ČASOPIS ZA SLOVENSKI JEZIK, KNJIŽEVNOST IN ZGODOVINO III. LETNIK. UREJAJO IN IZDAJAJO: FR. KIDRIČ, R. MHTIGrAL, FR. RAMOVŠ. LJUBLJANA. 1921—22. VSEBINA III. LETNIKA: Stran K. Nahtigal: Instrumental sing. fem. -oio : -oo : -o. . 1, 71 P. Skok: Oglej i Celje...............24, 151 Fr. Ramovš: Slov. Celje............................33 J. Kelemina: Slovarski doneski....................35 A. Bajec: O prvotnem slovenskem naglasu " v rezijan- skem narečja....................................40 Fr. Ramovš: Csl. destr, — slov. destdn..............43 — Slov. res „verum" ...............................46 — Stcsl. nejeven — slov. nejovemi ..................49 — Slov. jež, jezero..................................50 — Psi. *netntb—slov. nesdm, nisSm..................52 — Slov. teddn „hebdomas".............55, 153 — Slov. virij, verij „piscina"........................58 — Slov. Kobarid — furl, Cavored — ital. Caporetto — nem. Karfreit....................................60 R. Nahtigal: Prisulia—prešuštvo..................63 Fr. Kidrič: Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva....................73 Fr. Veber: O razmerju med besednimi1 in stvarnim a. doživljajem..............-•...........- 133 F. R.: Jan Baudouin de Courtenay.........^ ^150 J. Šlebinger: Bibliografija. . . ................154 * Instrumental sing. fera, -oin : -on : -o. 1 Instrumental sing. fem. -oio : -00 : -o. (Donesek h karakteristiki in klasifikaciji slovanskih jezikov.) Da se je praslovanska končnica -o v instruméntala sing'. osnov 11a -a-, katere refleksi se nahajajo še danes v baltijskih jezikih,1 zamenila že v praslovanščini po pronominih s končnico -oiq, je dandanes vkljub nekim ugovorom J. Polivke precej splošno sprejeto in lehko rečem, tudi izven vsakega dvoma (gl. O. Hujer, Slovanska deklinace jmenná str. 157 si.; J. Polivka v Sborniku statej posvjaščennyh V. I. Lamanslcomu I 104 si. in 656 ¡_2)- Poleg stare cerkvene slovanščine, kjer je v pretežni večini -onk (o -s gl. še doli), se nahaja refleks te iste končnice še v ruščini in maloruščini (rus. -oju in -oj preko -ovi iz -oiü,2 mrus. -oju- o mrus. dial, -oj gl. doli), torej v jezikih, ki tudi sicer ne poznajo t. zv. krčenja vokalov v zlogih z -i- po sredi. Prim. stcksl. maaaaia, hrpakujh, ct0h\th, iioiACT. ; rus. MOAodàn, uipàeuib, cmohwb, noaci> ; mrus. Mojiodàn poleg Mojiodà, ipàew, cmokmu, noue i. pod. Y jezikih, kjer so se take zlogovne skupine skrčile kakor v poljščini (mloda, igrasz, stač, pas), v češčini (mladci,, Tiraš, státi, pás), ali v slovenščini (mlada, igraš, stati, pas — dial, pojâs se govori na vzhodu, kjer že ponehuje teritorij splošnega krčenja), imamo tudi v instrumentalu sing. skrčeno obliko z odgovarjajočo dolžino v končnici: polj. instr. reka proti acc. reke, češ. instr. rukou za rukü proti acc. ruku, slov. instr. rokó proti acc. roko — rokd. Da ne govorim o severno-slovanskih jezikih, že samo slovenska oblika z -o nujno predpolaga o kot résultat krčenja iz -oió. Oe bi namreč slov. -o v instrumentalu sing. fem. bil 1 Prim. lit. rankà (dial. runlcU) -gerája, let. ruku, stprus. -an (gl. Hujer, 1. e. str. 158). 2 Hahmatov, Izslëdovanije o dvinskih gramotah XV. v. (Izslêd. po russ. jazyku, II. 3, str. 111) podava drugi razlagi: -oj je ali po pridevnikih (-oe>-o¿), ali paje izenačeno z drugimi padežnimi oblikami po številu zlogov. ("' J K z m. 1 refleks prvotnoslovanske končnice -o, tedaj bi morali imeti isti razvoj končnice kakor v nominativu sing., kjer je bilo prvotno-slovanski -d. Tega pa ni. Proti nora. guba ali rjka je v instru-mentalu le gubo, ozir. roko (kako morebitno rjko je povsem sekundarno po nominativu). Ako se nahaja tudi nom. gospa, je to nastalo baš vsled krčenja iz gospoja. Ze ta tako rekoč naravoslovno precizni argument z jedne strani popolnoma ovrže trditve J. Polivke v gori omenjenem spisu, da bi namreč v in-strumentalu osnov na -a- nikjer ne bilo krčenja, temveč povsod le staro praslovansko -o, z druge strani pa do evidentnosti neomajno podpre že od mnogih izraženo znano mnenje, da je v zapadnoslovanskih jezikih in v slovenščini instrumentalna končnica osnov na -a- nastala vsled krčenja iz -oio (prim. Oblak, Archiv für slav. Philologie XII 432—433; Hujer, 1. c. i. dr.).1 Da srednje- in vzhodnoštajersko -oj ni istovetno z rus. -oj, ker je slov. -j še le sekundarni prirastek (prim. adv. nocoj iz acc. noČ-so, ali instr. menoj),2 sta pokazala že Šuman in Oblak (gl. Oblak, 1. c. 431—433). To -j stoji v štajerščini tudi pri osnovah na -i- (prim. pri Sellenku str. 42 ldoppjoi i. pod.). Pa tudi za odpad končnega vokala, kakor bi bil tu -o v -oio-, ni v tamošnjih narečjih nobene podlage. Pač pa stoji med slovenskimi narečji z razvojem prv.-slovanske končnice -oio na popolnoma drugem stališču prekmurščina. Tu imamo namreč podobno kakor v stari srbohrvaščini (tudi še sedaj sporadično dialektično) ter dialektično v slovaščini in maloruščini končnico -ov. Kako je ta končnica nastala v narečjih z refleksom u za je jasno: -oio -ou > -ov. Nekaj težja je ta stvar za prek-murščino, kjer nimamo u za Ker pa je refleks za o v prek-murščini danes v dolgih naglašenih zlogih ozek iz o v u se prelivajoč glas o, ozir. diftong -ou, je razvoj -oio -oo ]> -on 1 Iz drugih razlogov iu drugače je hotel svoj čas Jagii, seveda napačno, razlagati slovensko in kajkavslco -o (-«): „Das Neuslovenische und Kroatische (Kajkavische) können ihren Instrumentalauslaut o-u ganz gut aus ou erklären, worauf das Ugrisch-slovenische und Ostslovenisclie oj, auch ou, deutlich hinweist" (Archiv f. slav. Pliilol. I. 440). Jagiču je bilo pač za enotnost razlage južnoslovanske oblike, kar pa ne odgovarja danes znanim faktičnim razmeram. 2 V rezijanskem, rožanskem in cirkniškem narečju je še noco (rož. nco). Gl. pri Pleter.šniku nord. tudi t« povsem umljiv. S tem se nam pa predstavijo s stališča fonetičnega pojava krčenja vokalov konture treli različnih jezi-kovno-fonetičnih zon v slovanskih jezikih — vzhoda, sredine in zapada —, katere stoje med seboj v razmerju neposrednega in nujnega prehoda jedne v drugo: -oiq > -oo >» -g. Posebno zanimivo je pri tem, da zasega sicer posredujuča zona, ki veže vzhod z zapadom, v vse tri skupine slovanskih jezikov, južno, zapadno in vzhodno, da pa se razteza predvsem le na gotova narečja posameznih jezikov imenovanih skupin, toda v taki vrsti in na tak način, da je razvidno, da so morala ta narečja biti enkrat tudi v neposredni geografski zvezi in da so morala tvoriti jezikovno slovansko ozemlje, ki je bilo sredina celokupnega slovanskega jezikovnega ozemlja ter je tvorilo prehode na vse strani. Srbohrvaščina, prekmurščina, del slovaščine in maloruščine in, kakor bomo videli, tudi vzhodna bolgarščina zaključujejo nepretrgan pas slovanskih nekdanjih centralnih narečij in dokazujejo, da je moral biti v davnini pred nastopom Madžarov in razvitjem rumunskega naroda neke vrste centralni prehodni dialekt, katerega obseg, značaj, pomen in usoda mora tudi postati jedna iz mnogih nalog slovanske filo-logije. V pričujoči razpravi se hočem za sedaj omejiti na instrumental fem. sing., gotovo jeden iz najtipičnejših pojavov, ki vežejo gori imenovana narečja. Oglejmo si ga v njih po vrsti, prieenši s prekmurščino. Oblak (Zur Geschichte der nominalen Declination im Slovenisehen, Archiv f. slav. Philol. XII 436 — 437) pravi, da je v prekmurščini -ov splošno razširjeno, da pa se pri Kilzmiču poleg -ov nahaja že tudi končnica -om, „ki se torej v tem narečju začenja razširjati še le v najnovejšem času". Oblak navaja primere iz „Narodnih pripovedk", objavljenih po Va-ljavcu v Kresu V—VI, iz „Predig z letnicami 1802—1830", objavljenih po Valjavcu v Letopisu Matice Slovenske 1874 in 1877, iz Kiizmičevega „Novega Zakona" iz 1. 1848 (3. izdaja) ter iz „Navoda na Hiszanya vu govorenyi i razrnenyi za vesznicski sol" (v Budini 1870). Razen tega navaja še en primer z -om iz „Narodnih pripoviesti", objavljenih po Valjavcu v „programu" Varaždinske gimnazije iz 1. 1874. Razlika v pisavi primerov na -ov — v pripovedkah ženouv, vodouv proti sekejrov, posteljov in pri Kilzmiču vodov, zernlov, vojskov, 1* soljov proti divjacinov, merov, ladicov, rodbinov itd. — kaže na razliko izgovora naglašenega in nenaglašenega -o- v končnici. Dialektološko gradivo pozna le končnico -ov z omenjenim razlikovanjem v izgovoru vokala -o. Oblak sam je za prekmurski govor Crenšovcev določil -ov in -6"v, ozir. -of in -6"f (Zbornik za narodni život i običaje I 56). Tudi A. Pavel navaja v študiji o glasoslovju cankovskega narečja (Budapešta 1909) le primere z -ov in -bitv, ozir. -of in -buf:1 str. 6 pod ladavov, 10 z lakavnicov, 12 z sdhlov, 13 z mdtčirdov, 32 z rdmbnikov, 57 z rdečof kiticov, z vbdicov (isto še 97), za ribof, 61 s krililo v, 63 s piikSof, 76 s tožbouf, 130 z rnenov, 138 si, 89 smertjom. Na splošno jo tucli v „Redu" kakor v „Navuku" isti smisel v rabi končnic -ov in -om. Zadnje se nahaja predvsem pri osebnih zaimkih in osnovali na -i-, zlasti z nenaglašeno končnico, prvo pri osnovah na -a-; pojavlja se pa tudi tu že -om, zlasti v bližini drugih -om; umljivo je tudi očom. Razen tega pa napravljajo primeri vtis, da je tudi pri osnovali na -a- predvsem pri nenaglašeni končnici dana možnost analogije in prirastka -m po samostavnikih moškega in srednjega spola. Nenaglašeno -ov se je preje moglo podvreči vplivu analogije nego dolgo naglašeno -óiiv. Končnica instruméntala sing. mase. in neutr. je sedaj ali nenaglašena ali kratko na-glašena (n. pr. pri enozložnih oblikah); starejšega dnliom, mesom, kolikor je videti, ni več. Da pri femininih res igra vlogo na-glašenost končnice, je jasno vidno pri osnovali na -i-. Govore pa za to tudi osebni zaimki, ki po Pavlu in Kuharju ne na-glašujejo končnice, ter pogostno -om pri adjektivili brez naglasa na končaju. Vsekako pa pri osnovali na -a- tudi na podlagi pretresa gornjih tekstov ne moremo govoriti o posebni razširjenosti analogije po moških in srednjih samostavnikih v starejši književni prekmurščini. V poznejših knjigah beremo praviloma sploh le -ov, prim. M. Barle „Krszcsanszke nove peszmene knige" (v Soproni 1823); str. 1 med Božov sliižbov, 2 z verov, 8 s vrelostjov, 217 2 pravov vrédnostjov itd. Fr. Zbiill, župnik v Dolincih, rabi v pismu k J. Borovnjaku, ki ga je objavil 15. Raič (LMS. 1. 1869., str. 71 si.), le -ov: s silov, pod nesnágov, pred ednov sogldsnicov (tihnicov), za taksov rejčjov itd. Ivan Kardoš, protestantski duhovnik v Hodoši, ki je izdal 1. 1837. Katekizem, a 1. 1868. jjoslovenil „1867. leta vogrskoga orsač-koga spravišča posvečeno pravdesldenje" piše v zadnjem spisu: z vjedinanov volov, s samovladnov oblastjov itd. (gl. Raič, 1. c. 67 si.). Letos — 1921 —je izšla v Budapešti knjižica „Toldi. Instrumental sing. fem. -oio : -oo : -o. Versusko pripovedávanye szprávleno po Arany J. na vend jezik obrnyeno po Kardos J." O tem prevodu pravi pripomnja na početku knjižice, da je bil rokopis več kot šestdeset let shranjen „na ednom podldsi". Tudi tu imamo vseskozi -ov: li. pr. str. 49 z velkov ylavóv svojov, 47 z vüzdov itd. Zanimiv je slučaj rime z genetivom plur.: 23 z vučicov—stricov. Končno naj omenim še abecednik „ABC, zacsétne knige cslenyá za vesznicske solé" (Budapešta 1899): str. 76 pred hižov, 81 pod goróv, 82 z zemlóv, 84 z vesélov zrnénov, 87 z mojov veternicov, 69 pred svojov pesmov, 71 z radostjov itd.1 Ne more biti tedaj nobenega dvoma, da je za pristno končnico v instrumentalu sing. fem. na -a- v prekmurščini smatrati še sedaj -ov, ozir. pod naglasom -ov,- ouv z bolj ali menj v diftong preliajajočim p. V „Novem Zakonu" si je Kuzniič deloma vstvaril umetno pravilo. Stiki njegovega prevoda z drugimi, ozir. njega razmerje do njih še ni pojašnjeno. Kakor priča predgovor § 13. si je bil v svesti bližjega sorodstva „Krajncov i zdolnji Stajercov" „z našimi Vogrskimi vu Zelez-noj, Sala i Somockoj stolici bodoučimi Sloveni" ter je poznal južnoslovansko protestantsko književnost. Dotično mesto v predgovoru slove: L. 1562. je „1'rimuš Truber, Bože rejči vu Aurachi, kak se sam zove, sluga, Nouvi Zakon po Krajnskom jeziki z Glagolskimi piskmi vo dao. Na drtigo leto pa, tou je 1563. Dalmata Antoni, Stevan Istrianski i J tiri Iurjavič, dajo štampati znouvič v toni jeziki v ednom tali štiri Evangyeliste, v drugom pa Apoštolov Djanye z Listmi i s. Ivana Oznano-stjom vrét v Tibingi z Glagolskimi i Cyruliskimi piskmi, kak naši exemplarje kažejo, in 4to. Po eti ide Dalmatina Iüri i cejlo Biblio, tou je, Staroga i Nouvoga Zakona vso pismo, obrne na Štajerski jezik z velikim, kak pravi, trüdom; i dajo vo štampati vu Wittebergi v 1584. leti z Vlaškimi, ali si bojdi z Deačkimi piskmi in folio". (§ 14) Ker pa „tej naši Vogrski Slovenov jezik od vsej dríígi dosta túhoga i sebi las-tivnoga ma", ter Sloveni med Muro in Rabo samo na svojem jeziku sv. Pismo razumejo, ne pa Truberovega, ni Dalma- 1 Po podatkih prof. dr. J. .Šlebingerja se v gori opisanem okvirju ponavljajo v različnih izdajah molitvenih knjižic gotovi isti slučaji z -om do našega časa. Temu naj dodam, da je prof. Šlebinger tudi slišal od delavca Prekmurca: z verom in delom. trnovega, zato je Števan Ktizmič „z Grčkoga" prevel Novi Zakon.' V slučaju naše oblike ne more biti seveda nobenega govora o kakem vplivu navedenih protestantskih tekstov. V ilustracijo naj navedem le ono v evangelijih se ponavljajoče mesto in sicer po cirilski izdaji, z variantami v oklepaju po gla-golski: Mat. VII 2 c kakoeiiiub cXaoml eXa£T6 cXahth, c takoshml eXačt£ wcXkhh, H c kakokX wepX u h p h Te, % onoy (?ioi|ie) ce bamb mhfhth; Mark. IV 24 c kakokX yupX (MHpX kh) m-spem (mepiiTe), vvnor-ihic Linpou ce eKac- bali h m-tpHAo (niepHAo); Luk. VI 38 l onX ui;pX cb kX (¡r oiioutie Mtpoiu c koiii) eh eoyam m-i^hah, EAUb ,\0T6 ApoyrH M-tepHTH.2 V Mark. je dubleta -u poleg -om i v eirilskem i v glagolskem tekstu, v Luk. je v tem razlika med obema tekstoma, cirilski- je -u, a glagolski -om.3 V tej zvozi hočem spomeniti ogrsko-čakavski ikavski molitvenik „Kni-xica molitvena" (v 1. izd. „u Budimu gradu" 1718, v 2. izd. „u Ternavi" 1724 „mlogo bolje popravljena na pravi jezik slovinski".4 Tu beremo n. pr. na str. 69: „z Senom, ali divoj-kom, ali z udovicom, ali z marvom, i z kakavom, ali z uda-tom . . ., ali z mužkom glavom ... i ženskam ... z tobom . . . sobom". Toda tudi v takih tekstih ni po mojem iskati vira za Kiizmičevo deloma umetno rabo končnice -om. Možnost analogije je bila dana, kakor smo videli, v njegovem lastnem, zlasti knjižnem narečju, razen tega jo pastiroval med slovensko ko- 1 Vredno je spomniti, da predgovor h Kuzmičevemu „Novemu Zakonu" nič ne ve o reformatorskem delu Jurja Zrinjskega v Mejmurju, ki je v Ne-delišču pri Oakovcu ustanovil tiskarno (1572.), v kateri sta izšli prvi kaj-kavski protestantovski knjigi Mihajla Bučiča, župnika v Belici v Mejmurju: prevod novega zakona in katekizem (gl. Br. Vodnik, Pov. hrv. knjiž. I. 204—205). Seveda se do danes ni našel noben izvod teh knjig. 2 Prim. k navedenim mestom še Dalmatina: Mat. VII. 2: v kaj za eni sodbi vi sodite, v takšni bote vi sojeni: inu v kaj za eni meri bote vi merili, v ravno taisti se vam bo nazaj merilo; Mark. IV. 24: S kakover mero vi merite, s to se bo vam zupet merilu; Luk. VI. 38: raunu s to mero, s katero vi merite, se bo vam tudi merilu. 3 Prim. k tamu istrski prevod prerokov XVI. stol., kjer se poleg redkih -u nahaja že navadno -om. V primorskih lekcijonarjih XV. stol. je pri osnovah na -a- že praviloma -om (gl. Leskien, Gramm. der skr. Spr. 423, 426). 4 Knjižico mi je dal ljubeznjivo na razpolago prof. dr. J. Šlebinger. V bibliografskem svetu je bila do sedaj nepoznana. Iiistriimental sing. fem. -ow : -on : -o. 11 lonijo v Šurdu v najbližjem sosedstvu Mejmurja in Podravine, kjer je postalo -om že splošno, ali, kakor vse kaže, tako isto predpolaga starejše -ov, vendar najbrže v mlajši dobi, nego se je izvršil ta proces v štokavščini. K tej misli me nagiba dvoje. V podravinskili govorili, ki jih je opisal Fr. Fancev 1. c. 305 si. se govori v instru-mentalu sing. fem. tudi tam -om, kjer je refleks za g— u (1. c. 366). Fancev sicer misli, da je -om iz skrčenega o + m, vendar omenja, da bi pričakovali tam -um, kjer je za g—u. Drugi razlog pa so za me sem spadajoče razmere v kajkav-ščini sploh. Oblak (AfslPh. XII 434) je našel pri Vramcu v instrumentalu sing. fem. le še redko -o (molitvo, kervjo, sekiro) poleg navadnega -u, ki ga pa more (sicer še redko) nadomeščati tudi že -um- -om Vramec po Oblaku ne pozna. Na podlagi česa F. Fancev trdi, da ima -o, -om le Vramec, mi ni jasno. Oblak navaja -om še le iz Krajačeviča (1657). Pergošič, ki ima za o le izjemoma o (n. pr. na moku), piše v instrumentalu sing. fem. osnov na -a- samo -u in -um, ozir. -u in -um, večkrat oboje pri istem samostavniku (gl. J. Polivka, Zbornik za ist., jezik i kriiž. srp. nar. I. od., kh. V, str. LVII, LXXXIV si., C). Sredi XVII. stol. je -um v kajkavskem književnem jeziku že pravilo: tako je n. pr. pri Petreticu le -um (Oblak 1. c. 434). Tudi „Kotoribski protokol" iz Mejmurja iz 1. 1724 si. piše -um (gl. Kres, V 426 si.). Iz tega pač moremo sklepati na razvitek -o -> -u —> -um. Neki redki -om v Frankopanskih listinah poleg -u in -um ne morejo imeti zveze s kakim kajkavskim -o -f- m (prim. I. Kukuljevic, Acta croatica str. 165 listina iz 1. 1497 in str. 264 listina iz 1. 1569). V prvi je sicer tudi v pripisu zagrebškega kapitelja „ze riokom nassom wlaschyomu (gl. D. Surmin, Acta croatica I 430), ali tudi temu, se mi zdi, ni prilagati nikake dokazilne sile za nahajanje kajkavskega -o m že v XV. stol. Tudi sedanje stanje, v kolikor ga moremo pregledati, je v našem pogledu značilno. V Zagorju se nadaljuje vzhodno štajersko -oj, v Prigorju je -u, v Trebarevu srednji glas med u in o, v Lokvah -o, v Varaždinu pa predvsem -um, na severu Križevške županije in v Vrbovcu narobe -om in še le v drugi vrsti -um (Lukjanenko, Kajkavskoje narečije, Univers. Izve-stija Kijev. 1905 april, str. 175 si.; o dialektološkem gradivu in literaturi gl. ib. 1904, julij, str. 9 si.). Zadnje je že prehod k podravinskim govorom. Ako se po Lukjanenku v varaždin-skem okraju redkeje nahaja tudi -om, ne smemo pozabiti, kar pravi Jagič h kritiki kajkavskega dialektološkega gradiva, a to celo takega, kakor so Valjavčeve „Narodne pripovjedke", ter o njega nekajkavskih črtah (prim. Arcliiv f. slav. Pliilol. XXXVII 581 si.). Ni pa seveda izključeno, da je tudi tu kaka zveza z mejnmrščino. Govori Zumberka ali Adlešič z -om niso naravno nadaljevanje kajkavščine, to so vsled poznejšega priseljevanja že mešani govori in za to ne prihajajo tu v po-štev.1 Pač pa vse kaže, da je severovzhodno kajkavsko -Um nadaljevanje štokavskega -om in da ima kakor to za svojo predstopnjo -ov in ne morda skrčeno -o + m. Ta -ov imamo v resnici še danes v prekmurščini, a veza med njo in štokavščino je Mcjmurje in Podravina z -om. Nekaj sličnega in še bolj jasnega, kakor smo ravno kar dognali, vidimo tudi na jugu v čakavščini. Od Trpnja, pa Lastova do Raba imamo -om, -on, v Trpnju -om, na Lastovu iu Rabu -on (gl. M. Milas, Rad CIII 73: c'erom; Oblak, AfslPh. 16, 443: iglon, pet on, ticon, hčeron, materon: M. Ivušar, Nast. vjes. I. 326: hčeron- M. Kušar, Rad CXV1II 28: -on). Temu nasproti je na kvarnerskih otokih in njim pripadajočem pri-morju -u, -um, -un: na Cresu -u (M. Tentor, AfslPh. 30,170), na Lošinju -u in na Krku -u, -um, -un (I. Milčetič, Rad CXXI. 120—122), v Novem -un (A. Belič, Izv. otd. russk. jaz. i slo-vesn. petrograjske akademije XIV. 2, str. 223 si.), tudi okrog Bakra -un (A. Leskien, AfslPh. 5, 186; Gramm. der serbo-kroat. Sprache 420; Milčetič 1. c. 122), v severno-vzhodni Istri -un (D. Nemanič, Cakavisch-kroat. Studien I. 18 si.).2 Obe 1 V Zumberku je -om in « za o (gl. P. Skok, AfslPh. 32, 363, 367; 33, 340). V Adle.šieah je -om ter o in u za o (prim. Oblak, AfslPh. 12, 437 in J. Sašelj, Bisernice II. 4: ki mete z novoin metlom, neka i s starom; ib. 62: y ruke; G3: preduč itd.). 2 Keško in stativsko narečje, kjer se mešata obliki -on in -un, ozir. -om in -um poleg u za g, puščam kot brezpomembno za moje svrhe na strani (prim. R. Strolial, Oseb. dan. riečkoga nar. str. 25 si. in id., Oseb. dan. statir. nar. II, str. 12 si.). Tudi istrski govor, opisan od D. Zgrablica (Čak. dial. u Sv. Ivanu i Pavlu te Žminju u Istri), kjer imamo pri Sv. Ivanu instr. -on poleg acc. -u, a v Žminju instr. -on, -uon poleg acc. -o (1. c. XII—XIII), pada iz okvira neposrednega zanimanja naše naloge. Instrumental sing. fem. -oir¡ : -on : -o. 13 predstavljeni zoni v čakavščini z -om in -u, ozir. -u + m, pa imata še danes ohranjen prehod z -öv na Silbi in Olibu, otokih južno od Kvarnerskih (gl. Milčetič I.e. 114, 121, 122). Starejši teksti z jedne strani odgovarjajo današnjemu stanju, z druge pa pričajo, da je bilo -ov kot predstopnja za -om pred nekaj stoletji seveda bolj razširjeno nego je danes, ko je na imenovanih obeh čakavskih otokih le še teritorialno silno omejen arhaistični preostanek, vendar na krajnjem voglu meje proti zoni s krčenjem vokalov. V istrskih prorokili se nahaja poleg -om tudi-m, v lekcionarjih XV. stol. je redoma le -om (gl. primere in literaturo Leskien, Gramm, der serbokroat. Sprache 423, 426), poleg tega pa nahajamo v listinah, napisanih v drugi polovici XV. stol. v Zadru še -ov: pisali rukov moev (I. Kukuljevič, Acta croatica No. 67, str. 88 in No. 95, str. 112). V štokavščini je najstarejša pristna domača oblika instruméntala sing, osnov na -a- s končnico -ov. Prim. v listini bosanskega bana Kulina iz 1. 1189: npaaoBb enpoei, ceouoob eo-AOäb, noacMäb óawtíb. Temu nasprotno imajo n. pr. brižinski spomeniki vuolu I 14 bis, vuerun II 105, to II 107 z refleksoma -u in -itn za nenaglašeno in refleksom -o za naglašeno končno o, nastalo po skrčenju iz -oio (prim. Nahtigal, Freisin-gensia II. 101 si.), -ov se v štokavščini v glavnem drži do druge polovice XIII. stol., od tedaj pa začenja končnico -ov nadomeščati končnica -om ki je sedaj običajna v srpsko-lirvaš-kem književnem jeziku (Daničic, Istorija oblika 37; Leskien, Gramm, der serbokroat. Sprache 431). Da končnica -Om ni vsa kar prosto prevzeta od samostavnikov moškega in srednjega spola, kaže dolžina. Taje nastala vsled končnega -u (v), prim. ludöv-hidbva (gl. A. Leskien, Die Quantität im Serbischen str. 76; id. Gramm. 200—201 i. dr.). Za drugi kraj srbsko-hrvaikéga ozemlja, na štokavskem jugovzhodu, moremo konstatirati isti fonetični pojav, ki je pri-vel do -ov preko -oiu, za Aleksinac. Odtam je Karadzic (List za srpski narodni život IV 91 si.) zapisal gledav, nemav, pode v, pijev, vidiv, zboriv mesto gledaju, nemaju, podeju, pijeju, vidiju, zboriju. To isto se je razvilo ter je naravnost tipično, kakor bomo videli, tudi v vzhodni bolgarščini. Že pri Aleksincu in dalje doli na jug v smeri proti Macedoniji pa preneha že -om za staro -ov, pa imamo zopet résultat krčenja -u:1 sas iênu, sis kosil (O. Broeli, Die Dialekte des siidl. Serbiens 62), cic KÔcy, ci," ceKiipy, uacmûjia ia cbac pakûjy, panne (c) ccco/iy, cb"c jioowi'my, C03 déuy itd. (A. Belič, Dijalekti istočne i južne Srbije, Srp. dijal. zborn. I 309), cac 6pafcy (Nušic, Kosovo, Opis zemlje i naroda I 50; Polivka Sborn. stat. posv. Lam. 108). Prim. tudi „treva niknit gorum zelena" iz Struge (Lavrov, Obzor zvuk. i form. osob. bolg. jazyka. Moskva 1893, str. 139). To se strinja s starejšimi cerkvenoslovanskimi spomeniki t. zv. srednjebolgarske recenzije, ki so nastali v Macedoniji, ne pa v vzliodni Bolgariji.2 Tak spomenik je n. pr. brez dvoma Dobromirovo evangelije, a tu beremo: a apoyxhiis; ckoks; 22b. 1, tot?r ko 52a. 11, iiAAb hoa'cahitr ceohi; 80b. 4 (gl. Jagič, Evangelium Dobromiri, ein altmaced. Denkmal der kirchen-slav. Sprache des XII. Jahrh., str. 7 si., 62). Prim. tudi v Sreč-kovičevem evangeliju iz začetka XIII. stol. noAb TfAne^x (Polivka, Srednjebugarsko jevandelje Srečkovičevo, Star. XXIX, 96, 111). Nasprotno pa stoji v nedvomno vzhodno-bolgarskih tekstih, kakor sta trnovsko evangelije (ok. 1273) in evangelije Joana Aleksandra (iz 1. 1356), -o;r : Trn. Luk. VI 38 rox ko m-fepox mi/ki lU'bfhtf, Mat. XIV 8 naka/kačtla h/latcphhik c ko in v pripisu iste roke 4-ën(o)s,3 p^KOX (Valjavec, Star. XX. 157 si., 184; Leskien, AfslPh. 4, 512); ev. Jo. Aleks. koaos, taa.eox, kaateos, chao^ (R. Scholvin, AfslPh. 7, 1 si., 163). Za Joana Aleksandra se je prevedla 1. 1345 hronika Konstantina Mana-sija, ki se je ohranila v originalu v moskovskem patriarškem rokopisu i v prepisu v vatikanskem rokopisu (gl. K. Jireček, Geschichte der Bulgaren 444; M. Weingart, Byzantské kroniky v literature cirkevnë slovanské, Cas. pro mod. filol. VII. 55). Iz prvega je izdal P. Biljarskij povest o trojanski vojski (P. Biljarskij, O srednje-bolgarskom vokalizmč po patriaršemu spisku letopisi Manassija, izd. vtoroje, Sanktpeterburg 1858, str. 45 si.), iz drugega pa Miklošič t. zv. „trojansko pričo" 1 Prim. tudi po Karadžičevem Rječniku v Črni gori pas za pôjâs. 2 Srednjebolgarske spomenike je mogoče deliti celo na več skupin; ali stvar še daleč ni do konca dognana. Prim. J. Pâta, Lfil. XLII, 239 in ČMF. 5, 379. 3 Pri Valjavcu napačno natisnjeno U/tillx; pri Leskienu je M,i;ii s, kar se jedna črka ne da brati, ki pa more biti tu seveda le o. Instrumental sing. fem -oin. : -oo : -o. 15 (Miklošič, Trojanska priča, Starine III 156 si.)- V obeli teh rokopisih nahajamo -ox: n. pr. Manas. c-ahiios; 51, aoejiotos 52; troj. pr. pxK0x 162, ho^aobo* 186 i. dr. V Grigorovičevem pari-mejniku iz konca XII. ali začetka XIII. stol. je brati na prvem listu: me*aoy ceiatomi m mcvtvaoy tzmoa, mf;t;a(>y eoaoa c eoaoa itd. (R. Brandt, Grigorovičev parimejnik, vyp. 1, Moskva 1894, str. 1 si.). V nekih srednjebolgarskih tekstih vidimo vpliv obojnega dialektološkega ozadja. V apostolu iz Strumice iz konca XII. ali iz XIII. stol. imamo sicer kaate;k (tako tudi v apostolu Karpinskega XIII.—XIV. stol.), vendar tudi koox chao-t> (Polivka, AfslPh. 10, 127). Tako isto je v bolonjskem psalterju, ki je bil pisan po 1. 1230 blizu Ohrida, ps. II 6 iiaat, Chwiiom rops craivK (tu je bilo tudi v sinajskem psalterju prv. rops, gl- še doli), poleg tega pa n. pr. XXX 2 npaeao* teooitK, LXIV 7 chaos i. dr. — nahaja se tudi pisava z in p nad besedo (Jagic, Psalterium Bononiense, Vindobonae 1907; ŠČepkin, Bo-lonskaja psaltyr', Sanktpeterburg 1906, str. 215; prim. tudi Vondrak, AltkirchensI. Gramm.2 411). Zanimiva je razlika na prvem gori iz apostola navedenem mestu med Hvalovim rokopisom (iz 1. 1404) in Šišatovaškim apostolom (iz 1. 1324). Dasi pripadata oba rokopisa srbski cer-kvenoslovanski recenziji, imamo vendar pri Ilvalu ka0te0y, a v Šišat. kacteom. V zadnjem se je obranila v našem pogledu, kakor v srbski recenziji sploh in kakor bomo to še videli, stara cerkvenoslovanska tradicija, med tem ko je drugače konservativni bogomilski Hvalov tekst potekel iz Macedonije-V Šestodnevu Joana eksarha srpske recenzije iz 1. 1263 stoji v tekstu n. pr. list c TpiiEOfo tako kakor v epilogu srbskega meniha prepisovavca bcahkoio žkaaocthm, kokio ka^iiiim (O. Bo-djanskij in A. Popov, Šestodnev, Ctenija obšč. istor. i drevn. ross. 1877). V razpravi „O mluve Jana esercha bulharskeho" (v Praze 1896) Vondrak ne govori o naši obliki. Tudi v pristnih srbskih spomenikih imamo poleg narodne končnice -ose pod vplivom cerkvene slovanščine le -oio. V hilandarskem ti piku sv. Save iz XIII. stol. je brati TenAOTOto, Teiuoio ao^boehio (Miklošič, Monumenta serbica str. 3). V listini sv. Save iz I. 1233 je podpisan ..Caea ew;ehkio mnaocthio ape^hk-nhck^rie cpesd« ^euAC h noMopcKc'"' (Monum. 19). V listini nečaka sv. Save, kralja Štefana Racloslava iz 1. 1234 pa beremo mhaocthio eožkhobh, noAb |>CiyK0Eb KfAAeEbCTEA MH proti ib. na konCU nOAbHHCA^b p0yK0M kpaac-ebctsa m h (Monum. 20). V življenjepisu sv. Simeona, t. j. Štefana Nemanje, ki ga je napisal sin, kralj Štefan Prvoven-čani, brat sv. Save, stoji zopet boaom, npumhctok CEoei« KpbEHio, kbicotoh str. 1, ^aehcthio ahiaeoakio str. 2 (Šafarik, Pamatky dfevn. pisemn. Jihoslovanuv. Život sv. Sjmeona od krale Šte-p;ina, z rukop. XIII. stol., druhy otisk, v Praze 1868). V nasprotju z navedenimi srbskimi listinami imajo bolgarske listine -ox, ozir. vsled mešanja nazalnovokalnih znakov -oa: n. pr. listina Joana Sišmana iz 1. 1378 v Sredci, s katero obdaruje Rilski samostan, etpoa, v moldavovalaški listini iz 1. 1645 v Trgovišti iuoahteoj» (Safarik, Pamatky itd., Okazky občanskelio pisemn., druhy otisk, v Praze 1870, str. 105 in 115). Vendar je v prvi listini tudi c Kovnic in ct. Kpo^ujekhuoiuib ;r.e h apnmih-u,ouu ter cz. p-fcKOMb iiAimavrjh (Okazky 106—107), znak mešanega jezika. Ako je napisano v listini Konstantina Asena iz 1. 1259—1278, s katero obnavlja samostan pri Skoplju, ct. haa-iihiis pekomsi« (ib. str. 25), tedaj se v tem morebiti zrcali dialekt, ki je stal blizu imenovanemu mestu. Res je imela rodbina Konstantina Asena, ki je bil Srb, svoja posestva ob Vitošu pri Sredcu (Iv. Jireček, Gescli. der Bulg. 269). Drug jezikovni vpliv nego vzhodnobolgarski je videti tudi v listini Asena I iz 1. 1186—1196: c k K n a s kake;k aiiew (Monum. 2). Da je jezik tudi tu mešan, dokazuje še fonetična oblika brez t. zv. epentetičnega l v sledeči vrsti: hah k X1 n h s kakks ahevv irvcatt.. -s kaže na jugozapadno bolgarščino ali jugovzhodno srbščino, ozir. sosedna macedonska narečja. Počcnši s XIV. stol. se v bolgarskih listinah (prim. gori listino iz 1. 1378) in sicer predvsem v moldavovalaških pojavljajo tudi oblike z -om (gl. Lavrov, 1. c. 140), katerih prava domena je stara srbščina. V koliko je to vpliv stare srbščine, v koliko nadaljevanje istega procesa, kakor se je bil izvršil v stari srbščini, je težko določiti. V jedni listini iz Bukarešta iz I. 1573 imamo poleg -om tudi še -n: ^a hh^iiomt. aoepomt. eoaio in £a hhjItK ne npA-^aiiioitK ter Cloz. 682 iioiuTbivR Ee^AKOHNžKfvK. Kiev. VIb caaeoitK teocitK neECChCKO^i^ poleg V 17 summioitk je najbrže pomota (prim. Vondrak 1. c. 148 in 473). Za pisne pomote smatra Leskien (Handbuch5 80) tudi vse druge samostavn. slučaje z -/T.ItK. Verjetno bi to bilo zlasti v slučajih, kjer imamo še v korenu kak s: vse slučaje 'pa je le težko razlagati kot pomote. Pridevniška oblika -/KItK je poleg -oitR prevzeta celo v paradigmo določne sklanje (Vondrak, Leskien, KuFbakin), ker jo je mogoče Instrumental Sing. fem. -oio. : -oo : -o. 19 in verjetno izvajati iz prv. -o + iein, kakor je gen. -yje iz -y + ieie (Vondrak, Vergl. slav. Gramm. II 115 i. dr.) Zato so neki slučaji lehko napisani tudi pod nje vplivom, nemogoče bi pa tudi to ne bilo, nakar je mislil že Ljapunov (Formy sklonenija v staroslovjanskom jazyke, Odessa 1905, I 34), da je vsaj v nekih --T.tiK ohranjen sled vokalne asimilacije, predno je nasto-pila kontrakcija. Pri oblikah na -s je ločiti med Supr. in ostalimi spomeniki. Kakor v raznih drugih točkah, prim. instr. sing. mase. in neutr. -t.mi> osnov na -o-, tako zavzema Supr. tudi v tej svoje posebno stališče, pa je za v Supr. iskati lehko tudi drugo dialektično ozadje nego za -tk v ostalih spomenikih. Vendar se ne sme izpustiti iz vida velike neenotnosti jezika v Supr., sestavljenega po svojem poreklu iz različnih prevodnih sestavin, ki so se tudi na različnih mestih prepisavale. A podrobnejše študije o dialektologiji starih cerkvenoslovanskih spomenikov nam, tudi v kolikor so seveda mogoče, še vedno manjkajo. (Študije Vondrakove o Supr. nam danes ne morejo več zadoščati.) Oblike /.-¡f, v glagolskih spomenikih so v glavnem prvi pojav istih oblik v macedonsko-srednjebolgarskih spomenikih, o katerih sem že gori govoril. Ne smemo si pa seveda misliti, da so bili nekdanji macedonski govori povsem enotni: saj tudi danes niso. Kakor je še dandanes razlika n. pr. glede refleksov za t; med vzhodnobolgarskimi, južnovzhodnomacedouskimi in drugimi macedonskimi narečji (prim. Oblak, Macedonische Studien 25 si.), pri čemer se v južnovzhodnomacedonskih narečjih še vedno zrcali starocerkvenoslovansko stališče, tako je moglo biti in je najbrže bilo tudi v dobi prepisovanja starih cerkvenoslovanskih spomenikov. Kontrakcija vokalov je danes v Galičniku dalje razvita nego v govoru sela Suho (Oblak 1. c. 41 si.). Tudi na jugu južne slovansčine se je tedaj bila razvila kontrakcija in sicer ne na starocerkvenoslovanskem jugovzhodu, temveč bolj v sredi in proti jugozapadu, kakor je na severo-zapadu obsegala poleg večine Slovencev še del kajkavcev in čakavcev. Ali ima morebiti to tudi kak pomen za pojmovanje prvotnih dialektičnih zvez in selitev in potrjuje li neke Miklošičeve misli, tu dalje nočem razpravljati. Na severu, od Prekmurcev dalje, zavzema slovaščina, ali bolje del slovaščine proti češčini in slovaščini isto stališče kakor prekmurščina proti slovenščini. A. V. Sembera (Zakladove dia- 2* lektologie československč, ve Vidni 1864, str. 64 si.) deli slo-vaščino na tri narečja: zapadno, srednje in vzhodno. V zapad nem nareču, t. j. v glavnem ob Moravi, Vagu in Nitri, se govori v instrumentalu sing. fem. osnov na -u- kakor v češ-čini resultat kontrakcije iz -oio dolgo -ii. Na vzhodu v Spiškem, Sariškem, Zemnenskem in Abaujvarskem okrožju, kjer so pre. hodi k poljščini in maloruščini, je ali tako isto -u, poteklo iz -u, ali pa kakor v srednjem narečji -ou. Srednje narečje se razteza po Šemberi (1. c. 70) „po Hornim Považi až ke lira-nicim stolice Tfenčanskč, po Ilornim a Strednim Pohroni, tčž ])o rekäch Rimave a Jelšave, čili v Dolni Grave, v Turci, v Liptove, ve Zvolene, v Tekove, Honte a Navohrade a ponekud i v Gemeru".1 V nekih krajih Gemera je končno -d, kar se govori tudi v genetivu plur. za -ov, ter je tedaj nastalo iz -ou (Šem-bera 1. c. 77). Isto sliko podava Pastrnek (Beiträge zur Lautlehre der slovak. Sprache in Ungarn, Wien 1888, str. 69). Glasoslovni zakon, da si v slovaščini v eni besedi ne moreta slediti dolžini (Pastrnek 1. c. 116), dokazuje, da srednjeslo-vaško -oit ne velja za dolžino. Sicer se pa mestoma izgovarja ne le kot -ou, temveč tudi kot -ov in -of ter se rima z gene-tivom plur. na -ov: bezdrahou-vrahov, zlatou-bratov i. pod. (gl. Polivka, Sbornik statej posv. Lamanskomu str. 105). To -ov se v slovaščini zaznamuje s časov prvih srednjeslovaških zapisov XVI. stol. (Polivka 1. c. 106).2 Da je jako stara dialektična posebnost, ne more biti dvoma. Podatke Sembere in Pastrnka potrjujejo najrazličnejši dialektološki doneski, gradivo in monografije (prim. še Florinskij, Lekciji po slav. jazykozn. II 326 si., K. Suchy, Der Dialekt der Marchebene in Ungarn, Včstnik kr. českč spol. nauk 1915, str. 4; J. Polivka, Prispevek k dialektologii spišske stolice, Listy filol. XXX 415 si. i. dr.). Slovaška narečja ali vsaj glavna podnarečja bi zaslužila novega pregleda. Izdala naj bi se pa vsaj bibliografija vsega gradiva. To velja tudi za maloruščino.3 Ge tudi misli Pastrnek, da med Slovaki in Malorusi v Karpatih, ki imajo tako isto -ov, ni prave 1 Prim. L. Niederle, Nar. mapa uher. Slovaku na zaklade sčitani r. 1S100. Praha 1903 (2. izd. pod naslovom „Uheršti Slovsici", Praha 1906). 2 V odlomku pridige iz XV. stol. izdanem v AfslPh. 1, G17 si. stoji po drugem narečju „zwathu radostju" (1. c. G19). 3 Za to prim. sicer V. Francev, Ob zor vaz. izuč. ugor. Rusi, Varšava 1901. Instrumental sing", fem. -oio. : -oo : -<>, 21 zveze (1. c. 70), vendar ne smemo pozabiti, da je z jedne strani delna pretrganost slovaško-maloruskega ozemlja, kakor pričajo tudi zgodovinski viri, sekundarnega značaja (prim. samega Pastrnka v Vestniku češke akad. XIII 12 si.), in da so z druge strani pokazale Brochove študije, kako ravno slovaščina prodira proti vzhodu, pa je pod njo še jasno opaziti starejši maloruski sloj (O. Broch, Studien von der slovak.-kleinruss. Grenze im östl. Ungarn in id., Weitere Studien, Kristiania 1897, 1899). Najboljše delo o vzhodni slovaščini je danes S. Czambela „Vychodoslovenske narečie "(Turč. sv. Martin 1900, prvi zvezek dela „Slovenska reč"). Po njem se v „mešanih" vzhodnoslo-vaškili govorih, v južnozapadnem oglu Spiškega okraja, t. j. v t. zv. „lučivnjanskem" govoru, ter prav na vzhodu, kjer je silnejši vpliv maloruščine, govori -ou (1. c. 427, 411). V delu „Sloväci a ich reč" (v Budapešti 1903), v katerem Czambel razvija misel, da so Slovaki južni Slovani, kar je s pravico odklonil Pastrnek (Afsl. Pli. 26, 290 si. ter Vestnik češke a-kad. XIII 1 si.), Czambel ne govori o naši obliki. Naši zaključki so ob njej seveda popolnoma drugačni, nego jih dela Czambel, kateri, kakor se zdi, do danes ni prešel preko starega pojmovanja prvotno isoliranih jezikov po teoriji A. Schleicherja.— O -om, -um, na severu slovaškega ozemlja, kar smatra Pastrnek za nastalo pod poljskim vplivom (Beiträge J. c. 69), tu ne bom dalje govoril, ker bi me predaleč zavedlo. Kakor v slovaško-maloruskih mešanih govorih, tako je tudi v karpatski maloruščini -ov. Baš z meje proti slovaščini je n. pr. Broch zapisal iz govora kraja blizu Užhoroda instr. lirät'sköu, acc. -skn in püt'öu (Broch, Zum Kleinrussischen in Ungarn, Afsl.Ph. XVII 339, 350). Tudi v Slav. Phonetik str. 254 navaja ugrorus. mnou in razlaga diftong z izpadom intervoka-ličnega i. Smal-Stockyj, Grammatik der ruthen. (ukrain.) Sprache, str. 240 (Wien 1913) govori le nasplošno, daje mesto -oju, -eju v Galiciji.in Bukovini dialektično -ov, -ev v rabi, ter pripominja, da so to obliko rabili preje tudi pisatelji. Ib. 245 še pravi, da govore -ov Bojki in Huculi, -om Lemki. Mnogo več ne pove tudi spis Smal-Stockega (AfslPh. 8, 420 si.). J. Golovackij (Rozprava o jazyce južnoruskom i jego narečijah, L'vov 1848, str. 37 si., 41 si., 49)1 deli južnoruski jezik na tri 1 Izšlo tudi v Istorič. očerk osnov, gal.-rus. Mnticy. Lvov 1850. narečja: Volinsko-podolsko ali ukrajinsko, gališko ali naddne-strjansko in gorsko ali karpatorusko. V prvem je v instrumental u sing. fem. -oju, -eju, v drugem in tretjem pa -ov, -ev. Tudi v slovnici M. Osadce, Hra-matyka ruskoho jazyka (L'vov 1864, str. 59, 61) stoji, da glasi instrumental sing, osnov na -a-v gališkem in „gorskem" narečju na -ov, -en (-iov, -ov). Podrobnejše govori o teli stvareh Ogonovskij (Studien auf dem Gebiete der rutlien. Sprache, Lemberg 1880, str. 123): V karpatskem idiomu Bojkov je v instrumentalu sing, osnov na -a- včasih -o-u, -e-u, v Galiciji, Bukovim in na severnem Ogrskem navadno -ov (-ou), -ev (-jov), v idiomu Lemkov in tudi drugod v Galiciji -om, -ein.1 V narodnih pesmih Bojkov iz Koziowe in Dolyne se nahajajo končnice -ovju: iopóejy, CM030ejy; v okrajih Berezany, Terrnópil in Stanislawiw pa se rabi v narodnih pesmih končnica -ojov: dopoiójoe, pyKÓjoe; v Pokriwóih v okraju Zydaciw se nahaja celo končnica -ovjov: lOAOeósjoe, pyKÓejoe. Samo ob sebi se razume, da so te končnice nastale iz kontaminacije obeh sufik-salnih oblik -ov in -oju. V narodnih pesmih so namreč po Ogonovskem ohranjene starejše končnice -oju, -eju (-jojit), v občevalnem jeziku omenjenih krajev pa se govori le -ov, -ev (-jov). Povod h kontaminacijskim oblikam je mogla biti tudi težnja po gotovem številu zlogov v verzu (gl. Ogonovskij 1. c. 123). Poleg Brocha je o karpatsko-ruskih govorili pisal I. Verhrat-skij (Uber die Mundart der Marmaroscher liuthenen, Stanislav 1883 in Znadoby dlja piznannja uhors'ko-rus'kyh hovoriv. Hovory z naholosom nedvyzymym, Zapysky nauk. tovar. imeny Sevčenka 1901, XL).2 V prvi razpravi govori o instrumentalu 1 Prim. o Lemkih monografijo J. Verhratskega, AfslPli. 10, 20. O narečju s prehodom v -ou govori ibid. 25, 420. Tudi tu se nočem vpuščati v vprašanje oblike na -om, ker je to tukaj vprašanje /,a-se (prim. še pri-pomuje V. Oblaka v AfslPh. 12, 435 si.). Vendar moram pripomniti, da je ravno na podlagi pričujoče razprave očito, da ne veija vse. kar se je do sedaj na raznih mestih razpravljalo o oblikah na -om. Tudi tu bo treba revizije in različnih razlag po narečjih. 2 Dialektično folkloristično gradivo s karpatskoruskega ozemlja je izditl V. Hnatjuk (Etnogr. mat. z uhor. Rusy; Etnogr. zbir. nauk. tovar. im. Ševč. IX. Prim. tudi III. in VI). Gradiva je pa seveda tudi sicer še in od drugod mnogo izdanega (n. pr. Javorskij, 1C istor. Pušk. skaz., Lvov 1899 iz žurnala Živoje slovo i. dr.). Instrumental sing. fem. -ow. : -0g : 23 osnov na -a- na str. 28: 6ä6oe, ptitßoe. Kopöu. Imenovani govor je dandanes na krajnjem južnovzhodnem koncu maloruskih Karpatov. Ker pa imamo sploh v vsem tem oglu maloruskega ozemlja, tudi v lkikovini -o-u in -ov, je to oboje, v zvezi z vzliodno-srednjebolgarskhn -ox in vsem drugim pasom raznih slovan-skili narečij z -ov, gotovo zelo pomembno, pa moremo opravičeno sklepati, da je bilo enkrat tudi tu slovansko jezikovno ozemlje strnjeno ter je jedno narečje prehajalo v drugo. Malorusko -o-u stoji celo najbližje vzhodnosrednjebolgarskemu S tem pa sem zaključil krog pregleda slovanskih narečij, med katerimi so bile svoj čas tudi sredinskoteritorialne vezi in v katerih smo našli v instrumentalu sing. osnov na -a: prekm. -ov, stsrb. (in dial. še danes s.-hrv.) -ov, vzli.-sr.-bolg. og, mrus. -o-u in -on, slovaški -on in -ov, a h koncu opozarjam še na besede, ki sem jih izrekel gori na str. 3. 1 Jezik izumrlih sedmograških Bolgarov, t. zv. Miklošičevih daških Slovenov, ki pa so se na Sedmograško priselili še le proti koncu srednjega veka iz Bolgarije, tako da je njihov jezik neke vrste nadaljevanje srednje bolgarščine, žal ne predstavlja več tako starih posebnosti, da bi nam mogel tukaj kaj služiti. Od padežev so ohranjeni sicer še gen. in dat. sing. ter dat. plur., ne pa več instr. sing. Prim. v glavnem spomeniku: sas tvoja sventa heseada (Miklošič, Die Sprache der Bulgaren in Siebenbürgen, Denk-schr. d. Wiener Akad. d.iWiss. fil.-hist. Kl. VII. 117. 144; literaturo o sedmograških Bolgarih gl. v K. .Jirečka oceni Miletičevega dela o njih, AfslPh. 20. 114 si.). R. Nahtigal. Oglej i Celje. Aquileia1 i Celeia dali su u hrv.-slov. i njemačkom jeziku oblike, koji se u fonetičkoui i morfologičkom pogledu nikako ne slažu. Naj stari j i hrv.-slov. pisani oblik potječe iz g. 1275. (?) z Ogleja2 dva puta, za tim tri puta u adjektivu podreka ogleiski 1 Ima još jedna Aquileia u Raetiji, koju Mommsen CIL III p. 739 si. me.'e u Aalen kod Regensburga na rječici Aal. Ovdje se pitamo, da li je Aalen nastao iz Aquileia ili možda nema s tom riječi nista zajedničko. Behaghel mi u privatnom pismu saopeuje, kako je vrlo lako moguce, da je Aalen nastavak od Aquileia; ali jer mu nijesu poznati ni dijalektički oblik ni historičke potvrde, ne može se o ovom pitanju decidirano izjaviti. U literaturi, koju mi je dobrohotno ispisao g. Oberstudienrat dr. Büchner u Miinchenu, na čemu mu srdačna hvala, nije takoler decidirano riješeno pitanje etimologije. F. Haug i G. Sixt: Die römischen Inschriften u. Bildwerke Württembergs, 2. Aufl., Stuttgart 1914. p. 114 si. kažu: „Der Name Aalen ist noch nicht befriedigend erklärt. Die Ableitung von dem Fluß Aal ist sachlich, die von Aquileia ist lautlich schwierig; germ. alh = Heiligtum anzunehmen ist nach Fischers Schwab. Wb. I 123 überall da unmöglich, wo der Name mit dunklem a anlautet, was bei der Stadt A. entschieden der Fall ist. (Bacmeister, Aleman. Wanderungen 63.) Unter diesen Umständen darf wohl auch die Vermutung sich hervorwagen, daß der Name von der röm. ala herkomme, wie der Name der span. Stadt Leon u. der der palästinensischen Stadt Ledschun von röm. Legionen, die dort standen. Förstemann, Altd. Namenbuch, 2. B. 3. Aufl. p. 175 spominje potvrdu iz g. 1300 Aulun i pita, da li je „vordeutsch?" Das Königreich Württemberg. Stuttgart 1909 sl. 3. B. p. 25 spominje istu potvrdu i dijalektički izgovor oh i misli na ribu Aal. Beschreibung des Oberamts Aalen. Stuttgart. 1854. Bd. 33. p. 186 nema ništa u ovom pogledu; samo spominje gornju potvrdu Aulen. Wirtembergisches Urkundcnbucb, Stuttgart. Bd. 6. p. 436 spominje takodjer ovu potvrdu i misli, da ime grada potječe od imena rijeke. — Treca je Aquileia u Etruriji. Ova nije ostavila traga u današnjoj momenklaturi. 2 Razvod istarski. Acta croatica (Mlij. VI p. 10, 11). Tu se spomiuje gospodin Rajmund podreka. Ova se je riječ zanimivo razvila iz patriarca. Drugo r ispalo je radi disimilacije (cf. frdehati < verderben u Žumberku)-tr>dr je obično donekle u toskanskom i sjevernotal. dijalektima, sve ako ove riječi i ne mogu potvrditi s ovim prelazom iz ovih dijalekata, a to je valjda samo radi toga, što u ovaj čas nemam pri ruci vrela. Zanimivo je, da je -id- > e kao i u Hadrianopolia > Drenopolje, Drinopolje, Odrin (iz vb iz iste godine,1 ogljeiske crikve2 iz g. 1405. Dok je ovdje po svoj prilici predlatinski dočetak -eja3 dao -ej, te je Aquileia prešla iz ž. r. u m., dotle imamo od Celeia imenicu sr. r. i za -eja rezultat, koji na osnovu fonetike ne bi nikako očekivali. U pogledu prelaza roda Aquileia se slaže s drugim starim ime-nima gradova ž. r., kao što su: Aenona >> Nin, Ancona > Jakin* Bononia > Btdim,h Flanona >> Plomin* Glemona > Gumin,7 Mon-tona Motovun,9 Boma Rim, Scardona Skradin, Scodra ]> Skadar, Senia > &kuj, Siscia Sisak i t. d. i brojna imena dalmatinskih otoka. Pored toga zagonetno je za romanistu, za što je i u oba slučaja dalo u hrv.-slov. j, kad se zna, da 'se je več u vulgarno-lat. ovaj glas jednako izgovarao kao i di i itji i daje rezultat od j, di, gin hrv. z ili z: J adera Zadar, jej untare > žežinjati, j uncus > žuk(y)a, Junianum > Znjan, ma-jus^> maž, modiolus žmulj, raja raza i t. d. Da se je u ranom srednjem vijeku j i u Aquileia ovako izgovarao, doka-zuju mnogobrojue potvrde za grafiju Aquilegia,9 Odrine potječe turško Edirne > srhrv. Jedrene). Ne može li se odavde zaključiti, da se je u 7. stolj. b izgovoralo kao diftong ea, ia, koji izgovor pretpostavljaju i najstarije rumunjske tudice iz slav. (tjč&i > rum. veac, vac)'í — Ako se danas hrv. piše Oglaj mjesto Oglej, onda je to zacijelo za-mjena neobičnijega dočetka s običnijim. 1 ibid. p. 12, 70. 2 Milčetic, Hrv. glag. bibliografija, Starine XXXIII p. 28. gl>gl je kao u gliva > g liva. 3 Dolazi i u imenima mjesta u sjevernom Tirolu i Južnoj Bavarskoj: Calleja > bav. Valley. Privatdocent Dr. Ludw. Steinberger drži ovaj na-stavak za predrimski (priv. saopcenje). 4 Prvo je 11 ispalo radi disimilacije, jer bi inače očekivali u kao u sanctus sut. 5 Vidi moj čl anale u ÚMFL VII, 1(56, 15. 6 Drugi primjeri za disimilaciju n— «>m — n nijesu mi poznati. 7 Nenaglašeno e je prešlo u poluglas kao u Nedinum > Nadin, a potom je l vokalizirano. 8 Tumačenje hrv. oblika v. u NVj XXIX 335 s. v. Muntai. 9 Kos, Gradivo I št. 9, 61, 72, 73, 77, 78, 80, 158, 182, 213, II št. 37, 323b, 334, 391, 399, 426 i t. d. Ad Poelooio> Optuj, Ptuj ne govori protiv zaključka, da se je i u Aquileia i Celeia j izgovaralo slično glasu z. U Poe-tovio je drugi slučaj. Ova se je riječ deklinovala i po n- deklinaciji: Pocto-vione ili Petavione v. Holder, Altcelt. Sprachschatz II 1026 si. (zaradi pro-mjene o-a v. moje Pojave vit. jezika p. 27 § 33 i NVj. XXVI 23 si.), / je prema tomu jednom bio pred naglaskom, a drugi put poslije naglaska. U nenaglašenom položaju mogao se izgovarati kao u tal. ajutare. A mogao je Slična se razlika u postupku sa sufiksom -eja može kon-statirati i u njemačkim oblieima. Dok za Aquileia njemački oblici iz 13. i 14. stolj. glase Ageleia,1 Ageleie,1 Agley,2 ili Aglay,3 posvema kao i 11 imenu biljke aquilegia ili aculegia ; nvnj. Agley, Akeley, srvnj. ciglete, ageleie, ackeley, stvnj. agaleia, agleia, ackeleia, acoleiacf. Saturei < satureja, Salbei stvnj. salveia, nvnj. Salbei< salvia kao i stvnj. Meildn6Mediolamm, poslije palatalnoga vokala i isčeznuti, kako čemo niže vidjeti. Interesantan jo u ovom pogledu prvotni naziv grada, a kasniji naziv kraja Foroiüli > furl. Frinl (odatle njem. Friaul s bavarskom diftongacijom), tosk. Friuli. Ovdje je i izčezao; o u intertonici isčežao je takofter, -oil je dao disimilacijom eu, a ovo in. Izvedenica foroiulanus (kod Pavla Diakona, načinjena ovako, jer se je zaboravilo, da je u gen. i nastalo od ii) ~>furlan, odatle u Istri prezime Frlan (cf. Ak. Kj. III 74). Tosk. friulctno izvedeno je od Friuli. Na početku riječi j se je drugojačije izgovaralo, cf. baš u Furlaniji Castrum Ju-liurn ,:> Ztiglio, furl. Zuj, Zujun < Julianum. Istaknuti je razliku u postupanju s vit. j u franc. imenu mjesta Frejus> Forum Juli. Izgleda, da se na cijelom golemom području vulgarno-latinslcoga jezika nije jednako postnpalo s j pred naglaskom. Naš Ophij ili 1'tuj osniva se dakle na obliku, kojijegene-ralizirao izgovor j pred naglasom. Njeni. Pettau ne osniva se na izgovoru La-tinä onoga kraja, nego je kasnije (u 9. stolj.) učenim putem nastalo iz Petovio. i to preko latinizatora u Salzburgu, koji su ovdje več u 9. stoljec:u imali stražu protiv Madžara, cf. Kaemmel, Die Besiedlung des deutschen Südostens vom Anfang des 10. bis gegen das Ende des 11. Jh. p. 53. Iz se PetowePettau nastadoše i prezimena Pettauer, odakle kod Ptuja i u brv. Zagorju Petovar. Na gore spomenuti način mogao bi se tumačiti možda i gubitak od v u slov. obliku, cf. u Francuskoj mnogobrojne Noyon < Noviomagus cf. Juroszek Zur Geschichte der jotazierten Konsonanten in Frankreich. ZfrPh. XXVII 5<»7 sl., gdje je ui~> i, a ne ž, kako bi trebalo da bude. 1 Sächsische Weltchronik (M. G. Deutsche Chroniken II) napisana izmedu 1230—51. p. 109, 124, 130, 132, 172, 249, 26ß. Matthias, Die geogr. Nomenclatur Italiens im altdeutschen Schrifttum, Leipzig, Brandstetter 1912 p. 59. isporedjuje s razvitkom od Ac/ileia> Aglei srvnj. Aheie (Volker von Alzeie), koje se je mjesto u rimsko doba Alti'ja zvalo. 2 Ulrich von Lichtenstein, Frauendienst, napisan g. 1255 (Jaksch Mon. Car. IV) p. 141. Tako i u listinama a. 1361 Schwind u. Dopsch, Urk. zur Verfassungsgeschichte p. 208 i t. d. 3 Landbuch von Österreich u. Steiermark, napisan po svoj prilici prije g. 1291 (M. G. Deutsche Kroniken III) p. 723. Tako i u listinama a. 1359 (Državni arkiv u Beču. Cod. IV. 594 f. 52), a. 1343 ibid. 43 f. 219, a. 1329 ibid. Podatke o potvrdama zahvaljujem g. Kosu. 1 Na paralelu razvoja imena grada i biljke upozoruje i Matthias o c. p. 59. 5 Paulov Grundriss I 2. Aufl. p. 340. dotle je u Zilli ili j isčezao, nakon što je izazvao „Brecliung" (cf. crucea > Kriicke) ili ga u opt-e ni je nikada ni bilo/ nego je e >■ i kao u galleta >- stvnj. gellita, nvnj. gelte i izazvao „Brecliung" prvoga e u i. Kako cierno kasnije vidjeti, ovo je potonje mišljenje jedino ispravno. Stari je njemačke potvrde2 za Celeia glase ovako: a) Cilia g. 1262, Cylia, b) Cijlie g. 1137, 1185, Cilia 1140—1165, Zilje g. 1212, Cihje g. 1252, Cijlie g. 1323, c) Čili g. 1241, 1401, Cihj g. 1499 kao i danas Zilli (odatle madž. ('illi), d) Cyleia g. 1340 bit če latinizacija njemačkoga oblika; kao pravi njemački oblici mogu se smatrati prema tome samo oni, što su navedeni pod a — c. Da je e u sufiksu -eja koli u Aquileia toli u Celeia bio dug, pokazuju za Aquileia grčke grafi je: A:/.vlr¡ia,'i A/.ovihpa, 'A/.vlrpog, Awh]oiog. Za Celeia nema doduše takovili grafija, ali grčka grafija Kéleia ne protivi se duljini, jer je e bio zatvo-ren glas kao i lat. e, isp. u talij, ermo -< EQr¡pog, Stefano < ŽTEcpavog, prezzemolo -< nsrooaihvog, ellera, (dera -< the; -(- hederá. Strabonova grafía tig Nojorjuv nó'l.iv kao i t) 'Ay.iArJa direktno dokazuje duljinu za Celeia kao i za Ndreia. Tako i postavlja Holder.4 Prema tomu je sufiks -eja u imenima gradova imao istu kvantitetu kao i u imenima biljki, isp. satu-reia^> tal. santortggia, * puleja (neutr. plur., koji je postao fem. sing, kao i frc. gaudia y>joie) > tal. pideggia. Ako s ovorn" činjenicom isporedimo brv.-slov. Oglej, njem. Agley s Aquileia s jedne strane, a slov. C j!je, njem. Zilli s Celeia s druge strane, opažamo jedino u njem. Zilli zamjenu za kit. e = vit. e, koja se ima očekivati. Medjutim notorna je činje-nica, da bi se isti fonem imao očekivati i u slov.-brv. oblicima, buduči da se za vit. i romansko e i u ovim jezicima može očekivati zamjena i: golida < galleta preko sjevernotal. galeda, lup iz -< lapideum (kit. t = vit. rom. e), Kobarid — furl. ('Jhavored5 1 Isp. ostatak sekundarnoga j u Kafig < cavea, Venedig <_ Venetiae. - V. Zalin ONSt. 9«. 3 Grčko xv je redovna zamjena ¡at. qui, cf. "Axvlag za Aquila kod PW. I gornje su potvrde iz PW. 4 Altcelt. Sprackschatz I 884, II 700. 5 O ovom imenu sprema prof. Ramovš posebnu študiju. Upozorujem na razlika u postupanju sa sutiksom -etum u Furlaniji i Dalmaciji, U Dalmaciji ostaje -et i u lirv., isp. LovreK lauretum NVj XXIX 333, preuidaje i t. d. U Oijlej i mali bi za ovaj isti e naše e, a u C Nadin, gdje je e nenaglašeno, i onda isčezao. A ipak ne znam sličnih primjera za B. J a sam dosele zbilja mislio, da slov. Celje potječe direktno od lat. lokativa Celeiae.1 Ali se ovo mišljenje ne može održati, jer 1) nema drugih potvrda za B > b,2 2) očekivali bi, da ee dočetno -cm preči u poluglas i ot-pasti, kao što je to slučaj u bezbroju drugih primjera: Seniae > Sen,3 Bononiae > Budim,,3 * aciale > ocel, mlet. prevede > prvad, mlet. caleze~> kalež, mlet. doc/e > did, duzd4 i t. d. Kasnije sam opet morao modificirati svoje mišljenje i držao sam, da je -eice zamijenjen našim sufiksom -i, -ja, -je kao u Skoplje, Bibinje.5 Nastala bi na taj način adjektivna izvede-nica, koja se je slagala s imenicom mjesto, koja se je podra-z umije vala. Bio bi to pendant od Delminl > Duvno,6 gdje je -inl >• btib bio identificiran s našim sufiksom -bHb. Buduči da se je kod ovog imena podrazumijevela imenica polje, nastao je sr. r. Davno. Medjutim me je g. prof. Ramovš upozorio na današn ji akcenat Celje, koji pretpostavlja stariji * Celje kao žena < žena. Ovaj se akcenat ne može pretpostaviti, ako bi se -ei«; > -je osnivao na zamjeni suliksa. K tomu dolazi i ovaj histo-ričko-lingvistički razlog. Slaveni se pojavljuju u Noricumu iz-medu g. 568.—595.7 Zatekli su tu romanizovano keltsko sta-novništvo (cf. Budinszki, Ausbreitung d. lat. Sprache p. 165 si.), koje je kao i u drugim provincijama, n. pr. u Dalmaciji, govorilo vulgarnolatinskim jezikom. Oni su prema tomu zacijelo čuli izgovorati j kao kao i u Dalmaciji. Ovaj bi se glas svakako protivio zamjeni sufiksa. Sve čemo ove poteškoče ukloniti, podemo li od ispravnog prosudivanja prvotnoga keltsko-romanskoga oblika. Izvjesno je; da je keltsko-romansko stanovništvo Noricuma poznavalo pored i u Dalmaciji redorita zamjena e>i cf. Bartoli II § 298 p. 336. Ove razlike ne znam za sada tumačiti. 1 Glasnik b. li. zem. muzeja XXXIX 141 bilj. 120. 4 Jedina bi potvrda bila acetum > ocUo, ali slav. tudica ne potječe iz lat., nego iz germ. akit cf. Miklosich, Et. Wbcli. 219. 3 Is p. C'MFL VII 166, 15. 4 d je dodan po analogiji deklinacije daž—dažda ujužnoj Dalmaciji- 5 NVj XXIX 326. 6 Glasnik b. h. z. m. XXIX 128. 7 Kos, Gradivo I p. XXXIII. s Isp. moje Pojave p. 39 § 64. pisanoga Celda još i Celea hez j, koji je oblik potvrden iz Britanije.1 Taj je gubitak potvrden i za lokativ A Cele,2 gdje je -Míe sažeto u e. S istim gubitkom i s istim sažimanjem potvrdena je i adjektivna izvedenica na -ensis: Celensis3 na natpisu, koji je naden baš u Celju. Sa stanovišta vit. jezika ova j se gubitak dade lako protumaeiti. Gl. mejere prešao je u 1. konjugaciju: mejare je potvrden u prov. Dalmaciji s gubitkom od j: miare4 (ea^> in u liiatu). Može se uzeti i za stanovitu teritoriju vit. jezika kao i za tal. jezik, da j pred naglasom ne prelazi u i: cf. adiutare tal. ahitare ciitare "> atare,5 Prema tomu se može zaključiti, da sil se izvedenice Celeianus, ('eleiensis, gdje je j pred naglaskom, izgovorale ovako i da je u ovoj poziciji j poslije e inogao i ispasti. Celensis je, kako smo vidjeli, zaista i potvrden. Od ovakih je izvedenica nastao novi oblik bez j Celea, koji je i potvrden. Od lokativa Celéae CeU, koji je potvrden, razvio se zamje-nom é i sasvim pravilno slov. *Celt. Dočetak -i dao je povoda jezičnoj svijesti, da je u ovom obliku slutila slav. lokativ. Kako pak Iokativni nastavak -i dolazi samo poslije palatala: kraji, noži, polji, dok poslije nepalatala e, nije čudo, što je 1 promijenjen u Ij: *Celj'i. Odatle je opet načinjen novi nomi-nativ *Celje, koji se je dalje sasvijem pravilno razvio u Cqlje. c u Celje < Celeia može da pretpostavlja izgovor Kelea t. j. da kr nije bilo još asibilirano u vulgarno-latinskom jeziku Nori c uní a u vri jeme dolaska Sla vena.i; Medutim njemačko Zilli 1 The Atlieneum 1892 p. 509 prema Holderu o. c. Paulus Diat-onus spomiuje nijesto Zellia, koje mnogi historičari identificiraj u s Celje. Ova bi grafija pokazivala i za e, kao što se često puta čita u latinitetu dekaden-cije, na natpisima i dokumentima Merovinga. Ali nije ni najmanje izvjesno, da je ova identifikacija ispravna. Kos, Gradivo I p. 188. naveo je razloge, koji s jačinom govore protiv nje. Dvostruko 11 upuéuje na to, da je bio nabasali Zéllia a ne Zellia, kako bi niorao biti prema Celeia. Dakle i grafija govori protiv gornje identifikacije. 2 CIR 917 prema Holderu o. c. 3 GIL III 5159 (aetatis infimae) možda baš iz dobe prije provala barbara. 4 Isp. moje Pojave p. 71 § 123. Ove misli dozrele su u meni u razgovoru s prof. dr. Ramovšem. 5 Isp. gore str. 25 si. bilj. 9. 11 Isp. moj članak u ZfrPh. XLI 150 br. 14. Ovom cu problemu, t. j. pitanju izgovora lat c" u vrijeme dolaska Slovena na Balkan posvetiti po-sebnu študiju. samo za se pretpostavlja asibilaciju kao i u census >» Zins, Caereliacum > Erlach iz Z'erlctch,1 ali može da pot ječe i iz slov.2 Njem. Žilici, Zilie, Zilli nije doduše mužno tumačiti, da je došlo u njemačka usta slov. posredovanjem, jer se Zilli < Celea dade protumačiti i na osnovu njemačkili fonetskih zakona. Ali historijski razlozi govore za slov. posredovanje. Nijemci se pojavljaju u ovom kraju mnogo kasnije od Slove-naca, u 9. stolječu,3 u vrijeme, kad nijesu više mogli čuti od Keltoromana ove provincije Celeči. Moglo bi se čak uzeti, da se Zilli osniva na slov. lokativu Celji, a Zilie na slov. anal o -gičkom nominativu Celje, kako se je zacijelo još govorilo u 9. stolječu. Obratimo se sada natrag k slov. Oglej-, njem. Agley. Treba odgovoriti na pitanje, zašto ovdje nemarno 6 > i. Da se odgovori na ovo, treba prije svega ustanoviti kvalitet od e kod tamošnjili Romana. Danas govore F url an i4 Akuilejg, Inku ileje5 (u Gorici), Ninfoiilejg (u Korminu, Fiumicello i Gra-diški). Buduči da se govori e mjesto e, kako bi bilo po zakonu, jasno je, da su ovi oblici došli u furlansku upotrebu učenim putem, i to posredstvom crkve. Nije pučka, nego učena riječ. Zna se, da se e govori u učenim riječima za e več od ranog srednjeg vijeka. Začudo je, da se ovo e mjesto e nalazi i u pravim furlanskim oblicima, koji i u konzonantizmu pokazuju pučki izvor. Ovi se furlanski pučki oblici danas rijetko upo-trebljavaju, ali dolaze u imenima mjesta: Aolij, Olc° (ora quasi in disuso, piše mi g. Battisti) ali postoji i danas u nazivu rimske ceste Ronchi-Aquileia: Viclole, Vidolee6 < via d'Aquileia i u 1 Jteyer-Lübke, Einführung 3. Aufl. § 145, 265. 2 Prof. Behaghel mi piše: Weder Cilli noch Pettau bedürfen einer sloweniclien Form als Vermittlung. Ali opet valja istaknuti razliku izmeftu Alteia > Alzei i Zilli. 3 U ovo stolječe mec'e početak bavarske kolonizacije istočnih krajeva Kaemmel: Die Anfänge deutschen Lebens in Österreich I. Na str. 140 kaže: „Selbst der Name Cilli kommt dem slow. Celje naher als dem römischen CeleiaKako ovo ne govori filolog, nego historičar, koji čest.o sudi po suzvučnosti, Kaemmelov je nazor bez ikakve težine. 4 Ove mi podatke saopčuje g. dr. Battisti, bibliotekar u Gorici. 5 Početno a u Aquileia shvačeno je kao prijedlog i zamijenjeno s in. 0 Pirona, Diz. friulano 781 piše Aolee, Ole, Bordolee, Vidole. Njegov slov. oblik Ogloja ne postoji. Za njem. Aglar kaže Matthias o. c. 59, da se Bordolp} < burgus d'Aquileia. Vidi se, da je učeni upliv de-formirao i pučki oblik. S punom izvjesnošču možemo dakle uzeti, da je hrv.-slov. obliku temelj e učenoga izvora. Ovaj glas ne prelazi u Z.1 Za njemački se oblik može dapače tvrditi, da potječe ne od furlanskoga oblika nego od latinskoga Aquihia, koje se je jednako razvilo kao i ime biljke.2 Ovo pak potonje zacijelo je ušlo u njemački jezik učenim putem. Za hrv.-slov. oblik ne može se ovo kazati i to radi toga ne. što za qui ne bi očekivali g.3 Naš se oblik dade protumačiti. ako rekonstruiramo furlanski oblik 7. stolječa, kad se Slaveni pojavljuju u ovim krajevima. Kaošto se u aquila Li asimilira velaru u talijanskim dijalektima,4 tako je i Aquileia prešlo u Aculeia. Ovaj je oblik potvrden u latinitetu provincije Dalmacije u izvedenici acideiesis5 (= -ensis).. Odatle se razvilo u 7. stolječu *aguleia, kako se može zaključiii iz grafija -ago za -ako u drugim romanskim zemljama iz toga vremena.0 Oblik -Aghulea s furlanskim gubitkom j poslije e potvrden je kod fra Giacomino Pugliese7 (13. stolj.). U furlanskom se je j < di, (ji, j sačuvao samo posli je a, o, u: raj < radiu, mujul < mo-diolu, ali -ed <1 -idiare. Za 7. se stolječe, kad Slaveni ovamo dolaze, može uzeti, da se je j poslije e još izgovaralo. Isto se tako mora uzeti na osnovu hrv.-slov. Oglej, da se još tada izgovaralo c/ pred velarom, koje je kasnije ispalo, isp. još furl. uzzd < a čuti are, avost < agmtus. Prema tomu je *Ago(u)lriae (lade potvrditi od 16. stolj. Zanimivo je, da dolazi i kod Vitezovima Ak. Rj. I 35. Kako se ima slivatiti ova zamjena sufiksa. nejasno mi je. 1 Cfr. u Dubrovniku tovjelica < tabella, hvjelica < ofella. Primjeri s i, koje spominje i läartoli II § 293, morat ce se drukcije tumačiti. 2 Matthias o. c. p. 20 doduäe kaže, da se korizma. * Isp. cors. dgula, gall. akula, frc. aille, Meyer-LUbke, Rom. Gramm. I § 502 i Literaturblatt f. germ. rom. Ph. 37, 379. Na ovakvu asimilaciju upurujc i srhrv. jegulja, ako je posudena iz anguilla. 5 Isp. moje Pojave § 55 p. 34. 6 Meyer-Lübke, Einführung 3. Aufl. g 145 p. 162. Matthias o. c. zah-tijeva ovu podlogu i za njem., v. bilj. 3. ; Monaei. Crestomazia it. p. 92 = Bertoni, Duecento p. 68. u latinitetu onih krajeva dalo sasvim pravilno slov. *Ogi/ejbl Oglej. Hrv.-slov. oblik izvanredno je važan za kronologiju furlanskih glasova. On govori za to: 1) da je c. g pred ve-larnim vokaloni isčezao poslije 7. stolječa,8 2) da se j u onom kraju več onda izgovaralo kao frikativni palatal, 3) da je j poslije palatalnoga vokala ispalo istoni poslije 7. stoljeea, 4) da je učeni upliv na kvalitet od B postojao več u 7. stoljecu. Napomena. Ad str. 25. Pitanje nase zamjene za vit. j, di, gi nije jednostavno. Zamjena sa j kao u Oglej i Ptuj vidi se još u Trajanus >- Trojan, Georgius > slov. Jurij, brv. Juraj, gruj conger communis A. K j. III 480 < *congrius (cf. tal. spanj, congrio) > *grongius (cf. tarent. gronjje) < grongus REW 2144. Moglo bi se uzeti, da su u ovim primjerima Južni Slaveni substituirali vit. j, gi radi sličnosti izgovora sa idg. di > praslav. di, koje se na teritoriji Slovenaca i Cakavaca Hrvata razvilo kasnije u j. Prema tome bi ove tudice bile veoma važne za kronologi j u naših glasova, jer bi se iz ovoga moglo zaključiti, da su Južni Slaven e u vrijeme dolaska u ove krajeve izgovarali di > di slično spomenutim vit. glasovima. Istaknuti valja u potvrdu ovoga zaključka još i to, da Georgius > Jurij, Juraj, štok. Burad (isp. i dalmatinska imena mjesta Sučurac Sut jur' + h c i Sudurad < Sanctus Georgius) pokazuju isto teritorijalno razmještenje kao i meja i meda. S druge strane ne smije se smetnuti s vida činjenica, da u vit. jeziku pokazuje grč. £ isti razvitak kao i j, di, gi. To se opaža i u srhrv. r^uinta >- srhrv. tt-peza pokazuje isto z kao i Jadera >• Zadar. Ovo se isto 2 nalazi i u rumunjskom: jacere >■ zace kao i -ez < -idio od grč. -i^siv. Problem bi dakle bio u tome, za što je u nekim sluča-jevima nastala substitucija, a u drugim nije, jer se ne može misliti na kronologičke razlike, na različitu starost n. pr. u Zadar i Oglej. Bit če najbolje, ako se oprezno izrazimo, da još nemarno dovoljno substrata, kako bi prosudili naše reflekse j, z, ž za spoinenute vit. glasove. 1 Za prijela/, o>7. isp. Bononiae^> Bodim, Corinl > Karht, sco- della > zdela, itd. Matthias o. c. p. 22 tumači gubitak vokala u njem. obliku premježtanjem akcenta: Aglei. 4 Ovaj zaključak vrijedi i za Dalmaciju gdje imamo od Tragurium > brv. Tvogir, tal. Trah, isp. Glasnih b. li. zetu. muz. XXXIf iiO. Petar Skok. SIot. Celje. 33 Slov. Celje. V prednjem članku si tolmači g. prof. Skok današnje slov. Celje na ta način, da so si Slovenci izposodili obliko vlat. lo-kativa Celeae, ki je v njihovih ustih dala praviloma *Celi, kar so radi končnega -i smatrali za loc. sing. neutralnega debla na -io, ga zato izpremenili v *Celji in k temu na novo stvorih nom sing. Celje Celjf. Ze v zasebnem pogovoru sem g. prof. Skoku izjavil, da to tolmačenje ni nemožno, da pa si postanek slovenskega imena razlagam malo drugače; ker me g. prof. Skok tudi s svojim nazorom o razvoju vlat. e v besedi Aquileia ni prepričal, da je njegova razlaga oblike Cjljf edino možna, si dovolim podati v sledečem svoje mišljenje. Gornja razlaga me moti, ker jemlje za vlat. e kot edini in splošni slovenski refleks 1, ki ga imamo n. pr. v Kobarid, kar se mi ne zdi potrebno, kakor kaže obliki Celje gotovo bližji Oglej in je treba računati z različnimi vlat. narečji (in izgovorom) na vzhodu ali zapadu slovenske zemlje in dalje še s skrčenjem e -f- «;. Dalje menim, da bi Slovenci, če bi že sprejeli Celeae kot *Celi, to obliko sklanjali v gen. *Celija, loc. *Celiji itd. (prim. verij) in bi se nom. glasil *Celij, t. j. dvomim, da bi smatrali obliko * Celi za loc. sing.; kajti loc. sing. sufiksalno naglašenih debel na -io se je v dobi, ki pride tu v poštev (VII. stol.), glasil n. pr. noži, veselbfi, ki je vendarle po dolžini naglašene končnice toliko različen od *Celi, da ni mogel vplivati na to, da bi se *Celi smatralo za loc. sing. in da bi dalje prepeljal naše ime v neutralno deblo na -jo; pa tudi, če bi se to izvršilo, tedaj bi se moral loc. sing. glasiti *Cel''i, novi nom. sing. *Cel'e, kar bi moralo ostati odslej neizpremenjeno (iz-vzemši prehod Celje > Cjlje) in tako bi nam ostala nepojasnjena oblika Celje, ki je še v XVI. stol. v rabi. Poleg tega bi loc. sing. *Celi mogel roditi ne le in edino neutralni nom. Celje, marveč z ravno tolikšno verjetnostjo tudi še maskulinni nom. *Cel'b ali femininni nom. *Ceh> (i- deblo). Ker pa je nastalo iz Celeae ravno ime srednjega spola, zato si razlagam Celje drugače. ČJKZ. III. 3 Današnja oblika C'jljf govori s svojim odprtim -e- pod dolgim rastočim poudarkom brezdvomno za to, da je ta poudarek šele v kasnejši dobi razvoja slov. jezika prešel s končnega zloga na. prvi zlog, prim. Ramovš AfslPh. 37, 289 si., da se je torej predhodna oblika glasila * Celje, kakor imamo vfsjlj? poleg še ohranjega starejšega vfsflj^. Pa tudi to ni prvotna slov. oblika. Izhajati nam je marveč iz *Celé—Celje, ker tako slove naše ime, ko je — kolikor mi je znano — prvič zapisano v slovenski obliki, gl. Trubarjev Katekizem z dvema izlagama str. 270.: Celee (v 1. 1575.), kjer znači pisava -ee-dolgo poudarjeni ozki g, prim. ČJKZ. I. 120. Oblika Celje, pa nas spomni na veselje, pitjé, itd., kar beremo n. pr. pri Zno-jilšku (1. 1595.): vefseljé 40, vpitjé 153, pitjé 173, 189; dat. pitju 172; v Dalmatinovi bibliji: ve/feljd II. 152a; vefjelé II. 2bs; loe. v'oroshjej I. 120a, 121 b, 122a (2X); pri Hrenu: vefseljé I. 10a, 15a; pri Trubarju: loc. uueffelei T57 : 222 itd.; dalje še dialektično: cvrtje, spanje, korenje (Postojna); zye.nié, cvrtji é (goriški Kras); osjé, osovjé (Velike Lašče; LMS. 1880, 163 s. v. osina); lextyvd'é, vqsqld'é, orozd'é (Prekmurje); o -jé gl. še Škrabec, Cvet. 14.9; Valjavec, Rad 132, 211. Ta -jé < -ije je kasneje prešel (dialektično) v -je, (sadj), žgane/, Borovnica) in se je poudarek mogel slednjič preseliti na predhodni zlog kakor v žena, noga (prim. vefs'!dU?; žduldni$?; Raščica). Vse to nam kaže, da se je isti razvoj vršil tudi pri našem krajevnem imenu torej, C'eljé > Celj>f > Cjljf. Odtod tudi loc. sing. Vcelei Trubar, K II.: 255, < *cele. Razložiti nam je tedaj, kako je Celjé nastalo iz vlat. Cele(i)a. Ta razvoj si mislim tako-le: Celeae je dalo slovensko *Celé, bodisi da je e že v vlat. bil take kvalitete, ki je bila najbližja slov. e, ali pa po skrčenju g + «e; tak nom. sing. na -e je bil v slov. jeziku možen edino le pri neutralnih deblih na io in že končnica -e sama je privedla do tega, da se je *Celé smatralo za nom. sing. neutralnih io- debel, vsled česar se je, gotovo še pod vplivom oblike Celjanini, Celjane, *Cele preobrazilo v Celje (ne *Cel'é). Ko je nekako od IX. stol. dalje veseKj'é prešlo v veselje, je jezik smatral Celje za nastalo iz * Celi jé in je naše ime doživljalo isti razvoj, ki sem ga zgoraj podal za substantiva na íjé. Fr. Ramovš. Slovarski doneski. As m. (pri kartah); pri sv. Miklavžu na vzhodnem Štajerskem: Iiis m.; prim.štaj.-nem. Ess fem. n. „Eins im Karten-und Kegelspiel", Unger-Khull, Steir. Wortsch. 207; srdvn. esse, lat. assis- h- je v vzh.-štaj narečjih običajni protetični glas. bančiti, -im, vb. impf. „1) irre reden; 2) lärmen (Suhor; LMS. 1894. 1.); 3) zechen (Daničič, Akad. rj. I. 171)"; prim. še halovdniti, halovdti in na Štajerskem halobdnciti „lärmen, tollen". Iz nem. fanzen, tudi alfanzen sehw. Zw. intr. „albern, fašeln, scherzen, foppen" gl. Kaltschmidt, Grs. Wb. d. deutsch. Spr. 251.; Alfanzerei f., srdvn. ale-vanz m. „Possen, Betrug": stvn. eli-benzo „Landstreicher" in ele-fenz (PBB. 14, 104 A), srdvn. fanz „Taugenichts" (Grimm, DW. III. 1320). Po Fischerju, Schwab. Wb. L 123 je beseda v pomenu „Betrug, Gewinn" sprejeta iz ital. all'avanzo „zum Vorteil". — Daničič I.e. primerja madž. bandsa „schielend", meneč „jer i pijan čovjek škilji": toda pojem „pijan" je pri naši besedi gotov sekundaren, Prim. še zbančiti se „zbuditi se", Barle LMS. 1893, 2. batjkga fem. „Prügel, Knüttel"; Sv. Miklavž; spada najbrž k rus. batog. id. (v nem. Batocken pl. Kaltschmidt 1. c. 91) in gl. Berneker. EW. 41. bend(i)ja, bändija f. Neka psovka, n. pr. pasja ti bendija (Sv. Miklavž); bendija (bendrga) školerska (Sv. Tomaž). Prim. še pri Pleteršniku, Slov. s. v. berdija, berdiga, berziga, brdiga. Kakor je težko najti za vse te besede jasnih izvornih oblik, se mi zdi, da tiči prvotno v njih nem. Bendel m. verkrüppeltes Wesen, Krüppel", Unger-Khull 1. c. 65. Glede končnice -iga je mogoče misliti, da se je imenovana beseda križala z besedo wendig adj. adv. (vom Vieh) „schwer zu bändigen, störrisch, böse", Unger-Khull I. e. 630 in prim. še Schmeller, BW. I. 248: bändig, bendig, bennig: srdvn. bendec. Iz fraz kakor „du Hund du bendigau se je moglo izločiti slov. bendiga. Perušek Afsl. Ph. 34, 18 vidi v naših besedah beneško ptrdio, perdia < per-dito, -a; perduto, -a. berigla, barigla fem. Prügel, Knüttel. Pri Sv. Miklavžu rabijo starejši ljudje izraz verigla f. v pomenu: 1) Weinpressriegel t. j. pofrezni hlod, na katerem leži „prešpanj"; pri stiskanju se zapove vretenarju: „idi po veriglo" t. j. naj pri vije „prešpanj" tako visoko, da se še lahko vtakne veriglo v pre-slico; 2) Schlossriegel, Türschieber. Mlajši rod govori že „veriga" (ljudska etimologija). Iz nem. Wehrriegel ni. bidra fem. Gugelhupf; Sv. Miklavž; bider, -ra ni. Sv. Jurij ob Sčavnici. .Iz staj.-nem. Wider m. Germgebäck mit Rosinen, ähnlich dem Gugelhupfe; demin. 1 Vid er l n. Unger-Khull 1. c. 632. bifank m. poljska mera, Št. Ilj. Iz nem. Pifing, Püfing m. Ackerstreifen von zwei Furchen, begrenzt in der Breite bis zu zwei alten Klaftern: der P. des Murtales ist breiter als der des Raabtales; Unger-Khull, I. c. 83; prim. izvorno srdvn. Irifanc stm. Umfang itd. za-biščiti, -Učim vb. pf. jemand ausfindig machen, erjagen, erwischen; Sv. Miklavž. Iz nem. erwischen. Pri Sv. Barbari pravijo za-drbišniti. bogožoven, -vna, adj. armselig; bogožovno živiti, Sv. Miklavž; prvi del naše sestavljenke je slov. ubog „arm", v drugem pa imamo izposojeni nem. -sal (prim. srdvn. armsal n. Armut, Elend; armselic adj.). bojsen, -sna adj. Prim. Pleteršnik s. v.: „kozam pravijo rogate, ovcam pa bojsne, ali če se jim hočejo prav sladkati, tudi bojsce, bojsnice". Potemtakem je bojsen isto kot rogat. Zato izvajam besedo iz nem. wachs adj. adv. 1) mit Schneide oder Spitze versehen, schneidig, geschärft; 2) grob, rauch, Unger-Khull, I.e. 613.; wachs (ivdcks, iväss, iväsj „scharf", Schindler 1. c. II. 839, 1019; kor.-nem. waks in was Lexer, Kämt. Wb. 248; prim. še Lessiak, PBB. 28, 133 ^dve besedi: wahs, icelise k wachsen in wass, wetze k wetzen). V slov. besedi je -j. prehoden glas, ki se često vrine pred spiranti, prim. ojster, pojstla. brte, -eta m.; brtež, m. dicker Mensch. Izjuž.-nem. Briitt m. ein fetter Mensch; Briitti f. eine fette Weibsperson; Kaltschmidt 1. c. 127. bürati, -am, vb. impf, zagrajati breg pri uravnavanju rek in vodotocev, LMS. 1895. Iz nem. Wuhr fem. n. siidd. die Wehl", ein Danim zur Wasserableitung; icuhren sclrw. Zw. ein Wuhr machen, Kaltschmidt 1. c. 1079; prim. še kor.-nem. wir a Rinnsal mit Damm zum Ableiten des Wassers, srdvn. ivuor, *wüere, Lessiak, 1. c' 86. buža f. 1) ein kleines Tierchen oder Ding; 2) der Kretin; bužav adj. schwächlich; bužika f. Gänschen; püza (poza) f-Mädchen. Puppe; puže, -eta Knabe, pi'dast adj. puppenhaft. — Iz nem. Wusel fem. die Gans, Kaltschmid 1. c. 1082; Wuserl n. kürzlich ausgeschlüpftes Hühnchen, sehr junges Tier kleinster Gattung; Wuserl! Wuserl! Lockruf für Geflügel; Wuserlet adj. adv. (von Kindern) niedlich, zart, Unger-Kliull I.e. 641; Puserl! Lock- und Treibruf fiir Geflügel ib. 132: Wuselein (Wusrl) n. Kind das zu laufen anfing, Schmeller 1. c. II. 1039. O sličnih vabljenkah (buse, bise, biis, buseli itd.) prim še Grimm DW. II. 503.' cejok, m. das Handwerkszeug, Sv. Miklavž. Kakor cajg m. Stoff in kor.-slov. couh Lessiak 1. c. 84 iz srdvn. ziue (- (švic. zöukx). Beseda je razširjena v vseh germanskih narečjih (isl. toa „Füchsin"), radi česar ni misliti, da bi bila izposojena iz slovanščine po Streklju, (^ZN. VI. 60. čugrl m. teliček, St. IIj. — Prim. staj.-nem. Tschuijel, Tschigel n. Stierkalb, Fohlen; dem. Tschugerl, Tschigerl; švic -nem. tschugen „saugen". deban m. ein robuster Mensch, Sv. Miklavž. — K. si. debeh. disna f. svinja, Sv. Tomaž. — Iz madž. diszno „svinja". djüp, dj'&'pa m. vlomilec, ropar; St. Ilj. — Iz stvn. srdvn. diub „Dieb" po prehodu tir, > iVt; prim. še kor. slov. doup in dhp, Lessiak 1. c. 84, 38. driičiti, drftčim vb. pf. jmdem einen Stoß geben, stossen; Sv. Miklavž. — Iz nem. drücken; po Wintelerjevem pravilu, PBB. XIV., je druckezzen dalo *drutsclien; besedo je ločiti od si. drfiiti, gl". Berneker EW. 229. dürnik m. velik okoren lonec, LMS. 1894. Iz štaj-nem. Um {., Urning m. altes Maß für Flüssigkeiten, Unger-Khull 1. c. 612: Turnmaß: ist ein halb Gurkfelder-Maß 1. c. 184; izvor je lat. urna, prim. Strekelj ('ZN. V. 43. ec, ajc m.; icek m. bik; junges mämliches Kalb; ica f. junge kleine Kuh; ¡cika f. idem; božja icika Frauenkäfer. — Iz nem. Heizel m. junges Stierkalb; Heinzel; Kaltschmidt 1. c. 390. enga, p eng a; v otroški poštevanki: eng a, penga, cincrlija -sedem votlih kompanija . . . .; Sv. Miklavž.—Prim. nem. Einehen, Beinchen ozir. nizko-nem. eneke, bencke; prim. še enklja f. Eins, Einser in neko drugo otroško poštevanko, ki se začne eketi, peketi, chketi me itd. fläka f. cunja; prim. nem. Jlcick m. abgerissenes Stück eines Stoffes oder Zeuges, Unger-Khull 1. c. 237; Flacke f. id. Schindler 1. c. II. 786; srdvn. placke, phlacke, Lexer TWB. s. v. in gl. še Kluge EW. 9 s. v. Placken. folgati, -am vb. impf, das Auslangen finden, Sv. Miklavž. Prim. štaj.-nem. gefolgen sclnv. Zw.: 1) was allg.; 2) genügend vorhanden sein, ausreichen; 3) genug haben, ausreichend versehen sein; Unger-Khull 1. c. 273. fožel, fötta m. pleme, rod, vrsta.Virštajn; bdža f. Art, Sorte, Kasse; bdžati se von gleicher Gattung sein,. — Iz stvn. srdvn. fasel n. foetus, proles, soboles; fesil, feselig adj. frajka f, Lustmädchen, Sv. Miklavž. — Iz nvn. Freier, Freien, srdvn. vrte gl. še Berneker EW. 283. s. v. fra.jier. Jak. Kelemina. 0 prvotnem slovenskem naglasu ~ v rezijanskem narečju. Fr. Ramovš AfslPh. 37, 151 si. je za celo vrsto slovenskih narečij (Poljane nad Skofjo Loko, Orni vrh, Ilote-dršica, Guštanj-Boena, deloma tudi Kras in Rožanska dolina) konštatiral, da je slovenski naglasni tip _ o o _ in " _ prešel v 1_, ki je potem še mogel se razviti v L _ afi pa v Istotam si je zastavil vprašanje, ali se je ta razvoj vršil tudi v Reziji in Ziljski dolini, str. 154 si., kar je tem bolj umljivo, ker Grafenauer AfslPh. 27, 223 ne za eno, ne za drugo narečje ne pozna drugače občeslovenskega preskoka o- >-=, marveč le ugotovi, da odgovarja dolenjskemu ziljsko L _. Res je, da rezijsko in ziljsko današnje narečje na prvi pogled kaže, da v njem ni bilo označenega preskoka, ravno tako pa je mogoče, da more biti sedanje stanje rezultat kakega novejšega premika t. j. da ~ _ ni direktno prešlo v L-. Rožansko narečje, ki je po vsem tako blizu i ziljskemu 1 rezijskemu, pozna naš preskok v polnem obsegu, prim.: Ues-lasd, led-ladd, miiest-mostd, linicub, pap£w itd. Zato se nam nehote vsiljuje misel, da je bil ta preskok občeslovenski in da sta ga ziljščina in rezijanščina kasneje zopet premenili. Priznam, da je v tem vprašanju težko priti do definitivnih zaključkov, to tem težje, ker nimamo starejših zadevnih dialektičnih tekstov z označbo naglasov, ker dalje rezijanska vokalna harmonija ovira jasno sklepanje iz kvalitet nenaglašenih vokalov in ker je dosedanje znano gradivo o ziljskem narečju dokaj revno in morda celo nezanesljivo Iz vseh teh razlogov se je Ramovš 1. c. glede našega preskoka o ziljščini in rezijanščini omejil le na domneve in sam priznal njih negotovost. Da moremo stvari vspešno slediti, podam zaključke Ramovševih izvajanj: premik slov. oko >• ziljsko oko bi se moral vršiti 1) pred moderno vokalno redukcijo (torej najkasneje sredi XVI. stol.), ker bi sicer danes ne imeli uho, ampak v;>ho", 2) pred krajšanjem vokala v poziciji pred dvojno konzonanco O prvotnem slovenskem naglasu ~ v rezijanskoin narečju. 41 n. pr. srebro; 3) pred prehodom okno > vbjend. To so pogoji, ki so morali biti dani, ako se je premik vršil. Da pa se je naš premik tudi v ziljščini in rezijanščini vršil, za to navaja Ramovš te-le dokaze: 1) sporadična ohranitev starega naglaševanja: zilj. (¡aspu-jd, rez. 9rži] 2) refleksi nekdaj naglašenih vokalov: zilj. gosto (<> in ne o), rez. pomij, stdrust, noči, solij (;< < o; ohranitev končnega -i, ker je iz -l); 3) premik naglasa tudi tam, kjer je bil od nekdaj (prvotno) na končnem zlogu: zrebe < žreb t. K temu je pripomniti, da more rez. stdrust, žiicjust imeti še stari korenski dolgi rastoči poudarek in da ni treba izhajati iz analogičnih oblik starost, živost t. j. da -u- v poivuj itd. ni iz o, marveč iz nenaglasenega -o-. V sledečem pa hočem navesti še nekaj primerov, ki govore za Ramovševo domnevo. Ti primeri so: 1) ohranjena starina lani (štok. lani); 2) kakor v drži je ohranjen preskočni naglas v acc. pl. uši (štok uš. uši; slov. acc. pl. uši), dalje acc. sg. roko, očd, acc. pl. nohe, koze, vode; prim. tudi predložni dat. sg. k uči poleg nepredlož-nega dede (isti slučaj kot pri žrebe); 3) če se v rezijanskem narečju ne bi vršil prehod = _ > - tedaj nam je nerazumljiva in nerazjasnljiva razlika med zhuda (zgodaj; štok. geti. goda) in gen. sg. boga (štok. boga) ter instr. sg. z^buhon poleg bohon t. j. razlika, ki jo vtemeljuje predlog, torej isto, kar imamo n. pr. v dolenjščini prim. Sbugorn Trub. CO: 19a; pred tuoim Bogum Dalm. Mos. 108b; 4) če bi v Reziji ne bilo naprej preskočnega naglasa, bi moral gen. sg. snega dati *sniga, kajti v rezijanščini se, kot v nobenem slovenskem narečju, prvotno dolgo padajoče naglašeni vokal ni nikdar krajšal; 5) kljub temu, da je Bau-douin de Courtenay pri transkripciji zelo odvisen od shrv. naglasa, je vendar proti štok. Idkat notiral lakat, torej s krajšim korenskim vokalom kot ga imamo pod njegovim naglasnim znakom " ; tak vokal pa je možen le pod drugotnim poudarkom, torej: lakat >> lakat >> lakat, Idkat; 6) ne vidim razloga, zakaj bi se morala v ziljščini proti nom. sg. muest, v gen. sg. m()sta izpremeniti naglas in kvaliteta korenskega vokala, če je bil poudarek tudi v gen. sg. na korenskem vokalu. 7) Ce za re-zijanščino ne priznamo naprej preskočnega naglasa, bi bil n. pr. razvoj v sledečih besedah ta-le: meso^>*meso (prim. pet, spet, svet) > ihisu (prim. umni t), kar odgovarja današnji obliki. V slučaju pa, da priznamo tudi za rezijansčino preskoka _ >■ _ bi morali sprejeti tak-le razvoj: mgso > *meso *meso >> misu. Ugovarjal bo kdo, čemu je naglas v misu dolg proti kratkemu v sceno, od koder tudi razlika v vokalni kvaliteti. Odgovoriti mu morem, da je e mogel v Reziji v nenaglašeni poziciji prej izgubiti dolžino kot r; dalje bi z negotovostjo še opozoril, da je n. pr. tudi v dolenjščini nenaglašeni r povsod prešel v e, nenaglašeni e pa je dal ali i, ali pa e, prim. Ramovš 1. c. 141 si. Vsekakor pa navedeni slučaj ne govori ni za, ni proti razvoju v rezijanščini. ■ Drugače je s sledečim primerom. Vzemimo, da prehoda ^ _ ]> _ Q ni bilo; tedaj mora dati seno ]> *seno^> *sino (prim. nom. pl. lita, dila, kultna, kjer je ~ seveda novocirkumflektiran iz '), česar pa nimamo; nasprotno pa, če sprejmemo ta prehod, dobimo: sSno ^>*send^>*sceno > steno, kar zares imamo; pripomniti je le, da je -ce- v samo le teoretično mišljen in da je bil v času naglaševanja _ ^ nenaglašeni e najbrž enak e, ki je šele po vokalni harmoniji prešel v -m-. Dalje primeri s kratkim korenskim vokalom: Mogoče bi kdo v tem zadnjem primeru zahteval za -e-drugega zloga glas -i-, ker je S prešel v rezijanščimi v -i- prim. Baudouin de C. Opyt § 118., torej bi današnja oblika imela sloveti nekako *jcezyri>. Vendar ne vemo, ali je v dobi, ko so je govorilo * jezero, bil -e- že tako blizu glasu -i-, da bi se po zopetnem preskoku naglasa tudi v nenaglašeni poziciji moral še razvijati v isti smeri (proti -£-); dalje moram opozoriti, da je ravno v tej smeri raziskoval Ramovš 1. c., pa ni mogel priti do kakih rezultatov. Smatram razvoj _ )> L za starejši kot razvoj 5 > u, e > t itd.; mogoče je, da je narečje te razvoje takrat t. j. v dobi oblike *jezero šele začelo naznačevati (n. pr. o, e), da pa se po preskoku naglasa ta embrij ni mogel dalje razvijati, ker so mu bili odtegnjeni življenjski pogoji. Mislim, da je po navedenem nele dokaj verjetno, marveč že skoraj dokazano, daje v rezijanščini = _ !> _ q in dalje v Dr. Anton Bajec. jezero kolo / *lcdlo *kulo (prim. zhudct), česar nimamo; \*kdlo, *kold, kola, kar imamo; /*jezero ^>*jizcerij, česar nimamo; \ *jezero, *jezero, joezcero, kar imamo. Csl. (lesti : slov. (leston. Kakor je znano, so pridevniki grš. d'e£idg, Se^uegog = lat. dexter, sti. dakšinah itd. stvorjeni na podlagi adverba *delcsi, ki je prvotno lokal sing. s-debla *delcos- gl. Brugmann, Griecli. Gram.4 §§ 175, 205; Boisaeq, Diet. s. v. ds^iog. Poleg tega pa imamo še druge tvorbe: *delcs-iio- (stir, dess, got. taihswa), *delcs-no (si. desm,; kar imam za prvotno slovansko obliko in ne *desbm>, prim. še Vondrak, Aksl. Gram.2, 186. Meillet, Etudes I. 111 proti Wijk, AfslPh. 36, 589; bolg. desen je razlagati tako kakor jasen, gl. Berneker, EW. 276) in *deKs-to- (alb. djddte in csl. destb). Kolikor morem zasledovati, je csl. desti, znano iz Vostokovovega slovarja csl. jezika, kjer je navedeno dvakrat v istem stavku „orqzi pravednimi destymi i ušuimi slavoo i dosaž(d)eniembu, str. 198. in 534. Besedo rabi rokopis (Georgios Hamartolos) XV. stol., pri Miklošiču Lex. pal. X. citiran z Georg.-Vost. Iz omenjenega slovarja jo je prevzel Miklošič 1. c. s. v. destb. Berneker EW. s. v. desbm meni, da pri etimoloških kombinacijah destb ne more priti v poštev, ker je preveč osamljeno in se nahaja po Leskienovem sporočilu itak še na popačenem mestu. Kar se tiče popačenega mesta, je Leskien gotovo mislil na gori citirani stavek, ki zares ne podaja nobenega smisla. Pa tudi če je to mesto v smiselnem pogledu popačeno, še ne moremo trditi, da bi radi tega imeli opravka tudi s pismeno pomoto desk, nam. desm. Nisem sicer docela prepričan, da je oblika destb eksistirala; hočem pa v sledečem podati nekaj misli, ki — se mi zdi — opravičujejo ali vsaj ne izključujejo eksistence oblike destb. Pri Trubarju berem zelo pogosto destvn, destna, destno ..dexter" in destnica „dextra", prim, dejhnu Oku T57 : 11; T82 : 16; dejtnu. uhu T67 : 244; deftnu lice T57 : 12; T82 : 18; deftna roka T57 : 12; Tm : 16; na fuio deftno ftran T57 : 78; define acc. pl. Kil: 471; deftniza T57 : 13; Ps. 44b, 52b, 113a; T82 : 19; 44 Fr. Ramovš. deftnizi K,0 : 160; deftnici T37 : 59 (2X), 78, 131 (2X), 236; Ps. 34b; KU : 523; deftnice Ps. 43b; deftnizo Ps. 35b; fiäy na Deftnici Boshy KU : 23; Taku bodesh na Sodni dan — Odlozhen na to Deftno ftran TPP : A3b. Le redko berem pri Trubarju desdn prim. na defni firani Kil : 73; defniza Ps. 39b, 83a, 86a, 90b, 143b; defnizo TDP : A3a; na defnici T57 : 245: L's. 34 b; Kil: 140. Nastane vprašanje, kako naj si razložimo destdii. Najenostavneje bi bilo reči, da je destdn nastalo po križanju desU X desm, kar bi bilo lahko, da nam je oblika desU j)opolnoma zagotovljena. Dalje bi si destdii mogli tolmačiti z Miklošičem, Vgl. Gram.2 I. 354, ki meni, dasi nejasno, da je skupina -stn- po nekod prešla v -sn-, drugod pa -sn- >- -stn-. Tu je treba najprej pripomniti, da prehoda -sn- > stn- nobeno slovensko narečje ne pozna, čeprav ni nemogoč, prim. za češčino Gebauer, Iiist. mluv. I. 396.; od Miklošiča citirano slov. pristdn ima prvotni -t- (*prisU je kakor prosti, sestavljenka, v katere drugem členu imamo *st(h)o- korena *st(li)a- „stati", gl. še Persson, Btrg. I. 240) in nemško ime reke Pästnitz je dobilo svoj -t- lahko šele v nemških ustih, ali pa ima tudi prvotni -t-, prim. ime reke Piesting na spodnjem Avstrijskem, v starejši dobi pisano Pistniclia (1. 1020), Piesnic (l. 1100) in gl. še Miklošič, Sitzber. Wien. Akad. ph.-li. KI. 1874., štev. 431. Pač pa je slovenskim narečjem znan prehod -stn- > -sn- n. pr. v Prekmurju: lasno, žalosni, mosiüca, očivosno, drugod le sporadično: Šesniist (Rezija), miisn (Postojna); zelo poredko ga najdemo tudi pri Trubarju: oblafnik R5S : PIV b, s (oblaftnik R5S : Tm,; TiVa; Živa); slafnim dellorn Kil: 525; is lafne vole Pav. 38b (laftnim Pav. 40a; laftne Pav. 45a (2X)> laftnimi Pav. 47b itd.) in semkaj štejem tudi gori navedene primere defniza itd; prim. še Megiser: oftnu s. v. Stachel in ofnu s. v. stupffruet. Iz tega sledi za Truberjev govor, da je destdii prvotna, desdn ]>a drugotna oblika. Kljub temu pa bi lahko izvajali destdn desdn, rekoč, da je v času, ko je -stn-prehajal v -sn- in ko se je praviloma že govorilo lasna, a še lastim, k staremu desna bil stvorjen analogični mase. destdn, ki se je potem posplošil. Vendar je to malo verjetno, ker bi za današnje narečje na Raščici pričakovali destdn in ne desdn, oziroma bi morali reči, da je kasneje v naši besedi zopet izpadel -t-, tako da bi imel cel razvoj tele štadije: 1) desdn, desna; 2) destdn, desna; 3) destdn, destna, destnica; 4) destm desna, desnica in 5) desdn, desna. Pri tem bi tretji in četrti Stadij morali staviti v XVI. stoletje. — Slednjič bi še lahko mislili, da je -t- v destdn nastal na isti način kakor v jest < jas, az^• doslej pa pristop t- a v tej besedi ni pojasnjen. Pojav jaz >- j\st si je pač tolmačiti tako kot nvn. Obst, Axt, Papst itd. proti srdvn. obez, ackes, bäbes, gl. primere pri Wilmannsu, Deutsche Gram. I.3 str. 210 si. § 152, 2 in fiziološko razlago pri Bremmerju, Deutsche Plion. 47, pripomba. Ta pojav je vezan na absoluten konec besede in zato pri destdn ne more priti v poštev. Po vsem tem je verjetno, da je -t- v Trubarjevem destdn prvoten in radi tega bi pripisoval tudi csl. dest% možnost eksistence. Dodatek: Prof. Jagic mi v zasebnem pismu sporoča, da tudi Sreznjevskega Material/, ki mi niso pri roki, za dest-b ne navajajo drugih primerov razen onega iz Georgija Hamartola; zato misli, da desh, in destim, nista nikdar eksistirala in da je tudi Trubar govoril desdn, a pisal pod vplivom lat. dexter tudi destdn. To mnenje je dokaj verjetno, posebno če še upoštevamo, da je Trubar, ki je pisal lasna in lastna, mogel k govorjenemu desna, oziraje se na dexter, misliti, da je desna glede glasu -t- enakšna z lasna in da je etimološko upravičena oblika pravzaprav destdn. Da je pri Trubarju zares vpliv latinske besede mogoč, o tem nam priča n. pr. naslonitev adv. süpdr na lat. sub : Subper T,7: 358, 420, 423; Ps. 27a; Pav. 64a; Kil: 55, 57, 75 . . . poleg Šuper KU: 46. 545; T81: 69, 265. Fr. Ramovš. Slov. rês „ycrum". SI. rêsm < *rêskno- prim. lit. raiszkus, gl. Pedersen IF. 5, 44 živi v slov. résan « rêsbn), resnica, resnoba itd. in pa še v adverbu res. ki proti naštetim nima glasu -n- in daje misliti, ali ni iskati v njem neke prvotnejše, s formantom -no- še ne razširjene oblike. Ta domneva pa naleti takoj na odpor, ker, izhajajoč iz prvotnega *rêsk-, ne moremo uvideti, zakaj je izginil -k-, kar se je lahko zgodilo le v skupini -skn-, gl. Vondrak, Aksl. Gram.2 186. Ker nas izguba glasu -k- veže na skupino -skn-, moramo tudi pri obliki res izhajati iz prvotnega *rêskn-. Razvoj našega adverba se je potemtakem vršil na sledeči način. Slovenščina je imela v adverbijalni rabi obliko *r<;snb, kakršno imamo n. pr. v stnmb, opetb, prêmb itd., gl. Miklošič, Vgl. Gram. II. 55; Vondrak, Vgl. Gram. 1. 479; Brugmann IF. 27, 270. Njeno eksistenco moremo dokazati iz starejših tékstov in iz sedanjih narečij ; *resnb je po onemitvi končnega -i, prešlo v rêsn (enozložno), kasneje v rêsn, rêsdn. V tej formi jo berem pri Dalmatinu: Hej/en je, de v/i Ajdoufki Krajli kmallu ved leské BiLi. II. 6 b; Ieremias je rekàl: Tu nej rejffem Bibl. II. 46 b (o prehodu -n > m pozneje); Letu je tudi dobru rejjbn, ali mi je letukaj vsamemo lipotrebi Bibl. II. 92 b; dalje poznajo narečja: risan (Rezija; Baudouin de C., Opyt § 120; Mat. štev. 880); re.isn in r?;is (Sv. Križ pri Rogaški Slatini); rçisn (Slovenske gorice); rî^sn (Guštajn); rîàSdn (rožanska dolina); reisan (Prekmurje; gl. Pâvel, Magy. tudoman. akad. VI. 1917., str. 186.; samo pred labiali imamo reisam n. pr. j<} reisam prišlo Kiiliar, Nar. bi. v. ČZN. str. 4., ki pa ima mlajši -m, saj je itak v prekmurščini etimološki -m prešel v -n- glede prehoda <;(< 9) v a pri m. gbusanca, vàjat itd. gl. Pavel, A vasli. szlov. nyelvj hangt., 9). Podobno je adv. désdn, iz désn, *desn (enozložno), *desnb, gl. v Daim. Bibl.: ni na deffanni na le j ni I. 119 b ;v'Aroeri, na defantiija Méfta I. I82a; ni7 tem Hribi H ahila, kateri na dej'fen leshy te Pufzliave I. 163a; aku fe na deffan fkrye I. 273a; na deJJan II. 3b itcl. V obliki *resn se je -n izgovarjal nezveneče: *résn- to sem za prvotno skupino -th, -tlb trdil že v Prac. lingw. Baud,- str. 59., sklicujoč se takrat le na enake pojave n. pr. v češčini, gl. Gebauer, Hist. ml. I. 59, 301. Kljub redkim pisanim slovenskim jezikovnim virom moremo pa vendar to stanje tudi za slovenščino dokazati, če vpoštevamo, da končni nezveneči -l za tujca ni bil slišen in ga ta zato tudi ni pisal; tako nam je brati -mysl v sledečili besedah: Domemus, Godemus, Nasmus (Domomysl; Godimysl, Nasemysl; v listini iz 1. 864.; Kos, Grad. [I. 191); Dabramis (Dobromysl; v listini iz 1. 827; ib. II. 94). Na isti način si tolmačim v brižinskih spomenikih pisavo poz-ftavv II. 93, kar je brati postavi (postavlb). Dialektično je mogel tak nezveneč končen sonornik sploh onemeti in to se je zgodilo pri naši besedi v narečjih na Kranjskem: *resn ]> res (Gorenjsko), reis (Dolenjsko). K navedeni onemitvi prim. Jes-persen,' Lb. Phon. 88; Broch, Slav. Phon. 237, 244 si. Ta razvoj pa obenem dokazuje, da je résm prvotna slovanska oblika in ne *reshHb, ker bi adv. *reshnh mogel dati v slovenščini edinole r?sdn in nikdar ne res. Zdi se mi verjetno, da se je že takrat izvršil (dialektično) tudi prehod *résn résm (kasnejši resam) in sicer najprej le v poziciji pred labialom v stavku; moremo pa tudi reči, da je -n ]> -m šele v obliki résan in bi tako identificirali naš pojav z onim v shramba, hramba itd. gl. Miklošič, Vgl. Gram. I. 339 ali n. pr. v premurskem „pa sr. zaman" proti pa zamdm buu" (Kiihar, 1. c. 27. ozir. 12), o čemer je razpravljal Ilešič, Ljet. jugosl. akad. 1. 1916., 17 si., le da je pri naši besedi to narečje posplošilo to, ono ono obliko, tretje pa rabilo tudi obe (n. pr. Dalmatin). V tem oziru naš primer ni osamljen, prim. pesdn-pesam, bdsdn-bdsdm, téddn-Héddm; Trub. Ps. ima n. pr.: 1'eiffen gen.pl. la; Peifnom dat.pl. la; instr. pl. Peifenmi 4a, Peifnami 10b in pa nom. sg. Peifem 4a; acc. sg. Peifam 13a; iioni. acc. pl. Peifmi 3a, 4b, 7b, 10b; gen. pl. Peifem 4a; Krelj: péfam 15b itd.; bafni acc. pl. Trub. KIJ : 217; bajfen Dalm. Bibl. I. 189b — bajfem, baifsem, bajfmi Rogerij, PE. II. 65; kednov Kol.57 : eII.2; Kol.sS : 16; CO : 36b — ked.mou Kol.57 : e, Ko1.8í : 10; dial, keiddn in Midem (Borovnica). Skrabec, Cvet- XI. 7 je menil, tla je -m v pešam nastal na podlagi instr. pl., kjer se je -nm- asimiliral v -mm-, -m-: pessnmi, pesnmmi, *pe-sdini-pesm! in navaja tak instr. pl. (Pejfnii) iz naslova K84 in K93) pa ga beremo tudi drugod: Peifmi Ps. o a, 9b itd. Kakor pa kažejo že gori navedeni instr. pl. (Peifenmi), se omenjena asimilacija ni vršila in dalje pričajo n. pr. instr. pl. prikafni Kn : 282, fteimi verity Ps. 249a; Sapuuidi Tco : c3b itd., da je njihova končnica samo -i t. j. Peifmi kot instr. pl. ni nič drugega kot oblika, prevzeta iz nom. gen. acc. pl. Skrabčeva razlaga nam tudi ne bi pojasnila oblik resam in *tedam. Semkaj pa ne spada dvojica ženin-ženim „sponsus" (Shenimu CO : 73a; Slienim teli Diviz MB. (1. 1788) : 46 — Shenin CO : 131 a, 134a; 136as; Shenina MB. 64, 83, 84 itd.), kjer imamo zameno su-fiksov -im (prvotni, prim. csl. ženima „uxor") in -in, kakor tudi v očim „vitricus" proti ozhin pri Megiserju; še manj moremo semkaj šteti zameno -m-j-n- v Profjimiz Kol.37 : d II. 1; Profiimiz Kol.82 : 4; proJJimez Meg., kar je brati, kakor priča prosimez v Dalm. Bibl. I. 263 a za prozinidc (tako še v prek-murščini), t. j. po ljudski etimologiji (zima) premenjeni prosimo „januarius"; radi -ff- -jJ- pa bi vendar bral prosimdc in v njem vidim križanje oblik prosindcY.prozinidc. Fr. Ramovš. Stcsl. nejever* : slov. nejoveran. O slovanski nikalnici *e (-je-) a gl. Afsl Ph. 37, 309) in prim. najavernikou SIG. 46, naje.voln (Luža pri Dobrničali na Dolenjskem). Poleg tega pa berem še: Neouernik Trub. Pav. 65a: neiouernim EDP. (iz 1. 1563) 66; neouernih EDP. 100: neiouerni ib. 170; neoverne Ivrelj Post. 76b; nejovoln SPE. 25; neiouerin Stapleton, pogl. 21. nejovirniki Rog. PE. II, 536; najovirnike ib. 378: najoverna ib. 505; najovjernim ib. 526; nejo-vjerniga ib. 529; Janez Svkr. SP. III.: Neovernikou 13, 451; Neo-verniki 429, 430, 456 (poleg Neverniku 110; neverni 177, neverno/ti 317,318); Skalar: neoueren 53b; neouernost 150b; naiouerni211 a; naiouernost 422a (poleg nauernosti 53b; nauollen 53a; k' ueliki nauolli 118b"l; rokopisni Tomaž Kempčan iz 1. 1659: neouernike 173b; SchOnleben: neoveren 398; najoverniki SIG. 50: v nekem rokopisnem katekizmu iz XVIII. stol.: Neovernikou bi, neovernik 140; pri Gorjupu ZL.: neojo vijrne 105; Najovirnike 115; Neovirniki 115; pri Pohlinu, Opr.najovirni 98 itd. Kako je nastalo nejo- -< neje-'? Ta prehod si razlagam takole: prvotni slovenski e, preglasen za palatalnimi konzonanti iz prvotnega o, se je pričel v slovenščini, ko je izmirala palatalna narava predidočih konzonantov, opuščati in jezik ga je po vzgledih s predidočim trdim konzonantom nadomestil z o; tako beremo že pri Trubarju pohulshouati CO : 8a, Mezhom CO : 61b, kupzliouati CO : 30 b; pri Dalmatinu, Bibl. I.: bojoval 125 a (2 X), 125b (4 X), sognjom 122b, 123b, hlapzou 125a itd. (poleg kralem CO: 23a, refmishleuaneCO: 47 b; s ognem Bibl. 1.123a, 126 a; lilapzeu Bibl. I. 136b itd.). Jezik je v dobi, ko je svojevoljen, svojeglav itd. po radovoljdn, maloveren, sladkosned/en itd. prešlo v svojovoljen, svojogldv, tudi nejevoljen, nejeveren izpremen ¡1 v nejo voljen nejoveren, ki jih imamo v gori navedenih primerih. Pripomnil bi le še, da je gorenjsko najavoln nejovoln, ker bi nejovoln moralo dati *najv-voln, prim. sujugivbu. Fr. Ramovš. ČJKZ. III. 4 50 Fr. Kam o v š. Slov. jez, jezero. Skrabec, Cvetje X. 12, b navaja pri primerili s korenskim e tudi jež „erinaceus europaeus" in jezero „lacus": jez je slišal v svojem kraju (Ribniška dolina), dostavlja pa, da bi bilo po etimologiji pravilno ješ, kakor ima tudi Pleteršnikov slovar. Na -e- kažejo zares splošno dolenjsko jeiš, jeiia (Borovnica, Raščica, Ribnica; če piše Skrabec k c. jeiš, se je pač glede naglasa zmotil) in prim. tudi pri Dalmatinu, Bibl. II.: lesih 13 b; I ¿slu 6b, 13b, 123a (e — ei), dočim pričakujemo *fes in prekmursko deiš; cTeižova kbuža nam. *deš. Vsi slovanski jeziki govore le za prvotno *ežb < *egliio- (lit. ežys, let efis, grš. ¿%lvos), gl. Berneker, EW. 266. Različne slovenske dialektične oblike ne morejo odločevati, ker sta dolgo poudarjeni etimološki e in i v sedanjih refleksih sovpala, prim. rožansko jfos (snivli in Sidst), kraško jteš (smeh in liet), gorenjsko ješ (sneh in let) itd. Možnost, da bi že v nekem praslovanskem narečju nastalo križanje korenov *egh- in *aig- „bosti" (glede slednjega gl. pri Bernekerju, EW. s. v. ujbla) in da je na ta način nastalo *e.h, ni verjetna, čeprav imamo to v germanščini: stvn. tgil, nvn. Eigel (staroJ, stnord. igull (koren *aig-) in pa stvn. igil „Igel", stnord. igull (od korena *egh-), prim. Torp-Falk pri Ficku4, III. 23. Kot podporo za eksistenco oblike *ežb bi mogli navesti tudi si. jezo „jez" proti lit. eže in v skrajnem slučaju še o.eo< če bi takšna oblika bila verjetna, proti *eg(Ji)- v lit. esz, let. es itd. in meniti, da je *ežb podaljšana prevojna stopnja drugače običajnega slovanskega *ežb. Vse to pa bi bilo le ugibanje; radi tega menim, da gori omenjena dolenjska in prekmurska oblika nimati ei -< e, marveč je ta ei = etim. e -(- i, t. j. pred spirantom ž, s (kakor tudi pred drugimi) je čisto fiziološko utemeljeno nastal prehodni i vsled anticipacije dvignjenja jezikove ploskve za sledeči spirant, gl. še Štrekelj ČZN. I. 33 si . tako da imamo tu isti pojav kakor v beižat (Poljane nad Slov. je::, jezero. 51 Skotjo Loko; Orni Vrli nad Idrijo); peiče, reiie (Ziljska dolina); tj-doistd, poie, voižu (Rožanska dolina); šeist (Rezija); poistla, oistdr, gjizda, nista, uizda, zagoizda itd. itd. (po Kranjskem). Pri rus. bze.ro, stok. jezero pričakujemo v slovenščini jezero, kar tudi imamo, dasi bolj redko: jezer, jdzer (vas Jezero pri Tomišlju pod Ljubljano), jdzi'ra (prehod v femininum: Gluštajn) in prim. še Ravnikar, Sgod.: jesero II. 176; jeseni dat. sg. II. 126 (2 XV Zvečine pa so narečja pod vplivom predložni!) padežev (k jezeru, v jezero) ohranila " na prvem zlogu: jezer (Borovnica), jezer(cf) (Bohinj, Bled), gl. še Ravnikar 1. c.: jeser I. 128; jlsera gen. sg. I. 216 (2 X); Jeser I. 217. Istotako nam je brati oblike pri starejših pisateljih prim. Trubar: leferu Ps. 199a; TS1 { 436, 439 (2X), 440, 441: Iefferu Ps. 209a; Megiser: jeferu- Dalni. Bibl. II.: Iesera 8a, 16b, 17a; leserih 8a; Znojilšek: leseni 12; Stapleton: leferi 35 itd. Ker je bil e, v tej obliki za glasom, ki je tvorjen s priporo prednjega dela jezikove ploskve proti prednjemu delu trdega neba, je v nekih narečjih jezik potegnil sledeči e v artikulacijsko lego j-&; s tem je p>/ in ji- se je zlilo v i-: tzeru (Ribnica; istotamtudi iza, izan <^jeza, jezdn),izqr (Tacen), izard (Božanska dolina) in prim. še pri Trubarju y/eru Ts2 : 384, Iffera Ps. 187a s. Pri Pohlinu Opr. beremo še jiferu t. j. jizeru, kar je nastalo najbrž preko jazeru (jd > i). Večkrat je čuti tudi obliko, ki jo Skrabec 1. c. navaja, namreč jeize.ru; vendar ni to oblika kakega narečja (mogla bi biti predvsem dolenjska), marveč le individualna. Pri nji ni misliti po Skrabcu na vplivanje besede iez. temveč imamo zopet pojav prehodnega i pred spirantom. Fr. Ramovš. 52 Fr. Ramovš. Psi. *nesmb : slov. nesdtn, nišam. Iz *ne-esmb skrčeno *nčsnn, gl. Vondrak, Vgl. Gram, I. 168., mora praviloma dati v dolenjskem narečju neisam, kar zares imamo, v gorenjskem pa *nesam, namestu česar se rabi nišam. To obliko je pravilno razložil že Strekelj, O Levč. prav. 119 si. kot analogijo po nimam, skrčenem iz ne-rmam• vendar se hočem pri nji nekoliko pomuditi, ker zahteva Strekljevo pojasnilo nekaj popravkov in dopolnil. Slovenska narečja rabijo za naši dve obliki tole: ena skupina oblike, ki jih moremo izpeljavati iz prvotnih slovenskih nesam, nemam n. pr. neisam, nijimam (Raščica); ndisam, ndisa. ndi-ndimam (Ribniška dolina); neisam, mamam (Borovnica); niesn. niemam (Goriški Kras; gl. še spodaj); druga skupina ima nišam, nimam (slov. knjižni jezik; Belakrajina, Cirkno, Rezija, Koroško. Gorenjsko; Goriški Kras ima poleg gori navedenih tudi nisn, nimam). Moremo torej reči, da je nimam, pravilno skrčeno iz ne-imam, pretvorilo prvotno nesam v nišam, obratno pa je ni,sam vplivalo na nimam ali ne-imam (v rabi še v XVI. stol.: ne imamo Kn : 262; ne ima Kn : 387) in ga pretvorilo v nimam, kjer imamo v prvem zlogu računati, sodeč po sedanjih refleksih v narečjih, z e, kakor je pravilno mislil že Skrabec, Cvet. XI. 5 in ne mogoče z e po Streklju 1. c.. ki te druge analogije ni vpošteval. Ti dve analogiji tudi nista mladi in Strekljeva trditev, da začenja oblika nišam za nesam nastopati šele v XVIII. stoletju, ne odgovarja resnici; kakor nam pričajo slovenski tiski in rokopisi sta bili obe analogiji izvršeni že v predliterarni dobi, prim. Trubar: nefem Kn : 189; nefmo Kn : 54; nei Kn : 466; ne Art. 65a; nei fo Pav. lOb; ne /o Pav. 77a, T82 : 45 7; Tul-ščak: neifem 28a (2X), neifi 4b, neifmo Biva, 20a; Dalmatin. Bibl: nefim I. 2bh.{nefi l. 25a; nej I. 3b, 19a. 24b, 25a; ne I. 3 b itd.— neimamo Tulš. 14b; Dalm. nemajh Bibl. I. 2b, nema I. 26a itd. Pisatelji Gorenjci so po svojem narečju pisali nišam nimam, po vzgledu svojih dolenjskih prednikov pa tudi nésam, nemam, prim. EDP. (1563. 1.): tim fdraidm ni trelii (trzni/ 60; ny 60 (2X) — nei 41, 61; Nei mogel biti Jam 147; nei/mo 155; neimaslt 45, 46; Stapleton: nifem 4 (2 X) ni/i 4, 19; ni 12, 13, 18; ny 17; niste 19, ni/o 14 (2X), 16; nimaio 13 — neifem 4. 8; nefini 8; nei 7 (2 X), 11, 15; nemate 16; nemam 19; Nyefem 4 je pomotoma /,a Keyfem. Oboje beremo tudi pri Znojilšku (1. 1595.): ni 82, 94 (2X); nimam 87, 94; nimafh 112 — nefim 41, ne/te 102, 117; nej 82 (2X), 146; nejmain 106; nejmafh 52; nema 25. Samo gorenjsko obliko piše Skalar (ni/so 195 a, nima 4b, 42b) in nastopa od 18. stoletja dalje že skoro izključno (Poldin, Japelj). Kreljevo pisanje (ni 14b; ni/o 14b; nimaio 21b — nei 4b, 5a, 31b (4X); neifam 30a; néfam 30a; néfmo 32a; némaio 14b) nam mogoče kaže isti pojav, ki smo ga omenili za današnje goriško-kraško narečje. Iz te razlage sledi, da moremo imeti nišam le v onih narečjih, ki poznajo nimam in nimam le tam, kjer je v rabi nesdm, kakor je mislil in trdil že Strekelj 1. c. 121. Temu pa se protivi rožansko narečje prim. nism; mat nčiso domá; očeta nčir neism vidou (Kres II. 532); quiso; nči triba (Slov. Plaj-berk) — numam, nčomam, qnémam (Kres. I. 664); istotako beremo tudivDuh.br.: ni 3, 4; ni/o 4— nemam Ib (po gorenjski tudi nima 33). Iložanske oblike si moramo razlagati torej drugače; one tudi ne morejo ovreči Štrekljeve razlage, čeprav se to na prvi pogled zdi. Prvotno *nesmb bi dalo v spodnjem Uožu *ni'jsdm, v zvrlmjem pa nišam, ki je torej za on del tega narečja pravilno razvita oblika. V spodnjem Eožu je i'a < <* le mlajši refleks t. j. nastal je po mlajši diftongizaciji prvotnega (za celo rožansko narečje skupnega) l é; ta diftongizacija pa v absolutnem koncu besede ni imela tako ugodnih tal kakor v sredi besede, kar vidimo tudi pri spodnje-rožanskem ud <ÍQ, proti zvrhnje-rožanskemu (in nekdaj splošno rožanskemu) u 9, n. pr. büdli in pa nobü, tostü, masü (spodnji I!ož); buli, nobü (zvrhnji Rož). Tako je v III. sing. né iñ (zvrhnji Rož), ki se tudi v spodnjem Rožu ni diftongiral, ker je -i v absolutnem koncu besede; ta «i je ob pojavljanju mlajše diftongizacije v s})odnjem Rožu vplival, da se tudi v drugih oblikah (v sredi besede) ni izvršil prehod nism, nisd itd. Za izhodno obliko današnjega numam bi lahko smatrali ali *ne,mam (kot analogijo po nesdm) ali pa ne-imam; v obeh ("JKZ. m. 5 54 Fr. Ramovš. slučajih pričakujemo za danes * nimam,. Zdi se torej, da je prvotna rožanska oblika bila različna od navedenih dveh. Pri zasledovanju razvoja oblike nomam nam more biti vokal o za vodnika. Vidimo namreč, da je o nastal iz rožanskega e « psi. e, e, e) v kratko-naglašenem in nenaglašenem zlogu na ta način, da se je e pod vplivom sledečega palatalnega konzonanta ali visokega vokala pričel tvoriti v višji artikulacijski legi (e) in šele kasneje je prišel med mixed-vokale (vpliv neenergičnega izgovora; smer k indiferentni legi jezikove ploskve), prim. hrojam, krasim, tj-ddistd, poič, nusti, losica itd., smresqU (smreka >južno-sl. *smreka (prim. štok. smreka); prvotno rožansko smreka in po mladi podaljšavi: smreka- tu je pripomniti, da narečja na črti Rezija-Koroško-Prekmurje prvotnega rastočega e, ki se je v južni slovanščini skrajšal, v nezadnjem zlogu niso podaljšala kakor n. pr. kranjska narečja: smreka) proti loe. sing. na smročd [smreki > smreči, smroči) ; nom. sg. urali, gen. pl. uri h proti nom. pl. urah itd. Če imamo -o- tudi v nomam, tedaj moramo reči, da je nekoč v tej obliki v soseščini -o- ja bil palatalen konzonant ali visok vokal in to je bil seveda le začetni i- oblike imam-, razvoj je bil potemtakem ta-le: ne-imam je pod vplivom pozitivnega imam (danes v Rožu: mam, maš itd.) prešlo v ne-imam *neimam; naglas je šele kasneje prešel na prvi zlog (prim. rožansko m»s poleg mosu; mčdmo *nvc~ na-mo{h)o: nikalnica ne je le v nenaglašeni poziciji mogla preiti v na), tedaj: *neimam, *n8%niam in po podaljšavi nojm«»» in -i-je pod vplivom oblik mam, mas slednjič se opustil: nomam. V rožanskem narečju torej obliki *nesmb in ne-imamb druga na drugo nista nič vplivali, marveč sta se vsaka zase razvijali samostojno. Fr. Ramovš. Slov. t((bn „licbdomas". Za poznam enovanje tedna imajo severni Slovani izraz, ki je sestavljenka iz zaimka to- in samostalnika chm (češ. tijden, polj. tijdzien, dol.-sorb. tyžen) ter označuje dni, ki so do „tega (istega) dne" vračajo, prim. Berneker, EAV. 253; Jez. pol. I. lOo.; isto sestavljenko rabijo, česar Berneker 1. c. ne omenja, tudi Slovenci in kajkavski Hrvatje. Glede slovenske oblike je Škrabec, Cvet. VII. 3; IX. 2 radi dolenjskega k- < ti- zahteval za knjižno slovenščino pisavo tjeden, v čemer mu pa raba ni sledila, kar je bilo prav, saj moramo često vpoštevati tudi starejšo, v več drugih narečjih (v našem slučaju je odločevala gorenjščina) se nahajajočo obliko. Naša beseda je v starejši dobi zapisana v treh različnih oblikah: 1) tkhn; Trubar: teiden T60 : c2a; teidni T82 : 318; Teden CO : 144a; Somiuaripa: teiden 88a; Stapleton: v tedni 41; Skalar: tedna 250a; M. B.: teden 100; v'tedni 100; Japelj: tedna SP. I. 144.; 2) Hiedan, kar bi dalo v narečjih, ki so e razvila v ei: *tieixhn, pa se deloma e radi predhodnega i ni razvil v ei, marveč sovpadel z e: tiedan; Tulščak: tiedan Nasl.; BIVa; 93b; Dalmatin, Mos.: tiedna 95a, tiedni 140a, tiednou 163a, b; Bibl. tjeden I. 19a, b; II. 86b; tjedni II. 86b (3 X); Tjedna II. 8Gb (5X); tjeden II. 102a je napačno za tjeden- Trub. Post.: tjeden I. 125, 177. . .; Megiser: tjaddn-Kotor. prot.: tjedna (Kres V. 587); 3) kMdn; Trubar: kednou CO : 36b; Kol.57 : ell.2; Kol.82 : 16; kedmou Ivol.57 : e; Kol.82:10. Te tri oblike poznajo tudi današnja narečja, prim.: tekhn; loc. sing. u teidm, gen. pl. teidnu (Borovnica); tedan (Dragatuš; Gorenjsko: gen. pl. tednou v Selu pri Bledu); tiedan (Goriški Kras); teddn (Rezija); — tjftdfjn (Središče); — keidan (Ribnica, Menišija, Raščica, Sobočevo); keddn (Guštajn); ki3dn (Slov. gorice); ke/len poleg manj rabljenega ttyden < Ite/le/n -(- *0;den (Prekmurje); prim še kajkavsko: tjeden; Icedan (Samobor), č))dan (Žumberak; <5 < ti gl. Afsl Ph. 32, 372). V sledečem o* si hočemo pojasniti vokalizem prvega zloga in pa razmerje med vsemi tremi oblikami. Prvotn ose je naša sestavljenka glasila v 110111. sing, ali *ti,jb-(hm, po analogiji (slov. *tydm, Hidari) ali *h>dmb, gl. še Miklošič, EW. 367, ali n. pr. v gen. sing. *togo-dwie, loe. sing. *tomb-dbiie itd. Psi. toyo, tomu, tomb pa je v slovenščini, naslonivši se na mega, tvega itd. < mojego, tvojego (gl. Skrabec, JS. I. 166, 321, 325, 499, 505, 537), kjer se je -oje- skrčilo v sekundarni e t. j. oni vokal, ki se je iz gotovih domačih (-oje- -oji-) ali tujih, izposojenih vokalov ali vokaličnih skupin (srdvn. ie, stvn. ia, io prim. cegdl, pri Dalmatinu: v'eni Zejgelnici Bibl. I. 174b (ziegel, zlagal); špes, Dalm. Shpe/fa Bibl. 1. 158b; Trub. shpeis Ps. 66b (splez, spioz) itd.) že v špecijalnem razvoju slovenskega jezika razvil v vokal, ki je bil v kvalitativnem in kvantitativnem oziru enak istodobnemu refleksu psi. e, in dalje še pod vplivom instr. sing, temb, gen. loc. pl. tecln, dat. pl. term, itd., prešlo v tega-tega, temh-temu (dolenjsko: taga, dga, in tjiga-, na isti način je sego^> segä-sega: do seyga mall conf. gen.). Tako moramo tudi pri naši besedi izhajati iz oblik: Hegadne (gen. sg.), *temdne (loc. sg.) itd., ki so se, gotovo pod vplivom dvozložnega nom. sing., obrusile v *tedne• iz cas. obl. je potem vokal prvega zloga prešel tudi v nom. sing.: tedin. Obliko teddn je jezik smatral za moško deblo na -o, odtod današnja sklanja: tedna, tednu itd. Glede medsebojnega vplivanja cas. obl. in nom. sing, primeri češ. tyden-tydne poleg tehoden-tehodne, gl. Gebauer, Hist. ml. III. 1. 413. Prvotno naglaševanje je bilo teddn, tedna; nanj kažejo še dial. tjftdqn, Jajdqn s svojim et (e ]> e, e gl., kar je za e v teh narečjih omenjeno v članku o nesdm) in n. pr. loc. sg. u teldnd v Borovnici. Oblika teddn, ki je danes po Kranjskem in za knjižno slovenščino običajna, je sekundarna (dasi najbrž tudi že stara) in je prevzela " iz tega, temu, ki ga imajo zopet iz tema, temi, gl. še Skrabec, JS. I. 171, 176. Glede medsebojnega razmerja gori navedenih treh oblik pripomnim, da se je razvoj vršil takole: teddn je ali ostalo, ali pa je, prešlo v *tieddn, iz česar se je dialektično razvilo ali *tieidan (t. j. tiedan) ali *tiedan- dialektično je moglo potem ti preko fi preiti v k (prim. Trub. kiakai T81 : 16, 30, 53, 108, 149 . . . poleg tiakai ib. 53, 175). Nastane pa vprašanje, kako je nastalo *tieddn ir (prim. Oshteer Pg57 : q2a in gl. Skrabec, JS. I. 81 si.),, a pri naši besedi ni vplival samo sledeči r, marveč tudi predidoči i in je naš slučaj, kar se preobrazbe po asimilatorični sili sosednjih glasov tiče, enak onemu v Dalmatinovem govoru, ki ne pozna prehoda ja > jet in tudi ne pač pa sta predidoei j (ali palatalni kon- zonant) in sledeči i skupaj vendar pretvorila a > <;, prim. gen. sg. lejzu Bi bi. II. 1521.; vgrishlej Bibl. I. 148a, 150b, 166b. Poleg tega se je prehajanje -iS- -i- v Trubarjevem času ravnokar vršilo (vieriu in viri/). V tolminskem narečju pa je vi?;rij preko *vii;rij prešlo v verij, verij je srednje dolg). Ista nemška beseda je bila v kasnejši dobi še dvakrat prevzeta v slov. jezik; prvič v času, ko se je vn. i že difton-giral v ei (tvter, wilier iceiher- torej po začetku 13. stoletja, gl. Paul, Mlid. Gram.0 § HO; Schatz, Abair. Gram. § 30), slovensko tedaj vejer, prim. Dalmatin, Bibl.: rJy Vejevji inu Mlake II. 83b; je palc bil per Ouzliji hi/hi en Vejer III. 49b; v'ta Vejer III. 49b (2X); lilimu vejevju III. 52b; Megiser, Diet. s. v. Weiher: vejer. Drugič je izposojena že po dobi, ko je nvn. ei nem. Alrteid in *ad alnetum je po assimilaciji -In-^> -11- dalo Talet (v dolini Villgraten), Thalleit (v dolini Vent) itd. Na furlansko-beneškili tleli imamo z istim sufiksom: Nogciredo, Roveredo, Nespoledo, ital. Carpeneto = furl. Carpened (Pintarjeva domneva je torej napačna) itd. Mogli bi tedaj sklepati, da /,nači *kauor- kako rastlino. Italijanska oblika Caporetto nam pa z ozirom na furl. Cavorcd kaže, da se je naš koren prvotno glasil *kupor-, kajti inter-vokalični prv.-rom -p- je pravilno prešel v furlanski -v- gl. Meyer-Liibke 1. c. §§ 433, 442. Rastline z imenom *kapor-pa latinščina in romanščina ne poznata in misliti na lat.-grš. capparis ne moremo, ker rasteta grm (Capparis spinosa „kapra") le divje in to samo ob severni jadranski obali (okoli Devina; po sporočilu prof. Alfonza Paulina) in dalje tudi dvojni -pp- ne more dati furlanskega -v-. Pač pa se veže -etum tudi z drugimi samostalniki, ki niso rastlinska imena, prim. saxetuin „skalnat kraj", sepulcretum „pokopališče"; rumunsko muieret „gospe", tineret „mlada živad:<; ital. doumeto „gospe" itd. Meyer-Li'ibke, 1. c. in v tej smeri hočemo dalje iskati. Ali imamo še kje gori določeno razmerje ital. capor-: furl. čaror-? Na severno-zahodni strani Vidna (Udine) je selo, ki se zove ital. Caporiacco, v furl. pa Cavorid in Cauria gl. Pirona, Voc. friul. 593; ta kraj se imenuje že v 1. 1145. kot Cavorjah (t. j. *kavorjak) in v 1. 1176. kot Cauriaco (*kavrjdk) gl. Sehumi, URB. I. 100, 126. Današnje Cavorid odgovarja staremu Cavorjah, Cauria pa staremu Cauriaco. Dalje mislim, da se ne motim, ako trdim, da se je to ime prvotno glasilo capriacum. Če prenesemo ta izsledek na naše ime, dobimo za prvotno obliko *capretum od caper, capra „koza" s pomenom „kraj, kjer so (so pasejo) koze" ali „kozad, kožarja" in pod. (prim. še slov. krajevna imena: Kozje, KoztSče, Kozjak); glede prehoda -pr- > furl. -vr- gl. Meyer-Lubke, 1. c. Zdi se mi, da smo s tem že dobili stika z drugimi reto-romanskimi krajevnimi imeni, prim. Gafrit (v dolini Adiže, omenjeno 1. 1305.), Gefreide (1. 1342.). Gfrei (pri Innsbrucku) so iz *capretu-, Schafreit (pri Innsbrucku) < -čavredu-, gl. Steub, Zur rhat. Ethn. 250.; prehodu 6 gl. Meyer-Lubke, o. m. § 413; Sclmeller, Rom. Volksmundarten in Siidtirol § 74. Oblika *capretu- je dala praviloma retorom. *cavredu- in zares beremo to besedo v triclentinskcm urbarju iz 1. 1220.: „inter cavredos et cignos", Sclmeller: Trident. Urb. des XIII. Jlir., str. 96 (v „(¿uellen u. Forsch. z ur Geseli. Lit. u. Spr. Osterr. IV. 1898). V istem urbarju pa se nahaja tudi krajevno ime, izpeljano iz te besede, in sicer v Val Rumo (Nonsberg): „Item in alia parte idem Martinus pro terra de Cauredis cum Lucio imam bestiam maiorem cum una manu de lana", ibid. str. 74 (dvakrat). Nastane še vprašanje, kako je capr- prešlo v capor-. Ali naj smatramo -o- za anaptiktični vokal? To bi se mi ne zdelo nemogoče; verjetno pa je tudi, da so na preobrazbo "capretum > * capor Mum vplivala krajevna imena kakor furl. Gavons, Cavolan, Gavolins itd. Ne smemo pa našega slučaja istovetiti s keltsko dubleto Kavaros: Cauros, *lavatro-: Hautro-, kjer je prva oblika prvotna, gl. Pokorny, IF. 38, 190 si. Razmerje med navedenimi raznojezičnimi imeni za naš kraj bi bilo potemtakem sledeče: *caprëtu- caporëtu- je dalo v italijanščini Caporeto (Caporetto je torej napačno; vpliv nastavka -itu-), v furlanščini Gavored. Slovenci so si izposodili, najbrž že v VII. stol. (takrat je bil torej že zaključen furlanski prehod intervokaličnih nezvenečih konzonantov v zveneče) furlansko ime v obliki *kaborëd-, ki je v slovenskih ustih pravilno dala Kobartdij gen. Kobarida, kasneje Kobarid, Kobarida. V narečju tega kraja je dalje Kobarid prešlo po zakonih moderne vokalne redukcije v Kobp-id in po mlajšem preskoku naglasa na -e- in njegovi od tega zavisni podaljšavi v današnje Kobijrd (prim. yrçdié < gradič, gl. Strekelj, Afsl Ph. 35, 143). Nemci, ki so se najkasneje pojavili v teh krajih (gl. Krones, Deutsche Be-siedl. 386, 417) so sprejeli slovensko ime: Kobarid *Kaf rît (glede br^>fr prim- Friesach: Breze, V resen : Brezno itd.) in po diftongizaciji î ei bi se moralo nemško ime glasiti *Kafreit; -?•- v prvem zlogu (Karfreit) je nastal mogoče po ljudski etimologiji (naslonitev na Karfreitag, srdvn. karvrîtac „veliki petek"), ali pa je jirenešen iz sledečega zloga, kar tudi večkrat najdemo, prim. Meyer-Liibke, EW. št. 2206; lat. pristrlnum < pistrlnum; vlat. *tresaurus thésaurus : stšpan. tresoro, franc. trésor itd. gl. Brugmann, Grdr.21 § 483, 995; srdvn. gater (gl. Kluge, EW.S 159) je dalo v slovenščini gdtar (Kras: ydtro) in gdrtdr : Garter Krelj-Jur. III 2b; gartri KKVP. 63; gartra Som-maripa 48b; lidrtre (Rož) in. po disimilaciji gartdr > *galtdr : gdutdr (Borovnica); kropiva *kropriva in po disimilaciji kfpliva (Prekmurje) itd. Fr. Ramovš. Prisilim — prešuštvo. V svoji razpravi o briž. „-vuzmazi-mzmaztue" (Freisingensia I. Časopis za zgodov. in narodop. XII) navajam rus. prisulia iz Koljeova. Naj mi bo dovoljeno podati k temu izrazu še kratek folklorističen komentar z maloruskega ozemlja, ki mi je slučajno prišel pod roke ter mi dal tudi povod k pričujočemu donesku, posebno ker se mi je nabralo še nekaj drugega zanimivega gradiva. V moskovskih „Ctenijah Obščestva istoriji i drevnostej rossijskih" (1874, kn. 1) je izdal P. Efimenko „Sbornik malo-rossijskih zaklinanij". V oddelku „I. Ljubov'" objavlja po Daniljčenku („Etnograf. svedenija o Podolskoj gub." I 6) na prvem mestu „Frisušnijja slova" s pojasnilom. Stare device, katere žele vzbuditi k sebi ljubezen moških, se trudijo nastrgati podplat škornja tistega, ki ga hočejo začarati (uročiti), ali ukrasti iz njegove kape nitko, ali kar koli drugega, in vse to zalepijo v kapico voska ter vržejo v ogenj govoreč1: „Sčob tebe za mnoju tak peklo, jak peče vogoii toj vosk! Sčob tvoje serce za mnoju tak topylos', jak topjeja toj vosk, i ščob ty mene tohdi pokinuv, koli najdeš toj' vosk!" K tem besedam pripominja nadalje izdajatelj: „Utverždajut, čto posle etogo čarujemyj mužčina nepremenno pristrastitsja k čarujuščej ego devuške; v protivnom že slučaje budet čahnuf,2 sohnuf i nakonec pokončit smertiju." Opisani etnografski običaj smatram seveda proti prvotnemu opazovanju in nazvanju ljubezenskih čustev za sekundaren. A. lv. Tolstoj pripoveduje v zgodovinskem romanu „Knjaz Serebrjanyj" (izd. v založbi A. F. Marksa v Sborniku „Nive" 1907, t. lil, kn. 9, str. 189) o Rusalkah, da gotove dni v letu, t. j. „na rusalnuju nedelju" (teden pred Binkoštmi), o Binkoštih 1 Cirilico transkribiram iz tiskarskih razlogov v latinico. 2 Naše „siišica" je rus. čahotka. in o Kresu (tedaj v dnevih največjega naravnega razmaha spolne ljubezni, kakor priča lirična poezija) liusalke „devušku zaščekočut, molodca ljubovju izsušat". Mazepa je pisal Ko-čubejevi hčeri: „Uže ty mene izsušila krasnym svojim ličkom i svojimi obetnicami" (Slavisehes Centralblatt 1866, II10).1 Podobnih mest bi se v folkloristični in drugi literaturi seveda še več našlo. Za primer naj navedem le še neke iz velikoruskih narodnih pesmi po izdaji A. I. Sobolevskega: V 5 Devica — liolostym subota, ib. 39 Polno, glupaja, tužiti, Ty sama sebja sušiti!, ib. 224 Ja sama li druga vysušu, čto kovyl' travoj podkošenoju, ib. 270 Ja sušu to, krušu, da seiii devušek: VI 276 Kazaki — drugi donskije, Vy grebite, ne robejte, Svojej sily ne žalejte, Babaječek ne sušite, Hozjajina ne krušite, ib. 370 U menja li, molodca, zmeja žena . . .Izsušila ty dobra molodca itd. Da je ljubezen lehko povod resnični „sušici", pripoveduje Mickiewicz v Panu Tadeuszu (X 680): „Powiadano ... že ma poczatki suchot, že ustawnie szlocha; zgadywano, že kogoš potajemnie kocha". Prim. še pri I. Korzeniowskem v komedijah: „i wiedziala o tem dobrze, že jest ktoš, co przez niq cierpi, co usijchci w žyciu samotnem i bez pociechy" (Pienvej Mama, sc. pietn.); „Mego aniola takže sklonilem, že mi dala s!owo, že przyjedzie ... i teraz czekam wyghplam, scknr i tesknie" (Przyjaci61ki, sc. druga) i. pod. Sicer pa pozna poljščina tudi še fraze kakor suszyč sobie mozg, gloive „beliti si glavo". Prim. češ. co se sušiš, trupli „kaj si ženeš k srcu" in rus. solinuf s toski „žalosti giniti" i. pod. Na isti predstavi notranjega pečenja in sušenja po ljubezni sloni izraževanje T. Gunduliča v Dubravki (skaz. 7):. Pače k a od ženah u svoinu životu nije sva pečena kroz moju liepotu? Ker se mi je radi analogije z nedvomnimi izpeljankami iz korena smcuj- i. dr. pod. (prim. nem. Brunst iz brennen) medsebojno pojasnjevalo in podpiralo, sem izvajal v gori omenjeni razpravi tudi slov. prešuštvo iz korena suh-. O tem poslednjem mi je izrekel prof. V. Jagič v pismu od 12. julija 1915 pomiselke, ter bi v ,,prešuštvou raje nahajal koren .sms-, kakor je n. pr. v kajk. šušljati, „kojega značenje u kajkavskom nije baš ;ehebrechen', ali ipak nešto suvišno, nepotrebno raditi, baviti 1 Na to mesto me je opozoril g. dr. J. Glonar. > se oko nečega suvišna". Jagic pripominja tudi ime nekega svojega zagrebškega učitelja ,,Šuškoviču (od nom. SuŠak ali Suško).1 Ker bi tudi meni bila ljubša evidentna etimologija iz korena s prvotno početnim š-, naj tedaj podam s pripomočki, ki so na razpolago, tudi nov pretres etimologije izraza „prešuštvo". Suhljati je znano tudi Slovencem ter znači po Pleter-šniku 1) langsam tliun, zaudern, mauscheln, 2) still reden, lispeln (v izpeljankah šušljak ein langsamer Mensch, der Zauderer, der Mauschier, šušljav zauderhaft, šušljavec der Zauderer). Prim. še pri Trdini (Bela Krajina X 359) „ob tihem šušljanju bankovcev11. Karadzic navaja šušTetati = šušketati in šuškati 2 lispeln, blaese loqui (šušTetalo der Stammler, blaesus), a Kott češ. Sišlati zischeln in slovaš. šušlati zischeln, flüstern, lispeln, suši iti mauscheln (vse z različnimi izpeljankami). Poleg tvorb - sufiksalnim elementom -7-2 imamo v imenovanih jezikih tudi orbe z elementoma -n- in-k-. Prim. a) pri Pleteršniku šušnja eine im Beden und Handeln langsame Person, šušnjati zischelnd reden, heiser reden, durch die Nase reden, pri Kottu šušndk „kdo skrze nos mluvi", der Schnüffler, šušnati schnüffeln, pri Ivaradžiču šušnuti (iz šušknuti?) rauschen, strepo, inhorreo; b) pri Pleteršniku šuškati rauschen, pri Ivaradžiču šuškati 1) rauschen (wie die Eidechse im dürren Laub), strepo, 2) = šušketati .(gl. gori), 3) kojekake sitnice raditi n. pr. (vazdan sam koješta šuškao, a nista nijesam svršio), pri Kottu šuškati flüstern, zischeln, lispeln, tuscheln. Prim. ib. šuŠek m. das Gelispel, šuškem, po šuškjj mluviti = šuškati. Iz druzega leksikografskega materiala bi se dalo to seveda še dalje in mnogo bolje izpopolniti. Brez sedaj ali tudi že od nekdaj neposrednega soglas-niškega prirastka h korenu je šuš- pri Pleteršniku v šušot das Gezischel, pri Kottu šušotati lispeln (gl. še pri Pleteršniku šošotati lispeln, zischeln, kakor je poleg šušnjati — šošnjati 1 Karadzic navaja ime Šušo (iz Črne gore). Daničic ne zaznamuje ničesar odgovarjajočega. Pri Slovencih se pogosto nahaja le ime Suša in Sušnik z na početku (gl. n. pr. v imeniku udov družbe sv. Mohorja v Koledarju za 1. 1905 pod Senožeče in Škofja Loka). 2 Z deminutivnim pomenom. Prim pri Plet. ¡umeli rauschen, sausen Sumljati sanft rauschen, säuseln i. mu. dr. Isto razmerje je v nemščini med sausen in säuseln. 1) durch die Nase reden, 2) rauschen, 3) in die Ohren lispeln; prim. še šasnjdti za sušnjdti zischeln, durch die Nase reden, hudeln). Najprimarnejše pa je ohranjen koren šuš- pri Kottu v šuš f., šuša f. = šušek (gl. gori). Pri srb.-hrv. šuštati rauschen je najbrže kakor pri slov. šušteti = šusteti rauschen prvotnejše šust- (prim. pri Pleteršniku šust das Geräusch, pri Kottu šust das Sausen, Geräusch, šustitti rauschen, Geräusch machen, flüstern, lispeln, n. pr. suchč listi pod nohama šusti; šust i = suchč listi i. dr.). Pač pa je šuš-deloma še pri Pleteršniku v šušmati — po gošči šumotaje hoditi, šušmovje, šušmad (poleg sušmad, gl. še doli) in šešmer = šumje, šumad, šumrad dürres Gestrüppe, dürres Reisig, dürre Reiser, pri Karadžiču v Susan, šuškor, šušle das abgefallene Laub, šušiiat = šumnat belaubt, pri Kottu v šušma, šišma „človek flegmaticky", šušmdk (poleg sušfiak) = = šuchač, šusta šustak ein träger, langsamer Mensch, der Faulenzer. Drugega morebiti medmetnega porekla je šuš- pri Pleteršniku v šušmar der Pfuscher, der Stümpfer in v šuštra (iz šustra?) Hudler, Viel-thuer, šuštrati schleuderisch verrichten, fuchteln, leeres Zeug schwätzen. Iv tej misli navaja različni pomen naglosti proti lahkosti in počasnosti prejšnjega. • V šuš-, ki je seveda v stari dobi iz prvotnejšega šu-h-(prim. pri Kottu šuchati leises Geräusch hervorbringen), pozneje tudi iz Su- z redupliciranim š-, jo ista korenska prvina kakor v šum m., šuma f.,1 šust'2 in morda tudi šuta eine schleichende Person, šutati spähend oder lauernd schleichen, šutljati = tiho delati. Da so po današnjem jezikoslovnem spoznanju take korenske paralele dopustne, mi pač ni treba posebe poudarjati. Podobne pojave kakor pri šu- nahajamo i v besedotvornem i v pomenskem pogledu tudi pri zu- poleg žu-ž-, žurj-, žuzcj- (gl. Miklošič, Etym. Wörterb. in pri Pleteršniku)'.3 Navedeni ko- 1 Prim. pri Dalju in Pavlovskem rus. ošuSunit' - osumit' „obujat' golovu" betrunken, besinnungslos machen. Rednplikacijo Su- imamo še v rus. Sušukat' leise heimlich sprechen, flüstern, zischeln, schuscheln (prim. Sukat' zischeln, flüstern). 2 Prim. tudi v raznih slovanskih jezikih medmete kakor S, }u, šuh, šust, nem. husch, schubs, schust i. dr. 3 Zu- je v rus. iulc, iui- v slov. žuža-maža, žužlja, Sužnjo, iucj- v slov. žuielc, žuželka, žuzg- v rus. žuzžat' i. dr. renski prvini šu- in zu- sta prvotno pač onomatopoetičnega (dasi ne medmetnega) izvora kakor n. pr. še sy- v sysati, sykati zischen i. dr. (gl. Miklošič, Et. Wtb.); prim. tudi nem. sausen iz istega korena süs- kakor sysati zischen, ki je od iterativnega sysati k s-osati säugen različno (gl. Kluge, Et. Wtb). Starosti postanka raznih gori omenjenih besednih tvorb seveda nisem jemal in je tudi ne jemljem v poštev, ker je prvič to v mnogem celo nemogoče in ker mi drugič tudi ni neobhodno potrebno. Poleg onomatopoetičnega suš- imamo še neko drugo šuš-(poleg šuk-, šut-) s pomenom „brez rogov": pri Pleteršniku šušast kozel, šušec ein Bock ohne Hörner, pri Karadžicu šuša1 = šuka ungehörnte Ziege, šušav = šukav ohne Hörner, pri Kottu pa šut a — bezroha koza, šutavec = sutavy vül ein hornloser Ochs, Suty gestutzt, verstümmelt, šutiti 1 verstümmeln. S pomenom „abstutzen", „abkürzen" ima Pleteršnik zabeleženo sukati 2, šukniti 2, kar spominja na srb. šuka, šukav. „Suša" v pomenu „bezroha koza" ne pozna Kott, pač pa navaja poleg dublete k šuš f. (gl. gori) še jedno „šuša" s pomenom „eine Schlampe, Schmudel", kar je morda v zvezi z gori navedenimi Kottovimi šušma, šušmdk, šusta, šustdk, ali pa Pleteršnikovimi šuštra, šušmar. S pomenom „eine leichte, leichtfertige Dirne" navaja Kott še šustka (gl. doli o polj. oszust Betrüger), ki je tako isto iihko ali medmetnega (šust\) ali onomatopoetičnega izvora (iz korenske oblike ¡ust-). Sustati, šoustati znači predvsem „reiben" (šoustati ženskou je celo „telesne s ni obcovati"), ter je po pomenu identično tudi s šnehati, šuchati „leises Geräusch hervorbringen" ali tudi „schaben, reiben" (prim. Such — šuchdni, treni „leises Streichen").2 Pri Kottu sa nahajajo razen tega še fonetično podobni izrazi s pomenom „einen leichten Schlag versetzen"' ter ;;Zapfen", ali tega mi ni več treba dalje zasledovati. Govoriti pa mi je pač še o poljskem izrazu oszust Betrüger, ki ga je Miklošič v etimološkem slovarju navedel poleg oszustai 1 Prim. „Ali vidite, da se sad svaka šuša kiti" (J. St. Popovič, Pokon-direna tikva, III. čin, 1. prizor). Prim. še: „rastrzan . . . jedom i stidom, što onde dolazi kač pokajnik, kao pokornik, kao šuša, koja priznaje svoju krivicu" (Zabavnik srp. kiiiž. zadr. X 362), ali „(koriušar) ... je izvesno morao biti dobar čovek . . . , a videlo se da nije šuša11 (ib. 374). 2 Ako se v hrvaščini nahaja ime Suliaj (gl. n. pr. Prva izložba dalm.-hrv.-slavonska. U Zagrebu 1864, str. 211), je to isto, kar slovaš. šuhaj „Bursche", mrus. šuhaj „Liebhaber", ter je iz ogrščine (gl. Miklošič, Et. Wtb). pri korenu ¿ust-. Razen tega veže Miklošič pri suka- zapadno-slovanske izraze za „iskati" (češ. sukati, polj. szukac, polab. soikas) z izrazi za „goljufati" (mrus. osukaty, brus. ošuka, rus. dial. ošukai) ter primerja spodnjenemško siiken. Po Dalju (tretja izdaja) je ruski izraz le jugozapaden ter iz poljščine, pač pa se dial. (v Kursku) rabi ošustaC „mošenničeski obygrat'". Po Lindeju je polj. oszust Betrüger = oszukacz, oszustvo Betrug = oszukaristwo, oszustač betrügen = oszukač. K zadnji besedi prim. pri I. Korzeniowskem: ..ježeli jednego moža možna oszukač to dwöcli nie tak latwo" (Dwaj mezowie, se. trzeeia). Szukač v pomenu „suchen" bo treba najbrže izločiti iz zveze z besedami v pomenu „betrügen", a szvstač rauschen in szustl interj. schust! pautz! plautz! husch! (gl. Dokladny slownik jez. pol. i niem.2 Wieden 1(J13) za razlago besed oszust-oszukač ne pove mnogo. Jasnejše je gradivo pri Kottu, kjer imamo tudi ošoust = otrlianec Lumpenkerl, ošusta Schuft in ošoustati ne le kot „betrügen, schnellen", temveč tudi „um-, ab-, aufreiben, abstreichen, abwetzen, abstreifen, abschaben" kot prvotnejši pomen. Istotako je pri ošuzditi = ošustnouti „streifen, sehlagen; betrügen" ter osumiti = otrhati „zerschäben; beschwindeln, prellen". Tudi brez prefiksa znači šoustati oboje: „reiben, streichen, wetzen, wischen, hin und her ziehen" in „Possen spielen, prellen". Ošoust-oszust izhaja tedaj ali od prvotnega pomena „obdrgnje-nosti" v pasivnem, ali pa ,.odiranja" v aktivnem zmislu, torej „oguljeni, obnošeni capin" (prim. češ. otrlianec, nem. Lumpenkerl in schäbig od schaben), ozir. „odirač". Na predstave kakor 11. pr. nem. „ein geriebener Kerl" ali sloven. vulg. „z vsemi žav-bami namazan" i. pod., se mi zdi, tu ne smemo misliti. Prvotni pomen „drgnjenja" je pri korenu šust- pač tako onomato-poetičnega izvora kakor pomen izrazov šust listu, šusti= suche isti, šusteti „rauschen, hüstern, lispeln" i pod. Z ozirom na gori navedeno češ. Šoustati „hin und her ziehen" ter „Possen spielen" bi mogli spraviti v to zvezo tudi slovaš. šust-ošust „Narr" ter rus. šut, sloven. šutec i dr.1 (gl. Miklošičev etimol. slovar). Tudi slovaš. šusta, šustdk = lenivec najbrže ne more biti iz interj. šust! Ce se ozremo sicer na dotikanje različnih 1 Vendar ne bi bila s tem Pintarjeva etimologija (Areli. f. slav. Phil. XXVII 314) še vedno neposredno mogoča. pomenov kakor v Sukarf/ „langsam, träge" in ..geschäftig", S ouh.it i se —„sem tam choditi, zögern, zaudern", šoukala „ein langsamer, zauderhafter Mensch", „lenocli se šv.ka, nemä se k dilu", ter „Silk sem šuk tam" — „xsude neco, nilcde nie; kdesi cosi delati", tedaj bi se zdelo, da tudi „Sust sem i ust tam" = „cely den cliodi a nie ne udelä" bistveno ne nasprotuje izvajanju šusta. šustitk iz interj. Sust! Vendar je verjetno, da to za starejše izraze ne velja. Se manj umljivo mi je slovaš. ošustij „eine schlüpfrige Stelle" in češ. Sust = „smena, der Austausch (vec za vec), Sust ,~a Sust — „neco za neco". Ali tega vsega mi tu pač ni treba več dalje raziskovati. Besed z značajem, kakor so navedene, etimološki in po-menoslovno ni lehko razločiti. Vidi se pa, da imamo med njimi razlikovati izraze poznejšega medmetnega porekla in starejšega onomatopoetičnega korenskega izvora, ki pa si po fonetični kakovosti stoje prav blizu in se tudi pomenski med seboj na razne načine prepletajo. Sicer so pa posamezne besedne tvorbe obojne vrste lehko še le iz novejšega časa. V pomenskem oziru se z opisanimi izrazi označuje z jedne strani tihost glasu in dejanja (šustenje, trenje, lepet, šepet) ter počasnost, neodločnost, lenost, nepotrebnost in nemarnost postopanja, z druge pa naglo-brezmiselno in seveda tudi nemarno delo in govorjenje tje v en dan (blebet). Na njih pa slone besede s posebnim prenesenim pomenom kakor oszust i. pod. Pri tem naj opozorim še n. pr, na lužiške (sorbske) izraze za goljuf-goljufati: subst. jebawe, (wo)jebai, jebač, jebak in verb. wo-, z-, jebač (prim. Rezak, Nemsko-serbski slownik. Budysin 1920). Ker imamo v slovenščini (gl. podatke pri Pleteršniku) poleg prešuštvo, prešuški, prešvšnik, prešušiti tudi prešušten, pre, šustnik, prešuštiti prešuštljiv (prim. Sušteti = šusteti),1 bi po gornjem pregledu ne bilo nemogoče iskati v slovenskih besedah izpeljank iz sekundarnih korenov suš-, Sust- (šušt-), pri čemer se seveda nočem vpuščati v presojo prehoda pomenov. Vsekako pa moram v obrambo svoje prve trditve opozoriti ne le na to, da se je soglasniška asimilacija preko zloga vršila v slovanskih jezikih tudi že v stari dobi predvsem pri prehodu s v S in c 1 Tedaj bi moglo spadati sem morda tudi preSustvo. Prefiks pre- ima svojo paralelo v stcksl. pršljuby in preljubodeanije. v c vslecl sledečih * in č (gl. Vondräk, Vergl. slav. Gramm. I 3^3 si.: prim. stčeš. šočovice, Ostr. žiždošteij. dr.), temveč da je še posebej zlasti razmerje med suš- in Suš- v naših narečjih po-gostoma zelo labilno. Tako beremo pri Kottu poleg souš „bunka medem nevjplnena, bez medu a plodu" in suš „voština bez medu" tudi šuš, Souš „plast"', „die Honigwabe", poleg sušen „holoube v nose", „der Kotz. Butz" — „na Moravč obvč. Sušen" (prim. sušna, Sušne „Blitz" in šuSeil „der Putzen beim Obste"), poleg sušen „knot lampovy ohofely: oharek od knotu" tudi sušen, poleg sušprd = ničema tudi Sušna = ničema, poleg sušndk „der Faulenzer" tudi Suchač „ein träger, langsamer Mensch" i. dr. Poleg šuš an „das abgefallene Laub" pri Kara-džicu1 je nazval „Nevrastenicus" zbirko svojih poezij „Pregršt sužnja" (Bad Hall 1900). Na str. 174 pravi: „Zaglavljujuč — .Pregršt sušnja-' rukovet je svježa trnja, a naručaj divljih drača bodnili, škodnih!" V slovenščini je tudi sušnjava in sušnjad „dürre Reiser'', poleg tega pa sem že gori navel varijanti snŠmad in Suš-mad „Dürricht, dürres Reisig, dürres Gestrüpp" = Sumad „Reiser", kar kaže ne le na vezo med suh- in Šuš-, temveč tudi na kontaminacijo s šum-. V takih slučajih sta mogli predstavi obeh korenov šuš- in suš- medsebojno vplivati na fonetično obliko besedne tvorbe. Tak slučaj pa je lehko mogoč tudiivprešuštvo, pri katerem bi se iz mnogih razlogov ne hotelo opustiti prekrasne paralele z briž. *smažhstvo, ozir. *nz- smažbstro. Tudi je prehod suš > šuš fonetično bolj legak in dialektično dalj razširjen nego se navadno misli; tembolj pa je potem mogoča tudi kontaminacija dveh domenski se dotikajočih, fonetično si sorodnih glasovnih skupin 1 Prim. še: „ugleda na osaml'enoj kueiei . . . , gde visi Man, znak krčme" (Zabavnik srp. kiliž. zadr. X 263). R. Nahtigal. Dodatek k razpravi ..Instrumental sing. Iciu. -oio : -oo : -o'". r\ o i> i> K str. 7. Prof. J. Melicli mi je sporočil, da se nahajajo v „Abecedarium Slowenszko" iz 1. 1725. sledeči instrumentali sing. fem.: in o szi nász sztvoiov dragov Jcervjov odküpo, molitva pred jeszvinov, z miloschov. Končnica -oni, -eni se nahaja v abecedariju po J. Melichu le pri mase. in neutr. K str. 8. Stavek o končnici instruméntala sing. mase. in neutr. se nanaša seveda na slovenščino v obče; v prekmurščini pri teh oblikah menda sploh ni več naglašene končnice. K str. 10. V besedi ^ijjo cirilskega teksta stoji v originalu nad ,x neka pika. K str. 14. Sboruik sinodalne biblioteke iz 1. 1845., v katerem se nahaja kronika Konstantina Manasija, je podrobno opisal K. Radčenko (Otčet o zanjatijah rukopisjami v bibliotekah i drugih učenyh učreždenijah Moskvy i S.-Peterburga v tečenie sent. i okt. 1896 g. Kijev 1898, str. 3 si.). Dva odlomka iz Manasijeve kronike je objavil tudi Lavrov v prilogi k „Obzoru" (str. 1—10). Tudi v njih se nahaja končnica -os, n. pr. str. 1: takokofr oae^acs a0kp0u7,btju|l6s h aoepotkaniiox oea'tihfma k'b i. dr. Primere v razpravi bi bilo seveda mogoče pomnožiti tudi še iz drugih tekstov. K str. 15. Kaj je v tekstih, kakor so apostol iz Strumice" Bolonjski psalter i. pod., starejše, ali macedonska ali vzhodno-bolgarska jezikovna črta, morajo pokazati še nadaljnje študije. K str. 16 17. O piscih („dijakih") moldavo-valaških listin jiravi K. Jireček v oceni Miletičevih izdaj, da so bili „mnogi tujci, begunci iz Bolgarije, pozneje iz Srbije" (11. pr. „Dragomir Srbin" ok. 1566). „Jezik valaških listin je pretežno bolgarskega tipa. ali nahajajo se tudi, kakor povdarja Miletič, posebno nekako po 1430, pogostni srbizmi" (Arch. f. slav. Phil. XIX. 605 si.). Jireček sploh svari, da se v etnografskem pogledu ne sklepa preveč iz teli listin. Vplivali so tudi stalni srbsk. in bolgarski obrazci (1. c. 602 si.). Miletičeve opazke o jeziku listin (Sbornik bolg. ministr. IX. 295) niso zadostne. K str. 17—19. Slučaj kontrakcije v instr. sing. fem. ni seveda jedini v stcsl. spomenikih. Kontralicija se pojavlja v njih še bolj v drugih primerih kakor v sestavljeni adjektivni sklanji in pri glagolu. K str. 21—22. Prvi del dela Verhratskega je izšel 1. 1899. Za karpatske Maloruse so važne tudi študije A. L. Petrovai Materialy dlja istoriji Ugorskoj Rusi, vyp. I-VII (gl. Jagič, Arch. f. slav.' Phil. XXXII. 303 ' si. ter XXXVI. 496 si.). ~ V zadnjem zvezku je objavljen starejši tekst, neke vrste postila, iz XVIII. stol., v katerem je vse polno primerov instruméntala na -ov, -ev in tudi -juv (pri osnovah na -i-). Prim. Jagič, Arch. f. slav. Phil. XXXVI. 502. K str. 23. Neke velikoruske oblike na -ov v starejših tekstih in tudi današnjih narečjih (prim. Sobolevskij, Lekciji po ist. russ. jaz. 3 122; Polivka, Sbornik stat. posv. Lam. 107; Šahmatov, Izsled. o dvinskih gram. XV. v., str. 111 i. dr.) je treba, se mi zdi, tako isto izvajati iz prv. prehoda splošno-ruskega -oto v -o v poljsko-pomorjanskem sosedstvu. Se-li nahaja na ruskem omejnem ozemlju kje tudi kontrahirana končnica -u v/. -U, ne morem določiti. R. Nahtigal. Tiskal A. Holahausen na Dunaju. Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva. Fr. Kidrič, Objaviti sem hotel zaeno dve razpravi: „Stanje slovenskega pismenstva tik pred začetkom preporoda" in pa pričujoče „Opombe". Ker mi radi ne-dostatka prostora ni mogoče priobčiti v istem zvezku obeh razprav, morajo iziti „Opombe" pred „Stanjem": kontrola sinteze protireformacijske dobe je namreč nemogoča, ako ni obenem pristopen ta aparat,. ki pa tvori celoto zase. „Stanje" izide v prihodnjem letniku. V kronološkem seznamu pomeni: navadni tisk naslova — knjigo; kurziva — rokopis; debeli tisk — da je knjiga (rokopis) izgubljena; * pred naslovom knjige — da se knjiga v študijski (lieejski) biblioteki v Ljubljani, kjer bo v prvem redu vedno iskal „slovenica" domači in tuji znanstveni delavec, še ne nahaja. 1. Kronološki seznam slovenskih tiskov in rokopisov od 1600.—1764. I.: okoli 1600: protireform. prisega (v sera. bibl. v Lj., prim. MHVK 1864, 3): 1601—1609: vetrinjska prisega za sodne obravnave (v arhivu kor. zgod. društva v Cel., prim. Kotnik, t'ZN 1913, 31—2); 1603: slovenščina v Megiserjevem: Thesaurus poljglottus: 1607: Alasia, Voc.; 1611: razglas, ki se je čital po ljublj. ulicah (v mest. arhivu v Lj., prim. I. V., LZ 1886, 253); — 1612—1627: Hrenova pesmarica (gl. našo št. 3): 1612—1613: Ev. inu lyst. (gl. našo št. 27); 1613: Dolsliny //sat Štefana KIobuzhara . . . M/kotu Kashizhu inu nghoui go-spod/njj Marini/ v Drashzhizhi {1873. v Lopašičevi zbirki, prim. Kočevar, Slov. Narod 1873 št. 104); 1615: Canisijev kat. (gl. našo št. 13); 1619—1637—1657: prise&ni obrazci za nekatere obe. funkc. v ljubljanski prisežni knjigi (v dun. vseuč. bibl., prim.: Simonič, LMS 1884, 196—220; Oblak LMS 1887, 260, 280); 1618 —1620-: Čandik, Canisijev veliki kat.' (gl. našo št. 3): 1621: llrenov prevod papež, dekreta z dne-'!, avg. 1021 (v kapit. arh. v Ljublj., prim. A. K., LZ 1886, 699—700); čjkz m. c 1624: tri molitve r Hrenovem zapisniku (v škof. arhivu v Lj., prim. Prelesnik, KO 1901, 213); 1630: (lM Ust Jarka .jagodica iz Bele Krajine z dne h'», apr. V¡30 (1887. 1. v zapuščini Ferda Kočevarja pri sestri njegovi v Celju, prim. Oblak, LMS 1887, 306—315); 1631: Visitatio generalis prima JJiaecesis Labacensis in Carniola 1631 (v škof. arhivu v Ljubi j., prim. Wiesthaler, LMS 1882—1883, 96-122); — 1634 —.prevod Btap-letonovih Evangelijev (v štud. bibl. v Lj., prim.: Ilaič, progi', vel. realke 1887 in 1888; Oblak, LZ 1888, 631, 693; Breznik, DiS 1917, 282); 1637—1657: fevdna prisega (v arli. kor. zgod. dr. v Cel. in v arh. viš. dež. sodišča v Gr., prim. J. J., CZN 1911, 35—6; Kotnik, CZN 1912, 26, 32, 34); 1642: oznanilo hr.iks. škofa podložnikom (v muz. v Ljublj., prim. Oblak, LMS 1891, 131—4); 1643: Skalarjeva. Shulla figa premishluvana (v štud. bibl. v Ljublj., prim. Oblak, LMS 1890, 185—236); 1644: Gorskih Fraud Vstaierske Vkorotke inn Vkranski Detel h Resnizhno Poterienie (v štud. bibl. v Lj., prim. Oblak, LMS 1887, 289—305: Dolenc, CJKZ II, 77); 1646: Gorsklie Bukve (v kapit. arhivu v Ljubljani, prim. Gruden, Slov. župani 63): 1648: toži I no pismo (koncept) Središfanov proti orm. grajšcaku (v obč. arhivu v Središču, prim. Slekovec, Kres 1882, 282—3); XVII. stol., prva polovica: cesarski razglas o lovski pravici po cesarskih gozdih v Kamn. Bistrici, Vujvodinem borštu. Utiki pri Ljubljani in Stangi pri Litiji (v kranjskem dež., arhivu v Lj., prim. Koblar, IMK 1899, 158); 1651: kalobski rokopis (gl. našo št. 26)': 1653: fevdna prisega krškemu škofu (v knezoškof. arhivu krškem, prim. Kotnik, CZN 1913. 32—3); —• 1658: pismo ormoškega grajščaka (Slekovec, Slov. Gospodar 1879, št. 47); 1659—1664: Andreja Jankoviča prevod Tomaža Kempeana (v štud. knjižnici v Ljublj., prim. Vrhov-nik, IMK 1906, 48); 1661: prisega za, dacarje (registratura kr. dež. stanov, prim.: Novice- 1865, 60; Marn XXII, 28): 1665: pastirski list ljubljanskega škofa (škof. arhiv v Ljublj., našel in izdavi. Vrhovnik); 1669—30. IV. 1670: slovenski prizori v Frankopanovem prevodu Molierovega George Dan-diva (Haus-Hof- unci Staatsarchiv na Dunaju, prim. Matič, Arcliiv f. si. Phil. XXIX, 538, 540); — 30. IV. 1670: slovenščina v Frankopanovi pesni Fratri putnici (kakor v prejšnem komadu); 1671: slovenski teksti v lepopisnih poskusih z novim peresom v kamn. Liber mortuorum iz 1<>71. 1. (župn. arhiv v Kamniku — našel in mi prepisal dr. Fr. Štele); — 1672—: rokopis pri Šentvidskem primerku Hrenove izd. ev. in listov (gl. našo št. 28); —1672—: rokopis pri muz. primerku Hrenove izd. it. in listov (gl. našo št. 27); 1672: Ev. inu lyst.; 1675: cesarsko odločilo podložnikom minor. samostana v Ptuju (en prepis 1896. pri Slekovcu, drugi 1904. pri Streklju, prim.: Slekovec, DiS 1896, št. 19 [platnice]; Štrekelj, ČZN 1904, 22-51, 110—112); 1676: indiv. prisega z dne 11. junija (v vicedom. arhivu v Lj., prim. V. Leveč, IMK 1896, 84); 1677: Saftauni lift fa sledom kraieu Niue od uraniliariev Jakopi Tefliaki prifthoi (v kranjskem dež. arhivu v Lj., prim. Ivoblar, IMK 1899, 161); 1678: Kastelec, Brat. bukv.1 (gl. našo št. 6): — 1680: slovenski nadpisi v mestni hiši v Ljublj. (I. V., IMK 1898, 219—20); 1682: Kastelec. Brat. bukv.2 -(gl. našo št. 6); 1683: Kapsch-Reittenburg, prevod gorskega zakona (v ljublj. muzeju, prim.: Oblak, LMS 1889, 200, 201; Dolenc, ČJKZ II, 77); 1688: zapis v zapisniku bratovščine Antona Padv. v Naklem (I. V., IMK 1892, 159); 1684: ljubljanski pastirski list (škof. arhiv v Ljublj., našel in objavi Vrhovnik); 1684: Kastelec, Zyl; 1685: Kastelec: Kratki Sapopadik potrebnih catolifkili naukov, Ljubljana (Valvasor VI, 360); 1686: odlomek velikan, pesmi „Jezus je od smrti vstal, od njega bridke martreu' r ljublj. jez. dnevniku (v dež. arhivu v Lj., prim. Vrhovnik, IMK 1899, 75); 1686—1690; odlomek iz Matevža :'>. ki ga je zapisal ljut. ž. Andrej Rap.uth (Slekovec, DiS 1896, št. 19; Rad 162, 10) 1688: Kastelec, Navuk; —1688: Ka stelčev prevod iz laščine: Shpeigel Duhouni (Valvasor VI. 360); - 1688; Kastelec, Spegel te Zhiltofti (Valvasor VI, 360); — 1688: Kastelec, Thomas de Kempis Carniolicus (Valvasor VI, 360); —1680—1688: Kastelfeva prireditev Dalmatinove biblije (Valvasor VI, 360; II. in VI. knjiga v stud. bibl. v Ljublj., ostale izgubljene, prim. našo št. 6); — 1688: Kastelec, lat.-slov. slovar (prim. našo št. 6); 1689; Valvasor, Elire z Zizenčelijevo slovensko pesmijo; 1691: Janez Kr. od sv. Kr., Promptuarium I; 1695: idem opus II; 1696: prisega (Slekovec, Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju 1885, 134; (ilaser 1, 144); 1698 Janez Kr. od sv Kr.: Promptuarium III; 1700: idem opus G* IV; 1700: indiv. prisega z dne b'. febr. (ortenb. arhiv, prim. V. Leveč, IMK 1897,' 65—6); XVII. stoletje?: slovensko-nemško-latinski slovar (v štud. bibl. v Lj., Ms. 175, prim. našo št. 6); XVII. stol. proti koncu !: Dictionarium lat. — earn. (A — Obscuritas: 1860. pri kap. v Krškem, prim.: Oigale, D.-slov. Wrtrb.; Levstik, LZ 1881, 777; Pleteršnik I, p. XIII): XVII. stol. proti koncu?: Dictionarium Jat. — earn, (v štud. bibl. v Ljubi j. iz kapucinske, Ms. 169; prim.: Safarik I, 65: Levstik, LZ 1881, 777); XVIII. stol. začet.?: protest antsko-korošk i izpiski iz II. dela Juričičeve postile z molitvami (1891. 1. v Goricah pri Podkloštru, prim.: Oblak: LMS 1894, 205; Archiv f. slav. Phil. XV, 459; Ramovš, ČJKZ II, 289-95); XVIII stol.?: pro-testantsko-koroski izpiski iz III. dela Juričičeve postile (kakor pri prejšnjem komadu); 1704: dve indiv. prisegi (kapit. arhiv, prim. I. V., IMK 1892, 160); 1705: pravila bratovščine sv. Florjana v Središču (župni središki arhiv, prim. Ilešič, Rad 162, 12—5); 1706: slovenski teksti v Rituale Labacense1 (v priv. bibl. gg. ž. I. Vrhovnika in prof. Ad. Robide); 1706: cerkveni govor Antona Možica v Skocjanu pri lurjaku (v tur j. arhivu, prim. Mantuani, DiS 1894, 661, 694); 1706: Vnrenc, lat.-slov. „Novum Dictionarium, Seu Lexicon Universale. — TVorterbueh. — Nove bessedne Buque . . u (menda še v bibl. osrednjega sem. v Gorici, prim.: Grča, DiS 1919, 153; Steska, ibid. 155; našo št. 7); 1707: Janez Kr. od sv. Kr., Prompt. V; 1711: Ilipolit, Diet. (štud. bibl. v Lj. Ms. 182); 1713: oporoka Mih. Modrinjaka (velikoned. arhiv, prim. liešič, Rad 162, 14—16); 1713: „Cum quilibet adultus sub mart, teneatur saepius in vita elicere actus fidei, spei & caritatis &. O Grospud .jeft terdnu verjeni ufe taiftu etc. Labaci. Typis Joannis Georgy Maj t Incl. Prov. Carn. Typogr. 1713" (Zois v rokop. katalogu svoje bibl., Carniolica 3 [v licejki Ms. 368]); 1715: *Evang. inu lyst. (v priv. bibl. g. msgnr. Toma Zupana na Okroglem pri Kr., prim. Breznik, DiS 1907, 333); 1715: Temlin, Gyorszki Katekizmus, v Halli (prim. 1754 Kiizmič, Navuk, Predgovor); 1715: Hipolit, Gram.: 1719: Hipolit, Kempenzar; 1720: Regule, Odpustki iuu Molitve bratoví'hine tiga brytkiga finertniga Clirl-Ctuloviga Terplejna na S. krislii. V' Cerkvi 8. Jakoba tiga tovarfhtva Jesufoviga. Labaci. Impensis Joan. Babt. Volusii bibliopegae (Zois v rokop. katalogu svoje bibl., lieejka Ms. 368); 1721—1734—: tekst pus. procesij r Loki (v kapuc, samostanu v Loki, prim. Mantuani, Carniola 1916 in 1917); 172<> —: Nova Crainska Pratica (v muz. bibl. v Lj. primerek za 1741; prim.: Erberg, Versuch 290; Blätter a. Krain 1864, 123); 1725: * Abecedariuin Szlow'enszko (v Sze-chenyevi dež. knjižn. v Budapešti, prim. Melich, Magyar Könyvszemle 1902, 428); — 1728 —: prisežni obrazci: 2 razlagi prisege (str. 10—11, 249), 2 vzorca za prično prisego (str. 11. 249), 11 indiv. priseg (priloga knjige na posebnem listu št. 2. ima datum 19. VI. 1728) in pa (str. 221) indiv. ,,Excommunicationis formula Carniolicali (rokopis z naslovom „Formular mein Hanns Georgen Raspen" v farnem arhivu v Kamniku — našel ter mi prepisal dr. Fr. Stele); 1728: Bellar-mino-Sapopadek (prim. Steska, IMK 1902,451); 1729: Steržinar, PeilTme; okoli 1729: Litanie S. Francisci Xaverii. privezane k Rit. labac. 1706, napisane v rokopisu, ki je zelo podoben Sterži-narjevemu (v priv. bibl. g. prof. Ad. Robide); 1730. X. 24:prisega za gorsko pravdo v Norem mestu (v rokop. folijantu „Bergthai-dungsprotokoll" v lj. muzeju, prim. Dolenc, Zbornik znanstvenih razprav I, 23, 88); 1730: Dotrina eristiana, (la inseg-narsi nella diocesi t'orense di Capo d'Istria, tradotta in schiaro, per online tleli' ... Agostino conte Brutti ves-covo (Ii Capodistria, Yenezia? (1895. 1. v posesti prof. dr. Tomasina, prim, isti, Die Volksstämme im Geb. von Triest u. Istrien 33 in pa Glaser I, 137); 1730: Steržinar, Peifi'em; 1730: Ev. inu lyst.; okoli 1730: Poduzhenie (gl. našo št. 15); 1730—1740: prisega .(središki arhiv; prim. Slekovec, Kres 1882, 523); 1730—1740: Pot sv. Krisha (gl. našo št. 14); 1731: Rogerij, Palm, empyr. 1; 1733: Paglovec, Tob. bukve: 1733. X.—1759: 1'agl.ovčeva fWiderjeva) pesmarica (gl. našo št. 29); 1734: Basar, Conciones; 1735: Pomuzh shivim1; 1735: indiv. prisega z dne 1. marca (mestni arhiv v Kamniku, prim. Ötiasny, Kamnik 175); 1735. X. i).: prisega po gorski pravdi v titareih („Bergthaidungsprotokoll" v lj. muzeju, prim. Dolenc, Zbornik znanstv. razprav. I, 88); —1737: mejna določila za orteneško dež. sodišče v urbarjih orten, graščine (v orten, arhivu, prim. V. Leveč, MMVK 1898, 45, 54); 1738: Peiffem od S. Nottlmrgc (gl. našo št. 16 in 29); — 1740: stara prerokovanja na notranji strani Dalmatinove biblije (primerek v dež. muzeju v Lj., prim. I. V., IMK 1894. 168); 1740: Pomuzh sliivini- (v lj. muzeju, prim. I. V., IMK 1895, 86); 1741: Ev. inu branja: 1742: Paglovee, Svel'ti tovarl'h1 (gl. našo št. 8); 1743: Kogerij, Palm, empyr. II; 174-'}: Klap.še, Sinopsis1; 1743—1751: *Od Andohti Inu Bratoushine Svetiga Joshta (v priv. bibl. g. msgr. Toma Zupana na Okroglem pri Kranju: o letnici glej Vrhovnik, IMK: 1907, 168—9; 1908, 111—2); 1744: Megiser (opera Soc. Jesu), Diet.2; 1744: spremnica bratovščine Marije vnebovzetja r Lj. (I. V., IMK 1892, 159); 1745: Paglovee, Kempenzar; 1745: * Paglovee, Svel'ti tovarl'h3 (v semen, knjižn. v Lj.): 1747: Sever, Red zveli-csansztva; 1747: Paglovee, Scupuli — Sveta vojska; 174Î): * Tri Duhoune Peii'fme (gl. našo št. 17); 1749: Cnsani, Cate-chismtis SclavoilicilS (primerek je videl Codelli, prim. njegove Gli Scrittori Friaulo-Austriaei III. ediz.); 1750: *J. Luka Pušar, Mirakel Peld S. Lucie (i. t. d.) v Drashgoshah (v priv. bibl. Toma Zupana na Okroglem pri Kranju; o primerku, ki je bil 1904. 1. v posesti župnika Fr. Pokorna v Selcih, prim. Steska, IMK 1907, 170; o avtorju isti istotam 1904, 73: o tisku brošure, ki ni stavljena ampak bakrorezana, prim. Vrhovnik, IMK 1908, 35—36; prim. Simonie, na 10. str. pod Andoht, kar je napačno); okoli srede XVIII. stol.'?: protest—kov. rokopis (pesmi-molitve, last g. N. Sadnikarja, nadživinozdravnika v Kamniku, prim. Ramovš, ČJKZ II, 282); okoli srede XVIII. stol.J: rokopisna bolniška knjižica (Barle, IMK 1897, 35); 1752: Lavrenčič: PeilTme; 1752: zapis r brat. sv. Antona 1'adv. v Naklem (prim. J. V., IMK 1892, 159); 1753: Premii'hlu-vaina na vlaki dan tega tedna; 1754: Evang. inu branja (muz. knjižnica v Ljubljani, gl. našo št. 18); 1754: Kiizmič, Voere krszt. kratki navuk; 1755: pridiga na novi masi v Vodicah (najdena v podstrešju trnovskega župnišča, prim. Vrhovnik, Listi 648); 1755: ¿upniški izpit pri tržaškem kons i stori ju, (Glaser, LZ 1894, 702—3); 1756: Andohtlive peiime; 1757: slovenski teksti v * Compendium rit. lab. (dijaška biblioteka semenišča v Lj.); 1757: Andohtliva savesa (v Simoniču pri „Dodatkih" str. 627): 1757: Jager na lovu sliraja... v Cithari octochordi, Zagrabiae, 71 (prim. Barle, LZ 1891, 316—7, 508—10); 1757: Klapše, Synopsis'2; - 1757: Repeževa pesmarica s ,,Stihmo boshjo" (gl. našo št. 12); 1.757: ilepež, Rom. bukvize1 (do 1895. vžupniški knjižnici v Dolini pri Trstu, prim. G laser: LZ 1895, 60—63 in Zgodov. IV, 453; [San-sin Jos.], Jožefu Zupanu 24. IV. 1900); 1757: Premishlu-vaina na vlaki dan tega tedna2 (prim. Pohlin, Bibl2. 44); — 1757—1760: * Birgitinfki Odpnftiki (gl. našo št. 21); 1757—1760: Mifionfke pefme (gl. našo št. 19); 1.758: * Ob-chinzka knisiza (Parhamerjev kat.), Gradec1 (samost. bibl. v Admontu, prim. Ilešič, ČZN 1906, 2; Simonič 56)'; 1758: *'Ev. inu branja (v zagrebški vseuč. iz Gajeve; prim. Gajeva knjiž. str. 125): 1758: Grammatika o. Wind. Sprachbuch; 17(50: s Paglovec, Suesti tovarsli3 (gl. našo št. 8); 1760: Catechismus tu je bukvize isprafh. is (etc.) Kerfh. navuka Petra Canisiusa (Parhamerjev kat.), Ljubljana1 (v muz. bibl. v Ljubljani [prim. Ilešič, IMK 1906, 129] in v priv. bibl. g. prof. Ad. Robide); 1760: * Pessem od Marie Divize Roshenkr. Kralize (prim. našo št. 20); 1760: dve indiv. prisegi (zapisnik tožb stiškega patrim. sodišča, prim. Vrhovnik, IMK 1.905, 93—94); 1760: o. Bernardin, Diet. germ.-slavon. (ni v bibl. franč. samostana v Mar., contra: Schem. Ord. Cap. Prov. Styriae 1908, 60);jokoli 1761: 2. ljul>lj. izdaja Parhamerjevega kat. (prim. Ilešič, IMK 1906, 130); 1761: Catechismus (Parhamerjev kat.), Celovec1 (1906. v varažd. kapuc, knjižnici [prim. Ilešič, ČZN 1906, 18], sedaj se ne more najti); Sapopadik andoliti S. Aloysiufa. V' Lnblani. Heptner. 13°. 11 listov (v katalogih Zoisove bibl., licejka Ms. 368); 1762: Catechismus (Parhamerjev kat.), Celovec2 (1887. v bibl. Mariahilferklostra v Gradcu [prim. Oblak v LZ 1887, 692], sedaj ni več); 1762: *Catechismus (Parhamerjev kat.), Ljubljana3 (v priv. bibl. g prof. Uešica, prim. ČZN 1906, 129;; 1762: Leonardo da Por-to Mauricio-Pot 1'vetiga Krisha, Ljubljana1, J. J. Heptner (1906. v priv. bibl. prof. Štreklja v Gradcu, prim. njegova izvajanja v ČZN 1906, 82—3); — 1760—62: * Pessem Marie Divize od dobriga Svetvania (gl. našo št. 22); — 1760—1762: * Litanie Marie Divize od dobriga Sveta (gl. našo št. 23); 1764. VII. 16: * nemško-slovenski patent cesarice Marije Terezije o nakladi na meso (arhiv dež. stanov v Ljubljani); 1764: * Obeli, kni-sieza (Parhamerjev kat.), Gradec2 (v admontski samost. biblioteki, prim. Ilešič v ČZN 1906, 2); 1764: Repež, Neb. blagu: 1761: Evang. inu branja; 1761: Hitra inu gladka pot pruti liebessam (prim. Rebol, Čas 1907, 456); pred 1764i: prisega (prim. Miklošič-, Berilo: 1865, 41; 1881, 27); pred 1764. U: * Litanije od nar Sveteifhiga Imena Jesusa (gl. našo št. 25); pred 1761. I.J: Gorske artikelni (v dež. muzeju v Lj., prim.: Oblak, LMS 1887, 290: Dolenc, ČJKZ II, 77); pred 1764. U: Gorske Regelze aV Artikelni (v dež. muzeju v. Lj.; prim. Dolenc, ČJKZ II, 77); pred 1764. 1.?: Artikulusi vrha nedelj-skoga (gorske pravde; prim.: Veliki Kalen dar za Ludstvo 1912, 81; Gruden, Slov. župani 63—64). — Glej dodatke. 2. Ingenerijev katekizem? L. 1882. je poročal Matija Sila: „... nastopnik Vergerijev, (koprski) škof Ingenerij [1596 —16001. je dal tudi natisnoti slovenski katekizem, ki se dan-denes ne nahaja več. [Fol. dioec. 1866 p. 144]." Tako je prišel Ingenerijev katekizem v slovensko literarno zgodovino (prim. Glaser I, 136: lugenerij; Grafenauer, Kratka zgod.: 1. izd. 55, 2. izd. 72). Grafenauer je ostal tudi v 2. izdaji pri trditvi, da je bil Ingenerej tržaški škof, ki je izdal slovenski katekizem, „da bi tržaška duhovščina po njem ob nedeljah in zapovedanih praznikih poučevala okoličane v krščanskem nauku." Ingenerijev katekizem sloni na zaključku koprske škofijske sinode izza časov škofa Ingenerija (1576—1600; glej Prospectus benef. ecelesiast. et status pers. cleri d. tergestinae et justino-politanae; rabini izd. za £904). Ta zaključek se nahaja v škofijskem koprskem arhivu v rokopisnem „Cat. Ingenerii II" ter se je že opetovano ponatisnil (Folium dioecesanum tergestinum 1866, 144; Pesante, La liturgia slava 130: .lelič, Fontes litur-giae glag.-roni., XVI. s., num. 173). Glasi se (po Jeliču): „Non vi sia per le nostre cliiese altri Breviarij e Messali che novi. Debbino tutti i parochiani [parochi] il giorno delle feste com-mandate doppo disnar insegnar nclla chiesa la dottrina Christiana et amaestrar i figlioli a portar reverentia a Dio N. S. et obedir al padre et alia madre, et faranno 1'istesso i curati delle ville, havuta che abbiano, secondo Fordine nostro dato, la dottrina Christiana stampato in schiavo [Slavo]."' V prevodu slove zaključek: „Ne imejte po naših cerkvah drugih brevirjev in misalov, kakor nove. Vsi župniki (parochiani [parochi] proti curati) morajo ob zapovedanih praznikih po kosilu (o disnar gl. Meyer-Lubke. REW 2670) poučevati v cerkvi krščanski nauk in učiti otroke, da spoštujejo Boga N. G. in ubogajo očeta in mater, isto naj store tudi kurati po vaseh (samostojne k ura c ¡je, ki niso župnije), suposito, da imajo — kakor smo naročili — krščanski nauk natisnjen v slovanščini." G laserjev prevod zadnjega stavka je napačen: „...isto dolžnost imajo tudi duhovniki po vaseh, ki se imajo vesti po kristijanskem nauku, natisnenem, z našim naročilom r slovenskem jeziku.1' Ne gre za škofovo naročilo, da se neki katekizem natisne „in schiavo", ampak, da so tak „in scliiavo" tiskan katekizem dohili v roke selski župniki koprske škofije! Koprska škofija je obsegala sicer v tem času 15 vaških župnij, ki bi jih danes imenovali slovenske. V decembru 1633. je poročal škof Peter Moeavia o njih v Rim: „Dioecesis tota ruralis dividitur in (juindecim parochiis . . . Incolae omnes sunt linguae Illyrieae in eoque idiomate celebratur . . ." (Jelič, XVII. s., num. 90). Po slovenskih vaseh koprske škofije so župnikovali torej v časih škofa Ingenerija še glagoliti (primerjajte še Jelič, XVII. s., num. 42). In škof je hotel dati katekizem glagoljašem, ne župljanom! Vprašanja, kdaj se je vršila ta koprska sinoda, tukaj ne morem rešiti. Govori se o letu „1595 c." (n. pr. Jelič). Vsiljuje se mi misel na zvezo med koprsko sinodo in sinodo v Ogleju 1596. k. kjer se je določilo za vse sufragane, torej tudi koprskega: „Quod autem de Breviario, Missali et Rituali Sacramentorum statuimus (ut Breviarium et Missale in illyr. lingua revideatur. —- «optandum tarnen esset, ut Episcoporum Illyricorum diligentia sensim Romani Breviarii usus cum Missali item Romano et Rituali Sacramentorum introducatur») in eam volumus partem aeeipi, ut non coinprehendant Cathechismum Romanum in illyrieam linguam Gregorii XIII. jussu [quod est ad nos per certos homines allatum] conversum: quem cupimus a clero Ulyrico frequenter tractari et legi, ut sit hic materna lingua Sacerdotibus Illyriae in promptu, ad populos docendos^ quae ad salutem necessaria sunt. Curent tarnen Episcopi, ut exemplar aliquod ejusdem Catechismi emendatissimum in Ar-cliivio Episcopal! reponatur. . ." (Jelič, XVI. s., num. 175). „Ilirska" izdaja katekizma, ki jo je pokrenil papež Gregor XIII. (1572—1585), je pa znana: „Canisius Petar, Svmma Christian -skoga (i. t. d.) Tvmacena Iz Latinskoga Jazika V Slovingnsky, I Vtisstena Po zapoviedi presuetoga Otca Pape Gre-goria Trinaestoga, V Rimu 1583". Canisija pa je „v Slo- vingnsky Jazik protumačio ... Pop Ssimon Bvdineo Zadranin" (podatki po Deželiču, ki je opisal v Hrv. bibliofilu I [1905], 29 primerek zagrebške univ. bibl.). Sinoda se je sicer zmotila: ne gue za rimski, ampak za Canisijev veliki katekizem. Pa saj gospodje sami priznavajo, da so dobili poročilo ..per certos bomines", da torej knjige same še niso bili videli. Ali ni verjetnejše, da je poslal koprški škof Ingenerij svojim glagoljašem Budiničev katekizem kakor pa da bi bil dal zanje natisniti posebnega slovenskega? 3. Čatldikov katekizem 1618? Candikova slovenska izdaja Canisijevega katekizma se je najprej le v splošni obliki zabeležila: Valvasor poroča na eni strani o slovenskem prevodu Canisijevega katekizma iz 1615. 1. brez omenitve Canisijevega imena in v zvezi, ki dopušča razlago, da je prestavil založnika pomotoma tudi v vlogo prevajalca: ..Michael Mikez. Doctor der Heil. Schrift, und Thum-Decliant zu Laibach, hat einen Crai-nerischen Catechismum in Octavo, mit schönen Holtz-Sclmitt-Figuren, für die Laybachische Jugend, auf seinen eigenen Verlag, in Druck gegeben, zu Augsburg, im Jahr 1615" (VI, ¿551); na drugi strani pa pravi o Candiku: „Voh. ihm ist der Cate-chismus Petri Canisii, in Orainerischer Spruch, zum Druck gekommen1' ( VI, 352). Na ta Candikov katekizem je mislil 1729. 1. pač Johannes Leonhard Frisch, ko je zabeležil Mikčev katekizem iz 1615. 1. ter nadaljeval, da je „Petri Canisii Cate-chismus . . . Anno Vi'24 iterum prodiit-' (Historia dialecti vened. merid.). Obenem je zabeležil tudi Gregor Dolničar o Candiku samo splošno: „Edidit: Catechismum et Evangelia per annum Slavonicae linguae ab se donata Graecii an. 1612. (Bibl. lah. puhlica, prim. IMK 1900, 140). Končno je podal Pohlin vse bibliografske podatke ne le za Mikčev „Ta mali Catechismus, ali Kerslizhanski Navuk, Aug. Vindelicor. 1615 cum tiguris ligno incisis" ampak tudi za. Candikovega (Bibl.- 56): „Tschandick . .. evulgavit: Catechismus 1'etra C7, kakor poroča Pohlin! Zvab in Glaser sta napravila iz te tiskovne napake nov primerek in novo izdajo poleg izdaje 1687 1. Da se pa 1637. 1. Karnerjeve tabele v Ljubljani niso natisnile, sledi že iz tega, ker je dobila protireformacijska Ljubljana tiskarno šele 1678. 1.! 5. Ali se je res natisnilo „Spokorjeine Ene imenithne Gresknize" 1675. i.? Videl sem 2 primerka tega življenja sv. Marjete Kortonske, ki imata na naslovnen listu oba letnico 1675: primerek v študijski biblioteki pod signaturo 10296 se konča s stranjo 80. in nima nobene pesmi; primerek iz priv. bibl. kolege Ramovša ima k 80 stranem prozaičnega teksta privezano še „Peffem Od 1'vete Meriethe Cortone trekiga Ordna S. Fran-eilca. Na Predno visho." (Sveta Merietha Cortona Ordna Svet ga Franci/ka... 15 kitic), ki je pa tiskana z drugimi črkami kakor prozaični tekst in brez paginacije. — Primerek muzejske biblioteke, ki gaje rabil ravnatelj Mantuani, momentano ni na razpolago; ima pesem in se sklada po vsej priliki z Ramovševim. Cop je naslov knjižice za Safari k a nekoliko netočno prepisal, označil lieejski primerek za okrnjen, a obenem opozoril: . . . „scheint jünger zu sein als 1675, vielleicht ein Druckfehler statt 1765?Li (I, 129). Simonie brošure ni videl, prepisal naslov po Šafariku ter ostal pri letnici 1675 (I, 485). Pri tej letnici je ostal tudi Mantuani, kateremu je dala ravno letnica povod za sledeča izvajanja: „Po 1. 1627 ni nam dosedaj znana nobena taka literarna epizoda več, kakov je bila ... Hrenova z njegovo pesmarico. Sele 1. 1675. se pojavi prvi boječi poizkus, vplivati s slovensko pesmijo na narodovo srce. Tedaj je prišla na svetlo asketična knjižica neznanega pisatelja: «Spokorjenje ene imenitne greslmize». Na koncu je dodana daljša pesem — žal brez napeva, — dasi je namenjena za popevanje. To je bil poizkus, ki pa gotovo ni imel mnogo posnemalcev; delo .spet zastane. Vendar je pripomniti, da so od sedaj naprej skoraj vse pesmarice—z neznatnimi izjemami katoliške". (Zgod. razvoj slovenske cerkv. pesmi 15). Toda s pomočjo zgodovine češčenja sv. Marjete Kortonske in pa vsebine ter opreme knjige same se pride do precej drugačnih izsledkov. Že Lev X. je dal sicer mestu Cortona dovoljenje, da slavi praznik svoje rojakinje, Urban" VIII. pa je raztegnil to dovo ljenje na celi frančiškanski red. toda za svetnico je bila Marjeta Kortonska proglašena šele 1728. 1. (Wetzer-Welte VIII, 694). Ker se pa govori v knjižici o sveti Marjeti, imamo že tukaj dokaz, da je letnica 1675. napačna. Vsebina knjige nam da za čas prireditve slovenskega teksta oziroma njegove predloge O.TKZ III. 7 točne podatke: „(Sv. Marjeta) je suoju ,.. shiulenie sklenila u tem mestu Cortona ...u Lejtu 1227. po nie spreobernenu, inu u stirdessetmu lejtu nie starosti: resp. 1769. sunt anni 472. a morte (61)". Ker se pravi na str. 3., da je bila rojena 1257. 1., je jasno, da je 1227 napaka namesto 1297. Pisec hoče torej reči, da je pisal te stvari 1769. i. To je tem sigurnejše, ker se imenuje letnica 1769 še enkrat na str. 62: „De ...Truplo (sv. Marjete) ... ie moglu ... k taki nadovshnofti pridti, de na strohni ampak ostane . ..frishnu zlies stir sto dva inu sedemdesset lejt, respectu 1769. de ni do donashniga dneva strohnellu". Oprema knjige pa priča, da je ta izdaja še iz poznejšega časa. Lesores na naslovni strani (figura v oblakih s križem, odprtim evangelijem ter Mojzesovo tablo postav) kaže namreč, da gre za Kleinmayrjevo tiskarno (prim. našo st. 12). Ker pa je, dobil KIeinmayr dovoljenje za tisk šele 20. decembra 1782 (Radics, Ig. v. Kleinmayr und Ferd. Bamberg in Laibach, Osterr-ung. Buchhandler-Correspondenz, Festnummer 1910, II, 65), se ta izdaja pred 1783. 1. ni natisnila. Peffem od Jvete Meriethe Cortona. ki je samostojen letak v obliki kvaternija, se je mogla natisniti v obliki letaka tudi pred 1. 1769. Preko 1. 1729. nazaj pa po vsej priliki tudi kot letak ne sega. Nahaja se namreč že med Steržinarjevimi PejlTmami na str. 219 — 26: „Peiffem od ivete Meriethe Cortone, Trekiga Ordna f. Francilca. Na predno visho". Zadnji odstavek, ki je pri samostojnem letaku brez zmisla, ima pri Steržinarju svojo upravičenost. Pred pesmijo o sv. Marjeti stoji namreč pri Steržinarju „Peiffem od fvete Neshe" ki se naj poje „Na visho peiffme od Greshnika, inu Divize Marie tr6shtania" (Jaz vbogi grešnik cagujem) in ta ima pri Steržinarju na str. 88—9 svojo melodijo. Tako je ugotovljen „Pesmi o sv. Marjeti" tudi napev, a obenem je tudi dognano, da je zajel pisec letaka iz Steržinarja in ne narobe. 6. Kasteleciana. Izmed Kastelčevih knjig sta izdaji Bra-tovskih bukvic iz 1678. in 1682. 1. na prvi pogled naravnost zagonetka. Doslej sem imel v rokah od vsake izdaje po 5 primerkov, ki imajo vsi iste posebnosti: pri prvi izdaji iz 1678. 1. tvori naslovni list obenem res 1. list prve tiskovne pole, obenem se pa nahaja na koncu knjige, namreč na str. 459b, aprobacija ljubljanskega škofijstva z dne 2. februarja 1682. 1., kar se medse- bojno izključuje, ker knjiga, ki je bila aprobirana šele 1682. 1., ni mogla biti obenem s to aprobacijo 1678. 1. v tiskarni. Že Čop je opazil to neskladnost ter jo proglasil za „unerklarbar" (Sa-fafík I, 141). Pojasnilo tiči v okoliščini, da se pri drugi izdaji iz 1682. 1. pozna, da je prvi tiskovni poli 1. list odrezan, na rob pa prilepljen naslovni list z letnico 1682. Za pomoto pri letnici aprobacije (1682 namesto 1678) ne gre, ker se nahaja obenem z aprobacijo iz 1682. 1. v vseh eksemplarjili tudi aprobacija s 30. maja 1677. Po vsej priliki se je natisnil 1678. 1. samo prvi del knjige, namreč Bratovske bukvice same, ki gredo do 176. str. ter imajo na 177. strani tudi „modus pronunciandi", na naslednji strani pa Register in Errata, a drugi del. t. j. „modus juvandi agonizantes", ki sega, od str. 177.—459. ter ima na naslednijih straneh obe aprobaciji in zopet nov 'index, šele 1682. 1. Tiskar 1682. 1. se je celo zmotil ter začel šteti strani s 177 namesto s 180. Naslovni list se je natisnil 1682. 1. na posameznem listu, ki se je prilepil na rob, kjer se je naslovni list 1678. 1. izrezal. S tem je pač v zvezi, da šteje Valvasor Modus juvandi agonizantes za posebno knjigo poleg Brat. bukvic (VI, 360), v čemer mu sledi tudi Pohlin (12). Zdi se, da je videl Valvasor samo izdajo Bratovskih bukvic z letnico 1678 in brez nadaljevanja in da je letnica 1687 za tisk Bratovskih bukvic pri njem zamenjava 2 številk: 1687 namesto pravilnega 1678. Seveda se pa ni povsod, kjer se je privezal k prvemu delu še Modus adjuvandi agonizantes, izrezal stari naslovni list ter nadomestil z novim iz 1682. 1. Valvasorjeva in Pohlinova beležka o posebni knjigi Modus adjuvandi agonizantes je vendarle napaka, ker nima ta del Bratovskih bukvic niti svojega naslovnega lista niti lastne pagi-nacije. Razven Kastelčevih knjig, ki sem jih omenil v kronološkem seznamku pod 1678, 1682, 1684, 1685 in 1688 pa se omenja tuintam še dvoje Kastelčevih tiskov: 1) Praxis Cate-chistica, tu je nauk chriftianfki, gedruckt zu Laibach 1686, 8° (Valvasor VI, 360 [nima Nauka 1688!]; Pohlin 12 [nima Nauka 1688]; Marn XXI, 36 [poleg Nauka 1688]; Glaser I, 157 [poleg Nauka 1688]; Simonič I, 197 [poleg Nauka 1688]; 2) Nebu na semli po Boshji voli, Lab. 1686 in 8" [Pohlin 12; Marn XXI, 36; Glaser I, 157; Simonič I, 197]). Ti dve po- 7* stojanki je treba v slovenski bibliografiji pač črtati. Valvasorjeva „Praxis cateehistiea" 1686 je istovetna z „Navukom cliristian-skim, sive praxis catechistica" 1688. Valvasor se je zmotil v letnici ter podal netočen naslov, poznejši pisatelji so zabeležili knjigo pod pravo in napačno letnico! „Nebu na semli po boshy voli" je del Nauka iz 1688 (581 — 617) in nobenega povoda nimamo za domnevo, da bi bilo izšlo tudi separatno. Kastelec je imel po Valvasorju 1687. 1. med drugimi rokopisi za tisk pripravljena tudi sledeča dva: 1) Simplex trans-latio Sacrorum Bibliorum Veterin et Novi Testamenti secundum articulos, in tribus Tomis in pa 2) Dictionarium Latino-Cami-olicum, oder Lateinisch-Or aineriseh Wörterbuch (VI, 360). Ker se je medtem našel rokopis, ki je bil nedvomno del Kastelčeve biblije, moremo tem lažje verjeti tudi v pravilnost Valvasorjevega poročila o Kastelčevem slovarju. Ko je Kastelec 19. junija 1688. umrl (Marn XXI, 30), je prišla njegova rokopisna biblija v samostan diskalceatov v Ljubljani: oba ohranjena zvezka (II. in VI.) imata namreč tiskani in pisani exlibris tega samostana (v štud. biblioteki v Ljubljani). Ker nimamo vzroka dvomiti o resničnosti Valvasorjevega poročila, da je Kastelec razdelil biblijo v tri dele, dočim vidimo na ohranjenih dveh delih, da je imela v samostanu diskalceatov šest delov, moramo sklepati, da se je razdelila v šest zvezkov pri diskalceatih. To nam potrjuje tudi vezava (popisan pergament): slično so vezani namreč tudi drugi kodeksi iz bivšege samostana diskalceatov v Ljubljani (prim. v štud. bibl. v Lj. Ms. 113 in Ms. 269). Torej sta se vezala tudi ta dva dela po vsej priliki šele v Ljubljani. Še predno so se posamezni deli vezali, jim je napisala neka roka, ki ni Kastelčeva, na posebne lističe nekak uvod (catalogus, synopsis, compendium, sapopadenie), ki je deloma slovenski, deloma latinski. Slovenski tekst teh uvodov, ki so se zvezali potem s Kastelčevim rokopisom v eno knjigo, se oslanja na Dalmatinovo biblijo. Papir teh uvodnih dodatkov je različen od onega, na katerega je pisal Kastelec. Exlibris ljubljanskih diskalceatov je bil napisan, oziroma prilepljen na te lističe potem, ko so bili že popisani. Sklepam, da je pisal te lističe kak ljubljanski diskalceat še predno so prešli zvezki v last samostana sa- mega. Ista roka je pripisala tudi posameznim poglavjem tuin-tam kako latinsko pripombo. Ohranjena zvezka Kastelčeve biblije obsegata knjige Jo-zue do Paralipomenon (2. zv.) in pa celi novi testament (6. zv.). V izgubljenem prvem zvezku se je nahajal torej pentatevh, v 3.—5. pa knjige Ezdrina do proroka Malahije (torej tucli Davidovi psalmi). Posebnega naslovnega liste ali skupnega naslova drugi zvezek nima, ampak samo nadpise posameznim knjigam: .,Liber Josue . . ." Šestemu zvezku je dal Kastelec skupen naslov: ..Catolisku popissanie noviga testamenta". Neimenovani diskalceat (?) je ponovil na enem listu po Dalmatinu: „Novi Teltament: tuje, teh fvetih Evangeliltou, inu Apol'tolou, Buqui, inu Lyl'tuvi: Slovenl'ki skusi N.u, na drugem pa je prikrojil Kastelčev nadpis v: „Catolisku popissovanie svetiga pisma noviga testamenta". Po vsej priliki je imel tudi prvi zvezek skupen naslov, ostali zvezki pa samo nadpise posameznim knjigam. Prevajalec v 2. zvezku ni imenovan, pač pa na koncu 6. zvezka: „Noviga Teftamenta konz, popiffan od Matthia Ca-stelza Canonica v' Nouim Meftu. 1680". Vsiljuje se sklep po analogiji, da je bila slična notica o prevajalcu le še na koncu starega testamenta, namreč na koncu 5. zvezka. Kako dolgo se je hranila Kastelčeva biblija v samostanu ljubljanskih diskalceatov? Samostan so ukinili 19. aprila 1786 (A. Wolf, Die Aufhebuug der Kloster in Innerosterreich 149). Originalni katalog samostanske biblioteke se nahaja danes obenem s prevzemnim katalogom, ki je prosta kopija originalnega kataloga, v študijski biblioteki v Ljubljani. Kastelčeva biblija tukaj ni zabeležena. Izginila je torej iz samostanske biblioteke, predno se je sestavil zadnji njen katalog. Zvezek 2. in 6. sta prišla končno v Ršece blizu Brežic v grad barona Mascona, nato pa 29. maja 1864. v Slovensko Matico (Vrhovnik, Carni-ola 1916, 218), in odtod 1919. v študijsko biblioteko v Ljubljani. (Je je moja domneva, da je Kastelčeva biblija istovetna s takozvano Vorenčevo (gl. našo št. 7), pravilna, potem je verjetno, da sta prišli prva in tretja knjiga na Dunaj, kjer se jima izgublja sled. Za Kastelčev slovar sta se proglašala bolj ali manj deci-dirano že 2 rokopisna slovarja, ki se nahajata v študijski biblioteki: latinsko-slovenski slovar brez naslovnega lista s 168 nepa- giniranimi listi in 4°, ki je bil, kakor kaže exlibris-beležka na 1. strani, last nekdanjega ljubljanskega kapucinskega samostana ter spada po pisavi nekako pod konec XVII. stol. (Ms. 169 — prim. Čop v Safariku I, 65) in slovensko-nemško-latinski slovar brez naslovnega lista s 528 pag. stranmi in 4°, ki spada po pisavi tudi nekako pod konec XVIL stol. ter je prišel, kakor je razvidno iz Zoisovih katalogov (licejska Ms. 368), menda že precej rano v Zoisovo biblioteko (Ms. 175 — prim. Čop. v Safariku I, 65; Levstik, LZ 1881, 777; Pleteršnik I, p. XIV). Pri tem slovensko-nemško-latinskem slovarju je mislil na Kastelca že Zois, v čigar katalogu „Carniolica 1" se nahaja beležka; „[Castellez?] Manuskript: Ein Krainisch-deutsch-Lateinisches dictionarium, mit Vergleichung der übrigen Slavischen Dia-lecte, und Citationen aus Dalmatins Bibel [z. B. bei rotim] Von A—V = 527 (= popisanih) S. 4°". Svojo domnevo je javil Zois tudi Erbergu (prim. Erbergova Collectanea v dež. muz. v Lj.). Na osnovi teh komponent je nastala notica, ki se nahaja na prvem iz prednjih listov, privezanih slovarju pač po naročilu Zoisovem: „Krainisches Wörterbuch vom Probst Ca-stelliz in Neustadtl 1680. : Zois vermuthet das Manuskript zu besitzen: Es ist in 4°, 527 Seiten stark, zwar ohne Datum, ohne Chiffre. V. Baron Erbergs Collectanea :Zois in litt, an Erberg: Lustthaler-Archiv". Oče te notice je gotovo kateri izmed licejskih bibliotekarjev po prihodu Zoisove biblioteke v licejsko; za presojo problema o avtorstvu nima nobenega pomena. Proti vsaki označenih dveh podmen govorijo zelo tehtni razlogi: Kastelčeva roka, ki jo poznamo iz biblije, ni pisala nobenega omenjenih slovarjev; v slovarju iz kapucinske biblioteke iščete zaman Kastelčeve ortografije: slovar iz Zoisove biblio- . teke se ne sklada z Valvasorjevim opisom Kastelčevega slovarja niti po vsebini niti po razporedu, tudi se njegovi primeri iz biblije ne oslanjajo na Kastelčevo prireditev biblije, ampak naravnost na Dalmatina. Zato sodim, da sta ta dva slovarja novi tvorbi, in da se Kastelčevo slovarsko gradivo doslej še ni našlo. Nerešeno mora ostati tudi vprašanje, ali ni Kastelčev morebiti tisti latinsko-slovenski slovar, čigar prva polovica se je nahajala v kapucinskem samostanu v Krškem (krono!, seznam: XVII, proti koncu). 7. Biblia Gregorja Vorenca (p. Xaverius a S. Ignatio)? Izmed obeli Pohlinovih poročil o literarni delavnosti diskalceata Vorenca se je eno sijajno obneslo: poročilo o latinsko-sloven-skem slovarju, ki se je v goriškem osrednjem semenišču res našel (Grča-Steska, DiS 1919, 153). Da je goriški slovar, čigar avtor se v rokopisu samem označa le za diskalceata, res istoveten s slovarjem, ki ga pripisuje Pohlin diskalceata Vorencu, je zame izven vsakega dvoma: diskalceatska provenijenca, podobnost naslovov, zlasti pa kronogram z letnico 1710, ki ga omenja Pohlin in ki se v goriškem slovarju res tudi nahaja, so prepričevalni argumenti. Drugačna pa je menda stvar z drugim delom Pohlino-roga poročila o Vorenčevi literarni delavnosti. Pohlin pravi namreč, da je ostavil Vorenc v ljubljanskem samostanu discal-ceatov tudi: „Zelu Svetu Pismu, novega inu ftariga Teftamenta". Večina ugotovitev za Kastelčevo biblijo je v presenetljivem soglasju s Pohlinovim poročilom o Vorenčevi bibliji: hranišče pri diskaleeatih v Ljubljani; razdelitev v 6 zvezkov; format oetrtinke. Sama ob sebi se vsiljuje domneva, da gre tukaj samo za en, Kastelčev rokopis, ki ga je pripisoval Pohlin po krivici Vorencu. Vorenc je bil pač posestnik Kastelčeve biblije, prodno je prišla v last samostana samega; ni izključeno da je napisala dodatke njegova roka. Ce je pravilna podmena, da sta Kastelčeva in takozvana Vorenčeva biblija isto, potem se odpirajo tudi razlagi izgube 1., 3., 4. in 5. zvezka novi vidiki. Nehote se človek spomni, da je agitiral Pohlin v 1. izd. gramatike 1768.1., ko je žive! v samostanu diskalceatov v Ljubljani, za tisk katoliške biblije, o kateri pravi, da jo ima „im Manuskript schon bei Handen" (151). Ali ni verjetno, da je mislil tukaj na biblijo, ki jo je on družil z imenom Vorenčevim, ki je pa bila v resnici Kastelčeva? Tri leta potem, ko je odšel iz Ljubljane na Dunaj, si je pridobil dne 27. aprila 1778. od dunajskega škofijstva „imprimatur1' za natis knjige: „Svetega Pisma ftarega Teftamenta perve Moyfesove Bugve iz reflaganjam S. Texta" (Bibl. 1. izd. 265). Ali ni verjetno, da je to del prvega zvezka Kastelčeve biblije, ki ga je odnesel Pohlin 1775. in event, tudi 1784. 1. na Dunaj in ki torej ni mogel priti obenem z 2. in 6. zvezkom v Bfeece? V Bibliotheki Carnioliae Pohlin med svo- jimi rokopisi ni zabeležil celega svetega pisma ampak razen omenjenih prvih Mojzesovih bukev le še „Psalmov Davidoveh Bugve k' usehzhihernemu shpoganju" (1. izd. 264). Ali ni zopet verjetno, da je to del 3. zvezka Kastelčeve biblije, ki torej ni mogel priti v Hšece, ker gaje odnesel Pohlin 1775., ozir. 1784. na Dunaj? K prvi domnevi, da sta Kastelčeva in Vorenčeva biblija isto, se pridružuje še druga: da je odnesel Pohlin vsaj dva zvezka te biblije, namreč prvega in tretjega, ozir. njih dele na Dunaj, kjer se jim po Polilinovi smrti izgublja sled. Nesklad,-nosti v naslovili se dajo pojasniti s Pohlinovo nekritičnostjo. Največje težave dela okoliščina, da Pohlin za hran išče Kastelčeve biblije noče vedeti, dočim se je nahajala istodobno v diskal-ceatskem samostanu biblija, kjer je bilo vsaj na koncu zadnjega zvezka zabeleženo Kastelčevo ime. Potvara? Rekel bi, da ne! Domnevam, da Pohlin iz kakršnega koli vzroka ni videl vseh 6 zvezkov slovenskega prevoda biblije v svojem samostanu v Ljubljani ampak samo take, kjer ni bilo Kastelčevega imena. Taki so bili po vsej priliki vsaj prvi štirje zvezki, torej tudi tisti, ki jih je vzel event. na Dunaj. Tako si razlagam precizno trditev Pohlinovo, da za liranišče Kastelčeve biblije ne ve, in pa prenos avtorstva na Vorenca, ki je bil pač v najugodnejšem slučaju le lastnik Kastelčeve biblije. 8. Paglovčev Zvesti tovariš 1733 in Tobijeve bukve 1742? Med Paglovčevimi knjigami se suponira poleg Tobijevih bukev 1733 še Svefti tovarisli 1733, ki bi naj bil prva izdaja tega zbornika (Glaser 1, 172; Simonič I, 531). To je pomota, ki je nastala iz slabe kombinacije: ker se nahajajo Tobijeve bukve v Zvestem tovarišu, se je sklepalo, da se je moral tudi Zvesti tovariš natisniti 1733. Pri izdaji Tovariša 1745 se izrecno pove, da je „sdei drugu v' druk danu", prosti „inu v' druk danu" 1742 pomeni torej res prvo izdajo. Slično je nastala trditev, da se je 1742. 1. natisnila Pa-glovčeva knjiga pod naslovom: Tobiove bukve (Pohlin, Bibl.a 4: Šafafik I, 127; Marn XXII, 15; Glaser I, 171; Benkovič, DiS 1899, 299; Simonič I, 52), ki bi bila torej druga izdaja Tobijevih bukev iz 1735. 1. Steska je k temu pripomnil, da je letnica 1742 pogrešna ter nadaljeval: „mesto 1742 bi se moralo citati 1745; pač pa je bil natisk dovoljen 1. 1742. Marn gotovo knjige sam ni videl, zato je tudi naslov napačen" (IMK 1904, 77). Steskina izvajanja so le deloma pravilna. Tudi Simonič in Steska sta namreč prezrla, da se je natisnila omenjenega (1742.) leta prva izdaja Paglovčenega zvestega tovariša, kjer se nahajajo med drugim tudi Tobijeve bukve (str. 81 —127). Naslov Zvestega tovariša iz 1742. 1., ki se nahaja v licejki (sign. 23872), se deloma razlikuje od naslova druge izdaje, iz 1745. 1., ki ga je popisal že Steska (IMK 1904, 77): Suesti tovarsh Enrja sledniga Chriftiana na cefti pruti Nebefscim (i. t. d.) Tuje: Catechismus, Ali Kerfhanski Navuk, h' katerimu je perlosliena Hyftoria To-biovih bukov (i. t. d.) sa mlade, inu /'tare, sa ledik inu sakonske, sa gm ein, deloune, inu kmetiske lud g Ulcup sloslienu, inu v'druk dann. Skus eniga Majlinika is gorenske Crainske ftrani. Labaci lupiš, A. F. Reichhardt 1742, Impenfis, Mich. Fifher, Bibliop. Lah. (2) -f- 222 + (4) str. 8°. Tretja izdaja, iz 1760. 1., je bila doslej sploh neznana. Nahaja se v priv. biblioteki g. prof. dr. Šlebingerja v Ljubljani. Naslov se strinja z naslovom v izdaji 1745. L, izvzemši „...mla-pim, inu f t ar im, ledig inu sakonskim, gmein inu delounim..." in pa seveda konec: Labaci, Typis Joannis Georgii Heptner, Incl. Prov. Carn. Typogr. 1760. (4)+ 212 + (4) str. 8°. 9. Caroli VI. Neue Satz- und Ordnung Vom Erb-Recht außer Testament (etc.) in Crain, Grätz 1737, Triest 1775. Ta publikacija se spravlja v zvezo z Danielom Erbergom, članom prve ljubljanske akademije, čigar ime je prišlo preko nje tudi v zgodovino slovenskega pismenstva. Pohlin navaja namreč ta tisk za spisom Erberga [Danielis ab] ter končuje: „Graetz Anno 1738, in fol. Etiam Tergesti reimpress. 1775. in germanico, et carniolico idiomate" (1233). Pod imenom Erberga ponavljajo to Dimitz (Gesch. Kr. IV, 118), Zvab (LZ 1886, 375) in Glaser (I, 140). Tiskov samih ni videl niti Žvab niti Glaser, poslednji tudi poudarja, da mu je to „pobliže neznano delo". Pritegnil sem v svoj razbor to knjigo zlasti radi tega, ker se mi zdi tudi pri Pohlinu, ki je poznal menda obe izdaji iz avtopsije, premalo podčrtano, da velja dostavek „et carniolico idiomate" samo za drugo izdajo. V deželnem arhivu v Ljubljani se nahaja 1. izdaja iz 1737. 1., drugo sem doslej povsod zaman iskal (tudi g. dr. Polec mi potrjuje brezuspešnost svojega iskanja v Ljubljani, Trstu in drugod). V 1. izdaji gre za samonemška specialna de-dinska določila za Kranjsko v fol. 64(+3) str., ki so jih natisnili Widmannstätterjevi dediči v Gradcu, podpisali pa: Carl (=VI.), Philipp Ludwig Graf von Sintzendorf, Johann Friedrich Graf von Seilern, ter, „Ad Mandatum Sac.ae Caes.ae & Cathol.86 Maiestatis proprium" Ferdinand Gottfrid Rolemann. Postanek in namen teh določil se v predgovoru popisuje: „Als haben Wir (Karl VI.) auch Gnädigst verordnet, daß nach dem Bei-spihl des Landes Osterreich unter der Enns durch denominirte Räthe Unserer Inner-Osterreichisehen Stellen mit Zuziehung eines Ausschusses von denen . . . Land Ständen in Orain ein Tractatus de Successione ab intestato, wie solcher Rechts- gegründet, zu observiren, und am fuglichsten in disem Land Cr a in zu practiciren, auf Teut sehe Sprach zu eines jeden gemeinen Manns zusammen getragen, und nach Hof zu unserer . . .Ratification gegeben werden solle" (5). Tisk dedinskih določil za Kranjsko 1737. 1. je najboljši dokaz, da se avstrijska vlada še ni bila dokopala do prepričanja, da prebiva na Kranjskem takorekoč slovenski „preprosti človek", ki mu je z nemškimi zakoni ravno tako malo ustreženo kakor bi mu bilo z latinskimi. Četudi se kak primerek nemško-slovenske izdaje doslej ni dal najti, se sme Poh-linu menda verjeti, da je bila izdaja 1775. 1. nemško-slovenska. Tudi avstrijska vlada je bila medtem opazila narodič Slovencev ter začela vsaj že v sredini 1764. izdajati tudi slovenske oglase (prim. v lj ubij. arhivu dež. stanov nemško-slovenski patent Marije Terezije z dne 16. VII. 1764 o pobiranju naklade na meso, ki v slovenski bibliografiji doslej še ni zabeležen). Ker je Janez Daniel Erber pl. Erberg (Fidus akademije) že 1716. 1. umrl (Steska, IMK 1900, 50), se spravlja z izdajami dedinskih določil iz 1737., oziroma 1775. 1. seveda po krivici v zvezo. Pohlin sam pa na to niti mislil ni. Kjer pripisuje Pohlin istemu pisatelju več del, poznamenuje vsak spis z novo črko latinskega malega alfabeta. V našem slučaju pa je zaporednost ta le: ERBERG (i. t. d.); Disputio juriclic« (i. t. d.) 1671... | Erbrechts außer Testament, und anderer letzter Willen (i. t. d.) ERSHEN (i. t. d.) Pohlin sam pripisuje Er-bergu torej samo „Disputacijo", naša dedinska določila je uvrstil sem kot anonimen spis, za čigar značnico je izbral Erbrechts. Tako dobimo pravilno abecedno vrsto: Erberg-Erb-rechts-Ersken. Zvezo z Erbergom so izkonstruirali torej tisti, ki niso upoštevali Pohlinove metode. 10. Duhovna bramba z letnico 1740 (ozir. 1647, 1705). To omenjam tukaj samo radi popolnosti serije, ker se je že dokazovalo, da za slovenske tiske teli praznoverskih knjižic te letnice niso resnične (prim. Grafenauer, CZN 1907, 28 si.) Strinjam se sicer z Ramovševim mnenjem, da „za enkrat na podlagi doslej znanega gradiva ne moremo določiti časa tiskov ne ene ne druge omenjenih praznoverskih knjižic (C'JKZ II, 2 je v pesmi: „O ti devica, Mati Marija" 4. kitica prečrtana, in pripisano: „NB. verte tria folia." Na naslednjih treh listih se nahajata dve drugi pesmi, na strani III 5a pa res zopet omenjena 4. kitica. Vzrok, da je C prvi zapis omenjene kitice prečrtal, more tičati samo v njenem 4. verzu, ki se glasi v 1. zapisu: „diuiza utem porode", v drugem zapisu pa: „Divica oftala utem roiftue" — kakor v Schonlebnu, izvzemši pravopis. Sklepam, da so bile strani do III 4b (inclusive) napisane, predno je C mogel rabiti SchOnlebnovo izdajo Evangelijev, torej najbrž pred 1672. L, strani od III 5 a naprej pa po 1. 1672. Da odnošaj med evangeljskima tekstoma v rokopisu in njegovima tiskanima vzporednicama temu ne nasprotuje, smo že ugotovili; isto velja tudi za ostale tekste. Iz tekstov katekizma so se ohranili samo deli dekaloga, cerkvene zapovedi in zakramenti (IV 8 a— VI 1 b, roku C). V teh odlomkih se odražajo vse posebnosti Schonlebnovega katekizma iz 1672. — Molitvenih formularjev se je ohranilo 2: „Litaniae Lauretanae" (II 6— II7, roka <') ter „Modus cum Misterijs orandi Rosarium", namreč celi veseli del rožnega venca in pa prvih 5 odstavkov žalostnega dela (VI 2b, roka C). La-vretauske litanije v šentvidskem rokopisu so sploh najstarejši slovenski tekst te molitve, ki se je ohranil. Od najstarejšega tiskanega teksta, ki se nahaja v Steržinarju na 124, —127. strani, se razlikujejo zlasti s tem, da jim manjka nekaterih prošenj (Mati ner vezh fveta, Perbishalshe vfih greshnikov), dočim imajo na koncu v primeri s poznejšmi teksti plus (kraliza IVetega Rolenkranza, fvete Anton, fvete Joseph, fvete Sebaftian, fvete Roh, 1'veta Rofalia). Mogoče je tudi rožni venec v šentvidskem rokopisu najstarejši slovenski tekst te molitve. Časovno najbliže mu je tekst v Kastelčevih Bratovskih bukvah iz 1678. 1. Direktna literarna odvisnost šentvidskega zapisa od Kastelca so pa ne da ugotoviti. Pesmi se nahaja v šentvidskem rokopisu 9, ki jih hočem navesti v abecednem redu začetnih verzov po današnji pisavi: I. (Ilb —I2b, roka T,- lila—II 2 a, roka C): cantus de Nativitate: Eno dete je rojeno... (11 k., gl. muz. pesm. št. 5); y* 2. (1 7 b — II 1 a, roka C'): Cantus in Adventu Domini: Jäger na lovu šraja ... (Es wollt ein Jäger jagen. 12 k.; prim. iz kat. d.: Ev.: 1672, 1715, 1730, 1741, 1754, 1758; - Cithara oeto-cliorda 1757; — Park. kat. 1760, 136); 3. (I 3, I 6a, roka C): Cantus de Refurectione: Jezus je od smrti vstal... (8k.; gl. muz. pesm. št. 7); 4. (I 6b — I 7b, roka ü): Cantus de Ascen-sione Dni: Jesus je šel gori v nebo... (Christ der fuhr gen Himmel, 7 k.; prim. iz protir. d.: Ev. 1715, 1730, 1741, 1754, 1758, 1764; Parh. kat. 1760, 154—7): 5. (II 2b— II 3b, roka C): (O imenu Jezusovem, refren: Jezus nebeško solnee): Maria žlahtna jungfrava, ker si nam rodila Jezusa... (7 k.); 6. (III 1; III 5a, roka C): De beatissina Virgine in Purifie.: <> ti devica, Mati Marija, ti si nebeška presvetla zarja... (5 k.; prim. muz. pesmar. št. 13); 7. (III 3b — I114b, roka C): De beatissima Virgine: Od Marije zapeti moja duša želi... (8 k.; prim. iz protir. d.: Ev. 1715, 1730, 1741, 1754, 1758, 1764); 8. ([fol. 4] a — I l a, roka ,4): Cantus de Nativitate I)ni.: Ta dan je vsega veselja... (5 k.; prim. muz. pesmar. št. 14); 9. (III 2a — III 3a, roka C): De beatissima Virgine: Veseli se Marija, devica 'zvoljena... (6 k.; prim. iz protir. dobe: Paglovčeva [Widerjeva] pesmar. št. 52 [12 k.]; poziv na njeno melodijo pri 3. pesmi Repeževih Rom. bukvic). Ce je moje dosedanje sklepanje pravilno, so se zapisale vse te cerkvene pesmi, izvzemši k 6. št. novi zapis 4. in pa 5. kitico (III 5 a), v času, ko pisec Sehönlebnove izdaje Evangelijev še ni poznal, torej najbrž pred 1672. 1. Tem verjetnejše je to za tiste pesmi, ki se nahajajo pred evangelijem po Lukezu 3, kjer se je držal pisec Dalmatina (št. 1—5, 8). Tekstovna redakcija takemu sklepanju ne nasprotuje, ker se tudi v slučajih, ko gre za pesmi, ki so se natisnile tudi v Evangelijih 1672. (št. 1, 2, 3, 6, 8) ali 1715. 1. (št. 4, 7), teksta ne skladata tako, da bi se moralo misliti na prepisovanje rokopisnega teksta iz tiskane knjige. Štiri številke so skupne rokopisnima pesmaricama pri muzejskem in šentvidskem primerku (šentv. pesm. št. 1, 3, 6, in 8), a med sabo se tudi ti zapisi razlikujejo. Tudi tukaj se nahaja pesem, ki nam v slovenski obliki od drugod ni znana (št. 5) ali pa šele iz poznejšega rokopisa (št. 9). Vprašanja o času postanka slovenskih pesmi v šentvidski in muzejski pesmarici se bode mogoče z uspehom lotiti seveda šele takrat, ko bode ugotovljeno več latinskih ali nemških predlog. Poziv na nemško pesem „Grimmiger Todt" (muz. pesm. št. 13) tu ne more mnogo pomagati. Pesem ..Der grimmig Tod mit seinem Pfeil" se je v 17. stoletju zelo pogosto natisnila ter se pela po raznih melodijah (Baumker: I str. 76, 81. 82, 176; II str. 258, 302). Gotovo je med 22 pesnimi, ki se nahajajo v obeh naših pesmaricah, več starih, predreformacijskih slovenskih tekstov kakor pa samo tista dva, ki se nahajata že tudi v protestantskih pesmaricah (Jezus je od smrti vstal, Ta dan je vsega veselja; primeri naše seznamlce s seznamkom pesmi, ki jih stavi v predreformacijsko dobo Mantuani, Razvoj 8—9). Vsaj za eno teh pesmi se da dokazati, da je iz novejše dobe: iz časa, ki ni posebno daleč pred časom zapisa. To je namreč pesem o sv. Rozaliji, „pruti kugi pomočnici" (muz. pesmar. št. 1). V Italiji sami so začeli častiti Palermljanko sv. Rozalijo za pomočnico proti kugi šele 1. 1624 (Vrhovnik, Danica 1905, 347). Med Slovenci so se pojavila prva svetišča na čast sv. Rozaliji okoli srede 17. stol.: 1643.1. poleg Rifnika na Štajerskem, 1647. I. v Krškem (istotam 356). Slovenska pesem je nastala torej najbrž okoli srede 17. stoletja, gotovo pa ne pred 1624. 1. Vsiljuje se misel na skupen vir za večino pesmi v naših ter v SehSnlebnovi pesmarici, morebiti tudi v kalobskem rokopisu: Hrenovo pesmarico, ki pač ni brez sledu propadla, saj so imeli posamezne oddelke duhovniki v rokah. 29. Paglovčeva (Widerjeva) pesmarica. Slovenska literarna zgodovina pozna le Widerjevo pesmarico (prim. Marn XXII, 9—10; Glaser I, 143; Simonič I, 380; Grafenauer, Kratka zgodovina: 1. izd. 72, 2. izd. 87; Mantuani, Razvoj slov. cerkv. pesmi 16; prim. tudi Benkovič, Rasp, DiS 1899, 288). Avtentičnega je znanega o tej pesmarici le toliko, kolikor je sporočil ravno pred 60 leti neki Fr. P—h (Novice 1862, str. 43—44), namreč: da gre za stare pesemske bukve iz tiskanega in pisanega dela; da je tiskani del brez naslovnega lista; nadpis rokopisne polovice; ime zapisovateljevo (Antonius Wider I'ar v is ta); čas, ko so se pesmi zapisale (oktobra 1733); „Can-tus alius de vanitate inundi", ki se je ponatisnil ter mogel s svojo vsebino upravičevati mulo v posvetno vsebino zbirke. Poleg tega se je ugibalo: da so pesmi iz I. 1732. (Glaser); da so brez napevov (Mantuani); da je pesmarica od vseli pesmaric popolnoma neodvisna (Mantuani); da sta pesmi „zlagala naj-hr/.e Rasp in Paglovec in še kak drug duhovni sotrudnik"; da „mnoge narodne pesni so pa gojenci (Kaspovc šole) med narodom nabrali in Hasp, oziroma Paglovec jih je dal zapisati"; da „tiskani, nam doslej neznani izvod je morda Rasp objavil ze preje" (Benkovič). — Za Widerja je ugotovil medtem Ren-kovič vse potrebne biografske podatke. Obenem se je udomačilo mnenje, da „ne vemo, kam je (zvezek) izginil" (Grafen-auer). Pesmarica se nahaja danes v študijski knjižnici v Ljubljani, kamor je prišla po prevratu iz knjižnice Slovenske Matice. Fr. P—h bi mogel biti Franc Pustavrh, 1862.1. edini duhovnik ljubljanske škofije, na čigar ime sodi omenjena kratica (prim.: Catalogus eleri in Benkovič). Kakor bomo videli, je pesmarica v najtesnejši zvezi s Paglovcem, ki je bil od 1705. 1. pa do svoje smrti m. februarja 1759. 1. vikar duhovni je šmartinske v Spodnjem Tuhinju (prim. Steska, IMK 1904. 47—48). V istem Spodnjem Tuhinju je kapelanoval od 1854. do 1859. 1. tudi Frančišek Pustavrh, ki je bil nato do 1867. 1., torej tudi 1862. ]., kaplan v bližnjem Velesovcm (prim. J,anko Barle, DiS 1892, 291). Zdi se mi, da je historijat romanja pesmarice ta-le: Pustavrh jo je dobil v Spodnjem Tuhinju; vsled prošnje, s katero je opremil urednik Novic njegovo poročilo, se je poslala Bleiweisu „na ogled": od Bleiweisa je prišla v Matico. O pokrenitelju in pa o glavnem piscu pesmarice sc nahaja na 196. str. rokopisa beležka, iz katere je priobčil P—h le prvih 9 besed: (Widerjeva roka:) „Has cantilenas Conscripsit in oktobri 1733 Antonius Wider Parvista ex Commissione et jussu sui Avunculi Dni Franc. Mich. Pagloviz ^(. p. t. Viearii ad S. .Mart, in Tuhain Laud. .les. Christ, (ob strani, Paglov-čeva roka:) Hie Antonius Wider faetus franciscanus Ao. 1739". (ire torej v resnici za Poglf?včevo pesmarico, dočim je Wider samo pisec, na kar bi se bilo dalo ob njegovi mladosti (parvista) že tako misliti. Ta ugotovitev je tem važnejša, ker je Paglovec najboljši slovenski pisatelj svoje dobe: njegova pesmarica vzbuja takoj vprašanje, ali ni Paglovie pesmi tudi ustvarjal, ne le zapisoval. Paglovčeva pesmarica je bila prvotno vezana, toda platnice in hrbet so se že poizgubili. Prva, tiskana polovica pesmarice so Steržinarjeve Catholish Kershanskiga Vuka Peissme iz 1729. L, ki jim pa manjkajo prvi trije listi (naslovni list, strani 3.—6. predgovora) ter zadnji list indeksa. Druga, rokopisna polovica ima nadpis: Cantilenae variae partim antiquae partim novae in hunc libell'im transcriptae ne pereant et oblivioni den-tur ut posteris devoto itsui esse queant. Tudi rokopisna polovica se ni vsa ohranila: manjkajo ji strani 171.—174., 207,—208., 229.—232. in pa od strani 235. naprej. En list je danes izven zvezka in tudi ni paginiran (x). V Paglovčevi pesmarici se nahaja 52 pesenskih tekstov. Med temi jih je 26 opremljenih z notami, pri 21 se opozarja na drugo pesem, po melodiji katere se naj pojejo (št. 1, 3, 9, 11, 12, 14. 18, 24, 26, 28, 30, 31, 34, 37, 39,' 42, 44, 45, 46, 47, 48), 5 jih nima nikake označbe melodije (št. 5, 16, 19, 36. 38), Pri navedbi se bom tudi tukaj držal abecednega reda začetnih verzov po moderni pisavi, obenem bom postavil pred naslove, ki so opremljeni z notami, zvezdico: I. (78—81): De Judicio: in tono ut supra (= št. 28. = Steržinar str. 69): Ah kdo sliši, ta zapiši noter v grent svoj'ga srca (7 k.); * 2. (87—101): De iisdem (= animabus in purgatorio, prim. št. 35): Ah ti roka božja, kako si ti težka (O schwere Gottes Hand, wie bist allhie zu Land, 52 k., 101 — 105 tudi nemški tekst); 3. (193—6): Cantus alius De vanitate mundi. Adducitur Astraea disceptans cum capitibus mundi. Im Thon: Amaena erlaub mir in Garten zu gehen: Astraea neznano vprašanje ima... (19k., ponatis: Nov. 1862, 43—4; Marn XXII, 9—10); * 4. (9—10: Postna): Bandero kralja venkaj gre... (Vexilla regis produent, 7 k.J; 5. (44: Med mašo): Častilo vsak čas bodi to sveto rešuje telo (klic, prim. iz protir. dobe: Steržinar 14: Klapše1 88; Miss. p. 1; Park, kat., Gr.1 1758, 134; Parh. kat. Gr.2 1764, fol. F 5; Parh. kat., Ljublj.1 1760, 135; Parli. kat., J,j.2 1761?; Parh. kat., Lj.3 1762; Parh. kat., Cel.1 1762?); *6. (163—5): De S. Autonio Eremita: Ceščen bodi sveti Anton, naš soseben velik pntron (9 k.); *7. (58—61: O rešujem telesu): Ceščen' bod' svet,' rešuje telo, od Marije nam rojeno... (19 k.): * 8. (14—20: O Jezusovem trpljenju): Črno se hočem gvantat, Jezus, tebi, na Čast... .(16 k.): 9. (26—31): Od sedem shalosti Matere Boshie koker se poje od Christusoviga terplenia: Zhernu se ozhem gvantat pag. 14 iu seriptis cantilenis (= št. 8): C v no se hočem gvantat, Murin, teh/ tut Čast... (15 k.); * 10. (65—67: Za odpuščanje grehov): Današnji dan, današnjo nur. morebiti bom zaspal... (6 k.); II. (81—3;: (Jantus quartus de Coelo in tono ut supra (= Steržinar str. 69): Duša večna, ti si srečna, tvoj je ta •nebeški raj... (8 k.'); 12. (79—81): (Jantus Tertius De interno: in tono ut supra (= Stcržinar str. 69): Duše moje, grehe svoje h tč'te zdaj ob jokati... (9 k.j; * 13. (38—42: (.) nedelji): En svet dan je sveta nedelja, zato se neha od dela... (19 k.); 14. (197—202): Nova Peiiem Od Chrishtushoviga Terplenia na visho: shalostna je mati stala: ta Pelseni se jjoje Per Chrishovim Poti: Gori, gori duša moja. zvesto spremi Mater tvojo... (36 k.); *I5. (121 — 123: Tretja pesem o Mariji): (fori vzdiijnem štimo mojo /.: tebi Mati te. milosti... (7 k.): 16. (—233—4: Pesem o besedah: Hvaljen bodi Jezus Kristus, 10 k., prve tri in polovice četrte manjkajo, cela pesem prečrtana, korekture po izdaji 1764): Haljen hodi Jezus Kristus na vse večne čase... (prim. iz kat. d.: Ev. 1764, 335); * 17. (49—57): Cantus Lauda Syon Salvatorem: Hvali, o Sion. Gospoda, izve-ličarja tvojega... (25 k.); 18. (6£—9): Cantus Naverianus De amore Dei. In tono praecedentis Cantus (= naša št. 10): Jaz tebe ljubim, o Gospod, i no nikar zato, da jaz skozi ljubezen pridem v nebo... (7 k.; prim. Kastelec, Brat. bukv. 1682, 408—9); 19. (— 175—180: De nomine Jesu): (Jezus, sladak je tvoj spomin, sladko ime, nebeški sin...) (Jesu dulcis memoria, 43 k., prvih 14 manjka, ž njimi najbrž tudi melodija; prim. iz proti-ref. dobe muz. pesmarico št. 8., Kastelec, Brat. bukv. 1682, 402—7); *20. (5—S); Boshizhna pefsem: Jezusa pozibl.jimo, srce I: njemu na g ni mu... (Lasst uns das Kindlein wiegen, 16 k.; prim. iz protir. d.: muz. pesm. št. 9; Ev. inu listi 1741, 1754, 1758, 1764); *2I. (33—7: Deset božjih zapovedi): Kdor hoče v nebo priti... (13 k'.); prim.: prot. pesm. 1574, 1579, 1584, 1595; iz protir. d.: Sommaripa 104b— 105b; Ev. inu listi 1715, 1730, 1741, 1754, 1758; Pagl., Tob. bukv. 303; Klapše, 1. izd. 88, 2. izd. 88; Lavreučič 102; Parh. kat.: Lj.1 1760, 138; Lj." 1761?; Lj.3 1762, 136; Cel. 1762?; * 22. (219-25): Alius cantus cantari conveniens dum duoitur via crucis: Ah kristjani, spregledujte ta krvavi I,-rižev pol... (16 k.: prim. iz protir. d.: Mis. p. 22—5 [brez „ah"]); *23. (129—33): 5. De B. M. V.: Marija, lep cir teh nebes, kar je lepote, ti si čez... (18 k.); 24. (225—7): Pefsem od zhiftiga ferza Marie Divize. Na visho: Taushentkrat bodi pag. 117 (= naša št. 51): Marija, nebes kraljica, ja prava nebeška luč... (5 K.); * 25. (137—41): 6. de B. M. V.: Marija, roza biizja od žlahtnega rodu... (7 k.); 26. (149—151): 8. de B. .M. V. Te Deum laudaraus na zhal't Matere Boshie: Mati Božja te hvali mu... (67 k., na prejšnjem listu pod praznim prostorom za note | Paglovčeva roka]: Sequens cantilena p(otes)t cantari in tono cantilenae Rosalianae: Ave prefuetla Maria, sed de-bent 2. stropha simul accipi et in Ia omittiMaria); * 27.(133—7): 5. l)e B. M. V.: Moja duša vsak dan skuša... (Omni die die Mariae, 17 k.; prim. iz protir. d.: muz. pesm. št. 10); 28. (75—7): Od 1'merti. In tono miserere pag, 69. v tili drukauih (= Steržinar): Moja duša zdaj te skuša, Troj Bog i no Troj Gospod... (7 k.); * 29. (1—4: Adventna): Xa nebo visoka vpile so preglasno... (11 k.); 30. (62—5): Cantus de umore Dei Super omnia in tono ut supra miserere pag. 69. (= Steržinar): O /log te ljubim, O Bog te ljubim, Tebe, Bog 'z moj'ga srca... t 14 k.): 31.(87: Klic za verne duše): I loe canitur in tono: zhastitu, ulsak zlias bode to sladko Ime Jesus (= št. 5.): (> l>og verni, daj dušicam ta večni mir...; * 32. (166—9): l)e s. Joan. Nepom.: D -loa-nez, velik svetnik, pred Bogom naš pomočnik ... ( Joannes, seeliger Patron, zu Nepomuck geboren [Baumker III št. 152]?, 6 k.); * 33. (141—4): 4. De B. M. V.: O svetli solnčni šajn, od nebe.v nam poslau, Marija... (11 k.); 34. (169—170—): De Sauoto Angelo Oustude in tono uti supra pag. 94 in cantil, impressis (j= Steržinar 94): O ti zvesti i no sveti, ljubi angel varili moj... (ohranjene so 4 k.; toda potem manjkajo 4 strani rokop.); * 35. (84—87): De animabus in purgatorio: O uboge verne dušice, Vaše so neusmiljene vice... (17 k.); 36.(203—4): Peí sem od ulsih Suetnikou lulebnu Ipodobna sa nieli 1 neti prasnik: O vi vsi božji svetniki, ker je danes ruš svet dan... (5 k.); 37. (205—11).: Peiisem od S. Nottburgc Tyrolanske Divize... Na to neiubshko visho: Mit Trauern muß ich meinen Stand etc...: Poslušaj, kar ti jaz povem, kav ti licem oznaniti... (15 k.; po tiskani predlogi, nemške pesmi Baumker nima, prim. našo št. 16); 38. (181—1: O smrti):' I'»rej. kaj je in s vel, v svojem blagu preklel... (18 k., načrtani prostor za note prazen); 39. (42—47): Cantus In tono, ut in libro impresso pag. 15. (= Steržinar, p. 15) Ante, intra, et post missam frue-tuose cantandus: Povzdigni srce tvoje, o verni krščenik... (12 k. s 4 dodatki); * 40. (20 -4: O trpljenju Jezusovem): Premisli, o človek' grešni, kaj je trpel sam Bog večni.. . (20 k.; prim. iz protir. d.: Ev. inu 1. 174i, 1754, 1758, 1764; — Parli. kat.: Lj.1 1760, 146; Lj.2 1761?; Lj.3 1762, 139; Cel.1 1762?); *41. (70—4): De 4. novissimis: Premisli, o človek grešni,, kaj ti pravi sam Bog večni... (20 k.); 42. (31—32): Cantus De Špiritu S. ante eoncionem quadrans, vel alias, sed omissa seeunda stropha, in tono uti pag. 101 in eantilenis impressis (= Steržinar 101): Prid' sveti Duh z gnado tvojo, razsvetli ti dušo mojo... (6 k.: prim. iz protir. d.: Ev. inu L: 1754, 1758; —Parh. kat.: Lj.1 1760, 157; Lj.2 1761? Lj.3 1762, 145; Cel.1 1762?;; *43. (184—92): De morte: Smrt mi na duri kljuka ino že k meni pravi... (28 k.); 44. (47): In eeclesia unius Sanctae: Sprosi nam sveta N., patrona cerkve te... (dodatna kitica k št. 39, po katere melodiji se je pač pela); 45. (46): In festo unius sancti vel Sanctae vel plu-rium sanctorum: Sprosi (: sprosite:) nam sveti AT., ker je danes tvoj (vaš) god... (kakor pri prejšnji št.); 46. (47): In Eocle-sia unius Sancti: Sprosi nam sveti X., lete Cerkve patron... (kakor pri prejšnji št.); 47. (11—3): Alius Cantus De Passione in tono prioris Cantus (= št. 4): Svetega križa en žolnir krvavi nosil svoj handir... (15k.); 48. (227—228—): Pefsem od S. Isidora enga S. kmeta, na vislio: Huali o Syon Gospuda pag. 48 (— naša št. 17): Sveti Izidor, o velik svetnik, rojen v španski deželi... (ohranjenih jc 5 k., naslednje strani 229.—232. manjkajo); *49. (151 — 156): De S. Josepho: Sveti Jožef ljubeznivi. tavženkvat od vseh če.Ščeni... (30 k.; na str. 156—62: Idem Cantus de eodem in germanieo idiomate: Sey gegriist zu thausentmalen, Sey gegriist geliebt von allen... 44 k., Baumker nima); *50. (115—7): De B. .M. V.: Perva pefsem od Matere Boshie: Ta noč nas je obšla, leži po celem sveti... (6 k.; prim. Bepež, Bom. bukv. št. 1, kjer se poziva na melodijo te pesmi); * 51. (117 20): Druga pefsem od Matere Boshie: Tavženkrat bodi češčenu. o Marin, rožni cvet... (6 k.: prim. iz protir. d.: Ev. in 1.: 1741, 1754, 1758, 1764; — Parh. kat.: Lj,1 1760, 159; Lj.2 1761?; Lj.;i 1762, 146; Cel.1 1762?); *52. (124—8): 4. de B. M. V.: I 'vseli se. Marija, devica 'zvoljena... (12 k.; prim. iz protir. d.: šentv. rokopis št. 9: Repež, Rom. bukv., št. 3 [poziv na melodijo te pesmi]). — Razen pesmi se nahajajo v zvezku še trije prozaični teksti; 53. (212—7): Lytanie od Sedem Shalosfti Marie Divize koker le v Kamniki molyo (z 2 drugima molitvenima formularjema); 54. (235—7): Lytanie od S. Anne (z 1 molitv. formularjem); 55. (list x): odlomek litanij, ki jim natančejše ne morem določiti imena (prvi klie ohranjenega odlomka: Vi'i fvetniki, kir 1'te bres ulTili viz v nebefla pershli; začetek novega odstavka: fkusi tvoje pre-zhudnu zldovel'hku poftojenie). Pesenske tekste Paglovčeve pesmarice je pisalo 6 rok: -t (št. 1 -13, 15, 17—21, 23, 25-35, 38-47, 49-52), B (št. 14), C (št. 24, 36, prvi dve kitici 37, 53, 54, 55), D (ostale 3 kitice 37), E (Št. 22, 48), V (št. 16). A je Antonius Wider, ki je bil v času. ko je prepisoval pesmarico, parvista. Važna je ugotovitev roke C: s pomočjo oglejskega misala iz 1508. 1. z rokopisnimi Paglovčevimi beležkami, ki mi ga je iz Društva za krščansko umetnost priskrbel g. monsignore Steska, sem se prepričal, da je rokopis C istoveten z rokopisom Paglovčevim. Razen omenjenih 6 tekstov pa je pisal C — Paglovec v tej pesmarici še tudi druge stvari: nadpis celi zbirki; naslove nekaterim pesnim (št. 2, 6, 15. 17, 20, 23, 25, 26, 29, 32, 33, 35, 41, 42, 49, 50, 51, 52); korekture v tekstu posameznih pesni (št. 1, 2, 6, 7, 9, 11, 12, 13, 28, 29, 30, 31, 34, 35, 39, 41, 42, 49, 50); note k nekaterim pesnim (št. 4, 8, 20, 22, 29, 40). Melodije sta zabeleževali 2 roki. Wider je pač napravljal k svojim zapisom tekstov, ako ni imel direktive, da se pojejo po kaki drugi melodiji, črte za note, note pa ni zabeležil on niti ene. V prvih pet vakanc je vstavil melodijo in tekst prvo kitice pod note Paglovec, v vse poznejše Widerjeve vakance pa neka nova, zelo spretna roka 1 in na „Sistem filozofije I.", Ljubljana 1921. Odgovarjajoče kratice so „Feno-mennlogija", „Uvod" in „Sistem". Pripominjam še, da je za adekvatno ume-vanje razprave neobhodno potrebno skrbno vpoštevanje citiranih mest. Druge literature o glavnem problemu razprave same pa ni. 2) Fenomenologija, str. 140 — 119. ta rešitev neha tam, kjer bi naj problem še le načela, namreč pri prašanju, kaj je jedro baš naših jezikovnih asocijacij, oziroma v čem se te asocijacije razlikujejo od drugih asocijacij med raznimi predstavami. V naslednjem skušam določiti to zadnje prašanje. O besednih in stvarnih doživljajih (torej ne le predstavah) pa govorim zato, ker so le vsi besedni doživljaji predstave, dočiin lahko nastopajo kot odgovarjajoči stvarni doživljaji tudi katerikoli nepredstavni doživljaji, n. pr. misli, čustva i dr.1) I. Psihološka analiza razmerja med besednim in stvarnim doživljajem. Kakor sem bil to meritorično razvil že drugod,2) razpade vsak doživljaj v dvoje realno neločljivih komponent, vsebino in dej, izmed katerih je od vsebine odvisno, kaj ima kak doživljaj za svoj objekt (ali glas ali kamen ali kako dejstvo i. t. d.), od deja pa, na kakšen način ima ta doživljaj nekaj za svoj objekt, namreč ali na pristni (n. pr. zaznavni) ali na nepristni (n. pr. domišljijski, spominski) način. S tema dvema komponentama vsakega doživljaja pa stoji v tesni zvezi še drug pojav, ki ga še ni nikdo raziskoval v zvezi z našim problemom, namreč pojav pozornosti, t. j. one miselne usmerjenosti, ki jo adekvatno zadene ta definicija: Ihti na nekaj (n. pr. na mizo, sebe, svoj doživljaj...) pozoren, se pravi, na ta nekaj (mizo, sebe, svoj doživljaj...) misliti.3) Zakonita zveza te pozornosti z omenjenima dvema komponentama vsakega doživljaja postane jasna, ako si le nekaj natančneje ogledamo razmerje, vladajoče med tema komponentama samima. Kakor pač ni doživljaja, ki bi mu ena teh komponent manjkala, funkcij o-nelno' pa vendar lahko stopa v ospredje zdaj vsebina, zdaj dej in narobe. Ta funkcijonelna labilnost razmerja med vsebino in dejem pa odloča ceteris paribus obenem smer dotične pozornosti, tako namreč, da obrača vsak naš doživljaj našo pozornost tem več na svoj objekt in tem manj nase, oziroma tem več nase in tem manj na svoj objekt, čini močneje po- ') O zakonitih razlikah med doživljaji in o doživljajih sploh prim. „Uvod", str. 40—56, 199—288. 2) Uvod, str. 202 ss, 229 ss, 250 ss. Sistem, 275 ss, str. 94 ss, 151 ss, 182 ss, 229 ss, 246 ss. 3) O pozornosti na sebe samega prim. „Uvod",^tr. 6! ss. sluje po svoji vsebini in čim slabe je po svojem deju, oziroma čim močneje posluje po svojem deju in čim slabeje po svoji vsebini. V tem pogledu se tipično razlikujejo med seboj n. pr. predstave in čustva, izmed katerih poslujejo prve pretežno po svoji vsebini, obračajoč vzporedno s tem našo pozornost predvsem na svoje objekte (n. pr. na „zunanjo naravo"), dočim poslujejo čustva, čeprav imajo tudi specifično svoje vsebine, pretežno po svojem deju, obračajoč vzporedno s tem tudi našo pozornost predvsem le nase. Ta zakonitost zdaj analitično razlaga znano dejstvo, da se vsakdanji človek s svojo pozornostjo nahaja po večini le pri svoji zunanji okolici, zavedajoč se lastne duševnosti le ob priliki kakega posebnega čustvovanja in stremljenja. Sicer pa nahajamo take razlike tudi med predstavami samimi, izmed katerih so 11. pr. predstave zunanjih teles (kamna, gore, pokrajine i. t. d.) po navadi vsebinsko močne in dejno slabe, obračajoč zato i našo pozornost predvsem na svoje objekte, t. j. na zunanja telesa, dočim so naši „organski občutki" (zaznavne predstave naših organskih sprememb) po navadi vsebinsko slabi in dejno močni, obračajoč zato tudi našo pozornost predvsem le nase. Celo iste predstave so lahko zdaj vsebinsko močne in dejno slabe, drugič dejno močne in vsebinsko slabe: Izkušeni ocenjevec vina doživlja dejno slabe, a vsebinsko močne („razločne!") predstave vinske kislobe, sladkosti in drugih vinskih kvalitet, dočim so predstave istih kvalitet, ki jih doživlja navadni „pivec" (pijoč vino n. pr. radi žeje, ne radi spoznanja njegovih kvalitet), po navadi vsebinsko slabe in dejno močne; zato je ocen jeva vec vina tudi s svojo pozornostjo pri vinu in njegovih kvalitetah samih, omenjeni navadni pivec pa navadno le pri svojih predstavah vinskih kvalitet (pri svojem „pitju" vina). Že iz teh kratkih podatkov sledi, da moramo na vsebini in deju vsakega doživljaja razlikovati še po eno kvantiteto ali jakost, od katere je odvisno, v koliki meri obrača ta doživljaj našo pozornost ali na svoj objekt ali pa nase. To1) psihično kvantiteto imenujem zato ') Ta kvantiteta se zato, v kolikor zadeva vsebino kakega doživljaja, ne sme zamenjati s „predočevavno vsebinsko kvantiteto", o kateri govorim v „Sistemu"; le tukajšnja dej na kvantiteta doživljaja se krije z dejno kvantiteto v „Sistemu" (glej register: dej — vsebina, kvantitativna komponenta). pozornostno ali paženjsko kvantiteto vsebine in deja kakega doživljaja. Razmerje med vsebinsko in dej no paženjsko kvantiteto istega celotnega doživljaja (n. pr. kake predstave) je recipročno: čim večja je njegova vsebinska, tem manjša je njegova dejna paženjska kvantiteta in narobe. Ako je to razmerje recipročno, tedaj pa velja zanj, če zaznamujem vsebinsko paženjsko kvantiteto kakega doživljaja simbolično z v, dejno paženjsko kvantiteto istega doživljaja pa z d in če še označim z običajnimi znaki, da se premikata ti kvantiteti med 0 in 1, tale enačba: v -f- d1 = 1 0 < v < 1. Od taktičnih vrednot, ki jih v danem slučaju zavzemata v in d, je torej tunkcijonelno odvisna tudi količina pozornosti, ki jo obrača kak doživljaj ali na svoj objekt ali pa nase. Če zaznamujem količino te pozornosti simbolične s rt, da gre za pozornost na objekt doživljaja ali pa na doživljaj sam, pa z indeksom O ali D, tedaj lahko orisano tunkcijonelno odvisnost te pozornosti izrazim splošno takole: non f (« + s = !)• Na podlagi zgorajšnjih izvajanj je zdaj tudi kaj lahka reč, podati točno simbolično definicijo te funkcijonelne odvisnosti (f) same. Gori sem mogel reči, da je pozornost na objekt doživljaja (jto) tem večja ali manjša, čim večja ali manjša je vsebinska (v) in čim manjša ali večja je dejna paženjska kvantiteta (d) tega doživljaja, in da je obratno pozornost na doživljaj sam (nD) tem večja ali manjša, čim večja ali manjša je dejna in čim manjša ali večja je vsebinska paženjska kvantiteta onega doživljaja. To se pravi: Poleg v in d stoje v razmerju stroge reciprocitete med seboj še količine rt0 in d, rtD in v, kakor seveda tudi n0 in itd (čim večja pozornost na objekt doživljaja, tem manjša pozornost na doživljaj sam in narobe). Torej pa veljajo, če še tudi zdaj posebe označim, da se vse te kvantitete premikajo med 0 in 1, sledeče štiri enačbe: ČJKZ III. l) t) + i = i 0 < t> < l. 10 •2) tt0 + a = i 0 nQ 1. 3) nD ■+ v = 1 0 < nD < 1. 4) ^O "f = 1 0 < n0 < 1. Vse te enačbe lahko zdaj strnem v le eno enačbo, ki je istovetna s točno definicijo vseli do sedaj omenjenih psiholoških odnošajev in se glasi: (o -f =dS, tako da lahko mesto zgorajšnje izolativne postavim n. pr. to komparativno pozornostno enačbo doživljanja: no + 71D = d (v + <0 7c0 = dv t! -j- cF = 1 0 < d, v < 1. V naslednjem te komplikacije radi enostavnosti ne vpoštevam; prim. pa pripombo 9 in 10. življaja razlikuje le po faktičnih vrednotah, ki jih v danem slučaju zavzema njegova v- ali d-komponenta. Šele ta rezultat omogoča obenem, da podam točno analizo onega razmerja, ki nas tukaj predvsem zanima, namreč razmerja med besednim in stvarnim doživljajem. V to svrho moram še enkrat opozoriti na to, kar sem svoj čas ugotovil1) namreč, da mora v resnici z vsako predstavo, ki naj nastopa kot „besedna'1 predstava, nastopati istočasno še drug, doživljaj (eventuelno zopet kaka, a druga predstava) kot odgovarjajoči „stvarni" doživljaj; tako je n. pr. besedna predstava „miza" sama pravzaprav le predstava glasov m-i-z-a (in recimo še odgovarjajočih dotikov in premikov govorilnih organov), besedna pa je ta predstava zato in v toliko, ker in v kolikor se spaja ž njo na poseben način hkrati predstava mize (na kateri n. pr. pravkar pišem in ki se daleko razlikuje od glasov, torej od objekta odgovarjajoče „besedne" predstave). Moja naloga je zdaj ta, da določim točno baš ta način spajanja raznih doživljajev, pri čemer je začasno, ko obravnavam načelno stran tega spajanja, manj važno prašanje, ali gre v danem slučaju le za enega ali za več besednih in stvarnih doživljajev. Ker nahajamo kakor na vsakem tako tudi na besednem in stvarnem doživljaju vse gori orisane v-} d- in tt-komponente, ima tudi vsak besedni in stvarni doživljaj svojo generelno pozornostim enačbo, kar lahko, če zaznamujem vse omenjene komponente, v koliko se naj tičejo besednega doživljaja, z indeksom ali podindeksom i, v kolikor se naj tičejo stvarnega doživljaja, pa z indeksom ali podindeksom 2, izrazim zdaj simbolično s tema dvema enačbama: + ) ("o, + cf1 ) (nnt ■+ « ) (*0l "u 71 Dt) = 1 0 < „ = tt0i < 1. + (*o.t + ("D, + «,) K + nD2) = 1 0 < 1>, = »O, < 1- Ti enačbi lahko, kakor gori, tudi tukaj strnem v sledečo eno enačbo: ') Fenomenologija, str. 14f> ss, l'i'2. (w. + ,r.) ta + (*&, + 'K) (*0, + i71/J, + ",) (:r/j2 + <0 («O, + (;i0, + ■ll>2) = 1 (I < = 7rn <1. 1)2 '-'lil-- To enačbo imenujem splošno asoeijaeijsko pozor-nostno enačbo, ker ne pomeni nikakili novih odnošajev, temveč le prenaša to, kar velja v smislu generelne pozornostne enačbe itak za vsak doživljaj, baš na dvoje kakorkoli asocija-tivno združenih doživljajev. Ta enačba kaže torej na asocijaciji med besednim in stvarnim doživljajem le vse one zakonite pozornostne odnošaje, ki jih nahajamo tudi na katerikoli drugi asocijaciji med dvema doživljajema. Katero pot moramo nastopiti, da prodremo od te vsem asocijacijam skupne strani do onega jedra, ki loči ravno nas zanimajočo „jezikovno" asocijacijo, t. j. asoeijacijo med besednim in stvarnim doživljajem od vseh drugih asocijacij, pove, če prav mislim, že sledeče kratko razmišljanje. Kadarkoli doživi in naj doživi katerikoli subjekt predstavo n. pr. kakih glasov kot „besedno" (splošno: „jezikovno") predstavo, tako torej, da mu ta predstava s svojim objektom (n. pr. glasovi) vred v smislu svoječasnih izvajanj obenem nekaj dugega „pomeni" in „izraža", ni in ne sme biti (vsaj ne pretežno) njegova pozornost pri objektu te besedne, temveč (vsaj pretežno) le pri objektu odgovarjajoče stvarne predstave, oziroma odgovarjajočega stvarnega doživljaja sploh. Ko izgovori ali sliši Slovenec n. pr. besedo miza kot besedo, tako torej, cla doživi spričo svoje predstave n. pr. glasov m-i-z-a hkrati predstavo mize (kos pohištva) kot odgovarjajočo stvarno predstavo, je in mora biti ob enem njegova pozornost vsaj pretežno le pri objektu te stvarne predstave, namreč pri mizi (kos pohištva), ne pa pri objektu njegove besedne predstave, t, j. ne pri glasovih m-i-z-a. Kakor hitro bi Slovenec iz katerihkoli razlogov postal takšen, da bi, ko n. pr. sliši besedo miza, se nahajal ceteris paribus s svojo pozornostjo konstantno in pretežno le pri dotičnih glasovih (ali le še pri premikanju svojih usten, dotikih svojega jezika...), torej pri objektu svojih besednih predstav, v tem hipu bi mu te predstave prenehale biti „besedne", ker bi v tem hipu slišal glasove m-i-z-a (ali zaznal premikanje usten, dotike svojega jazika. . .) na isti način, kakor sliši drugič šklepetanje zobov, šumenje vetra, ropotanje vozov (ali kakor zaznava drugič utripe svojega srea, dotike svojih okost-nih sklepov . . .), torej brez vsake zveze z „jezikom" (Sprache) še v tako širokem smislu besede; v tem slučaju bi tudi nič ne hasnilo, če bi naš Slovenec poleg predstave n. pr. glasov m-i-z-a asocijativno doživljal tudi še predstavo mize (kos pohištva): tudi ko sliši n. pr. šumenje vetra, doživlja asocijativno še druge predstave in mu kljub temu to šumenje še ni nikaka „beseda", vsaj tako dolgo ne, dokler tudi tukaj ne stopijo v veljavo gori zahtevani pozornostni odnošaji. Ta primer, ki bi ga lahko nadomestil z nebrojem drugih, mi kaže jasno, kje moramo iskati specifično jedro asocijacije med „besednim" in „stvarnim" doživljajem: Ne v istočasnem nastopanju teh doživljajev in tudi ne v tem, da mora nastop „besednega" doživljaja sam sprožiti tudi nastop „stvarnega" doživljaja — vse to nahajamo tudi pri drugih, ne-„jezikovnih" asocijacijah — to jedro leži v gori orisanih zakonitih pozornostnih odnošaji h med dvema doživljajema (ali med dvema kompleksoma takih doživljajev). Morebitni ugovor, da se nahaja recimo lingvist s svojo pozornostjo baš pri dotičnih glasovih, splošno torej pri objektih besednih predstav, prezre, da tvorijo ti objekti predmet n. pr. lingvistike kot posebne „jezikoslovne" discipline baš zato, ker so predstave teh objektov „besedne" predstave, razlikujoče se od drugih predstav po svojih gori orisanih pozornostnih odnošajih. Orisani pozornostni odnošaji med besednim in stvarnim doživljajem pa vsebujejo obenem že ono dopolnitev naše splošne asocijacijske pozornostne enačbe, ki je potrebna, da postane ta enačba točna definicija baš nas zanimajoče „jezikovne" asocijacije med dvema doživljajema. V smislu naše simbolike za v-, d- in sT-komponente na besednem in stvarnem doživljaju je zdaj namreč reči, da stoji pri tej asocijaciji 7Tol (količina pozornosti na objekt besedne predstave) v recipročnem razmerju tudi s fto2 (količina pozornosti na objekt stvarnega doživljaja), pri čemer je 7tol običajno še nenavadno manjši nego tto,, kar da torej enačbo: no, + = 1 0 <7r0i < 7t0j < 1. UJKZ III. ] 1 Iz te enačbe sledijo zdaj vadi nam že znanih reciprocitet med ostalimi komponentami na besednem in stvarnem doživljaju (glej splošno asocijacijsko pozornostno enačbo) same po sebi še sledeče enačbe: n) tfl, + "D, = "') 0 < ^ < 71 D] < 1. b) « + = l 0 < v c v 1. L 2 - c) «f, + i, = 1 0 < (f < cf <1. - 3 1 ¿J 'T0, + « = 1 0 5: < < 1 e) "o, + vt = 1 0 < v < 7cn < 1. — 1 Iz te enačbe bi torej v zvezi s prejšnjo in sledečimi sledilo, da mora tudi količina pozornosti na besedni doživljaj sam, t. j. nD stati v recipročnem razmerju s količino pozornosti na stvarni doživljaj sam, t. j. s nD^ in da bi zato nD , ker znaša ravno v našem slučaju tid le nekak minimum, moral znašati nekak maksimum in to načelno, kar pa evidentno ne velja. Gori podana psihološka analiza asocijacije med besednim in stvarnim doživljajem zahteva namreč tole dopolnitev: Pri tej asocijaciji ne velja samo, da je naša pozornost obrnjena pretežno le na objekt stvarnega do- življaja, ne pa na stvarni doživljaj sam in tudi ne na objekt besednega doživljaja, temveč obenem, da tukaj naša pozornost v istem smislu pretežno ni obrnjena tudi ne na besedni doživljaj sam in da znašata torej v našem slučaju kakor 7i0t tako tudi nD isto le minimalno količino. To nas pa ne more več presenetiti, če pomislimo, da izvajamo enačbe v tekstu iz naše generelne pozornostne enačbe, o kateri že vemo. da velja strogo le v tiktivno-izolativnem smislu besede (prim. pripombo 7), ker ne vpošteva tudi orisane d-kvantitete kakega doživljaja. Ta kvantiteta se pa mora obligatorično vpoštevati ravno pri naši jezikovni asocijaciji, ker gre tudi tukaj kakor pri vsaki asocijaciji ravno za svojevrsten stik doživljaja z doživljajem. Ce pa to kvantiteto vpoštevam, tedaj je v smislu omenjene dopolnitve v tekstu podane psihološke analize asocijacije med besednim in stvarnim doživljajem vendar reči, da mora pri tej asocijaciji obenem d-kvantiteta besednega doživljaja biti minimalna napram d-k vantiteti odgovarjajočega stvarnega doživljaja. Ker pa že vemo, da znaša efektivni 7r0 ali tid kakega doživljaja pravzaprav dv ali dS, je zdaj jasno, da morata baš radi minimalne «¿-kvantitete besednega doživljaja tudi naš n0_ kakor nD kljub reciprociteti med v in cf znašati le minimalno efektivno količino. Prim. še pripombo 10. f) *D, + = 1 0 < J < ^ < 1. g) nD, + ^ = 1 0 < nlh < ti' < 1. Vse te" enačbe dado torej tole eno enačbo: (*, + «,) + J,) K + «.) K + «) + + J,) (»0l + *02) ("B, + *Ds) = 1 0 < ('rJ < ^ Ta enačba kaže torej vse one pozornostne odnošaje, ki so tipični ravno za našo jezikovno asocijacijo med dvema doživljajema in ločijo to asocijacijo od drugih asocijacij. Zato imenujem to enačbo diferenčno pozornostno enačbo jezikovne asocijacije. Da pridem končno do enačbe, ki kaže vse pozornostne odnošaje, v kolikor se nahajajo na vseli asocijacijah in V kolikor so tipični baš za asocijacijo med besednim in stvarnim doživljajem, mi treba le sedanjo diferenčno in prejšnjo splošno asocijacijsko enačbo strniti v tole eno enačbo: (*, + + 'J K + *,) (»o, + *) h, +",) {n!\ + ",) (*0, + {no2 + "n,) («, + «,) ( = "„■ 0 ^ Vp < va < 1 0 < , stoji z doživljajem Da v razmerju besednega. z odgovarjajočim stvarnim doživljajem, ako velja 1) da se efektivni nastop doživljaja D p funkcijonelno veže z efektivnim nastopom doživljaja Da (in — vsaj običajno — tudi narobe); 2) da velja za oba doživljaja spričo tega njunega sonastopanja temeljna pozornostna enačba jezikovne asocijacije vsaj v njeni skrajšani obliki, t. j. da stoje njune vsebinske ') Namreč od nam že znane ¿-kvantitete besednega in stvarnega doživljaja. č'e zdaj to kvantiteto izrecno vpoštevam, zaznamujoč zopet vse komponente, tikajoče se besednega doživljaja, z indeksom /3, vse one, ki se tičejo stvarnega doživljaja, pa z indeksom a, tedaj sledi na podlagi že podane komparativne pozornostne enačbe (prim. pripombo 7) sama ob sebi mesto gori podane in le fiktivno veljavne diferenčne in temeljne pozornostne enačbe jezikovne asocijacije sledeča definicija te asocijacije, ki velja zdaj tudi v komparativnem smislu, t. j. tudi z ozirom na katerikoli efektivni stik doživljaja z doživljajem: in dejne paženjske kvantitete vseskozi v recipročnem razmerju1), in 3) da velja vse to hkrati za oba doživljaja (več ali manj) trajno in konstantno. Besedni doživljaj (Dp) je pri tem oni, ki ima (po navadi absolutno) manjšo vsebinsko paženjsko kvantiteto. II. Definicija jezika in njen pomen za fenomenologi) o jezika kot lastno jezikoslovno panogo. Ker vsebuje zgornja definicija asocijacije med „besednim" in „stvarnim" doživljajem obenem definicijo besednih in stvarnih doživljajev, morem podati zdaj točno definicijo tudi besede (Wort) säme. Besede so oni fizični pojavi (glasovi, organski dotiki, premiki etc.), ki nastopajo kot objekti besednih doživljajev. To je definicija „besede" v strogo lingvističnem smislu tega izraza; imenujem jo zato lingvistično definicijo besede. Besede so besedni doživljaji. To definicijo lahko imenujem lingvistično-psihološko definicijo besede; d očim so namreč besede v smislu prve definicije fizični pojavi (torej ne doživljaji), so besede v smislu sedanje definicije doživljaji, namreč predstave onih fizičnih pojavov. Besede so stvarni doživljaji. To bodi zgolj psihološka definicija besede, in je ž njo zdaj točno definirano to, kar se tudi v filološki literaturi imenuje „psihološka beseda". Primer: Beseda miza znači ali n. pr. glasove m-i-z-a ali predstave teh glasov ali pa predstavo predmeta miza; v prvem slučaju jo zadene lingvistična, v drugem lingvistično-psihološka, v zadnjem pa zgolj psihološka definicija besede. Pripominjam še, da to razlikovanje ne velja samo za poedine besede (kamen, gora, zelen...), temveč za vse besede sploh brez ozira na njih „sintaktično" mesto v jeziku, ker izvirajo vse „sintaktične" razlike med besedami le iz razlik med odgovarjajočimi stvarnimi doživljaji. Za primer naj služi (podrobno govorim o vsem tem še le v sledečih razpravah) recimo stavek: Miza je zelena. Ta stavek znači namreč ali zopet *) In da je d-kvantiteta besednega doživljaja (po navadi absolutno) manjša nego ona odgovarjajočega stvarnega doživljaja. Prim. pripombo 7, 9 in 10. 146 F r. Vehe r. n. pr. glasove m-5-z-a-j-e-z-e-l-e-n-a ali pa zopet predstave teli glasov ali pa misel (torej ne več gole predstave): miza je zelena. Tudi ta „stavek" zadene v prvem slučaju moja lingvistična, v drugem moja lingvistično-psihološka, v tretjem pa moja zgolj psihološka definicija besede in se obenem vidi, kako se n. pr. „stavek" loči od drugih besed baš po odgovarjajočem stvarnem doživljaju, ki se tukaj misel in ne le laka druga predstava. Omenjeni trojni definiciji besede odgovarja zdaj tale trojna definicija jezika (Sprache): Jezik je sistem fizičnih pojavov, ki nastopajo kot objekti besednih doživljajev. Jezik je sistem besednih doživljajev. Jezik je sistem stvarnih doživljajev.1) Prva definicija zadeva jezik v lingvističnem, druga v lin-gvistično-psihološkem in tretja v zgolj psihološkem smislu tega izraza; prva definicija opredeljuje v smislu svoječasnih izvajanj fizično, druga neposredno psihično, tretja pa posredno psihično stran jezika. Iz naše definicije asocijacije med „besednim" in „stvarnim" doživljajem pa še sledi, da so besede v lingvističnem, lingvistično-psihološkem in zgolj psihološkem smislu tega izraza načelno korelativni pojavi, izmed katerih zahteva vsak drugega kot svoj neobhoden korelat, brez katerega bi v hipu tudi sam izgubil svojstvo, biti ali lingvistična ali lingvistično-psiho-loška ali zgolj psihološka „beseda". Saj je razmerje med lin-gvistično-psihološko in odgovarjajočo psihološko besedo istovetno z razmerjem med „besednim" in odgovarjajočim „stvarnim" doživljajem, izmed katerih, kakor že vemo, ni prvega brez drugega in narobe: kakor hitro izgine „stvarni" doživljaj, preneha bivši „besedni" doživljaj biti „besedni" doživljaj in narobe; brez odgovarjajočih „stvarnih" doživljajev pa torej ni tudi nikakšnih lingvističnih besed, t. j. besed v najožjem in navadnem smislu tega izraza, ker so tudi katerikoli fizični pojavi „besede" le v toliko, v kolikor nastopajo kot objekti baš „besednih" doživljajev. Kar velja za „besede", to velja i za „je- ') Odgovor na prašanje, kakšni so ti „sistemi" zase in kako se razlikujejo tudi sami od raznih drugih sistemov, je naloga mnogo poznejšjh razmotriva uj. zik" kot svojevrsten sistem teh besed. Tudi definirani lingvistični, lingvistično-psihološki in zgolj psihološki „jezik" so torej načelno korelativni sistemi, izmed katerih zahteva vsak drugega kot svoj neobhoden korelat, brez katerega bi v hipu tudi sam izgubil svojstvo, biti lingvističen, lingvistično-psihološki ali zgolj psihološki „jezik". Iz te načelne korelativnosti omenjenega trojnega jezika pa sledi zdaj z analitično jasnostjo veljavnost mojega svoječasnega postulata, da je treba prekoračiti intenzivno mejo1) današnjega jezikoslovja, to je, da je treba pričeti tudi z metodičnim in strokovnim študijem vseh psihičnih strani jezika. Izkazana načelna korelativnost priča namreč zdaj tudi za to, da so tudi zakoni lingvističnega, lingvistično-psihološkega in zgolj psihološkega „jezika" korelativni zakoni, ki drug drugega predpostavljajo in izmed katerih se ne da nobeden povoljno umeti brez sovpoštevanja njegovih korelatov in sicer enostavno zato ne, ker nikjer ni eksistiral in ne eksistira n. pr. le lingvistični ali le lingvistično-psihološki ali le zgolj psihološki jezik, temveč le „jezik", ki ima omenjene trojne jezike za svoje neobhodne korelativne komponente. Vsi taktični zakoni kateregakoli taktičnega jezika so torej le rezultante zakonitih odnošajev med njegovimi trojnimi komponentami in je torej jasno, da ni povoljnega študija teh zakonov, dokler se vpošteva n. pr. le fizična stran do-tičnega jezika. Do istega izsledka pridemo, ako si na podlagi naše definicije med besednim in stvarnim doživljajem še na kratko ogledamo svoj čas2) provizorno orisano pomensko in izra-ževavno funkcijo jezika. V to svrho nam je treba le dvoje pomisliti, namreč, da ima kakor vsak besedni tako tudi vsak stvarni doživljaj svoj objekt in da se pomenska in izraže-vavna funkcija jezika pripisuje le lingvističnim besedam (stavkom i. t. d., torej le objektom besednih doživljajev. Moja definicija pomena in izraza kot konstitutivnih faktorjev jezika se potemtakem lahko glasi: Pomen katerekoli (lingvistične) besede (stavka i. t. d.) je istoveten z objektom odgovarjajočega stvarnega doživljaja, njen izraz (t. j. to, kar ') Fenomenologija, str. 140 ss, 158 ss. '-') Fenomenologija. str. 148 s, 162 ss. izraža ta beseda) pa z odgovarjajočim stvarnim doživljajem samim. Tudi pomenska in izraževavna funkcija (lingvističnih) besed in (lingvističnega) jezika je torej le analitična rezultanta našega definiranega asocijativnega razmerja med odgovarajočimi besednimi in stvarnimi doživljaji. Če zaznamujem objekt besednega doživljaja, torej lingvistično besedo (n. pr. glasove m-i-z-a) z Op, odgovarjajoči besedni doživljaj (n. pr. predstavo omenjenih glasov) z D p, odgovarjajoči stvarni doživljaj (n. pr. predstavo predmeta miza) z D a, objekt stvarnega doživljaja (n. pr. predmet mizo) pa z On, tedaj lahko pomensko in izraževavno funkcijo (f) katerekoli lingvistične besede istovetim s posebno relacijo (R) med O p in Oa, ozir. med Op in Dn, ki izvira sama po sebi in zgolj funkcijonelno že iz definirane asocijativne relacije med D p in D „, kar naj simbolično znači funkcija: °r>°a *Bf* p/oaie, corrigia > * cureaie > curea, majus > mai, * gaja, > gaie, trajicere~> tvece, gdje imamo i kao i u Oglej i Ptuj i drugim našim primjerima, što sam ih citirao. S time se slaže u starodalmatinskom mejatoira, mi/ir, pluaja, cfr. Bartoli II § 431. Ovamo ne idu quudragesima > korizmu, rum. paresimi, niti majstor, rum. mäestru, f. niäiusträ, jer su več vulgarno-latinski oblici bili * quaresima (iz * quadraesi.ua) i maester (cfr. moje Pojave § 61), t. j. palatalni spirant je vec tada isfezao u ovom položaju kao i u Celeiae> * Celeae^> Cele. Str. 27. Najstarije naše posutlenice pokazuju i gotovo bez iznimke za vlat. g < kllat. i B: quadragesimal korizma. Slučajeve kao kalei mlet. cd-lese (Boerio) tumačim umješavanjem našega sufiksa— es. Što nemarno *Oglij nego Oglej, tumačim to učenim uplivom latinske crkve u Akvileji, odakle je došlo največim dijelom krščanstvo u naše krajeve. Za taj učeni upliv mogu sada da navedem više lingvističkih dokaza: 1. Slov. Soča se osniva na kllat. Sontius, dok tal. Isonzo na pučkom obliku Isontius. Potanje o ovoj razlici u mojem člančiču Zum Vulgärlatein u Festschrift für Schuchardt p. 129 si. (Biblioteca dell' Archivum romanicum, v. 3.). — 2. Kllat. Stmctus Bartolomdeus nakon prijelaza ar > er i o- > j dao je * Šmhertihinejb, a na-kou asimilacije jni > j» i disiinilacije m — ?» > »t— n te ispadanja iz sredine u lconsonantskoj grupi rtln>rn * S me mej, odakle je stvoren novi normalni oblik bez sam-tus: Jerntj, dok je talijanski pučki naziv Bartolo nastao ua taj način, da je odbačen-;?i«e«s, jer se je držao identičnim sa posesiv nom zamjenieom, prema starotal. fratelmo pored fratello. Očito je, da je slov. nazivu temelj klasično-Iat. oblik, a ne pučki talijanski. Posrednik izmelu klasičnoga (književnoga) oblika i Slovenaca mogu da budu samo latinizatori iz Akvileje. 3. Što slov. Mohor (isp. i brv. Mognric, Mogorovič i Mohor kod Hrvata) pokazuje or a ne tir, kako bi se očekivalo za (nena-glašeno) o, držim, da se i to ima pripisati uplivu ovih latinizatora. Hermd,-goras je akvilejski svetac. Tu je središte njegova kulta. Smohor u Ziljskoj dolini nastalo je iz * Šmrmohorl nakon ispadanja radi disiinilacije r—r. h mjesto g je takoder u redu, jer je več u romanskom dijalektu onoga kraja g pred velarom postao velarui spirant i ispao. Što -as nije dao -eš kao u StändreS < Sanctus Andreas, to je radi toga, što je Hermagoras pro-paroksitonon, pa je -s ispao več u jeziku Romana, a dočetno -a je bilo identificirano sa našim hipokorističkiin sufiksom -a -o i napokon odpalo. 4. Istim putem došao je u slov. Miklavž < Sicoluus. M- je nastao iz veze Šiftn- uslijed disiinilacije dentala, dok se srp.-hrv. MikTila temelji na Nicola, gdje je -o bio zamijenjen drugim hipokorističkiin sufiksom -a. Str. 30. Da se lijem. Cilli ne osniva direktno na lat. lokativu Celeae nego na slovenskom, može se dokazati i tom činjenicom, što se njemački nazivi za obje rijeke, na ušču kojih leži Celje, osnivaju takofler na slovenskom izgovoru. Savina, koja izvire na zapadnoj strani Logarjeve doline i kod Zidanog Mosta utječe u Savu, zove se njem. Sann. Savina je noviji slov. literarni oblik, koji još Vraz1) piše Savina (cfr. Zbornik Mat. Slov. I p. 93). Vraz 1. c. tvrdi i to. da celjski Slovenci izgovaraju Sauna. Kako me prof. Kranjec iz Celja obavještava, ne zna za taj oblik datias nitko više u Celju, več se u gornjoj Savinjskoj dolini govori Sayna, na srednjem i donjem njenom toku Sanja, a oko Zidanog Mosta Savija. Potvrtfen mi je i oblik Sauna,*) koji na mogu ubicirati. Prvotni je naziv zacijelo Sauna, jer se nalazi i u dokumentima a. 1028,5) 1046. Souna, a. 1130. Sotcne: s promjenom sufiksa več a. 980. Sovuina3) a. 1485. Sawinatal. Iz 9. stol}, fluvins Sana sadrži zacijelo ovaj oblik, samo je labialni konsonant valjda griješkom pisarskom ispušten. Uve se potvrde osnivaju očito na slovenskom izgovoru. Na njeinačkom se osnivaju one, koje pokazuju prijeglas a > e iza-zvan poluglasom b: a. 1016.2) Seuna, a. 1343 Seen, a. 1424. Seucinaf) a. 1436 Seen. Sadašnji njem, oblik pokazuje kao i Graz, koji je nastao iz a. 1130 Graelz < Gradbch^) t. zv. svijetlo avstrijsko a, koje može da nastane i iz prijeglasa a > e (cfr. Lessiak, Die Mundart von Pernegg, PBB XXVIII § 541. Bilabialni Spirant u asimiliran je s n kao i u Slivnica južno od Maribora > Schleinitz.''J ito se tiče značenja slov. naziva, on je očita adjektivna izve-denica sa sufiksom -bnz od Sava, kaošto je Ibr&tica,') supstantivirani adjektiv ibrbskoica, dakle Savna (sc. rijelca, voda, pritoka i. t. d.). Sufiks -bna bio .je u toku vremena zamjenjivan s posjedovnim -ina. -bja, odakle su nastali kompromisni oblici Savna i Sivina. Isto ovakovu tvorbu pokazuje i pritoka Dravina Dravinja. I ovo je književni slovenski oblik, koji još Šafarik, Slov. narodopis p. 70 piše, jamačno po Vrazovu saopčenju,1) Drawna. Današnji dijalektički izgovori pokazuju isto mijenjanje sufiksa kao i kod Savinja. Prema saopčenju prof. Beraniča iz Ptuja govori se u Cirkovcama kod Ptuja Dräu ja, u Konjiči i slov. Bistrici Dravina, u Poljičanima i Št. Vidu Dravija. Historičke se potvrde osnivaju kao i kod Savinje: a) na slovenskom izgovoru a. 1181.') Troune, a. 1207. Trovn, a. 1500. Vrabin; h) na njemačkom prijeglasu a. 1087.10) Treuuina, a. 1182. Tnuna, a. 1307. Tremi, a. 1393. Tren, ') Upozorenje prof. Ilešiča. 2) Zahn o. c. p. 411. Isp. pisanje Sonwa, Sorna za Sava. ') Kos, Gradivo II št. 470. 4) n dolazi možda več i u latiuiziranom pisanju u dokumentima in Saunia a. 1130 Zahn, Urkb. I 147, a. 1174 in Sauniam ib. p. 532, a. 1175 ib. p. 538. 5) Na ovakvoin obliku osniva se možda i latinizirano Sevnia Zaliu, Urkb. I 901. 6) Kako stranac čuje naša imena gradova obično u lokativu i odatle' pravi svoje oblike, može se njemački oblik osnivati i na Gradbci, isp. rgadiTai kod Porfirogenita, koji se zacijelo ima ispraviti u rgciSitCC. 7) Potvrde iz 12. stolj. v kod Zahn, Urkb. I prema indeksu p. 904. s) Ak. Rj. III 766, dok se pritoka Ibra zove u deminutivu Ibarac isp. Nerelvica, pritoka Neretve. 9) Zalin o. c. 144. 10) Zahn 1. c. Kos, Gradivo II št. 296, 460, 473, 482; III št. 179, 197. a. 1400 Trenn, a. 1404. Dreaen vel Dreabin, a. 1500 Trebin, odakle s jasnim avstrijskim a Drann.n) Da je u ovim krajevima slovenska geografska nomenklatura starija od njemačke, dokazuje i njemački naziv za pritoku Savinje Woglein, Wogleina, koji je = slov. Voglajna, za koju se još kaže Uglaja, Uglajna (prema saopéenju prof. Kranjca). Izvire pod peóinom, na kojoj stoji selo Dobje južno od Št. Jurja. Današnje / nastalo je od bilabialnoga spiranta u, zacijelo njemačkim posredovanjem kao u Poni/cva > Ponigl (Štajerska), jer se u do-kumentima piše a. 1025.12) Oguania, a. 1130. -wanie; istom a. 1265 i a. 1460 Oglan ili s promjenom sufiksa, možda za to, što su Nijemci pomišljali na biljku Ackley, a. 1447, 1500 Agley, a. 1480 Aijlein. Prema tome bi današnji slov. oblik bio neka koncesija njemačkome izgovoru. Držim, da je riječ po svojoj osnovi identična s aquola (cfr. Thes. ling. lat. II 379), deminutiv od aqua, koja u obliku aquila, aquela13) kao ime rijeke dolazi doduše na keltskoj teritoriji, ali nije keltska, nego je latinska riječ i Holder Altkeltischer Sprachschatz I 168 bez razloga je meče medu keltske riječi. Najstarija potvrda Oguania pokazuje slov. prelaz a- > o, dok je ií ostao kao i u mnogim drugim riječima. qu^> gu mogao je biti več kod tamošnjih Romana, koje su Slovenci zatekli u Noricumu, isp. aqua > furl. age iz * agua. Adjektiv *aqua-neus nalazi se u provenijalskoj izvedenici aiganhal rosa, dok adj. aquanus dolazi u aquana Wassernixe REW 573 i prov. aiganeu eau de neige (deminutiv na -ellus). Slov. današnje jn stoji za n. Protetičko v je, kako potvrde pokazuju, kasnijega datuma. Str. 30. bilj. 2. Na altéia (isp. alteia > 1'Authie, pritoka od Somme, Holder o. c. I 109) > alzei upozorio me je dr. Jokl, koji je imao takoder dobrotu, da mi ispiše mjesta iz radnje Matthiasove. Str. 30. bilj. 1. Ista disimilacija n — m > d — n kao u Bononia> Bidim dolazi i u prov. degun < nec itnus. P. Skok. Tedan. Za izhodno slovensko obliko sem na str. 56. smatral *t7,ji-dbni> in si tolmačil i v tjeden kot prehodni, na fiziološki način nastali glas. Ker pa je oblika z j v rabi na tako obsežnem teritoriju (tudi v hrvaški kaj-kavščini), me je to dejstvo prisililo, stnatrati obliko tjeden za pravilno in jo imam danes za izhodno, razvito iz prvotne slovenske tvorbe *tije-dbnb (stcsl. *ty.áe-dbni,; k tifide gl. Meillet MSL. 20, 108 si.). ]S"a označeni način je bil potem dialektično izpodrinjen s po ž (*tjedsn) ali paje celo té- v tega itd. nadomestilo celo skupino tje-(téd3n). Fr. Ramovš. u) Od Sann i Drann imamo i obične nazive za gradove (Burg): Sanneck potvrden od 12. stolj. v. Zahn o. c., Dranneck potvrden od 13. stolj. i Drannberg, kraj, potvrrlen od 12. stolj., v. Zahn o. c. Za Dranneck govori se i Trauneck. isp. glede sačuvanja u Raunach kod Lessiaka, PBB XXVIII 148. ''2) Zahn o. c. 506; Kos, Gradivo III št. 68, 84. IV 99. 13) Ovakva latinska grafija osniva se na tome, što se je aquola aculv (cfr. cit. mjesto iz Thes. ling. lat.) i aquila * acuta jednako razvilo. Bibliografija. (Od julija 1920 do konca 1921.) Sestavil Dr. J. Šlebinger. Kratice: C=Čas; CJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino; — OZN = Časopis za zgodovino in narodopisje; DS = Dom in svet; NZ = Naši zapiski; LZ — Ljubljanski zvon; Pop. = Popotnik; SN = Slovenski narod; UT = Učiteljski tovariš; ZUZ = Zbornik za umetnostno zgodovino. (Ljubljana.) I. Jezikoslovje. Itildiura Rud., Smuška terminologija. Ponatis po Športu 1920/1. I.jubljana 1921. 8°. 12 str. Med priobčenimi 137 izrazi je mnogo pristnih, domačih, ki izpopolnjujejo Pleteršnikov slovar. Ua.jec Autou, O prvotnem slovenskem naglasu ~ v rezijanskem narečju. ČJKZ III, 40 — 2. Bartel Anton. Deutsch-slovenisches Hand-Wörterbuch. Fünfte, umgearbeitete und vermehrte Autlage des Anton Janežič'scheu deutsch-slovenischen Handwörterbuches. Prevalje 1921. Druck und Verlag der Buchdruckerei der Družba sv. Mohorja. 8°. VIII -j- 888 str. Breznik Anton. Slovenska slovnica za srednje šole. Druga, predelana izdaja. Prevalje 1921. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. V. 8°. 242 -f- (VI) str. — Slovenski pravopis. (Glej: ČJKZ II, 299.) Ref.: Dr. Fr. Ilešič, SN 20, št. 265. — J. K.: Pop. 21, 91—3. Dergauc Fr., Filozofski slovar. Pop. 1920, 1921 (se nadaljuje). Dolar ¡Simon, Prispevek k matematični terminologiji. [O načinu štetja.] Pop. 21, 163—8. Goršič F ranee, Prispevki k naši pravni terminologiji. (Obstajati, pozivati, ogražati.) Slov. pravnik 21 (XXXV), 78—81. G(rivcc) Fr., Terminologija (bogoslovna). Bogoslovni vestnik I, 112. Ilešie Fr., Vežbenica hrvatskosrbskega jezika za srednje in njim slične šole. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani 1921. 8°. IV + 283 -j- (III) str. L Z 22, 375—6 (Dr. Rud. Mole). Kelemina Jakob, Slovarski doneski. ČJKZ III, 35—9. Kidrič Franz, Bartholomaeus Gjorgjevič. Biographische und bibliographische Zusammenfassung. Im Herbste 1920 als zweites Werk der „Mitteilungen" des Museion (Veröffentlichungen aus der Nationalbibliothek in Wien) im Auftrag des Verlages Ed. Strache, Wien, Prag, Leipzig in einer einmaligen Auflage von 200 numerierten Exemplaren von der Gesellschaft für graphische Industrie in Wien gedruckt. 4°. 38 str. -}- 2 tab. slik. Vsebina: Alphabetisches Verzeichnis der zitierten Literatur. Chronologisches Verzeichnis der Literatur über Gjorgjevič. I. Zur Einführung. II. Die Ant o bio g r ap h ie eines Kriegsgefangenen aus der Schlacht bei Mohäcs. III. Bibliographische Zusammenfassung. IV. Biographische und literarische Zusammenfassung. V. Slavische Texte. VI. Polemisches. Ref.: LZ 21, 573 — 4 (J. A. Glonar). Murko Mat., Početki jedinstvenega književnega jezika Hrvatov in Srbov. Prace lingwisticzne ofiarowane.Tanowi Baiidouinowi deCourtenay dla uczcze-nia jego dzialalnosci naukowej 1868—1921, Krakow 1921, str. 116 — 124. Ref.: LZ 22, 188 — 190 (Fr. Kidrič). Nahtigal Itajko, Matija Murko. O priliki šestdesetletnice njegovega rojstva. LZ 21, 416 — 424, 477 — 484. — Oblike po osnovah na -u- v starocerkvenoslovanskih spomenikih. „Zbornik filoloških i lingvističkih študija A. Beliču .. ." Beograd 1921, 87 — 96. — Instrumental sing. fem. -oj.o: -on: -o. (Donesek h karakteristiki in klasifikaciji slovanskih jezikov.) ČJIvZ III, 1—23, 71 — 2. — Prisuha — prešuštvo. ČJKZ III, 63 — 70. — Recenzija knjige: Mever, K. H. Slavische und indogermanische Intonation. Heidelberg 1920. Južsl. Filol. II. 158 — 168 Početiliea, Srbska. Ukaželjnim Slovencem sestavil J. T. (Jakob Tršan.) Založila Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1921. 8°. 71 str. Pregelj Ivan, Pismeni jeziki in pesništvo. Č! 20, 291—300. Ramovš Franc, V.vjimečne u misto pravidelneho p za o v slovinštine. Časopis pro moderni filologii a literatury VIII, 1—8. — Opazke k nenaglašenemu e s posebnim ozirom na prasluvansko *esteja v slovenskih narečjih. „Zbornik filoloških i lingvističkih študija A. Beliču .. Beograd 1921, 17 — 23. — Slov. Celje. ČJKZ III, 33 — 34. (Prim. P. Skokov članek.) — ČJKZ III, 43 — 62 prinaša sledeče etimološke razlage: Csl. desti: slov. d es tan (43 — 5). — Slov. res „verum" (46 — 8). — Stcsl. nejevera.- slov. nejoveran (49). — Slov. jež, jezero (50—1). — Psi. *nesmb: slov. nčsam, nišam (52—4). — Slov. tedsn „hebdomas" (55 — 7), 153. — Slov. vTrij, verij „piscina" (58 — 9). — Slov. Kobarid — furl. Öavored — ital. Caporetto — nem. Karfreit (60 — 62). — Die Geschichte des vokalischen t im Slovenischen. Prace lingwistyczne ofiarowane Janowi Baudouinowi de Courtenay . . ., Krakow 1921, str. 44 — 60. — Razvoj skupin -(- s in a -f- ?■ v slovenskem jeziku. Južsl. Filol. II, 40 — 49. — Izvor slovenske besede kazen. Slov. Pravnik 34. 230 — 232. Skok Petar, Oglej i Celje. Č.IKZ III, 24-32. lil—153. (Prim. Ramovševo nasprotno razlago, tam str. 33— 4.) Skrbinšek Jožef, Učebnice jazvka slovinskeho. Druht', prepracovane vy- dani. V 1'raze. Ceska graficka unie a. s., 1921. V. 8". 290 str. Snoj A., Staroslovanski prevod sv. pisma in kritika svetopisemskega teksta. Bogoslovni vestnik I, 199. Sturm Fran, Francoska vadnica. Prvi letnik. Založila Jugoslovanska knji-_ garua. V Ljubljani 1921. V. 8". (VI) +148 str.-j-1 str. tisk. pogreškov. Sfcrabcc Stanislav p. Jezikoslovni spisi. II. zvezek, 1. snopič. Objavil dr. A. Breznik. Izdala in založila „Leonova družba" v Ljubljani 1921. 8°. 80 str. Vsebina: Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo. 1. del: Glasoslo vj e. § 1 — 18. (Ponatis platnic „Cvetja" XII, št. 1 — 12; XIII. št. 1 — 7 c.) — P. St. Skrabec in Mohorjeva družba. Dodatek življenjepisu družbenega tajnika J. H.: Koledar Družbe sv. Mohorja za 1. 1921, str, 59 — 64. — Odkritje spomenika p. St. Škrabca. Opisal dekan Anton Skubic. Ravnotam, str. 05 — 6. — Mentor XII, 27 — 9 (Šolar). Turna Henrik, Prispevki k slovenski sodni terminologiji. Pravni vestnik (Trst) I, št. 1, 3 — 4. Vajda Fran, O krajevnih imenih. Njiva I. 266 — 8. II. Slovstvena zgodovina. t Bežek Viktor (t 19. dec. 1919.): UT 20, št. 1. (Fran Bojakovič.) — Spomini. Napisal Maks Pirnaf. UT 20,' št. 2. — Pop. 20, št. 12. (Bežkova številka; uredil prof. dr. K. Ozvald.) Sodelovali: dr. J. Bezjak, Fr. Bevk. dr. S. Dolar, Eng. Gangl, dr. Fr. Goestl, Fr. Govekar, A. Mikuš, Jak. Zupančič. t Borštnik Ignacij (t 23. sept. 1919.): Slovenec 20, št. 3,— Ant. Fantek: LZ. 20, 33 — 8. — Borštnikove pesmi. Slovenec 21, št. 217. (Zofka Borštnikova.) Brinar Josip, Novejše slovstvo za mladino. Pedagoški zbornik XIX, 114 — 132. (Cankar Ivan.) Dr. Iv. Pregelj: Mentor XI, 68 — 70. — Jos. C. Oblak, Krpanova kobila. Literarna debata ob obletnici Cankarjeve smrti. V Ljubljani 1920. 8°. 144 str. — Iv. Cankar za slovensko mladino. UT 21, št. 50. (J. Radovan). — I. C., ko se tretjič letuje dan njegove smrti. Slovenec 21, št. 280 (S. M.) — Donesek k bibliografiji I. C.: DS 20, 252 (P. Kunstelj) — Cankar — predavatelj. DS 20, 147—8 (Iv. Zoreč.) — Cankarjev zbornik. (Uredil dr. Joža Glonar.) V Ljubljani 1921. Izdala in založila „Tiskovna zadruga". M. 4°. 179 str. Vsebina: Dr. Ivan Prijatelj: Domovina, glej umetnik! — Dr. Rud. Mote: Kette v novomeški zadrugi. — Dve Cankarjevi avtobiografiji. — Cankar v „Slogi". — Iz prvih Cankarjevih pesmi. — C. Golar: „Moji ljubici Ani." — J. Wester: Cankarjeva pisma Aškercu. — Cankar o svojih dramah. — V album (rodbine Kesslerjeve na Bledu). — Cankarjevo pre- davanje o slovenski literaturi (na učiteljski skupščini pri Sv. Trojici v Slov. goricah 1. 1911.) — Bavtulovi<" Niko: Cankarova subjektivnost. — Dr. A. Serko: „Polikarp". — Cankar pred sodnijo. — Dr. Bohuš Vybiral: Cankar a my. (Popolna bibliografia čeških prevodov in ocen Cankarjevih del.) Poročilo: LZ 22, 435 — 7. (Pran Mbrecht.J Cankar Izidor. Obiski. Založila in izdala Nova založba v Ljubljani 1920. M. 4°. 177 str. (Nova knjižnica 5.) Obsega karakteristike in slike sledečih pisateljev in umetnikov. Iv. Cankar, P. S. Kinžgar, Ant. Poerster, Rib. Jakopič, Mat. Jama, dr. Goj-mir Krek, Ant. Lajovie, ICsaver Meško, Silvin Sardenko, dr. Iv. Tavčar, Ant. Verovšek, O. Zupančič. Fr. Koblar: DS 21, 56 — «. — Fr. Štele: Slovenec 20, št. 266. Dr, Iv. Pregelj: Č 21, 375 — 7. Debevec Jož., Kaj je Dante Italiji, človeštvu, katoličanstvu? Slovenec 21. št. 208 (14. sept.). (Detela Fran.) Sedemdesetletnica: DS 20, 261 — 4. (Jož. Debevec. i — Slovenec 20, št. 276 (3. doc. — J. Debevec). Dolar Simon, Josef Karasek, idealni gojitelj českoslo venske vzajemnosti Njiva I, 181—2. Erjavec Pran, Izbrani spisi za mladino. Priredila: Fran Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil France Podrekar. V Ljubljani 1921. Izdala in založila Učiteljska tiskarna. 8°. I.XI -f 486 str. („Slovenski pesniki in pisatelji", V. zvezek.) Z obširnim življenjepisom. — Ocenil E Gangl: Pop 22, 30—1. (—) K Erjavčevemu življenjepisu (popravki), NZ 21, 24. (Fr. Erjavec.) (Hnžgar Fr. Sni.) Petdesetletnik. Študija. DS 21, 108—112. (Dr. Iv. Pregelj.) (Jlonar J. A., Iz Cimperinanovega kroga. LZ 20, št. 9 —12. (Jos. Cimper-manova pisma Lucinki Kraljičevi v St. Vidu nad Ljubljano v 1. 1871. — 8.) Govekar-Fran, Spomin na Ketteja in Murna. LZ 20, 673. (Ena Kettejeva in ena Murnova pesem.) — Deček Obradovič. SN 21, št. 162. — Menili Obradovič. SN21, št. 163. — Obradovič popotnik. SN 21, št. 164. — Obradovič minister. SN21, št. 165. — t Dr. Alfred Jeusen. SN 21, št. 209. Uraden Ivan, Dante, njegovo življenje in delo. Slovenec 21, št. 208. (Hribar Ivan.) Sedemdesetletnica: SN 21, št. 209 (18. sept.). Vsebina: Dr. Otokar Beneif, Min. I. H., prijatelj češkega naroda. — Dr. Dan. Majaron. K 701etnici. — Dr. Fr. Z/mSnik, Reminiscence. — Dr. Rado KuSej, Iv. H, in naša pravna fakulteta. — Iv. Vrhovnih, Iv. H. in Simon Gregorčič. — Fr. Govekar, Ob reki. — Prof. dr. K. Hinterlechner, Iv. H. in ljubljanska univerza. — Andr. Senekovič, Iv. H. in Družba sv. Cirila in Metoda. — Dr. Fr. IleSie, Iz spominov. — Dr. Iv. Lah, Iz naših dni. — Dr. Fran Goentl, Iv. H. in njegov „Slovan-1. — Ant. Lebun, Hribar in učiteljstvo. — Jubilantu Iv. Hribarju: UT 21, št. 39. (Iv. Dimnik.) — Dr. Iv. Lah: Vesna I, št. 4. in 5., str. 2 — 4 (s slikami). I lesle Fran, Slovensko pismo u jednoj talijanskoj knjiži 16. stoleča. „Zbornik filoloških i liugvističkih študija A. Beliču ..(Beograd 1921), 233—8. Kot primer cirilice je Bohorič v svoji slovnici priobčil epitaf bosanske kraljice Katarine, ki ga je posnel po italijanski knjigi „Libro dim. Giovambattisto Palatino citadino Romano, Nel quai s'insegna à šcriuere ogni sorte lettera". Roma 1545. (ozir. 2. izd. 1550). — O poznejših izdajateljih epitafa (Lambecius, Fr. Kollar, P. Bombardus, Assemanus, Ka-tančič . . .) kakor tudi o zgodovini bos. kraljice Katarine nas pouči študija arhimandrita Hil. Ruvarca: „Zwei bosnische Königinnen". Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und der Herzegowina. III. Bd. (Wien 1895), 372 — 3-0, oziroma: „Dvije bosanske kraljice" v Glasniku zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini V (1893), zv. 3. (Jeglič Ant. Bonaventura.) Č 20, 278 — 9. — Slovenec 20, ¿t. 77. — Duh. pastir 20, 193 — 9 (dr. An dr. Karlin). Jenko Simon, Zbrani spisi. Uredil dr. Joža Glonar. V Ljubljani 1921. Izdala in založila „Tiskovna zadruga". 8°. XXXIX-f-376 str. (Slovenski pisatelji II.) K(elemiiia) J(akob), Literarna črtica. LZ 21, 562 — 7, 628 — 33. Nekatera teoretična razmišljanja o nalogah pripovednika. Analiza Milčinskega povesti „Mutasti birič". Problem krivde i n sprave; simbolna m a n i r a. Kopitar in Srbi. SN 2!, št. 95 (29. apr. — .M. M.). Posnetek po Ljub. Stoj ano viievem članku v Srpskem književnem glasniku 1921, knj. II, br. 8. (Krek .Jane/ Eva lig.) Poslanec Mihajlo Avramovič o dr. Kreku. Slovenec 21, št. 108. — Iv. Dolenec: Razvoj jugoslovanske misli pri Kreku. Slovenec 21, št. 163 — 5, 169, 170, 172. — Iv. Dolenec: Troje drobtinic iz Krekovega udejstvovanja v leposlovju. Slovenec 21, št. 229. — Karlo Adamič: Donesek k literarnemu delovanju in življenju dr. Kreka. Slovenec 21, št. 258 — 9. — Her. Wendel, Aus dem südslawischen Risorgimento. Gotha 1921, str. 167 - 193. Lah Ivan, Matija Majar in Božena Nemcova. SN 20, št. 281 (8. dec.). — Alois Jiräsek. K 70letnici. LZ 21, 541—9. — F. M. Dostojevskij. (Nekaj njegovih misli, zbranih o priliki stoletnice njegovega rojstva.) Njiva I, 419 — 422. — Začetki Slovenske Matice. Spominski spis k SOletnici. Založila Slovenska matica v Ljubljani 1921, 8°. 72 str. Ocenil Avg. Pirjevec: LZ 22, 372 — 5. Levstik Fran, Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flerè. Z rizbaini okrasil Anton Koželj. Izdala in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani 1921. 4°. XXXII-f-220 str. („Slovenski pesniki in pisatelji", II. zvezek.) Ref. Č 21, 374 — 5. (Dr. Iv. Pregelj). — NZ 21, •93 — 5 (Fran Pogačnik). — Poezije. I. Uredil C. Oolar. V Ljubljani 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna. M. 8°. XVI-f-140 str.; II. del 191 str.; III: 192 str. Poročilo: Č 21, 373 — 4 (I)r. .1. D.). — DS 20, 510-1. (R. Male). (Mahnič Anton.) Umrl 14. dec. 1920: Slovenec 20, št. 285. - Govor dr. Srebrniča na spominski slavnosti. Slovenec 20, št. 294. — Mentor XII, 65 — 9. (dr. J. Sanua) — Velikemu učitelju resnice v spomin. (J XV (1921), 1 — G (Uredništvo = dr. Jos. Srebrnii) — 0 XV, zv. 3., 4., posvečen „Spominu Antona Mahniča", s sledečo vsebino: Dr. A. M. kot filozof (dr. Aleš Ušeničnik) — Mahnie in slovensko slovstvo (dr. Iv. Pregelj) — Mahniceva kritika hrvatske književnosti (dr. Ljubomir Marakovič —-Metoda Mahuičevega javnega nastopa (dr. Jos. Srebrnii) — Dr. A. M. v svojem življenju s članki Ant. Pilepiča, Srebrniča, p. Hug. Sattnerja i dr. — Kronologija Mahuičevega življenja in dela (dr. J. S.) — Biblio-grafični pregled Mahnieevega pisateljskega dela ^Urednik = dr. J. Srebr-ničj — Drobtine. — Dr. Fr. Veber: Donesek k zgodovinsko-kritični reviziji filozofije pri Slovencih. Njiva I, snop. 15., 16. (str. 370 — 6): I. Kratek obris Mahničeve tilozofije. II. Odkod izvirajo te Mahničeve idejeV — Str. 423 — 436: I. Znanstvena nedostatuost Mahničeve metode. II. Popolna pogrešenost Mahničeve metafizike. III. Usodne konsekvence Mahničeve metafizike na posameznih poljih filozofije. IV. Kratka analiza Mahničeve znanstvene mentalitete. (Marn Jožef.) Odličnemu sotrudniku (Učit. tovariša) v spomin. UT 20, št. 12. (Makso Pirnat). (M lir n Jos. — Aleksandrov.) Iz ostaline. Ob dvajsetletnici smrti svojega prijatelja in tovariša iz mladih let priobčil Cv. Gnlar. LZ 21, 577 — 584; 401!. Pavlin Jernej, Slovenski stenografje. Mentor XI, 189 —190. — Bezenškuve zasluge za jugoslovansko stenografijo. Mentor 20, 301 —8. Pregelj Ivan, Kratek pregled hrvatskega in srbskega slovstva. Mentor XI, 49 — 53, 95 — 7. — Iz slovenske moderne. Mentor XI, 98 — 100 (dr. Joža LovrenHl); 124 — 7 (France Bevk)-, 150 — 2, 174 — 8 (uadalj v XII. let.). — Svetovna vojska in slovensko slovstvo. 0 20, 71—84. — Emil Leon. Ob pisateljevi TOletnici. DS 21, 204 — 6. — Mahnič in slovensko slovstvo. C 21, 107 — 192. V (Prešeren France.) Iv. Vrhovnik: Ozadje Prešernove „Šmarne gore". DS 20, 240 — 251. — Sonet „Življenje ječa ..." v angleškem prevodu P. Selvera. LZ 20, 509. — Dr. Fr. Štele: Portret Primčeve Julije. Najdba, opis in zgodovina portreta. DS 21, 30 — 33. (Portret 1 — 3 priloga k 1. št. DS 21.) — Dr. Fr. Kimavec: Družinski spomini na Primčevo Julijo. DS 21. 33 — 8. Dr. Avg. Žigon: Ob Langusovi sliki Julije Primčeve. DS 21, 38 — 45. — Dr. Jos. Puntar: Gazele. (Gl. Puntar.) Prijatelj Ivan, Slovenačka književnost. S predgovorom Pavla Popovua, redovnog profesora istorije srpske književnosti na univerzitetu u Beogradu. Izdauje knjižare Zdravka Spasojeviča, Beograd 1920. 8°. 97 -j- (II) str. Prevel M. S. Atoskovljevič iz „Slavj ans k ij a Izvustija". — Duševni profili naših preporoditeljev. LZ 21, št. 1 — 12. Študija motri deloma z novih vidikov duševno življenje predmarčnega avstrijskega r a z u m n i š t v a in svetovni nazor slovenskih kulturnih delavcev predmarčne dobe: škof Karel Herbersteiu, slovenski jožefinci in janzenizem. Baron Žiga Zois in njegov krog: A. T. Linhart, Vodnik, Kopitar, Jak. Zupan, Matevž Ravnikar; Janez Primic, najizrazitejši slovenski romantik. Urban Jarnik in Val. Stanič; Frid. Baraga. — Mat. Čop; Prešernova osebnost, njegov svetovni nazor, Krst pri Savici, Prešernova vera. „Kopitarjev in Cop-Prešernov svetovni in narodno-lculturni nazor sta bili najvišji duševni emanaciji slovenske duševnosti v dobi slovenskega preporoda". — Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega realizma. Tiskovna zadruga, Ljubljana 1921. 8". 414 -f- (IV) str. Vsebina: I. Pesem, povest in drama pred Gogoljem. II. Go-golj. III. Kritika pred Bjelinskim. IV. Bjelinskij. V. Slavjano-fili in za p a dni k i. VI. Hercen. Puntar Jos. Gazele. (Zlate črke: Drugi del.) DS 21. 1. „Zlate črke" in kritika. 45 — 54. — 2. Dva venca z napisom zlatih črk. 158 — 163, 207 — 212. — Slovenska „moderna" in Dante. Slovenec 21. št. 208 (14. sept.). (Stegenšek Avguštin.) Ob obletnici njegove smrti. Straža 21, št. 30 — 32 (Martin Avšič). Steska V., Prva slovenska dramatična igra. Ob 250 letnici. DS 20, 308 — 310. Stoletnice in obletnice (raznih slov. književnikov). Slovenec 21, št. 158. (Stritar .Josip) v Aspangu. Slovenec 20. št. 25. — Stritarjeva 841etnica (po dr. Steni). Slovenec 20, št. 54. (Svetec Luka.) NZ 21, 41 (dr. Lončar). Tavčar Ivan, Zbranih spisov VI. zvezek: Cvetje v jeseni. Visoška kronika. Uredil dr. Ivan Prijatelj. V Ljubljani 1921. Izdala in založila „Tiskovna zadruga". (V) -j- XVII -)- 118 str. („Slovenski pisatelji".) Por.: LZ 21, 757 — 8 (J. A. Glonar). (—) Sedemdesetletnica: Dr. Iv. Pregelj, Emil Leon. DS 21, 204 — 6. — Slovenec 21, št. 195. — Zvonček 21, 231 — 2 (s sliko. — L. Ogorek). — SN 21, št. 192 (28. avgusta): Slavnostna številka s tole vsebino: O. Zu-paniii-, Emilu Leonu. — Fran tiuldje, O prijatelju dr. T. — Dr. V. Ku-kovec, Spominski list. — Iv. Pucelj, Troje spominov. —• Fr. Govekar, Na Visokem 1. 1936. — Dr. Otakar Benei, Dr. Iv. T. in češkoslovaški narod. — Dr K. TriUer, Človeško pismo na Visoko. — Dr. Fr. ZbaSnile, Zlata jesen. — Dr. Danilo Majaron, Dr. 1. T. narodov odvetnik. — Dr. Rado Kniej, Ljudska univerza. — Dr. Niko Zupanic, Evgenika dr. Iv. Tavčarja. — Vlad. Levstik, Ob sedemdesetletnici Emila Leona. — E. Gangl, Epilog. — Marica Bartolova, Spomini. — Dr. Iv. Lah, Naš romantik. — Dr. Fr. Goestl, Vzornik. — Dr. Al. Kokalj, Tebi, ki si naš! — Dr. Metod Dolenc, Spomini bivšega sodnika. — Iv. Vavpotie, Dr. T, in slovenska upodabljajoča umetnost. — R. Pustoslemiek, Jugoslovanski ideji naproti. — L. Perko, Prvi pouk. — Vojeslav Martov, Častnik pri Kuhnovcih. Vesna 1, št. 3, str. 2 — 6 (z ilustracijami). (Tomšič Anton.) Ob 501etnici njegovi smrti. SN 21, št. 116 (26. maja. M. M.). (Zupan Tomo.) Za njegovo SOletnico napisal prof. Maks Pirnat. UT 20, št. 2. Žgoč Fran j o, L. N. Tolstoj pa njegova filozofija o življenju. Pedagoški zbornik XIX, 88 — 113. III. Zgodovina. Dokumenti o jadranskem vprašanju. (Angleška bela knjiga. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani 1920. Y. 8°. 60 str. Zbirka političnih, gospo- darskih in socijalnih spisov, VI. zvezek. Angleški del dokumentov je prevel Leonid Pilamic, francoski del pa Vladimir Knaflit.) Uporabnejša je Ferd. SiSiceva knjiga: „Jadransko pitanje na konferenciji mira u Parizu. Zbirka akata i dokumenata. Zagreb 1920. Izvanredno izdanje Matice Hrvatske." Ref.: LZ 20, 634—5 (Milko Kos). — 0 21, 379—381 (dr. Val. Iložič). Glonar J. A., „Panslavizem". NZ 21, 140 — 2 Goršie France, Keber kontra Mazovec in Jaučigaj (1880 — 1881). Iz borbe za naš jezik. LZ 21, 170 —4, 229 — 235. Grl ve c Frančišek, Pravovernost sv. Cirila in Metoda. Bogoslovni vestnik I, 1 — 43. t Kaspret Anton, ČJKZ II, 3. in 4. snopiču priloga (Uredništvo). — LZ 20, 700 — 4 (dr. Metod Dolenc). — ČZN XVI, 128 — 135 (dr. Fr. KovaČia). — Epilog k osmrtnicam za profesorjem Ant. Kaspretom: Njiva I. (snop. 5 — 6), 15S — 9 (dr. Metod Dolenc). Koprivnik .Janez, Pohorje. Plan. vestnik 1915 — 9 (Prehodna številka), 191 — 211 (Obsega tudi več zgodovinskih drobtinj. Kovaeič Frančišek, IC cerkveni zgodovini na Spodnjem Štajerskem v 17. stoletju. (Iz bivšega patriarhalnega arhiva v Vidmu na Laškem.) ČZN XVI, 105—117. Vsebina: I. Obče cerkvene razmere na Spod Štajerskem. II. Duhovščina in redovništvo. III. Cerkvena oprava in stavbe. Lončar Dragotiu, Politično življenje Slovencev. (Od 4. januarja 1797 do 6. januarja 1919. leta.) V predelani in pomnoženi drugi izdaji. V Ljubljani 1921. Izdala in založila „Slovenska Matica". 8°. 177 str. — Slovenci in jugoslovanstvo. NZ 21, 1—4. Lorger Fran, Odkritje stalnega tabora cele rimske legije pri Ločici blizu Celja. Slovenec 20, št. 164, 165 (22. in 23. julija). Lovreučič Joža, Goriški memento. Kulturnozgodovinski pregled. Č21, 59—87. Mal Jos., Grb Slovenije. Slovenec 21, št. 31. — Doneski k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem. ZUZ I, 56—9. — Ob stoletnici našega muzeja (1821—15. oktobra 1921). Slovenec 21, št. 234 — 7 (14. —18. oktobra). Napoleonova smrt (5. maja 1821). Po zapiskih Napoleonovega osebnega zdravnika dr. Antomarchija. SN 21, št. 101—2. Ogris Albin, Borba za jugoslovansko državo. Načrt zgodovine in delovanja jugoslovenskega odbora v Londonu za časa svetovne vojne. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani 1921. V. 8°. 98 str. (Zbirka političnih, gospodarskih in socijalnih spisov, VII. zvezek.) Glej tudi zbirko gradiva o postanku naše države: „Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1914 do 1919. Sabrao ih Ferdo Šišic. Zagreb 1920. Naklada „Matice Hrvatske". Ref. LZ 21, 60 — 1 (Milko Kos). t Peter I. Osvoboditelj, kralj. (Umrl 16. avg. 1921.) O priliki kraljeve smrti so poročali vsi slov. časniki in časopisi o njegovem življenju in zgodovinskem pomenu. č'JEZ III. , 16 — 9, 43 — 6, 69 — 70. — 4. Kostel. 91—4, 102—3, 131—3. Rus Jože, Istorijske osnove etniekog i kulturnog stanja kod Slovenaca. Njiva I, 293-305. SltiviČ Mat., Prekmurje. Spisal univ. prof. dr.--, izvedenec za Prek- murje pri mirovni konferenci v Parizu. Izdala in založila „Slovenska krščausko-socialua zveza. Ljubljana 1921. 8°. 132 str. Zgodovinski del na str. 5 — 26. Slovenec 21, št. 251 (4. nov.). Steska Viktor, O nekaterih ljubljanskih spomenikih. ZUZ I, 49 — 55. Stoletnica Kranjske hranilnice. Slovenec 20, št. 252. Stoletnica ljubljanskega muzeja. ZUZ I, 198. (Glej: Mal Jos.) Wendel Hermann, Aus dem südslawischen Risorgimento. Verlag Fried. Andreas Perthes A.-G. Gotha 1921. V. 8°. (VI) -f 200 str. Č 21, 365 — 371. (Iv. Dolenec). — LZ 21, 253-4 (J. A. Glonar). — NZ 21, 19 — 21 (Fr. Erjavec). — Iz jugoslovanske preteklosti. Na podlagi Wendlo-ve knjige. Slovenec 21, št. 41, 42. (Narodno edinstvo Srbov, Hrvatov, Slovencev in Bolgarov. Pašii kot socialist.. Postanek radikalne stranke v Srbiji Versko ž i vlj enj e Jugoslavij e.) Popravki: čitaj nam. spada • vrsia ö. od zgoraj »,(*„)• - Na str. 144. ?a formula na konec opombe Na str. 143, vrsta 8. od pod črto. Tiskal A. Holthausen na Dunaju.