llč
Letnik IV.
ilustrirani
glasnik
Letno stane 12 K [ena šteuilka 30 uin.], za riemčijo 14 K, za druge držaue in Ameriko 1B K. — Slike in dopisi se pošiljajo uredništuu „Ilustr, Blasnika" u Ljubljani [Katol. tiskarna], naročnina, reklamacije in inserati na uprauništuo.
Izhaja ob četrtkih o* 17. januarja 1918
Po Italijanih razstreljeni solkanski most.
Modrijan na podstrešju.
Dnevnik srečnega človeka. — Francoski spisal
Emil Souvestre.j
II. poglavje.
Karneval.
20. Februar. — Kaj naj pomeni ta hrup, ki prihaja od zunaj ? Odkod ti klici in ta porogljiv smeh? ... Ah! Se že spomnim: danes je zadnji dan predpusta, in maškarade korakajo mimo.
Krščanstvo ni moglo odpraviti starodavnih norosti! Izpremenilo jim je le ime. Ta dan, ki ga je priklopilo onim »prostim dnem«, napravi konec pojedinam in oznanja mesec, ki naj pride za njim, mesec, poln zdržnosti. Dobesedno pomeni Carn-a val: »proč z mesom!« Za štirideset dni se poslovimo od pitanih kokoši in mast-
nih krač, ki jih je že Pantagruelov pevec tako zelo opeval. Na post se človek s tem pripravlja, da se prenasiti, in preden prične s kesanjem, se pregreši popolnoma. Zakaj zasledimo v vseh časih in pri vseh narodih take ali podobne norostne praznike ? Ali naj mislimo, da je trezno, pametno življenje za človeka naporno in da se morajo slabotnejši včasih od tega napora okrepčati?
Trapistom zapoveduje pravilo njihovega reda: molčati. Enkrat na mesec pa dobijo dovoljenje, da smejo govoriti, in tedaj govorijo vsi hkrati, od solnčnega vzhoda do zahoda. Mogoče, da je z ljudmi ravnotako. Ker smo prisiljeni celo leto živeti spodobno in redno, zato se od-škodujemo na pust za to dolgo dobo. Kakor skozi odprta vrata pridrvi v nas vsa razigranost, ki je bila prej stisnjena v kakem kotičku možganov. Kakor ob
času saturnalij postanejo za nekaj časa sužnji gospodje in vse se vda norostim.
Ob cestnem oglu se vpitje podvoji; trume maškarad drve mimo, peš, na konju, in v vozovih. Vsi tekmujejo, da bi za nekaj ur sloveli, vzbujali radovednost in zavist — jutri pa bodo vsi slabe volje in utrujeni zopet oblekli včerajšnjo obleko, včerajšnje bridkosti.
Ah! mislim žalosten, vsak imed nas je podoben tem maskam ; življenje le pre-mnogokrat ni ničesar drugega kot nizkotni pust.
In vendar čuti človek potrebo po praznikih, ki izprežejo njegovega duha, privoščijo njegovemu telesu miru in njegovi duši poleta. Ali jih ni moči najti ločenih od surovih zabav? Narodni gospodarji že dolgo časa tuhtajo, kako bi se mogla delavnost človeštva najbolje izrabiti. Oh! ko bi le mogli spoznati, kako
se njegov prosti čas najbolje porabi. Trpljenja človeštvu ne bo nikdar primanjkovalo ; kdo mu bo pa oskrbel okrep-čila? Delo daje vsakdanji kruh, a veselje ga sladi. Modrijani! iščite veselja! pokažite nam zabav brez surovosti, uživanj brez sebičnosti, kratkomalo: iznajdite nam
Cesar Karel v svojem vlaku potuje na
tak pust, ki bo vsakomur ugajal in nikomur ne delal sramote.
Ura je tri. — Ravnokar sem zaprl okno in si zakuril. Ker je to praznik za vsakogar, naj bo pa še zame. Nažgem samovar, na katerem si o velikih praznikih skuham skodelo kave, ki jo je prinesel sin moje gospodinje z Jutrovega. V omari si poiščem enega izmed svojih najljubših pisateljev.
Najprej mi pride pod roko zabavni župnik meudonski; vendar njegove osebe govore pre-mnogokrat robato; -Voltaire; s svojim neprestanim zasmehovanjem vzame človeku ves pogum ; — Molie-re; fie privošči nam smeha, ker nas sili preveč k premišljevanju ; Lesage \... pri njem se hočemo pomuditi. Preje globoko kot premišljeno oznanja on krepost na ta način, da zasmehuje pregreho; čeprav diha včasih iz njega bridka resnica, jo vendar vselej osladi s svojo veselo-stjo; vidi revščino sveta, a je ne zaničuje, pozna njegovo preprostost, pa je ne sovraži.
Našteti hočem vse junake njegovega dela: Gil, Blas, Fabricij, Sangrado, nadškof iz Granade, vojvoda Lermski, Au-rora, Scipio! Prijetne, vabljive slike, stopite mi pred oči, poživite mojo samoto, v zabavo mi prinesite tisti pust sveta,
katerega v maskah izvrstno predstavljate. — K sreči se spomnim ravno v trenutku tega svojega rotenja, da moram še napisati pismo, ki ga ne morem odložiti. Moj sosed me je zanj naprosil. Majhen, do-brovoljen starček je to, ki se ne zanima za ničesar drugega kot za slike in jeklo-reze. Skoro vsak dan se
__________vrača domov s kakim kar-
8 tonom ali sliko, ki ima brez dvoma zelo majhno vrednost; vem namreč, da zelo skromno živi, in tudi pismo, ki ga naj sestavim, priča o njegovem uboštvu. Njegov edini sin, ki se je poročil na Angleškem, je pred kratkim umrl. Vdova je ostala s svojo staro materjo in z enim otrokom brez gmotnih sredstev, zato mu je pisala in ga prosila za streho. Gospod Anton me je najprej prosil, naj pismo prestavim in potem odklonilno odgovorim. Obljubil sem, da odgovorim danes, in to obljubo hočem držati, bojišče.	pred mano leži pola
navadnega pisemskega papirja; že sem pomočil pero in se popraskal po glavi, da bi ujel pravo misel, a zapazil sem, da mi manjka besednjaka. Parižan, ki hoče govoriti angleško brez besednjaka, je pa podoben otroku, ki so mu odvzeli povodec; tla se mu tresejo pod nogami in pri vsakem koraku omahuje. Urno se odpravim h knjigovezu, ki stanuje v obližju in kateremu sem bil izročil svoj slovar.
Porušene Volče pri Tolminu. Prihod nemških čet.
Vrata so napol odprta. Začujem zamolklo tarnanje; vstopim, ne da bi potrkal, in zagledam knjigoveza ob postelji svojega tovariša; ta ima hudo mrzlico in blede se mu. Peter ga opazuje vznevo-ljen in v zadregi. Od njega izvem, da
njegov tovariš ni mogel zjutraj iz postelje in da se mu stanje od ure do ure slabša.
Vprašam ga, če je že poslal po zdravnika.
»E, kaj bi!« odgovori Peter rezko; »za to bi moral imeti penezov v žepu, a moj tovariš si je nahranil le dolgove.«
»Ali mar niste njegov prijatelj ?« ga vprašam malo začuden.
»No da!« odgovori knjigovez; »tak prijatelj, kakršen je vozni konj nasproti onemu za ježo, če oba gnojni koš vlečeta, kolikor morata, in dobi vsak ne več kot svojo merico ovsa.«
»Vam ni torej prav nič na tem, če ga pustite brez postrežbe ?«
»Bah! Do jutri je lahko v postelji sam .svoj gospodar, ker jaz grem na ples.«
»Ali ga boste pustili samega?«
»Ali naj zavoljo tega, ker se mojemu sodrugu nekoliko blede, opustim zabavo?« me vpraša Peter ves zmeden. »Bolniki naj le sladke korenine požirajo, jaz se zdravim vedno z žganjem.«
Med takim govorjenjem je odprl kovček, privlekel iz njega drvarsko obleko in se začel preoblačiti.
Zastonj sem si prizadeval, da bi vzbudil v njem sočutje„ za nesrečneža, ki je ječal poleg njega ; Peter misli le na zabavo, ki ga še čaka, in me ves nepotrpežljiv posluša. Končno izpremenim, ogorčen nad to surovo sebičnostjo, svoja prigovarjanja v očitanja; on bo, mu pravim, odgovoren za vse posledice, ki lahko zadenejo bolnika, če ga zapusti.
Tedaj se ustavi knjigovez, ki je ravno hotel oditi.
»Strela! Kaj pa naj storim po Vašem mnenju?« se zadere in udari z nogo ob tla; »sem mar dolžan, da pustim v nemar svoj ples in mu dajem gorkih obkladkov!«
»Dolžni ste, da ne pustite svojega tovariša brez pomoči umirati!« mu odgovorim nato.
»Potem naj gre v bolnišnico!«
»Kako naj gre sam?«
Peter napravi odločno kretnjo z roko.
»No, dobro, spravil ga bom tjakaj,« pravi nato, »bo tem bolje, se ga bom vsaj preje iznebil . . . Alo, vstani tovariš!«
In stresel je bolnika, ki je ležal še v obleki. Uvidel sem, da je preslab za hojo; a knjigovez ničesar ne sliši, prisili ga, da vstane, ga vleče ven in ga pri tem podpira; prideta do vratarjevega stanovanja in ta jima preskrbi voz. Videl sem, kako je skoro nezavestni bolnik z nepotrpežlji-vim drvarjem vstopil v voz in kako sta se oba odpeljala, eden morda umirat in drugi veselit se na plesišče.
Ura je šest. Potrkal sem pri sosedu; sam mi je odprl in jaz sem mu slednjič izročil dogotovljeno pismo na vdovo njegovega sina. Gospod Anton se je viharno zahvaljeval in me silil, naj sedem.
Bilo je to prvikrat, da sem bil v podstrešni sobici tega ljubitelja umetnosti. Vsa oprava je obstojala iz tapet, ki so bile vsled mokrote polne madežev in so tu in tam visele v cunjah navzdol, iz mrzle peči, iz raztegljive postelje in dveh stolov, katerima je manjkalo pletene slame.
Ko sem vstopil, je bil starec pri mizi; glodal je bil par trdih kruhovih skorij, ki jih je pomakal v sladkorno vodo. Opazil je, da so moje oči obrnjene na to samotarsko južino, in je zardel nekoliko.
»Moja jed naj Vas ne pelje v skušnjavo, sosed!« je rekel smehljaje.
Rekel sem mu, da smatram tako pustno pojedino za prav modrijansko. Anton je zmajal z glavo in zopet sedel
za mizo.
»Vsakdo obhaja praznike po svoje,« v kratkih požirkih. Razorani obraz se mu je izpregovoril ter začel znova pomakati je svetil, nozdrvi so se mu širile, bil je to skorjo v kozarec. »Na svetu so vsakovrstni res »praznik za oči«, kakor se je bil sam sladkosnedeži in ni treba, da bi vsaka izrazil.
gostija dražila goltanec; so tudi gostije	»Vidite, da imam tudi jaz praznik,«
za ušesa in oči.«	je povzel besedo in zmagoslavno majal z
Nehote sem se ozrl okrog sebe, kakor glavo; »drugi letajo po restavracijah in da bi iskal
nevidne po-	____
jedine, ki bi mogla odško-dovationove-čerjo na mizi.
Brez dvoma me je razumel , kajti vzdignil se je s slovesno počasnostjo moža, ki si je svest svoje zmage. Začel jebrskatimed okvirji in potegnil izpod njih sliko, ki jo je pogladil z roko, ter jo molče postavil v svit luči.
Predstavljala je lepega starčka, ki sedi pri mizi v družbi žene, hčerke in otrok ter poje pesem, ki jo svirajo godci v ozadju. Na prvi pogled sem spoznal delo, ki sem gaževLouvre večkrat občudoval. Rekel sem, da bi bila to krasna kopija tistega Jordaensa.
»Kopija!« je Anton vzkliknil; »to je izvirnik, sosed, in sicer izvirnik, ki ga je predelal Rubens ! Le oglejte si vendar starčevo glavo, obleko mlade žene in stranske poteze. Vse poteze se lahko seštejejo , ki jih je napravil ta Herkul na polju barv. To ni samo umetnina, gospod, to je dragocenost , svetinja ! Slika v Louvre je biser, a ta —
je demant!«	,
Pri teh besedah je naslonil sliko na plesnih dvoranah, jaz sem pa praznoval peč, tako da je padala nanjo najugodnejša pust s to zabavo.«
svetloba. Nato se je zopet spravil namakat	»Pa če je ta podoba v resnici tako
svoje skorje in ni izpustil čudovite podobe dragocena,« sem odvrnil, »tedaj mora imeti izpred oči. Lahko bi rekel, da je pogled veliko vrednost.«
na sliko dajal skorjam neizrekljivo slast;	»Da no,« je rekel Anton v svečano-
počasi jih je pokušal in srkal iz kozarca malomarnem tonu, »ob ugodnem času je
stvar lahko vredna za pravega ljubitelja umetnosti približno 5000 dolarjev.«
Odskočil sem.
»In Vi ste sliko kupili?« sem vzkliknil.
»Skoro zastonj«, je odgovoril z zamolklim glasom, »prodajalci umetnin so osli: moj jo je smatral za šolsko kopijo . . . in mi jo je ponudil za 300 dolarjev! Danes zjutraj sem mu jih prinesel in sedaj bi pač zastonj poizkušal jo dobiti nazaj.«
»Danes zjutraj!« sem ponovil in medtem nehote pogledal na odklonilno pismo, ki sem ga napisal na Antonovo prošnjo za vdovo njegovega sina in ki je še ležalo na mizici. Za moj vzklik se ni brigal, temveč gledal Jordaensa ves zavzet še vedno naprej.
»Kako mojstrsko je izdelan ta pol-svit!« je mrmral in žvečil svojo zadnjo skorjo; »kako plastične so osebe, kako to vse žari! Kje se še najde ta prozorna barva, ti magični refleksi, ta izrazitost, ta naravnost?«
Ker sem ga nepremično poslušal, je smatral mojo osuplost za občudovanje, po.trepljal me je po rami ter mi radosten zaklical:
»Omamljeni ste! Takega zaklada niste pričakovali? Kaj pravite moji kupčiji?«
»Oprostite,« sem mu resno odvrnil; »jaz vendar mislim, da bi lahko napravili boljšo,«
Anton me je pogledal.
»Kako to ?« je vzkliknil; »mislite, da sem jaz človek, ki se more nad vrednostjo in ceno podob varati ?«
Slike iz porušenega Mirna prt Gorici. —
1. Razvaline cerkve. - 2. Poslopje Čevljarske zadruge in Društveni dom. - 3. Trg pred cerkvijo. 4. Notranjščina Društvenega doma.
Vas Miren je stala neposredno za italijansko fronto. Italijani so vas zasedli avgusta 1916 in je popolnoma porušena; vrata, okna, podi, tramovi so iz vseh hiš odnešeni. Mostovi čez Vipavo vsi podrti. Veliko hiš je kar izginilo. Polje je od izstrelkov in jarkov raztrgano. Pod ostanki hiš so skrivališča globoko v zemlji in med razvalinami skačejo podgane in skovikajo sove. — Vrnitev je nemogoča, dokler se vsaj za silo ne popravi nekaj hiš.
»Ne dvomim niti nad Vašim okusom, niti nad Vašim poznanjem; vendar si ne morem kaj, da ne bi mislil, da bi za ceno slike, ki predstavlja to družinsko gostijo...«
»No ?«
»Lahko imeli družino samo, gospod.«
Stari, navdušeni prijatelj umetnin me
je ne sicer jezno, a zaničljivo pogledal. Oči-vidno sem pokazal, da sem surovež, ki je nezmožen, da umetnost razume in nevreden, da jo uživa. Brez besedi se je vzdignil, vzel Jordaensa in ga zanesel v kot med okvirje.
S tem me je takorekoč odslovil; rekel sem mu zbogom in zapustil sobo.
Prizora z romunske fronte ob ponudbi premirja dne 5. dec. 1917
ob pol-8. uri zjutraj." 1. Prihod romunskih odposlancev za premirje (major, podčastnik, trobentač z belo zastavo) h kranjskemu črnovojniškemu pešpolku, kojega stotnik Franc Nejedly jih sprejme. — 2. Odposlancem zavežejo oči in jih nato odvedejo k našemu bataljonskemu poveljstvu, ki jih zasliši.
* Ura je sedem. Pri svojem'povratku zapazim, da vre voda v samovarčku; takoj se pripravim, da zmeljem svojo kavo in spravim v red svojo posodo za kavo.
Za samotarca je pripravljanje kave najnežnejše in najvabljivejše opravilo; ona je »kamen modrijanov« pri gospodarstvu samcev. Kava stoji v sredi med duševno in telesno hrano. Istočasno vpliva prijetno na čutila in na mišljenje. Že njen vonj podeli duhu neizrekljivo veselje do dela; to je duh, ki da krila naši domišljiji in jo popelje v deželo tisoč in ene noči. S pre-križanimi nogami ležim v svojem starem naslanjaču, pred mano plapola ogenj in na uho mi udarja ljubko šumljanje samo-varja, ki se zdi, da je v živahnem pogovoru s pečjo; narahlo se razširja duh tega arabskega pridelka in vzbuja prijeten vonj, oči so mi skrite pod domačo čepico in kadarkoli sem v takem položaju, se mi zdi, kakor da bi se vsak oblaček duhteče pare izpremenil v posebno obliko. Kakor pri fata morgani v pustinji mi stopajo pred oči raznovrstne podobe, ki bi jih v svojih željah rad uresničil.
Izprva se dim dviga, se pobarva in na pobočju hriba zapazim hišico. Za njo se razteza vrt, ki je obdan od belocve-toče žive meje; potok hiti skozi in na njega bregu slišim brenčati čebele.
Pokrajina se veča. Po polju so nasajena sadna drevesa, razločno vidim vpre-žen plug, ki čaka na svojega vodnika.
Dalje zapazim na oglu gozda, ki odmeva od u-darcevsekire, hišico izdelo-vatelja lesenih čevljev, ki je krita z ostružino in ruševinami.
In zdi se mi, da koraka mimo te pokrajinske slike moja lastna , vitka podoba. To je moja senca, ki v sanjah hiti dalje.
Vrenje že skoro preki -pevajoče vode me prisili, da prekinem svoje misli in dopolnim sa-movar. Spomnim se, da nimam prav nič smetane; raz palico vzamem svoj pločevinasti lonček in odidem dol, k mleka-rici.
Mati Denis je zastavna kmetica, ki je prišla še popolnoma mlada iz Savoye in se, proti navadi svojih rojakov, ni vrnila v domovino. Kljub temu naslovu a s svojo vedno o si je zaslu-
nima niti moža, niti otrok, pripravljeno dobrohotnostj
žila ime »mati«. Akoprav je bila sredi množice popolnoma sama sebi prepuščena, si je njena močna narava zagotovila življenje na ta način, da je delala, pela, pomagala in ostalo prepustila Bogu.
Že na pragu mlekarne začujem glasen smeh. V kotu prodajalne sede na tleh trije otroci. Oblečeni so v rjavosivo obleko Savojcev in drže v rokah maslene štruce, obložene s sirom. Najmanjši se je namazal ž njim tja do oči in zato so tako veseli.
Mati Denis mi pokaže nanje.
" »Le poglejte, te angelčke, kako to jedo!« pravi in pogladi glavico malega sladkosnedeža.
»Ni še nič zajtrkoval,« reče brž njegov tovariš, da bi ga opravičil.
»Uboga stvarca!« pravi mlekarica; »na cesti velikega mesta ga puste brez varstva, nobenega drugega očeta nima kot ljubega Boga.«
»In zakaj jim Vi nadomeščate mater?« sem jo vprašal mehko.
»Kar jaz storim, je prav malo,« je odgovorila mati Denis ter mi nalila mleka; vsak dan jih nekaj naberem po cesti, da se vsaj enkrat pri meni pošteno najedo. Ljubi malčki! . . . Njihove mamice v nebesih mi bodo to povrnile . , . Poleg tega, da me spominjajo na rodne gore. Kadar pojejo pesmico in zraven plešejo, se mi vedno zdi, da vidim našega dobrega, starega očeta!«
Ob teh besedah so prišle kmetici solze v oči.
»Tako se čutite poplačane s spominom na dobroto, ki jim jo izkažete?« sem iz-pregovoril.
»Da, da,« mi je odvrnila, »in tudi z njihovo radostjo 1 Smeh teh malčkov je kakor petje ptičkov; človeku da veselja in poguma.«
Med temi besedami je narezala novih kosov ter jim priložila še jabolk in pest orehov.
»Nate, debeloličniki,« jim je zaklicala, »to shranite pa za jutri.«
Nato je še pristavila, obrnjena proti meni:
»Danes bo sicer izguba, pa moram vendar praznovati svoj pust.«
Odšel sem brez besed; ginjenost me je prevzela.
Slednjič sem vendar odkril pravo zadovoljstvo.
Videl sem najprej sebičnost čutnosti in treznega razuma in slednjič sem našel veselo požrtvovalno dobrohotnost. Peter, Anton in mati Denis so praznovali pust,
vsak - po svoje; vendar je bil zaobaprav to praznik čutov, oziroma duha, medtem ko je to bil za tretjo — praznik srca.
Nemški mornarji vlečejo vpreženi strojne puške na flanderski fronti.
Carmen Sylva. (Konec.)
(..Kraljičine pravljice". Spisala Carmen Sylva.)
Lipovi listi so pili zlato solnčno luč; prepojeni s solnčnim zlatom so se svetili še v pozni jeseni kot ljubo solnce in vabili ptičke k sebi. Sedaj je bila lipa bogatejša kot vsa druga drevesa in živela je v sreči in zadovoljstvu stoletja in stoletja. Vzljubil jo je tudi človek in jo postavil sredi vasi. Pod njo počiva in se raduje, posvetuje se in sodi, kadi in raja-Vaška lipa je kmetova najzvestejša prijateljica. Njej zaupa najskrivnejše tajne, vso svojo radost, vso pekočo bol. Zato pa mu ona radodarno vsipa vse svoje darove v naročje in njegovim otrokom daje najslajši med. — Meni se je godilo kot lipi. Ker nisem bila kot drugi otroci, sem čutila, da me ne ljubijo ljudje tako, kot druge. Prosila sem ljubega Boga, naj mi vsaj podeli milost, hvaliti in častiti ga, ker je svet tako lep in bogat. In glej! Tiho in neopaženo mi je položil v dušo pesmi. Že z osmimi leti sem jih pisala, pa takrat še nisem znala ceniti tega božjega daru. Pozneje seveda sem ga spoznala in ga skrbno in skrivnostno skrivala v duši. Kar sem zapisala, tega se nisem potem več dotaknila niti s črtico. Laž mi je bilo vse, kar mi ni narekovala duša.
Ko sem se omožila, sem imela spi-sanih celo knjigo pesmi. Z 11 leti sem spisala prvo novelo in s 14 leti svojo prvo dramo. Seveda so bila ta dela slaba in pomanjkljiva. Ko mi je bilo 35 let, se je tiskala moja prva knjiga. Začela sem iskati ime, ki naj bi skrivalo mojo osebo. Nekoč sem rekla svojemu zdravniku: »Rada bi imela pesniško ime; Ker živim v Romuniji med latinskim narodom, naj
bi bilo latinsko. Spominja pa me naj, odkod sem se preselila v te kraje. Kako se pravi latinski »gozd« ? Zdravnik mi odgovori: »Sylva, nekateri pišejo Silva!« — »To je krasno! Kako pa se pravi ptiču?«
—	»Avis!«
»To je pretrdo! Ne ugaja mi. Kaj je pesem, spev?«
»Pesem se imenuje Carmen.« Plosknila sem v roke. Našla sem ime
—	Gozdni spev - Carmen Sylva.
General Capello — Vojvoda
poveljnika 2. in 3. italijanske poražene
In od tedaj se mi godi kot lipi. Pevci prihajajo k meni, gostujejo v mojih vejah in pojo v moji hiši. In da bi videli roj čebelic, ki roji krog mene.
Pri nas je mnogo dela od ranega jutra do pozne noči. Sama začenjam vedno prva, kajti poleti in pozimi sem že pred solnčnim vzhodom na nogah in seveda tudi pri delu. Poleti in pozimi zapisujem pesmi in pravljice, poleti in pozimi mi tke čol-
niček oltarne čipke in krasi moj čopič cerkvene knjige.
Tedaj pridejo moje cvetice k meni v vas ... Gledam jih, pogovarjam se ž njimi, poljubujem jih in občudujem, vmes pa slikam njih pestre suknjiče. Zvedavo po-gledavajo, se je li posrečila njih podoba. Nekatere cvetice so silno lene. Pred deseto uro ne odpro oči in že ob petih popoldne se spravijo k počitku. Vse mogoče sem že poskusila, da bi par ur prej prebudila male zaspanke, a zaman. — Druge vstajajo zopet tako rano, da se nisem nikdar mogla dovolj pohiteti.
Mnogo, mnogo veselja so mi napravljale mlade bukve. Nekoč sem šla čez gozd. Ugledala sem tla čez in čez pokrita z mladim bukovim listjem. Dvoje širokih, skupaj zloženih peresc na rdečkastem peclju, ki se je preril skozi mrtvo, trohnelo listje, na glavah pa trivoglate kapice, nekatere predrzno postrani, druge lepo ravno, bi bile vlite nanj. Varno sem jih odnesla kot iz gozdnih tal na svoj dom in jih naslikala , preden so pometale klobučke raz glave.
Poleg bukev so stale novorojene smrečice s svojimi petimi prstki, povitimi v perjanico. Postavila sem jih poleg bukev v svoj evangelij, in kadar jih pogledam, me spomnijo onih pravljic, ki so mi jih pravile takrat, ko sem jih slikala, in mi pripovedujejo nove, lepe: o gozdu, o polju in o travnikih in o debeluhastih čmrljih. Nekoč sem slikala vrtnice na črn marmor. Kar prihiti deset takih čmrljev in
d'Aosta
armade.
Zajeti italijanski vojaki ob vpadu naših in nemških čet v Italijo.
se začne valjati po dišečem cvetju, ki je stalo pred menoj. Eden med njimi se pa vljudno približa moji slikani vrtnici in hoče iti k njej na gosti. Šele duh po olju in tre-petinu sta ga streznila in užaljeno je od-letel. V spomin na ta dogodek sem naslikala tega kavalirja v lilijno čašo. Tam naj me spominja, da mi je nekoč nevede napravil poklon s tem, da je prišel k moji slikani cvetici iskat medu.
Seveda bi bilo dobro, ko bi mogla napolniti vse cvetice, kar sem jih naslikala, s sladkim medom. Potem pa bi bila kot ljubi Bog — to pa ne gre. Zadovoljiti Se moram z darovi, ki mi jih je dal ljubi Bog. Delo, opravljeno z ljubeznijo in razumom, naj sladi nam in drugim življenje. Čebele ne predejo svilenih pajčevin, ptički ne na-pravljajo medu in mravlje ne spletajo gnezd. Tudi človek naj opravlja delo, ki mu ga je odločila božja previdnost, kajti vse kar delamo, delamo v čast božjo.
Gozdni spev — Carmen Sylva — pod tem imenom sem se skrivala kot pod listi srebrne lipe. Sedaj sem izšla iz svojega skrivališča zato, ker so tako želeli moji otroci in mi sivi lasje pokrivajo glavo. Bila bi lahko že srečna babica, pa ker mi je ljubi Bog odrekel to milost, ljubim vse otroke kot svoje vnuke in jim ne morem odreči nobene prošnje.
Gozdni spev naj razveseljuje vse malčke, bogate in revne, lačne in site, bosonoge in one, ki so obuti v dragoceno kožuhovino. Objema vse z enako ljubeznijo in poje Bogu v čast, ljudem v radost. In lasje, podobni srebrnim lipovim listom, so zato tako beli, da bi bile svetle in jasne vse misli, tudi najtemnejše. Celo njih senca naj bi bila svetla luč.
Kraljica je podobna srebrni lipi, ki daje vsem pticam in pajkom varno zavetje, marljivim čebelam pa obilo dela in hrane. Potem ji je jesen zlata in solnčna, kot so zlati in svetli v pozni jeseni lipovi listi, ki so pili solnčno luč.
njena edinka Marija, Kot lahna dobrotna vila je polnila prostore, govorila najslajše besede. Legla je na tla in poljubovala solnčne žarke, ljubila je drevje, cvetje in vodo. Če sem bila otožna, pritihotapila se je v moj najslanjač, privila me k sebi, po-
ljubila tudi mala Marija in jim vedno pripovedovala najlepše pravljice, sama med njimi najlepša bajka, obsuta s solnčnimi žarki.
Kerjenski — Ljeninov nasprotnik.
gledala mi globoko v oči in me vprašala: »Are yeunot happy, Mama ?« — Pa Bog jo je vzel k sebi.
Uboga lipa pa je ostala sama. V njenih vejah ni bilo več petja, ne cvetja, ne medu. Solnce na nebu je otemnelo.
Kar začuje po dolgem času v dnu duše glas — znan glas. Nebo se zjasni, ptički zapojo — cveti se napolnijo z me-
Manifestacija ruskih socialistov za mir. — Ljenin (X) voditelj.
Toda biti srebrna lipa ni vselej lahka naloga, posebnoza ubogo Carmen Sylvo ne. Pred časom ji je Bog* podaril pesem vseh pesmi, pa vzel jo je zopet nazaj, ker jo je pogrešal v nebesih. Ta pesem je bila
dom. Ta glas je močnejši kot gorje, močnejši kot samota.
Ta glas poje in poje in se ne utrudi. Zato se je tudi lipa zopet vzradostila, ko je zrla tuje otroke. Vedela je, da je otroke
Vojni cilji Angleške.
Angleški ministrski predsednik je po dogovoru z raznimi političnimi strankami podal izjavo, v kateri so začrtani cilji, ki jih hoče Angleška doseči s sedanjo vojno. — Preden se morejo pričeti pogajanja, morajo osrednje sile spoznati resnični položaj. Prvo, kar Angleška zahteva, je svobodna Belgija, plačati je treba stroške za poškodbo po mednarodnem pravu. Potem treba zopet obnoviti Srbijo, Črno-goro, izprazniti zasedeno ozemlje na Francoskem, na Laškem in Romunskem in poravnati stroške vsled škode. Ako se najbolj kričeče krivice ne popravijo, ni mogoče misliti na trajen mir. Angleška je do zadnjega v družbi z zavezniki podpirala rusko demokracijo. Ako pa sedanji vladarji na Ruskem brez ozira na svoje zaveznike ravnajo, nimajo ti nobenega sredstva, da bi zabranili nesrečo, v katero s tem dere Rusija. — Angleži in njih zavezniki so prepričani, da je samostojna Poljska, ki naj obsega vse poljsko ozemlje, za stalnost zahodne Evrope neobhodno potrebna.
Razdrobitev Avstrije ni cilj, ki bi ga Angleška zasledovala v tej vojni, pač pa morajo avstrijski narodi dobiti pravo samostojnost. — Tudi zahteve Italijanov, ki hočejo vse Lahe imeti združene, se morajo izpolniti. Ista velja za Romunijo. Ako se uresničijo te opravičene zahteve, bo Avstrija sila, ki bo pospeševala mir in svobodo Evrope, dočim je sedaj le orodje obsodbe vrednega pruskega vojaškega nasilja. Angleška ne ugovarja, če se vzdrži Turčija s Carigradom kot glavnim mestom, vendar mora biti vsem zagotovljena prosta pot iz Črnega mbrja skozi Dardanele v Sredozemsko morje; Arabija, Armenija, Mezopotamija, Sirija in Palestina pa imajo pravico, da se jim priznajo njih narodne posebnosti. — Glede nemških kolonij naj odloča posebna konferenca, ki naj se ozira na želje in korist domačinov. Popraviti se mora kršeno mednarodno pravo in mirovni posvet ne bo smel pozabiti angleških mornarjev. Glede oddaje surovin je jasno, da bodo prijateljske države imele prednost. Angleška se vojskuje za trajen mir, zato pa treba izpolniti tri pogoje: 1. Zagotoviti se mora, da se pogodbe ne morejo kršiti; 2. dogovori glede ozemlja se morajo naslanjati na pravico samoodločbe ali pa na soglasje vlad; 3. po mednarodnem dogovoru treba omejiti bremena za vojno in zmanjšati s tem nevarnost vojne . . .
Tako govori Anglež. Njegova beseda je kakor beseda zmagovalca. Ker pa sedaj še ni, gotovo misli, da zanj še pride ta čas. Nemčija misli, da je ona zmagovalka, zato se ne bo sprijaznila s temi angleškimi zahtevami, najmanj z ono, da bo Angleška Francijo podpirala, da se ji vrne Alzacija in Lorena. Vse kaže, ako se zahteve ne ublaže, da tudi leta 1918. še ne bo splošnega miru.
Bojišča.
Zima je tudi vojsko vsaj nekoliko ukrotila, Na Laškem ni brati o večjih bojih, prav zelo so se pa omejili na planoti pri Asiago, ker je padel visok sneg in je vsled
brezpotnega sveta vsako gibanje ovirano. Ob Piave pa topničarji od obeh strani poskušajo svojo srečo.
Angleži na Flanderskem mirujejo, tako tudi Francozi ; le tu in tam je kak krajevni spopad, toliko da ne pozabijo, da so še vedno v vojni.
Na ruskih mejah vlada povsod premirje, vendar pa se vsak dan lahko prično sovražnosti, ako se ne posreči v Brest-Litovskem skleniti miru z Rusi.
Mnogo se pa piše o silnih pripravah za vojno spomladi. Francozi so imeli blizu pol milijona vojakov na trajnem dopustu; te sedaj vse kličejo k vojakom. Na Angleškem so uvedli nove nabore tudi za mladoletne, ki so jim dosedaj še prizanašali. Amerika baje prične spomladi s prevažanjem vojske iz Amerike.
Odločitev hočejo izsiliti spomladi, in sicer na francoskem bojišču; kar najhujša ovira za sklepanje miru je vprašanje, če-. gavi bosta Alzacija in Lorena. Francozi hočejo ti deželi nazaj. Nemci, ki ju imajo že skoraj petdeset let, se bodo branili z vsemi silami, sprejeti ta pogoj. In ker so se Angleži in Američani izjavili, da bodo Francoze v tem vprašanju podpirali, zato ni pričakovati, da bi katera stran zlepa odjenjala. Bati se moramo zato na francoskih tleh prihodnjo spomlad strašnih bojev: Pohlep po zemlji, pohlep po denarju, pohlep po moči, to so najhujše ovire za mir. Nobenega pogleda k Bogu, nobenega ozira na božjo postavo, nobenega smisla za pravi večni namen človekov, nobene volje, poslušati glas pravičnosti in ljubezni, ki ga oznanja papež Benedikt XV. vladarjem, ki se pa za njegov glas ne menijo; zato so pa kazni za grehe tako strašne.
|yilllllllllllll!llllllll!lllllllllllilll!IIIIIIIIIM
iimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin........_____rauuMuiiuiiui
Od doma.	Spisal I. D.
,"9' Kakor majhna vas se mi zdi vsa naša domovina: tri hiše, sredi cerkev, z visokim, prebelim zvonikom, okrog polja in travniki, zadaj gozd in še bolj zadaj planine. In ta
»Hudo je,« sem izpregovoril.
»Hudo. Nič rad ne grem in najrajši bi kar ostal.«
»Ko mora človek proč, spozna, kako lepo je v domači vasi.«
Nemo je poslušal. Dvignil je glavo in se zazrl čez gozd na planine : po vrhovih se je semintja izprehajala večerna;zarja in jih odevala v zlato.
Odločno se je vzdignil in dejal:
Jeruzalem, ki so ga iz 400-letne turške oblasti iztrgali ententni vojaki.
mala vasica ima nekaj v sebi, da moraš če-sto misliti nanjo, posebno pa takrat, ko si odtrgan od nje. Še domača vas hiti za teboj, če se odpravljaš na tuje; na ovinku se ti oklene in ti prav v dušo zašepeta: z Bogom. In v tisti besedi je toliko bridkosti, da ti stopijo solze v oči. — — —
Ko sem zvečer sedel na vrtu, so mi udarile trde stopinje v hrbet; kamenje se je valilo pod njimi in je škripalo. Lojze I sem
Valentin Magušar
iz Krope, enol. prostovoljec - korp., sedmo-šolec zavoda sv. Stanislava, padel na soškem bojišču 8. sept. 1917. Težka bila je ločitev, naj slajša bo združitev!
Vincenc Jenko
padel na italijanskem
bojišču. Za trud in delo k sebi te je Bog pozval v raj, kamor tudi duša naša priti si želi nekdaj. R. I. P.!
»Zjutraj pridem mimo in potem me malo pospremiš, če hočeš.«
»Le pridi.«
Vzel je klobuk z glave, iztrgal izza traku krivce in mi jih dal.
»Na, za spomin!« je rekel. Prižgal je novo cigareto, malo postal in se potem odpravil: »Zjutraj pridem.«
Tiste krivce hranim še sedaj za spomin. Kakor svetinjo jih varujem in kadar pogledam nanje — razumem vso našo zemljo in vse tiste naše pesmi, ki jih fantje pojo zvečer; razumem rdečo kri nageljev na oknih in tiho dehtenje rožmarina. — — —
Drugo jutro je prišel umno in sem ga pospremil.
»Da bi vsaj tako lep dan ne bil,« je rekel. »Ob slabem vremenu bi laže odšel.«
uganil, čeprav se mi je zdelo čudno, da hodi tako trdo.
Stopil je predme, visok in močan; klobuk je imel globoko na očeh, v rokah je držal cigareto. Sedel je poleg mene na klop, se s komolci naslonil na kolena in dejal:
»Jutri grem.«
»Kaj je jutri?«
»Če prej, bolje je. Kaj pa hočem doma? Dela ni, postopati se mi pa ne ljubi — in tudi sram me je. Kakor da bi nas domača zemlja sama suvala na tuje.«
Nič me ni pogledal, ko je govoril. Kakor sam sebi je pripovedoval in je strmel v tla. Tudi jaz mu nisem oporekal, ker sem vedel, kako je: domača vas jih sama suje od sebe. Mnogo jih je že šlo in še bodo šli — romarji za srečo.
Anton Vende
iz Borovnice, župnija Lučine, umrl pod za-sutjem po italijanski granati na soški fronti
dne 27. okt. 1917. V blagem boš spominu tudi onkraj groba!
Angel Kralj
iz Gorice, gimn. šesto-šolec, desetnik 58. pp , padel dne 9. julija 1917 na severnem bojišču. Žalost bila je v očeh,
ko si jemal slovo — da nazaj te več ne bo!

Jutro se je rosno smejalo in pomežiko-valo po travi s stoterimi bisernimi očmi.
»Kadar boš dobil službo, piši, kako in kaj I In še večkrat piši I« sem mu naročal.
»Bom pisal.«
Ko se je cesta zavila okrog gozda, je hipoma obstal in se ozrl nazaj. Pogledal sem ga in sem videl solze v njegovih očeh. Skrita med drevjem je gledala domača vas za njim, zvonik se je praznično belil v solncu, planine so bile vse ožarjene.
Tudi vrsta specialistov. V mednarodni družbi uzmovičev vseh vrst so zelo zanimivi hotelski tatovi, specijalisti v svoji stroki, ki se znajo prilagoditi vsem razmeram. Ne mislimo tu tatiča, ki ukrade par čevljev s hodnika hotelov, mislimo na tatiča velike mere, ki nastopa kavalirsko in se ogne vsega, kar bi ga količkaj razločevalo od drugih gostov v hotelu. Ti gospodje prihajajo iz različnih krogov. Manilescu je bil sin ru-munskega častnika, Gros de la Tore je bil
Izza bojev ob SočiS Lahkoranjenci preganjajo dolgčas s kegljanjem.
Lojze je pomaknil klobuk na oči, zopet nameril korak in zdelo se mi je, da se mu je upognil hrbet. — — —
Ko je prišla jesen, sem vzel zavitek in sem odhajal tudi jaz. Od drevja je odpadalo listje, po vrtovih je dišalo po zrelem sadju ; na travniku so sedeli otroci in pasli. Poko-šeni pašniki so ljubko vabili in so bili vsi zlati v jesenskem solncu.
Šel sem in sem čutil, da se mi z vsakim korakom bolj upogiba hrbet. In glej, ko sem prišel na ovinek, sem nehote obstal, se ozrl nazaj in na licu me je zapekla solza.---
iz dobre španske plemiške hiše. Kadar~ni bil na potu za svojim »opravilom«, je spisoval debelo, bogato slikano knjigo »Vers la liber-te«, — ki je govorila o zgodovini Italije. Ko so ga zalotili in aretirali, se je obesil v
Potujoča duša.
Pravljica z Litve. — Andrejanov.
Pastirja sta pasla črede svojih gospodarjev in sta se zmenila, da jih bosta stražila menjaje. Prvi se je vlegel in zaspal takoj; drugi pa je pazil na živino. Ko je pogledal čez nekaj časa na spečega tovariša, je zagledal v veliko začudenje, da mu je prišla iz ust mala rdečkasta miš in zbežala. Radoveden deček pa je bežal za njo, kar so ga nesle noge. Čudovita živalca je bežala čez polja in travnike do močvirja, sredi katerega je stalo po streli preklano deblo. Miška je splezala po deblu in izginila v razpoki. Čez nekaj hipov se je prikazala zopet in šla po isti poti nazaj v usta spečega dečka. Zdaj ga je ta zbudil in vprašal: »Kaj si sanjal?«
»Jaz? Bežal sem čez polja, travnike in močvirja do stolpa, v katerem je bilo skrito zlato. Zakaj vprašaš ?« Tovariš mu je povedal vse, kar je videl.
Posvetovala sta se nato, preskrbela se s sekiro in vrečami in se podala na pot do močvirja. Ko sta razklala deblo, sta našla v njem silno množino zlata in postala bogata. Močvirje pa se je izsušilo.
se ogiblje strogo vsakega vloma, da jih ne more postava drugače kaznovati, če jih zasačijo, kakor za navadno tatvino. Druga vrsta je onih tatov, ki odpro vrata z vetrihom ali drugim ključem in poberejo dragocenosti, ki leže na mizah ali ki leže za ključem. Ti obiščejo svojo žrtev radi tačas, ko spi mirno v postelji — pridejo in odidejo — ne da bi speči gost kaj slutil. — Kadar vstane, mu manjka ure in drugega. Včasih pride gost šele črez nekaj dni ali tednov na to, da je okraden, če so mu izginila iz zaprte omare ali kovčega dragocenosti, katerih ne nosi vsak dan. Tačas je tat odšel srečno, poslovil se je prav prijazno od svojih znancev, ki somu ohranili dober spomin. To so pravi hotelski specijalisti, vlomilci, »Rats d'Hotel«.
Preiskujmo sedaj, kako »dela« navadni hotelski tat. On ve, da si mora pridobiti predvsem zaupanje hotelskih uslužbencev, sicer ne bi mogel izvrševati mirno svojega poklica. Zato nastopajo redno kot »eliente serieux«. Tat ve, da obudi gost, ki prihaja samo s kovčegom v roki v hotel, zaničevanje in celo sum vratarja in sobarice. Tak je »puree«, — to je manjvreden gost. Zato nastopi hotelski tat z veliko prtljago, s kovče-ki iz boljšega usnja, na katerih se vidijo še listki velikih hotelov drugih krajev. Oblečen je vedno na izbor, varuje se pa vsake kričeče stvari na obleki.
Tat gleda predvsem, da ima boljše vrste nogavice, ker ve, da gredo sobarice ali sobarji, kakor hitro jim je mogoče, pregledat, kake nogavice ima novi gost. Najsi bo gost na videz še tako ugleden, če nima primernih nogavic, bo hotelskim uslužbencem »puree«.
Mnogo hotelskih tatov si je prisvojilo trik s čekom: Vložili so majhno vsoto v kako veliko banko in so si pridobili na ta način čekovo knjigo. Na ček napišejo veliko vsoto in ga pošljejo še pred svojim prihodom v hotel. Ko pridejo, vprašajo takoj, če je prišlo kaj nanje, odpro na široko pismo, kažejo ček in ga dajo spraviti blagajniku. Tako so si pridobili zaupanje osobja in ko je kaj ukradenega, ne sumi nikdo premožnega gosta, ki ima tu ček na tako vsoto.
Tat se vpisuje vedno pod drugim imenom in poklicom, on se ozira na poklice gostov, ki pohajajo hotel. V velemestu, kjer . se ustavlja dosti trgovcev, se prijavi tat kot trgovec, v modnem kopališču se vpiše kot graščak, njegovo ime je vselej plemiško.
(Konec prih.)
alllliuillllllllllllllllllllllllllin,
Zmes.
IIMIHHIHHIIIIII«.
— IIIIIIIIMIIIIII—
O, kaj pa to — novo obleko? Pa zdaj!
Veš, sin je oblekel uniformo . . ,
svoji celici. Poleg teh »Fils de la Familie«, — ki imajo od doma siguren nastop v boljših rodbinah, se pa dobe tatovi, ki so bili prišli vsled svojega posla v stalno dotiko z ljudmi višjih stanov in so si prisvojili njih nastop, kakor sobarji, brivci, natakarji. Poleg teh se najde med gospodo tat, ki ni bil prej nikdar v boljši družbi in se je vendar navadil, vsled prirojene spretnosti, da nastopa po modernih hotelih, ne da bi vzbudil kak sum.
Med gospodo, ki pleni hotelske goste je treba dobro razločiti. Tu je tat, ki se plazi podnevi ali ponoči v odprto hotelsko sobo in odnese, kar je kaj vredno. Ta vrsta tatov
Razloček. Jezdec - začetnik posojevalcu konj: Kaj, vi mi ne zaupate konja brez denarja? — Ali mislite, da ga vam ne pripeljem nazaj ? — Gospodar: Tega ne, toda morda pa konj vas ne prinese nazaj!
Kdor kupuje, česar mu ni treba, bo kmalu potreboval, česar ne bo mogel kupiti. — Lačni ne gleda, če je miza bela. — Veliko hudo je: nič dobrega storiti.
FramudcI misja*«!^0la^taJo,
'	—	da rdeči, svetli in osi-
veli la«]* ter brada dobijo trajno temno barvo. — 1 steklenica s poštnino K S'70.

Hydycl
J« roina voda, ki naredi ' bleda Uoa nežno rdeča. Učinkuje čudovito. — 1 steklenica s poitn. K S'45 (povzetje M vin. rti.)
Naroča se pri: ITAI OKOLICE, drog-erlja pri aaceln, BUO It. 300, Moravsko.