Slovenski
GLASNIK.
Lepoznansko -podučen list.
List 14     V Celovcu 15. julija 1867.      Letnik X.
Ljubav do doma.
(Zložil J. Krsnik.)
Kaj mi tak zbuja čute, srce živo! Kaj se kri mi pretaka tako vroča, Kaj mi misli vrejo tak6, kakor silni Slap međ skalovjem ?
Kakor presvitla zora noč preganja, Kakor rosa oživlja polja cvetice, Zarno solnce zbuja preglasne pevce V temni goščavi:
Tako podf mi žalovanja čute, Trosi cvetke na poti mi življenja , Zbuja in rodi mi preživo pesmi Ljubav do doma.
Čnje naj zemlja in neb6 visoko, In narodje vsi krog po daljnem svetu,-Da bom, dokler sije mi solnce žarno. Zvest domovini.
Ko pa me bo zeleni grob pokrival. Naj nad njim se prekrepka lipa dviga, Ki šumljaje pripoveduje, Ljubim domovje.
In ko minula bodo dolga leta, Ko že veter raznesel bode prah moj , Vedno še šumljal bo v zraku glasno: Ljubav do doma.
14
210
Ubežnik.
(Domača povest; spisal Andrejčekov Jože.)
2. Podgorska koča.
Dobro Četrt ure od ceste, že blizo vrh hriba, stala je na prijetni genožeti majhena, lesena koča, pokrita z deskami in sem ter tje tudi s smrekovimi skorjami; kar je kazalo, da hiša nima pravega gospodarja, ki bi jo vsaj za potrebo popravil ter jej oskrbel kako boljšo streho. Pred hišo sie stali dve veliki hruški — črnelki, na zgornji strani je bila majhena obdelana njiva, ograjena krog in krog s trnjem in raznim bodičevjem, da ne bi uhajale va-njo sitne ovce, ki so se pasle tod okrog; krog in krog senožeti pa se je razprostiral temni gozd z velikanskimi hrasti in ravnimi smrekami. Kdo je postavil to bajto na samotnem kraji, to nam ni znano; cel6 najstarši očanec v bližnji vasi tega ne vč. Ljudjć so sploh govorili, da je stanoval v koči na Prvinah — tako se je imenoval ta kraj — pred nekaj leti neki brezbožni človek, ki ni nikdar molil in nikdar šel v cerkev, kakor drugi pošteni kmetje; le na večer ob Marijinem zvonjenji so ga videli večkrat kraj gozda na razpotji, kjer je skakal krog majhenega ognja in strašno krožil dolgočasne pesmi, da je vsacega mimogredočega spreletovala groza. Govorili so vsi, da je v zvezi s hudobo, s ktero ima tukaj svoje nočne shode; zat6 so se vsi ogibali tega kraja in nihče se ni hotel pečati s hudobnim sosedom.
Bilo je nekega zimskega večera. Oster veter je pihal čez Trojansko presedelje in sneg je po raalu naletoval. V majheni hribovski vasi, ne daleč od Prvin, bilo je večidel že vse pri pokoju; le pri prvem sosedu je bakljala še smolnata trska v lesenem svečniku, pri veliki javorjev! mizi pa je slonel gospodar in molil s svojo družino roženkranec. Zdaj potrka nekdo na vezena vrata. Gospodar preneha in posluša, da bi se prepričal, ali res kdo trka, ali se mu je le zdelo; in marsi-kteri domačih, ki je morda med molitvijo že nekoliko zadremal, vzdignil je glavo in pogledal zvedavo proti mizi, zakaj so oče jenjali moliti.
„Neža! nekdo trka", pravi gospodar dekli, ki je klečala pri klopi pod oknom, „prižgi trsko in poglej kdo je!"
Dekla vzeme luč in gre v vežo, gospodar pa zopet nadaljuje svojo molitev in prebira debele jagode po velikem paternoštru.
„Kdo trka?" vpraša dekla v veži, predno odprć duri; kajti hotela se je prepričati, če so zunaj pošteni ljudjč.
„Lepö prosim, odprite mi — zmrzujem!" začuje se zunaj slab ženski glas. Sedaj zaškripljejo duri in v vežo stopi čudno oblečena ženska z otrokom v naročji.
Čud6 se jo jame gledati vsa družina; kajti njena noša je bila čisto ptuja, vsaj takošna ne, kakoršno so imeli oni. 'Črni kodrasti lasjć so jej viseli po plečih, krog glave je imela ovito rudečo ruto, život pa jej je krilo dolgo črno oblačilo, podobno velikemu plašču. Ni storila
211
križa in molila z drugimi vred, kakor je navada po kmetih, ako se pride v hišo, kedar molijo; ampak vsedla se je k peči na klop, pritisnila otroka tesneje v naročje ter mu jela dihati v bledi obraz. Go^spodar ni končal svoje molitve, ampak rekel je s hrumečim glasom: „Čast bodi Bogu očetu, sinu in sv. duhu!" storil velik križ, obesil paternošter na žrebelj pri oknu, potem pa se obrnil k ženski, ki je sedela molče pri peči.
„Od kod pa ste doma, žena ?" jame jo izpraševati s trdim glasom, ki je razodeval nekako nevoljo. „Zakaj pa hodite tako pozno okrog, pa v takem mrazu?"
„Daleč, daleč sem doma", odvrne ženska s slabim glasom; „no6 me je prehitela, predno mije bilo mogoče priti do velike ceste; zdaj pa se ne vćm nikamor djati. Lep6 vas prosim, obdržite me čez noč pri vas, saj ne bom nikomur na poti. Spala bom na klopi, da bom le na gorkem in pa moje otroče".
Bodi si, da je bil gospodar res trdosrčen mož, ali pa je imel ono prazno vero, da je vsak neznani človek, ki se priklati v hišo, čarovnik, ki odvzame hiši ves blagoslov božji in naredi, da krave ne molzejo, da toča pobije i. t. d.; kajti po kratkem molčanji in tihem prevdarjanji je rekel ptujki: „Veste mati, mi vas ne moremo imeti, ker imamo komaj domači dovolj prostora, pojdite rajši drugam, kjer vas bodo lože prenočili. Glejte tam-le — pokaže jej skozi okno proti Prvinam — tam-le je samotna hiša kraj gozda; oni gospodar vas prav lehko prenoči, ker nima družine; vrh tega pa je tudi on ptujec, kakor vi mati, in vam cel6 nekako podoben, morda se bosta dobro razumela". Te zaničljive besede je izgovoril z nekakim porednim smehom in pomenljivo pogledal ubogo žensko, ki se je še vsa mraza tresla.
Zastonj so bile prošnje uboge sirote; trdosrčni mož je ni hotel imeti pod streho, in ko se je še nekako obotavljala, hotel jo je z grdo izpehäti iz hiše v temno, mrzlo noč. „Grda baba", godernjal je, „Bog vedi, od kod jo je vrag prinesel, ker je tako čudna; nakleplje naj mi kacega hudiča, potlej bom pa imel! Lani sem imel že dovolj sitnosti pri molži, ker se ni hotelo umesti, in moral sem iti sedemkrat zaporedoma k Miklavževemu Luku, da mi je oddelal; sedaj naj pa zopet kaj tacega pride; piše naj me v uho baba!"
Videti, da ni drugače, zavije nesrečna mati svoje na pol zmrznjeno dete bolj trdno v svojo obleko in s solzami v oččh zapusti nesrečno hišo in neusmiljenega gospodarja ter grć naravnost skozi gozd proti Prvinam.
Ko bi bil kdo tisti večer spremljal ubogo ženo po samotne] poti skozi smrekov gozd, videl bi bil, kako je omahovaje tavala po spolzkej stezi in se večkrat spodtaknila ob koreninah in kamenji; videl bi bil, kako je pritiskala Ijubeznjivo dete k srcu, kako ga je polivala z britki-mi solzami, ki so jej curkoma tekle po obrazu v naročje; čul bi bil globoke zdihljeje iz dna srca, ki so se večkrat spremenili v brezupno ječanje. Hudi mraz jej je krčil ude, da je škripala z zobmi, a v prsih je vendar razsajal tak plamen, da jej je hotelo srcć razdjati. V takem stanu morala bi se smiliti revna stvar najhujšemu krvoloku, babjevernemu kmeta pa se ni.
.      14»
212
Tako je tavala dolgo vsa oslabela po temnem smrečji, in ostri veter jej je zanašal sneg v obraz, v lica s solzami oblita. Le vroča materinska ljubezen do svojega deteta, ki no pozna nobene nevarnosti in nobenih ovir, dajala jej je moč, da se lii zgrudila mraza in slabosti na tla, ampak še tavala dalje iskaje prenočišča. — Po dolgem preze-banji je prišla slednjič iz gozda na plan in tu je zagledala v črnej noči bledo luč bliščati se naproti — sijala je iz koče na Prvinah.
Prišed k bajti je postala nekoliko pod oknom, da bi se prepričala, ni li mnogo družbe notri; videti pa vse mirno , stopi počasi k veznim vratom, da bi potrkala, pa glej! vezne duri so bile le na pol priprte in brez ovire gre s trepetajočim srcem v sobo. Stanica — ta je bila jako borna: razun majhene mizice in dolge smrekove klopi, ni bilo druzega, nego gole okajene stene. Pri mizi je stal svečnik in v njem je gorela borova trska z velikim utrinkom; na mizi je ležalo nekaj razmetanih knjig, posodica s črnilom in nekaj pol popisanega popirja , pri peči na trdi klopi pa je ležal človek velih lic z dolgo črno brado, odet samo do prsi z raztrganim kožuhom. Bil je to človek, kterega je zaničevala, ali prav za prav bala se vsa okolica, in s kterim le besedico črhniti bil bi vsakdo vernih kmetičev mislil vdeležiti se velicega greha. Ležal je, kakor bi spal, in težko sopenje je naznanjalo, da ga tare huda bolezen. Ptuja žena si ga ni upala buditi, pa zdajci se sklone bolnik, kakor iz spanja ^prebudivši se, po koncu in pogleda srpo po sobi.
„Ženska! kaj iščeš tako pozno v mojej hiši?" vpraša jo z zamolklim glasom.
„Pri vsem, kar vam je sveto in drago, vas prosim, bodite tako usmiljeni in vzemite me necoj pod streho!" jame prositi ženska s tresočim glasom, ki je razodeval neznano bol, ki jej je trgala srce. „Mnogo trdosrčnih ljudi me je spehälo z otrokom vred v tej mrzli noči izpod strehe, ves svet me sovraži in psuje, nikomur se ne smilim, kakor ne bi bila človek, ampak divja zver. Ali pri Bogu, večnem sodniku, vas prosim, usmilite se me vsaj vi!" In pri teh besedah so se jej vdrle zopet debele kaplje iz oči po licu, in pri plapoleči luči se je pokazal krasni obraz mlade nesrečne matere.
„V srce se mi smiliš, nesrečnica! ali vedi, da pri meni ne moreš obstati. Jaz sem zaničevani, od vseh ljudi prekleti človek; vsakdo se me ogiblje, kakor steklega psa. In ko bi te jaz prenočil, in bi to Ijudjć zvedeli, zaničevali bi te kakor mene, in morda celo imenovali nepošteno vlačugo; nihče ne bi te hotel več pogledati in potem bi bil jaz kriv tvoje nesreče. Bolje bo, da zapustiš o tej uri to hišo in mene nesrečnega človeka, kterega je zavrgel ves svet, ter si poiščeš kje drugej usmiljenih ljudi".
„Kaj mi mar ljudi, ki so tudi mene zavrgli, kot nepošteno, malo-vredno stvar" ! odvrne ptujka; „— oh — če nimate kamnitega srca, ne gonite me nikar; če se ne usmilite mene, usmilite se vsaj ubogega otroka, jiedolžnega črvička, ki zmrzuje v mojem naročji".
„Ce misliš, da te ne oskruni moja zaničevana hiša, ostani le", pravi bolnik po kratkem molčanji in po besedah bilo je znati, da tudi on čuti globoko nesrečo in trpljenje uboge matere.
Neizrekljivo veselje je zaigralo ptujki na obrazu pri teh besedah. Zaničevani človek, izvržek vseh občanov, čutil je prvi njeno nesrečo in
213
se je usmilil. Slekla je črno haljo ter jo pogrnila na klop in na-njo položila dete, ki je ravno zadremalo. Sedaj še le se je pokazala vsa njena postava: njeno vitko rast in lepo izraščene ude je pokrivala sivkasta obleka gosposkega kroja, ki se jej je prav lepo podajala. Tenka, gladka kožica na nežnih ročicah bila je prepletena z višnjevimi žilicami, po ramah pa so se jej vili črni kodri in zakrivali beli tilnik.
Počasi je skobacal bolni mož iz postelje ter šel gledat v miznico, kjer je imel se nekaj suhega kruha, da bi postregel ptuji ženi. Kolena so se mu šibila in večkrat se je opotekel. Goreča trska pri mizi mu je razsvitljevala obraz, na kterem je bilo brati dokaj britkosti; sicer so bila lica bleda, a vendar je vladal še nekak ponos na vsem obličji, in črne oči so še žarele, kakor oči mladenčeve.
Ženska je vprla vanj oči in gledala ga dolgo strme. Neko rajsko veselje jo obide, ustnice se jamejo gibati, kakor bi hotela nekaj povedati in z glasnim vsklikom — moj mili Ljudevit! oklenila se ga je krog vrata.
Bolnik jo pogleda bolj ostro v obraz in objemši jo reče z zamolklim glasom: „Kaj, — preljuba Lojzika, ali si ti; oh, od kod prideš tu sem!"
Dolgo sta se držala molčč oklenjena; kajti prevelikega veselja tako nenadnega snidenja nista mogla besedice spregovoriti. Še le čez dolgo časa vzdihne mož: „?? v takem stanu se zopet vidiva! Nesrečni jaz človek, ki sem ti kriv toliko britkosti! Kolni me draga, kolni, saj odpuščenja nisem vreden; kolni me, kakor me preklinja ves svet".
„Oh molči, Ljudevit! ne tako govoriti 1 jaz sem srečna, zelo srečna, da te zopet vidim. — Povej mi, kako si zašel v te kraje?''
„Ko sem moral zapustiti svoj rojstni kraj in tebe, ah takrat mi je bilo hudo, hudo, da ne morem povedati. Želel sem si, da bi znorel, da bi potem ugasnili v meni vsi čuti, vsa zavednost, pa le nisem. Dolgo sem se potikal po raznih krajih, pa povsod me je preganjala nemila nemila osoda, nikjer me niso hoteli. Slednjič pridem v te kraje in najdem to bajto prazno. Nihče mi ni branil v njej stanovati, ali ljudje so se me jeli koj ogibati, ne vem zakaj; in nihče se ni hotel pečati z menoj".   Sedaj ni mogel več govoriti, naduha ga je posilila.
„In jaz sem šla po svetu tebe iskat", reče ženska z ljubeznivim glasom. „0h, kar več mi ni bilo ostati, ko si ti zginil. V hudem mrazu sem storila dolgo, težavno pot; šla sem vedno dalje, sama prav ne ved6 kam; in ljudjč, ti hudobni ljudje so ravnali z menoj povsod neusmiljeno in me odganjali od hiše. Ali pozabljeno naj bo vse trpljenje, da sem le tebe našla   Jeli, sedaj se več ne ločiva ?
Bolnik je zmajal z glavo, rekel pa ni nič; slabosti so ga zmagale, — moral se je zopet vleči.
„Vidiš, Ljudevit", pravi žena in prinese speče dete k postelji; „to je tvoje dete, tvoja mala Lojzika, ki je še nisi videl; zavoljo nje sem pretrpela mnogo britkosti, a vendar jo tako presrčno ljubim, bolj negoi svoje življenje.  In to ubogo, nedolžno dete je moralo zmrzovati z materjo vred v hudej zimi, in nihče se ga ni usmilil".
Mož je vzel otroka v naročje, poljuboval ga in debele solzne kaplje 80 se mu vdrle po velih licih in kapale otroku na obraz.
214
„Ah Lojza, ti si prišla, da boš|priča moje smrti", reče bolni mož. „Bolan sem, hudo bolan že dolgo časa, pa živa duša se ne zmeni za-me. Čutim, da je blizo zadnja ura, blizo čas ločitve; pa saj rad umrjem, da sem le tebe zopet videl. Sežgi po moji smrti vse knjige, sežgi tudi vse popirje, kjer sem popisal svoje nesrečno življenje in si lajšal s tem britke ure v samoti. Ti veš vse moje djanje in ravnanje, svetu pa naj ostane skrito, kar je bilo med nama. In kedar umrjem, pokoplji me sama pred hišo med unima dvema hruškama; saj veš, da mi je odrečen pokop na blagoslovljeno zemljo, ker sem izobčenec. Moj grob naj ostane skrit ljudčm, da me ne bodo kleli v črnej zemlji, kakor so me kleli na svetu". Sedaj je omolknil, mlada žena je britko jokala zraven njega. Prihajal je vedno slabeji in slabeji, zatisnil je oči in več ni govoril.
Pozno po noči že je zopet spregledal in rekel: „Lojza! sedaj se ločiva. Ostani srečna in odpusti mi, kar sem ti storil hudega. Bog naj mi bode milostiv! —" stisnil je še enkrat roko svojej dragi, ki samega ihtenja ni mogla besede spregovoriti; lahno je vzdihnil in luč njegovega nemirnega življenja je ugasnila za vselej. Preveliko, nenadno veselje je pospešilo brž ko ne njegovo smrt.
Drugi dan popoldne, ko se je jelo mračiti, izkopala je žena med hruškama grob, položila va-nj truplo svojega tako ljubljenega Ljudevita ter ga zagrebla. Noben zvon ni zaklenkal pri pokopu in noben pogre-bec ni skazal zadnje časti nesrečnemu človeku, le njegova Lojzika je klečala na grobu in pretakala solze. — Kakor je želel, njegov grob je bil neznan drugim Ijudčm in njegove bukve in spise razdjal je plamen na ognjišču.  Našel je mir, zaželeni mir, kterega ni imel na svetu.
(Dalje prih.)
Bolgarsko hajduštvo.
(Popisal Bolgar V. D. Stojanov). (Konec.)
Poleg omenjenih opravkov imajo med seboj večkrat se vsakorsne telovadne igre; borč se, skačejo, mečejo težko kamenje, merijo s kopjem in drobnimi kameni v tarčo; če jim je pa mogoče, streljajo s puškami in pištolami. Kdor se najbolj skaže, postavi se za vojvodo (haram-bašo) ali pa za prapornika.
Posebno radi plešejo narodne plese; igrajo navadno na bolgarino*) in na kaval**), poj6 pesmi, večidel junaške in skladajo druge nove, kakor jih učć skušnje, nagoni in čuti junaškega srca. če jim ostaja časa, dolbejo v drevesno skorjo križe iu razne druge podobe; videl sem jih veo na Balkanu.
Bolgarina, iz orehovega lesa, podobna kitari, s 4 strunami; spremljajo se ?? njej narodne pesmi.
*'*} ¦ Eaval je podoben flavti, iložen ii treh oddelkov in prepasan a slatimi in
215
Zdaj povem še o nravnosti in dobrosrčnosti pravih hajdukov, s kterima se najbolje naznačuje plemenitost njih duše in srca ; — te kreposti bolgarskih hajdukov so lehko marsikomu v zgled.
Vera, obljuba in skozi in skozi neomadeževana nravnost so pravim hajdukom najsvetejše lastnosti, v njih obstoji čast in dostojnost vznesenega hajduštva.
Hajduk zvesto veruje temu, kdor se mu je s častno besedo zavezal, verno spolnuje obljubo in nikdar si ne dopusti (vsaj dokler je hajduk) pregrehe s ženskim spolom, pijanstva i. t. d.
Ko bi si kdo kaj nepoštenega dovolil, imajo ostali hajduki to za največi madež pravega poštenega hajduštva — in za to mora ali koj odstopiti, ali pa tovaršem sveto obljubiti, ne le, da ne bode nikdar več kaj enacega storil, ampak da tudi to, v čemur se je pregrešil, po moči poravna. Druge rešitve za-nj ni; življenje si mora vzeti sam, ali pa ga drugi umorč. Smrt taka velja hajdukom in obsojenemu samemu za žrtev, ki se daruje v boji med črnim in belim duhom.
Da se pa prav malokdaj kak hajduk pregreši, spričujeto: O vsem, kar se pri nas godi in se je godilo, pripoveduje si narod in popeva kaj živo in verno. Toda v bolgarskih narodnih pesmih in povestih ne najdemo skoraj ničesar omenjenega o nečednostih in pregrehah hajduških; samo to se pripoveduje, da so tisti, ki so oskrunili čast in poštenje hajdukov in se po tem niso spokorili, ležali neki 7—9 let bolni, — da cel6 matere preklinjajo take bolne sinove z besedami: Ako ležite devet let, ležite jih še devet, dokler se vaše kosti ne razpadejo in vi ne od-daste Bogu svoje odkupljene duše.
Bolgarke, ktere so se čutile dosti krepke, da postanejo hajdukinje, odvrgle so žensko obleko, oblekle se v moško, oborožile se s primernim orožjem in že so bile med hajduki v gori, kteri niso nič vedeli, da so novi tovarši ženske. Ako so s časom spoznali, da to niso pobratimi, ampak posestrice, inieli so je v največi časti.
Nektere hajdukinje so se v junaštvu jtako izkazale, da soje bili — hajduki soglasno za vojvodkinje izvolili. Še dan današnji se nahajajo hajdukinje na Bolgarskem. Pri nas potujejo žene z večo srčnostjo po krajinah, kjer bivajo hajduki, ko moški, dobro vedć, da se jim hajdukov v nikakoršnem oziru ni treba .bati.
Če naletč hajduki na poštenega Bolgara ali kristjana sploh, ki je lačen, ali potrebuje obleke ali novcev, razdele bratovski ž njim, kar imajo; nesrečnega pa spremljajo v selo, če je nevarno samemu popo-tovati.
Hajduki po gorah, gozdih in poljih so dobri prijatelji živalim. Streljajo samo zveri, ktere so škodljive ali življenju nevarne: volkove lisice, divje mačke, šakale, medvede itd., kakoršnih je po Balkanu dosti. Pa tudi stari stric medved se včasi privadi hajdukov. Približavši se hajdukom rujove, valja se po zemlji in prevrača kozolce, da bi si izprosil sira, kruha ali kaj z medom namazanega, kar milorad poliže ta prijatelj in komik hajdukov.
Prijatelji so hajdukom tudi tiči; priletavajo k njim in se jim dajo loviti, zlasti golobje ia sokoli.
216
Ko hajduk zažvižga, poslušajo živali odmev, po daljni okolici se irazlegajoči, in znani prijatelji hajdukov lete in hitć od vseh strani k njemu s tacim veseljem, kakor k svojemu očetu.
Po zimi je življenje hajduško drugače uravnano. V pozni jeseni se hajduki snidejo, dogovore se kdaj in kje se na pomlad spet zbero, shranijo orožje in razidejo se, Nekteri gredo k svojim zavetnikom ali pa tje, kjer so jim ti preskrbeli prebivališče in delo čez zimo.
Pri tem delu se vedejo hajduki prav neokorno, kakor bi do petih ne znali šteti, da bi se ne izdali in ne bili zasačeni. Vendar pa lehko vselej spoznaš hajduka po tem, da ima na sebi nekaj vznesenega, rekel bi veličastnega, in to se razodeva pri vsakem delu in celo pri hoji, vse bolj je izurjen in uglajen. Mimo tega rad prepeva junaške pesmi, pripoveduje in posluša o junakih, igra na kaval, gosli, bulgarino, rad pleše i. t. d.
V novejšem času zgrabi vlada vsacega Bolgara, o kterem sluti, da je hajduk in verze ga v težko ječo osmansko, kjer ga pusti tako dolgo, da revež oslepi, ali pa se težko razboli in pogine.
Zato pa tudi zdaj skoro noben hajduk čez zimo ne pride več v selo, naredi si v kakem varnem kraji malo hišico , ali pa se preseli v Serbijo, zlasti čez Donavo v Eomanijo, na pomlad pa se vrne spet v domovjno hajdukovat.
Če pride bolgarski hajduk pravim Turkom v roke (ne vladi), ne zgodi se mu navadno nič hudega. Marveč Turki še hajduka bogato obdarujejo in spuste ga na svobodo, ter ga časte do smrti.
Če pride pa v roke turški vladi, tedaj pa ne odide nikdar najgroz-neji smrti. Na velikem prostoru sredi vasi ali mesta mu rabeljni glavo odsekajo, ali pa ga nataknejo od spodej na kol, kjer ostane dva tudi tri dni včasi živ, milo prosć gledavce iu mimogredoče za kapljico vode, da bi pogasil pekočo, z groznimi mukami združeno žejo! Kdor se predrzne prošnjo hajduku izpolniti, mora pripravljen biti, da tudi njega zadene enaka smrt, — kar se je tudi že ne le enkrat zgodilo. *)
Če pa vladni preganjavci ne morejo vjeti preganjanega hajduka, smejo va-nj streljati in če ga zadenejo, odrežejo mu glavo, pa jo oduesö paši v mesto; prej pa je bila navada, hajdukove glave natikati na plot.
Toda vladi se malokdaj posreči, da zasači hajduka, oni so preveč previdni in ne gredo tako lehko v past. Če vidi hajduk, da mora biti vjet, ustreli se sam ali pa se poda sovražniku z veselim srcem Ju čisto vestjo.
Vlada sama prigovarja hajduku, predno ga umori, da naj se raji poturoi, hajduk na to preklinja Mahomeda in njegovo vero in pristavlja:
*) če se pa časi tudi po najostrejšem koranu spozna nedolžnost okrivičenega kristjana, kterega bi Osmanje pa le radi odpravili, tedaj ga skrivaj v ječi otravijo, kakor se je zgodilo 1. 1862 bratoma D. K. Miladinovcema, zato ker sta izdala pesmi, ki sta jih č«la in nabrala iz ust bolgarskega naroda,
217
ali po tem ne bodem moral enkrat umreti?! Ko ga peljejo na morišče, prepeva junaške pesmi ali pa odrekva narodne povesti in opisuje življenje slavnih hajdukov.
Reči še moram, da je med narodom bolgarskim, dokler je bilo še več pravih hajdukov v naši domovmi, tudi več ljudi domoljubnih, poštenega in trdnega značaja, za blagor naroda in domovine vnetih. Zdaj je pri nas pomanjkanje tacih značajev, pomanjkanje, ktero živo čutimo in ktero se množi bolj in bolj, čem bolj nam je zaprta pot do omike.
Ta trdna značajnost diči še zdaj Črnogorca. Črnagora je ^zavetje hrabrim junakom srbskim, ki so se po bitvi na Kosovom polji na Črnigori uselili,^ da bi se ondi ubranili ogromnim navalom azijskih divjakov. In glej , Črnagora in njeni sinovi ostali so verni prisegi, uprli so se Osma-nom tako, da akoravno se že 400 let prizadevajo Črnogoro si pridobiti, je še vendar nikdar niso imeli v svoji oblasti.
Sedanji sinovi njeni so potomci male četice proslavljenih junakov srbskih, ki so pred Osmanovo oskrumbo obvarovali krono največe slave srbskega naroda neomadeževano.
Hajduštvo mora pri nas konečno do čista zginiti — to je gotovo. Zato pa bi se morala omika razširiti, če nočemo v večni sužnosti vsi poginiti, pogrebši narodnost svojo v večen grob , da bi narod bolgarski na veke bil izbrisan iz zgodovine živečih narodov.
Po zimi se je ljudstvo shajalo s hajduki in je imelo tu priložnost, učiti se od njih novih pesem, zlasti junaških; tudi stare, manj znane ali pozabljene je slišalo zopet in se jih lehko naučilo, povesti o slavnih činih in početjih naroda bolgarskega. Hajduk si vse to lehko pametuje, saj je vzeto iz kroga, v kterem živi, dela in umira.
Hajduki in njihovi znanci so, da tako rečem, najbolji čuvaji naše narodne poezije sploh, zlasti pa epične. Letno in zimsko prebivališče bolgarskega hajduka je učilišče in hram poezije — res da majhen in pohleven, — pa vendar hram poezije narodne, čiste kakor devištvo.
Upam se trditi, da glavni in najbolj iskren gojitelj bolgarske lirike posebno pa epike, ki se začenja zlasti po razpadu bolgarskega carstva pod Turkom, je naš hajduk, njegova rodovina in znanci njegovi.
Mislim, da se nikomur ne posreči, da bi z mojsterskim peresom kritičnim spisal zgodovino bolgarskega naroda, zgodovino njegovega življenja politično-socialnega in narodnega, ako ne bode poprej pretreso-val z bistrim in nestranskim očesom bolgarskih narodnih pesem.
Ne menim s tem, da so narodne pesmi edini in glavni vir. Gotovo pa je, da pomorejo bolgarskemu zgodopiscu nemalo narodne pesmi, ker se sme na nje zanesti, kajti skoro vse so proste prenapetosti in sentimentalnosti, ki biva v pesmih narodov neslovanskih. One opisujejo verno in resnično občutke naroda, ki so se rodile iz resničnih prigodeb.
Domačih kronik nimamo, — vse podobno je pokončano ali spaljeno po roki Osmauskega barbarstva in zvitega Grka.
218
Konečno omenim še, da sem se rodil in izrastel sredi'onega mesta na Balkanu, kjer od starodavna bivajo bolgarski hajduki in hrabro branijo svoje rojake in napadajo Turke, zlasti pa razbojnike turške.
Ne le da je vedno kaj hajdukov okoli mojega rojstnega kraja; tudi iz mojega središča skoro sleherno leto kdo postane hajduk. Vsakdo v mojem rojstnem kraji ima že v otročjih letih priložnost, mnogo slišati o hajdukih. Tudi nedavno, ko sem bil doma, pridobil sem si brezpo-sredno mnogo znanja o življenji bolgarskih hajdukov.
Pomenki o naših literarnih zadevah.
(Spisal P. Kočevar.)
I. Slovstvo.
(Konec.)
Vsak umni gospodar sestavi proračun (budget) o letnih prihodkih in stroških svojega gospodarstva, ter se praša: ali bodo moji prihodki pa tudi zadostili vsem tirjatvam, ki jih zahteva vzdržava mojega gospodarstva? — in če ne: na kakošen način bi se dalo gospodarstvo rodnejše, plodonosniše narediti? — Tako ravna vsak umni gospodar; enako moramo tudi mi o našem slovstvenem gospodarstvu sestaviti proračun ter se prašati: ali je pa tudi dušna hrana — naš letni slovstveni prihod — narodu zadostna ? in če ne: kako bi se dali naši slovstveni prihodki na leto ne samo pomnožiti, nego tudi zboljšati in slovstveno polje rodovitniše narediti ?
Na kolik slovstveni prihodek moremo mi v današnjem stanji na leto računiti ? „Novice", „Glasnik", „Danica", kak „Koledarček", nekaj knjig družbe sv. Mohora in slovenske Matice, in sem ter tje še kake molitvene bukvice — to je vse, na kar moremo z gotovostjo računiti.
Jaz mislim, da ni nobenega med nami, ki bi se drznil reči: to je dosti, to je dovolj za nas, več tudi ne potrebujemo!
Poglejmo v knjižnice naših domorodcev, naših prvakov, naših pisateljev; vsaka deseta knjiga je komaj slovenska. Mi smo tedaj, kar se dušne hrane tiče, le preveč še od naših sosedov odvisni; dokler pa bomo odvisni, ne moremo biti samosvoji, samostalni!
Vsakdo sprevidi, da v takem stanji obstati ne moremo. Emancipacija ! to naj bo naše vrhovno načelo. Da od furlanskih ravnic tje do kineškega zida čez celo polovico tega sveta le en narod stanuje, le en jezik gospoduje, s čimur se tako rado pred ptujim svetom bahamo, to je do zdaj zgolj le prazna fraza, ki bo fraza ostala, dokler se ne najde način, ki bo iz nje istino naredil.
Res je; mi slovstveno napredujemo, in sicer tako čvrsto napredujemo, da v naših zdanjih okolnostih bolje napredovati ne moremo; ali naše napredovanje je proti napredovanju naših sosedov napredovanje l^rnltjeye^a, napredovaoije palčeka proti velikanu | in lehko bi so dalo
219
algebraiški izračuniti, za koliko bomo n. pr. v enem stoletji za drugimi zaostali.
Naše slovstveno gospodarstvo mora se razširiti, to je neogibna potreba. Razen Rusov se nahajajo z nami vred vsi drugi slovanski rodovi v enako slabih slovstvenih zadevah, in ne da se misliti, da tudi oni vsi ne bi občutili nestrpljivosti svojega slovstvenega stanja, ki ni ne smrt ne življenje. In to občno spoznanje občnih naših slovstvenih bed je do zdaj prvi in edini doticaj med raznimi slovanskimi narodi. Naše obče slovstvene bede, da-si ravno so bede, imajo tedaj to dobro, da nas one prve v eni težnji strinjajo, namreč v tej, da najdemo sredstvo, po kterem se jih moremo vsi odkrižati. To sredstvo mora pa za nas vse biti enako, isto; drugače zagreznemo iz ene nevolje le v drugo, iz križa v nadlogo, iz reve v revo. Le če je celo telo zdravo, morejo posamni udje svoji svrhi zadostovati.
V sledečih mojih spisih o naših literarnih zadevah, bom poskušal svoje misli razvijati, kako bi se dalo temu pomoči.
Če ravno nisem nakanil posebice in tako rekoč na drobno o našem slovstvu govoriti, mislim, da vendar ne bo odveč, če v občnih obrisih naznačim, kaj obsega naše slovstvo, in kaj ne; in kakošen duh veje v naših dušnih izdelkih in kakošen ne.
Najprej nekaj besed o prozaičnem lepoznanskem slovstvu. — Kar se tiče pripovedek (romanov, novel, povesti, idil itd.), bili smo do najnovejših časov res še veliki reveži. Jaz bi našim pripovedkarjem samo to svetoval, da ne bi jemali svojih predmetov iz takih društvenih krogov, ki niso naši, ki so, da jih prav označim: kosmopolitični, ne pa slovenski ; in da ne bi jemali svojih predmetov iz tistih časov, za ktere razen zgodovinopisca nobeden več ne mara. Naše pripovedke — saj njih večidel — se le preveč sučejo zunaj našega naroda, in to je kriva pot. Ker pa nimamo v zgodovini našega naroda preveč zanimivih in prikladnih predmetov, zat6 bi po mojem mnenji bolje bilo, če bi se naši pripovedovalci držali bolj dandanašnjega društvenega, to se ve da narodnega gibanja. Jaz bi djal, da ga ni za naše zdanje potrebe bolj prikladnega predmeta za slovenske pripovedke, kakor so naše socijalne, in še bolj naše politične zadeve, n. pr. ponemčevanje našega naroda, boji pri volitvah med narodno in nasprotno stranko, prebuja narodne svesti in enake zadeve, ki dan danes naš svet potresajo. Posebno bi se dalo tudi iz idiličnega življenja našega naroda kaj veijalnega stvariti, in naš prosti mož bi gotovo rad prebiral idilične pripovedke. Naši pripovedovalci premalo na to gledajo, kdo pri nas knjige kupuje, kdo knjige bere. Pri drugih narodih se največ knjig speča v tako imenovanem srednjem stanu; ta stan je bil do zdaj za naše slovstvo mrli|. Aristokracije, ki bi kakor drugod naše slovstvo denarno podpirala, tij" nimamo; uradništvo nam je cel6 z malimi iznimkami sovražno in zoperno; ostaja nam tedaj le še duhovni in kmečki stan, in ta dva stanova sta bila do zdaj naj veča konsumenta naših duševnih proizvodov, najboljša kupovalca slovenskih knjig. Y stran tedaj s tako zvanimi „salon-stücki", ki niso za duhovna in za kmeta. Reči se mora tudi, da nekteri naših pripovedkarjev niso ravno presrečni v izbiri svojih predmetov. V tem obzira bi jim mogel gosp. Germovaik za primer služiti, — Kar so ??
220
enciklopedisti za francoski narod, to bi morali biti naši pisatelji za naš narod, najme učitelji in voditelji.
Spregovorimo zdaj še besedico o našem poetičnem slovstvu — Kar se epike tiče, ž njo smo kmalo v kraju. Razun nekih narodnih pesem znana mi je samo ena umetna epiena pesem in druga se za natis pripravlja, V dramatiki imamo mimo nekoliko veselih iger, ki so pa večidel le prevodje, toliko kot nič. Kar se pa priznati mora je to, da smo z liriko obilno in preobilno blagoslovljeni. Cinea, če se ne motim, je rekel, iz Rima nazaj v Epir prišed, da je vsak Rimljan kralj ; — od nas bi se pa reči moglo, da je vsaj vsak deseti lirikar. Lirika je naj-nježneja vrst poezije. Slaba epična ali kaka druga pesem se še da brati in prebaviti, slaba lirična pa nikar ne. Vsak mlad človek je več ali manj pesnik, in sicer liričen pesnik. Tudi jaz sem delal stihe, ko sem bil prvikrat zaljubljen. Sintaksi sem nemilo kosti polomil, da je le stik na zadnje prišel, in da so se dolge in kratke slovke redno vrstile in — pesem je bila gotova. Ali razen moje drage mojih pesem živ kerst ni bral. Če pa zdaj nektere naših lirkarjev berem, stopi mi prav živo pred dušo način, po kterem sem tudi jaz nekdaj stihotvoril. Bolezen pa, na kteri večidel naših liričnih pesem boluje, je neka hipersenti-mentalnost. Zdrav duh in jak žilec ne prenašata z lehka sentimentalnosti, ki le' iz slaboče izvira, in trikratni oh! in štirikratni ah ! ne nado-mestuje poezije. Kar je preveč sladko, postane oslastno; kar je preveč nježno, je slabostno. Stari narodje niso poznali sentimentalnosti, in tudi v naših stoletjih še noben hipersentimentalni pesnik ni bil kot velik pesnik na glasu. Tedaj v stran s sentimentalnostjo! Slovenski narod je zdrav, čvrst, životen narod, ktererau ne pristuje sentimentalnost.
Najbolj veselo se razvija naše znanstveno slovstvo, in v tem ima prvo mesto jezikoslovje in naravoslovje. Pa tudi to, zlasti jezikoslovje, ni brez madežev. Včasih se prepiramo o takih malenkosth, o kterih se pri drugih narodih nikdo ne zmeni. Drugi narodje, če bi vedeli, zakaj se včasih za lase trgamo, ti bi djali, da burke uganjamo. V tem obziru smo enaki starim Bizantincem, ki so se med seboj na tisoče zato poklali, ker so eni trdili, da je sv. mati božja zelen, drugi pa, da je moder predprt imela. V takih brezplodnih prepirih trosimo veliko časa in veliko dragocenih sil, ki bi je mogli in morali na drugo stran bolj plodonosno obrniti. V drugih znanstvenih strukah sicer nismo tako oblago-darjeni, pa temelj je vendar le povsod že položen.
Narodne priče, navade, stare vere.
(Nabral in razglasil M. yaljavec.) (Dalje.)
IV. Zvezde. 1. (Mlečni put). Jedenkrat je jeden človek svojemu kumu vkral slamu i z ovom slamom je bežal, da ne bi gdo videl, a njemu je curela slama pod noge. Drugi dan je išel ov kum v štagel i videl je raztepenu slamu. Išel je gledat, gdo je ovu slamu raztepel i
221
došel je do hiže ovoga svojega kuma i zaklel ga je, da naj bu na vek spomena na njega v zraku, tak da ju vidi saki človek. Vukovci.
Mlečni pot nekoji ludi zovu kapucinska steza. Jeden pot bil je jeden kapucin, koj je išel v nebo. Kad je več gori došel, gde mu je sveti Peter vrata odprl, onda je videl, da nema svoje kapucinske kapice pak je rekel: kaj je to? mene je itak ajngel na vek čuval, pak mi ne je, kad sem v nebo moral iti, del kapicu na glavu. Zato prekune ajngela. To je čul sveti Peter pak je zaprl vrata pred kapucinom a ajngel ga je pustil i ne je ga više štel čuvati, kajti ga je preklel. Vezda je opal dol na zemlu z neba i kad je došel do mlečnega pota, predrl je mlečni pot, zato mlečni pot još vezda luknu ima i zato ga nekoji ludi zoveju kapucinska steza.   Varaždin.
Mlečni put zoveju kumova slama ali kumov strah. Tak je jedin put kum kumu slamu krau pak je jako bežau pak ju je rastepau pak ga je onda kum dostigiu pak mu je škrljak zeu, on pak od straha je tak bežau, daje posud slamu raztepau.   Nedelj anc i.
Po rimskoj cesti se more ravnati, ci če v Eim priti. Babin-ci.   štr.
2. (Kola). Ona kola, kaj su na nebu videti, jesu Ilijina kola; ostala su onda na nebu, gda je sveti Ilija s svojimi konji vu nebo odlšel.   Varaždin.
Kolna zviezda sako jutro ide v Dravu pak se vode napije. Nedeljanci.
3. (K V 0 č k a). Negda je bila jedna cerkva , neprijateli su ju šteli porušiti a kvočka je pred cerkvom na jednom drevu bila. Ovi su po noči došli i mam su to drevo posekli. Kvočka je doli opala i počela leteti i kričati, tak da su se stanovnici prebudili i začuvali su cerkvu. Nu ovi su se bili na jednom mestu skrili, da je nesu mogli najti. Vu ti čas čulo se je na nebu neko kričanje, kak da se kokoši svadiju i oni su išli za tem kričanjem i došli su do oveh neprijatelov i onda je mam prestalo kričanje. Kad su ove zatokli, bile su videti na kupu zvezde kak da su kvočke i od onda zovu se kvočka.   Varaždin.
4. (Svete Helene križ). Po totoj zvezdi se morejo popotniki ravnati: Ednok je ša en popotnik na daleki pot, on pa je že predi čUa, da more na svete Helene križ pazko meti. To je on pazja. Na enkrat se mu skrije križ a on stopi doj s poti ino po tistoj poti so prištropo-tali ravbai'i pa so govorili, da bi zdaj koga najšli, prez smilenja bi ga zaklali. On je to čtta ino se je veselia, ka je srečno odiša. Bab inči,  štr.
5. Imena zvezd: Marijin križec :: ; rimska palica ; neka jako svetla zove se zverinščica.   Bednja.
6. Zvezde se ene zovejo kvočka; foringaš; device Marije križec; Jakopova ?????; mlatci; kosci; rimska cesta.   Loparšica.  štr.
7. Nebeska ovca od početka sveta bilo je jako zločesti' ljudi i gda i (* jih) je vre puno bilo na zemlji, onda su se počeli med sobom jako strašno svaditi i tuči. Vile su je opominale, da naj budu dobri, ali je nikak i nikak nisu šteli posluhnati i tak su se bili pokvarili, da nisu niti boga dobrega spoznavali, neg su ga kleli i špotali. Vile su je opominale, ali se je bilo zaobstunj i gda su vidle, da one nisu moguče ljudi na dober put dopelati, držale su skupščinu pak su
m
rekle, da budu išle boga prosit, da bi kakov stra'     strah) dal ljudem. I zbila odišle su tri k bogu pak su povedle, kaj bi rade.  Bog im je rekel: am ja to 'se vidim i čujem, kaj moje zločesto ljuctvo dela i kaj vam veli.   Ja sem vre nje štel kaštiguvati, ali ste se vi za nje prosile i molile, a vezda je bom moral ipak, ar nema vu celem svetu neg samo jeno dva pošteni' ljudi i to Nojvid z ocom i decom, pak na njega pazite, da i on ne bo zagrešil, i druge ljudi opominajte, ja bom išče po-čekal jeno sto let, a ako nedu bolši, onda je bom 'se do jenoga skončal, da i ne bo više na zemlji.   Vezda ite, pazite na ljudi i obračajte je na pravi put.   Nu ljudi se nisu nikaj pobolšali, neg su se tak spačili, da su živeli, kak na sem svetu nema živina.   Gda su to vidle vile, odišle su jeno tri nazaj k bogu i povedle mu, da samo jena hiža je poštena i to Noj vid svojom dečicom.   Bog im je rekel iti na zemlju i povedati Nojvidu, da naj delaj enu barku i naj vu nju dene sake zveri jeden par; ja bom celi svet potopom kastigal.   Noj vid je delal barku i 'sakomu je povedal, kaj dela i zakaj; ali su se ž njega smejali.   Gda je bil svojom barkom gotov, onda su došle vile 'se i vila pastirica pak su mu pomogle nagniti nuter od sake zveri jčden par. Gda su one to nagnale' i njemu rekle, naj ide vnater, mam je počelo grmeti i dešč cureti i oblak se je razđrapil tak, da je na jemput samo voda postala, da je bila vekša od naj vekšega brega.   Gda se je bilo 'se vre potopilo, onda se je nazaj voda 'se malo po malo posušila i nazaj je lepo vreme nastalo i onda su mu vile nazaj vrata odprle i gda su 'se stvari pustile na pašu, nisu nikaj pazile na nje, a vuk je bil prvo jako krotek kakti ovca, ali je zaklal ovna i pojel ga je.   Gda su vile išle glet ali su vidle, da ne oven med zvermi a niti vuka i gda su se ogledale, vidle su, gđe brda vuk ovna a vre ga je bil pol pojel. Ali pastirica se je tak strašno ra-srdila, da je rekla, da bo vuka i njegvu dlaku (¦» pleme) 'morila.   Nu došel je bog baš onda, gda su bile vile skup i gda su se spominale, da kaj budu napravile vezda, ar je bil bog išče prvo pred potopom rekel, da ne bo nijenu stvar stvoril, neg da moraju one jako paziti na ove stvari, da ostane saki par živi.   Gda je došel bog dole pred barku k vilam, na jem put se je samo rasvetlilo, vile su počele lepo popevati i njega dičiti i gda se je počel spominati ž njimi, mam mu se je vila pastirica potužila, da joj je vuk ovna zaklal i da vezda ne bo mogla se zapomoči za ovce   Ali joj je rekel bog: ti si kaštiguj vuka kak hočeš, ja ti 'se prepuščam.   Onda ga je ona pretvorila vu nečemurno zver i zločestvu, koju bo štel saki človek skončati in koja ne bo smela nikdar van na svetio dojti, i rekla je: da se pak budu znali ljudi iz toga spominati, pretvarjam tebe, vuk zločesti i siromašnu ovcu vu zvezde. I den-denešnji zovu se ove zvezde nebeska ovčica, i ne bi imeli mi den-denešnji ovec, pa ne bila ovčica breja na tu božu sreču, i polegla je jenu ovčicu i ovneka i onda su se spet započele ovce i vila pastirica sama je višeput pasla ovce a vuke je dala preganjati i dendenešnji vuk beži pred pastirem i zvoncem i bude na vek za na vek. Zamladinec.
223
Skakalnica.
M. Türk.
Obzor.
Naznanilo družbe sv. Mohora. Da-ei ravno se je letos (IruŽ-binili bukev 2000 iztisov več napravilo, zmanjkalo bode vendar vsacili bukev skoraj Čez 1000 iztisov, ker je število letaenjib druižnikov od 3980 naraslo na 7083. Da vendar vsak družnik petero knjig doli, dala je družba še ene „Večernice" in povest „Utopljcnci" v naglici natisniti; drugi natis „Življenja svetnikov" pa bo dovršen konec mesca septembra t. 1. Naj blagovolijo torej čast. dekanijski in farni predstojniki letašnje bukve , ki se okoli 20. t. m. razpošiljati začno, tako razdeliti, da dobi vsak družnik: 1. ^Koledarček za I. 1868", 2. „Življenje svetnikov in svetnic božjih" (samo nektere dekanije, posebno po mestih in ki so med zadnjimi došle, naj blagovolijo na to knjigo do konca septembra t. 1. počakati); 3. ene „Ve-Černice" (15. ali pa 16. zv.)-, 4. „Fabiolo" ali pa namesto nje povest „Utop-Ijenci" (ki naj se posebno daje kmečki mladini in drugin» manj izurjenim bralcem) in 5. „Vinorejca", po Koroškem in Kranjskem, kjer vino ne raste, pa „Sadjerejo v pogovorih". Pri tej priložnosti prosimo vsacega družnika, naj plača vsak za prejete bukve po 4—5 nkr čast. gg. dekanijskim ali farnim predstojnikom, ker se nikar ne more zahtevati, da bi vozniuo za bukve iz lastnega plačevali, družbi je to pa tudi nemogoče storiti.
V Celovcu 15. julija 1867.
Družb in odbor.
224
Istorija srbske književnosti. Napisao Stojan Novaković. U Beogradu 1867. — Zgodovina srbske književnosti, ki bi bila reči malo bolj do jedra segla in nam razvitok književnosti od najstaršili do najnovejših Časov prav pojasnila, pogrešala se je doslej Še vedno med našimi južnimi brati. Toliko bolj hvaležni moramo biti g. pisatelju pričujočega dela, v kterem se nam podaja prav zvest pregled književnih izdelkov jugoslovenskih (serbskih in hrvaških). Še večo ceno jej tudi dajejo dodani primeri iz sta-roslovenske, srbsko-slovenske in dobrovniške književnosti. Knjiga je sosebuo namenjena za Šolsko rabo in Šteje , prekrasno natisnjena, 326 strani velike osmerke. Cena jej je 10 grošev. Ne dvomimo , da najde to lepo delo tudi med nami Slovenci dosti bralcev! — Ravno tam je prišla na svitlo tudi knjiga „Kratki pregled harmonije u svetu". I. Srce ili nauka o osččanju. Napisao Milan Kiijuncić. Cena je knjigi samo 5 grošev ali 50 novČičev. Tudi na to delo obračamo pozornost učenih slov. Čitateljev.
* Znani srbski starinoznanec Št. Verković je našel v Macedoniji 822 stihov Orfejevih pesem v slovanskem jeziku. Slog je neki prav sklad-noglasen in veličanstven. Če se ta najdba popolnoma potrdi, bil bi to najstarši spominek starega jezika slovanskega in na poezijo slovansko ena-cega vpliva, kakor Rokopis kraljedvorski.
* Ni dvombe, da postane obiskava narodopisne razstave v Moskvi jako vspeSna za razvitek književne vzajemnosti slovanske. Kot prvi sad te vzajemnosti se napoveduje „vseslavjanska matica" , ki se bo neki v Moskvi ustanovila in skrbela za zbliževanje slovanskih jezikov.
* Najboljši lepoznanski Česki list „KvSty" v Pragi se je razširil ? tem mesecem v prekrasen tednik s podobami. Prvi prenovljeni list obsega mimo raznega mikavnega berila prelepe obraze: „Pomnik Fügnerftv", „Krco Petrovič" (drugi predsednik Črnogorskega starešinstva), „Kostelicek na Cblumu" pri kraljevem Gradcu in „Cvičenje (vajo) Sokolov" na Roganskem ostrovu s podpisi v češkem in ruskem narečji.' Znotranjemu bogatemu obsegu je primerna tudi vnanja krasna uprava; cena mu je za pol leta samo 3 gold. 60 nkr. — Priporočamo ta prekrasni list vsem prijateljem slovanske umetnosti med Slovenci.
* Abel Lukšič, lastnik slovanskega glasbenega in umetniškega zavoda v Beču prične izdavo jako važnega dela, namreč svetlopisnih slik slovanskih prvakov s kratkim životopisom. Naslov mu bode „Pomenek" in vsak bode obsegal 120 slik za ceno 40 nkr. Naj najde to delo slovanske umetnosti dovoljne podpore po vseh slovanskih strančh.
* „Dragoljub" naznanja, da se je „Matica ilirska" združila z jugoslovansko akademijo, kar je vse hvalevredno. Pri tej priložnosti naj sprejmo bratje Hrvatje naš blogovoljni nasvet, naj si osnujejo na crkveni podlagi tudi družbo za izdavo raznih nravno-podučnih in pripovednih bukev za prosto ljudstvo, kakor je naša družba sv. Mohora, ki šteje po preteku sedmih let že 7083 udov, ali družba sv. Janeza v Pragi, ki ima pa cel6 okoli 20000 udov. Književnost, ki nima korenine v prostem ljudstvu, nikdar ne more biti tako blagorodna in oblaževalna, kakor tista iz ljudstva posneta.
Vrednje in na svitlo daje: A. Jauežič, tiska pa J. & Fr, Leon.