326
Kmetijstvo.
Trtna uš in trtoreja.
Že zadnjič smo omenili knjižico, katero je izdal Iv. Bele učitelj na vinorejski šoli v Mariboru. Ta knjiga je jako času primerna za sedanje čase, ko trtna uš vedno bolj pustoši naše vinograde in je vinarstvo že v največji nevarnosti, ako se mu kako ne odpomore.
Pisatelj v svoji knjižici jako lahko razumljivo popisuje, kaka nevarnost preti vinoreji od trtne uši in kako se da tej nevarnosti v okom priti z nasajanjem amer. trt. Pisatelj v svoji knjigi navaja le najpotrebnejše, ker kmetovalec nima časa, da bi čital dolge učene razprave.
V  predgovoru pravi pisatelj, da je njegova knjiga le zbirka nabranih skušenj, ki bodo prav prišle vino-rejcem. Vsakdo lahko mnogo skusi in mnogo dobrega najde. Nihče naj se ne obdaje s kitajskim zidom, naj ne zapira vrat uma svojega pravilom, posnetim po skušnjah drugih. Umen kmetovalec sploh mora prav spoznavati uzroke in učinke. Zaradi tega je pa pisatelj v prvem poglavji navel podatke o propadu vinarstva in natančno opisal škodljivko trtno uš, ki pustoši vinograde. Nam se je zdel posebno zanimiv prvi sestavek. Podatki o propadu vinogradov, kajti iz njega razvidijo naši vinorejci, koliko škode je že trtna uš napravila in kako je potrebno, da se za časa z umnim ravnanjem varujemo nevarnosti, ki nam preti, zaradi tega pa mi priobčimo ta odstavek v celoti. Pisatelj piše:
Jedva je preteklo četrt stoletja, odkar je počela trtna uš iz Francije sem se pomikati, svoj pot povsod označevaje s propastjo vinogradov, odkar je nastopila kot škodljivka, na katero mislijo vneti vinogradniki le z nekako grozo.
v
Ze 1. 1854. je opazoval v Ameriki naravoslovec Asa Fitch na listji tamošnjih trt necega mrčesa ter ga krstil za „Pemphigus vitifoliaeu. Toda niti on niti kdo drugi ni slutil, v kako nevarnost bode spravilo to bitje vinograde vsega sveta. Pač imamo tukaj tužen primer, kake posledice da nastanejo, ako preziramo navidezne malenkosti. Ne sluteči nevarnosti so brezbrižno prevažali ključe in vkoreničene trte iz Amerike na razne kraje. Tako je sicer slabotna in za dolgo potovanje nesposobna trtna uš prijadrala preko širnega Velikega oceana tudi k nam v Evropo. Nevedni človek sam je pospeševal prihod velikega nasprotnika interesov svojih. Sedaj pač čutilno nasledke take nevednosti in nepremišljenosti, a prepozno!
V  Ameriki so že prej opazovali, da naše tam zasajene trte nikakor niso hotele vspevati, marveč so se v 3—4 letih posušile, nasprotno pa so domače rasle vedno enako bujno. Ta slučaj pripisovali so raznim vzrokom. Pravi vzrok izvedeli so še le tedaj, ko so evropejski vinogradniki že čutili skeleče rane, koje je vsekala trtna uš v njih gmotno stanje. Leta 1863. jeli so v londonskih rastlinjakih spoznavati trtno uš kot škodljivko, 1. 1865. pa jo je preiskaval učenjak Planchon, ko je opustošila že obilo vinogradov. Meneč da mu je opraviti s čisto novo prikaznijo, dal je trtni uši drugo ime: „Phyloxera vastatrixa. To ime ji je ostalo.
Po izvestjih francoske filokserne komisije bilo je leta 1882. 763.799 fta vinogradov popolnoma uničenih, a 642.078 ha bilo je že v kaj žalostnem položaji. Iz tega razvidimo silno hitro razploditev in  razširjanje trtne uši.
Leta 1880. so konštatovali trtno uš tudi na Štir-skem in sicer sprva le na nekoliko mestih brežkega okraja, do danes pa so jo našli že v štirih političnih okrajih in v 48 občinah.
Od 34.056 ha vinogradov cele Štirske postalo jih je že 5249 ha žrtva te svetovne nadloge. To pa velja le za one kraje, kjer je že uradna komisija vsled vnanjih zna-
327
kov, prišla na sled trtni uši. Ker je namreč mrčes zelo majhen, zato je le mogoče zaslediti ga po posledkih tajnega in zlobnega početja njegovega. Vidni znaki pa se pokažejo navadno šele po 3—4 letih po naselitvi, S po-četka ali niso prirodni pogoji dovolj ugodni razploditvi trtne uši, posebno dokler se ona ne privadi novim raz meram, ali se pa trte več ali manj časa vspešno branijo. Kar naenkrat pa bukne, in v kratkem času ostanejo od lepih okrožnih vinogradov le suhi štori.
Ponekod skušali so trtno uš šiloma iztrebiti. V to svrho jeli so izkorenjevati in požigati vse količkaj sumljive trte, zemljo desinfikovati (razkuževati), sploh jako korenito postopati. Ko bi mogli vse količkaj okužene trte kot sumljive spoznati in vsako uš na ta način dobiti v svojo pest, po njej bi bilo. Toda priroda je pokroviteljica njena, in jo večkrat krije pred očmi razdraženega človeka. Zato pa tudi najbolj korenito postopanje nič ni liasnilo, kajti jedva so se začeli veseliti vmišljenega vspeha, kar se je pokazala hudobnica zopet na drugem bolj al; manj oddaljenem kraji. Zopet so trebili, in zopet jih je maralo. Enacih primerov imamo zlasti tam, kjer so še vedno vneti za tako brezvspešno ravnanje. Iz vsega tega torej razvidimo, da sami sebe varamo, ako smatramo za resnično zdrave vinograde le na videz zdrave, t. j. tiste, ki še niso uradno proglašeni za okužene. Radi tega ne smemo misliti da ima Štirska samo 5249 ha okuženih vinogradov, ki so že uradno proglašeni kot taki. Pripravimo se raji na huje ter smatrajmo vsaj dvakrat toliko ha za okužene.
V okrajih Celje, Maribor, Ptui, so uradno konšta-tovali trtno uš še le leta 1887. oziroma 1888., ko je že več sto ha skoro uničila. V takih razmerah — posebno . <če priroda pospešuje razploditev uši in pešanje trt — se je bati, da bodo črez deset let vsaj v južni Štirski ostale samo še pravljice o današnjih vinogradih.
Ako gledamo z narodnogospodarskega stališča v to žalostno bodočnost, vidimo v duhu neprijetne slike, pekoče rane in popolen propad vinogradov v Štirski. Morda gledamo pri takem opazovanji malo preveč črno, kar se ne da tako hitro opravičiti. Bolje pa je v takih zadevah najhujše pričakovati in se že zdaj na to sestavno pripravljati. Kdor se še o pravem času pripravi na prihod neljubega gosta, on ne bo nikdar tako hudo čutil škodljive trtne uši, ko pa tisti, ki se vedno zanaša, češ da mu ni treba skrbeti, saj v njegovem vinogradu, v njegovem kraji še ni uši. Tako upanje navadno goljufa. Da so na pr. bizeljanci pred desetimi leti vedeli, kar danes vedo, ne bi kazale njih gorice toliko let golih reber, ne bi bili zgubili toliko dohodkov, ne bi jim bilo tako težko si opomoči, ko sedaj, ko so že gmotno opešali.
Pisatelj se kot učitelj na Štajarskem pred vsem ozira na štajarske razmere, ali tudi naše kranjske niso nič boljše. Skoro večina dolenjskih vinogradov je že okuženih in tudi vipavskem že preti jednaka nevarnost. Skoro
v
bi rekli,  da so Stajarci glavne težave že prestal',  dočim nas še le čakajo. Zaradi tega je pa Beletova knjiga zlasti
nam dobro došla, kajti potrebno je, da se po vseh vinorodnih krajih do zadnje koče razširi pouk, kako varovati vinograde naše pred najnevarnejšo pokončevalko.
(Konec prihodnjič.)
334
Kmetijstvo.
Trtna uš in trtoreja.
(Dalje.)
V daljnih poglavjih gospod pisatelj jako lahko um-Ijivo razlaga, kakšna je trtna uš in kako se razširja. Ta pouk je velike važnosti, ker se je dosedaj baš vsled nevednosti več razširjala trtna uš. Da smo jo poprej bolje poznali, bi jo najbrž ne bili prinesli iz Amerike, gotovo bi se pa ne bila razširila skoro po vseh vinorodnih krajih v Evropi in tudi v Afriki. Največ se je trtna uš razširila s tem, da smo dobivali trte iz okuženih krajev.
Pisatelj nam pa tudi pove, da se trtna uš razširja tudi sama brez pripomoči človekove. Nekoliko krilate vrste uši letajo od trte do trte in ležejo jajca, nekoliko se pa uši razširjajo po koreninah. Če so trtne uši pri korenini kake trte, gredo za živežem na korenine drugih trt, ker se korenine močno križajo v zemljo. Zato se pa uš pri nas hitreje razširja nego v Italiji, kajti pri nas imamo trte gosto nasajene, v Italiji pa redkeje.
Trtna uš se širi v vinogradu od nekega središča, kjer se je najprej zaplodila. Okrog tega središča trte najbolj pešajo, potem pa so čimdalje boljše. Kjer se v vinogradu opazi, da trte iz kakega središča v kolobarji pešajo, je to gotovo znamenje, da je vinograd okužen, ni treba niti uši iskati pri koreninah.
Nadalje pisatelj govori o raznih sredstvih, ki se uporabljajo proti trtni uši. Omenja ostrih postav, ki pa večkrat le trgovino s trtami ovirajo, potem iztrebljanja trt, ki pa tudi ni imelo povsem zaželenih uspehov, temveč se ž njim napravi le vinorejcem veliko škodo. Poraba ogljenčevega žvepla se zdi pisatelju predraga, ker se mora leto za letom rabiti, kajti vseh ušij ne prežene. Poplavljenje z vodo v naših krajih ni nikjer izvedljivo. V peščeni zemlji, tudi trtna uš nima take močij, ali ta-cih vinogradov ni pri nas. So le ob velicih rekah, ki puščajo sipino.
Pisatelj prihaja do sklepa, da se vinoreji drugače ne bode dalo pomagati, nego z ameriškimi trtami. Tako pisatelj prihaja k drugemu delu, v katerem govori o ameriških trtah. Natančno jih popisuje. Najprej popisuje one trte, katere neposredno rode. Za naše kraje se pisatelju zdi posebno primerna Jaquez, Herbemont in Huntington. Prvi omenjeni trti zahtevati gorkejšo lego, ker sta precej občutljivi proti mrazu. Prvo in tretjo pa tudi strupena rosa hudo napada, vender dajeta na ugodni zemlji obilo dobrega vina. Jork-Madeiro pa že zaradi tega ni priporočati, ker je nekoliko občutljiva za trtno uš, če tudi ne tako hudo, kakor  naše domače.   Sploh pa pisatelj misli,
335
da   neposredni    producenti   nimajo  posebne   važnosti   za
V"
Stirsko. Mi bi pač lahko rekli, da tudi za naše kranjske vinograde te trte ne bodo dosti primernejše. Kjer je zemlja laporasta ali apnena se lahko poskuša ž njimi.
Ker te trte napada strupena rosa, moramo jih močno škropiti z modro galico. Pred mrazom se pa morajo osipati s prstjo. Neposredni producenti pa tudi iz druzega uzroka niso za naše kraje. Njih vino ne ugaja našemu ukusu. Naše vino bode pa le tedaj moralo konkurirati, če se bodo odlikovalo z okusom, kakoršnega vinski trgovci zahtevajo.
V Banatu ali na Laškem obdelovanje vinogradov pol manj stane in zatorej mi ne moremo dajati vina ta kup kakor ti kraji. Zato pa naše vino ne sme biti tako, kakor je v teh krajih.
Zato je pa bodočnost naših vinogradov odvisna najbolj od onih plemen ameriških trt, ki so porabne za podlage našim domačim trtam. Za take podlage so le take trte, katerim trtna uš nič ne škoduje in tudi niso občutljive v neuojodnih razmerah. Same dajo le redko in le malovreden plod. Zato se pa morajo cepiti z našimi domačimi trtami.
Pisatelj priporoča vse vrste riparije, potem Solonis, Rupestris in Vialla.
Knjižica potem nam pojasnjuje, kake pogoje zahteva, ta, kake ona ameriška trta.   To je potrebno vedeti vino-rejcem, ker on ne more še le delati poskusov.   Tako izvemo  iz  knjižice,   da Riparia  zahteva  ilovnato,   srednje težka železna tla in zemljo kremenico. V belkasti apneni zemlji ne uspeva.    Pri izberi  posamičnih vrst riparije je dobro, ogibati se kolikor mogoče vrst z drobnimi mladikami in dolgimi členi.    V mokri, premalo železni zemlji se  pa te,   tako  jako  uporni trte  loti zlatenica   in   je v nekaterih letih  pokonča.    Solonis je  za  zemljo manj izbirčna   nego Riparia,   zlatenica se  je ne  prijemlje.    Pri njenih koreninah,   se navadno v veliki  meri naseli trtna uš. Uš jej nič ne škoduje,   ali vender ni dobro s to trto gojiti trtne uši same. Rupestris je dobra za peščena, suha apnena tla, ali vender je ž njo še nekoliko premalo skušenj.   Vialla je pa za kristalična tla.    Ta trta tudi sama nekoliko rodi, če tudi njen plod ni posebno okusen, vender je boljše nego nič, dokler niso vse trte cepljene.
Posebno poučljiva so dalnja poglavja, ko nam pisatelj popisuje, kako se razmnožuje trte, kako se cepijo. Natančno so popisane ta toliko važna dela za vsacega vinorejca, ki hoče z vvedenjem ameriških trt ohraniti svoj vinograd. Ta oddelek knjige dičijo lepe podobe, ki pojasnjujejo to, kar se v knjigi razklada. Sestavki o pomno-ževanji in cepljenji ameriških trt so glavno jedro knjižice. Ootovo bode vsak vinorejec z največjo zanimivostjo pre-čital te sestavke. Baš zaradi teh sestavkov mu knjigo posebno priporočamo. Res je kranjski deželni odbor že razdelil o tej stvari nekak pouk po deželi, ali vender bode vinorejec v tej knjigi mnogo novega in koristnega našel. Skušnje se množe.
V peti vrsti daje pisatelj svete, katere vrste evrop-skih trt naj bi najbolj cepil. V tem poglavji navaja več trt^ ki so posebno priporočljive in kake pogoje, da zahtevajo. Iz tega zanimivega odstavka naj to le priobčimo:
I. Vrste, ki dajejo bela vina. 1.) Rudeči treminec zahteva močno gnojno zemljo in dolgo rez. Povprečno daje po 40 hI vina. Izvrstne kakovosti in vonjave z okolo 20 ^Iq sladkorja in 4 do 5 ^j^^ kisline.
(Konec prihodnjič.)
342
Kmetijstvo.
Trtna uš in trtoreja.
(Dalje.)
2.  Muškat beli zahteva dobro prst in strmo gorko lego. Ob času cvetja je jako občutljiv in močno trpi od slane. Za vzgojo v brajdah je kaj pripraven, narezujejo se mu dolgi čepi. Daje precej vonjavega vina z 20 do 30 ^Iq sladkorja in 6 do 8 ^j^^ kisline. V hladnih letih je vino kaj kislo. Nekaterim jako priljubljena muškatna vonjava izgubi se v vinu čez nekaj let.
3.  Malabela (Balint.). Domovina je Ogerska. Zahteva kakor vse ogerske domače trte suhe gorke lege in dobro prst. Ako se dolgo reže, rodi precej obilo izvrstnega vina s prijetno vonjavo, z 20 do 22 o/^ sladkorja in 6 do 7 o/oo kisline.
4.  Burgundec beli povsod uspeva, najbolj v dobri zemlji in ravni legi, zlasti ob vznožji hriba. Ker ni občutljiv proti mrazu, uspeva tudi v visokih krajih. Dolga rez burgundcem najbolj ugaja, in pri taki rodi precej obilo. Grozdje dozoreva jako zgodaj ter daje izvrstno plemenito vino z 20 o/o sladkorjem in 6 o/oo kisline. Radi zgodnje dozoritve in precejšne neobčutnosti proti mrazu priporočati ga je tudi za mrzleje kraje.
5.  Silvanec (muMca) je zadovoljen tudi s slabo zemljo in še celo s severno lego. Reže se na kratko ter silno rodi. Grozdje dozoreva rano ter daje izvrstno vino z 18 do 20 o/q sladkorja in 5 do 6 ^Iqq kisline. Vino postane rado vlečno, zato ga je dobro mešati z drugim bolj kislim.
6.  Rivček laski, beli (zastavica, Zierfandler) zahteva močno vapneno zemljo, tople lege in kratko rez. Rodi jako močno, a grozdje dozoreva pozno, daje izvrstno ognjeno plemenito vino s 25 do 29 ^j^ sladkorja in 6 do 7 ^Iqq kisline.
7.  Veltlinec (mozlevina), zgodnji rudeči zadovolji se tudi s slabimi legami ter zori jako zgodaj. Reže se na dolgo, kratko rezan ne rodi toliko. Vino daje izvstno z 20 do 28 o/o sladkorja in 4 do 6 ^/^^ kisline.
8.  Veltlinec zeleni je tudi kaj skromen in zadovoljen z gričastimi legami in slabšo zemljo. Reže se kratko. Rodi precej zgodaj in obilo ter daje dobro vino z 20 o/o sladkorja in 7 o/oo kisline.
9.  Veltlinec rudeči zahteva močno   težko zemljo in
343
kratko rez, ker silno rodi. Treba mu večkrat gnojiti. Daje celo do 100 hI vina na en ha zemlje z 10 do 24 o/o sladkorja in 5 do 9 o/oo kisline. O ugodnih letinah je dobro, o slabih pa nekaj prekislo.
10.  Rudeči vrh (beli), (weisser Rothgipfler), je glede zemlje jako skromen, uspeva dobro v visokih in nizkih legah, proti mrazu je precej neobčutljiv, rodi obilo in daje dobro, nekoliko vonjavno vino z 20 do 28 ^/^ sladkorja in 7 do 9 ^/^^ kisline.
11.  Rivček laški, beli (Walschriesling) jako rodi v rahlih dobrih zemljah, dozoreva nekaj pozno, zahteva kratko rez in daje izvrstno vino z 18 do 24 o/^ sladkorja in 5 do 7 o/oo kisline toda brez vonjave.
II. Vrste, ki dajejo črna vina. 1. Vrste Bordeaux na pr. Cabernet Sauvignon za gorke lege. Reže se dolgo in daje naj plemenite je črno vino. 20 do 28 o/o sladkorja in 6 do 7 o/^^ k.sline.
2.  Burgundec modri zahteva močno, zmerno vlažno, toplo in ravno lego ter dolgo rez. Proti boleznim in mrazu ni preveč občutljiv, sadi se tudi v ravnino, v vznožje vinogradov. Zori jako zgodaj in rodi obilo ter daje jako prijetno lino vino, iz katerega delajo večinoma šampanjec, za tega se grozdje takoj stiska. 20 do 25 o/o sladkorja in 5 do 6 o/qq kisline.
3.  Mavrovna (vrhpoljska, Oberfelder) je za vroče kraje kaj izvrstna (na pr. za vipavsko dolino).
4.  Muškat, modri, zahteva dobro prst in suhe vroče lege. Reže se kratko. Vino mu je izvrstno močno in dobro barvano, z muškatno vonjavo. 20 do 28 o/^ sladkorja in 4 do 6 ^Iqq kisline.
5.  Mlinarica (MuUerrebe) je kaj skromna, dozoreva zgodaj in močno rodi. Vino nima burgundove dobrote, je pa vender jako dobro, temno in za mešanje z bur-gundcem ali z drugim pripravno. 20 o/o sladkorja in 5 do 6 ^Iqq kisline.
v
6.  Črnina, modra tična (Zimmettraube) zahteva kakor vranek in dimnik dobro in gorko lego ter suho zemljo. Ker močno v les žene, mora se na dolgo rezati ter jako močno rodi. O cvetji je kaj malo občutljiva. Ako samo to črnino stiskamo, dobimo lahko črno vino z 18 o/^ sladkorja in 8 do 9 o/^^ kislino. Vino je pripravno za mešanje n. pr. z vinom od kavke in je jako izvrstno. Zbok svojih obilih dobrih lastnostij se zelo  priporoča za južne kraje.
7.  Portugalka modra je občutna proti mrazu in mokroti. Ugajajo ji visoke lege in zlasti peščena zemlja. Reže se kratko. Ker zgodaj zori in jako močno odganja, je kaj dobra za brajde. Rodi močno in daje fino, nekoliko trpko črno vino. 20 do 25 o/^ sladkorja in 6 do 7 ^/^^ kisline.
8.   Sv. Lorenca trta ni izbirčna, najbolj ji pa pri-jajo gnojne vapnene ali glinaste zemlje. Zori jako zgodaj in močno rodi ter daje bolj lahko a žlahtno bordeau-xu podobno vino. 20 do 22 o/^ sladkorja, kisline pa 6 do 7 o/^o.
9.  Liverdun je soroden burgundcu. Jagode so blizu dvakrat večje nego burgundove.    Rodi silno močno, toda
vino ni tako  plemenito  kakor pri prvem.    Sladkorja je 20 do 22 o/q, kisline pa 6 do 7 o/^^^.         (Konec sledi.)
350
Kmetijstvo.
Trtna uš in trtoreja.
(Konec.)
10.   Frankinja modra (Blaufrankisch), je kaj malo občutna, rodi silno močno in zori precej zgodaj. Reže se kratko. Vino je jako dobro. 20 ^/^ sladkorja in 5 ^1^^ kisline. Ker skoro v istem času zori ko portugalka, sadi se navadno s to vkup.
11.   Kadarka modra je silno rodovitna in daje izvrstno vino, kaj malo občutna in vredna, da jo poskušajo tudi v naših krajih nekoliko. Po Ogerskem in v Slavoniji (pri Sremu) je najbolj razširjena, in izgojuje se ji deblo čisto nizko in se reže vedno v glavo. Ker koli v tamošnjih vinogradih niso običajni, obrezujejo ji po leti vse pognanke v visočini enega metra. Vse to potrpežljivo prenaša, še celo ugaja ji. Kratka rez v glavo ji najbolj prija. Večina slovitih ugerskih vin je pridelek kadarke. 20 o/q sladkorja in 5 do 7 o/oo kisline.
12.  Laška modrina je po Štajerskem že močno razširjena in vspeva povsod, celo v neugodnih legah ljubi težko zemljo. Zahteva nizko izgojo in kratko rez ter jako rodi. Ker precej zgodaj zori, priporočati jo je tudi še za visoke lege, če tudi ne daje vina prve kakovosti. 18 o/o sladkorja in 8 o/oo kisline. V dobrih letih napravlja celo cibebe, vendar pa razmerje med sladkorjem in kislino ni ugodno.
13.   Tičnik črni (blauer Wildbacher) je domač v nemških vinorodnih krajih Štajerske v 400 — 600 metri nadmorske višine ter daje takozvani priljubljeni „šilhar". Za navedene kraje ga je posebno priporočati zaradi velike neobčutnosti in ker dobro vspeva pri vsaki legi, vzgoji in rezi. Reže se navadno kratko ter ima to pred-
351
nost, da celo redno rodi neposredno na mladikah iz starega lesa odgnalih. Vzgojuje se navadno na brajdah ter se mu puščajo dolgi apnenci ali ločni. Vino ni posebno dobro, in človek se ga mora privaditi, zato ni sposobno za občno trgovino. V dobrih letinah in legah ima 17 do 18 o/q sladkorja in 8 do 9 o/oo kisline. Priporočati ga ne smemo za kraje, kjer boljše vrste dobro vspevajo, v nekaterih neugodnih krajih pa zamore donašati največ dobička.
14. Kavčina modra, velika (blauer Kolner) je med cvetjem in po zimi kaj malo občutna, vspeva povsod. Najbolj ji prija visoka vzgoja in dolga rez na napnence ter je jako rodovitna. Daje obilo a bolj praznega vina, ki samo ni veliko vredno, a dobro za mešanje z močnejšim ali kislim vinom. 15 do 16 ^/o sladkorja in 5 do 80/00 kisline.
Pisatelju se je zdelo potrebno v dodatku podati botanični opis raznih trt. Ta oddelek pride posebno tistemu prav, kateri čitajo druge učenejše knjige o tej stvari in jim marsikaj ni prav jasno, če ne poznajo natančno last-nostij raznih trt. Velike vrednosti je pa ta odstavek tudi za tiste, ki se pečajo z sajenjem tujih trt. Hvaležni pa moramo biti pisatelju, da je tudi navel nekatere postavne določbe, ki se tičejo trgovine s trtami, oproščenja davka od okuženih vinogradov in podpore vinogradnikom za novo zasajenje uničenih vinogradov. Večkrat ima kmetovalec veliko škodo baš vsled tega, ker ne pozna dobro postave.
Vsem vinorejcem in sploh vsem, ki se brigajo za trtorejo, priporočamo naitopleje to knjižico z željo, da bi se zvesto prebirala in da bi se njeni nauki tudi posnemali, da bi Slovenci potem od nje imeli zares mnogo sadu. Tudi naše slovstvo je s to knjižico nekaj pridobilo, ker v tem oziru slovensko slovstvo nikakor ni bogato.
Na to pisatelj temeljito in lahko umevno popisuje napravo vinogradov, razna dela po vinogradih. Ta odstavek dokazuje, da je knjigo pisal mož, ki pozna praktično obdelovanje vinogradov, in ni le svoje vednosti nabral po raznih knjigah. To pa daje knjigi še posebno vrednost.
Jako ustreženo bode pač mnogim tudi z računom, koliko stane zasajanje vinogradov. Račun je pri vsakem delu glavna stvar. Vinorejec se bode lotil pač obnovljenja vinogradov z ameriškimi trtami še el, če bode iz računa spoznal, da mu obnovljenje obeta dobiček.
Prav primerne so tudi na koncu .,Razne drobtine" v knjigi, kakor je koledar za cepljenje ameriških trt, gnojenje vinogradov in pa zanesljivi viri, kjer se dobe predmeti potrebni vinogradnikom. Večkrat se priprost vinorejec v tacih stvareh ne ve kam obrniti.