veličasten spomenik veri Kanadčanov, In končno je to tudi ura božja, ko bo Bog blagoslavljal prizadevanje vseh tistih, ki bodo kakorkoli sodelovali pri uresničenju tega velikega načrta." Te besede, ki jih je napovedal škof že ob pričetku zidanja te Marijine bazilike, so veljale v polni meri tudi pri zidanju prve slovenske cerkve v Kanadi, ki je posvečena brezjanski Mariji Pomagaj, kraljici Slovencev. Hudičevo delo Ko so se Slovenci v Torontu leta 1950 odločili, da bodo zgradili v Torontu cerkev Marije Pomagaj, so se kmalu pojavile silne ovire in nasprotovanja. Nasprotovali so pro-testantje in židje že takoj v začetku, ko smo začeli kupovati stavbišče za cerkev. Z raznimi spletkami in z dviganjem cene so ponovno dosegli, da .nameravanega stavbišča. nismo mogli kupiti. Prav zaradi tega se je zidanje cerkve zavleklo nad eno leto. Pa so težave in nasprotovanja prišla tudi od nekaterih Slovencev. Komunistično in pro-ticerkveno usmerjeni Slovenci so bili proti zidanju cerkve načelno že zaradi svojega protiverskega prepričanja. Pa so se dobili nasprotniki tudi pri sicer vernih Slovencih. Nekateri so postali cerkvi nasprotni iz uža-ljenosti, ker niso bili toliko upoštevani, kot so sami želeli; drugi — in,teh je bilo precej — so nasedli lažni, spretno vodeni propagandi proti g. župniku; zopet drugi so se bali za zidanje cerkve kaj več žrtvovati, pa so prepričevali sebe in druge, zlasti g. župnika Kolariča, da je zidanje cerkve za Slovence v Torontu preveliko breme. Marsi-kako nasprotovanje se da razložiti z zgolj človeško slabostjo. V glavnem je bilo pa nasprotovanje tako silno, tako spletkarsko, tako polno laži in sovraštva, da si ga ni mogoče razložiti brez vpliva hudobnega duha, ki navdihuje laži in hudobne naklepe. Ker so se nasprotniki zavedali, da je za zidanje cerkve treba mnogo denarja, so se posebno trudili, da bi Slovence prepričali o nepoštenosti g. župnika in cerkvenega odbora glede denarja, ki se zbira za cerkev. Zato lahko ponovimo s škofom Pelletier-jem, da je bilo to hudičevo delo, da bi preprečil v Torontu zidanje cerkve, posvečene brezjanski Mariji Pomagaj. Delo ljudi Vendar so* ostali med Slovenci v Kanadi nasprotniki zidanja te Marijine cerkve v manjšini. Združile so se vse pozitivne sile Slovencev pri zidanju te prve slovenske cerkve v Kanadi. Glavno breme so prevzeli nase torontski Slovenci; pomagale so jim pa zbirati denar tudi vse ostale skupine Slovencev, naseljene po najrazličnejših krajih razsežne Kanade. Pa tudi ameriški Slovenci so pridno pomagali zbirati denar za to Pred novo cerkvijo na dan njene blagoslovitve dne 19, decembra 1954. cerkev, zlasti Slovenci iz Clevelanda, ki velja za ameriško Ljubljano. Združile so se sposobnosti slovenskih, bolgarskih in madžarskih umetnikov in mojstrov, ki so z vzajemnimi močmi sezidali sicer preprosto, a zelo lepo in vsem predpisom umetnosti odgovarjajočo cerkev. Središče nove slovenske cerkve je milostna podoba brezjanske Marije Pomagaj, ki visi nad glavnim oltarjem prosto v zraku kot nekak privid iz nebes. Podoba je v lepem okvirju iz mahagonijevega lesa. Na Marijini in Jezuščkovi glavi se blesti krasna krona, dar slovenskega župljana v Torontu. Na glavni steni nad oltarjem pa je mogočen relief Kristusa Kralja z dvema angeloma ob strani, ki Jezusa molita. Vse tri reliefe je mojstrsko upodobil priznan slovenski akademski kipar g. Franc Gorše in je to delo naredil zastonj kot svoj dar za Marijino cerkev. Na pročelju cerkve je veliko barvasto okno, ki predstavlja Marijo Brezmadežno v njenem kraljevskem dostojanstvu. Pod sliko je pa napis: Slovenci Mariji 1954. Na stranskih stenah je na vsaki strani po 5 barvastih oken, ki v živih barvah po-nazorujejo skrivnosti veselega in častitljivega dela rožnega venca. Slike za vsa ta barvasta okna sta narisali dve mladi, a že po celi Kanadi znani madžarski umetn;ci gdč. Piczek. Umetniško zelo močna mojstrovina je Goršetov križev pot, ki prosto visi v zraku malo odmaknjen od sten, da se zdi, kot da Jezus nosi križ ob množici vernikov, ki je zbrana v cerkvi. Tako je tudi lega postaj ob steni preračunana na učinek. Vsi trije oltarji, obhajilna miza in sploh vsa cerkvena oprema je lično delo slovenskih mizarjev, župljanov slovenske župnije v Torontu; prav tako kor, lesen strop, omet in pleskanje. Največ zaslug, da je nova cerkev tako lepa, ima pa arlrtekt Peter Dimitroff, ki je naredil načrte za cerkev in pazil, da se je cerkev do vseh podrobnosti sez:dala in okrasila po njegovi zamisli. On je po rodu Bolgar; študiral je arhitekturo v Nemčiji in se šolal zlast: ob opazovanju lepih cerkva po Tirolskem. Tudi Slovenijo pozna in se je ponovno mudil v Ljubljani. Vodstvo dela je imel v rokah slovenski stavbenik g. Franc Stoje. Glavno težo pri zidanju cerkve je pa nosil g. župnik Jakob Kolarič, C. M., katerega je težilo zlasti denarno vpra- Torontski kardinal in nadškof Mc Guigan blagoslavlja cerkev. šanje. Tako smo z združenimi močmi postavili Mariji Pomagaj lep spomenik. In lahko ponovimo s škofom Pelletier-jem, da je bil to človekov čas, čas dela plemenitih ljudi v službi umetnosti in vere. Božje delo Bil pa je čas zidanja cerkve očividno tudi božji čas, čas posebnega božjega in Marijinega delovanja. Ko po človeško gledano spričo tolikih nasprotovanj in zaprek nismo videli več nobene reš;tve, smo se januarja 1953 leta zatekli v skupni farni devet-dnevnici k Mariji Pomagaj za pomoč. Še preden je bila devetdnevnica končana, se nam je z bliskovito naglico posrečilo, da je bilo stavbišče na prav ugodnem kraju v eni uri kupljeno in pogodba podpisana. Od tedaj naprej so se vse večje težave rešile na kak pomemben Marijin praznik. Božjo in Marijino pomoč smo včasih kar čutili. Posebno se je pokazala Marijina in božja pomoč pri zbiranju denarja. Začeli so prihajati darovi za cerkev iz raznih delov Kanade in Združenih držav v zahvalo za uslišane prošnje po posredovanju torontske Marije Pomagaj. V Slovencih se je začela poživljati vera in zaupanje v brezjansko Marijo Pomagaj, kateri se zida svetišče v Torontu. Zidanje cerkve se je začelo ob začetku Marijinega leta in se je končalo prav za konec Marijinega leta. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1954, se je darovala v tej novi cerkvi prvič sv. maša, katero je opravil prevzvišeni g. škof dr. Gregorij Rožman, ki je ves čas svojega škofovanja Slovence navajal k otroško zaupni pobožnosti do brezjanske Marije Pomagaj in do njenega brezmadežnega srca. To je bil res dan, ki ga je naredil Gospod na priprošnjo svoje brezmadežne Matere Marije. Višek zmago- Notranjščina nove cerkve z glavnim oltarjem. slavja je pa doživela Marija Pomagaj 19. decembra 1954, ko je Njena Eminenca kardinal J. Mc Guigan to Marijino cerkev slovesno blagoslovil v navzočnosti številne duhovščine in velike množice slovenskega ljudstva ter v pridigi hvalil vernost in požrtvovalnost Slovencev in njihovih dušnih pastirjev. V znak priznanja vsem Slovencem v Torontu je njihovemu župniku g. Jakobu Kolariču, C. M. preskrbel odlikovanje pri sv. očetu Piju XII. Če imamo pred očmi vso to Marijino in božjo pomoč; moramo reči s škofom Pelle-tier-jem, da je bil čas zidanja oerkve res božji čas, ko je Bog blagoslavljal prizadevanja vseh tistih, ki so kakorkoli sodelovali pri uresničenju tega načrta. Pomen cerkve Sredi Toronta stoji cerkev Marije Pomagaj in vabi k sebi Slovence od blizu in daleč. Slovencem v Toronto služi kot župna in kot romarska cerkev obenem. Prenekate-ri je že našel v njej dušno zdravje in pomoč v stiski. Slovencem po ostalih delih Kanade in Združenih držav pa postaja cerkev Marije Pomagaj v Torontu vedno bolj priljubljena Marijina božja pot. Tudi Kanadčani se vedno bolj zanimajo zanjo; privlači jih ljubka podoba Marije Pomagaj in u-metno izdelan križev pot. Iz cerkve odhajajo s sodbo: „Cerkev je ljubka in lepa." Slovenci smo se jim predstavili s to cerkvijo kot veren in kulturen narod, z visoko razvitim čutom za lepoto in umetnost. Tako bo cerkev ostala kot dragocen spomenik, postavljen v čast Mariji Pomagaj, kraljici "Slovencev. Obenem bo pa še našim potomcem pričala o vernosti in kulturi Slovencev, ki so postavili to cerkev v Marijinem letu 1954. Biti dober je več kot biti srečen. (Evripides) * Vsaka oblast pokvari človeka; absolutna oblast ga pokvari do dna. (Konfucij) * Resnica se ustavi pri razumu, lepota gre do srca._________ _______ ,. .. (Lacordaire) Zakonska posvetovalnica „Zdaj pa je že čas, da se odločiš," se je mati že nejevoljno obrnila do svojega sina Herberta. „Tega ne bom več trpela, da bi kar dvoje deklet naenkrat snubil. Odloči se že vendar enkrat! Saj ni tako težko. Her-ta je dekle tega sveta, ni pa žena zate. Samo Liza pride v poštev!" Herbert je z rokami v žepih hodil nemirno po sobi sem in tja. šele čez čas se je ustavil pred materjo: „Kaj pa imaš proti Herti, mama? Saj je vendar tako prijazna s teboj!" " Stara žena pa je samo zmajala z glavo: „Saj me nočeš prav razumeti. Herbert! če le mislim, v kakšni obleki je prišla Herta zadnjič sem. še mene, staro, izkušeno ženo, je bilo sram, da sem zardela, če sem jo le pogledala. Liza bi kaj takega nikdar ne oblekla!" „Seveda Liza. Herta pozna pač modo in gre z njo. Herta je moderna. Liza pa taka, da bi lahko vsak čas stopila k ognjišču in prijela za kuhalnico." „Prav imaš, Herbert! Herta pozna modo. Liza pa pozna sramežljivost. In to je velika razlika!" je odvrnila mati. Sin je stopil k njej in ji položil roko na ramo: „Le pomiri se, mamica. Saj se bom odločil, še jutri. Obe bom povabil k istemu filmu. In še tebe, mama!" „Če bo kaj pomagalo! Kateri film pa bo jutri?" je vzdihnila mati. „Zakonska posvetovalnica", se je zasmejal Herbert. Tudi mati se je nasmehnila in ga rahlo udarila po licih. Saj je vedela, da je njen Herbert dober in pošten. Le odločitev mu je bila težka, ker je bila Herta glasna in vesela, vsa zaverovana v svojo lepoto, a lahkomiselna, Liza pa tiha in skromna. * Skupno so sedeli drugi večer pred filmskim platnom. Bil je lahkomiseln inozemski film, poln ljubimkanja, plesa in godbe, a tudi poln nedostojnosti in spolzkih besedi in dejanj, kot je kmalu opazil Herbert. Zato mu je bilo mučno, posebno zaradi občutljive, čiste Liže, ki je sedela na njegovi levici. Videti je bilo, da ji je mučno, da je nesrečna, kot bi jo kdo užalil. Na njegovi desnici, med njim in materjo pa se je blestela Herta v svoji elegantni češnjevordeči obleki. Našminkana usta so se ves čas smejala, da se je še bolje videlo, kako je rde-čilo na ustnicah premišljeno umerjeno k njeni rdeči obleki. In prav zdaj so se vrstili preko filmskega platna prizori naravnost drzne dvoumnosti. Herbert se je neopazno ozrl na levico. Liza si je zakrila obraz z obema rokama in nepremično sedela. Herta pa je s široko odprtimi očmi strmela v slike in uživala ... Ob koncu filma se je Herbert nenavadno hladno poslovil od Herte, ki je nato užaljena odšla. Še od matere se ni poslovila, ki se je tudi hitro izmuznila pri glavnem vhodu proti domu. Herbert pa se je obrnil k Liži in rekel: „Oprosti, pa res nisem vedel, da je ta film.. ." Liza je kakor v obrambo dvignila desnico in prijazno menila: „Če bi mislila, da si me prav zato povabil k temu filmu, ker si vedel, da je tak, mar misliš, Herbert, da bi še stala sedaj ob tvoji strani!" Herbert se je kar oddahnil. Nato je previdno rekel: „Tako lep poletni večer je nocoj, če mi dovoliš, te bom spremljal do doma. Toliko ti moram še povedati nocoj!" # Ko se je vrnil Herbert domov, ga je mati že na stopnicah slišala, kako je žvižgal veselo pesmico. Ko je vstopil, je že pri vratih vzkliknil: „Kajne, mama, da ta film zasluži ime: ,Zakonska posvetovalnica'?" „No in katero si si izbral?" vpraša mati. Herbert se je ustavil pred njo iri resno ter zamišljeno dejal: „Veš, mama, saj si imela prav. Herta je samo ženska za zabavne večere, nič več. Toda.mati mojih otrok bo Liza!"____________ V. W.: (I hodno p i m/o (Odlomek iz povesti „Hiša v grapi".) Zjutraj navsezgodaj je prišel mimo Pe-tronove hiše vaški pastir Simček. Poropo-tal je po vratih, pokukal v vežo in poklical domačo hčerko Marjetko. „Onegavi Gornikov Andrej s Poljane mi je dal, naj ti nesem," je rekel in izvlekel iz zamazanega žepa majhno pismo. „Andrej?" je osupnila Petronova Marjet-ka. „Kaj mi hoče?" „Mora že kaj biti," je skomignil starec in odšel. Stlapila je pismo v žep in premišljevala, kaj bi z njim. Ali bi ga prebrala? Ali bi ga sežgala? Mogoče pa ni nič takega .. . In Matevž? Kaj poreče Matevž? . . . Vse dopoldne se je branila, opoldne pa ni zmogla več, umaknila se je v izbo, raztrgala ga in ga prebrala. Vsa zardela se je vrnila v kuhinjo. . . # Marjetka je našla zemljo in poje, vsaj zdi se ji tako. Tiste težke misli so naenkrat izgubile svoj pomen, vsi dvomi so se umaknili, vsa vprašanja so izginila. Zdaj gre v mrzlem nedeljskem jutru proti Poljani in se ji zdi svet neizrekljivo lep. Nad vso dolino leži pričakovanje vzhajajočega sonca. Slana je sicer ožgala polja, skoraj pusta so, a je vendar v vsem toliko toplote in mehkobe, da ji plapola srce. S ceste vidi po vsej dolini globoko pod seboj, preprežena je z nerodnimi potmi, po njih se prav zdajle premikajo ljudje in vsi gredo proti Fari. Nedeljsko jutro jih vabi. Marjetka je našla zemljo in, ko gre takole proti Fari, se ji zazdi, da tudi v Grapi ni tako hudo. Vsakdo izmed ljudi ima pač svoje težave, vsi ti, ki se pomikajo proti Fari, niso brez njih. Matevž se jezi na ves svet in si ne zna pomagati. Ali bo res kdaj kaj iz tega? Saj že naprej ve, da bosta spomladi odložila spet za eno leto. Od leta do leta bosta prekladala, dokler ne osivita .. . Od nekod se ji prikazuje druga, svetlejša podoba. Če pomisli nanjo, povesi glavo in nemirno odkima. Andrejevo pismo .. . Nikomur ni povedala o njem, tudi Ma- tevžu ne. Temu še najmanj. Namrdnil bi se, se obrnil in odšel. Matevž je trd človek in noče razumeti, kaj je prav in kaj ni. „Sežgala ga bom, Bog ve, kaj bi vse zraslo iz tega," ji je šinilo v glavo. Nikoli še ni dobila pisma. Tudi brali so v Grapi redkokdaj, kvečjemu molitvenike. „Knjige samo mešajo ljudi," je pravil stari Petron, „odkar so knjige na svetu, so ljudje trmasti in svojeglavi, vsak tišči svojo, zato toliko vojska :n prepirov." te sin Tonče je sem pa tja zašel med knj;ge. Skoraj skrivaj je prebral katero, a je , bil zmeraj bolj nezadovoljen. „Saj je vse zlagano," se je jezil. Rajši je poslušal Simčka, ki mu je pravil o svetu, kakršen je v resnici. Simčku je bilo doma dolgčas pa se je pozimi napotil k Petronu in po cele dneve preležal na peči. Petron se je jezil, češ da samo ljudi meša, a Simček se je samo smejal in se ni umaknil s peči. Marjetka pa ni nikogar poslušala. Bila je sama za vse. Sem pa tja se je oglasil Matevž in le takrat jo je obšla skrb pred prihodnostjo. Zdaj ji je pa postalo nekako vseeno. Nekako podzavestno je čutila, da ima človeka, na katerega se lahko nasloni. Ni si prav jasno predstavljala, čemu se je naenkrat prikazal Andrej s Poljane, ko dobro ve, da sta zmenjena z Matevžem. Fantje so pač muhasti. Dopadlo se ji je, da je vse to Matevža nehote vznemirilo. „Zdaj vsaj vem, da mu je kaj do mene," si je dejala. •Ta adventna nedelja jo je napolnila z nekim veseljem. Toda, ko je klečala v cerkvi pri Fari sredi množice in se skušala potopiti v molitev, sta se ji ves čas povračali obe podobi, Ma-tevževa in Andrejeva. Zdelo se ji je, da je Matevž še bolj mrk kot po navadi, da stiska pesti in jeclja: „Spusti! Spusti!" Vsa vroča je trepetala in šepetala molitev z molitvijo. Vse je vrelo z usten, kot bi šlo nekje mimo in bi se ne moglo dotakniti srca, ki je že vsega polno. Bledo Matevževo lice se ji je zmeraj bolj bližalo, razumela je, da se mu je nemogoče izogniti in ustnice so se sredi molitve zganile: „Bom, bom . .." Zdelo se ji je, da bo odslej laže. Sežgala bo pismo in vsega bo konec. Potem bo povedala Matevžu. „In kam si dala pismo?" bo vprašal. „Sežgala sem ga ..." „Prav!" bo zamolklo pritrdil. Tako je mislila vse do konca in tudi potem, ko je hitela skozi Poljano proti domu. Le pri Gornikovih je dvignila oči. Neka svetla misel jo je spet objela. A s silo jo je potlačila in stisnila ustnice. Spet se je odločila za Matevža . .. # Nedeljsko popoldne je le pripeljalo Pu-štalarjevega Matevža, ki je bil za hlapca pri Gorniku na Poljani. „Ne bo vzdržalo do večera," je rekel, ko je stopil čez prag. „Od vseh strani se koplje slabo vreme. Mislim, da bo vrglo sneg." Pozdravil je Mar j etiko in obstal za hip pri njej. „Pridna si," je dejal zamišljeno. „Kakor je treba," se ga je razveselila. Ko pa je videla, kako je tih, jo je zaskrbelo. „Kaj ti je?" je stopila"k njemu. „Eh, nič takega!" se ji je izvil in stopil v hišo. Petron ga je takoj spoznal, s pipo med zobmi je pokimal in vprašal: „Ali še zmeraj manjka zemlje?" „Trikrat bolj kot zadnjič," je začel fant. „Ne mislite, da jo bo kdo dal kar tako iz roke. Nobeden!" Petron se je dvignil s peči in skušal zlezti na klop. Uvelo lice mu je trepetalo, ni se mogel premagovati, kar naravnost je vprašal: „Tak, kaj si prinesel?" „Nič!" je sikniil fant. „Vidim," je zamomljal starec, „toda iz tega niča se bo še nekaj splelo. Ne skrivaj!" „Saj ni nič takega," se je vdal Matevž. Za njivo nad Grapo sem vprašal starega Gornika." „In?" „Škoda besed!" Takrat je vstopila še Marjetka. Slišala je o njivi in jo je zaskrbelo. „Kaj so ti rekli?" Oče in hči sta zastrmela v fanta. „Tako", je začel Matevž, „mislil sem, da bi že snoči vprašal, a je bilo toliko dela, da bi starega samo ujezil. Pa odložim, sem si mislil. Danes zjutraj pa je tako lepo stal mu»* . * ' „Otok bleški, kinč nebeški kranjske zemlje ti!" na pragu in gledal po vremenu, da me jo obšlo: Zdaj ali pa nikoli! Pa sem stopil in razložil, kar sem že ves teden premišljeval. Najprej se je nasmejal in sem že mislil, da bo vse dobro. Potem me je premeril od nog do glave pa se zarežal, kako mu bom odslužil. Povedal sem mu, da se bom oženil. — „A taka je ta stvar!" je vzkliknil. „Sraka ima mlade in ne ve, kam bi z njimi." — Pogrelo me je in bi kmalu odgovoril, a sem se še vzdržal. — „Potem pa ne boš več moj hlapec?" je nadaljeval. Rekel sem mu, da najbrže ne, saj bom imel doma zadosti dela. — Malo je pomomljal, da nisem prav razumel, kaj hoče, nato se je razkoračil: „Fant, zakaj se pa ženiš, če nič nimaš? Misliš, da je zemlja kar tako, da bi jo dajal vsakemu beraču? Kar premisli si!" — „To je moja stvar," me je ujezilo, „če mi je ne daste vi, jo poiščem drugod." — Pobledel je, gledal me nekaj časa, nato pa mirno razložil: „Saj boš tudi delal lahko drugod. O Božiču lahko greš." — Kri mi je šinila v glavo, vem, da bi mu rekel kaj grdega, če bi še čakal, zato sem se obrnil in šel v hlev. To je vse. Nič posebnega ni in mislim, da se je prav zgodilo." Tišina je legla med vse tri. Matevž je podprl glavo z rokami in se zagledal v tla, Marjetki se je zazdelo, da se ji smeje iz vseh kotov skrb. „Tako, tako, tako!" je godrnjal Petron. V sobi je rasel mrak, pripravljalo se je !k snegu. Nekje zgoraj na zmrznjeni cesti je ropotal voz, prav blizu hiš so kričale vrane. Vsak glas je padel v Grapo kot krik od nekje onstran sveta in molčečim v sobi je bilo še huje. „Zima, mraz," je premišljevala Marjetka. „To bi se še prestalo. Pa potem pride pomlad in Matevž ne ve, kje bi prijel za delo. Kmetje pa delajo z otroki in zraven godrnjajo, da ni hlapcev. V Ameriko ne more, v Francijo tudi ne. Tako daleč je do vsega." Vse, o čemer je sanjala, se je odmaknilo nekam daleč. Puštalarjeva koča je majhna, zemlje ni skoraj nič. „Bomo videli", se budi Matevž, „mogoče bo pa le šlo." Hvaležno se Marjetka ozre vanj, saj Matevž nikdar ne obupa. „Nazadnje bosta morala pa kar v Grapi ostati," razlaga Petron. „Saj se bosta priva- dila. Matevž bo pripravil kamro, časa bo imel zadosti, drugo bomo že kako uredili. Pozneje se bo pa kaj obrnilo. Če bo slabše, Bog pomagaj, saj bo vsem, ne samo vama." Marjetka in Matevž pritrjujeta. To se da vse narediti. Takoj po praznikih bo Matevž začel. Zima bo dolga, marsikaj bo popravil in uredil. Nekoliko poguma je tudi treba, to se razume, sami od sebe ne bodo prišli boljši časi. Zdi se jima, da sta že vse presodila, nobena stvar ju ne more več premotiti. Od začetka sta sanjala sicer na kaj drugega, no, potem človek polagoma odnehava in nazadnje je zadovoljen s tem, 'kar ima. „Boš videla, da bo tudi lepo", se tolaži Matevž. „Lepo, lepo", se veseli dekle, „posebno takole na pomlad. Pridejo sicer lahko vode, kopno je pa na naši strani najprej." „No, da bosta le zadovoljna!" vzdihne starec. Mlada dva se spogledata in se jima zdi, da sta srečna. # Takrat nekdo zaropota pred vratmi. „Naš Tonče je prišel," pravi Marjetka in se ne zgane. Nekdo potrka. „Naprej!" zakričijo vsi trije in se spogle-dajo. Vrata se počasi odpro in vstopi Gornikov Andrej. Smehljaje pogleda po sobi, previdno zapre vrata in obstane. Marjetka čuti, da jo je nekaj zabolelo. Toliko, začudenja ni bilo še nikoli v njenih očeh. Nemo sedi pri peči, nitii zgane se ne. Tudi Matevžu ni všeč. „Kaj me je prišel klicat?" si misli sam pri sebi in ga obide nezadovoljnost. Nekaj časa se vsi štirje spogledujejo, nato se oglasi Petron: „Čigav pa si, fante?"' „Gornikov s Poljane." „No, no", zamomlja starec. j;Nič ne de, če Tončeta ni doma, bo kmalu prišel. Kar k peči sedi!" „Briga me Tonče!" se zasmeje fant. Marjetka hoče počasi vstati. Edino ona ve, kaj se bo zgodilo. Razločno čuti, kako se ji tresejo noge. Prav ta hip je moral priti. Matevž jo prime za roko in potisne na klop, Andreju pa pravi: „Kaj se boš prerekal, sem sedi, če ti je dolgčas, boš kaj povedal." Andrej odloži klobuk in sede, a ne poleg Matevža, temveč na nasprotno stran k Marjetki. Mar jelka se zgane, vsa zardela povesi glavo, dvakrat hoče vstati, a jo obakrat potisne Matevž na klop. „Sneg bo, sneg," cmoka starec na peči. „Mogoče," je kratek Andrej. Potem spet vsi štirje molčijo. Matevž prižge cigareto, gleda dolgo za oblački dima, kako izginjajo pod stropom, končno se ne more več vzdržati in malomarno vpraša: „Kaj pa imata s Tončetom?" „Midva?" vpraša Andrej. „Seveda," tišči Puštalarjev. „Glej no, kaj misliš, da sem prišel zaradi Tončeta? Briga me otrok! K Marjetki sem prišel, fant, saj vidiš, kje sedim!" Marjetka je planila kvišku, lica so ji vzplamtela in presunljivo je kriknila: „Ni res! Ni res!" „Kako, da ni res? Saj sem ti pisal!" Matevž je pobledel in se sunkoma dvignil. Stisnil je pesti in stopil tik k Andreju: „Kaj se ti blede? To je moja nevesta!" Gornikov je tudi vstal in dvomljivo skomignil z rameni. Prezirljivo je pogledal Matevža in malomarno dejal: „Kaj postopaš po Grapi, hlapec? Doma te čaka delo!" Matevžu je zrasla jeza do vrha. Pogledal je Petrona. Starec je od začudenja spustil pipo iz ust in gledal mlade ljudi. Nekaj ne- razumljivega je raslo pred njim. Mladi Gornik v nedeljski obleki je stal sredi sobe, kot bi bil gospodar, in se je smejal Matevžu. V Puštalarju je vrelo. Stopil je k Marjetki, prijel jo za ramena ter jo vprašal s hrapavim glasom: „Ti je res pisal?" „Res," je zaječala, „toda .. ." Matevž ni poslušal. Pljunil je pred dekletom, zaklel in se obrnil ter odšel. „Matevž!" je zakričala Marjetka in skočila za njim. Puštalar je bil že pred hišo. Ko jo je čutil za seboj, se je okrenil in dejal: „Kaj mi lažeš!" „Saj ni res, saj ni res!" je jokalo dekle. Svež zrak je streznil fanta, globoko je zasopel, ozrl se v rastoče megle na vseh koncih Grape ter zamolklo dokončal: „Ubijem ga!" „Poslušaj!" Fant ni poslušal. Težki čevlji so zaropotali na kamenju, napotil se je proti domači hiši. Marjetka se je naslonila na podboje vrat. Od Gore je rahlo pihljal veter. Dišalo je po snegu. Neka siva žalost je rasla iz vsega, kakor bi ves svet ugašal v pozni jeseni. Marjetka jo to čutila bolj ko vse drugo. Ni mogla jokati, le trepetala je in čakala, da je Matevž izginil pri Puštalarjevih skoz vrata. „Mogoče se še vrne", se je tolažila. Cerkev na Dobraču (2197) pri Beljaku. — Z vrha Do-brača je diven razgled na Ziljo, Beljak, Rož, dalje na jezera (Baško, Osojsko in Vrbsko), kakor tudi na Julijske in Karnijske Alpe ter na Karavanke in Visoke Ture. Res se je kmalu prikazal na poti in se obrnil proti cesti, ves upognjen, kakor bi tudi njega težila gasnoča jesen. „Ne pride!" je zašepetala. Zrla je za njim, dokler ni utonil med bre-govi. Potem je ves večer presedela pri peči poleg Andreja. Fant je bil vesel, skoraj razposajen, pripovedoval je šaljive zgodbe in jo dražil. Bila je mrzla in tiha. Bog ve, na kaj je mislila. Skoraj že v noči je prišel Tonče. Hrupno je vstopil v sobo; ko pa je zagledal Andreja, je osupnil in se zmedel. „Kod si hodil?" je vstala od peči Mar-jetka. „Matevž vas vse lepo pozdravlja," je za-smehljivo razložil fant. „Matevž?" je vprašal Andrej. „Kakopa. Eh, ko bi ga kdo poznal! . . ." Tonče je počasi odložil suknjo in se napotil v kuhinjo. Marjetka je prišla za njim. „Kaj zbadaš?" je dejala žalostno. „Nič," je zarentačil fant, „ko se pa na vsakega obešaš. Kaj ti ni Matevž zadosti dober? Ta zelenec, čeprav je Gornikov, ni posebna terna. Na vseh koncih se ženi." „Lažeš!" je kiriknilo dekle. „Seveda, ko te resnica boli. Kar ženske vprašaj!" Jezen je odšel nekam ven. Marjetka se je naslonila na okno in srce ji je bilo polno vsega hudega. Iz sivega neba so se začele utrinjati snežinke, zvezdica za zvezdico, dokler niso narasle v plasti, v debele kosmiče. „Sneži, sneži," je vzdihnila Marjetka. „Vse steze bo zamedlo, vse bo zagrnilo." In obšla jo je žalost, da se je bridko razjokala ... Matevža ni bilo več nazaj . .. A. G.: Podravski: JCmucl ii 11 Kot težka skrb nad trnovo zemljo so v temnem loku sklonjena nebesa in kot trepalka božjega očesa se sveti lunin soj v temo. V dolini vriskajo ljudje, po gorah že gore kresovi, po praproti diše domovi, človeka vabijo steze. In grem. Po mejah ptički govore, kresnice v zraku mežikajo, marjete v travi jezikajo: Ja, ja, ja, ja, ne, ne! In danes nima konca pot in moja žalost ne imena. Brez praprotnega sem semena vsa sama sredi teh lepot. v (J6lii(iirieui Pred vami so že šli čez temno morsiko stran, njih čolni vrezali so svetle brazde v ocean. In zdaj veslate vi v srečo v beli svet, pred vašimi očmi blešči se otcev jasni sled. Jaz plaval bom pa sam čez vzburkano morje in čoln ustavil tam, kjer ni od vas ga še nihče. Za mano sled potem se bo blestel svetal in drug pač kdo po njem morda bo k sreči zaveslal. Zas.: rpi V zadnjih nekaj letih vidimo tudi po podeželju, da se je gradbena dejavnost (in to hiš kot tudi gospodarskih poslopij) precej povečala. Vzrok temu je precej ugodna gospodarska konjunktura teh let. Verjetno bo še marsikateri kmet svojo hišo pre-narejal oziroma na novo gradil. Ker pa je znano, da ta ali oni še vedno misli, da mora graditi po zastarelih, večinoma zelo nepraktičnih in celo nehigijen-skih smernicah, zato ne bo odveč, če o tem nekoliko bolj obširno izpregovorimo. Pogosto poslušamo govorice o današnji stanovanjski „krizi" in vedno znova dobivamo vtis, kot da rešujemo povsem novodobno vprašanje, ki se poleg tega tiče samo mesta in posebej še industrijskega mesta. Dasi je pa stanovanjska beda dandanes res velika, ni niti nova niti ni omejena le na mesta in industrijska središča. O podeželju vemo, da še nima zadostno urejenih bivališč. Malo je gospodarstev, ki lahko nudijo družini in še posebno poslom dostojna bivališča. Poglavitni razlog takim razmeram je ekonomsko vprašanje, ki je poleg tradicionalnih navad, podedovanih iz roda v rod, in zdravstveno-prosvetne zaostalosti odločalo o načinu graditve kmečkega naselja. Kakor je po eni strani preobljudenost nezdrav pojav v naših kmečkih domovih, tako je pripomogla njihovim nedostatkom tudi nepravilna porazdelitev prostorov in neprimerna oprema. V tem oziru premoženjske razmere posameznikov gotovo niso bile najodločilnejše, pač pa stare navade, zaradi katerih tako često zanemarjamo najpreprostejše zahteve zdravja in u-d o b j a. Značilna taka primera sta krušna peč in kmečko stranišče, ki sta ohranila svojo staro obliko marsikje še dandanes v celoti. Doslej je bil kmečki dom tipična enodružinska hiša, v kateri je imel vsak družinski član v zvezi s pripadajočim posestvom več ali manj točno opredeljeno delo. Stanovanjsko poslopje večinoma obsega vežo, kuhinjo z jedilno shrambo, prebivalnico ali dnevno sobo, spalne prostore za družino (in delno za posle), umivalnico (bolj redko), stranišče in kletne prostore za živila. Od ostalih naprav, ki so za prebivalce — četudi posredno — tudi važnejšega pomena, moramo omeniti krmilno kuhinjo, greznico, gnojišče z gnojnično jamo ter vodnjak ali cisterno. DAJMO SVETLOBE, ZRAKA, TOPLOTE! Prijetno bivanje dosežemos pravilnim oblikovanjem, smotrno opremo in redom. Prostor-ninski učinek mora biti pri gospodinjskih prostorih drugačen kakor v spalnicah. Značilno svojstvo stanovanjskih prostorov je v občutku toplega, prijetnega bivanja v domačnosti in prisrčnosti. Četudi prebije podeželan dobršen del poletja le nekaj kratkih ur v stanovanju, je ostale mesece skoraj njegov stalen gost. Toda ne samo to. V tem času opravlja na svojem domu tudi redno poklicno delo, dasi v precej skrčenem obsegu. To velja še prav posebno za mladino, ki toplega doma ne more pogrešati, prav tako pa za dojenčke, ki jim je stanovanjsko vprašanje včasih celo življenjske važnosti. Zato se tudi v kmečkih stanovanjih ne moremo in ne smemo odreči temeljnim zdravstvenim zahtevam, namreč po zadostni svetlobi, zraku in toploti. OKNA IN SOBNA OPREMA Potrebna nam je predvsem naravna sončna svetloba, ki nam jo posredujejo okna. Njihov razpored bi naj bil tak: v spalnicah so obrnjena proti vzhodu ali jugovzhodu, v stranskih in gospodinjskih prostorih proti severu, v prebivalnici ali dnevni sobi proti jugu. Okenska površina naj obsega eno še-stinko do eno desetinko tlorisne površine. — Ker si želimo čim več sončnih žarkov, je priporočljivo, da segajo okna visoko pod strop. S tem olajšamo žarkom dostop, da obsežejo vso talno površino sobe. — Glede lege ni nujno, da je okno nameščeno simetrično v prostoru. Vedno se ravnamo po razporedu opreme, ki ima v vsaki sobi svoj posebni pomen. S tem seveda odpadejo vsa „slepa" okna, ki so obremenjevala gradbeni račun samo po želji tradicionalne simetrije. — Posebna ventilačna krila bi bila potrebna samo v takih prostorih, kjer nastaja para ali smrad, ker bi sicer zavajala samo k nezadostnemu zračenju. Taki prostori so krmilne kuhinje, gospodinjske kuhinje, pralnice, jedilne shrambe in stranišča. Priporočamo velika okna z enojnimi velikimi šipami, ki propuščajo veliko več svetlobe kot več majhnih oken. Pač pa so potrebna dvojnata okna, ki močno ovirajo zimsko ohlajevanje in v znatni meri manjšajo zunanji hrup in ropot. — Ne kazalo bi odpravljati oknic, ki varujejo okna pred viharji in točo, obenem pa ohranijo domačiji tradicionalno lice podeželskega hrama. Okna kuhinje, shrambe za živila in stranišč morajo imeti vgrajene goste mreže proti muham, četudi ležijo gnojišča daleč od hiše. Dasi že marsikje ustrezajo naši kmečki domovi vsem gradbenim predpisom po svetlobi in zraku, vidimo po vaseh nešteto oken, ki so stalno zastrta: zunaj jih zapirajo oknice, znotraj zavese. V tem večnem mraku stoka bolnik in joka dojenček, kakor da je njuno zdravje odvisno od takih razvad. Običajno pa utemeljujejo potrebo take teme z muhami, ki so preveč nadležne, pri tem pa seveda prezrejo pravi vzrok mušje nadloge, ki je v nesnagi po stanovanjih in izven njih. Vsa stanovanja bi naj bila znotraj čim svetlejša, osvetljena ne samo s pomočjo okenske svetlobe, temveč tudi po jasnih barvah ometanih sten in hišne opreme. Vsak oplesk v pisanih in mrkih barvah je — čeprav samo na videz — umazan, prikriva prašnost in povzroča po daljšem času nerazpolože-nost in utrujenost. Jasne barve sten, stropa, tal in pohištva dvigajo učinek svetlobe, so prijetne, domače in privlačne. Predpogoj zdravega stanovanja je torej — čimveč svetlobe! Druga temeljna zahteva je prostornina in z njo zadostna količina dobrega in čistega zraka. Vsaj pri novo zidanih domovih moramo skrbeti za tako velike prostore, da zagotovijo stanovalcem minimum prostorninskih potreb. Talna površina bi ne smela biti manjša kakor 16 m2 na enega prebivalca, še bolje pa je vsaj 20 m2. Višina stanovanjskih prostorov ne sme biti nižja od 260 cm, v podstrešnih prostorih je možna izjema za nekaj cm. To so dovolj nizke mere, da vzbudimo dojem obširne sobe in omogočimo cenejše in izdatnejše ogrevanje. OGREVANJE SOB - S KRUŠNO PEČJO? • Nedvomno je toplo stanovanje v hladnih mesecih na podeželju važnejše kakor v mestih, saj poljedelec niti pozimi ne more popolnoma zanemariti zunanjega dela. Zato ne sme pogrešati toplega ognjišča. Doslej je bilo središče zimskega kmečkega življenja na krušni p e č i, ki je, široka in razkošna, privabljala staro in mlado. Udobna klop okoli nje ni bila nikdar prazna. Ostalo pa ni nikdar samo pri ogrevanju, na njej so sušili koruzo, žito in druge pridelke, ves dan so se na njej igrali otroci in redko je bila brez stare ¡šega obiskovalca, ki je polegal na njej iz udobja ali pa pod pretvezo, da toplota preganja njegove bolezni. Pri vsem tem so se na njej sušile še plenice in mokre obleke, redno jo je obiskoval zadremani maček in zvesti pes-čuvaj. Ta peč je torej bila koristna in prijetna naprava. Vendar je imela taka peč vedno tudi slabe in senčne strani. Porabila je namreč vse večjo množino dragocenih drv, kakor je bilo ljubo gospodarju, in grela je celo poleti, ko tudi sonce ni skoparilo s svojo obilno močjo. Razumljivo je, da taka peč ne služi zdravju, temveč bolezni, tako po razvadah kakor po neekonomičnem ogrevanju. Na njej Se zbira nesnaga vsake vrste, prah, smrad, pospešuje se oku-ženje in marsikateri bolezni bi se mogli ogniti, če bi ne bilo škodljivega vpliva te prastare ustanove v naših kmečkih domovih. Saj ie znano, da upoštevajo krušno peč navadno najbolj tam, kjer je reda in snage najmanj. Zato jo bomo premestili drugam, najbolje v krmilno kuhinjo, kjer uporabljamo njeno toploto v druge, koristnejše namene. Namesto nje postavimo v prebivalnico običajno lončeno peč, ki bo služila ogrevanju dosledno in mnogo ceneje. Enakomerno in ceneno ogrevanje je potrebno prav v tem prostoru, ki služi vsej rodbini pri delu v zimskih mesecih. UREDITEV SPALNIC Ureditve spalnic v bodoče tudi v kmečkih domovih ne moremo pogrešati. Doslej jih je primanjkovalo skoraj povsod predvsem zaradi tega, ker niso izrabljali prostorov dovolj gospodarno. Razumljivo je, da namestimo spalnico roditeljem in bo-lehnim članom družine v pritličju. Njena površina bi ne smela biti manjša od 20—24 m2. Zadosten počitek je zagotovljen samo v dovolj zračni sobi. Običajno pa namestimo v njej tudi bolnike, ki so še mnogo bolj potrebni zadostnega prostora. Zato ne sme biti spalnica skladišče umazanega in raztrganega perila, ki se grmadi na neprezračenih posteljah. Posvetili ji bomo vsaj toliko pozornosti kakor dnevni sobi (prebivalnici), očistili jo bomo prahu in skrbeli za to, da ne ostane v njej niti del umazane in neprezračene obleke. Kakor pušča tovarniški delavec svojo delovno obleko v obratni omarici, tako je pravo mesto za kmečko delovno obleko veža, Pri sestavljanju stavbnega načrta bi tudi morali pomisliti na to, da bo stena, ob kateri bodo stale postelje, dovolj široka. Škodljivo je, če postavimo postelje tik zunanje stene, ki je najhladnejša, prav tako ne smejo stati v neposredni soseščini peči. Vzglavje naj bi imelo svoje mesto tako, da ga okenska svetloba ne zadeva neposredno. Spalnice za odrasle otroke uredimo — ako spodaj ni prostora — v podstrešju na isti način in ločeno po spolih. S tako ureditvijo je rešen bistveni del kmečkega stanovanjskega vprašanja, po drugi strani pa je podstrešni prostor z najmanjšimi stroški izkoriščen dovolj smotrno. TUDI KUHINJA JE VAŽNA Za kuhinjo zadostuje severna stran hiše, vendar je važna njena povezava z ostalimi prostori. Kakor je potreben prehod v „hišo", tako je nujno, da ima neposreden dostop do jedilne shrambe in krmilne kuhinje za živali. Taka ureditev gospodinji izredno olajša delo, obenem pa prepreči pripravo svinjske krme v stanovanjski kuhinji. K temu pripomore tudi novi način krmljenja prašičev, ki uporablja predvsem surovo — nekuhano hrano. Načelno bi naj to bila vedno samo delovna kuhinja, ki ima svoje središče v štedilniku. Tako imenovane prebivalne kuhinje po meščanskem vzorcu brez vdelane opreme in oddeljenega prostora za kuhanje v kmečkih domovih ne moremo imeti za najbolj posrečene, ker je vez med kuhinjo in zunanjim svetom na podeželju vendarle mnogo tesnejša kakor kjer koli v mestu. V kuhinji naj bo tudi odprtina v krušno peč in prostor za umivanje posode; če je pri hiši vodovod, pa tudi posebna umivalna školjka. Vsa jedilna in kuhinjska posoda naj bo zaprta v omari. Če priporočamo v vseh stanovanjskih prostorih t. zv. ladijska tla iz vehanih desk, ki jih lahko dovolj čistimo, bi morala biti kuhinjska tla iz nepropustne snovi, ki jo lahko po mili volji pomivamo. To ie lahko ksilolit ali druge mešanice, končno pa tudi cementne ploščice. Stene opremimo najlepše s keramičnimi ploščicami v celoti ali vsaj okrog štedilnika, zadostuje pa tudi oljnat oplesk z emajlno prevleko. Samo take lahko temeljito osnažimo. Priročna jedilna shramba s severno lego bi naj bila ločena od kuhinje samo toliko, da ne vdira v njo kuhinjska sopara, ki kvarno vpliva na jedila. Zagotoviti ji moramo z oknom in vrati temeljito zračenje. Tudi v shrambi naj bodo tla iz nepropustne snovi. ŠE O VEZI IN UMIVALNICI Prostor, ki smotrno povezuje stanovanjske in gospodinjske prostore s pritiklinami, je veža, ki jo uporabljajo dokaj mnogolično. Od tod vodijo stopnice v klet in podstrešje, od tu je tudi izhod v stranišče in gospodarska poslopja. Že pri glavnih vratih, ki vodijo iz dvorišča ali ceste, pa opažamo pogosto napake. Med njimi in vežnim prostorom manjka pregrade za predvežo, ki bi naj prestrezala vse preostre toplotne razlike med zunanjim svetom in stanovanjskimi prostori. S tako majhno predvežo — zanjo zadostuje širina vrat — pridobimo v sami veži izredno uporaben prostor, ki ga ne rabimo samo v poletnih mesecih, temveč vsaj do neke mere vse leto. V ta namen opremimo vežna tla s cementnimi ploščami, ki prenesejo brez škode vso nesnago hleva, dvorišča in ceste, ki se ji pogosto ni mogoče ogniti. Člani rodbine odlagajo tu svoja mokra in umazana oblačila, čevlje, orodje, v sili jo uporabljajo za začasno shrambo ali tudi kot obednico itd. Malokje je redno umivanje tako čisto zdravstvena zadeva kakor pri kmečkem delu. Ne moremo preprečiti vseh malenkostnih prask, ki se na umazani koži rade ognoje in povzročajo pogosto ne samo dolgotrajne nadloge, temveč tudi zelo resna obolenja. Vse to sili poljedelca, da neguje telo čim dosledneje z umivanjem in kopanjem. Le delno pa bi zadostili potrebam z umivalniki po spalnicah. Zato uredimo ob veži posebno umivalnico ne glede na vodovod. Poleg korit za umivanje je v njej potrebna prha za kopanje, ki jo lahko v vsakem primeru tudi z najpotrebnejšimi sredstvi opremimo z vodo. Važen je predvsem umivalni prostor z nepropustnim tlom, odtokom in gladkimi stenami. Tak prostor lahko uredimo celo v krmilni kuhinji, ki služi tudi za pralnico in mora biti temu primerno opremljena. Zato ne more biti izgovora na prevelike stroške za take naprave, ki jih z enako pravico zahtevamo za kmečkega delavca kakor za meščana. Koristi take umivalnice so izredno velike in služijo kot dragoceno vzgojno sredstvo za mladino. STRANIŠČA - V HIŠO! Na našem podeželju se niso nikdar posebno brigali za stranišča; zato so jih gradili nad zidanimi gnojiščnimi jamami in čim dalje od hiše, nekje ob zunanjem robu gospodarskih poslopij in gnojišča. Tako ni čudno, da je bil obisk stranišča ob deževnem vremenu ali v zimskih mesecih dokaj tvegano podjetje, ki je prinašalo prehlad, revmatizem in druge nadloge. Z iztrebki so se poigravale kure in svinje, psi, mačke in ljudje so jih prinašali na nogah v stanovanja. Zato nas pogosta okuženja ne presenečajo. Četudi ostanejo dobro urejena stranišča nekje zunaj, moramo brezpogojno vztrajati pri zahtevi, da uredimo stranišča z neposrednim vhodom iz veže. S tem odpadejo vse dosedanje nevšečnosti in možnost okuženja bo omejena na najmanjšo stopnjo. Za stranišče (ki naj leži ob severni steni!) zadostujeta že 2 m2 površine. Razsvetljuje ga naj premreženo okno. Tla so iz nepropustne snovi in nagnjena proti središčnemu odtoku, školjka naj ima ne glede na straniščni sistem dvižni pokrov in sedežno desko. Otrebki padajo v greznico, iz katere vodi ventilacijska cev nad streho, da obvaruje hišo smradu. Iz istega razloga tesno zapiramo cev, ki vodi v greznico. Podrobnosti izvedbe so odvisne od načina, po katerem gradimo stranišče. Skrbno mora biti zidana greznica, ne manjša od 1 ni2 in s tesnim pokrovom. * Če k temu prištejemo še zdravo vodo v zadostni količini, pravilno odvajanje odpadnih voda s pomočjo kanalizacije ali namakanjem oddaljenejšega zemljišča, ima kmečki dom dovolj pogojev, da zagotovi svojemu rodu zdravje za mnogo rodov. S. L. Kapusov belin - nevaren škodljivec zelja Zanimivo, da so tega škodljivca skušali zatirati z najrazličnejšimi, včasih prav čudnimi sredstvi že v starem veku. Že tedaj so uporabljali razna škropiva, n. pr. kuhan pelin ali pa čebulo. V srednjem veku so preganjali njegove gosenice med drugim tudi z dimom; zlasti so v ta namen zažigali grintavec (neka roža). Obešali so celo mrtve rake med gredice. Seveda spada vse to bolj v kraljestvo vraž kakor pa v umno in napredno kmetovanje. Gosenice kapusovega belina nastopajo vsako leto, dasi ne vedno enako močno. Da se pojavijo včasih v tako izredni množini, temu so vzrok posebno ugodne vremenske razmere za njih razmnoževanje in pa prešibek razvoj njihovih zajedalcev. Da pa napravijo v takih letih gosenice tako veliko škodo, je krivo pomanjkljivo zatiranje, zlasti, ker ljudje ne zatirajo škodljivca pravočasno, da bi preprečili razvoj gosenic in metuljev. Prvič se pojavijo metulji že koncem aprila in maja, največ škode pa dela drugi rod, ki nastopi julija. Najbolj uspešno se borimo proti tej golazni, če uničujemo jajčeca. Samica jih zalega na spodnjo stran listov, kjer jih vidimo v zlatorumenih kupčkih. Zato je treba spodnjo stran listov dobro pregledati. Jajčeca lahko zmečkamo, lahko jih pa tudi omočimo s petrolejevo emulzijo. Omeniti je namreč treba, da čisti petrolej močno škoduje rastlinam Najbolj enostavno in najhitreje pa je, če jajčeca opalimo z žepno bencinsko svetilko ali s primerno, prav majhno baklico. Ker samice vedno znova zale-gajo jajčeca, je treba vsake tri dni ves zelnik očistiti jajčec. Dobro se obnese tudi škropljenje z močnim kisom. Vendar to ni popolnoma zanesljivo. Poceni sredstvo je milnica, ki že sama škoduje gosenicam in jih precej pomori. Boj proti belinu ne sme prenehati niti jeseni, ko se gosenica zabubi. Kjer koli vidimo belinove bube, n. pr. na živih mejah, po zidovih in stenah, po drevesnih deblih itd., jih pridno pobirajmo in uničujmo. Če uničujemo jajca, lovimo metulje, pobiramo bube, že vnaprej močno oslabimo belinov rod in se nam ne bo treba toliko ubijati z ostudnim mečkanjem gosenic. Tudi tukaj velja: Bolje preprečiti kakor lečiti. Bezeg, naš domači prijatelj Zdravilne moči ponižnega bezga so sicer pri nas precej dobro znane, a vse premalo jih upoštevamo in izkoriščamo. Na bezgu je vse zdravilno: korenine, lubje, listje in sad. Liste nabiramo v marcu in aprilu, cvete od maja dalje, lubje v marcu in aprilu; jagode v avgustu in septembru. Kdor si hoče spomladi očistiti kri, naj pije 4 do 5 tednov z medom oslajen čaj iz bezgovih listov in sicer na tešče, eno uro pred zajtrkom. Čaj iz listov (2 g na skodelico vode) tudi krepi ledvice. Priporočajo ga pri sladkorni bolezni. Čaj iz cvetov (5 g na četrt litra vode) pospešuje potenje in ga priporočajo pri prehladih dihal, hri-pavosti, kašlju, tudi oslovskem, katarjih v nosu, pljučih in dihalih sploh ter pri gripi. Ker čisti kri in pospešuje izločanje seča, ga uporabljajo pri rev-mi, protinu, vodenici, pri bolnih ledvicah in mehurju. Z vrelim mlekom polito cvetje je dobro sredstvo za grgranje pri hripavosti, pri vnetju grla in mandeljnov. Para iz vode, v kateri smo kuhali cvetje, mehča otekline na vratu in lajša bolečine v ušesih. Ob-kladki iz te vode (če dodamo nekoliko kamilic, je sredstvo še boljše), ki smo jih položili vroče na bolno mesto, lajšajo bolečine v zobeh in trebuhu (pri prehladih) in revmatizem. Čaj iz lubja (2 g na skodelico vode), zaužit v majhni množini, odvaja, v večji pa povzroča povra-čanje in drisko, pa tudi vnetje prebavil. Priporočajo ga pri vnetih ledvicah in mehurju, težkem izločanju seča, revmi, protinu, zaprtju itd. Sveže lubje uporabljajo za obkladke pri opeklinah, vnetih očeh in rdečici. S prekuhanim lubjem pa izmivajo oči. Čaj iz bezgovih korenin je izvrstno sredstvo proti vodenici in debelosti. Bezgovo cvetje in jagode so izredno porabne tudi v kuhinji. V jajcu ocvrto cvetje je splošno znana jed. Izvrstne so vkuhane bezgove jagode; žlička te mezge, raztopljene v čaši vode, je za ljudi, ki v poklicu veliko sede, izvrstno sredstvo za po- speŠevanje prebave. Dober je čaj iz posušenih jagod, katere moremo uživati tudi kar same. Ta čaj prav tako dobro vpliva na prebavo. Bezgov mošt vsebuje vse zdravilne snovi in vitamine surovih bezgovih jagod in je kot zdravilo posebno poraben. Napravimo ga na naslednji način: jagode osmukamo, dobro operemo in iztisnemo. Sok po lastnem okusu osladimo, nalijemo v čiste P I J M O Vsaka skrbna gospodinja se trudi, da čim bolje postreže svojcem, pa tudi gostom z okusno pripravljenimi jedili in pijačami. Večkrat ji pa zmanjka izbire posebno glede pijač, ker pozabi na zdravo in redilno mleko, ki je pravo zdravilo za duha in telo. Mleko, pa najsi bo sladko ali kislo, damo lahko prav dostikrat na mizo, ne samo domačim, temveč tudi gostom. Mleko se sicer marsikomu upira in vsak želodec ga ne prenese; toda mnogo je ljudi, ki si steklenice, zamašimo s čistimi (prekuhanimi) za-maški, ki jih prevežemo z močno nitjo navzkriž, in kuhamo 20 minut v loncu vode, ki naj ves čas ohranja vročino 70 stopinj Celzija. Nato vzamemo steklenice iz lonca in jih postavimo z vratom navzdol, da se ohlade. Naslednje jutro zalijemo za-maške s pečatnim voskom in shranimo na zračnem hladnem prostoru. MLEKO naravnost zaželijo osvežujočega požirka mleka med obedom ali po obedu, posebno še v vročem poletnem času. Mleko je najboljša in najpripravnejša pijača za zajtrk. Četudi postrežemo zjutraj običajno s skodelico kave, vendar naj mleko nikoli ne manjka pri zajtrku. Nekoliko sadia ali sadne mezge s črnim kruhom in mlekom da najboljši zajtrk. Popolnoma napačno je mnenje, da se mleko in sadje ne smeta uživati zaporedoma ali skupaj in da povzročita motnje v prebavi. Tudi za dopoldansko malico in opoldne med obedom je mleko priporočljiva pijača, posebno če ne uživamo mesnih jedi, temveč le svežo rastlinsko hrano. Kadar nimamo na razpolago sadja, pripravimo kot prvo jed pred kosilom ali pred večerjo kislo mleko. Prav tako uporabljamo mleko popoldne za malo južino in pri večerji. Če nudimo za večerjo lahko zelenjavno in sadno jed, tedaj ni bpljšega nego mleko, ki nam izpolni sicer morda prepičlo večerjo. Poleg vode in sadnih sokov naj bo tudi mleko kot pijača vedno pri rokah. Otrokom in odraslim postrezimo torej večkrat z mlekom, saj je zdravo in okusno ter cenejše nego katerakoli druga opojna ali brezalkoholna pijača in se poda povsod, razen pri mastni mesni hrani, ki se je pa itak začela umikati bolj zdravim zelenjadnim in sadnim jedem. Atomska bomba lahko uniči veliko mesto v sedmih desetinkah sekunde. Francoski pisatelj Jules Romains je rekel, ko je govoril o dozdevnem napredku človeške družbe: „Vsi dobro vemo, da še nismo blizu tega, da bi iznašli stroj, ki bi v sedmih desetinkah sekunde razrušeno mesto zopet zgradil." NASVETI ZA HIŠO IN DOM i KAKO NAJ PEREMO VEZENINE? Na pomlad navadno vsaka gospodinja ves dom prenovi. Kar se da, vse osnaži, opere, zriba itd. Na vrsto pridejo tudi razne vezenine, ki jih porablja na mizi, v kuhinji in drugod, da jih opere. Premnoge gospodinje pa obračajo premalo pažnje svojim prtom in prtičkom, da postanejo že po prvem perilu čisto neznatni, četudi so jih pri izdelavi stali še toliko truda. Vezenine katerekoli vrste, bodisi bele ali barvaste, ne smemo nikoli škrobiti. Vezenine s pralno svilo na platnu ne smemo nikoli prati v velikem perilu, ker bi predolgo ležale v vodi, kar bi škodovalo barvi. Četudi je na prejici ali svili označba, da je pralna, ne smemo vezenine kuhati; namesto tega jo parkrat poparimo z vročo vodo. Barvam namreč ne smemo dati časa, da bi se razpustile v vodi. Potem je treba vezenino takoj splahniti, a ne oviti, temveč samo iztisniti. Tudi je ne smemo obesiti na vrv, ampak raztegniti in zaviti v bel prtič. Pri tem je treba paziti, da ne leži na barvi; zato jo zavijemo, če ni drugače v dva prtiča ali dve brisači, eno spodaj, drugo zgoraj. Če pustimo tako zavito čez noč, drugo jutro lahko takoj likamo, ker bo primerno vlažno. Bela visoka vezenina (t. j. tista, ki jo vezemo, ko smo podložili z belim, tudi z belo prejico), luknji-časta in richelieu-vezenina pride lahko v veliko perilo, paziti je le treba, da je perilo že po namakanju dobro izprano, da ne pride kakršnakoli umazanija na vezenino, kjer se lahko vanjo zaje in ne bo nikoli več bela. Ne smemo je pa mencati in ovijati, kakor to delamo z drugim perilom, ampak jo smemo le stiskati. Tudi te vrste opranih vezenin ne obešamo, ampak zavijemo v prtiče, kakor smo prej povedali. To vezenino likamo istotako na narobni strani in moramo paziti, da nam je likalnik ne raztrga. Vedeti pa moramo tudi to: čim gostejša je vezenina in čim bolj je bila pri vezenju podložena, tem mehkejša naj bo podlaga, na kateri likamo, da vse oblike vezenine lepo izstopijo in jih likalnik ne potlači ali raztegne. Likarica mora tudi vedeti, da mora blago z levo roko vedno po niti natezati, ne pa po oblikah vezenine. Na ta način se nobena vezenina pri likanju ne bo pokvarila, nasprotno: vezenina, s katero pri pranju in pri likanju pravilno ravnamo, bo po vsakem perilu lepša in bomo imeli ž njo vedno novo veselje. HRANILNE SOLI Poleg onih resničnih soli, ki jih pridevljemo k naši hrani kot začimbe, vsebuje naša hrana tudi veliko množino raznih drugih soli, ki pa so porazdeljene v drugih hranilih, največ pač v rastlinah. Te namreč jemljejo in vsrkavajo s svojimi koreninami raztopljene rudninske soli v svojih hranilnih snoveh, ki jim jih daje zemlja. Ne kaže nam naštevati vseh teh soli s strokovnimi imeni, pač pa hočemo pogledati, na kakšen način te soli, ki jih prejema človeško telo iz rastlinske hrane, koristno vplivajo nanj in na njegov razvoj. Kakor so različne rastlinske hranilne snovi, ki za-vise od pogojev, ki jih daje zemlja in okolica, na kateri te rastline rastejo, prav tako je različen tudi njih prehranjevalni vpliv. — V zemlji so, kakor smo že omenili, razne rudninske soli raztopljene in raz-puščene v prsti, iz katere jih rastlinska vlakenca vsrkavajo vase, so pa tudi take soli, ki so že nekako navezane na druge rastlinske vrste prehrane, ki potem prihajajo z njimi vred v človeško telo v tej hrani. Tako vidimo n. pr., da je žveplo bistveni sestavni del beljakovine in v mnogih rastlinah je tudi fosfor sestavni del. Zaradi tega pa še ne moremo reči, da se človek hrani z žveplom in fosforom. Ta dva in drugi sestavni deli se pretakajo v rastlinah v, jako tankih sestavinah, ki imajo različna strokovna imena, ki pa za našo gospodinjo ne pridejo v poštev. Prav tako tudi ne moremo v tem našem članku točno povedati, kako vprav rudninske soli delujejo v človeškem telesu. Lahko pa bi jih imenovali kamenje in opeko, iz katere sestoje stene celičevja v človeškem telesu. Prav tako je tudi delovanje mineralnih soli zelo mnogovrstno: zapomnimo si lahko, da prav soli v kosteh in zobeh vrše mehanično delo. Vse organske in neorganske soli puste, ako jih se-žgemo, pepel kot preostanek. Ta pepel so potem one snovi, ki se ne sežgo in predstavljajo približno 10 sestavnih elementov, ki so v rastlinah; živalski pepel pa pokaže celo 14 takih osnovnih snovi. Za gospodinjo so te soli, ki jih vsebujejo rudnine, rastline in živali, kot hranilne snovi zato važne, da zna in ve z njimi računati pri sestavi prehrane. Dobro vemo namreč, da so gotove jedi, ki ne preneso toliko kuhinjske soli kakor druge; okus jim je skvar-jen, če je jed preslana. To ima vzrok v tem, ker ima dotična hranilna snov že po naravi v sebi večjo množino naravnih soli, ki opravljajo pri človeški prehrani isto delo kakor dodatna kuhinjska sol, namreč da napravljajo jed laže užitno. Velikokrat se namreč zgodi, da prav pri rastlinski prehrani gospodinja opazi, da jo je prav malo osolila, a vendar je jed včasih preslana. Važno je zato, da gospodinja po svojih praktičnih poizkusih uporablja le toliko množino dodatne soli, kolikor je je za posamezno jed res treba. Dobro tudi vemo, da slane jedi izzivajo hudo žejo, ki jo človek hoče ugasiti s čim večjo množino tekočin, kar pa kvarno vpliva na srce in zaradi tega že lahko nastane tu pa tam kaka srčna bolezen. TOLŠČE KOT HRANILA Živalske in rastlinske tolšče (maščobe) sestoje po svojih kemičnih sestavinah iz glicerina in tolščnih kislin: stearina, palmitina in oljeve kisline. Živalska telesa vsebujejo do 40 odstotkov maščobe; v rastlinah pa je maščoba povečini v semenih. Maščobna telesca so zaprta v tanke kožice in jih je treba iz njih iztisniti ali pri precejšnji toploti raztopiti, čim več stearina in palmitina vsebuje kaka tolšča, tem višja temperatura je potrebna, da se raztopi. Maščobe, ki vsebujejo prav mnogo oljnate kisline, so pri navadni sobni temperaturi tekoče in se imenujejo olja. Poznamo: olivno (laško) olje, laneno olje, bučno olje, repino olje, olje iz semena sončnic in še iz nekaterih drugih semen. Iz živalskega sveta pa imamo ribje olje. Seveda že takoj pri naštevanju vseh teh olj opazimo, da so pri nas le nekatera porabna, druga se nam pa zde, ker jih nismo vajeni, skoroda neužitna. Vendar jih ljudje prav mnogo rabijo, kakor je pač pokrajina, kjer so ljudje naseljeni. Če nam kdo pove, da n. pr. Eskimi ne porabljajo druge maščobe kakor ribje olje, se nam skoro želodec obrne; navada in sila pa je tudi v tem oziru najboljši kuhar. Mehka maščoba je navadna živalska mast in presno maslo; trda maščoba pa je loj, ki ga dobivamo od govedi in drobnice. Vse maščobe so bolj težko prebavljive in zahtevajo dolgotrajno prebavno delo. (Le olja so laže prebavljiva.) Zato jih je možno uživati le v malih količinah in le pri hrani, ki sama ne vsebuje nikake ali zelo malo maščobe, kakor kruh, krompir, zelje in podobna hranila. Maščoba pa, ki jo razpustimo ali raztopimo, je potem laže prebavna. Poznamo pa tudi še razne umetne maščobe, ki jih izdelujejo v tovarnah. V naših krajih so te prav malo vpoštevane in tudi malo v rabi. Ponekod pa jih prav mnogo porabljajo, kjer je v gospodinjstvu prava prašičja mast manj poznana. Najbolj znane so: margarina, palmin, kunerol in še nekatere druge podobne umetne maščobe. Vse te izdelujejo deloma iz rastlinskih maščob, ki jim primešajo slabše vrste živalskih maščob ter jim pridenejo večkrat tudi smetano in jajca, da imajo boljši okus. Četudi so vse te maščobe primeroma dobre, vendar imajo to slabo lastnost, da se precej hitro pokvarijo. Zato jih navadno prodajajo v malih količinah in jih gospodinje sproti kupujejo. Olje, ki ga pri nas porabljamo večinoma samo za solato, drugje pa kot zabelo sploh, je zelo bogato maščobe in lahko prebavno. Dobro olje je čisto, svetlorumeno in ima mil okus. Če je v odprti posodi na zraku, se pokvari, t. j. dobi neprijeten okus; zato ga je treba imeti v dobro zamašenih steklenicah in shranjevati na hladnem. Varovati ga pa je tudi pred mrazom, ker se že pri 2 stop. strdi. Bučno olje je težko tekoče; dokler je sveže, je nekoliko zelenkasto, pozneje postane temnorjavo; ima povsem okus po bučnih pečkah. Ribje olje je edino olje, ki ga dobivamo iz živalskega sveta. Pripravljajo ga iz jeter raznih morskih rib. Pri nas ga rabimo samo kot zdravilno sredstvo pri angleški kostni bolezni in raznih otroških boleznih, zlasti v rekonvalescenci. UPORABA KUHINJSKIH OSTANKOV Četudi je za vsako varčno in skrbno kuharico in gospodinjo temeljno pravilo, da s točnim preraču-nanjem in merjenjem množine vsakdanjih hranil po številu svoje družine pripravi zanjo kolikor mogoče točno množino vsakdanjih jedi, vendar ne more vselej preprečiti, da bi ji kaj ne ostalo. Ako te ostanke shrani in pravilno porabi, tedaj nima posebne izgube; vsekakor pa je bolje ostankov ne imeti, kakor pa jih pozneje porabljati. Nikoli naj gospodinja ostankov jedi ne hrani predolgo, da se ji ne pokvarijo, ne izgube okusa ter postanejo celo zdravju škodljivi, ampak naj jih, če se to le da storiti, porabi še tisti dan za večerjo. Važno je, da gospodinja ve, da ostankov ne sme nikoli hraniti v železnih ali emajliranih kakor tudi ne v bakrenih posodah. Za shranjevanje ostankov so najprimernejše porcelanaste ali lončene posode. Ko je spravila ostanke v take posode, naj jih postavi na hladen in čist prostor; na noben način pa ne v temen, vlažen prostor, pa tudi ne v omare poleg raznih začimb. Ako ni drugače, zadostuje tudi, da jih pokrije in postavi v kuhinji proč od štedilnika. Juho pustimo, da se ohladi. S plastjo maščobe, ki se nabere na površju, je juha najbolje obvarovana. Preden juho zavremo, lahko odstranimo nekaj vrhnje maščobe, ki jo lahko porabimo za zelenjavo. Druge juhe moramo, ker so se zelo zgostile, nekoliko razredčiti z vodo in jih zavreti med trajnim mešanjem. Svežo zelenjad, to je sočivje vseh vrst, hranimo na mrzlem prostoru in jo segrejemo na ta način, da jo tudi nekoliko razredčimo z vodo ali juho ter pustimo, da dobro zavre. Postano in samo pogreto sočivje kakor tudi vsaka druga jed prav pogosto povzroči razne bolezni v želodcu. Ako nam ostane le mala množina kakega sočivja, tedaj to lahko porabimo za kako juho. Mnogokrat se sliši, da je pregreto kislo zelje boljše kot ga sveže kuhano. Treba pa je paziti na to, da ga temeljivo pregrejemo, ker bi drugače moglo škodovati. Ostanke krompirja je na vsak način treba zelo drobno zdrobiti, še bolje zmečkati in jih potem zmešati z drugo zelenjavo in dobro prekuhati. Ostanke mesa hranimo lahko v omakah ali v juhi. Ce pa hočemo iz njih napraviti ragu-juho, jih lahko hranimo tudi v razredčenem kisu. Razne pečenke hranimo na hladnem ter jih zlasti varujemo pred muhami. Manjše količine raznega mesa (govejega, telečjega ali svinjskega) pa lahko sesekljamo ali zme-ljemo ter porabimo za mesne cmoke ali štrukeljčke, ki jih potem lahko rabimo z£ zakuho. Iz ostankov govejega mesa pripravimo lahko tudi mesno solato na ta način, da jih zrežemo na tanke rezine, zabelimo z oljem in jesihom in pridenemo čebule in popra. Ostanke maščobe, slanine in podobno prav lahko dodenemo krompirjevi, fižolovi ali grahovi juhi ali tudi ričetu. Kosti, zlasti močne, razdrobimo in jih ponovno prekuhamo ter juho porabimo za zalivanje raznih omak ali prikuh. Ostanki rib so sicer lahko porabljivi za razne omake ali tudi za solato. Vendar jih je treba porabiti kmalu, ker vemo, da se riba najhitreje pokvari. Ostanke kruha, belega ali črnega, porabimo na razne načine. Beli kruh zmeljemo ali zribamo v drobtinice, ki jih potem rabimo na mnogovrstne načine v kuhinji. Iz črnega kruha pa napravimo lahko kruhovo juho, ki je posebno priporočljiva za otroke in bolnike. ŠE NEKAJ NASVETOV Mravlje v stanovanju. — Mravlje v stanovanju imeti je zelo neprijetno. Posebno nadležna je neka vrsta, prinešena pred približno sto leti iz Azije; pravijo ji „hišna mravlja" in je huda nadloga zlasti za jedilne shrambe. Vse oblezejo. Ker jih je na stotine, kjer se vgnezdijo, napravijo tudi precej škode. Zato se vsaka gospodinja, ki je te nadloge deležna, zelo trudi, da jo odpravi. Tole preizkušeno sredstvo priporočamo: sladkor in boraks (na enaka dela) raztopimo v vodi. S to raztopino napojimo gobo ali kako volneno krpo in položimo na kraj, kjer se mravlje največ zbirajo. Ko se dovolj nasrkajo, poginejo. Namesto boraksa rabimo lahko tudi aloin prah (dobi se v drogeriji); treba ga je manj nego boraksa. # Sušenje perila pozimi. — Perilo pozimi navadno težko sušimo. Ker ga ne moremo na soncu sušiti, postane rumenkasto. Zato rabimo pozimi najslabše kose perila, spodnjega in posteljnega. * Ako se pri kuhanju vname mast, pokrijmo posodo s pokrovko in z mokro kupo. Ako se na ta način ne posreči pogasiti plamen, pustimo raje, da zgori mast, nego da bi posodo z gorečo mastjo prenašale oziroma postavljale drugam, ker je nevarnost za požar. ——— # =- Pravila Goriške Mohorjeve družbe NAMEN BRATOVŠČINE § 1. Namen bratovščine Mohorjeve družbe je vzgajati slovensko ljudstvo, prebivajoče v Italiji, po načelih katoliške prosvete, pospeševati v njem versko in nravno življenje, sploh ohraniti in širiti v njem katoliško vero. V ta namen se bodo izdajale in razširjale dobre knjige, spisane v slovenskem jeziku v duhu katoliške vere. O PRISTOPU UDOV * § 2. V to bratovščino sme vstopiti vsak katoliški kristjan katerega koli stanu ali spola, da le more ali hoče spolnjevati družbine dolžnosti. član bratovščine postane, kdor se prijavi osebno ali pismeno pri krajevnem poverjeniku bratovščine ali pa če ga sprejme osrednji odbor, ki vpiše njegovo ime v glavno bratovsko knjigo. Kdor je v to Družbo sprejet, ostane njen ud tako dolgo, dokler sam očitno ne naznani svoje volje, da stopi iz družbe, pri kakem predstojniku (poverjeniku) ali pri osrednjem odboru ali dokler ga osrednji odbor iz bratovščine ne izključi, zlasti če zanemarja bratovsike (družbine) dolžnosti. DOLŽNOSTI UDOV § 3. a) Vsak ud naj vsak dan moli en očenaš, eno zdravamarijo in zraven naj pristavi besede: „Sveti Mohor, prosi Boga za nas!" z namenom, da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja. b) Udje-diihovniki naj pa vrhu tega tudi mašu-jejo za vse žive in mrtve ude, če le mogoče, na praznik svetega Mohorja, to je 12. julija. c) Vsak ud plača od odbora določeno letno ud-nino, da zmore Družba po svojem posebnem namenu delovati. č) Vsak ud se zaveže, da si bo po svoji moči prizadeval, da se razširijo med verniki dobre knjige. Vendar ta dolžnost ne veže pod grehom. KORISTI IN PRAVICE UDOV § 4. a) Ud, ki spolnjuje dolžnosti, more zadobiti nepopolne ali popolne odpustke, ki jih je naklonila Sveta stolica tej bratovščini — kakor podobnim družbam. - Vsak mesec se v Gorici daruje sv. maša za žive in pokojne ude. Vrhu tega so udje deležni vseh dobrih del ter zasluženj celokupne bratovščine ter vseh udov. b) Ko ud plača udnino, dobi v dar letne knjige. c) Vsak ud ima pravico priporočiti družbenemu odboru, naj izda spise, ki se mu zdijo za ljudstvo potrebni ali koristni. VODSTVO BRATOVŠČINE § 5. Bratovščina ima svoje krajevne poverjenike, osrednji odbor in občni zbor. Krajevni poverjeniki so župniki, kurati, vikarji. V izrednih primerih odbor lahko imenuje katerokoli osebo za krajevnega poverjenika. Vsi krajevni poverjeniki-duhovniki izvolijo na občnem zboru, katerega skliče predsednik družbe, osrednji odbor in sicer predsednika in štiri člane, za dobo treh let. Osrednji odbor pa mora potrditi pristojni škof, ki je po cerkvenih postavah nadzornik bratovščine. Osrednji odbor, ki naj ima po možnosti sedež v Gorici, vodi vse posle družbe. Krajevni poverjeniki pobirajo udnino, jo pošiljajo osrednjemu odboru ter delijo udom knjige, ki jih izda bratovščina. Osrednji odbor daje udom vsako leto obračun o oskrbovanju družbinega premoženja ter o drugih poslih, ki se tičejo družbe. Pravila je odobril knezoškofijski Ordinariat v Gorici dne 16. novembra 1923, št. 3994. — Spremembo pravil je potrdil goriški nadškof dne 28. marca 1953, številka 690. Poslovnik Goriške Mohorjeve družbe § 1. Da Družba doseže v pravilih določeni namen, bo vsako leto po možnosti izdala vsaj tri knjige in sicer: a) koledar, ki bo obsegal poleg običajne koledarske vsebine tudi razne krajše pripovedne, poučne in gospodarske spise, b) dve drugi knjigi, od katerih naj bo ena pripovedne vsebine, druga pa ali pripovedne ali nabožne ali poljudno znanstvene vsebine. Poleg teh rednih knjig bo Družba po možnosti in po potrebi izdajala tudi izredne knjige. Vsi spisi, ki jih misli družba izdati, morajo biti pisani v Cisti, lahko umljivi slovenščini in morajo dobiti odobrenje od kakega prečastitega škofijstva. § 2. Udje so letni in dosmrtni. Letni udje se vpišejo pri krajevnem poverjeniku družbe ali pa jih sprejme osrednji odbor. Dosmrtni ud postane, kdor plača 25.000.— (petindvajset tisoč) lir v enem ali dveh obrokih. Vsakega dosmrtnega uda mora še posebej sprejeti osrednji odbor. Dosmrtni ud ima pravico, da dobi brezplačno letne knjige. Ako se vrednost vplačane dosmrtnine znatno zmanjša, mora dosmrtni ud doplačati znesek, ki ga določi odbor. Pravne osebe lahko postanejo le letni družbeniki. § 3. Za sprejete in natisnjene spise bo družba plačevala pisateljem ali njihovim zakonitim dedičem nagrade, katere določi odbor. § 4. Družbo vodi odbor petih članov, ki morajo biti letni ali pa dosmrtni udje Goriške Mohorjeve družbe. Odbor volijo poverjeniki-duhovniki goriške nadškofi je, ki so slovenske narodnosti, za dobo treh let in sicer ali redno na občnem zboru ali pa izredno s pismenimi izjaivami. Pri rednih volitvah na občnem zboru so dovoljena pooblastila. Poverjenik lahko da pooblastilo samo duhovniku in sicer poverjeniku ali nepover-jeniku. Vsakdo ima lahko samo eno pooblastilo. Odborniki izvolijo podpredsednika, tajnika in blagajnika. Odbor odloča o objavi spisov in knjig. Ce med poslovno dobo kaik član odbora odstopi ali kako drugače odpade, sme odbor na njegovo mesto kooptirati za ostalo poslovno dobo novega odbornika. Odbor je sklepčen, ako je navzoča nadpolovična večina članov. § 5. Predsednik družbe ali njegov namestnik skliče vsako leto občni zbor. K občnemu zboru se morajo vabiti poleg članov odbora tudi vsi dosmrtni družbeniki ter vsi poverjeniki v goriški nadškofiji. Poverjenik je, kdor nabere vsaj deset udov. Vsi povabljenci imajo pravico staviti na občnem zboru predloge, katere pa morajo vsaj štiri- najst dni prej pismeno javiti odboru. Vsi povabljenci imajo tudi pravico glasovati. Kadar gre za izvolitev odbora in revizorjev, glasujejo samo poverjeniki-duhovniki. § 6. Občni zbor je sklepčen ob vsakem številu udeležencev, razen če gre za razpust družbe. Odloča se z nadpolovično večino. § 7. Občni zbor: 1. potrjuje letne račune; 2. presoja delo odbora in daje odboru razreš-nico; 3. popravlja, spreminja in, če treba, razveljavlja sklepe odbora; 4. spreminja poslovnik družbe, če glasujeta za to dve tretjini navzočih članov; 5. sklepa o razdružitvi družbe; 6. daje odboru smernice za njegovo delo; 7. voli odbor petih članov za dobo treh let; 8. voli tri revizorje za dobo enega leta. § 8. Družba ima svoj poslovnik. Spreminja ga občni zbor, če za spremembo glasujeta dve tretjini navzočih. § 9. Nadzorstvo voli iz svoje srede predsednika, podpredsednika in tajnika. Seje nadzorstva sklicuje predsednik. Ako postane kak član nadzorstva trajno zadržan," izbere nadzorstvo sporazumno z odborom novega člana do prihodnjega občnega zbora. Nadzorstvo ima pravico in dolžnost pregledati in potrditi letne račune in bilanco. § 10. Članstvo ugasne: 1. s prostovoljnim izstopom; 2. s smrtjo; 3. če koga odbor izključi. Izključitev dosmrtnih udov mora potrditi občni zbor; 4. če kdo ne plača udnine. § 11. Družba se razpusti po sklepu občnega zbora, na katerem so navzoče vsaj tri četrtine dosmrtnih udov in tri četrtine poverjenikov. Za razpust morata glasovati vsaj dve tretjini vseh dosmrtnih udov in dve tretjini poverjenikov. Zadnji občni zbor določi, v katere namene naj se porabi družbino premoženje. (Poslovnik je bil sprejet na občnem zboru dne 16. novembra 1953.) Pozdravno pismo Pija XI. (forilki JHokoffeol dražbi ah priliki uitaimaltne Sveti oče Pij XI. je poslal naši Družbi ob ustanovitvi prekrasno sliko z besedilom, ki se v slovenščini glasi: „GORIŠKI MOHORJEVI DRUŽBI, KI IMA NAMEN OHRANITI KRŠČANSKO VERO IN VAROVATI ZNAČAJ SLOVENCEV, PREBIVAJ OČIH V ITALIJI, PODELIMO Z VSO LJUBEZNIJO APOSTOLSKI BLAGOSLOV PIJ XI. Z VSO LJUBEZNIJO V GOSPODU". Pod besedilom se je lastnoročno podpisal in ponovil besede: „z vso ljubeznijo v Gospodu". Objavljamo tudi fotografski posnetek izvirnega latinskega besedila s podpisom sv. očeta Pija XI. ■tiena-i c/!C^&rmocporae o/ocialitati, guae. in. Jfett- \ atOTiern rt j ti ari oc m. conzervancfam tutanc(o3(?u.e c/toi>enorum in J/a/t a cvmmorantium. rrtorea incum itir peramarrter &pcatoti - cam D3enec/ictionern. i mpertimua. s ri \ "IV < NARODNA IN STUDIJSKA KNJIŽNICA TRST SKL B 1160/1956 C/ORIŠKA MOHORJEV IMA V ZALOGI SLEDEČE KK Naslov knjige Dr. Anton Zdešar: Sr. Vincencij Pavelski. življenjepis velikega apostola krščanske dobrodelnosti. Str. 160 L. Bertrand: Sanguis martyrum. Roman iz življenja in preganjanja prvih kristjanov. Z avtorjevim dovoljenjem prevedel iz francoščine Ivan Rejec. Str. 208 Krasnov: Prt podnožju Božjega prestola. Roman iz Sibirije iz časov pred prvo svetovno vojno. Z avtorjevim dovoljenjem prevedel dr. Janko Kralj. Str. 160. Kralj Janko: Socialna čitanka. Zbirka poljudno pisanih razprav o ustroju človeške družbe. Str. 126. Achermann: V službi pri trinogu. Ljudska povest iz časov francoske revolucije. Str. 144. Valjavec Josip: Don Bosco. Življenjepis velikega mladinoljuba. Str. 192 Kacin Anton: Pisano polje. Slovenska čitanka. Str. 196. Dr. Tul Ivan: Zvezde vodnice. Premišljevanja za fante in može. Str. 136. Dragon Anton: Za Kristusa! življenje p. Pro-ja. Iz časov preganjanja kristjanov v Mehiki. Str. 112. Živi ogenj. Življenjepis papeža Pija X. Str. 88. Lovrenčič Joža: Tri božje poti. Pesmi o božji poti na Brezjah, na Sv. Višarjah in na Sveti gori. Str. 64. Lovrenčič Joža: Med Scilo in Karibdo. Spomini iz dijaških let. Str. 70 Finžgar Franc: Strici. Povest. Str. 96 Proti novim svetovom. Zgodovinske črtice iz časov odkritja Amerike in drugih velikih odkritij. Str. 126. Jereb Stanko: Gozdna divjačina. Prirodne črtice. Str. 94. Terčelj Filip: Vozniki. Izvirna povest iz Vipavske doline. Str. 110. Janez Jalen: Ograd. Goriška povest. Str. 120. Zgodovina goriške nadškofi je (1751-1951). Str. 106 Tigri. Povest iz ruskega življenja. Str. 70. Beličič Vinko: Kačurjev rod. Izvirne črtice. Str. 64. Zorka Piščančeva: Cvetje v viharju. Roman iz druge svetovne vojne Wallace: Ben Hur. I. in II. del Bele Venceslav: Smrekov vršiček. Izvirne črtice Dr. Rudolf Klinec Marija v zgodovini goriških Slovencev Molimo! Molitvenik in svete pesmice. V platno vezan z rdečo obrezo. Strani 448. Poštnina se računa posebej. — Knjige se pošiljajo samo priporočeno. NASLOV ZA NAROČILA: QowrUa HloUocicv* dtuiba - Sodatizit S. tcmoMca g o r i z i A Riva Piazzutta 18 — (Katoliška tiskarna) ITALIA 50.- 50,- 50.- 50.- 50.-40.-50.-40.- 50.-50.- 40.-150.-40.- 40.-30.-40.-170.-170.-40.-150.-230.-700.-200.-200.- 220,- 019551301