Precenitev konja. (Dalje.) Pri tem je dobro, ako človek na naslednje pazi. Ako stoji pleoe bolj strmo, kakor v kotu 45 stopinj, tedaj naj stoji zgornje rame bolj vodoravno. Ako pa je narobe, tedaj ako je pieče bol.j nagnjeno, mora se pa jrornje rame še vendar-le nagniti. da ni konju na kvar. Da se ta lega precenjuje prav. za to je treba se vaditi v tem opazovanju. Rebra so tudi včasih kriva, da ne leži gornje rame_ prav ter da ga kazi ali mu celo hojo pači. Se večji pogrešek je ,,vtegnjeai laket". Pri tem leži gornje rame od pregibka notri ter sta si tako lakta za veliko bližja,kakor pa pregibku. Ta lega ramena je kriva, da se spodnje rame obrača na zunaujo stran, hod pa je makav, kar se vč. da kazi konja Kar se tiče dolgosti. v kateri je gornje rame v zvezi s plečetom. to se težko določi. kajti če se meri na živem konju. ni vselej resnična mera, i-e se pa meri na mrtvem truplu,tudi ni veliko prida, ker je dolgost pri raznihplemenih različna. Poprek smemo reči, dajepriplemenitih koujih gornje rame nog dolžja, ka-kor pa pri navadnih. Kolika pa je najboljša, to se izpozna le po životu konja, ki si ga presojujem. Dolgo gornje rame je za vsako hojo konja važno. Na njem se lehko več mušic obesi in ono obrne Jaket, kedar se razpne, bolj na zunanjo stran. Ob enem pa slabi dolgo rame sunke, kedar konj skoči, popolniše, kakor pa kratko. Mušičje mora se na gornjem ramenu dobro poznati. nad laktoin pa bodi debelo innapeto. ne pa mahavo in mehko. Pregibni člen. Ta člen je med pleeem in gornjim ramenom, ter mora biti okrogel, vendar pa ni dobro. če je preveč mesnat. Kako naj leži, to kaže pleče, on torej ne sme biti tako visoko, da bi predrl oprsja na sredi, ko bi se hotel sniti s svojim tovarišem na drugi nogi. Nekaj nižja lega bode torej prava za ta čleii. Člen v laktu veže gornje rame s spodnjim. Le-ta se ne sme stisniti na steno oprsja,ampak uaj stoji za toliko od nje. da se lehkogiblje. _ Ako še pri tem kaj opomemmo, je to, da je razmerje med plečetom in gornjim ramenom prav različno. Pri vsacem plemenu je drugo. Kar smo omenili doslej. to velja bolj za jezdne konje, za vožnje konje pa je to razmerje že malo drugačnje. Pri teh ni sila, da leži pleče tako poprek, kajti vzdignilo bi homot preveč kvišku. Pleče mora biti mesnato, posebno pri pregibnem členu ne sme biti slabo. Grornje rame ne bodi strmo, a imej močno mušičje. Clen v laktu se pa tudi pri teh konjih ne sme stiskati v oprsje. Spodnje rame. Od člena v laktu doli do kolena se noga imenuje spodnje rame. Obstoji pa iz dveh kosti, ki ste skup zraseni, t. j. prečka in laktenica. Spodnje rame bodi pri konju dolgo in mušicnato. Posebno pa je to važno, da so zunanje, gornje mušice, čem več možao, močne, krepke in obsežne. Tudi se morajo visoko speti na gornje raine, znotranje mušice pa morajo doli sei-i, še precej pod laktnim členom. Kako naj vzdigne konj to rame, to pa odloči prečka in pa njeno mušičje, katero ga vzdiguje. Čisto na tenko pa se tudi v tem ne more doloeiti, kaki da ste naj ti kosti. Ni vse potrjeno, kar ae v tem semtertje razlaga. Na znotranji plani ramena je močna žiia in po vrhu še se nahaja ondi koščica brez potrebe, ostanek prsta (?), ki so ga konji še bojda svoje dni imeli — kostanj ali rogec. Na tem ramenu se vidi v t-asih večjih ali manjših oteklin, v časih se izgubd, v i-asib pa tudi ne. Krive so jih podkve, kedar konj leži a te ne motijo konju hoje. Ako pa se raztegnejo na znotranjem, mušičnatem delu včasih znotraj in zunaj kite, ,,golice", te so pogrešek, ki potisne p.eno konja precej nizko. Clen na prednjem kolenu. — Prednje koleno, korenika prednje noge, ima sedem kosti, ki leže v dveh vrstah, druga vrhu druge. Veže jih dvoje pasov. Clen na prednjem kolenu se giblje najbolj med spodnjim ramenom in pa onim kostjem. Ako si ga ogledaš od spredaj, mora se koleno speti precej široko gori s spodnjim ramenom, doli pa se le za malo izožiti. Ako ga gledaš pa le od strani, sme koleno le nekaj malcga stati čez spodnje rame, sicer je dobro, ako je od spredaj nazaj debelo. Zadnja plan koleiia je okrogla ter je ona kost, na kateri se začne musičje, po katerem se pregiba. Od todi pa se mora koleno le pooasi izožiti, nikakor pa ni dobro, če so kite tenke in ostre. Kite, ki so na zadnji plani kolena, morajo biti suhe vendar pa morne in stati proč od kosti. Pod kolenom se torej noga ne sme posebno všiniti. Koleno mora biti, kakor nadaljevanje spod njega ramena. Prednja stran bodi kakor v zmernem oboku, vendar pa ne sme imeti obrunkov ali oteklin, s kostjo lidek pa bodi trdno zvezana. Napake pri tem so lehko te-le: Koleno, ki pripogiba naaaj. Tako se kaže pri žrebetih, ki se paso v plauiuah; napaka popravi se največkrat saoia od sebe; koleno, ki pripogiba (preveč) naprej. Tako koleno ni prirojeno, ampak nastane še le, ako se konju preveč nalaga ali pa tudi, ako se konj postara. Konj še je za rabo, toda napaka je velika. Vidi jo vsak brez težave. Ako je pa še močneja napaka, postane koleno ,,ohlapavo" in konj ni lehko za rabo. Koleno. katero je vpognjeno. pa naredi konja ,,ozkokolenca". Tako koleao je že na sebi grdo, ampak ono še stori, da giblje spodnji del noge nepravilno in je tako koleno slabo. ,,Obrnjeno" koleno ima krivo lego in včasih je cela spodaja noga več manj s kolenom vred obrnjena. Konj s tacim kolenom ne hodi lepo in se ,,kreše". ^lzpogajeno" koleno je krivo, da stojč konju noge, kakor doge pri sodu. To je napaka in če je ona izpognjenost še večja, moti konja posebno v diru. Ozko koleno pa je tako, ki je malo širje. kakor pa noga nad njim ; plano je koleno, če ga gledaš od strani pa se ne vz digne čez spoduje rame in pa lidkino kost. Te in .enake napake so važne, kajti konj še je sicer morebiti za rabo. pa na noben način ne zdrži dolgo. Bolezni so na kolenih redke ali kedar se prikažejo, ni težko jih izpoznati. (Dalje prih.)