Wlogi organov za notranje zadeve pri oblikovan juobrambni h sil Republike Slovenije »N EKA ) )E TREBA NAREDITI ...« Šestnajstega m aja 1990, ko je bila v pravkar k onstituirani slovenski skupščini izvoljena nova vlada Lojzeta Peterleta, je v stavbi parlam enta vladalo sproščeno in prešerno vzdušje. Talco je celo M ilan Aksentijevič, skupščinski delegat JLA, »prav prijazno in s širokim nasm ehom « pristopil k novem u prem ierju. N ovopečeni m inistri, pisana sedem indvajsetčlanska združba najrazličnejših profilov, karier in nazorov, so se fotografirali, si nazdravili z zlato radgonsko penino in z m islim i najbrž odbrzeli k svojim resorjem . M alo prej je njim in delegatom na seji Peterle zagotovil, da je govoril s predsednikom stare vlade D ušanom Šinigojem o predaji poslov in kako se zato »novim m inistrom / . . . / ne bo zgodilo, da bodo prišli v prazne prostore, saj so vsi resorji pripravili poročila o svojem delu«.1 4 2 Novi republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar,1 4 3 tedaj že prekaljeni in uveljavljeni m ladi politik, se je nato še isti dan napotil v svoj urad, na svoje m inistrstvo. Popoldan se je že prevešal v m ajski večer, ko je sekretar prispel do znam enite Slavije, stavbe m inistrstva, ki je le streljaj od parlam enta. Že takoj na vhodu je najprej naletel na sila nenavaden sprejem : »Prišel sem na m inistrstvo in m e ni čakal nihče. Jaz sem prišel sam , vratar m i je povedal, kam se gre. Prišel sem v pisarno, tam so bili telefoni, o d p rta blagajna, v njej kuverta in n o tri je bil en kovanec / . . . / o d rajha s H itlerjevo podobo.«1 4 4 N ikjer nikogar, Peterletovim besedam navkljub prazni pro sto ri.1 4 5 Presenečenje, ki m u je nato že naslednji dan, 17. m aja, sledilo novo, še večje, po pripovedi Bavčarja zares dram atično. Začela so prihajati obvestila, da JLA pobira orožje: » /.../ jaz tam stojim v tisti z lesom opasani pisarn i in potem pride ta, ki je bil šef kabineta, am pak šele potem , ves p re stra še n .../.../ In jaz takrat res nisem vedel, kaj naj naredim , koga poklicat, kje je kdo, kaj ... D epeše so začele iz stalne službe - odvzem orožja, to so vzeli, ono so v z e li... Koga, kje, kaj? Ali bo kdo m ene aretiral, ali bom jaz koga? (sm eh) / .../ Potem sem jim rekel, naj m i dajo vse te inform acije. Potem je prišel Ertlov kabinet, to so bili ljudje, stari vsi blizu 55, 60 let. M eni so se vsi zdeli neznansko stari, am pak tak rat se m i je zdelo, da sem dobil neko strukturo, in potem sem se 142 Delo, 17. 5. 1990, str. 3, Pri izbiranju ministrov prevladala strokovnost in poznavanje področja. 143 Bavčarje bil diplom irani politolog, pred tem pa je končal srednjo šolo za miličnike in kadete v Tacnu. Kot politik je delal na ZSMS, SZDL, »politično« pa najbolj zaslovel kot vodja Odbora za varstvo človekovih pravic. Po m ne­ nju časnika Delo je bil v vrstah zmagovalcev volitev »prav gotovo najbolj usposobljen in prim eren za mesto, ki ga je zasedel.« - Delo (SP), 19. 5.1990, str. 19, Prek ljudi do programa. 144 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 145 Prim.: Intervju Pozvek, 31.3. 2009. ukvarjal z njim i m esec dni.«1 4 6 Novi republiški sekretar se je tako kljub svojim kom petencam tedaj znašel v sistem u, katerega drobovja ni poznal in ki m u sprva tudi ni zaupal. Bil je »sam« v pisarni, dogodki pa so se začeli odvijati z vrtoglavo naglico. Istega dne, 17. m aja 1990, je zazvonil telefon v pisarni vodje C entra za usposabljanje P osebnih in V ojnih enot m ilice v Jasnici na Kočevskem. Šef centra, izkušeni m iličnik Vinko Beznik, je dvignil slušalko.1 4 7 Klical je zaskrbljeni Tone Krkovič, tedaj občinski sekretar za ljudsko obram bo na občini Kočevje, ki pa je bil nedolgo prej operativni častnik Zaščitne brigade TO v Prim ožih, sam o 10 kilom etrov stran o d C entra Jasnica, na dru g i strani hriba. B eznik in Krkovič sta vsa leta dotlej tako zaradi bližine lokacij nju n ih delovnih m est kot narave njunega dela veliko sodelovala in se zato tud i zelo dobro poznala, »privatno in službeno«. K rkovič je torej ldical starega znanca in m u sporočil, d a je »on naletel ravno na tovornjake, ki so odvažali orožje iz skladišča TO-ja«. Povprašal ga je, ali kaj ve o tem , ali m orda tu d i drugod po Sloveniji pobirajo orožje.1 4 8 Beznik se je bliskovito odzval in se takoj povezal z B ojanom Šuligojem , poveljnikom gorenjske pokrajine T O .1 4 9 »O n je potrdil, da pobirajo.«1 5 0 In vsem se je zastavilo vprašanje: Kaj pa zdaj? V inko B eznik je im el tedaj poleg splošnih skrbi zaradi zaostrovanja varnostnega položaja še en zelo konkreten razlog za kar najhitrejše iskanje odgovora na gornje vprašanje. Pri njem se je ravno usposabljala t. i. enota za protispecialno delovanje TO iz gorenjske pokrajine. »Bodo skušali tudi njih razorožiti?« Veliko časa za razm islek ni bilo. O cenili so, da je m ajhna m ožnost za posredovanje v centru m ilice, najbrž JLA tu d i ni vedela za urjenje gorenjske enote, a vendar so se odločili ukrepati. »M im o vseh povelj sm o C enter dodatno zavarovali, to se pravi, oj ačali sm o stražo /.../. V se sm o oborožili z ostrim strelivom in iz naših skladišč sm o na vozila, kam ione naložili m insko-eksplozivna sredstva 146 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 147 Vinko Beznik je po šolanju na Kadetski šoli za miličnike v Tacnu končal Vojaško akademijo kopenske vojske v Beogradu, opravil posebno Diverzantsko šolo v Obveščevalnem in kontraobveščevalnem centru JLA v Pančevu, ki jo je končalo le 22 udeležencev iz celotne Jugoslavije, in nato leta 1978 postal inštruktor za protidiverzantsko (protiteroristično) delovanje v Centru Jasnica. Leta 1984 je prevzel poveljevanje Čete milice za posebne naloge ZEM, kar je opravljal do leta 1987, ko je postal vodja Centra Jasnica. - INZ, Biografija Beznik. 148 Krkovič se je prav tisti dan, 17. maja, mudil na RŠTO v Ljubljani, kjer naj bi se srečal z načelnikom štaba TO generalom Ožboltom in predstavniki Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Govorili naj bi o tem, da bi pod­ jetje O prem a Kočevje proizvajalo nove uniforme za JLA. Kljub poprejšnjim dogovorom srečanja ni bilo, Krkovič k Ožboltu ni mogel. Vrnil se je v Kočevje in tam videl, kako je vojska »že vezala cerade na kamionih«. - Mladina, 8. 12. 1990, str. 31-32, Operacija »Narodna zaščita« : intervju z Antonom Krkovičem (Ali H. Žerdin). 149 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 150 Šuligoj je bil eden izmed poveljnikov TO, ki niso predali orožja. Slednjega tudi ni imel shranjenega pri enotah JLA. Vinko Beznik (1956), poveljnik .. v Centra za usposabljanje PEM in VEM Jasnica, od avgusta 1990 poveljnik SEM, član Republiške fe *3' T B Ö » i koordinacije, ki je vodila vse priprave na oborožen spopad in a è W Ê È M vse aktivnosti med spopadi. in dodatno vse orožje in strelivo, ki sm o ju im eli pripravljena za um aknitev na kakšno rezervno lokacijo. To je bil ukrep, ki sm o si ga lastnoročno privoščili, pač brez kakršnihkoli povelj.«1 5 1 Prvo dejanje je bilo storjeno, a skrbi s tem seveda še nikakor niso bile odgnane. B eznik in Krkovič sta se zato naslednji dan, 18. m aja, sam a sestala na Krkovičevem dom u in tedaj najbrž prvič začela iskati širše odgovore na zahtevno vprašanje, »kaj storiti zdaj, ko se izvaja ta ukrep JLA«. Ta pogovor je bil še zm erom precej splošen, bolj lahkoten, kot je dejal Beznik, a je vseeno pokazal dovolj k o n kretno željo po akciji. Takrat sta se nam reč oba dogovorila, da bosta »poklicala vsak svojega m inistra«, torej Beznik Igorja Bavčarja in Krkovič Janeza Janšo. Še isti dan sta sekretarja prejela klic.1 5 2 Bavčar je bil takrat, ko je »Beznik res poklical, da se m oram o dobiti«, še zm erom bolj ali m anj »sam« v pisarni. Poziv z Jasnice ga zato gotovo ni m ogel pustiti ravnodušnega, saj ga je klical V inko Beznik, njegov stari znanec, človek, 151 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 152 Prav tam. ki ga je poznal. V tistih negotovih in napetih časih se je sekretar za notranje zadeve seveda najraje »naslonil na te ljudi, ld sem jih poznal, na Beznika, s katerim sva bila sošolca, skupaj sva bila v sobi v tacenski šoli«.1 5 3 Tri leta sta si delila sobo, nato pa je Bavčar odšel v m iličniško službo, B eznik pa študirat na Vojaško akadem ijo.1 5 4 Bavčar ob tem priznava, da slednje dejstvo v začetku ni najbolje vplivalo na naglo vzpostavitev starega zaupanja. »O n je bil potem v vojaški akadem iji,« je dejal, »in to m e je m alo m otilo, am pak sem h itro ... potem je prišel nazaj in sva hitro razčistila nekatere stvari. / ... / sm o nekako prem agovali ta nezaupanja.«1 5 5 Beznik se je z Bavčarjem (podobno kot Krkovič z Janšo) hitro dogovoril za sestanek, ki je bil takoj v naslednjih dneh na Jasnici.1 5 6 Č etverica se je prvič operativno sestala in pogovarjala »okrog tega, kaj pa zdaj narediti s tistim , kar nam je še ostalo /orožjem /«, kako oborožitev zavarovati, kam jo prepeljati. Nekega resnega koncepta še ni bilo, »nihče n i prišel z izdelano zgodbo, vsi so prišli in sm o se pogovarjali, nekaj je treba narediti, kako, na kakšen način se organizirati.« Bavčar je nato nem udom a izdal depeše, da se vse orožje, ki ga je TO h ranila pri m ilici, ustrezno zaščiti. Sekretar dotlej tu d i sploh n i vedel, da hranijo organi za notranje zadeve del orožja T O .1 5 7 AKCIJA GOTENICA Že takoj n a prvem sestanku m ed Bavčarjem, Janšo, B eznikom in Krkovičem se je pojavilo nadvse pom em bno vprašanje, »vprašanje, kaj pa zavarovano obm očje G otenice, Kočevske Reke in Škrilja«. N a tem strogo varovanem obm očju, prežetem s tisočerim i fantom skim i m iti in skrivnostnim i zarotniškim i zgodbam i, ki so burile domišljijo, so se nahajali objekti, nam enjeni za zaščito ožjega republiškega vodstva v p rim eru izrednih razm er.1 5 8 O bsegali so lasten sistem zvez, zaščite in zaloge za 90 dn i sam ooskrbe. Poleg tega pa so se tam 153 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 154 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 155 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 156 Najprej so se posam ično sestali Bavčar z Beznikom in Janša s Krkovičem. Slednja se prej nista poznala, zato je za Krkoviča prek Bavčarja »jamčil« Beznik. - Intervju Bavčar, 18. 5. 2010; Mladina, 8. 12. 1990, str. 32, Operacija »Narodna zaščita« : intervju z Antonom Krkovičem (Ali H. Žerdin). 157 Na postaje milice so nato prepeljali tudi del tistega orožja TO, ki ga JLA v svoji akciji ni uspela odvzeti. - Intervju Guček, 31. 3. 2009. 158 Stopnja varovanja območja je sicer bila različna. Gotenica in del Škrilja, kjer je bil sistem zvez, sta bila najbolj za­ prta, ostali deli pa nekoliko manj. - Pregledna karta varovanega območja z razdeljenimi kompleksi : topografska karta 1 : 50.000, v: Gradivo Beznik. nahajala tud i rezervna sldadišča orožja in streliva zaščitne brigade TO in milice. In to orožje je seveda vzpodbujalo razm islek, treba ga je bilo nekako zavarovati p red m o reb itn im zasegom JLA. C elotno zaprto obm očje je sicer sodilo pod »direktno ingerenco« Službe državne varnosti, torej organa v sestavi Republiškega sekretariata za notranje zadeve; sodilo je p o d Bavčarjevo pristojnost. Pred JLA je bilo ves čas, že o d Ivana M ačka M atije naprej, »skrito«. Vojska je sam o sodelovala p ri fizičnem varovanju obm očja, a se je še ta »pom oč« nekaj m esecev prej nehala. Sam a vldjučitev vojske v varovanje je obenem bila skrbno pretehtana, talco da ni bilo velikih m ožnosti, da bi kakšna goteniška skrivnost pricurljala v javnost. Vojaki, ki so varovali obm očje, so bili nam reč pripeljani v Slovenijo iz najbolj oddaljenih jugoslovanskih krajev. Skrbno izbrane so jih p ripadniki SDV v zatem njenih vozilih preselili v centralni objekt v G otenico, kjer je danes šola, in prevzeli vse pristojnosti nad njim i. »Vojska nič ni im ela do končanja njihovega vojaškega roka. Nič več. N ikoli več jih niso videli, nič,« je slikovito opisal Vinko Beznik. V začetku leta 1990 so vojake pri varovanju obm očja nadom estile civilne osebe, zaposlene v RSNZ. N a jasniškem sestanku se je četverica tak rat dogovorila, »da dodatno zavarujem o varovano obm očje«.1 5 9 N edvom no razum en sldep, ki se m o rd a zdi preprost in enostavno izvedljiv. Nekaj, kar je pač že p o d našim nadzorom , bom o še dodatn o zavarovali. M ačji kašelj za profesionalno m ilico, če bi le vedeli vse to, kar je zapisano v prejšnjem odstavku. Toda tega niso vedeli. » /.../ ta fam a o tem zaprtem obm očju pa je takrat še obstajala,« je opozoril B eznik.1 6 0 N ihče n i vedel, kaj lahko pričakuje, ne nazadnje sam sekretar Bavčar v začetku sploh ni izvedel, da je G otenica p o d njegovo pristojnostjo, saj prim opredaje m ed njim in Ertlom ni bilo.1 6 1 H k rati z odločitvijo o vstopu v G otenico se je tako seveda pojavilo pom em bno vprašanje, kako akcijo izvesti, »kaj uporabiti za dodatno varovanje tega«. Po B ezniku je bila »najboljša takrat / .../ četa m ilice za posebne naloge iz sestave ZEM -a«. D ilem očitno ni bilo. 28. m aja je tako Beznik povabil na Jasnico stara kolega Janeza Portirja in Feliksa D etelo.1 6 2 D etela se spom inja, da je bil v tedanji klim i problem pogovora, »kako začeti.« Ko se je enota vračala z enega streljanja, opisuje, »sva se m idva p otem ustavila 159 Dokončna odločitev o zavarovanju zaprtega območja je bila nato sprejeta nekaj dni pozneje, 26. 5. 1990, na sestanku pri Janezu Janši na Župančičevi - na Sekretariatu za obrambo. 160 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 161 Intervju Detela, 30. 3. 2009; Intervju Pozvek, 31.3. 2009. 162 Janez Portir je bil kom andir mehaniziranega voda Čete milice za posebne naloge, Feliks Detela pa vodja oddelka v vodu. V času, ko je bil Beznik poveljnik čete za posebne naloge, so bili »notri« tudi vsi ostali pripadniki enote. Po Beznikovih besedah so se poznali »do podrobnosti«. Kočevska vasica Gotenica je bila osrednji del zaprtega in strogo varovanega območja. p ri njem /B ezniku/. M islim , da sm o bili tam približno dve uri, pogovarjali sm o se o določenih zadevah, preden sm o sploh prišli do bistva, sm o se tam pol ure pogovarjali o vseh m ogočih zadevah in potem je prišlo vprašanje, če se jaz prav spom nim , koliko ljudi im ate v enoti, ki jim lahko zaupam o. In m idva sva rekla, m islim da enih trid e s e t... nekaj takega se je šlo in potem sm o bili v tej številki. Potem se je navezalo na vse tisto. N ism o niti vedeli, kaj, kako bi, am pak sam o rabim o ljudi, ki jim lahko zaupam o. To je bilo njegovo in potem m islim , da sm o im eli še eno debato o tem , kdo bi bil šef, ko bi sploh ta stvar šla čez, in potem je Janez /P o rtir/ rekel, da je pač treba na višji nivo, da m i pač nism o na tem nivoju, da bi lahko dvignili ali kakor koli vsaj pol ali celo enoto.«1 6 3 Pom em ben izziv za vpletene je torej bil, kako čim bolj skrivom a »dvigniti« enoto. Tem u pritrjuje tudi Portir: »Na vprašanje, kako lahko m im o uradnega vodstva izpeljem o določeno nalogo, sem ocenil, da niti jaz niti D etela tak rat nisva bila v poziciji, da bi lahko tajno, m im o obstoječega vodstva čete, se dogovorila in odredila seveda kakršne koli aktivnosti, naloge, ne da bi to ostalo neopazno. Na tej podlagi sva predlagala g ospodu Bezniku, da poišče osebe iz vodstva takratne čete milice, ki bi lahko 163 Intervju Detela, 30. 3. 2009. v dogovoru s kom andirjem čete odredile določeno nalogo ali zvezo aktivnosti vsem notranjim enotam , ne da bi kdor koli lahko pom islil, da gre za nalogo, ki n i usklajena, ali da bi lahko prišlo do pom islekov v zvezi z izvedbo te naloge. V sekakor sva m idva takrat pristala na sodelovanje /,../.« 1 6 4 Beznikova stara »kriegskam erada« sta tako pristala na sodelovanje v neki neznani in negotovi akciji, ki jo je povrhu vsega bilo treba izvesti tajno, brez vednosti m iličniških struktur. O b tem se seveda poraja vprašanje, čem u takšna konspiracija. Enega od odgovorov ponuja teza o »goteniškem m itu«, o zaprtem obm očju, kjer nihče ni točn o vedel, kdo in kaj se n o tri skriva. D oločena m era zaupnosti je v takih okoliščinah seveda razum ljiva. Po drugi strani pa Beznik še poudarja, da » /.../ prvič, pravne podlage za kaj takšnega ni bilo prav nobene. D rugič, preden bi m i to objasnili u rad n im strukturam , hierarhiji, to se pravi, p rvo je bilo poveljstvo čete, drugo je bilo vodstvo ZEM -a, tretje je bilo poveljstvo m ilice ali vodja policije, četrto je bil gor nad njim še kakšen državni sekretar ali kaj so bili takrat, p o tem je b i l ... no, na koncu je bil pa Igor. Igor je pa že vedel - ozirom a Bavčar. A m pak pod njim , njegov kabinet, njegovi, takratno ... to ni bilo! O n je bil sam gor.«1 6 5 O rganizatorji akcije G otenica so torej m orali najti stransko pot, ki bi vodila k uspešnem u zavarovanju zaprtega obm očja. D rugih zadržkov pravzaprav ni bilo. E nota je bila izbrana in zaupanja vredna, druge p o d o b n e tedaj tu d i n i bilo, poveljnik je tudi bil hitro določen - to je bil D ušan G orše, kasnejši Beznikov n am estnik - dom isliti si je bilo treba le način, »kako pa spraviti enoto dol«. In kako? N ikakor drugače kot s prevaro. Zvijačni organizatorji akcije z B eznikom n a čelu so ravno tak rat pripravljali učno gradivo iz taktike enot milice. To je vključevalo izdelavo pisnih gradiv, diapozitivov in - snem anje učnih filmov. Prav slednje je nudilo izvrsten izgovor, saj so za snem anje seveda »najboljši specialci, da pravilno prikažejo«. C enter Jasnica je tako naslovil u rad n o prošnjo za dodelitev enote za snem anje filma na poveljstvo ZEM -a, pripravil učno gradivo, izjavil, da krije vse stroške ... in vod za posebne naloge ZEM -a se je p o d poveljstvom G oršeta skupaj z bojnim oklepnim vozilom in ostrim strelivom povsem form alno napotil v Beznikov center. Maj se je že skoraj prevesil v junij 1990, ko je enota začela prenašati naokrog kam ere in se »pripravljati« na učno akcijo. M edtem so Beznik, G orše in K rkovič skrivom a pripravili načrte za prevzem obm očja. » /.../ no in to je ostalo tako do 2. junija zvečer okrog osme,« ko je Beznik 164 Intervju Portir, 30. 3. 2009. 165 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. končno vse »fante« zbral in jim povedal: »Kolegi, kot ste nekateri m orda že ugotovili, sm o vas v centru ustavili iz drugega razloga, kot sm o vam ga navedli. Ne bom o snem ali učnih filmov, am pak m oram o izvesti pom em bno akcijo.«1 6 6 D odal je še, da gre za vojno akcijo, katere cilj je varovanje orožja na obm očju G otenice, in da je udeležba prostovoljna. Vsi navzoči m iličniki so enoglasno pristali na sodelovanje, saj, kot je slikovito opisal Detela, » /.../ sm o bili, najbrž so še zdaj, profesionalci / .../ in željni akcij. Torej, če te nekdo drila, drila in te ne spusti s ketne, potem je to tak čuden občutek. Prav željni sm o bili, da grem o v to. In še enkrat, m i sm o bili profesionalci in sm o dobili ukaze in m i sm o te ukaze izvajali. N ism o nikoli, nikdar preveč razm išljali o tem , ali delam o prav, ali delam o narobe, zato sm o im eli pač poveljujoče, ki so vedeli, kaj je prav in kaj narobe, in m i sm o to delali. Tako da nism o im eli nikoli kakršnih koli zadržkov okoli teh zadev. M i sm o bili profesionalci, 15 let sm o bili po teh enotah in konec koncev, če nekaj rečejo, sm o pač šli.«1 6 7 Akcija se je začela v nedeljo, 3. junija 1990, ob enih ponoči. D o zob oboroženi specialci s čeladam i in dolgocevnim orožjem so začeli prevzem ati »točke varovanja«.1 6 8 Po B eznikovih besedah so bile to tedaj »čudne situacije«, veliko je bilo strahu, zlasti pri varnostnem osebju, ki se je naenkrat znašlo pred »okrepitvam i«, nenadom a je prišlo »dodatno varovanje«. Sam a akcija je sicer stekla povsem gladko, če ne štejem o velikih oči in nekaj razburjenja pri posam eznih uslužbencih iz G otenice.1 6 9 Eleganten potek akcije je bil gotovo tudi posledica dejstva, da je Beznikova ekipa vstopila na obm očje skupaj z vodjo varovanja goteniškega centra, ki ga je pred tem poiskala dom a. N ačrtovalci akcije so poleg tega skušali p riti v stik tud i z vodjem centra Edom K ocuvanom in Ivanom E rženom z zvezne SDV, tedaj po funkciji pom očnikom zveznega sekretarja za notranje zadeve. Do K ocuvana jim ni uspelo priti, saj je bil 166 Nedeljski dnevnik, 25. 6. 2000, str. 13, Državni udar z žegnom (D om en Caharijas). 167 Intervju Detela, 30. 3. 2009. 168 V akciji je skupno sodelovalo 47 pripadnikov Čete milice za posebne naloge ZEM. - Razporedi pripadnikov enote ZEM - ČMPN, v: Gradivo Beznik. 169 GL: Nedeljski dnevnik, 25. 6. 2000, str. 13, Državni udar z žegnom (Dom en Caharijas); prav tam, 18. 6. 2000, str. 13, »Nategnili« so tudi vojsko (Dom en Caharijas). Pravzaprav je bil edini, kije Beznikovo ekipo presenetil, vodja goteniškega skladišča, kjer so imeli mesne izdelke za trimesečno oskrbo političnega vodstva v prim eru izrednih razmer. Skladiščnik je namreč hodil kontrolirat hladilne kom ore vsak dan, tudi v nedeljo. »Se je pač pripeljal, prišel noter, in ko je pogledal noter, so ga naši ustavili in m u rekli, 'ne morete noter',« je opisal Beznik nekoliko komično situacijo. »Šel je ven, se ustavil približno petsto m etrov za prvim ovinkom od te kontrolne točke in po­ tem je on govoril, da je razmišljal, kaj se dogaja, zakaj ne sme noter, in je šel še enkrat poskusit in so mu še enkrat rekli, da ne sme noter, in potem je šel spet. No, tretjič pa so ga dali v naš kombi, eno naše vozilo in so ga odpeljali v naš Center, tako da so mu potem pojasnili, da m ora biti noter, da ne bo šel več ven in tako naprej. Tako da je najprej hotel noter, zdaj pa ven ne sme več.« - Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 6ticl)(Uc6 V ta x A -'S ^ M , v . f r Skica enega od starešin za akcijo v Gotenici ravno takrat na dopustu, so pa uspeli dobiti E ržena.1 7 0 Slednji se je nato »znašel« v svoji bazi, v G otenici, obdan z B eznikovim i m ožm i. Njegovo dojem anje m iličniške »zasedbe« Gotenice, kakor gaje opisal Igor Bavčar, plastično prikazuje večplastni značaj dogodka: »Jaz [Bavčar] sem dal poklicati Eržena iz Beograda. Zjutraj ob štirih sm o ga dvignili, to je bilo tako klasično, kot se dela, in sm o šli vsi v G otenico, tak rat sem prvič videl, kaj to pom eni strah, ker je dobesedno sm rdelo po znoju v avtom obilu, v katerem sm o se peljali.«1 7 1 V se orožje, ld se je nahajalo v G otenici, so nato v naslednjih dneh prem aknili v sldadišča na obrobju, največ v bližnje Prim ože. Ravno tako so dodatno zavarovali celoten kom pleks zaprtega obm očja, če bi slučajno prišlo do »poskusov vdora«, in ga - p o d vtisom fantom skih zgod o dom nevnih tam kajšnjih skrivnostih - h k rati začeli policijsko natančno preiskovati.1 7 2 C elotna akcija seje za Beznikovo 170 Beznik, Akcija »Gotenica 1990«. 171 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 172 Vlada je na eni svojih prvih sej imenovala komisijo za preučitev problematike zaprtega območja Kočevske Reke (Janša, Premiki, str. 50), ta pa nato posebno operativno podkomisijo, v kateri so bili Tone Krkovič, Maks M ajce­ novič in A nton Pozvek z RSNZ ter Bogdan Koprivnikar in Milan Lampret z RSLO. Podkomisija je dobila nalogo, da pripravi poročilo o vseh objektih, vsebini, ki se tam nahaja, poišče, če je na območju »kakšno skrito letališče, mogoče kakšno grobišče in mogoče še kaj takega«. Kot je povedal Pozvek, je delo dobro teklo, » /.../ am pak Krkovič nam je zvečer vedno nekam uhajal in potem ugotovim, da ... to mi je tudi sam p riz n a l... da sklicuje zvečer sestanke občinskega komiteja za SLO, na katerih on že razpravlja o tem, kaj bi se v teh objektih potem, ko bi se to končalo, lahko delalo. O n je bil sekretar za ljudsko obrambo /.../, poznal je kolega oziroma nekoga iz tistega območja, k ije obrtnik in bi dobil enega izm ed teh objektov in bi tam začel namensko proizvodnjo, ki bi jo financirali iz obram bnih sredstev. Tako da so šle te zadeve zelo dinamično naprej.« - Intervju Pozvek, 31.3. 2009. TEMA DNEVA Na novo odkrita Slovenija Slovenija j e zd a j dobila ISO k va d ra tn ih k ilom etrov novega ozem lja, je na včerajšnji seji repub liškega izvršnega sveta malce sim b o liin o dejal notranji m in ister Igor B a rfa r, ko je članom vlade in ja v n o sti p o d ro b n e je predstavil p oročilo posebne vladne kom isije o varovanem obm očju K oče\ska R eka. K ljub p re h o d n em u ob d o b ju , k i b o trajalo d o konca leta, predvsem zaradi varnostnih razlogov, k o t p ra \ijo pristojni, zaprtega obm očja zd a j pra k tič n o n i već. S te m bo z zem ljevida Slovenije izginila i c ena zadnjih belih lis, javnosti pa bodo približani kraji, k i jih doslej p ra k tič n o n i b ilo .. . Z aprto obm očje, k i s o ga o d sveta od re za li ž e takoj p o vojni, je bilo to re j svojevrsten anahronizem našega časa. A n a h ro n i­ ze m brez prim e re in v vseh p o g le d ih , kajti stva r j e im ela v rokah peščica o blastnikov, k i je ob m o čje upravljala m im o veljavnih p o sta v in za konov. B ržk o n e k a r p o U stni presoji, k a j je najbolje. V prašanj je o g rom no, o d g ovorov za zd a j še zelo m alo. N ič se n e ve o usodi ljudi, k i so tam kajšnje objekte gradili in tam b ržk o n e tu d i um irali. T u d i to bo p re j ali slej m oralo p riti na d a n . . . . N ova vlada je d o k a j korajžno ugriznila v to kislo ja b o lk o , k i so se ga p re d n jo vsi b o lj ali m a n j izogibali. Pravzaprav je bil že skrajni čas za tako p o te zo , saj v o bram bnih načrtih republike m enda že več k o l d e setletje n i več p re d vid e n um ik republiškega vodstva na to obm očje. O b je k ti b o d o seveda ostali, toda s podrobnejšo p r e d sta \it\ijo , k a j sc pravzaprav skriva okrog G otenice in K o č ev sk e R e k e , bo v sek a ko r m a n j tesnobe, strahu in zgodb, k i jih o b lakih prim erih spleta burna človeška dom išljija. ' Ljudem j e danes, skratka, d o v o lj skrivalnic. Škoda je le, da tega niso zn a le o d k riti in ra zu m e li že prejšnje v la d e ... B R A N K O S O B A N Območje Kočevske Reke bo zdaj dobilo nov status Komisija republiške skupščine je pregledala območje Kočevske Reke - Gibanje omejeno še do 31. decembra - O usodi ujetnikov in zapornikov nova komisija L JU B L JA N A , 15. ju n ija - V arovaneg a obm očja K očevska Reka od danes naprej praktično ni več. Izvršni svet j e na dano.'nji seji podprl odlok, ki govori o lem , toda b o seveda začel veljali Sele dan po objavi v U radnem listu R epublike Slovenije. P rehodno obdobje bo trajalo do 3 1 . decem bra le to s. D o ta k ra t bo gibanje na tem obm očju, ki obsega ISO kvad ratn ih kilo m etro v , še vedno om ejeno. Kot je zn3no, je republiški iz- v rin i svet že na seji 24. m aja le­ tos im enoval kom isijo, ki naj bi pregledala obm očje K očevske R eke. V njej so bili Lojze P e te r­ ic , L eo Š ešerko, Igor B avčar, Ja n ez Ja n ša, Stanc Stanič, k so ­ delovanju pa so povabili ic p red ­ sednika kočevske občine M iha­ ela Petroviča. K om isija si je to varovano obm očje ogledala 3. junija, za strokovni pregled pa je pooblastila sek retariata za ljud­ sk o obram bo in n otranje zadeve. IZLET V NEZNANO h ir ih t u r t : F ra n o Ju ri Igor B avčar je d a n es povedal, d a so obm očje pregledovali se­ d e m dni. Pri tem so , kot je dejal Ja n ez Ja n ša, naleteli n a sto vpra­ šanj. Z a zdaj so odgovorili le na obm očjih so štirje objekti za na m estitev osrednjega republiške ga vodstva in za zveze. T u so rezerve naftnih derivatov, grad­ benega m ateriala in orožja. O be obm očji zavaruje enota RSN Z. T retji del je v pristojnosti pose­ stva Snežnik in je navzven delno o d p rt. Posestvo jc pred nedav­ nim do b ilo statu s javnega p o ­ djetja. N adaljevanje na 2. strani osred n je: obm očje odpreti ali ne. O dg o v o r je torej znan. Č e p rav so tam kajšnje objekte začeli grad iti že takoj po vojni (za vojno lokacijo slovenskega vodstva), vse d o 1978. leta ni bi­ lo dok u m e n to v , iz katerih bi bilo vid n o form alno-pravno urejanje sta tu sa tega obm očja. Sele tedaj je ta k ra tn i M arinčev izvršni svet sprejel odlok (in ta ni bil objav­ ljen v urad n e m listu), ki je d o lo ­ čil m eje varovanega obm očja in režim gibanja. Z aradi lega kom i­ sija m e n i, d a bi m orali opraviti Je d o d a tn a poizvedovanja, ki bi pom agala razkriti še druge vzro­ k e za obstoj tega zaprtega o b ­ m očja. • Samostojno Delo S sklepom zbora delavcev T O Z D D elo je od 15. ju n ija 1990 ustanovitelj dnevnika D elo T O Z D D elo. T a sklep je včeraj potrdil tudi delavski svet T O Z D D elo skupaj s svojim i zunanjim i člani. S tem postaja dnevnik D e­ lo tudi po form alni plati sa­ m ostojen z u n ajstra n k an k i časopis, ki iz n ž a interese najširše slovenske javnosti. UREDNIŠTVO Potem ko je slovenska vlada odprla celoten kompleks dotlej strogo varovanega območja okrog Gotenice, Kočevske Reke in Škrilja, je vanj povabila radovedne novinarje. Ti so si na območju, prežetem z mnogimi fantom skim i zgodbami, obetali veliko, a so ob videnem na koncu bili nemalo razočarani. (Delo, 16.6.1990) ozirom a G oršetovo skupino nato končala 16. junija, ko se je enota vrnila v svoj štab v Ljubljano.1 7 3 Dan prej, 15. junija, je sekretar Bavčar na seji Izvršnega sveta sim bolično dejal, da je Slovenija pridobila 150 k m 2 novega ozem lja. C eloten 173 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. kom pleks zaprtega obm očja je n am reč vlada (s krajšim p reh o d n im obdobjem ) isti dan ukinila in vanj že km alu povabila radovedne novinarje.1 7 4 Akcija G otenica je tako predstavljala prvo akcijo neke m iličniške enote, izvedeno m im o form alnih stru k tu r RSNZ, sam o s »pokritjem « Bavčarja. O b njej še ne m orem o govoriti o širše zasnovanem načrtu o d p o ra p ro ti JLA, čeprav je bilo kasneje veliko orožja po vsej Sloveniji disperziranega ravno od tam . V akciji se je m ed d rugim tu d i pokazala realnost nove oblasti. SESTANKI SE VRSTIJO ... Po uspešno izvedeni akciji zavarovanja obm očja G otenice so se njeni idejni vodje km alu znova sestali. Konec junija so se Bavčar, Janša, Beznik in Krkovič, »okrepljeni« s starim Bavčarjevim znancem in sodelavcem iz časa O dbora za varstvo človekovih pravic B ojanom Korsiko, sešli na Trubarjevi dom ačiji v Rašici. G ovorili so o aktualnem v arn o stn em položaju in o m ožnih nadaljnjih aktivnostih. Po B eznikovih besedah so tam prvič om enili »organiziran odpor«. »Čakajte, to je bila sam o om em ba, kdaj se je pa začelo, pa je kasnejši datum , am pak na Rašci je bilo prvo, da je treba nekaj narediti,«1 7 5 pripoveduje Beznik. Sestanek se je, kljub tem u da na njem niso sprejeli n o benih konkretnih sklepov, vtisnil v spom in tud i Bavčarju. »D obro se spom injam , kako sm o hodili po Rašci in se pogovarjali. /.../ 'Kaj narediti?' P rednost teh fantov je bila, da so n o tri poznali praktično vse ljudi, videli so form alno, toliko so bili dobro izobraženi, da so vedeli, kakšna je m oč koga, kje, na kakšen način se organizirati /,../.«1 7 6 Toda resnega n ačrta tedaj še nihče ni imel, ne Bavčar, ne Janša, ne Beznik, ne Krkovič. V prvi polovici julija so se nato vrstili številni neform alni sestanki, srečanja, največ na Jasnici, velikokrat pa tudi drugod. V glavnem so se jih udeleževali m iličniki in teritorialci z dolenjskega obm očja, ld so že tedaj tesno sodelovali. Kljub številnim sestankom in pogovorom pa koordinacije »od zgoraj« ni bilo, razen sestanka na Trubarjevi dom ačiji je o d vdora v G otenico v glavnem vladalo »zatišje«. V takem ozračju sta se Beznik in Krkovič zato preprosto znova dogovorila, da poldičeta vsak svojega m inistra. Beznik pravi, da so »resnično sekretarje aktivirali in sm o rekli, da m oram o začeti, ker drugače bo vsega skupaj 174 Delo, 16. 6.1990, str. 1-2, Območje Kočevske Reke bo zdaj dobilo nov status (Branko Soban); prav tam, str. 1, Na novo odkrita Slovenija (Branko Soban); prav tam (SP), 23.6.1990, str. 21, Telečja avdienca pri novih gospodarjih »satanovega gnezda« (Branimir Nešovič). 175 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 176 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 'M inistra'za notranje zadeve in za obrambo Igor Bavčar in Janez Janša v slovenski skupščini leta 1990 konec«. K m alu so se sestali na Bavčarjevem sekretariatu in na tistem sestanku so tud i nastale prve bolj konkretne ideje »o m ožnosti ustanavljanja vojaških oboroženih enot. Takrat. 21., 23. julij. To so prve ideje o m ožnosti ustanavljanja vojaških oboroženih enot.«1 7 7 Seveda se je vsem takoj postavilo vprašanje, kaj »uporabiti«, kdo naj tvori »vojaške oborožene enote«. Bili so si edini, da na eni strani nekaj tistih, ki so dotlej sodili v TO, na drugi pa m ilica. A spet, kateri del, katere enote RSNZ. Beznik je bil načelom a prepričan, »da lahko uporabim o večino enot republiškega sekretariata. In bil sem popolnom a prepričan o lojalnosti m ilice slovenski državi. Tukaj opozarjam - lojalnosti slovenski državi. Državi, ne novi obliki oblasti, novi politiki. Državi. Ker tud i akcija Sever je bila lojalna državi. Takrat so edini pom isleki padli na Službo državne varn o sti,1 7 8 ki je bila v tistem času razorožena.«1 7 9 Po prem isleku so se nato odločili, da bodo za potrebe 177 Beznik je seveda govoril o državno organiziranih oboroženih enotah, ne o lokalnih oboroženih skupinah, ki so ponekod že obstajale. - Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 178 Slovenska SDV je bila razorožena po 27. 6. 1990. Štefan Tepeš, načelnik republiške SDV, je zaradi tega Bavčarje­ vega dejanja nato odstopil. - Brejc, Vmesni čas, str. 36-37. 179 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. nastajajoče obram bne organizacije uporabili najboljše, kar je RSNZ imel. Na eni strani Posebne enote m ilice (PEM ) na čelu s K uraltom in Kolencem , ki so svojo izkušenost in organiziranost odlično prikazale v akciji Sever, na drugi pa Specialno enoto m ilice (SEM) RSNZ.1 8 0 Torej enoto, ki je še ni bilo, vsaj ne v sam ostojni obliki, »specialne« naloge so sodile p o d okrilje ZEM -a. USTANOVITEV SPECIALNE ENOTE MILICE O dločitev s konca julija 1990 o ustanovitvi SEM je bila po eni strani pogojena s tedanjim i v arn o stn im i razm eram i,1 8 1 p o drugi pa tudi s tem , d a je »hotel Bavčar im eti direktno enoto, s katero bo izvajal posebne naloge, specialne«.1 8 2 Želel si je enoto, ki bo p o d njegovo neposredno pristojnostjo, hkrati pa bo organizirana in oprem ljena tako, da bo z njo m oč izvajati tud i vojaške naloge, ne sam o klasično policijskih, protiterorističnih. Želel si je enoto, s kakršno je bila izvedena akcija G otenica.1 8 3 Priprave na njeno ustanovitev so se začele nem udom a, saj se je Beznik že v naslednjih dneh začel sestajati z G oršetom , nam estnikom kom andirja Čete m ilice za posebne naloge ZEM -a. D o začetka avgusta sta pripravila celotne shem e za form alno ustanovitev enote, »sistem atizacija, kadrovska dopolnitev, dopolnitev s sredstvi, način delovanja in tako naprej. Posebej velja dogovor o m ožnosti zasedbe n a starešinskih položajih, ker to je bilo najbolj važno /.../.«1 8 4 V prvi polovici avgusta sta nato na tej podlagi začela sistem atično novačiti ustrezne kadre. Najprej sta na vikendu n ad Šentjanžem obiskala Janeza Koširja: »Beznik in G orše sta prišla gor, da ne bom rekel kam , v neke hribe, kjer sem bil na dopustu. P rideta, jaz sem sam o pogledal, kako je to m ožno, da sta to našla, ker sem ... dobro in m i predstavita v bistvu predlog sistem atizacije Specialne enote. Kaj in kako, onadva sta m i dala tam en šop papirjev, preberi, ko boš prebral, pa hočeva slišati da ali ne. In verjetno bi lahko že prej povedal, preden sem tisto bral, da grem nazaj, od koder sem prišel, ker m oji začetki so bili v letu 1972, ko je bila Raduša, to je bila ustanovitev Posebne enote in tako naprej. Potem 180 Prav tam. 181 Pogovor o vzpostavitvi take enote je bil opravljen tudi v povsem formalni zasedbi, že julija 1990, na RSNZ, kjer so bili navzoči Bavčar, nam estnik sekretarja Domadenik, poveljnik ZEM-a Janez Jereb, Beznik in Čelik. Sklenili so, da uprava milice »čimprej pripravi zamisel o naši Specialni enoti milice«. Zamisel nato seveda ni nastajala v okviru uprave milice. - O sestanku gl.: Čelik, Izza barikad, str. 72-73. 182 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 183 Tedanji načelnik milice Čelik naj bi bil - po Bavčarjevih besedah - odkrito nezadovoljen, ko je izgubil pristojno­ sti nad specialci. - Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 184 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. sem bil do leta 1988 v tem vodu za posebne naloge, vod za protidiverzantske in protiteoristične naloge se je takrat im enoval.« P ortir je tako z veseljem odšel nazaj, »nazaj v narekovajih, v svojo enoto«.1 8 5 D o 20. avgusta so se nato zvrstila pogosta srečanja s prip ad n ik i Čete m ilice za posebne naloge in starešinam i, ki so jih vključili v nastajajočo Specialno enoto m ilice.1 8 6 M alodušja ali dvom ov m ed bodočim i specialci ni bilo, pa tudi časa za »zagon« in vzpostavitev m edsebojnih odnosov in zaupanja niso potrebovali. Vsi so bili usposobljeni, dobro so se poznali, vsi so bili, po besedah Detele, »veterani s Kosova«.1 8 7 »Več ali manj se že vsi poznam o iz osem desetih let. Začelo se je, ko so bili na Kosovem prvi nem iri. Sodelavci so bili večkrat poslani na Kosovo, kjer so opravljali naloge vzdrževanja javnega reda in m iru in nekako v posebnih pogojih bivali, živeli in se usposabljali,«1 8 8 je dodatn o pojasnil Portir. Ravno »kosovska« izkušnja - čas, ki so ga slovenski m iličniki prebili v okviru zveznega kontingenta m ilice na tedaj nem irnem K osovu - jih je zaznam ovala, stkala m ed njim i tesne vezi in pom em bno utrdila v slovenskem prepričanju. Na jugu države so občuteno spoznavali vso resnost političnih razm er in prej ko slej se jim je porajal občutek ogroženosti. Vzdušje je bilo »ubitačno«, v zraku je bila »presija«, okrog so visele M iloševičeve slike. Še zadnji pom isleki so se jim počasi razblinjali, kot prem ogovniški prah v starotrškem rudniku, in končno »nihče od nas v nobenem p rim eru ni podvom il, na kateri strani bo /.. ./.«1 8 9 Triindvajsetega avgusta 1990 je nato sekretar Igor Bavčar na podlagi tedanjega Zakona o n o tran jih zadevah izdal O dločbo o ustanovitvi, delovnem področju in notranji organizaciji Specialne enote m ilice Republiškega sekretariata za notranje zadeve Republike Slovenije (SEM ).1 9 0 V sldadu s poprejšnjim i dogovori in n ačrti je bila SEM povsem sam ostojna organizacijska enota RSNZ, »vezana neposredno na republiškega sekretarja za no tran je zadeve«. Poveljnik enote je bil odgovoren neposredno sekretarju in le sekretar (ali njegov pooblaščenec) je enoto lahko aktiviral.1 9 1 O kostje nove enote je predstavljal Vod za posebne 185 Intervju Portir, 30. 3. 2009. 186 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 187 Intervju Detela, 30. 3. 2009. 188 Intervju Portir, 30. 3. 2009. 189 Prav tam. 190 Kopija Odločbe o ustanovitvi, delovnem področju in notranji organizaciji Specialne enote milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve Republike Slovenije, št. 0432- 16-Z-221-01/5-90 z dne 23.8.1990, v: Gradivo Beznik. 191 SEM je bila sestavljena iz šestih notranjih organizacijskih enot: poveljstva, operativnih enot A in B, mehanizirane enote, enote za protidiverzijsko zaščito in enote za oskrbo. Njen prvi sedež je bil v delu prostorov ZEM-a, na Vo­ dnikovi ulici v Ljubljani. - Kopija Odločbe o ustanovitvi, delovnem področju in notranji organizaciji Specialne enote milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve Republike Slovenije, št. 0432-16-Z-221-01/5-90 z dne 23. 8.1990 in Organizacijska shema Specialne enote MNZ, v: Gradivo Beznik. naloge, ki je sodil v okvir Čete m ilice za posebne naloge ZEM -a, posam ezniki pa so prihajali tu d i iz drugih enot. Po »preizkusu« v akciji G otenica je bila tako ustanovljena zanesljiva Bavčarjeva »pretorijanska garda«, elitna enota profesionalcev, sposobna opravljati najzahtevnejše naloge. Svoj nam en je v naslednjih m esecih in letu dosledno upravičevala, saj je zelo aktivno sodelovala pri vzpostavljanju slovenskih obram bnih sil, v vojni leta 1991 pa prevzela nase brem e najtežjih vojnih operacij, od zajetja specialcev JLA v D epali vasi in bojev pri Trzinu do zajetja tankov na Tošlcem čelu.1 9 2 VPRAŠANJE LEGALNOSTI NOVIH OBRAMBNIH SIL ... Vse do ustanovitve SEM je bila dejavnost V inka Beznika in Voda za posebne naloge ZEM -a znotraj uveljavljene m iličniške hierarhične strukture sila nenavadna. Tako vod kot Beznikov center - torej obstoječa služba in enota sekretariata - sta pri izvajanju aktivnosti v akciji G otenica zaobšla del poveljstva milice. Linija poveljevanja je tekla od Bavčarja neposredno k Bezniku. Z vzpostavitvijo SEM je bil nato za Beznikovo enoto problem elegantno rešen, za strukturo PEM , ki je bila tudi predvidena kot del oboroženih sil republike, pa ne. Toda veliko večja težava kot »samo«, četudi ne samo, neupoštevanje hierarhije RSNZ je za snovalce obram bnih načrtov predstavljalo vprašanje legalnega pokritja vojaške kom ponente obram bnih sil, vprašanje neke »nove« TO. Enot in služb s svojimi starešinam i, na katere bi se bilo mogoče v celoti nasloniti, ni bilo veliko, poleg tega pa je bila TO pod poveljstvom generala H očevarja, človeka, ki ni užival velikega zaupanja slovenskega političnega vodstva. N asprotno. V zamisli o lastnih obram bnih silah je torej bilo najprej treba zaobiti njega in republiški štab TO. Če se je zdelo to praktično izvedljivo, nikakor ni bilo tudi form alno izvedljivo. O rganiziranje enot zunaj okvira TO bi seveda pom enilo paravojaško dejavnost. Rešitve iz zagate naj bi se dom islil Janez Janša. Po B eznikovih besedah »čisto na začetku avgusta / .../ Janša na sestanek, kjer sem bil jaz prisoten, Krkovič in Bavčar, pride z idejo o ustanovitvi enot N arodne zaščite«,1 9 3 ki so bile predvidene z veljavnim Z akonom o ljudski obram bi in družbeni sam ozaščiti iz leta 1982. O m ožnosti legalnega pokritja republiške »vojske« sta Janša in Bavčar tedaj veliko 192 Informacija o Specialni enoti MNZ (gradivo za m inistra Bizjaka), str. 6-7. O razvoju enote od leta 1972 naprej gl. prav tam, str. 2-5, v: Gradivo Beznik. 193 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. razm išljala, v glavnem sta delala v vili Podrožnik, in tudi Bavčar pritrjuje, da je nekega dne prišel Janša s to zam islijo.1 9 4 »Rešitev«, ki se je kazala v enotah N Z, se je zdela pravšnja, hkrati pa izvedljiva le v Sloveniji, saj nikjer dru g o d znotraj jugoslovanske federacije ni obstajala ozirom a bila zakonsko predvidena. V B eogradu so nanjo zrli kot na neko slovensko posebnost, jem ali so jo kot »neki ostanek, ki ga Slovenija vleče iz druge svetovne vojne«, in je tudi niso najbolje razum eli. Po pravilniku iz leta 1983 je bila večina nalog, povezanih z organizacijo, usposabljanjem in opravljanjem nalog NZ, v pristojnosti RSNZ, katerega delavci so se te problem atike lotevali s policijsko natančnostjo in zavzetostjo. Ravno na prelom u let 1989 in 1990 so napravili p o d ro b en pregled na tem po d ro čju svojega dela in izdelali posebno poročilo za republiški v rh .1 9 5 O snova za »uporabo« N Z poleti in jeseni leta 1990 se tako n i skrivala v pozabljenem členu starega zakona, m arveč v svežem poročilu delavcev ONZ. Kljub vsem u pa vendarle ostaja vprašljivo, v kolikšni m eri je ravno N Z docela pokrila načrtovano odporniško dejavnost. Za vldjučene m iličnike seveda ni pom enila ničesar, ti so ostajali na svojih položajih in poleg opravljanja rednih nalog sodelovali pri nastajanju slovenskih obram bnih sil. Njihovo delo bi (in je) še zm erom potekalo »bona fide«. Toda obenem velja poudariti, da boljše m ožnosti takrat ni bilo, trdnejšega pokritja ni bilo m oč najti. In tega se je najbrž zavedal tudi Janša, ki »m u ni bilo najbolj všeč«, da sodi N Z pod notranje m inistrstvo, »ker bi raje videl, d a je p o d obram bnim , am pak je pač takrat požrl ta c m o k /.../« .1 9 6 Bavčarjev sekretariat je tako p o nudil okrilje za vzpostavitev tistega cilja, ki si ga je četverica Beznik, Krkovič, Bavčar in Janša zadala že pred časom - organizacijo oboroženih enot za zavarovanje osam osvojitvenih teženj. In če so n a sestanku konec julija sklenili, da bodo kot obram bne sile uporabili del enot RSNZ in »prenovljene« enote TO, m orem o ugotoviti, da se je p o d krinko N Z postavljala nova TO. Slovenske obram bne sile sta preprosto predstavljali dve kom ponenti: tista, ld je bila organizirana in dejavna že dotlej - m ilica, in tista, ld jo je bila treba postaviti znova - TO. Sčasom a sta dobili im e m odra in zelena veja, pri čem er je za zeleno vejo skrbel Tone Krkovič in posledično tudi postal načelnik N Z. M iličniki funkcij znotraj N Z niso potrebovali ozirom a jim 194 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 195 Poročilo je skupaj z Bogdanom Šturmom, svetovalcem sekretarja Tomaža Ertla, izdelal inšpektor v Upravi milice RSNZ Anton Pozvek, načrtovalec več pom em bnih akcij v letih 1990/1991 in pom očnik poveljnika PEM RSNZ za operativne zadeve - INZ, Biografija Pozvek; Intervju Pozvek, 31.3. 2009. 196 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. ne bi prav nič koristile.1 9 7 O ni so poleg rednega dela z dodatno etiketo »nosilca aktivnosti za N arodno zaščito« prevzeli nase še vojaške naloge. K rkovič je hitro in angažirano začel z delom in 23. avgusta je na sestanku z obem a m inistrom a in B eznikom v stavbi K om unale Kočevje prvič predstavil organizacijsko shem o bodočih enot N Z .1 9 8 Bavčar je že pred tem , najverjetneje konec julija, odredil, naj m u m ilica n u d i vso p o m o č.1 9 9 »Krkoviču sm o dali vse, avtom obile, lažne izkaznice, oborožitev, denar, infrastrukturo,«2 0 0 se spom inja Bavčar.2 0 1 29. avgusta 1990 pa tudi odločbo, s katero je form alno postal načelnik n aro d n e zaščite, »ki bo pripravljal organizacijske pogoje za delovanje narodne zaščite v m oreb itn ih izrednih razm erah / .. ,/«.2 0 2 PRELOMNI TRENUTEK - VKLJUČITEV POSEBNIH ENOT MILICE Čas je brzel z vrtoglavo naglico, obram bno organizacijo pa je bilo treba kar najhitreje vzpostaviti. Vstaja srbskega prebivalstva v Kninski krajini na Hrvaškem , ki je potekala prav tedaj, je še dodatno povečevala skrbi in časovno stisko.2 0 3 V očeh slovenske vlade se je utrjevalo nezaupanje do JLA in potrjevala »absurdnost« majske razorožitve TO, češ da je bilo treba orožje zavarovati. V Kninski krajini so nam reč organizirane oborožene skupine m irn o ropale povsem nezavarovano orožje JLA.2 0 4 V dneh, ko so na RSNZ še pripravljali besedilo odločbe o načelstvu NZ, je zato že steklo angažiranje Posebnih enot milice - dela m iličniške strukture, ki se je v celotnem projektu snovanja slovenskih obram bnih sil izkazal kot ključen. Na republiškem nivoju je bil za osrednjega nosilca aktivnosti na Beznikov predlog im enovan Jože Kolenc, tedaj v. d. načelnika oddelka za izredne razm ere in 197 Na lokalnem nivoju je nekaj miličnikov sicer prejelo odločbe o imenovanju na položaje v NZ, a jih je šteti za posledico tedanje zagnanosti in organizacijske kompleksnosti obram bne organizacije. Ne le, da miličnikom taka odločba ni koristila, v strukturo obram bnih prizadevanj je vnašala tudi zmedo, saj bi m iličnik bil pripadnik dveh kom ponent obram bnih sil hkrati. Primerki takih odločb veljajo zato za vsebinsko nične. 198 Janša, Premiki, str. 53. 199 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 200 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. 201 Krkovič je m ed drugim dobil tudi novo identiteto, postal je Ivan Klun. - Intervju Bavčar, 18. 5. 2010. 202 Faksimile Odločbe o imenovanju načelnika narodne zaščite št. 0001- l-Z -2 /13-90 z dne 29. 8. 1990, v: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 42. 203 Janša, Prem iki, str. 56. 204 Arhiv Vojaškega muzeja SV, gradivo gen. Slaparja. Pismo predsednika slovenskega Izvršnega sveta Lojzeta Peter­ leta predsedniku Zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviču z dne 24.10.1990. vojno na RSNZ.2 0 5 Izkušen m iličnik, ld je bil po m nenju Igorja Bavčarja »iz tega organizacijskega vidika pravo odkritje«. V nadaljnjem dogajanju je bila njegova vloga »odločilna«.2 0 6 »Zapisa« o Kolencu v širšem zgodovinskem spom inu ni najti, saj se inšpektor ni ukvarjal sam s seboj in s svojim ugledom ter v odm evnem m ontipajtonovskem slogu preigraval vojnih scenarijev na vojašldh kartah niti ni prestavljal nestanovitnih kositrnih vojačkov. Kolenc je raje tiho in delavno s svojo stvarno, predano, oprem ljeno in organizirano ekipo m iličnikov snoval obram bo in predstavljal trdno hrbtenico obram bnih sil Republike Slovenije. Poleg tega pa je še dejavno pom agal pri postavitvi nove TO. Kolenc je vstopil v dogajanje 27. avgusta 1990, ko ga je Bavčar skupaj z njegovim predpostavljenim Pavletom Č elikom poldical k sebi. »To sm o takrat enostavno zelo hitro delali,« se spom inja Kolenc. »Poklical je in rekel, poslušaj, ju tri se dobita z Beznikom , ustanovita neko organizacijo, to zaupam vam a in Čeliku, a ti je jasno, jasno, in sem šel in je bilo konec sestanka. Ni bilo časa, to je bilo vse.« N aslednji dan je Beznik zares prišel, po K olenčevih besedah začel razlagati, »da zdaj pa resno ... prvo je vprašal, dobesedno je rekel, a si ti za stvar? Povej, za kakšno stvar. D a se bom o postavili po robu vojsld, če pride do tega. Ja, ni problem a /.../.« Beznik je nato na kratko razložil zamisel, poudaril, da gre za zaščito slovenske suverenosti, in dejal, »da m i bo naredil kontakt s K rkovičem , da se z njim i povežem o in da potem vsak od nas razdela nalogo, da naredi svojo vejo /.../« . Zvenelo je preprosto, a za m iličnika, vajenega hierarhičnega in strukturiranega sistem a, vendarle osupljivo. Kolenc pripoveduje: »Ko sem ga takrat vprašal, ker sem bil, ne bom rekel šokiran, am pak sem bil sam tam in tajnica, in sem rekel, če se im am s kom konzultirat okrog tega. Rekel je: Ne, m idva sva edina in še Bavčar je v hiši.« Kolenca je nato seveda zanim alo, koliko ljudi pa je tedaj za vso zadevo sploh vedelo. »In je rekel dobesedno /B eznik/, 28. avgusta, deset do petnajst ljudi v Sloveniji ve.«2 0 7 Takoj naslednji dan, 29. avgusta ob pol desetih, sta se Kolenc in Krkovič sestala pri Bavčarju na kratkem spoznavnem pogovoru. Spoznavanje je bilo hitro in rutinsko, saj sta se oba poznala že od prej. Pravzaprav sta že po nekaj m in u tah 205 Jože Kolenc je po končani kadetski šoli študiral na Vojaški akademiji kopenske vojske v Beogradu, sprva delal kot inštruktor v centru Jasnica, nato kot učitelj policijske in vojaške taktike v Kadetski šoli in kasneje kot inšpektor za PEM in VEM na RSNZ ter obenem namestnik poveljnika PEM. V obravnavanem času je postal (najprej v. d.) načelnik oddelka za izredne razmere in vojno, kariero v policiji pa je končal leta 1997 kot poveljnik Specialne enote MNZ. O d leta 1984 pa vse do 1995 je bil odgovoren za organizacijo, usposabljanje in načrt delovanja VEM in PEM na državni ravni, tako da je bil vpet v vse najpomembnejše dogajanje pred vojno, med njo in po njej. Bil je načrto­ valec preprečitve mitinga resnice oz. akcije SEVER, nato član republiške koordinacije... - INZ, Biografija Kolenc. 206 Intervju Bavčar, 10.6. 2009. 207 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. Jože Kolenc (1956), inšpektor za VEM in PEM in od leta 1990 dalje načelnik oddelka za izredne razmere in vojno je bil vpet v vse najpomembnejše dogajanje pred vojno leta 1991, med njo in po njej. Med drugim je bil načrtovalec preprečitve mitinga resnice oziroma akcije Sever in osrednji organizator »modre veje« obrambnih sil. odšla v Kolenčevo pisarno, kjer je Krkovič podrobneje predstavil zam isel o vzpostavitvi oboroženih enot. Po besedah Kolenca so takrat »prvič prišli do tega, da sem jaz pokazal shem o Posebne enote, organizacijo Posebne enote, PEM 2. Č eprav je bilo to v najvišji stopnji tajnosti, sem pa pred tem vprašal Bavčarja, če m u lahko to pokažem . D obil sem soglasje, da m u to pokažem .«2 0 8 Krkovič si je nato prepisal vse najbolj zaupne podatke o PEM, im ena vseh poveljnikov, vse telefonske številke, vse, kar je im el Kolenc še v službi zapečateno v om ari. Šlo je pač za zaupanje, n ad katerim je bdelo pom em bno Bavčarjevo »pokroviteljstvo«. Kajti če bi m in ister tedaj rekel Kolencu, naj se sam odloči, kaj in koliko bo povedal Krkoviču, bi ga postavil pred veliko dilemo. Kolenc pravi, da ne ve, kako bi se odločil.2 0 9 O b pogledu na vso dokum entacijo o PEM je Krkovič takrat ugotovil, da im a milica 13 Posebnih enot (na vsakem U N Z eno), sam pa v svojem vojaško- organizacijskem poslu predvideva sedem pokrajin.2 1 0 Obem a, Kolencu in Krkoviču, se je seveda zastavilo vprašanje, kako to nesldadje preseči. O dločni in odrezavi Kolenc ob tem ni veliko razmišljal. Njegova teza je bila jasna: » /.../ m i PEM -a ne 208 Prav tam. 209 Prav tam. 210 Slovensko Predsedstvo je 13.4.1990 sprejelo O dlok o določitvi globalnega organizacijskega razvoja pokrajinskih štabov za teritorialno obrambo kot organov Republiškega štaba za teritorialno obrambno RS, k ije predvideval 7 pokrajin. Toda v praksi akt še ni bil udejanjen, saj je TO pod Hočevarjevo kom ando še zmerom imela 13 pokra­ jin. Novo organizacijo je nato udejanjil Slapar oktobra 1990. - Arhiv Vojaškega muzeja SV, gradivo gen. Slaparja. Informacija o razm erah v teritorialni obram bi R Slovenije v. d. načelnika RŠTO Janeza Slaparja z dne 6. 11. 1990. bom o razbijali, ni variante, m i im am o vse, sistem e zvez, poveljevanje, m i jih im am o trinajst.« Rešitvi sta torej bili le dve; bodisi dogovor, koliko PEM sodeluje z eno Krkovičevo pokrajino, bodisi prilagoditev vojaške strukture miličniški. Krkovič je sprejel drugo m ožnost in oblikoval trinajst pokrajinskih štabov narodne zaščite in še »svojega« štirinajstega za povrh - 30. razvojno skupino.2 1 1 Ko sta se dogovorila o osnovni organizacijski strukturi, se je Krkovič takoj spopadel z novim izzivom - z razpoložljivim i enotam i milice, ki bi jih bilo m ogoče vključiti v obram bno organizacijo. Po Kolenčevih besedah je takoj rekel: »Im ate še kaj?« In Kolenc je odgovoril: »Ja, še Vojne enote.« Krkovič se je nem udom a zagrel tudi zanje, a ga je Kolenc ustavil. O tem je m oral prej govoriti z Bavčarjem. Po posvetu z njim je bila nato sprejeta odločitev, da v prvi fazi VEM še ne bodo vključevali.2 1 2 K onkretni način dela, ki sta ga takrat dorekla Kolenc in Krkovič, je bil takšen: Krkovič je poiskal svojega zaupnika v eni pokrajini in o tem obvestil Kolenca. Pri tem gotovo ni im el lahkega dela, saj ni vedel, kom u lahko zaupa in koliko. K olencu je bilo, kar se tega tiče, veliko lažje, kajti mogel se je opreti na svojo trdno, preizkušeno in zaupanja vredno m režo PEM. N jem u je bilo vseeno, kje je Krkovič našel zaupnika. »Tam, kjer ga boš dobil, m e pokliči,« m u je dejal, »daj m i pol ure, eno uro, odvisno, kje je, in jaz bom sam o m ojega poklical, ker jaz im am to urejeno. Poldičem , se dobiva po kontaktu, poskrbiva, da bo vse varno in naredim o kontakt. Skratka, dogovor je bil, ko boš im el človeka iz svoje, me poldičeš in grem o v akcijo, naredim o spoj na nivoju pokrajine, povem o, zakaj se gre na hitro, dam o naloge in grem o delat naprej.«2 1 3 In tako se je začelo ... Krkovičevi ljudje so se dobivali s K olenčevim i, »ki so posebej preverjali njegove ljudi«. Bavčar ob tem poudarja, da Krkovič »nikoli, z enim sam im dejanjem , ni vstopil v policijski del, ker ni m ogel, ker ni imel tam kaj početi, ker je bila v bistvu to sam o privzeta legalna struktura. Sicer je bila narejena na način, da vsi niso vsega vedeli, am pak so ti, ld so kom andirali zgodbo, so si zelo zaupali. In potem sm o se večji del ukvarjali s K rkovičem in asistenco njem u. Kako, na kakšen način to vzpostaviti, ker on je počasi gradil, bil je tudi zelo nezaupljiv, vsaka stvar ga je zm otila, to se spom nim takrat in se je naslonil na eno strukturo ljudi, ki jih je delom a sam poznal, delom a pa so ga k tem u prepričali drugi, predvsem naš del, Kolenc, delom a tudi Beznik.«2 1 4 211 Intervju Kolenc, 31.3. 2009. 212 Prav tam. 213 Prav tam. 214 Intervju Bavčar, 10. 6. 2009. Dva dni po sestanku, 31. avgusta 1990, sta Kolenc in Krkovič vzpostavila prvi stik na regionalni ravni. Izbrala sta N ovo m esto, preprosto zato, ker je tam skupna organizacija že obstajala. Del stru k tu re TO je že bil povezan z m ilico, »fantje so imeli to urejeno«. Čez pet dni, 5. septem bra, sta nato »naredila« stik v Ljubljani, dan kasneje pa še v Celju. Kolenc je povsod kom uniciral neposredno s svojim i poveljniki PEM , ostali m iličniki, vključno s predpostavljenim i, z nekaj izjem am i niso vedeli ničesar.2 1 5 SESTANEK NA PRISTAVI, IZDELAN JE KONCEPT UPORABE OBRAMBNIH SIL Resno organizacijsko delo, ki je steklo konec avgusta, je zahtevalo h k ratn o kristalizacijo vseh dotedanjih idej o vzpostavitvi obram bnih sil in izdelavo celovitega koncepta o njeni m ožni uporabi. Vsi osrednji organizatorji »odpora« (Bavčar, Janša, Beznik, Krkovič in K olenc) so si za ta nam en rezervirali prvi septem brski konec tedna in se sešli v o d ro čn em objektu na Pristavi nad Stično. D om nevali so, da jim bodo pogovori in načrtovanja vzeli ves vikend, a so končali v enem dnevu, 7. septem bra 1990.2 1 6 N a sestanku je Krkovič številčno natančno predstavil vse enote JLA v Sloveniji, predvidel njihove m ožne sovražne aktivnosti in na tej podlagi so navzoči nato dokončno dorekli koncept slovenskih obram bnih sil. Kolenc se spom inja, da so »tam sedeli in so prihajale ideje in tem e in sm o šele potem to izkristalizirali in potem je Tone dobil nalogo, da to spravi na papir in v življenje za njegov segm ent«.2 1 7 Kolenc p o u d arja - za njegov segm ent, torej za segm ent, kom ponento ali vejo, ki je izhajala iz TO in ki jo je kot načelnik N Z vodil Krkovič. M iličniški segm ent je nam reč, kakor sm o že poudarili, vseskozi obstajal. U stanavljajoče sile so takrat n a Pristavi prvič poim enovali m anevrska stru k tu ra N arodne zaščite. S tem so pač po vojaško form ulirali značaj enot; ker so bile m anevrske, jih je bilo m ogoče seliti iz ene pokrajine v drugo, kakor je lahko m ilica že dotlej selila enote PEM p o Sloveniji.2 1 8 O b ustanovitvi m anevrskih enot N Z se je seveda pojavilo vprašanje o tem , kakšne uniform e in kakšna obeležja naj nosi Krkovičeva k om ponenta ob ram b n ih sil. M ed drugim je (že prej) padla zanim iva zamisel, da bi »zelena 215 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. 216 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. 217 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. 218 Prav tam; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990. veja« nosila m odre miličnišlce uniform e.2 1 9 Toda Kolenc se je tem u takoj uprl z m očnim in očitno dovolj trd n im argum entom , da so ga sprejeli tudi ostali. Dejal je, » /... / enostavno, če ti daš nekom u policijsko uniform o, si v očeh občana naredil policista in če on pojm a nim a o policiji, bom o naredili strašno zm edo v Sloveniji in tak rat bi bil res kaos.«2 2 0 Krkovičeva linija je na Pristavi tako »dobila« uniform e brez obeležij, izdelava oznak zanje pa je bila v dom eni načelnika NZ. N a Pristavi so tedaj detajlno dorekli pravzaprav vse strateške in operativne zadeve, zvezane z uporabo in form o obram bnih sil. Izdelali so sistem m obilizacije, ki je slonel na plečih milice; uslužbenci O N Z bi nam reč vpoklicali tudi K rkovičeve starešine. Čez postajo m ilice bi speljali vse, kar je bilo potrebno za resen angažm a obram bnih sil, konkretno, obeh kom ponent obram bnih sil. Kolenc ob tem opozarja, da »takrat tud i ni bilo druge variante, kakor da se na to naslonijo«.2 2 1 Oblikovali so šifre za dve stopnji pripravljenosti (hruška in m ango) ter se zedinili, da bo n ačrt m obilizacije predvideval delno m obilizacijo (po šifri češnja) in p opolno (po šifri m ak).2 2 2 N a podlagi vseh dogovorov in analiz je Krkovič nato pripravil dokum ent z naslovom »Direktiva načelnika N arodne zaščite Republike Slovenije za dem onstracijsko, delno ali popolno uporabo m anevrske strukture N arodne zaščite«, v katerem je ocenil m ožno delovanje sil N Z in opredelil njene splošne naloge.2 2 3 Pri predstavitvi vzrokov, ki bi utegnili narekovati angažm a enot N Z, se je oprl na Janšev dokum ent »M ožne situacije, v katerih bi prišla v poštev delna ali popolna uporaba m anevrskih enot N Z v Republiki Sloveniji«. V slednjem je republiški sekretar celovito označil sm isel in nam en oblikovanja enot NZ. Te so predstavljale »prehodno rešitev«, dokler se ne bi »uredile zadeve« v TO .2 2 4 Sestanek na Pristavi tako precej jasno ilustrira dotedanje in nadaljnje delo pri vzpostavljanju obram bnih sil R epublike Slovenije. Krkovič je organiziral in pripravljal n ačrte za »zeleno vejo« ali N Z, Kolenc (in kasneje njegova desna roka D avorin Bratuš) pa za »m odro vejo«. A poleg tega, in to je bilo v celotnem projektu ključno, je m ilica še nudila vsestransko pom oč (od načrtovanja, usposabljanja, hram be orožja ...) in p o dporo Krkovičevi liniji; Beznik, Kolenc in 219 Intervju Bavčar, 18. 5. 2010; Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. 220 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. 221 Prav tam; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990. 222 Poleg postaj milice bi pri mobilizaciji sodelovali še Republiški center za obveščanje, PTT in teleks. - Intervju Kolenc, 31.3. 2009; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990; Seznam prenosa ukrepov za pripravljenost in aktiviranje NZ v RS (shema, narejena na podlagi izvirnika), v: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 50. 223 Direktiva načelnika Narodne zaščite Republike Slovenije za demonstracijsko, delno ali popolno uporabo m ane­ vrske strukture Narodne zaščite, v: Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 44-50. 224 Janša, Premiki, str. 53-56. B ratuš na državni ravni, poveljniki enot PEM na regionalni ravni in na koncu, ko je bila sprejeta tud i ta odločitev, kom andirji postaj m ilice na občinskih ravneh. Z nova velja poudariti, da je vse potekalo brez form alnega zakonskega in tudi političnega pokritja in da so si m ožje obeh »vej« v prvi vrsti m edsebojno zaupali. Če strnem o: V konceptu, dorečenem na Pristavi, sta Kolenc in Krkovič vodila vsak svojo kom ponento, pri tem tesno sodelovala, si zaupala in se usklajevala ter o vsem poročala svojim a m inistrom a. Krkovič Janši in Bavčarju ter Kolenc Bavčarju. Skupek njunih k o m p o n en t je bila obram bna organizacija za zavarovanje slovenskih osam osvojitvenih teženj. Form alno ji je talco načeloval Bavčar, saj sta bila tako Kolenc kot Krkovič p odrejena njem u, dejansko pa sta za njo stala Bavčar in Janša skupaj. Z družena organizacijska shem a obeh dejanskih organizacij, obeh kom ponent (m ilice in N Z), je bila naslednja: 2 republiška sekretarja (Bavčar in Janša) _________J_________ _ 1 vodja modre veje (Kolenc, 1 vodja zelene veje (Krkovič) ob njem še Beznik) I 1 13 poveljnikov enot PEM na 13 UNZ 13 pokrajinskih načelnikov NZ + 30. razvojna skupina I 62 kom andirjev PM v občinah 62 občinskih načelnikov NZ2 2 5 ORGANIZACIJSKA MREŽA JE VZPOSTAVLJENA Že dan po dogovoru na Pristavi sta Kolenc in Krkovič vneto nadaljevala z vzpostavljanjem obram bne mreže. O sm ega septem bra ob desetih zvečer sta v Slovenskih K onjicah povezala »m odro« in »zeleno« vejo v m ariborski in m urskosoboški pokrajini, 9. septem bra v Posavju in Zasavju.2 2 6 Postopom a je celotno republiško ozem lje dobivalo nosilce obram bnih aktivnosti za negotov 225 Pokrajinski načelniki sicer takrat še niso imeli odločb o imenovanju, saj so jih prejeli teden po sestanku na Pri­ stavi, občinski načelniki pa še kasneje. 226 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009; Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Kronologija. vm esni čas. Kljub vsem K rkovičevim naporom pri iskanju zaupanja vrednih sodelavcev pa se je intenziteta vzpostavljanja stikov v naslednjih dneh zm anjšala; nepovezane so ostale še štiri pokrajine. Krkovič je končno našel svoje ljudi, a sta se s K olencem odločila, da to po t - zaradi potrebne naglice - ne bosta vzpostavljala stikov pri sam ih pokrajinskih sodelavcih, m arveč jih bosta vse povabila v Ljubljano. D vanajstega septem bra so se poveljniki štirih PEM U N Z zbrali pri K olencu na RSNZ, nato pa so se pri Figovcu sestali s Krkovičevim i pokrajinskim i sodelavci. Še zadnje pokrajine so bile povezane in zam išljena stru k tu ra je bila tistega dne »zaprta«.2 2 7 Jože Kolenc je ves čas, odkar so m u bile zaupane tajne obram bne naloge, delal povsem sam. Po skoraj dveh ted n ih neprespanih noči in polnega angažm aja n i im el ob sebi nikogar. Bavčar m u je sicer dejal, da se o tem lahko pogovarja z načelnikom m ilice Čelikom , ravno tako lahko stvari pove svojem u neposredno predpostavljenem u Alojzu K uraltu,2 2 8 načelniku oddelka za varnostno in obram bno načrtovanje na RSNZ, vendar je bil slednji tedaj zaradi posledic nesreče v bolnišnici. Sogovornike je Kolenc torej imel, ne nazadnje se je s K uraltom slišal vsak dan, ga pogosto obiskoval in z njim predebatiral vsa pom em bna vprašanja,2 2 9 toda tem u navkljub ni im el tesnega operativnega sodelavca. Teža aktivnosti, še zlasti pa p rom etna nesreča, ki jo je im el Tone Krkovič ravno takrat, 8. septem bra, sta m u zato »dala misliti«. » /.../ saj kaj pa če m ene »zgazi« in je konec zadeve, kdo bo zdaj to razlagal,« je razm išljal in prosil za nam estnika. D esetega septem bra je talco »prišel« do D avorina B ratuša in nato po enakem ldjuču vsem sodelavcem po pokrajinah naročil, naj si najdejo nam estnika.2 3 0 D avorina Bratuša2 3 1 je v sredo, 12. septem bra 1990, šef povprašal, kdaj začne Kolenc delati. Bratuš je odgovoril: »Ob sedm ih zjutraj« in takoj nato prejel navodilo: »O d sedm ih zjutraj si pri njem v službi.« H itro in jasno. Na podvprašanje, ali im a kaj m ožnosti glasovanja, m u je šef le odvrnil, »da ravno ni 227 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. 228 Alojz Kuralt je po šolanju na kadetski soli študiral na Vojaški akademiji kopenske vojske v Beogradu, nato postal poveljnik takratnih miličniških specialcev, po letu 1980 pa je bil inšpektor v Upravi milice, zadolžen za področje izre­ dnih in vojnih razmer ter protispecialno delovanje. Kuralt je že v maju 1990 pripravljal potrebne ukrepe in strateške dokumente za primer oboroženih posegov proti Sloveniji. - INZ, Biografija Kuralt; Intervju Kuralt, 19.7.2010. 229 Intervju Kuralt, 19. 7. 2010. 230 Prav tam; Arhiv M NZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Kronologija. 231 Davorin Bratuš je po končani kadetski šoli v Tacnu študiral na Vojaški akademiji kopenske vojske v Beogradu in po študiju leta 1984 postal najprej inštruktor v centru Jasnica, nato pa inšpektor za VEM in PEM in obrambni načrt na UNZ Ljubljana - okolica. V letu 1990, ko je prišel v »službo« h Kolencu, je postal inšpektor za VEM in obram bno-varnostno načrtovanje na Upravi milice. - INZ, Biografija Bratuš. najbolj p am eten čas, da bi im el m ožnost glasu«. N aslednje jutro, 13. septem bra, je postal K olenčev najtesnejši sodelavec. Bratušev p rih o d h Kolencu seveda ni bil plod naključja in birokratskega kadrovskega šahiranja. Kolenc si je B ratuša izbral, saj ga je dobro poznal kot strokovnega in odločnega m iličnika. Kakor je sam dejal, tedaj ni potreboval »mevž okrog sebe in nekoga, ki m u bo kim al, am pak nekoga, ki m u bo znal v obraz povedati, kaj m u gre«. Ob posam eznih strokovnih odločitvah sta tako bila velikokrat tu d i na »bojni nogi«.2 3 2 D o svoj ega p rih o d a h Kolencu Bratuš ni vedel, kaj se dogaja, kaj se vzpostavlja, čeprav so se nekatere aktivnosti zelo intenzivirale in je sam m oral početi m arsikaj. V m esecih p red septem brom je skoraj vsak teden prejel iz sekretariata navodilo, da je treba ažurirati varnostne in obram bne načrte, pri tem pa biti posebej pozoren na vpoklice ljudi in prevozna sredstva. Z notraj svojega m iličniškega dela je torej izvajal pom em bne naloge za potrebe nastajajočih obram bnih sil, četudi m u ozadje dogodkov ni bilo znano. In p o d obno je veljalo tudi za ostali del m iličniške strukture. M nogi so m arljivo sodelovali pri snovanju slovenskih obram bnih sil, a tega niso vedeli.2 3 3 SESTANEK Z REPUBLIŠKIM DRŽAVNIM VODSTVOM Posam ezniki, ki so bili do 12. septem bra vldjučeni v nastajajoče obram bne sile, so se vsej svoji predanosti in zavzetosti navkljub srečevali z velikim i osebnim i dilem am i. N ihče izm ed sodelujočih m iličnikov sicer ni dvom il o pravilnosti pripravljanja organiziranega odpora, a vendar so bili v osnovi varuhi reda, zakonitosti in ustavnosti, ki so sodelovali pri pravno dvom ljivo p o d p rti, v očeh m arsikoga paravojašld dejavnosti. Svojim sodelavcem , zlasti Kolencu, so zaupali, ravno tako so izkazovali pripad n o st R epubliki Sloveniji, porajalo pa se jim je vprašanje, ali za tem dejansko stoji vso republiško vodstvo. Ali je to zares »vsedržavno« p o d p rta akcija ali zgolj »privatna zadeva Kolenca in Krkoviča«, kakor se je izrazil Kolenc.2 3 4 Iz tega razloga je bil zato 14. septem bra v p rostorih 232 Intervju Bratuš, 31. 3. 2009. 233 Bratuš ob tem opozarja na zanimiv detajl. Ko se je po osamosvojitvi pogovarjal s kolegi, so m u navrgli: » /.../ zdaj vidite, kaj je bilo z vašimi načrti, vse skupaj nič, pa kaj m oram vse skupaj načrtovati.« Toda kasneje skozi debato so ugotovili, da načrtov zaradi pogostega ažuriranja kasneje sploh ni bilo treba odpreti. Bratuš je povedal: » /.../ in jaz sem vprašal ljudi, /.../ kje si postavil blokadna mesta, tam in tam. Ja, tam, kjer smo načrtovali, samo tolikokrat si popravil, da si vedel in ti ni bilo treba pogledati v načrt. Kako si vpoklical ljudi? Ja, z vpoklici. Kje si jih imel? V načrtu. Zato, ker si jih teden ali dva prej uredil in ažuriral in točno veš, kje je Janez, Francelj, da mu boš te načrte dal.« - Intervju Bratuš, 31.3. 2009. 234 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. Izvršnega sveta na Gregorčičevi ulici organiziran sestanek z najvišjim političnim vodstvom . N anj so prišli vsi organizatorji obeh vej obram bnih sil, pričakali so jih Bavčar, Janša, Peterle in Bučar. Kučana, predsednika Predsedstva Republike Slovenije, ni bilo. M ed zbrane pripadnike obeh vej obram bnih sil (ozirom a vsaj m ed nekatere) je tedaj zavelo nezadovoljstvo. Eden od najvišjih politikov je m anjkal. Postavilo se je vprašanje, ali je sploh seznanjen z vso zadevo. Sestanek je bil nato začasno prekinjen in Bavčar se je s Peterletom odpravil čez cesto, v prostore Predsedstva. Čez čas je pred sed n ik prišel in sestanek se je nadaljeval p o predvidenem scenariju. Najprej sta Janša in Bavčar predstavila celotno zam isel obram bnih sil, nato pa so navzoči poročali o številčnem stanju svojih enot, o oborožitvi, oprem i in problem ih.2 3 5 Kolenc je tako predstavil svojo PEM , v kateri je im el takrat 1391 ljudi, ustrezno oborožitev in oprem o zanje, njegov m obilizacijski čas pa je bil vsega 6 ur.2 3 6 Pravzaprav so tam drug drugem u sam o posredovali inform acije, razprave ni bilo.2 3 7 V sebinsko pom em ben je bil le sklep, da se orožje N Z v krajih, kjer ni ustreznih pogojev, deponira na postajah m ilice.2 3 8 Tem eljnega pom ena sestanka na Izvršnem svetu talco ne gre iskati v njegovi »vojaški« vsebini, m arveč v tem , da so organizatorji končno dobili zagotovilo o državotvornosti svojega početja. Za njim i so stali vsi, še zlasti pom em bno se jim je zdelo, da tu d i M ilan Kučan, človek, ld je im el vsaj m ed navzočim i m iličniki največ političnega ugleda. Č em u ga torej že takoj ob začetku sestanka ni bilo? Preprosto zato, ker zanj ni vedel. Predsednik Predsedstva M ilan Kučan je takrat, 14. septem bra 1990, prvič slišal, da Tone Krkovič ob pom oči m ilice snuje »novo« TO.2 3 9 Vsa konspiracija, posebej dejstvo, da o tem tudi člani Predsedstva ne sm ejo vedeti ničesar, se m u je zdela čudna in do sodelujočih ljudi neodgovorna.2 4 0 Toda zato, da zbranih ne bi »kom prom itiral«, je projekt vzpostavljanja obram bnih sil, v katerem je pravilno videl »skrajno tvegano dejanje«, na sestanku podprl, jasno rekel, da »stoji za tem «, da se naj še naprej ohranja konspiracija, saj pokritja za aktivnosti sodelujoči nim ajo. D odajm o, da je bila po K učanovem m nenju takrat učinkovitost in trd n o st N Z vprašljiva, stru k tu ra se je šele postavljala, 235 Prav tam; Intervju Beznik, 30. 3. 2009; Intervju Kučan, 1. 4. 2010. 236 Intervju Kolenc, 31.3. 2009; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990. 237 Intervju Kučan, 1. 4. 2010. 238 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. 239 Janša sicer trdi, da je Predsedstvo bilo seznanjeno (Janša, Premiki, str. 57), Bavčar pa pravi, da ga o tem niso obveščali, a po njegovem m nenju naj bi Kučan za nastajajoče obrambne sile kljub vsemu vedel (Intervju Bavčar, 10.6.2009). 240 Dejstvo, da predsednik Predsedstva o snovanju obram bnih sil ni bil seznanjen, je bilo najbrž posledica nezaupa­ nja Janeza Janše do Milana Kučana, ki je izviralo iz časov aretacije četverice JBTZ. talco da je »dejansko bila nosilna struktura, Ici je bila organizirana in je to lahko prevzela, /.../ m ilica«.2 4 1 Po sestanku in po K učanovih besedah so se »vsi dvom i razblinili«,2 4 2 m arsikom u je po tihom a odleglo in projekt je s poletom lahko stekel naprej, navzdol, na nivo občin. OD POKRAJINSKE DO OBČINSKE ORGANIZACIJSKE MREŽE - VKLJUČITEV VOJNIH ENOT MILICE, DEJAVNOST ENOT PEM IN SEM Tudi po sestanku s političnim vodstvom se je konspiracija talco ohranjala naprej, in tenziteta dela pa se je še povečala. Odvijale so se številne aktivnosti, vanje so bili vključeni številni ljudje, dejansko ozadje pa je bilo še zm erom znano le peščici. Po pokrajinah so se vrstili prem nogi sestanki, kam or so organizatorji prihajali »z vseh strani, v civilnih avtom obilih, v civilu, v to zidanico, hišo, karkoli, da sm o se dobili in povedali zbranim , lei so prišli, kakšna je naloga, kaj se bo delalo /.../« . Za njihovo varnost so m edtem skrbeli policisti v okviru svojega rednega dela, ki so preprosto prišli, »m alo okrog gledali, niso vedeli, zakaj so tam , vedeli so, da m orajo pogledati, če se bo kaj zanim ivega dogajalo«. Številni udeleženci dogajanja so zato im eli resne težave na delovnem m estu in tudi dom a. » /.../ pri m eni dom a žena ni vedela, za kaj gre,« se spom inja Bratuš. »In kasneje, ko je Alojz K uralt prišel nazaj v službo z bolniške, vem, da sva skupaj šla enkrat le m eni dom ov in je m oji ženi razložil, da se v službi dogajajo zadeve vseh vrst, da m o ra razum eti, da so pač talci časi, da m e včasih ne bo dom a. Ker je bilo sm ešno videti, zakaj ji to razlaga. Zato ker sva m idva (s Kolencem ) ponoči blodila naokoli, v narekovajih povedano blodila, ustanavljala m anevrsko stru k tu ro N arodne zaščite, skupaj z vsem i sodelavci, seveda. Zjutraj pa sva prišla no rm aln o v službo. I...I Talco, da dom a, ko sem jaz rekel, da grem v službo, ja, kako greš v službo, saj si zjutraj kom aj iz službe prišel. Res je bilo napeto.«2 4 3 O akciji ni bil seznanjen precejšen del uniform irane milice, celotna krim inalistična služba, o njej niso ničesar vedeli niti najvišji funkcionarji na RSNZ.2 4 4 Bratuš je m oral ob neki priložnosti »vreči iz pisarne« svetovalca m inistra, zadolženega za področje obram bnih zadev, Ici bi nehote lahko videl preveč. V hierarhični organizaciji, kakršna je milica, je to bilo tedaj nezaslišano dejanje, a 241 Intervju Kučan, 1. 4. 2010. 242 Janša, Premiki, str. 64. 243 Intervju Bratuš, 31. 3. 2009. 244 Intervju Guček, 31. 3. 2009. so ga z Bavčarjevim posredovanjem hitro in uspešno »pojasnili«.2 4 5 Takratna dejavnost je pač bila »konspirativna aktivnost s ciljem organiziranja optim alnih aktivnosti, da ne bi prišlo do m orebitne kom prom itacije ldjub vsem u zaupanju«.2 4 6 Toda konspirativnost je ldjub vsem u zaupanju sčasom a postajala nevzdržna, zlasti v lastnih vrstah. Kolenc in Bratuš m ed m iličniki ne nazadnje nista bila neznana, veliko sta bila na terenu in njuna nepojasnjena navzočnost na nekem obm očju se je seveda zdela m arsikaterem u kom andirju in načelniku čudna. »A jaz nisem tak, da bi m eni zaupali,« so se (velikokrat) upravičeno spraševali. Kolenc je tako nam ignil Bavčarju, kako bi že bil skrajni čas, da bi o tem obvestil širši krog miličnikov. In 17. septem bra je m inister na svojem razširjenem kolegiju prvič podal celovito inform acijo o dogajanju, o vzpostavljanju lastnih obram bnih sil. M ed d rugim je naročil načelnikom U N Z, da m orajo vsem organizatorjem obram bnih sil om ogočiti norm alno delo, skrbeti za zaupnost pred javnostjo ozirom a »nepoklicanim i«, načelom a pa lahko inform acijo »spustijo« vse do postaj m ilice.2 4 7 Tančica skrivnostnosti je počasi odpadala ... Inform acija, ki jo je Bavčar zaupal na svojem kolegiju, je bila tesno povezana z odločitvijo, sprejeto isti dan, o um iku zaupnosti z dokum entov V ojnih enot milice. Sekretar je nam reč 17. septem bra K olencu rekel, da lahko Bezniku in K rkoviču pokaže vse, torej tud i tisto, kar je Krkovič želel videti, vedeti in vključiti že ob njunem prvem snidenju konec avgusta.2 4 8 Z drugim i besedam i, Bavčar je dal »žegen«, da se v obram bne sile vključijo tud i enote V EM , da se organizacija vzpostavi tu d i na občinskem nivoju. Vsa doslej opisana zgodba se je nato odvrtela znova, na vsaki občini, n a vsaki postaji m ilice posebej, a v enakih tem eljnih obrisih. Pem ovci in načelniki N Z so v vsaki pokrajini po istem kopitu kot Kolenc in Krkovič odšli v posam ično občino in vzpostavili stik m ed »m odro« in »zeleno« vejo. S povezovanjem je bilo treba pohiteti, saj je na istem sestanku Bavčar udeleženim že nakazal nadaljnje dogajanje, nadaljnje politične korake. Povedal je, da naj bi se 27. septem bra, čez deset dni, začasna rešitev opustila, saj bi ustanovili slovensko TO .2 4 9 O rganizatorji po pokrajinah so pohiteli in čez teden, 24. septem bra 1990, je končno Kolenc poročal Čeliku, da so vse povezave na nivoju občin vzpostavljene. C elotna m reža je bila stkana, vanjo si bile iz vrst m ilice vldjučene enote SEM, 245 Intervju Bratuš, 31.3. 2009. 246 Intervju Guček, 31. 3. 2009. 247 Intervju Kolenc, 31.3. 2009; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990. 248 Prav tam. 249 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. PEM in VEM. Č elik je nato na svojem ožjem kolegiju, na kolegiju U prave m ilice, o tem obvestil še ves m iličniški vrh, tako da je takrat inform acija o p rikriti obram bni organizaciji dokončno dosegla vse.2 5 0 N ikogar več naj ne bi bilo v m ilici, ki o tem ni bil inform iran. A do takrat je veljala največja konspiracija. Kolenc in Bratuš sta poleg organizacijskega dela v tem času naj večjo pozornost posvečala načrtovanju in usposabljanju Posebnih in V ojnih enot milice. N a n a ­ čelni ravni je bil Kolenc pristojen za PEM , Bratuš pa za VEM , vendar se je njuno delo dejansko prepletalo, pri čem er sta oba drug za drugega vedno natančno vedela, kaj kdo počne. Kar koli bi se enem u zgodilo, projekt ne bi zastal. V prvi vrsti sta posodobila in prečistila načrte usposabljanj, vse nepo treb n o izločila in sestavila nove intenzivne program e. Z notraj slednjih pa ni bilo osrednjega p oudarka na urjenju klasičnih policijskih veščin, m arveč na vojaški taktiki, čeprav sta spretna inšpektorja »zadevo tako prikazala, da je bila to praktično policijska taktika. / . . . / M idva sva praktično skozi zadnja vrata pripeljala vojaško taktiko v policijsko taktiko in so policisti bili praktično usposobljeni delovati vojaško za opravljanje policijskih nalog /.. ,/.«2 5 1 In to dejstvo se je seveda kasneje pokazalo kot izjem no pom em bno. Tiste jeseni leta 1990 sicer še ni prišlo povsem do izraza, zato pa naslednje poletje toliko bolj. O b tem še velja spet opozoriti na vseskozi prisoten dejavnik projekta vzpostavljanja obram bnih sil - n a zaupanje. Kolenc, Bratuš in n ju n a ekipa so se tudi po zaslugi številnih usposabljanj dobro poznali, si zaupali, m ed njim i so se stkale prijateljske vezi.2 5 2 V zporedno s K olenčevim in B ratuševim organizacij sko-program skim delom pa je v okviru obram b n ih prizadevanj ves čas, vse od 10. septem bra naprej, potekala intenzivna in neposredna pom oč Beznikove SEM vojaški veji. Slednja je največkrat obsegala aktivnosti, povezane z razm estitvijo orožja na razne lokacije. Tovornjake, ki so - sprva iz G otenice in Jasnice - prevažali orožje, so b udno sprem ljala civilna vozila, v katerih so bili do zob oboroženi Beznikovi m ožje. Včasih pa so tudi sam i pripadniki SEM poskrbeli za prevoz.2 5 3 Janez P ortir se je tako 25. septem bra vkrcal v tovornjak, ki je bil parkiran na železniški postaji v Ljubljani (notri so ga čakali ključi in dokum enti), odpeljal na bencinsko črpalko v D om žale, tam srečal kolege iz TO, odšel z njim i v neko tovarniško sldadišče po protiletalske topove in jih odpeljal v okolico Ljubljane. N ato so se pozdravili, zahvalili za sodelovanje in odšli vsak svojo pot. P ortir je na koncu poročal, da je 250 Prav tam; Gradivo Kolenc, Osebna beležka iz leta 1990. 251 Intervju Bratuš, 31. 3. 2009. 252 Prav tam. 253 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. Zadnji sestanek republiških in pokrajinskih organizatorjev slovenskih obrambnih sil je bil 26. 9. 1990 na ljubljanskem magistratu; v uniformi Jože Kolenc, desno Tone Krkovič. naloga izvedena, in podobno so počeli tudi ostali.2 5 4 M ed 10. in 25. septem brom so pripadniki SEM sodelovali pri varovanju 27 transportov. Poleg tran sp o rto v pa so specialci tak rat varovali tudi konkretne osebe, objekte, ozirom a sestanke. Za varnost udeležencev sestanka n a Izvršnem svetu 14. septem bra je tako skrbela prav SEM - okrog objekta sta v civilnih avtom obilih krožili dve intervencijski skupini, 9 specialcev je varovalo neposredno okolico z vhodom , 8 jih je bilo v stavbi. 24. septem bra so prvič zavarovali prostore pri m in istru, v naslednjih dneh pa tu d i skupščino in določene osebe.2 5 5 Kajti strategija SEM je bila koncipirana kot »zadnja obram bna linija predstavnikov oblasti«.2 5 6 Potem ko je bila celotna obram bna organizacija postavljena, ko se je vsa dejavnost nekoliko um irila, so se vsi nosilci aktivnosti na republiškem in pokrajinskem nivoju 26. septem bra še enkrat sešli na sestanku na ljubljanskem 254 Intervju Portir, 30. 3. 2009. 255 Gradivo Beznik, Osebna beležka iz leta 1990. 256 Intervju Beznik, 30. 3. 2009. m agistratu, ki pa je bil njihov zadnji, »poslovilni«.2 5 7 Bavčarjeva napoved o skorajšnji opustitvi začasne rešitve se je n am reč začenjala uresničevati. KONEC ZAČASNE REŠITVE V dneh, ko so bile obram bne sile organizacijsko dokončno vzpostavljene, ko so bile narejene povezave m ed obem a vejam a na nivoju občin, je slovenski državno-politični vrh form alno prestopil vojaškopristojnostni Rubikon. Skupščina R epublike Slovenije je 27. septem bra sprejela 96. in 97. ustavni am andm a, naslednji dan pa še ustavni zakon za njuno izvedbo, s čim er je prevzela pristojnosti nad TO Slovenije. K om andanta T O je odtlej im enovalo in razreševalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tako je dan po sprejem u am andm ajev Predsedstvo razrešilo kom andanta TO Slovenije generala Ivana H očevarja in načelnika štaba TO Slovenije generala D raga O žbolta ter za v. d. načelnika RŠTO im enovalo m ajorja-Janeza Slaparja, do tedaj poveljnika pokrajinskega štaba TO G orenjske.2 5 8 O b tem odločnem dejanju slovenske politike seveda nikakor ni bilo nepom em bno, da je tedaj že bila postavljena obram bna organizacija. Kajti, ko t pojasnjuje Bavčar, »prej na ustavne am andm aje nism o m ogli iti /.../« .2 5 9 D vokom ponentne obram bne sile so dajale občutek neke varnosti in gotovosti. O bram b n o -v arn o stn a pot, ki ji je sledilo politično vodstvo, je tako bila dvojna. N a eni strani so snovali form alni in dejanski »prevzem « republiške TO, na drugi pa sta Bavčar in Janša za vm esni čas oblikovala obram bne sile, sestavljene iz Krkovičeve N Z in m ilice.2 6 0 Brez neke obram bne organizacije, brez sile, ki je p o d talno že v precejšnji m eri spodjedla in »prevzela« H očevarjevo TO, bi bila ustavna am andm aja m o rd a le papirnati akt. Skrivna organizacija nastajajoče vojske p otem ni bila več potrebna. »Zelena« veja je postala TO. Iz stare, »Hočevarjeve« TO, je skozi poletje in jesen 1990 začela nastajati nova, »Slaparjeva« TO. D rugega oktobra 1990 je bila akcija sklenjena z zaključnim aktom , s prim opredajo m ed načelnikom N Z Tonetom K rkovičem in v. d. načelnikom RŠTO m ajorjem Slaparjem .2 6 1 N a dogodkovni površini se je v prv ih oktobrskih dneh tako zgodilo veliko, a hkrati, v procesnem 257 Na sestanku je m ed drugim Krkovič predstavil oceno s Pristave, v kateri se kot potencialni slovenski nasprotnik omenja JLA. - Intervju Beznik, 30. 3. 2009; Intervju Kolenc, 31. 3. 2009; Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija med vojno - MSNZ, Kronologija. 258 UL RS, 35-1796, 5. 10. 1990. 259 Intervju Bavčar, 18. 5. 2010. 260 Prav tam. 261 Arhiv MNZ, Popis aktov v Policija m ed vojno - MSNZ, Kronologija. smislu, pravzaprav malo. M ilica je še naprej dejavno sodelovala z vojsko. Enostavno je počela isto kot prej, v času od poletja 1990, s tem da po oktobru ni več delala z N arodno zaščito, m arveč s Teritorialno obram bo. In ta »zgodba«, kakor pripoveduje Kolenc, »se je odvijala do o d hoda zadnjega vojaka«.2 6 2 Prav v tesnem , dobrem in kontinuiranem sodelovanju m ilice in vojske se zrcali ena pom em bnejših izkušenj obram bnih prizadevanj leta 1990. Takrat sta se povezali dve različni strukturi, lei sta iskreno sodelovali »in se nism o šli, kdo je bolj m očan, večji ali težji, am pak sm o vsi delali za to, da bom o Slovenijo obranili«. N a tej izkustveni in preverjeni podlagi sta nato Bavčar in Janša tu d i predlagala ustanovitev republiške koordinacije in njenih pokrajinskih podskupin, ki so v naslednjem letu vodile osam osvojitvene akcije.2 6 3 Z notraj obeh stru k tu r je nedvom no bila m ilica tista, ki je bila usposobljena, organizirana in oprem ljena. M iličniki so bili profesionalci, pripadniki zelene kom ponente pa ne, saj niso m ogli biti, saj se veliko »teritorialcev« z vojaškim i zadevam i še zdaleč ni ukvarjalo na takem strokovnem nivoju kot m iličniki.2 6 4 Izhajajoč iz tega je seveda im ela m ilica v sam em projektu veliko boljše izhodišče in veliko lažji položaj kot Tone Krkovič. Kolenc in Bratuš sta se preprosto oprla na svoj PEM , n a ljudi, ki sta jim zaupala, česar Krkovič ni mogel. Poveljniki TO so bili večinom a in doktrinirani aktivni častniki JLA, glavnina kadra pa je bil rezervni sestav ... Na eni stani torej sistem , na drugi pa sam otni jezdec. Njegova naloga je bila n eprim erno zahtevnejša in posledično je povsem razum ljivo, da je spontano dozorela odločitev o povezavi nastajajoče vojske z milico. Brez nje Krkovič svoje naloge ne bi m ogel (iz)peljati. Vsej pom oči m ilice navkljub pa se - upoštevaje zapisano - vendarle velja vprašati, v kolikšni m eri je »zelena« veja tedaj zares obstajala kot slovenska vojska. Kljub m aksim alnim naporom vseh vpletenih, da bi »sestavili« novo TO, je v nadvse kratkem času nam reč lahko bila vzpostavljena le tem eljna struktura, pripravljeni so bili le glavni operativni dokum enti. V tednu dni, kolikor je obstajala tudi na občinskih nivojih, se vsekakor ni m ogla razviti v resno vojsko in je bila bolj »na papirju«.2 6 5 Če povzam em o: vloga obram bnih prizadevanj leta 1990 je tako bila trojna: N a eni strani je bila vsaj »polovica« obram bnih sil (m iličniški del) dejanska oborožena sila v negotovih časih, po drugi strani so prizadevanja utem eljila izvrstno sodelovanje m ed vojaško in m iličniško strukturo, ki se 262 Intervju Kolenc, 31. 3. 2009. 263 Prav tam. 264 Intervju Bratuš, 31.3. 2009. 265 Intervju Kolenc, 31.3. 2009; Intervju Bratuš, 31. 3. 2009. je navzven spet pokazalo in dokazalo naslednjo po m lad in poletje, ter ne nazadnje utrdila pom em bno zavedanje, da Slovenija ne zapušča jugoslovanske razprave brez lastne obram bne organizacije. N ekaterim snovalcem politike so tedanja obram bna prizadevanja pom enila pom em bno psihološko oporo in jim zagotavljala potrebno sam ozavest. V zniknila so spontano, od spodaj, in od m aja do avgusta p om enila vrsto aktivnosti, sestankov prizadevnih posam eznikov na tajnih lokacijah ..., ki so se končno iztekli v hierarhično obram bno organizacijo za kratek, a obenem dolg »vm esni čas«. Po oktobru 1990 so aktivnosti z nezm anjšano intenziteto tekle naprej. Č etrtega oktobra je m ajor Slapar prevzel RŠTO, še isto noč je posredovala JLA in prostore štaba zasedla in ravno tako isti dan je predsednik Socialistične stranke Slovenije Viktor Žakelj v skupščini podal pobudo, da se naj razpravlja o plebiscitu za sam ostojno in neodvisno Slovenijo.