NA ROBU SRBOHRVATSKEGA
(IN SLOVENSKEGA) ETIMOLOŠKEGA SLOVARJA
5
Sin. dial. hlišč. sbh. oluja in mak. luna »nevihta«.
Skok, ERSHJ II 554, zavrača staro Daničičevo domnevo (Korijeni 74), da bi bilo sbh. olilja »procella, tempestas« izposojeno iz stgr. pridevnika 'aellaios, ki je izpeljan iz apel. 'a(v)eUa »nevihta, orkan«. To se mu zdi glasoslovno nemogoče, poleg tega pa v srbohrvaščini ni izposojenk iz stare grščine. Vendar je nesprejemljiv tudi njegov poskus razlage iz biblijskega (hebrejskega) hallelujah »slavite boga«, kar je dalo sbh. aleluja, leluja, čeprav se pri tem sklicuje na balkansko romanski evfemizem tortuna »nevihta« iz lat. iortuna »sreča«.
224
Sbh. oluja je nedvomno slovanska tvorba; izhajati je treba iz komp. 'o-cbluja. Iz srbske cerkvene slovanščine poznamo glagol chlujati, chluju »brizgati, teči«; prim. krhvh chlujaše otb nichfc (Miklošič, Lex. Pal. 1091). Glagol je še ohranjen v bolg. dial. hluja poleg knjižnega hliijva, hlujna, prim. hlujva d'hžd »lije kiša«. Tudi Skok navaja po Gavazzijevi informaciji sbh. dial. luja z nekam dvomljivim pomenom »sprema se oluja« iz chlujati. Ta glagol je Uhlenbeck, JA XV 485, izvajal iz germ. 'Ilöjan, kar se zdi Bernekerju, SEW I 390, nemogoče. Mladenov, ERB 669, izhaja iz ide. 'slei- »liti«, kjer suponira korensko varianto 'sk'leu-, ki ni nikjer izpričana. Vasmer, REW III 249, sklepa zaradi r. chlynutb, ukr. chlynuty in r. chlunuth, ukr. chlunuty in p. (ch)lunqc »teči, brizgati« na staro prevojno razmerje.
Zdi se, da smemo pritrditi Machku, ESC^ 200, ki razlaga csl. chlujati kot novo tvorbo k prezentu chlujo^ namesto starejšega 'chluli iz 'chlupti, in se pri tem sklicuje na č. lupati, dial. lupotat, slš. lupkat' v istem pomenu. Njegovo domnevo potrjuje makedonščina s frazo dožd lipa »lije kiša« (<C'chlypati) poleg luna, lunja »oluja« {< 'chlupna, 'chlupnja).
Sin. dial. hlišč, ohlišč »Sturmwind, Sturmregen, ein jäher Regen, Platzregen« (vzh. štaj., prekmursko), tudi hliščava »Platzregen« (pkm.) poleg hlip »Sturmwind« (jvzh. štaj.), kaže na razmerje 'chlystati : 'chlypati. V severnih slovanskih jezikih imamo tudi ekspresivno varianto 'chljustati v č. chlistati, chlišteti »močno liti«, č. dial. tudi chVušče »ploha«, slš. chl'usnut' in chrus(t), p. chlustač, ukr. chljušča »ploha«, a tudi č. chlipeti, r. chljupatb »teči, liti«. Po Machku so oblike tipa 'chlust-, 'chlyst- samo -st- intenziva k 'chlup-, 'chlyp-. Vse pa je mogoče včleniti v veliko družino onomatopej, ki so pomensko zelo razvejane (Berneker, SEW I 387). Vendar je treba slediti vsaki pomenski skupini posebej v vseh slovanskih jezikih, če si želimo priti na jasno.
6
' Sin. paščiti se in sbh. paštiti se »truditi se«
Med posebno slovensko in severozahodno srbohrvaško leksiko, ki ni izpričana v nobenem drugem slovanskem jeziku, zasluži pozornost zlasti glagol paščiti se. V slovenščini je prvič izpričan v 16. st. pri Krelju s pomenom »sich bemühen, trachten« in v 17. st. »sich bestreben« (Dict.). V narečjih je še živo paščiti se za kaj »sich um etwas kümmern« (Prekmurje), paščiti se kam »irgendwochin eilen« (Pkm.), paščljiv »eifrig, emsig« paščljivost »Eifer, Fleiss« (Pkm.), pdščiii se »sich sputen, sich beeilen« (dolenjsko, belokranjsko, vzhodno štajersko), popaščiti se (pf.) »sich beeilen, sich befleissen, sich bemühen« (nar. pesem). Za srbohrvaščino navaja Skok, ERHS II 618, prvi primer iz 15. st.; vrsto primerov iz 16. st. citira Mažuranič, Prinosi 900. Danes je v rabi paštiti se (Dobroselo, Lika), paščiti se (Grižani, kajkavsko), paštnti se (Sinj), pf. popaštiti se, pripaštiti se, pomeni so enaki kakor v slovenščini »attendere, contendere, accelerare, festinare, veli«.
Miklošič, EW 233, pozna samo slovensko obliko in jo pušča brez razlage. Toda pri geslu fbsk- (str. 369) domneva, da je dolenjsko paščiti »eilen« morda isto kot csl. pot-bštati. Na to mnenje se opira tudi Mažuranič, ki opozarja na pomensko enakost csl. pot'bštati sq »curare, festinare«, pofbštiti sq »conturbare« in r. tščitb-
225
sja »sich bestreben, sich grosse Mühe geben, sich bemühen«. Glasos]ovne težave skušata premostiti Tomanović, JF XVII 203, in Skok, zg. cit., ki suponirata hiper-redukcijo prepozicije pa + fbštati, deloma tudi z vrinjenim -r- po -št-.
Proti temu govori tako v slovenščini kakor v srbohrvaščini jasno izkazana aspektna razlika med impf, paščiti in pf. popaščiti; prefiks pa s svojo posebno funkcijo je dokaj pogosten v slovenščini in v češčini, izjemno redek pa je v srbohrvaščini (Westh-Neuhardt, Scando-slav. V 52), kot preverbativ je izpričan samo v denominalnih izvedenkah tipa paberkovati. Tudi pomenski razvoj sin. čleti »hrepeneti«, skleti »boleti« iz 'fhskleti, 'fbščleti (avtor, SR XI 171) kaže pri tej osnovi bolj na psihično prizadetost kakor na določeno lastnost, ki je pri glagolu paščiti konstantna.
Presenetljivo glasoslovno in semantično paralelo najdemo v let. pCiosit »schmücken, antreiben«, refleksivno püosities »sich schmücken, sich fertig machen, sich beeilen«, püost »reinigen, säubern, fegen, antreiben, roden, schnell gehen, laufen, nacheilen«, piiosties »sich putzen, sich zurechtmachen, sich zu etw. anschicken« (Mühlenbach-Endzelin, LDW III 457-8). Zaradi let. substantiva puö-sums »ein ausgerodetes Stück im Walde, Rodung«, kar je pogostno tudi pri let-skih mikrotoponimih, je dokaj verjetno, da spada k tej besedni družini tudi sin. dial. pašen, pašten »obdelan, ograjen kos zemlje, kjer so trte« (okolica Trsta), »zelena planica na hribu, kjer se živina rada pase« (St. Peter pri Gorici), kar je Štrekelj (LMS, 1892, 26) izvajal iz 'pažitbn'h.
Osnova je ide. 'pok'- »hübsch machen, aufgeräumt oder vergnügt sein«. Sorodno je got. Sagrs »geschickt, geeignet«, gafehaba »passend, anständig«, st. isl. faga »schmücken, putzen, reinigen«, iagi »schön, fein, freundlich, angenehm« itd. (Trautmann, BSW 229; Fraenkel, LEW 669; Pokorny, VWb. 796). Južnoslo-vansko obliko lahko rekonstruiramo iz 'pas- z intenzivno -sk- podaljšavo. Balt-sko-južnoslovanskih leksičnih paralel pa je znanih že toliko, da nas več ne presenečajo.
France  B e z 1 a j Filozofska fakulteta v Ljubljani
7
Sbh. urnebes »hrup, hrušč«
V jeziku obstajajo številne besede, v katerih se kažejo in ohranjajo pojmovanja in doživljanja ljudi v zvezi z naravnimi pojavi. Ena od teh besed je tudi sbh. urnebes »hrup, hrušč ipd.«.
Da bi mogli razumeti miselne poti, ki so privedle do tvorbe omenjene besede, si moramo najprej nekoliko ogledati nebo. Izraz nebo v slovanskih jezikih moremo izvajati iz ide. 'nebhos »megla, oblak ipd.«, prim. stind. näbhas »megla, para, oblak, zračni prostor, nebo«, gr. neplios »oblak, megla«, lat. nebula »megla«, nem. Nebel »megla«, lit. debesis »oblak, megla« ... Pomenski prehod »oblak — nebo«, značilen za slov. nebo, je bil izveden tudi v nekaterih drugih ide. jezikih — hetitsko, Rigveda. Nasprotno imamo lat. caelum »jasno nebo« poleg že omenjenega nebula »megla«. Zanimivo je, da so npr. v germ., stind. in gr. iz-
226
razi za »nebo« iz iste osnove, kot so izrazi za »kamen, skala«, prim. nem. Himmel »nebo« iz 'kern- »prekrivati, pokrivati — namreč s kamenjem« (glej H. Reichelt, Der steinerne Himmel, IF 32 str. 23—57).
V slovanskih jezikih je nebo izgubilo nekdanji pomen »oblak, megla«, edina sled bi bila v citatu, ki ga navaja Podvysockij v svojem slovarju arhangelskega narečja: saniaja by pora teperh, mesjac svitit i nebes^ev netu. Nebes^ev lahko tu pomeni samo oblakov (glej Eva Havlova, Etymologicky vyklad slov z ru-skych dialektu, Slavia 40, str. 80—85).
Obravnavani izrazi za »nebo« pa so razmeroma mladi in so le nadomestna poimenovanja za starejše kultne besede, kjer je »nebo« = »bog« v pomenu »bog svetlobe, bog neba ipd.«.
V zvezi s pomenskim prehodom »oblak — nebo« imamo več teorij o nastanku bele rase in o pradomovini Indoevropejcev.
Podrobneje o tem glej Brandenstein, Bemerkungen zum Sinnbezirk des Klimas, Studien zur idg. Grundsprache, str. 23—25; F. Specht, Der idg. Himmelsgott im Balto-Slaw., KZ 69, str. 115 d. in Hävers, Die Religion der Indogermanen im Lichte der Sprache, Christus und die Religionen der Erde, Wien 1951, 713 d.
V nobenem slovanskem etimološkem slovarju, tudi ne v Skokovem, pri geslu nebo ne najdemo sbh. uinebes »hrup, trušč«. Besedo urnebes navajajo Belin (iz Palmotiča), Stulič, Vuk, Gundulić, Mažuranić, Bogdanović (za Liko), izpeljanke urnebesan adj. in urnebesati Bogdanović (Lika) in demin. urnebesak Stulić.
Urnebes je tudi splošno makedonska beseda. Pridevnik urnebesen zasledimo dalje pri slovenskih piscih Cankarju, Bartolu, Vorancu in v izdajah Mohorjeve družbe pred 1. 1920. V starejših slovarjih in v Pleteršniku ga ni. Glonar navaja v Slovarju sin. jezika, Lj. 1936, pridevnik urnebesen' donebesen, v nebo segajoč ('pomeni napačno in nepotrebno). Tudi SP se besede izogiba, čeprav je ljudska.
Ce zavržemo možnost, da je urnebes hibridna tvorba iz lat. hora (prim. sin. huda ura) in slov. nebo, potem bi to mogla biti sestavljenka iz glagola ur'hvati + nebes-, tj. 'u-r'hv(h)- + nebes-, urnebes. Prvotni pomen bi bil »zruši(ti), pretrga(ti) nebesa — oblak« kot sinonim za neznanski hrup (prim. udariti kot grom z neba, oblak se je utrgal, grom je preparal nebo ipd.). Glej dalje pomen glagolov — mak. urne »zrušiti se, pasti itd.«, rus. dial. urnuth »propasti, izgubiti se«, sbh. urinuti »pasti« (urinuo je snijeg, Jurančič, Sbh.-sln. slovar), stind. ravati »zerschmettert, zerschlägt« idr.
Nadomeščanje urnebesen z donebesen, v nebo vpijoč glede na odnos primitivnih ljudi do nebesnih pojavov vsaj s stališča etimologije ni preveč posrečeno.
V morfološkem pogledu je urnebes zloženka glagol (imper. ali koren) + samostalnik. V slov. jezikih takih tvorb ni veliko, zanimivo pa je, da jih ima največ prav sbh. Take zloženke so pogoste v germ. jez., nahajajo pa se tudi v roman-
227
skih. Očitno je, da gre tu za mlajše produktivne in starejše neproduktivne zloženke, kjer ima nemajhno vlogo prav glagolski del.
(Obširneje o tem H. Hirt, Idg. Grammatik IV, str. 32 d. in A. Bajec, Besedo-tvorje III (Zloženke), str. 97—100.)
V slov. onomastiki se je ohranilo nekoliko več takih zloženk, npr. v dvočlenskih imenih tipa Ca-slav, Crti-mir ipd., za katere imamo paralele v sanskr., lit. in gr. Vendar ta tip dvočlenskih imen ni popolnoma pojasnjen. (Prim. T. Milew-ski, O pochodzeniu slowiahskich imion zlozonych, Prace onom. 5).
Sklepati smemo, da je beseda urnebes zelo stara zloženka, saj spada v osnovni besedni fond.
Janez K e b eI SAZU v Ljubljani