178 179 OCENE | OTROK IN KNJIGA 124, 2025 OTROK IN KNJIGA 124, 2025 | OCENE lad, nato pa sledijo Lakotnikovemu nezmotljivemu nosu v gostišče, kjer se ob srečanju z žabonom Gulikožo oziro- ma njegovim prednikom, Mustrovim negativcem, vsi vsebinski elementi postopoma prepletejo v zgodbi o ug- rabljenem Princu, umirajočem Kralju in boju za nasledstvo. Idejna avtorja predstave (s priporočeno starostjo 6+ in poudarjeno za drugo triado osnovne šole) in avtorja scenarija Klara Kastelec in Matjaž Pograjc, slednji tudi režiser, izbrano stripovsko predlogo vzameta v uprizoritveno obravnavo predvsem z radoživostjo in razigranostjo izraznih sredstev gledališča, pri čimer se nepos- redno naslonita na odrske potenciale dinamične pustolovščine in se odločita za prenos Mustrove zgodbe z le nekaj manjšimi spremembami, pri čimer tudi v besedilu skorajda v celoti sledita ob- stoječemu zapisu. Prepoznavni videz trojice glavnih živalskih junakov ohranita s tem, da igralce opremita z masko iz pene (oblikovala jih je Jana Seliškar), ki pokriva celotno glavo. Kar risba omo- goča, maska ne. Izraznost obraza in upravljanje občutkov ter notranjih, psiholoških stanj likov predstava na- domesti z gibko telesno in gibalno karakterizacijo, vedenjem in vklju- čenostjo likov v situacije ter osredo- točenostjo na dogodkovnost, torej zunanjo, stvarno površino zgodbe, ki skupaj z besedami usmerja način gledalčevega pogleda in odnos do uprizoritvene pripovedi. Razgibana dogajalna struktura je sicer značilna že za Mustrove stripovske zgodbe, tudi za Tri mušketirje, prav tako kot svojevrstna lahkotnost in prostoduš- nost v odnosu naslovnih likov do raz- novrstnih, tudi zagatnih situacij, v katerih se znajdejo, vendar Pograjc z značilnostmi igre, ki v odrskem pro- storu deluje (žanrsko) zaznamovano, specifično določi celotno uprizoritve- no zasnovo in perspektivo. Ta predsta- vo zaznamuje z izrazitim značajem, ki se giblje med stripovskim in učinkom risanke ali animiranega filma. Jurica Marčec kot prebrisan lisjak, Ivan Peternelj kot vedno lačen volk in Klara Kastelec v vlogi preudarne- ga želvaka v tem okviru nastopijo kot energičen in uigran trojec. Kostumo- grafija Neli Štrukelj in Jane Seliškar jih opremi z oblačili mehkih materialov, s čimer poudari njihovo prikupnost in dobrodušen značaj ter jim doda nekaj značilnih oznak, stiliziranih znakov, na oblikovanje gibalne kvalitete pa vplivajo tudi predimenzionirana, za- obljena obuvala. Maska in kostumi porušijo ustaljeno telesno in gibalno shemo, igralci pa – v skladu s svojo vi- zualno pojavo – prepričljivo utelesijo vsak svojo telesno in osebnostno figu- ro. Marčec Zvitorepca izriše s fluidno in sproščeno otroško razigranostjo fizisa, s katero se giblje tudi njegov oranžen rep in pretkana iznajdljivost, Peterneljev Lakotnik s poudarjeno ve- likim trebuhom je stabilnejše drže in bolj odločnih gibov, Klara Kastelec pa premišljujočega in vljudnega Trdonjo z metuljčkom za vratom in nahrbtni- kom trdnega oklepa začrta v tempe- ramentnem ritmu drobencljajočih ko- rakov. Izstopajoč je tudi četrti živalski lik v zgodbi, antagonistični prevarant Gulikoža, ki v zakrčeno jeznem tele- su Janje Majzelj z zelenim obrazom (oblikovalka maske Nathalie Horvat), iz katerega sikajo bele oči in rdeč jezik ter občasni presenečeni »kvak«, deluje kot posrečena karikaturna podoba ne- uspešnega zlobca. Uprizoritveni princip se nasploh močno napaja iz izvorne stripovske forme. Posvoji jo v vizualni podobi, s preprosto, predvsem funkcionalno scenografijo dvojca Estrihi in ometi STRIPOVSKA KLASIKA V ŽIVAHNI ODRSKI DOGODIVŠČINI Miki Muster: Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika: Trije mušketirji, režija Matjaž Pograjc, produkcija Slovensko mladinsko gledališče, premiera 7. 2. 2025, ogled 15. 3. 2025. Leta 2025 mineva sto let od rojstva Mikija Mustra, ilustratorja in karikatu- rista, ustvarjalca številnih prepoznav- nih stripovskih junakov, likov za televi- zijske oglase jugoslovanskih blagovnih znamk in risanih filmov, ki je za svoj opus, s katerim je prispeval k uvelja- vitvi stripa kot enakovrednega dru- gim likovnim disciplinam in zvrstem, ter za delo na področju animiranega filma leta 2015 prejel tudi Prešernovo nagrado. Strip o Zvitorepcu je na zad- nji, mladini namenjeni strani tednika PPP , Poletove podobe in povesti (kasneje preimenovanega v PP – Petkovo pano- ramo, PP – Petkov poročevalec in nato v TT, Tedensko tribuno), izhajal med leti 1952 in 1973 ter bil tako priljubljen, da je prekosil tuje stripovske junake in kljuboval tako političnim prepovedim kot pritožbam o kvarnem vplivu na mladino, ki da zaradi stripa ne berejo knjig, kakor tudi očitkom umetni- ških krogov o manjvrednosti te zvrsti. Dobro znana je anekdota, da je Muster kot novinar ilustrator pri Slovenskem poročevalcu, katerega priloga so bile Poletove podobe in povesti, dobil zadol- žitev, da ustvari strip po zgledu Walta Disneyja – naročeni Disneyev strip je namreč na poti iz Amerike obtičal na carini –, s stiliziranimi počlovečenimi živalskimi junaki, a s potezami iz slo- venskih basni in pripovedk, s katerimi bi se domači bralci lažje poistovetili, kot piše Iztok Sitar v Zgodovini sloven- skega stripa: 1927–2017. Ob umetniških kvalitetah – od moj- strske likovnosti do živih likov prepri- čljivih značajev, sočnih dialogov in ra- znovrstnih prigod z vrsto domišljijskih zapletov, s scenaristično spretnostjo in stripovsko dinamiko – pa je bil status Zvitorepca vendarle porojen v sočas- nem družbenem kontekstu socializma, s prvimi sodobnimi zabavnimi vsebi- nami v duhu zahodnega kapitalizma. In če pustimo ob strani njegov zapis v družbeni in osebni spomin generacij, ki danes otroke pripeljejo v gledališče (ne nazadnje so knjižni ponatisi stripa še danes aktualni), se postavi vprašan- je, kako zastaviti gledališko predstavo o Zvitorepcu in njegovih prijateljih v času, ko je (tudi kakovostnih) zabavnih vsebin na pretek in Zvitorepec nima več tovrstne specifične vloge, tudi strip na- sploh pa ne zaseda več robne pozicije. Kljub žanrski in vsebinski raznolikosti so bile Zvitorepčeve prigode večinoma razvedrilne narave, sprva bližje basni in kmečki povesti in kasneje domišljij- skim pustolovskim zgodbam, v katerih so junaki potovali po svetu, v preteklost in prihodnost, redkeje pa so se odzivale na družbeno realnost. Enako velja za Tri mušketirje, izdane leta 1968, kjer Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik s časovnim strojem pristane- jo v 17. stoletju, naravnost v središče roparskega napada na zamaskirano baronico, po njeni rešitvi odjahajo še v razbojniško jamo in odkrijejo zak- Gledališče 178 179 OCENE | OTROK IN KNJIGA 124, 2025 OTROK IN KNJIGA 124, 2025 | OCENE lad, nato pa sledijo Lakotnikovemu nezmotljivemu nosu v gostišče, kjer se ob srečanju z žabonom Gulikožo oziro- ma njegovim prednikom, Mustrovim negativcem, vsi vsebinski elementi postopoma prepletejo v zgodbi o ug- rabljenem Princu, umirajočem Kralju in boju za nasledstvo. Idejna avtorja predstave (s priporočeno starostjo 6+ in poudarjeno za drugo triado osnovne šole) in avtorja scenarija Klara Kastelec in Matjaž Pograjc, slednji tudi režiser, izbrano stripovsko predlogo vzameta v uprizoritveno obravnavo predvsem z radoživostjo in razigranostjo izraznih sredstev gledališča, pri čimer se nepos- redno naslonita na odrske potenciale dinamične pustolovščine in se odločita za prenos Mustrove zgodbe z le nekaj manjšimi spremembami, pri čimer tudi v besedilu skorajda v celoti sledita ob- stoječemu zapisu. Prepoznavni videz trojice glavnih živalskih junakov ohranita s tem, da igralce opremita z masko iz pene (oblikovala jih je Jana Seliškar), ki pokriva celotno glavo. Kar risba omo- goča, maska ne. Izraznost obraza in upravljanje občutkov ter notranjih, psiholoških stanj likov predstava na- domesti z gibko telesno in gibalno karakterizacijo, vedenjem in vklju- čenostjo likov v situacije ter osredo- točenostjo na dogodkovnost, torej zunanjo, stvarno površino zgodbe, ki skupaj z besedami usmerja način gledalčevega pogleda in odnos do uprizoritvene pripovedi. Razgibana dogajalna struktura je sicer značilna že za Mustrove stripovske zgodbe, tudi za Tri mušketirje, prav tako kot svojevrstna lahkotnost in prostoduš- nost v odnosu naslovnih likov do raz- novrstnih, tudi zagatnih situacij, v katerih se znajdejo, vendar Pograjc z značilnostmi igre, ki v odrskem pro- storu deluje (žanrsko) zaznamovano, specifično določi celotno uprizoritve- no zasnovo in perspektivo. Ta predsta- vo zaznamuje z izrazitim značajem, ki se giblje med stripovskim in učinkom risanke ali animiranega filma. Jurica Marčec kot prebrisan lisjak, Ivan Peternelj kot vedno lačen volk in Klara Kastelec v vlogi preudarne- ga želvaka v tem okviru nastopijo kot energičen in uigran trojec. Kostumo- grafija Neli Štrukelj in Jane Seliškar jih opremi z oblačili mehkih materialov, s čimer poudari njihovo prikupnost in dobrodušen značaj ter jim doda nekaj značilnih oznak, stiliziranih znakov, na oblikovanje gibalne kvalitete pa vplivajo tudi predimenzionirana, za- obljena obuvala. Maska in kostumi porušijo ustaljeno telesno in gibalno shemo, igralci pa – v skladu s svojo vi- zualno pojavo – prepričljivo utelesijo vsak svojo telesno in osebnostno figu- ro. Marčec Zvitorepca izriše s fluidno in sproščeno otroško razigranostjo fizisa, s katero se giblje tudi njegov oranžen rep in pretkana iznajdljivost, Peterneljev Lakotnik s poudarjeno ve- likim trebuhom je stabilnejše drže in bolj odločnih gibov, Klara Kastelec pa premišljujočega in vljudnega Trdonjo z metuljčkom za vratom in nahrbtni- kom trdnega oklepa začrta v tempe- ramentnem ritmu drobencljajočih ko- rakov. Izstopajoč je tudi četrti živalski lik v zgodbi, antagonistični prevarant Gulikoža, ki v zakrčeno jeznem tele- su Janje Majzelj z zelenim obrazom (oblikovalka maske Nathalie Horvat), iz katerega sikajo bele oči in rdeč jezik ter občasni presenečeni »kvak«, deluje kot posrečena karikaturna podoba ne- uspešnega zlobca. Uprizoritveni princip se nasploh močno napaja iz izvorne stripovske forme. Posvoji jo v vizualni podobi, s preprosto, predvsem funkcionalno scenografijo dvojca Estrihi in ometi STRIPOVSKA KLASIKA V ŽIVAHNI ODRSKI DOGODIVŠČINI Miki Muster: Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika: Trije mušketirji, režija Matjaž Pograjc, produkcija Slovensko mladinsko gledališče, premiera 7. 2. 2025, ogled 15. 3. 2025. Leta 2025 mineva sto let od rojstva Mikija Mustra, ilustratorja in karikatu- rista, ustvarjalca številnih prepoznav- nih stripovskih junakov, likov za televi- zijske oglase jugoslovanskih blagovnih znamk in risanih filmov, ki je za svoj opus, s katerim je prispeval k uvelja- vitvi stripa kot enakovrednega dru- gim likovnim disciplinam in zvrstem, ter za delo na področju animiranega filma leta 2015 prejel tudi Prešernovo nagrado. Strip o Zvitorepcu je na zad- nji, mladini namenjeni strani tednika PPP , Poletove podobe in povesti (kasneje preimenovanega v PP – Petkovo pano- ramo, PP – Petkov poročevalec in nato v TT, Tedensko tribuno), izhajal med leti 1952 in 1973 ter bil tako priljubljen, da je prekosil tuje stripovske junake in kljuboval tako političnim prepovedim kot pritožbam o kvarnem vplivu na mladino, ki da zaradi stripa ne berejo knjig, kakor tudi očitkom umetni- ških krogov o manjvrednosti te zvrsti. Dobro znana je anekdota, da je Muster kot novinar ilustrator pri Slovenskem poročevalcu, katerega priloga so bile Poletove podobe in povesti, dobil zadol- žitev, da ustvari strip po zgledu Walta Disneyja – naročeni Disneyev strip je namreč na poti iz Amerike obtičal na carini –, s stiliziranimi počlovečenimi živalskimi junaki, a s potezami iz slo- venskih basni in pripovedk, s katerimi bi se domači bralci lažje poistovetili, kot piše Iztok Sitar v Zgodovini sloven- skega stripa: 1927–2017. Ob umetniških kvalitetah – od moj- strske likovnosti do živih likov prepri- čljivih značajev, sočnih dialogov in ra- znovrstnih prigod z vrsto domišljijskih zapletov, s scenaristično spretnostjo in stripovsko dinamiko – pa je bil status Zvitorepca vendarle porojen v sočas- nem družbenem kontekstu socializma, s prvimi sodobnimi zabavnimi vsebi- nami v duhu zahodnega kapitalizma. In če pustimo ob strani njegov zapis v družbeni in osebni spomin generacij, ki danes otroke pripeljejo v gledališče (ne nazadnje so knjižni ponatisi stripa še danes aktualni), se postavi vprašan- je, kako zastaviti gledališko predstavo o Zvitorepcu in njegovih prijateljih v času, ko je (tudi kakovostnih) zabavnih vsebin na pretek in Zvitorepec nima več tovrstne specifične vloge, tudi strip na- sploh pa ne zaseda več robne pozicije. Kljub žanrski in vsebinski raznolikosti so bile Zvitorepčeve prigode večinoma razvedrilne narave, sprva bližje basni in kmečki povesti in kasneje domišljij- skim pustolovskim zgodbam, v katerih so junaki potovali po svetu, v preteklost in prihodnost, redkeje pa so se odzivale na družbeno realnost. Enako velja za Tri mušketirje, izdane leta 1968, kjer Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik s časovnim strojem pristane- jo v 17. stoletju, naravnost v središče roparskega napada na zamaskirano baronico, po njeni rešitvi odjahajo še v razbojniško jamo in odkrijejo zak- Gledališče 180 181 OCENE | OTROK IN KNJIGA 124, 2025 OTROK IN KNJIGA 124, 2025 | OCENE pribočnika, so nasploh 'kratke pameti', ulični umetniki, v katere se Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja preoblečejo in ki v predstavi postanejo hehetajoče se po- tujoče komedijantke, pa tudi vzdražijo tisti čut, ki se prebudi že ob mačističnih seganjih po baronici in krčmarici. Režijska vizija tako ostaja zasidrana predvsem v tistem originalnem raz- vedrilnem kontekstu Zvitorepca, saj Trije mušketirji že v uvodnem songu nagovorijo gledalce in jih na avanturo s časovnim strojem pospremijo z refre- nom »v dobrem in slabem se nasmej«. Lahkotnost dogajanja resda ustreza neobremenjenemu značaju trojice ju- nakov, ki v situacije ne vstopajo z oza- veščenim pričakovanjem nevarnosti, niti ne toliko s pogumom gesla »vsi za enega, eden za vse«, temveč pretežno s čisto radostjo nad pustolovščino, s sprejemanjem vsega, kar se pripeti, kot igre in sprotnim – tudi naključno ugodnim – reševanjem zapletov. Ven- dar na tej ravni širši spekter situacij, oseb, odnosov in napetosti, vključenih v dramaturško logiko zgodbe, pristane na premici dražljajev, ki se vrstijo eden za drugim na isti ravni, brez nihanj v stanjih, vzdušju in občutjih. Ne glede na to, da predstavi lahko priznamo ži- vahno vodenje in izvedbeno pestrost pripovedi, v gledališkem kontekstu pričakovane dramske napetosti posta- ne očitno, da je bolj kot zgodba z njeno notranjo logiko pomemben učinek, v nenehnem nizanju avanturističnih elementov in izrazov morda celo serija učinkov. Poudarjeno navdušenje Zvito- repca, Lakotnika in Trdonje po novih dogodivščinah tako v predstavi posta- ne nevarno podobno sodobnemu lov- ljenju dopaminskih 'nagrad', hlepenju po močnih, presenetljivih impulzih, znotraj katerih pa ni več prostora ne za razlikovanje ne za izkušnjo. NIKA ARHAR NAD KRASNIM NOVIM SVETOM ŽARI LISIČJA LUNA Literarna predloga Maša Ogrizek: Lisičja luna, koncept, libreto in koreografija Ana Pandur, glasba in glasbeno vodstvo Matej Bonin, koprodukcija Cankarjev dom, Glasbena matica Ljubljana, PKD Flamenko, Zavod Koda: Manifest; premiera 20. 9. 2025. Prehod iz zasanjanega otroštva v tršo resničnost najstništva tvori rdečo nit fantastične pripovedi Lisičja luna Maše Ogrizek, ki jo je z občutkom za mračno mistiko živalskega sveta ilustri- rala Tina Dobrajc. Knjiga, ki je prejela večernico 2022, nagrado za najboljše otroško in mladinsko delo, konceptu- alno povezuje dva nenavadna svetova. Otroško dovzetnost do čudenja nad sicer tehnološko obremenjenim sve- tom prepleta z metafizičnimi elementi svetovnih staroselskih kultur. Literarno delo tako premika konceptualne meje slovenskega mladinskega glasbenega gledališča. Lisičja luna je namreč služi- la kot sugestivna literarna predloga za novo mladinsko opero istega imena. V občutljivi glasbeni preobleki skla- datelja Mateja Bonina in domiselni režiji Ane Pandur je opera septembra doživela premierno uprizoritev, ki je bila mladini pisana na kožo. Pobližje smo spoznali mlade junake in skupaj z njimi doživljali vznemirljive preobraz- be iz človeškega telesa v živalsko formo ter njihovo vrnitev nazaj k sebi. Kočlji- vo mladostniško izkušnjo dvoumnosti ob preobražanju telesa nam je ekspre- sivno barvita, a hkrati pronicljivo pre- prosta mešanica zborovskega in tolkal- skega stavka visceralno približala. Še več, kostumografija in režija sta nam z učinkovitimi estetskimi sredstvi, ki sta jih črpali iz prvinskosti plemenskega (Sandi Mikluž in Tomaž Štrucl) iz pla- ten, ki tvorijo sklenjeno scensko ozad- je, na katera so projicirana s pomočjo umetne inteligence ('hranjene' in 'na- učene' z Mustrovimi podobami) gene- rirana notranja in zunanja prizorišča (video Luka Dekleva). Na uokvirjenih, dvodimenzionalnih površinah platen se prizorišča menjujejo s statičnimi risbami v slogu stripovskih ilustracij, a v primerjavi z Mustrovim stripom dobijo večjo pozornost, prinašajo širši plan prostorov in detajlneje razdelajo gozdne in skalnate krajine ter različne prostore gostišča in gradu, kar odrski podobi tudi ustreza. V nekaterih kraj- ših trenutkih so platna uporabljena tudi na način senčnega gledališča, s sencami oseb za platnom, kar drama- turško poudari predvsem dogovarjanja v Kraljevi sobani, ki naj bi ostala zaseb- na in prikrita. Hkrati pa z večdelnostjo oziroma režami med posameznimi kosi platen (zaves) scenografija omo- goča dinamično mizansceno vstopov in izstopov v dogajalno ospredje. Sicer se tudi tu pojavijo vzporednice plosko- vitosti – s papirnatimi, kot narisanimi dvodimenzionalno zasnovanimi konji ali puškami ter trenutki frontalne, v občinstvo usmerjene igre –, a Pograjc (z asistentom režije Mitjo Lovšetom) večinoma skrbi za živahen odrski pro- met, ki se še posebej razigra v scenah bojev, mečevanja, preganjanja in lovlje- nja (koreografija Branko Potočan). Nekateri od teh prizorov v režijski in koreografski inscenaciji še posebej črpajo iz filmskega formata z močno podporo glasbe dua Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), recimo s trenutki bojevanja v upočasnjenem gi- banju ali prizori hektičnega komičnega lova po gostišču, ki z značilno zvoč- no podlago dajejo vtis nemega filma, medtem ko sta uvodni in zaključni prizor uokvirjena skorajda kot filmski muzikal s predstavitvijo likov oziroma njihovim vpogledom v nove dogodi- vščine, vselej pa s pesmijo in plesom ter ob (srečnem) izteku še s filmsko odjavno špico na platnu. Nasploh Pograjc dogajanje zarisuje s precej lah- kotne komične prevleke, ki sproščeno stripovsko-filmsko gibalno igrivost mestoma zapelje v pretirano parodično stilizacijo. Smešenje Gulikožine (ne) moči in neuspešnih nakan morebitno strašljivost posameznih zapletov pre- oblikuje v golo šaljivost, a tudi Princ Daria V arge in Kralj Roberta Prebila sta že v kostumski kot tudi igralski podobi bolj ko ne figuri burkaške norčavosti, grajski stražar in roparja, žabonova FOTO MATEJ POVSE, VIR ARHIV SMG 180 181 OCENE | OTROK IN KNJIGA 124, 2025 OTROK IN KNJIGA 124, 2025 | OCENE pribočnika, so nasploh 'kratke pameti', ulični umetniki, v katere se Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja preoblečejo in ki v predstavi postanejo hehetajoče se po- tujoče komedijantke, pa tudi vzdražijo tisti čut, ki se prebudi že ob mačističnih seganjih po baronici in krčmarici. Režijska vizija tako ostaja zasidrana predvsem v tistem originalnem raz- vedrilnem kontekstu Zvitorepca, saj Trije mušketirji že v uvodnem songu nagovorijo gledalce in jih na avanturo s časovnim strojem pospremijo z refre- nom »v dobrem in slabem se nasmej«. Lahkotnost dogajanja resda ustreza neobremenjenemu značaju trojice ju- nakov, ki v situacije ne vstopajo z oza- veščenim pričakovanjem nevarnosti, niti ne toliko s pogumom gesla »vsi za enega, eden za vse«, temveč pretežno s čisto radostjo nad pustolovščino, s sprejemanjem vsega, kar se pripeti, kot igre in sprotnim – tudi naključno ugodnim – reševanjem zapletov. Ven- dar na tej ravni širši spekter situacij, oseb, odnosov in napetosti, vključenih v dramaturško logiko zgodbe, pristane na premici dražljajev, ki se vrstijo eden za drugim na isti ravni, brez nihanj v stanjih, vzdušju in občutjih. Ne glede na to, da predstavi lahko priznamo ži- vahno vodenje in izvedbeno pestrost pripovedi, v gledališkem kontekstu pričakovane dramske napetosti posta- ne očitno, da je bolj kot zgodba z njeno notranjo logiko pomemben učinek, v nenehnem nizanju avanturističnih elementov in izrazov morda celo serija učinkov. Poudarjeno navdušenje Zvito- repca, Lakotnika in Trdonje po novih dogodivščinah tako v predstavi posta- ne nevarno podobno sodobnemu lov- ljenju dopaminskih 'nagrad', hlepenju po močnih, presenetljivih impulzih, znotraj katerih pa ni več prostora ne za razlikovanje ne za izkušnjo. NIKA ARHAR NAD KRASNIM NOVIM SVETOM ŽARI LISIČJA LUNA Literarna predloga Maša Ogrizek: Lisičja luna, koncept, libreto in koreografija Ana Pandur, glasba in glasbeno vodstvo Matej Bonin, koprodukcija Cankarjev dom, Glasbena matica Ljubljana, PKD Flamenko, Zavod Koda: Manifest; premiera 20. 9. 2025. Prehod iz zasanjanega otroštva v tršo resničnost najstništva tvori rdečo nit fantastične pripovedi Lisičja luna Maše Ogrizek, ki jo je z občutkom za mračno mistiko živalskega sveta ilustri- rala Tina Dobrajc. Knjiga, ki je prejela večernico 2022, nagrado za najboljše otroško in mladinsko delo, konceptu- alno povezuje dva nenavadna svetova. Otroško dovzetnost do čudenja nad sicer tehnološko obremenjenim sve- tom prepleta z metafizičnimi elementi svetovnih staroselskih kultur. Literarno delo tako premika konceptualne meje slovenskega mladinskega glasbenega gledališča. Lisičja luna je namreč služi- la kot sugestivna literarna predloga za novo mladinsko opero istega imena. V občutljivi glasbeni preobleki skla- datelja Mateja Bonina in domiselni režiji Ane Pandur je opera septembra doživela premierno uprizoritev, ki je bila mladini pisana na kožo. Pobližje smo spoznali mlade junake in skupaj z njimi doživljali vznemirljive preobraz- be iz človeškega telesa v živalsko formo ter njihovo vrnitev nazaj k sebi. Kočlji- vo mladostniško izkušnjo dvoumnosti ob preobražanju telesa nam je ekspre- sivno barvita, a hkrati pronicljivo pre- prosta mešanica zborovskega in tolkal- skega stavka visceralno približala. Še več, kostumografija in režija sta nam z učinkovitimi estetskimi sredstvi, ki sta jih črpali iz prvinskosti plemenskega (Sandi Mikluž in Tomaž Štrucl) iz pla- ten, ki tvorijo sklenjeno scensko ozad- je, na katera so projicirana s pomočjo umetne inteligence ('hranjene' in 'na- učene' z Mustrovimi podobami) gene- rirana notranja in zunanja prizorišča (video Luka Dekleva). Na uokvirjenih, dvodimenzionalnih površinah platen se prizorišča menjujejo s statičnimi risbami v slogu stripovskih ilustracij, a v primerjavi z Mustrovim stripom dobijo večjo pozornost, prinašajo širši plan prostorov in detajlneje razdelajo gozdne in skalnate krajine ter različne prostore gostišča in gradu, kar odrski podobi tudi ustreza. V nekaterih kraj- ših trenutkih so platna uporabljena tudi na način senčnega gledališča, s sencami oseb za platnom, kar drama- turško poudari predvsem dogovarjanja v Kraljevi sobani, ki naj bi ostala zaseb- na in prikrita. Hkrati pa z večdelnostjo oziroma režami med posameznimi kosi platen (zaves) scenografija omo- goča dinamično mizansceno vstopov in izstopov v dogajalno ospredje. Sicer se tudi tu pojavijo vzporednice plosko- vitosti – s papirnatimi, kot narisanimi dvodimenzionalno zasnovanimi konji ali puškami ter trenutki frontalne, v občinstvo usmerjene igre –, a Pograjc (z asistentom režije Mitjo Lovšetom) večinoma skrbi za živahen odrski pro- met, ki se še posebej razigra v scenah bojev, mečevanja, preganjanja in lovlje- nja (koreografija Branko Potočan). Nekateri od teh prizorov v režijski in koreografski inscenaciji še posebej črpajo iz filmskega formata z močno podporo glasbe dua Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), recimo s trenutki bojevanja v upočasnjenem gi- banju ali prizori hektičnega komičnega lova po gostišču, ki z značilno zvoč- no podlago dajejo vtis nemega filma, medtem ko sta uvodni in zaključni prizor uokvirjena skorajda kot filmski muzikal s predstavitvijo likov oziroma njihovim vpogledom v nove dogodi- vščine, vselej pa s pesmijo in plesom ter ob (srečnem) izteku še s filmsko odjavno špico na platnu. Nasploh Pograjc dogajanje zarisuje s precej lah- kotne komične prevleke, ki sproščeno stripovsko-filmsko gibalno igrivost mestoma zapelje v pretirano parodično stilizacijo. Smešenje Gulikožine (ne) moči in neuspešnih nakan morebitno strašljivost posameznih zapletov pre- oblikuje v golo šaljivost, a tudi Princ Daria V arge in Kralj Roberta Prebila sta že v kostumski kot tudi igralski podobi bolj ko ne figuri burkaške norčavosti, grajski stražar in roparja, žabonova FOTO MATEJ POVSE, VIR ARHIV SMG